Vprašanje o Bogu 2

Bralcem, ki samo občasno pogledajo ta blog, moram pojasniti kontekst te objave. Pred lanskim Božičem, 22. 12. 2019,  je Delo objavilo članek izpod peresa novinarja Petra Raka z naslovom Do zmagoslavja ateizma se zdi še zelo daleč. Na ta članek sem odgovoril s pismom uredništvu v naslednji Sobotni prilogi (29. 12. 2019). To pismo je objavljeno tudi na tem blogu (23. 12. 2019). V soboto 25. 1. 2020 je v rubriki Gostujoče pero istega časnika izšel polstranski članek Jožeta Kurinčiča, upokojenega profesorja škofijske gimnazije, z naslovom Vprašanje o Bogu. Nanj sem se odzval s pismom bralca, ki je bilo objavljeno teden dni kasneje v Sobotni prilogi Dela (1. 2. 2020) hkrati z nekaj drugimi odzivi na isti članek (v tem blogu 28. 1. 2020 v nebistveno drugačni obliki). Na ta pisma se je odzval prof. Kurinčič v pismih bralcev v Sobotni prilogi 7. 2. 2020. Ker mi je namenil nekaj neprijaznih pripomb, sem odgovoril s pismom v SP 15. 2. 2020 (na tem blogu tega pisma ni). Vsebine te polemike ne morem obnavljati, svoje razmišljanje pa nadaljujem.

I

Kaj je pravzaprav "vprašanje o Bogu"? Kakšno je to vprašanje?

Ne Kurinčič ne Pirjevec tega ne povesta jasno. Tako K. kot P. v nadaljevanju pišeta, da "v našem prostoru in času sobivata dva prevladujoča odgovora na to vprašanje: teizem in ateizem" in, da si moramo oboji, ateisti in verni, zastaviti vprašanje o Bogu, če hočemo razumeti drug drugega in se sprejeti kot enakopravne udeležence v istem svetu (Pirjevec). Na to vprašanje si torej odgovarjamo tako, da se ločimo na teiste in ateiste. Katero je torej to vprašanje? To vprašanje je: ali obstaja Bog? Tisti, ki odgovori "da", je teist, tisti, ki odgovori z "ne", je ateist. Oba, K. in P., se, potem ko ugotovita, da gre pri tem vprašanju za razmerje med teisti in ateisti, zavzameta za to, da bi oboji živeli v sožitju, pogoj za to pa je, da bi spoznali nazor ali vero drug drugega. Spoznali ali sprejeli?

Ostanimo najprej pri "spoznali". Prvo vprašanje, ki sledi, je: ali je poznavanje nazorov drug drugega res pogoj za sožitje. Do neke mere da. Če nazor drugega vsebuje elemente ščuvanja k nasilju zoper ljudi drugega nazora, je ta nazor treba poznati, da se lahko zavarujemo. Nasilje je lahko fizično (grožnje s sveto vojno in podobnim) ali pa duševno, vsiljevanje nazora, indoktrinacija. Da bi lahko živel z drugim, moram torej vedeti, ali njegov nazor vsebuje te ogrožujoče sestavine ali ne. V temeljnem besedilu krščanske vere, Svetem pismu, so odstavki, ki govorijo, da je Bog, v katerega verujejo kristjani, "ljubosumen" in nasilen. (Tega ne bom več dokazoval; berite patra Gržana, Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na Zemlji toliko trpečih?). Profesor K. me prepričuje, da v to kristjani ne verujejo več. Toda Sveto pismo je še vedno njihova temeljna knjiga. Tu je veliko vprašanj, na primer, razlika med Staro zavezo in Novo zavezo; med "politiko" Boga in Jezusa Kristusa. Je Kristus naredil zgodovinsko črto pod starozaveznega Boga? Je prisluhnil drugemu Bogu? Itd. S tem se ne morem ukvarjati. Dokler kristjani ne razčistijo s tem, ne morem zaupati, da me ne bodo v imenu svojega Boga ob priliki hoteli kot nevernika pokončati, tako kot to počnejo pripadniki neke druge vere.

Ah, pokončati že ne, le kaj nam pripisuješ? Recimo, da so bili zadnji neverniki pokončani v imenu Boga v samoobrambi vere; prej pa že več stoletij niso pokončali nikogar v Njegovem imenu. No, tudi takrat so jih v obrambi vere.  Pa vendarle: zaupam, da se fizično nasilje v imenu vere ne bo ponovilo. Kaj pa indoktrinacija? V naravi vsake vere je, da jo skušajo njeni pripadniki širiti. Z najboljšim namenom, saj so prepričani, da bi s tem osrečili druge. Tako lepo je verovati v Boga! Ne morejo verjeti, da se lahko povsem človeško živi brez vere v Boga. Vztrajno si prizadevajo, da bi ateisti sprejei njihovo vero. Ta namen slutim (morda neupravičeno) tudi v prizadevanju, da bi neverni "spoznali" njihovo vero. Ko bi neverni spoznali, kako lep je krščanski nauk, bi vsaj sprejeli verne, če že ne njihove vere. Naj dodam k temu še apodiktičnost vere, vsake vere kot take, prepričanje, da je to, v kar verujejo, Resnica z veliko začetnico, absolutna, dokončna, edina Resnica. Danes so vere v Boga še edino zatočišče Resnice, potem ko je propadel komunizem kot posvetni sistem edine Resnice.

Je torej izpolnjen pogoj za sožitje? Lahko zaupam, da ne bom posiljen? Na to sem že odgovoril v pismu bralca (Delo,15.2.20). Sosedu, kristjanu, katoliku, zaenkrat lahko zaupam. Lahko zaupam Slovenski rimskokatoliški cerkvi? Njena zgodovina ni brezmadežna. Ne vem, kakšna je cerkev danes; ne poznam njene politike. So znamenja, ki me opogumljajo v zaupanju, a sem še vedno nezaupljiv.

S tem se trenutno konča moje poznavanje nazorov naših kristjanov, kolikor je pomembno za moje avtonomno preživetje. Trenutno to poznavanje zadostuje za moje sožitje z njimi. Če bi vedel še več dobrega o cerkvi, bi se čutil še bolj varnega. Bila bi mi bolj simpatična; bolje bi razumel njene ude. A zaenkrat zadostuje. Nimam potrebe, da bi se poglabljal v skrivnosti krščanskega nauka. Če se bom poglabljal, se bom iz drugega motiva, ki naj zaenkrat ostane zamolčan, saj se itak postopno sam odkriva. Tudi jaz imam skrivnosti kot krščanski nauk.

Naj mimogrede zavrnem še naslednjo trditev prof. K: "Ločnica med vero in nevero pa ne poteka le med ljudmi, ampak tudi skozi posameznika, ki je razpet med vero in dvomom – nevero." Jaz nisem razpet med vero in nevero, natančneje med vero v Boga in nevero vanj. V Boga ne verujem. Pika, brez razpetosti. In seznanjanje z vero ne more razrešiti "razpetosti", ker je pri meni ni.

Kar se sožitja z ljudmi druge rase, vere, narodnosti, političnih prepričanj, še tole. Če je drugi pošten in odkrit človek, me podrobnosti njegovih nazorov pravzaprav ne zanimajo, razen če se želim zbližati z njim. Za vsakdanje sosedsko ali kolegialno življenje vse to ni pomembno. Če je hinavski in zahrbten, se mu pa ognem na daleč, ne glede na prepričanje, ki ga razglaša. Mislim, da za vsakdanje življenje z drugimi ni nujno, da bi poznal podrobnosti njihovih nazorov. Njihovo težnjo, da bi me poučili o svojih nazorih, lahko dojamem kot poskus vsiljevanja njihovih nazorov.

II

In zdaj k bistvu vprašanja o Bogu. Pravo vprašanje o Bogu ni, ali ta obstaja ali ne, ampak kdo ali kaj je Bog ali b-o-g. Kaj ta beseda označuje? Tisto prej je bila predpostavka, da je Bog Stvarnik in Oseba, ali nekaj takega. Kaj ta beseda označuje? To mi povej, pa ti bom odgovoril, ali verjamem v obstoj tega. Torej ne predpostavljam že določenega pojmovanja Boga, Boga kot Osebe. Kaj misli moja sestrična, ki pravi: "Bog je v srcu"? Onostranstvo je ne zanima. Zagovorniki obstoja Boga se radi sklicujejo na Dostojevskega, katerega roman Zločin in kazen naj bi s podobo osebe Razkolnikova pokazal, da človek ne more umoriti drugega človeka, ne da bi se mu oglasila vest. "Če ni Boga, je vse dovoljeno", pravi eden od bratov Karamazovih To se pravi Bog (b-o-g) je ime za vest; vest, ki jo sestavljajo moralne zapovedi. Sočutje, Ne prizadeti drugega. Občutek smiselnosti življenja. To je "Bog v srcu".

Če je Bog v srcu; če je Bog neko naše notranje občutje, neka sestavina duševnosti, kaj je tedaj s Stvarnikom in Osebo? Saj ni vsakdo od nas s svojim umom Stvarnik sveta. Ali pač? Stvarnik svojega sveta. Ne pozabimo na to vprašanje, a ostanimo pri prejšnjem: kaj je s Stvarnikom in Osebo?

Prva možnost je, da rečemo "nič". Odpadeta. Nista potrebna. Ljudje imamo po naravi in po vzgoji, za katero ni nujno, da bi bila verska, vest, občutek za prav in neprav. Prizadevanje za smiselnost življenja. Željo, da ne bi življenja zapravili. Ta občutek lahko v družbi kultiviramo brez sklicevanja na Boga. Zame je to preferirana možnost.

Druga možnost je, da dopustimo Osebo. Rečemo: Bog je Oseba, je Drugi, naš sočlovek, sobit; posvečeni "predmet" našega zanimanja. Ta empirično obstaja. Nanj mislimo v svoji dejavnosti; nočemo mu škodovati. Nočemo ga prizadeti, kaj šele umoriti. Skrbimo zanj, za njegovo dobro. Ravnamo po zlatem pravilu, ki ga itak spoštujemo, že če smo izbrali prvo možnost, brez Stvarnika in Osebe. Na okrogli mizi o evatanaziji (glej istoimenski post) filozof, prof. Edvard Kovač, ni nikdar uporabil besede Bog, nadomestil jo je z "Drugim". S samomorom prizadenemo Drugega. Ni rekel: prizadenemo Boga.

Tretja možnost je, da ohranimo krščansko sveto Trojico. Bog Oče je ustvaril svet. Bog-sin, Jezus Kristus, je tisti človek, ki živi ves v Bogu. Tretji člen trojice je sveti Duh, ki navda vse, ki sledijo Jezusu. To je platonizem. V višavah je Ideja vsemogočnosti in neskončne dobrote in milosti, neskončne in absolutne popolnosti. Navaden človek deleži na tej Ideji, a nepopolno. Jezus je človek, ki svoje življenje popolnoma podredi tej Ideji. Zato je Človek-Bog, božji Sin. Seveda pa ga Ideja popolnosti ne more rešiti s križa, ker je pač samo ideja v višavah, rečeno po naše, abstrakcija. To je pomen zadnjih Kristusovih besed na križu: Oče, Oče, zakaj si me zapustil? Ideja je ravnodušna do smrti tistega, ki umrje zanjo.

Ta, tretji odgovor na vprašanje o tem, kdo ali kaj je Bog (b-o-g), vnaša v razmišljanje z mojega stališča nepotrebne komplikacije. Ideje so abstrakcije tuzemskih pojavov, ne nekje realno obstoječe entitete.  Obstajajo le v umu, v glavi. Vse drugo so mlini na veter. Zakaj si ljudje predstavljajo - če si sploh še - da je nekje svet samih popolnosti, svet Idej; zakaj si predstavljajo, da so nekje nebesa, ne vem.

S tem razmišljanjem smo se približali ateistični veri, veri brez Boga; veri v človeško sočutje, v temeljno zaupanje v druge ljudi in življenje; v odprtost življenja, njegovo smiselnost. To je imanentna vera, vera v to življenje, ta svet; vera, ki ne potrebuje onostranstva. A vendar: kaj je tu presežnost, transcendenca. Tudi presežnost priznavam, a presežno zame ni onostranstvo, drugi svet, nebesa in kar je še takih izrazov. Presežnost je vtkana v tuzemsko življenje. Stremim k uresničenju samega sebe, k ustvarjanju sožitja s svojo sobitjo. Vsak dan se presegam. "Svakog dana sve više napredujem..." No, ne v telovadnih veščinah, ali pa tudi...