ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI

 

Ob izidu slovenskega prevoda klasičnega psihološkega dela, knjige Mihalyja Csikszentmihalyija Zanos, psihologija optimalnega izkustva (prev. Helena Marko, UMco, Ljubljana, 2019) bi predvsem rad povzel to teorijo, poudaril njen pomen in dodal nekaj pomislekov, zato o knjigi sami prav na kratko. Knjiga obsega 442 strani, od tega je 350 strani besedila, ostalo so opombe in uporabljena literatura. Na prvih približno 150 straneh je razložena teorija, nadaljnjih 130 strani je namenjenih opisu posameznih področij zanosnih dejavnosti, zadnji dve poglavji (70 strani) pa sta posvečeni vprašanjem obvladovanja entropije, ki ogroža zavest, in osmišljanju življenja.  Opombe so hkrati slovar pomembnejših izrazov.

Moj vtis je, da je knjiga »napihnjena« kot tudi vsa obsežna empirična raziskovalna dejavnost, na kateri temelji teorija. Bistveni pojmi in odnosi med njimi so razloženi na prvih 150 straneh, ostalo je dodajanje primerov, ki ilustrirajo pojme in odnose v prvem delu.  Neupravičeno »napihnjena« je tudi teorija sama, saj enači zanos s srečo in osmišljanjem življenja. To so področja, ki jih ni mogoče podrediti pojmu zanosa; zahtevajo drugačno obravnavo.  Zavzemam se za to, da pojem zanosa ohrani svoj poseben pomen in ga ne posplošujemo na vse človeško življenje in vsa vprašanja človekovega obstoja, kar, po mojem, počne Csikszentmihalyi (Cs.). (O prevajanju angl. "flow" glej mojo objavo na tem blogu: https://begotnice-blazx.blogspot.com/2019/10/zagon-na-obrazniku.html.)

Knjiga je napisana poljudnoznanstveno in je edino besedilo Cs., ki ga poznam. Zato je moje razmišljanje omejeno in nikakor ne obravnava celotnega Cs. raziskovalnega prizadevanja. Morda je vse, kar mu očitam, že kje utemeljeno zavrnil. Ne nameravam biti polemičen. Razmišljam ob knjigi in dopolnjujem in spreminjam Cs.  tam, kjer se mi zdi potrebno. Vesel bi bil, če bi kdo drug moje pomisleke in opažanja vzel resno in jih podrobno preveril ob drugih besedilih Cs. To besedilo bo bolj s pridom bral tisti, ki je prebral knjigo, ker je moje pisanje v nekem smislu njena interpretacija. (Številke v oklepajih so številke strani v knjigi.)

Naj še pojasnim, kaj se mi zdi, da je moj motiv za pisanje tega razmišljanja. Do zdaj sem o pojavu zanosa prebral samo krajše izvlečke pri drugih avtorjih,  knjige ali člankov Cs.-ja nisem poznal. Pojav sam se mi je intuitivno zazdel zelo pomemben, v resnici eden osrednjih duševnih pojavov, pomemben za človekovo življenje. Knjigo sem si priskrbel takoj, ko je bila dostopna v prevodu. Po drugi strani pa sem a priori sumnjičav do vsake teorije, ki zvaja kompleksnost človekove duševnosti in eksistencialne situacije na en sam pojav, na en sam odrešilni postopek. Zato pravim, da se mi zdi ta teorija »napihnjena«.

Težava pri predstavljanju in povzemanju te teorije je neprestano zamenjevanje in enačenje raznovrstnih pojmov. Zanos se enači s srečo, z zadovoljstvom, z najboljšim doživetjem, avtoteličnostjo (samonamenskostjo) ali samodoločenostjo (samodeterminacijo) itd. Opis večine značilnosti doživetja zanosa najdemo v poglavju o zadovoljstvu kot pogoje zadovoljstva, ne zanosa. Vtis imamo, da je knjiga zbirka člankov, ki niso dovolj premišljeno sestavljeni v sistematično celoto. Kljub temu poskusimo vnesti v teorijo nekaj reda v upanju, da ne bomo storili avtorju sile.

Strukturo teorije bi lahko predstavili z naslednjim diagramom:

1. Izhodišče teorije je opis pojava, ki ga Cs. imenuje zanos (flow).  2. Opis pogojev, ki omogočajo ta pojav (ne vzrokov), 3. zvezo med zanosom in sebstvom (self) in sopogojenost teh dveh pojavov, kar vodi  4. v osebnostno rast in osmišljanje življenja.

Na kratko bi to teorijo lahko takole povzeli: Pojav, ki ga obravnava ta teorija, je relevanten kot protiutež preteči entropiji zavesti, kaotičnemu doživljanju, ki se izraža v psihopatologiji, socialni patologiji in doživljanju nesmiselnosti življenja. Človek lahko pri katerikoli svoji dejavnosti doživi posebno stanje osredotočene zatopljenosti v dejavnost (zanos), katere potek sam nadzoruje, tako da doživi to dejavnost kot samonagrajujočo, povzročajočo užitek in zadovoljstvo, ne glede na njene izide in zunanje nagrade. Taka dejavnost okrepi njegov občutek samega sebe (sebstvo), sprva kot veščega in sposobnega, v skrajni posledici pa kot svojskega (samolastnega) akterja svojega življenja, tvorno povezanega z drugimi ljudmi. Doživetje zanosa je možno namerno spodbujati in širiti na različne dejavnosti in situacije, tudi skrajno omejujoče.

Oglejmo si sedaj po vrsti sestavine te teorije.

1. Zanos (flow) ali optimalno izkustvo. Zanimivo je, da Cs. pravzaprav nikjer ne opiše doživetja zanosa fenomenološko dosledno in sistematično; posreduje številne opise primerov tega doživetja, ob tem pa takoj uporabi teoretične koncepte, kot so pozornost, cilj, samozavedanje ipd., namesto, da bi se sprva ogradil od konceptualizacije (epohe) in posvetil natančnemu opisu odtenkov doživljanja. To ima za posledico, da pomeša opis fenomena s pogoji njegovega nastanka oziroma namernega spodbujanja;  da ta pojav meša z drugimi podobnimi in neupravičeno razširja njegov pomen.  Kako je torej videti doživetje, ki ga Cs. imenuje optimalno izkustvo ali zanos? Njegove značilnosti so: zbranost (osredotočenost), zatopljenost, lasten nadzor dejavnosti, nezavedanje zunanjega dogajanja, nezavedanje samega sebe, nezavedanje minevanja časa, dejavnost sama je užitek, težnja po ponavljanju, objektivna opazljivost stanja zanosa.  Primeri: doživljanje alpinista v steni, jadralca med jadranjem, šahista med igro, matematika, ki rešuje problem, pisatelja, ko piše itd. (85-115)

·       -- zbranost (osredotočenost):  oseba  usmerja svojo pozornost na samo določeno dejavnost, oziroma določeno nalogo, plezanje v steni, vodenje barke, šahovsko igro. Ta dejavnost je lahko preprosta ali sestavljena iz več dejanj in postopkov in zapletena.

·       - lasten nadzor dejavnosti: oseba sama odloča, kaj bo storila in odmerja svoja dejanja, lahko tudi v boju z nasprotnimi vplivi (nasprotnik pri igri, vremenski vplivi)

·       - nezavedanje zunanjega dogajanja, zatopljenost: oseba je tako osredotočena na nalogo, da se ne zaveda drugega dogajanja, ki ni povezano z nalogo; ne vidi in ne sliši nič drugega

·       - nezavedanje samega sebe: oseba se ne zaveda same sebe, svojih misli in občutkov, ki niso povezani z nalogo; pozabi nase in na svoje skrbi

·       nezavedanje minevanja časa: oseba se ne zaveda minevanja časa; objektivno daljši čas mine kot nekaj trenutkov

·       - dejavnost samo občuti človek kot nagrado, užitek in zadovoljstvo, ne glede na njen izid

·      -  človek želi tako dejavnost ponoviti, in znova doživeti užitek in zadovoljstvo.

·       Drugi prisotni prepoznajo zavestno stanje osebe, ki je v zanosu, prav kot zatopljenost, saj ne reagira, ali pa reagira z zaostankom, na njihove spodbude in druge zunanje dražljaje.

·       Zanos lahko doživimo pri vsaki dejavnosti (?) in vsaki situaciji (?)

 Včasih sem tako zatopljen v branje dnevnega časnika, da ne slišim žene, ki mi nekaj naroča. V začetku je mislila, da je namerno nočem slišati; sčasoma je spoznala, da sem res zatopljen v branje in da res ne slišim nič.

V nadaljevanju knjige, potem ko je Cs. v poglavju o zadovoljstvu navedel značilnosti zanosa, kot smo jih povzeli, pride nereflektirano do precej reduciranega opisa zanosa, ki ne vsebuje več značilnosti popolne zatopljenosti (»ne vidi nič, ne sliši nič«) in nezavedanja okoliščin in samega sebe. Ta skrčeni opis vsebuje samo še odločitev za določen cilj, osredotočenje pozornosti na zasledovanje tega cilja, tj. vztrajno prizadevanje za dosego cilja, in spremljanje izidov. V nekem smislu je človek še vedno uročen, zatopljen, a ne dobesedno, kot pri izvorni zamaknjenosti ali toku (flow). Ne gre več za tok, ampak za vztrajno prizadevanje za neki cilj. Ta redukcija omogoča, da kot zanosno imenujemo katerokoli usmerjeno, ciljno naravnano, vztrajno dejavnost, ki vodi do osebnostne rasti (čeprav Cs. omenja, da je zanos vrednotno neopredeljen, saj lahko o njem govorimo tudi pri kriminalcu). Tako je mogoče govoriti o zanosu pri osamljenem mladostniku, ki si je skušal s spremembo zunanjosti, oblačenjem po modi in »simpatičnim« nastopom povečati priljubljenost pri vrstnikih; ali pa o zanosni (ne znosni!) zakonski zvezi, kjer zakonca usklajujeta interese in si prizadevata za skupne cilje, kar je široka opredelitev slehernega uspešnega zakona. Skratka, Cs. precej nonšalantno »v teku« spreminja pomen osrednjega pojma svoje teorije, da bi pod njegovo okrilje na koncu pospravil celotno življenje – zanosno življenje.

Preden preidemo k naslednji točki, se pomudimo nekoliko pri doživljanju zanosa.  Je opisano doživljanje dovolj posebno, da ga ne moremo zamenjati s kako podobno izkušnjo (diferencialna definicija)? Je ta način doživljanja, tako kot je opisan, notranje nediferenciran, ali lahko razlikujemo različne vrste ali oblike zanosa?

a. Diferencialna definicija. Ali obstajajo stanja, podobna zanosu, ki niso zanos? Cs. ne omenja tega vprašanja.  Navaja primer dveh delavcev ob tekočem traku (67-72), od katerih se je eden pripravil k zanosnemu doživljanju svojega dela, ki je za drugega uničujoče monotono, ker ga muči neka druga skrb in nanj ni osredotočen. Doživljanje monotonega dela je dobro preučeno v okviru psihologije organizacije in prav verjetno je rešitev, ki jo navaja Cs., redka. Mnogo pogosteje se delavci pri monotonem delu zatekajo v sanjarjenje. Delo opravljajo rutinsko, mehanično, ne posvečajo več pozornosti posameznim opravilom, ampak jih izvajajo samodejno, njihov duh pa medtem tava ali plava po drugih svetovih: razmišljajo o družini, o počitnicah, o karieri, sanjarijo o ljubezni ipd. Nekateri celo pravijo, da imajo – če že morajo delati nezanimivo delo –  radi monotono delo, ker jim omogoča pobeg v zanimivejše svetove. To doživljanje je podobno zanosu, a ni zanos. Ti delavci ne uživajo v delu samem, v delovnih postopkih; ne posvečajo se mu, izvajajo ga komaj zavestno, na robu zavedanja. 

Gospodinjska opravila, ki sama po sebi niso ravno vir zanosa, se da organizirati tako, da potekajo gladko in da človek ob njih lahko meditira, o čemer poročajo mnoge gospodinje in gospodinjci. Prav zato jim ta nujna, a ne ravno zabavna, opravila niso vir nezadovoljstva ampak zadovoljstva; ne bi pa mogli reči, da so vir zanosa.

Kaj je nasprotje zanosa? Če je bistvena za zanos osredotočena pozornost, je njeno nasprotje razpršena pozornost. Ta ima dva vidika: porazdelitev pozornosti in raztresenost. Porazdelitev pozornosti je, tako kot njena osredotočenost, biološko funkcionalna. Obe, osredotočenost in porazdelitev, se pogosto pojavljata hkrati, ali pa se izmenjujeta. Ko vozim avto, sem osredotočen na vozni pas, na vozila pred menoj in za menoj, hkrati pa na tista, ki prehitevajo, na prometno signalizacijo in na dogajanje na nasprotnem voznem pasu in na lučke na armaturni plošči. Moja pozornost je hkrati osredotočena in porazdeljena. Pravijo, da je poslabšanje vozniške sposobnosti v starosti prav posledica vse slabše sposobnosti porazdelitve pozornosti. Prav verjetno je, da tudi pri vseh zanosnih doživetjih skladno delujeta obe vrsti pozornosti. Plezalec v steni je osredotočeno pozoren na razpoke v skali, da bi zabil klin, hkrati pa se ozre tudi po grozečih oblakih na obzorju. O Talesu pravi izročilo, da je na poti domov, zanosno zazrt v nočno nebo in premišljujoč o astronomskih vprašanjih, padel v jarek. Lep primer osredotočene pozornosti, ki je ne spremlja porazdelitev pozornosti. Ko sem zatopljen v branje jutranjika, ne opazim, da na štedilniku kipi mleko – disfunkcija zatopljenosti, odsotnost porazdelitve pozornosti.

Pravo nasprotje osredotočene pozornosti torej ni toliko porazdelitev pozornosti ampak sta to raztresenost, nenamerna prepuščenost dražljajem in ravnodušnost, odsotnost interesa. Za slednjo je značilna odsotnost namena, cilja, odsotnost intence, brezciljnost. Vprašanje je, kako se izviti iz brezciljnosti. Preprosto tako, da si zastavimo kak cilj?

Zadnje dni se mi misel sama od sebe, nenamerno, pogosto vrača k vprašanjem zanosa.  Medtem ko sem to pisal, se je ulilo. Po dežju sem odšel k morju, sedel na klopco in opazoval valove, kako so se v enakomernem ritmu drug za drugim lomili ob obali. Ob tem so mi misli odplavale – nazaj k članku. Je bilo to zanosno doživetje – kaj od tega: opazovanje valov ali zasedenost s tematiko zanosa v neki globlji plasti zavesti? Zbudim se ponoči in pomislim na tole pisanje; kaj bi bilo še treba omeniti, kaj razjasniti. Je to zanos? Prej bi rekel, da me ta tema okupira, zaseda. Ob tem se zavedam vsega dogajanja okrog sebe. Nisem zatopljen. Pač, pride mi misel; spomnim se vprašanja; rodi se pomislek; ukvarjam se s temo, v presledkih in nenamerno, ob drugih dejavnostih. To stanje ni podobno jutranji zatopljenosti v branje časopisa. Je okupiranost s temo teh dni, vendar  brez vseh vrst oglušelosti za okolje. Je neke vrste komaj zavedna prisotno-odsotna skrb za to, da bi bilo to pisanje čim boljše. Mislim, da je treba to dolgotrajno zasedenost razlikovati od zanosa kot zatopljenosti.

V zvezi z razlikovanjem različnih vrst zanosa je posebno pomembno vprašanje religioznega zanosa ali splošneje obrednega zanosa. Cs. piše: »… zanos in religija sta tesno povezana že od pradavnine. Tekom zgodovine so se mnoga optimalna izkustva zgodila prav v kontekstu verskih obredov« (124). K temu v opombi navaja antropologa, ki »je v vseprisotnosti ritualnih procesov v predpismenih družbah videl dokaz, da gre za družbeno odobravanje možnosti za doživljanje zanosa. Verski rituali so na splošno prikladni za doživljanje zanosnih izkustev« (tu navaja svoje delo). Kaj je ritualni zanos? To je »zanos«, ki ga doživijo ljudje v plemenih ob monotonem ritmu bobnov in neskončnem ponavljanju istih plesnih gibov; ki ga doživijo malajski verski fanatiki ob bičanju in pribijanju na križ; ali zanos, ki ga kdo doživi ob skupinskem žebranju rožnega venca. Temu se reče »trans«. Trans je stanje omamljene zavesti, narkotično, hipnotično stanje. Je Bernardkino videnje zanos? Kaj ima to skupnega z mojim zanosom ob branju časopisa, ko sem vendarle umsko priseben in se mi ne prikazuje nadnaravno? 

Morda bi našli še druge primere podobnih stanj zavesti, ki niso zanos, kot je opisan zgoraj. O tem Cs. ne razpravlja. Kaj je torej diferencialna definicija zanosa?  Bi morali razlikovati ožje in širše pojmovanje zanosa? Po ožjem pojmovanju je to doživetje, kot je opisano zgoraj, relativno kratkotrajne intenzivne osredotočenosti, zamaknjenosti, ko nas dejavnost, v kateri uživamo, »odnese« (flow), da ne dojemamo dogajanja v okolju oziroma ga dojemamo na robu zavesti. 

Po širšem pojmovanju bi bil zanos doživljanje užitka in zadovoljstva v dejavnosti sami, v njenem poteku in ne v njenih končnih užitkih in zadovoljstvih, ki jih omogoča; uživanje v dejavnosti sami, ne da bi nas »odneslo«. Je možno, da pri taki dejavnosti, ne glede na to, da je avtotelična (sama sebi namen), ne pride do zanosa? Bi bilo dobro razlikovati med kirurgovo zatopljenostjo v trenutni potek operacije, osredotočeno zatopljenostjo, ki jo spremlja užitek in ji sledi zadovoljstvo z opravljenim delom, in njegovo vseživljenjsko posvečanje medicini, kot dejavnosti, ki sama po sebi nagrajuje ne glede na to, da prinaša tudi zunanje nagrade, čeprav pri njej ne doživlja vedno zanosa? Ali gre za dve različni doživljanji?  Obema je skupno, da predpostavljata avtotelično dejavnost, ki je taka po naravi, ali ki jo kot tako vzamemo, tako pojmujemo; se odločimo, da bomo v njej videli avtotelični (samosebinamenski) značaj, samodeterminiranost osebe. Razlika pa je v tem, da gre v prvem primeru v resnici za doživljanje, ko nas dejavnost »posrka«, ko nas odnese tok (flow), kar je sorazmerno kratkotrajno doživetje; v drugem primeru pa gre za dolgotrajno, lahko doživljenjsko predano ukvarjanje z dejavnostjo, ki je imanentno nagrajujoča, v kateri pa so poleg doživetij zanosa, tudi manj prijetna in nagrajujoča doživetja, ki niso vir užitka. Kakor koli, morda dlakocepim.  Vendar sem prepričan, da moramo razlikovati med sorazmerno kratkotrajnim doživetjem zanosa in avtotelično dejavnostjo, to je, dejavnostjo, ki je sama sebi namen in ob kateri lahko doživimo stanje zanosa ali pa tudi ne. Cs. tega ne razlikuje.

Sploh pride tu pri Cs. v zvezi z uvedbo pojma avtotelična dejavnost in poimenovanjem tega pojma »zanosna dejavnost« do nekega logičnega preskoka. Zanos je stanje zavesti, značilnost zavestnega doživljanja osebe. Zanos ni lastnost dejavnosti. Dejavnost je lahko kratkotrajna ali dolgotrajna, koristna ali nekoristna, trgovska ali zdravstvena. Osnovna logična napaka ali površnost je torej, da Cs. pripisuje atribut zavesti (zanosnost) tudi dejavnosti in celo življenjskemu slogu. Res je, da pravimo, da je kaka dejavnost »dolgočasna« in se nam to ne zdi napačno, a s tem v resnici napačno pripisujemo lastnost doživljanja, kot da je objektivna lastnost dejavnosti. Dejavnost sama ni ne kratkočasna ne dolgočasna, je pač določena organizacija dejanj in postopkov. Mi se ob dejavnosti kratkočasimo ali dolgočasimo; kratkočasje ali dolgočasje je način našega doživljanja. Isto dejavnost lahko dve različni osebi doživljata nasprotno. Dejavnost tudi ni »zanosna«, ker je to pač atribut zavestnega doživljanja, ne dejavnosti.  Podobno velja za "avtotelično dejavnost". Hočemo reči, da smo dejavnost izbrali sami in da se z njo ukvarjamo zaradi nje same, ker ob njej uživamo, ne zaradi morebitnih drugih nagrad, do katerih vodi.

Gre za užitek ali občutek notranje izpolnjenosti ob dejavnosti sami, ne za zanos; ta lahko spremlja tako dejavnost, lahko pa ne. Če smo se za medicino ali socialno delo odločili sami in to delo doživljamo kot notranje nagrajujoče, kot poklicanost, ne glede na to, da je tudi pridobitno delo, morda ne doživljamo prav pogosto zanosne osredotočenosti, pa nas to delo vseeno zadovoljuje in prispeva k naši pozitivni podobi samega sebe in k osebnostnemu zorenju in rasti. Doživetja zanosa ne gre enačiti z doživetjem avtoteličnosti.

b. Različice zanosa. Ali zgoraj navedene značilnosti veljajo za zanos kjer koli in kadar koli? Ali je tak opis zanosa samo abstrakcija realno različnih oblik zanosa? Obstaja več vrst zanosa?  Odgovor na zadnje vprašanje  je pritrdilen. (Cs. ne klasificira vrst zanosa ne tako kot spodaj navedeno, ne kako drugače. Daje pa dovolj gradiva za tako klasifikacijo.) Ne moremo enačiti zanosa plezalca ali jadralca z zanosom zapornika, ki ohranja normalno delujočo zavest tako, da si izmišlja pogovore v tujem jeziku. Ali ju pač lahko enačimo? Naj navedemo nekaj možnih razlik v doživljanju zanosa.

·       Glede na povezavo z delom:  ob igri – ob delu. Igra, katerekoli od štirih vrst, ki jih Cs. povzema po R. Caloisu (agon, alea, ilinx, mimikrija) je po definiciji dejavnost, ki jo izvajamo zaradi užitka v njej sami, ne zaradi izida. Šahiramo radi, kljub temu, da pogosto izgubljamo. Dejavnost je torej izvir doživetja zanosa. Delo, kot pridobitna dejavnost, je definirano kot nasprotje igre, kot eksotelična dejavnost, ki jo primarno opravljamo zaradi zaslužka in drugih zunanjih koristi. Toda v vsakem delu, v nekaterih delih bolj v drugih manj, so prisotni tudi pogoji zanosa. Običajno navajamo primere intelektualnih poklicev, umetnikov, znanstvenikov, ki omogočajo doživetje zanosa. Cs. navaja prepričljive primere doživljanja zanosa tudi v ročnih poklicih kmeta, mornarja itd. Svoj model razširi celo na doživljanje zanosa ob monotonem delu.

·       Glede na trajanje: kratkotrajen – dolgotrajen. Doživetje zanosa je lahko kratkotrajno, kot na primer nekajminutna zatopljenost v branje časopisa. Lahko je prekinjeno, v intervalih, ob dolgotrajni dejavnosti;  lahko pa dolgotrajno.  Vendar bi bil previden pri enačenju zanosa in dolgotrajne zaposlenosti z avtotelično dejavnostjo (operacija vs. služba zdravnika). Ni ju mogoče enačiti razen na abstraktni ravni, kjer se odpovemo posebnim značilnostim zanosa, kot smo ga opisali spredaj.

·       Glede na intenzivnost doživetja: manj intenzivno – bolj intenzivno. Značilnosti zanosa, kot smo jih navedli zgoraj, so lahko bolj ali manj izražene in intenzivne: osredotočenost, zatopljenost, neodkrenljivost, pozaba sebe in okoliščin.

·       Glede na dejavnost ali področje: telesna, miselna, delo, družina, skupnost. V vsem srednjem delu knjige je razdelano doživljanje zanosa pri različnih dejavnostih in v različnih situacijah. Nekdo ga doživlja v plesu, drugi pri umetniškem ustvarjanju, miselnem delu, igri z otroki v družini ali posvečanju skupnostnemu delu.

·       Da bi bila merica različic polna, opisuje Cs. tudi »mikrozanos« (kot ga sam imenuje). Neki profesor si je dolgčas med konferencami krajšal tako, da si je izmislil tapkanje s prsti v različnih zaporedjih in ritmih in jih izražati z matematično formulo, kar ga je popolnoma prevzelo. Vse v imenu zanosnega življenja!

c. Pojmovna hierarhija avtoteličnega doživljanja. Cs. širi pojem zanosa, kot posebnega stanja zavesti, na dejavnosti, ki so same sebi namen, in na koncu na življenjski slog, ki vodi do osmišljenega življenja.  Te stvari imajo nekaj skupnega, so si pa tudi različne. Skratka, teorija Cs. o zanosu potrebuje dosledno definiranje pojmov in oblikovanje pojmovne hierarhije, ki jo v objavljenem delu pogrešam. Predlagam naslednjo (slika spodaj).

Vrniti se moramo na začetek, na osnovno funkcijo zanosa. Vsa razprava o zanosu se je začela z ugotovitvijo, da je zavest lahko v stanju kaotičnosti, nestrukturiranosti, recimo v nedolžni obliki raztresenosti, dolgočasja, lahko pa se stopnjuje do psihopatologije, socialne patologije in doživljanja nesmiselnosti življenja, ki lahko vodi v samomor. Stanja nestrukturirane, kaotične zavesti so torej nezaželena, čeprav nekateri pravijo (po navedbah Cs.), da je kaotična zavest naravno stanje zavesti. Nasprotje nestrukturirane zavesti je strukturirana zavest. Zavest se strukturira preko pozornosti. Razpršena, raztresena pozornost pomeni nestrukturirano zavest, osredotočena pozornost strukturirano. Zavest se lahko strukturira tako, da pozornost usmeri kak zunanji dejavnik, recimo ukaz nekoga,  (heterotelična ali eksotelična pozornost), ali pa, da jo oseba usmeri sama s svojo avtonomno odločitvijo. Zaporniku lahko strukturira pozornost paznik, ki ukaže: »Pospravite celico«, ali pa se zapornih odloči sam in si reče, »Danes bom pospravil celico«. Čeprav gre za isto dejavnost, je doživljanje v obeh primerih lahko zelo različno in ima različne posledice za duševno stanje zapornika.

Najvišji nadrejeni pojem teorije bi bil torej "strukturiranje  zavesti", ki je lahko avtotelično ali ekso(hetero)telično. Ker Cs. piše le o avtoteličnem doživljanju ali strukturiranju zavesti (kadar misli na praktično urejanje zavesti), vzeimo, da je nadrejeni pojem vsega, kar obravnava Cs., najbližji ali najvišji rod (genus proximum) pojmov, ki jih vsebuje njegova teorija, »avtotelično doživljanje« (oziroma avtotelično strukturiranej zavesti), to je doživljanje v dejavnosti sami, v njenem izvajanju, ne glede na njen izid, funkcijo ali zastavljeni cilj. V kolikor gre za namerno izzvano doživljanje, je to »avtotelično strukturiranje zavesti«. To doživljanje in ravnanje človeka bi lahko imenovali tudi z bolj uveljavljenim izrazom avtodeterminacija ali samodoločanje, določanje samega sebe.

(Zdajle pišem na mizici pred prikolico ob morju, ob zahajajočem soncu, ko se od borovcev sem že tihotapi večerni hlad, in uživam v skladanju besed s tiho in mehko tipkovnico notesnika – čisti užitek, avtotelično doživljanje, neznanski privilegij.)

Avtotelično doživljanje je nadrejeni pojem za naslednje (in morda še druge) vrste doživljanja: doživljanje zanosa, kot je opredeljen zgoraj; doživljanje ob dejavnosti, ki je sama sebi namen (npr. igra, ustvarjanje), četudi brez izrazitega zanosa; doživljanje življenja, kot ga doživlja človek, ki je »pri sebi«, tj. ki se samouresničuje; ki živi svoje življenje na poseben, samo njemu lasten način (samolastno) v dobrem in slabem in ob tem sem in tja doživi tudi posebno zavestno stanje zanosa.

Doživljanje zanosa je doživljanje posebnega stanja zavesti, za katero so značilni osredotočena pozornost in druge zgoraj opisane značilnosti (specifična diferenca). Je skrajna oblika strukturirane zavesti z osredotočeno pozornostjo.

Doživljanje dejavnosti, ki je sama sebi namen, vključuje bolj ali manj pogosto doživljanje zanosa, poleg tega pa druga doživetja, ki nimajo tako ekstatičnega značaja, vendar v celoti prinašajo človeku užitek in zadovoljstvo (specifična razlika). Sem sodijo poleg iger različnih vrst (šport) in ustvarjalnih dejavnosti (umetnost, znanost, mišljenje) dejavnosti, ki jih doživljamo, kot da bi bile same sebi namen, čeprav je njihov namen objektivno pridobiten.

Doživljanje življenja kot "samolastnega" je avtotelično, samodeterminirano, če se človek v njem uresničuje kot posebno, samolastno bitje in če smisel življenja vidi v življenju samem (živetju), ali ga po svoji avtonomni odločitvi podreja smotrom, v katerih se sam uresničuje (specifična diferenca) in ki so lahko enaki vrednotam (smotrom) njegove kulture.

Naj še enkrat poudarim, da ni upravičeno pojma »zanos« širiti na vse avtotelične dejavnosti z »dobrim« življenjem vred, razen morda zgolj metaforično.

d. Namerno izzvani zanos. Posebno vprašanje je povezano z razlikovanjem spontano doživetega zanosa in namerno izzvanega zanosa. Nekoč, nekje smo se nepričakovano in nenamerno zatopili v neko igro ali dejavnost (spontani zanos).  Začutili smo, da je to vseprežemajoče in dragoceno doživetje, zato smo ob prvi priliki ponovili to dejavnost (ponovljeno doživetje zanosa). Morda se vse življenje trudimo, da bi ponovili nagrajujoča doživetja zanosa iz otroštva. Osnovna teza knjige Cs. je, da je mogoče raztreseno, razpršeno in nezainteresirano zavest, ki je ena od patologij našega časa, z individualno odločitvijo spremeniti tako, da doživimo zanos (namerno izzvan zanos).

V že omenjenem primeru dveh delavcev za tekočim trakom je eden od delavcev doživljal svoje delo kot moreče dolgočasno, njegove misli je zaposlovala težava s puščajočo gumo na avtomobilu, kar je ogrožalo njegovo vožnjo na delo in domov. Drugi pa se je monotonemu delu predano posvetil in skušal svoje postopke izboljšati ter tekmovati sam s seboj pri doseganju norme. To osredotočeno posvečanje delovnemu postopku je zaposlovalo njegovo zavest; ob tem je užival in dosegal vse boljše delovne rezultate – kar naj bi bila definicija zanosa. (Vzdržali se bomo sociološke kritike te predanosti. Navsezadnje psihologija skuša rešiti človekov dan in teden, sociologija pa družbene epohe.)

Zanos je torej mogoče namerno izzvati,  če smo pred nalogo, ki jo želimo rešiti; če si postavimo cilje, ki jih želimo doseči (ni jasno, kakšna je razlika med nalogo in ciljem, a Cs. ju razlikuje) in če nato usmerimo svojo pozornost na doseganje ciljev. To pomeni, da se posvetimo podrobnemu raziskovanju situacije, razčlenimo postopke, se posvetimo izvajanju in si prizadevamo čim bolje izvesti nalogo. Postopek je pravzaprav paradoksen: zastavimo si nalogo ali cilj, da bi dejavnost doživeli kot avtotelično, kot dejavnost, ki je sama sebi namen, ne glede na rezultate (cilje). Ali pa je to protislovje navidezno, če pomislimo, da ima vsaka dejavnost svoj cilj (npr. zmagati v teku), čeprav ne vodi do materialne nagrade? Cilj dejavnosti torej ni isto kot dejavnosti zunanja nagrada.

Cs. pravzaprav ponavlja nasvet različnih učbenikov »dobrega življenja«, da se moramo dejavnosti, ki smo se je lotili, ali v kateri smo se znašli, posvetiti z vsem svojim bitjem, brez površnosti, preračunljivosti, špekuliranja ali celo goljufanja; da jo »vzamemo nase« in preživimo s polnostjo svojega bitja.

Najbolj prepričljiva ilustracija tega postopka naj bi bilo doživetje zanosa v skrajno omejenih situacijah, kakršne so bivanje v zaporu, taborišču, skrajni revščini in pomanjkanju, ali zanosna doživetja bolnih ali hendikepiranih pri obvladovanju življenja z boleznijo ali prizadetostjo. Cs. navaja med drugimi primer oblikovalke keramike, zaprte v stalinističnem zaporu. Svoje duševno zdravje je ohranila tako, da je razmišljala, kako bi si iz priročnih materialov izdelala nedrček; s tem, da je sama s sabo igrala šah, si izmišljala pogovore v francoščini itd. (144) Z vsem priznanjem do njenega početja se vendarle ne moremo znebiti vprašanja: je to, kar je počela, zanos; zanos iste vrste kot zanos jadralca ali umetnika v trenutku intenzivnega ustvarjanja? To je »zaposlitev uma in postavljanje ciljev« ter s tem vnašanje reda in dejavnosti v zavest, ki je izpostavljena prisilni nedejavnosti in jo ogrožata praznina in kaos psihoze. Podobno so si zaporniki v madžarskem zaporu omislili tekmovanje v poeziji, da so zaposlili svoj um v enako ogrožujočih pogojih. Zaposliti um, ukvarjati se z dejavnostjo, razmišljanjem – je to isto kot zanos? Moj um je neprestano zaposlen z nečim, a redki so trenutki zanosa, ko se zatopim, recimo, v branje ali pisanje in »ne vidim nič ne slišim nič«. Zanos ni isto kot odločitev za neko dejavnost, vztrajanje v tej dejavnosti, napredovanje v njej. Moje pisanje Begotnic (bloga) traja že več let in mi je v veselje, a le včasih me tako potegne, da bi temu lahko rekel zanos. Je pač bolj ali manj prizadevno in notranje izpolnjujoče prostovoljno delo v (dvomljiv) blagor skupnosti, pisanje, pri katerem uživam zaradi pisanja samega in ne všečkov (ki jih tu na srečo ni). Nagrajen sem z občutkom, da sem dovolj jasno izrazil svojo pristno misel. Paraplegik, ki premaga travmo zaradi prizadetosti, uredi svoje življenje in ga izpolni z dejavnostmi, ki ga zadovoljujejo, uspešno sam upravlja svoje življenje, je zadovoljen, in morda užije veliko trenutkov zanosa, ko je ves zatopljen v šport, s katerim namerava nastopiti na paraolimpijskih igrah. A celotno njegovo življenje ni zanos, kot tudi ne moje. 

Vsakemu razmišljanju je v prid, če raje razlikuje, kot enači in posplošuje. Ni vsako vnašanje reda in strukture v neurejeno in raztreseno zavest zanos. Tako bi najkoncizneje ugovarjali pretiranemu posploševanju in proglašanju za zanos vsako urejeno mentalno ali fizično dejavnost, katere namen je ukvarjanje z njo samo (avtotelična dejavnosti, Cs.) 

2. Pogoji zanosa.  Četrto poglavje knjige ima naslov »Pogoji za zanos«, vendar razprava o tem ni prav sistematična. Pogoji pomenijo nujne in zadostne okoliščine, ki morajo biti prisotne, da pride do določenega pojava.  V ta razlikovanja se Cs. ne spušča.  Na osnovi njegovega besedila lahko rekonstruiramo naslednje vrste pogojev: vrsta dejavnosti, socialno-kulturni pogoji, nevrološki oziroma psihofiziološki in psihološki oziroma osebnostni pogoji.

·       - vrsta dejavnosti. Dejavnosti lahko razdelimo na take, pri katerih praviloma doživimo zanos, na vsakdanje in skrajno omejene. Pri nekaterih dejavnostih lažje doživimo zanos kot pri drugih (»zanosne dejavnosti«). Cs. pravi, da mora biti aktivnost težavna in zahtevati veščine. K tem dejavnostim sodijo igre različnih vrst, ki jih Cs. klasificira po R. Caloisu v agonalne, aleatorične, igre vrtoglavice in mimikrijske igre. Gre za vse vrste športov, iger na srečo, postopke in obrede, ki spreminjajo zavest in igre pretvarjanja in preobleke. Vsakdanje dejavnosti, predvsem poklicno delo, se med seboj zelo razlikujejo glede možnosti za doživetje zanosa (primere smo že navedli). V posebno vrsto dejavnosti sodijo dejavnosti, kjer so ljudje zelo omejeni prostorsko in glede svoboščin (zapori) ali zaradi socialnega položaja (revščina). Tu so možnosti doživljanja zanosa zelo omejene, a vendar je tudi v teh situacijah možno urediti zavest po paradigmi optimalnega izkustva (primer zapornika ali popotniškega brezdomca). Dejavnost mora posredovati občutek odkrivanja in ustvarjanja in omogočati napredovanje veščine oziroma rast. Rast dosežemo ob pravem razmerju med izzivi in sposobnostmi, tako da neprestano zvišujemo izzive in s tem izboljšujemo veščine (»kanal zanosa«).

·       - jasni cilji in povratne informacije. Cilji dejavnosti morajo biti dovolj zahtevni in kompleksni, povratne informacije pa čim hitrejše in jasne.

·       - socialno-kulturni pogoji. Z vprašanjem družbeno-kulturnih pogojev, ki naj bi omogočali avtotelično (samolastno, samodeterminirano) doživljanje,  trčimo ob zelo zapleteno problematiko. Cs. vzpostavlja zvezo med družbenimi značilnostmi, kot sta anomija in alienacija in značilnostmi zavestnega doživljanja. Družbena anomija (brezzakonje, nered) naj bi se povezovala z motnjami pozornosti in tesnobo, alienacija (odtujenost) pa z egocentričnostjo, rigidnostjo in dolgčasom. O teh povezavah ne navaja nobenih empiričnih podatkov. Bolj problematično je protislovje, ki se skriva v njegovi obravnavi kulturnih značilnosti kot pogojev zanosnega doživetja. Primer delavca ob tekočem traku jasno ponazarja to protislovje. Tekoči trak je tako rekoč simbol alienacije, ki naj bi zavirala zanosno doživetje. In vendar si ga delavec z zavestno odločitvijo »organizira«. To se pravi: kljub alienaciji in dolgčasu si priredi zanos. To kaže najmanj na to, da kulturni pogoji niso ne nujni ne zadostni za omogočanje ali zaviranje zanosa. Vsekakor pa družbeno-kulturni pogoji olajšujejo ali otežujejo doživljanje zanosa, ali pa spreminjajo njegovo naravo. V tradicionalnih družbah doživljajo ljudje zanos (ekstazo) ob religioznih obredih, v modernih si ga morajo poiskati v posebnih dejavnostih, ali si ga prirediti po nasvetu Cs.

·       - nevrološki oziroma psihofiziološki pogoji. »Motnje pozornosti in pretirano odzivanje na dražljaje preprečujejo zanos, ker je pri takih  stanjih psihična energija preveč spremenljiva in kaotična.« (136)

·       - psihološki oziroma osebnostni pogoji. »Pretirano samozavedanje in egocentričnost ga (doživetje zanosa) preprečujeta iz nasprotnega razloga – pri njiju je pozornost preveč toga in zamejena.« (136). Pretirano sramežljiva oseba oziroma oseba, ki se pretirano zaveda same sebe, težko doživi zanos.

Pogoji zanosnega doživetja, ki jih navaja Cs., in smo jih povzeli zgoraj, zgolj olajšujejo ali otežujejo doživetje zanosa oziroma omogočajo ali preprečujejo to doživetje pri večini populacije. Že na prvih straneh svoje knjige navaja Cs. primere, iz katerih je razvidno, da je zanos mogoče doživeti v kakršnih koli pogojih, če se le odločimo za to, to je, če smo ljudje prave vrste – avtotelične osebnosti.

Zanos si priredi delavec ob tekočem traku in zapornik v samici pod naslednjimi pogoji:

1. Oseba je pred nalogo, katere izvršitev zahteva določeno veščino. 2. Oseba si zada cilj. (Razlika med nalogo in ciljem ni pojasnjena.)  Vsi ostali »pogoji«, ki jih navaja Cs. (72), so opis doživljanja zanosa in ne antecedentni ali spremni pogoji tega doživljanja.  Navajanje pogojev zanosnega doživetja torej ni ustrezno. Naj popravim Cs..

Kateri pogoji morajo torej biti izpolnjeni, da bo oseba doživela zanos ob neki dejavnosti? Kot prvi mi pride na misel en sam pogoj: da ima dejavnost za to osebo značaj igre, to je dejavnosti, ki je sama sebi namen (avtotelična dejavnost), ali da jo je mogoče kot tako doživeti, četudi je njen prvotni značaj  heteroteličen (eksoteličen) – to je zadosten pogoj.  Drugi pogoj, ki verificira prvega, je, da je oseba ob tej dejavnosti že kdaj doživela zanos ali vsaj užitek in zadovoljstvo – ne nujen ne zadosten ampak podporni pogoj.  Tretji pogoj je odločitev osebe, da se tej nalogi posveti, da se ji preda in vsaj za nekaj časa opusti vse drugo – nujen pogoj. Cilju »se posvetimo do skrajnih meja naše zbranosti…« (Cs. 74). Četrti pogoj je primerno stopnjevanje zahtevnosti naloge pri ponavljanju dejavnosti, tako da stopnjujemo izzive in s tem izboljšujemo veščine – nujen pogoj.

To pomeni: če se oseba odloči, da se bo posvetila neki dejavnosti kot igri oziroma dejavnosti, ki daje užitek in zadovoljstvo že s samim izvajanjem ne glede na rezultat, in jo bo vztrajno, strukturirano izvajala, bo doživela zanos. Če je pri tej dejavnosti že doživela zanos, ga bo ponovno, če primerno poveča zahtevnost naloge.

Ali to pomeni, da je zanosno doživljanje čisto subjektivna stvar in da sploh ni mogoče ugotoviti objektivnih pogojev doživljanja zanosa?  Je vsaka dejavnost lahko zanosna za nekoga?  Ali pa je, nasprotno, mogoče urediti tako, da bi bilo lupljenje krompirja za vsakogar zanosna dejavnost, čisti užitek sama po sebi? Zdi se, da Cs. misli tako.

Ali se dejavnosti razlikujejo po svojem potencialu, da bi jih mogli spremeniti v igro, v dejavnost, ki je sama sebi namen? V načelu lahko vsaka dejavnost postane igra za določeno osebo. Vendar je to za lupljenje krompirja manj verjetno kot na primer za ljubljenje. Ljubljenje je potencialno univerzalno zanosna dejavnost. Za to, da bi taka dejavnost postalo lupljenje krompirja, pa se je treba potruditi. To ima v mislih Cs., ko razčlenjuje »pogoje« doživetja zanosa in opisuje zanosno opravljanje monotone naloge za tekočim trakom. 

V kampu sem določen za pomivanje posode. Če se tega, zame zoprnega, opravila lotim z namenom, da bom na hitro vse skupaj splaknil in čim prej končal, bom ves čas namrščen splakoval in metal v škaf, na koncu pa bil opozorjen, da je slabo pomito. Če pa si rečem, da je treba stvar vzeti kot igro, tako, da me bo zabavala in ohranjala moj um živahen in zavest urejeno, jo bom vzel kot tehnološki problem. Posodo bom lepo razpostavil po vrsti, po velikosti in namenu, razporedil gobice, mrežice in čistila, si zamislil pomivanje v topli vodi in splakovanje v čisti hladni vodi; si zamislil pravila (najprej zunanji del posode, potem notranjega) itd., bom nenadoma začel uživati v tem razvejanem postopku. Na koncu se bom z lepo zloženo posodo, ob ustreznem estetskem užitku, odpravil k prikolici in ponosno, brez strahu, da bom opomnjen, pokazal opravljeno delo.

Ko sem pred nalogo, naj olupim košarico krompirja, kar mi je odveč, si dejavnost lahko popestrim tako, da se vprašam: ali je možno to izvesti na zabaven, igriv način. Odgovor je vedno »da«. Kako? Proučim okoliščine: velikost in količino krompirja, obliko posameznih krompirjev; je mlad ali star; ima krompir kalčke; je opran ali umazan od zemlje; kako ga bo gospodinja pripravila; v kakšno obliko naj ga narežem; kakšno orodje imam na voljo; kakšno posodje itd. Že samo to raziskovanje utegne biti navdušujoče. V glavi se oblikuje načrt, predvideni postopek. Imam rad sistematiko, tehnološko zaporedje: pranje neolupljenega krompirja, lupljenje (varianta enopoteznega lupljenja ali staccato potez), izrezovanje očesc (z istim lupilnim nožem, ki ima neprimerno plastično konico ali z bolj primernim drugim nožkom), odlaganje olupljenih krompirjev (morda v nekoliko oddaljeno skledo na način košarke), pranje olupljenega krompirja (morda v zaprti posodi na način centrifuge), razrez za peko (inovativne oblike), pranje razrezanega krompirja, sušenje, gospodinjin nadzor, popravljanje napak itd. Zastavim si časovne norme. Pri naslednjem lupljenju jih skušam preseči. Lupljenje krompirja postane moja zanosna dejavnost. Odslej samo še jaz v hiši lupim krompir.  Moje sebstvo se utrdi. Tako nekako bi, nekoliko hudobno, apliciral Cs.

Ali je razlika med dejavnostjo, ki zgolj vodi do užitka in zadovoljstva, in zanosom?  Da, razlikujemo instrumentalne dejavnosti, ki vodijo do užitka in zadovoljstva, in dejavnosti, ki same po sebi kot postopki izvajanja pomenijo užitek in zadovoljstvo – dejavnosti, ki so dani osebi užitek same po sebi (avtotelične dejavnosti po Cs.). Ista dejavnost je lahko eni osebi zgolj instrumentalna, drugi pa avtotelična. Priprava krompirja je nekomu zgolj sredstvo, da utoli glad, drugemu pa umetniški kuharski užitek.

(Naj omenim, da se mi do tega trenutka še kar zanosno pisanje tega članka spreminja v moro. To navajam v premislek o naravi zanosa. – Zanosen odmor! – Ovedel sem se, da to pisanje pravzaprav ni zanos ampak čisti eskapizem, beg od dolgočasnih morskih počitnic – prava priložnost, da preskusim paradigmo zanosa in namesto pisanja spremenim v zanos počitnice. Se pa sprašujem, čemu; kako naj zanosno počivam, ko me pa vleče pisanje, in kaj bo potem s člankom.)

3. Zanos in sebstvo (self). Sebstvo ali občutek samega sebe je zavest o samem sebi, refleksija ali videnje samega sebe. »Vanj so vključeni vsi spomini, dejanja, želje, užitki in bolečine« (63). »… predstavlja hierarhijo ciljev, ki smo jo z leti, košček za koščkom, zgradili. … občutek samega sebe (je) v mnogih pogledih najpomembnejši element zavesti …« (64). Ti iz sebstva izvirajoči cilji usmerjajo pozornost, osredotočena pozornost zanosa pa oblikuje sebstvo. Zanosno doživetje podmorskega sveta je v nekem mladeniču postalo del njegovega občutka samega sebe, vzbudilo mu je željo po ponovitvi tega doživetja, in oblikovalo njegove cilje, ki so ga vodili do študija morske biologije in tako oblikovali njegovo identiteto. »Po zanosnem izkustvu je organizacija samega sebe kompleksnejša, kot je bila prej« (73). To je rezultat procesov diferenciacije in integracije. »Diferenciacija pomeni premik k edinstvenosti, k ločitvi sebe od drugih. Integracija se nanaša na njeno nasprotje, na povezovanje z drugimi ljudmi. … Kadar ima človek kompleksen občutek samega sebe, mu uspe združevati ti nasprotujoči si težnji. Ko premaga neki izziv, se neizogibno počuti bolj sposobnega, bolj veščega, posledično pa zanosno izkustvo vse bolj diferencira njegov občutek samega sebe.« (73)  Po zanosni epizodi »se človek čuti bolj »urejenega« kot prej, ne le znotraj v sebi, temveč tudi v odnosu do drugih in sveta na splošno« (74).

To zvezo med zanosom in občutkom samega sebe potrjujem na osnovi svojega izkustva, ne glede na primere, ki jih v podkrepitev te zveze navaja Cs. Ko se človek v določenem obdobju svojega življenja znajde v praznini; ko ima občutek, da je življenje zastalo; da ne ve, kdo je in kaj hoče, bi mu svetoval, da se vpraša: »kaj me vleče«, ali »kaj me je v preteklosti potegnilo, ob čem sem čutil zanos« (poleg seksa, ker v njem ni spodobne kariere)? Žalostna resnica najbrž slehernega otroštva in odraščanja je spoznanje: »kadar mi je bilo najbolj luštno, sem jih potem dobil po riti«; ali »kadar me je poneslo, sem moral prekiniti igro«. Spominjam se, kako sva najino malo dojenčico nekoč kopala v banjici. Neizmerno je uživala, ko je čofotala po vodi. Vendar to ni moglo trajati v nedogled. Dvignila sva jo iz banjice – in tedaj jo je zgrabil tako krčevit jok, da ji je za nekaj trenutkov zastal dih in sva se resno zbala zanjo. Tako je z našimi užitki. Tako ni čudno,  da, ko odrastemo, ljudje ne vemo, kaj bi radi. Tisto, kar bi res radi, je prepovedano ali nedostopno – in dolgčas si moramo krajšati s pobegi v vzporedne svetove ali domišljijo in - z izmišljanjem in načrtovanjem zanosa!

Skratka, odnos med zanosom in sebstvom je obojestranska pogojenost; spirala vse pristnejših, vse bolj posebnih in samolastnih izzivov in ciljev, katerih vztrajno in disciplinirano zasledovanje nas vse bolj približa nam samim, naši svojskosti. Hkrati pa postanemo s tem – tako nadaljujem misel v nasprotju s Cs. – vse bolj koristen in smiseln del družbe, če je toliko odprta, da sprejema našo drugačnost. Če ni, pa uporabimo tehniko vzbujanja zanosa kot zaporniki. - Cs. v nadaljevanju po vsej sili vztraja pri svojem »modelu cilja« in zavozi razpravo o smislu življenja.

4. Osebnostna rast in osmišljanje življenja.

Zanosna doživetja so torej »motor« osebnostne rasti in osmišljanja življenja. A življenje je čudno, kaotično (»život ti je bratac saćulatac«, srbska nadaljevanka v dobrih, starih časih). Ljudje se pogosto znajdemo pred kaosom, ki ogroža zavest. Kako se spopasti z nesrečo? Kako nesrečo, ki se nam je zgodila, preobraziti v srečo, v zanos? Z metodo Cs. preobražanja nesreče v zanos (in srečo) »ukanimo kaos« in se naučimo »popolnoma uživati v življenju« (286). Kako se, na primer, spoprijeti z ohromelostjo ali slepoto? Cs. strese odgovor iz rokava: po preizkušenem modelu izzivanja zanosa – z nekaj dopolnitvami. Med slednje sodi osvojitev nazora, 1. da je nesreča pozitiven dogodek, ki obogati življenje; 2. da je treba sprejeti omejitve, ki so se zgodile; 3. da bom prevzel nadzor nad svojo zavestjo in svojim življenjem. Lahko reči, težko doseči. Tisti, ki se ukvarjajo z rehabilitacijo, bi vedeli povedati, da je to lahko dolgotrajen in mučen postopek. Tega Cs. ne omenja, njegov sistem deluje kot sprejemanje dnevnega reda. Ko so te tri postavke sprejete, sledi izvajanje modela »naloga, cilj, postopki, posvetitev tem opravilom, povratne informacije, zahtevnejši izziv…« Toda hkrati trdi Cs.: »Zmožnost preobražanja nesreče v nekaj dobrega je zelo redek dar« (296).  Zelo redek dar ali preverjen postopek preobražanja nesreče v zanosno izkustvo za vsakogar? Kaže, da tisti, ki ima dar (»pogum, žilavost, vztrajnost, zrelo obrambo«), se lahko loti preobrazbe, ki vključuje »1. Nesramežljivo prepričanost vase … 2. Osredotočanje pozornosti na okolico … (ne nase) … »zavedanje alternativnih možnosti  … 3. Odkrivanje novih rešitev« (300-3007). To ni prav vzpodbudno za tiste, ki nimajo daru in ki so morda v večini.

V naši raziskavi o ljudeh, ki so jim zaradi raka na črevesju napravili stomo, izhod iz črevesja na trebuhu, je zelo lepo vidno, da gre človek v takem primeru v grobem skozi dve fazi, ki bi ju približno poimenoval »usodnostna« in »praktično-realistična«. V začetku dojema človek to, kar se mu je zgodilo, kot veliko nesrečo, krivico, božjo kazen, skratka, kot nekaj, zaradi česar zdvomi o tem, ali je še vredno živeti. Potem pa pride do dogodka, ki ga nekateri imenujejo »kristalizacija« ali zaostritev čustvene krize, »doseči dno«. »Šla sem v gozd, sedla na štor in se zjokala«, pravi intervjuvanka (Mesec, Kaube, 1989). Temu sledi uvid, da je resničnost nelepa, da pa se življenje nadaljuje. Potem se človek usmeri na urejanje praktičnih vidikov svoje prizadetosti in ostalih vidikov življenja. Faza, ki jo kolega dr. B. Stritih imenuje »utekočinjenje problema«. Začenja urejati svoje življenje po opravilih, eno za drugim. V svoji zunanji omejenosti zagleda nove priložnosti in se »uči, kako občutiti zadovoljstvo v trenutnem izkustvu« (313), kot pravi Cs.

Zadnje poglavje svoje knjige posveča Cs. vprašanju »osmišljanja življenja«, kot da ne bi do zdaj že dovolj jasno nakazal, za kaj gre pri »smislu življenja«. Ta smisel je v tem, »da lahko dobesedno vse, kar se nam zgodi, postane vir radosti in zadovoljstva« (313); se naučijo »popolnoma uživati v življenju« (286). Vsa knjiga je nekakšna enciklopedija življenjskih radosti. Kaj je torej smisel življenja? Živeti svoje življenje v skladu s samim sabo in radostno sprejemati, »kar Stvarnica vse nam ponudi«.  Cs. ne gre po tej poti. Žal se na tem mestu ne morem posvetiti podrobnejši analizi logike Cs. in vprašanju smisla življenja (radovednim priporočam Terryja Eageltona »zelo kratek uvod« v Smisel življenja), lahko samo nakažem razliko med svojim pojmovanjem smisla življenja in pojmovanjem Cs.

Cs. potrjuje: »Res je, življenje nima smisla, če mislimo s tem vrhovni cilj«, vendar to še ne pomeni, da življenju ni mogoče dati smisla« (316)). Navaja 4 faze v razvoju koncepta smisla v življenju posameznikov, »kdo so in kaj želijo doseči v življenju« (325): v prvi fazi prevladuje potreba po ohranitvi občutka samega sebe (preživetje, udobje, užitek), v drugi fazi človek prevzame konvencionalne vrednote skupnosti; v fazi refleksivnega individualizma išče osnove »za avtoriteto znotraj samega sebe«, tedaj se razvije avtonomna vest, cilj pa so rast, izboljšanje in aktualiziranje  svojega potenciala; v četrti fazi se človek spet obrne »od samega sebe nazaj k integraciji z drugimi ljudmi in univerzalnimi vrednotami."Ko odkrije, kaj zmore, in še pomembnejše, česa ne zmore storiti sam, končni cilj združi s sistemom, ki je večji od posameznika - z namenom, idejo, transcendentalno enoto« (326). Cs. dosledno s svojim »modelom cilja« podredi individualno življenje univerzalnemu transcendentalnemu smotru. »Problem smisla bo razrešen, ko se bodo nameni posameznika združili z univerzalnim zanosom.« (350)

Naj kot nasprotje pojmovanja, ki išče smisel življenja v metafizični transcendenci, da bi se izognil  podrobnemu razpravljanju, navedem nedavni primer TV-intervjuja s Tonetom Partljičem ob njegovi 80-letnici (obnavljam po spominu). Dejal je, da je bil v življenju vse mogoče, od učitelja preko novinarja do poslanca v parlamentu, da pa je zares on sam v svojem »elementu«, ko sede za pisalni stroj in vtakne vanj prazen list papirja, ali zdaj ko sede za računalnik in ima pred seboj prazen ekran in začne pisati. Kaj je njegov cilj? Njegov smoter? Najbrž, da bi pač napisal neko zgodbo. To je njegov trenutni cilj. Kaj pa cilj življenja? Ni cilja. Samo želja pisati; kadar piše, se čuti pri sebi. To je vse. Biti pri sebi. Biti s svojo najljubšo dejavnostjo; najljubšimi ljudmi – doma - kjer koli sem - pri sebi v dobrem in slabem. Pri Cs. se ta »smoter« svetlika skozi besedilo, ko govori o samospoznavanju, a ga ne prepozna; podleže metafiziki. Kaj je bil Aristotelov vsevključujoči smoter? Morda dognati Resnico; toda Aristotelova »srečnost«, eudaimonia, je bila – filozofiranje.

Še drugače, naj parafraziram Cs.: Problem mojega smisla bo razrešen, ko se bom kolikor mogoče približal svoji "naravi" in bom v svoji samolastni življenjski drži sprejet v družbi kot njen upoštevan član.

KNJIGI V ZAGOVOR IN BRALCU V OPOZORILO

Pred zagovorom še povzetek očitka. Pojem zanosa je pri Cs. razširjen do brezpomenskosti. Vsebuje vse od »mikrozanosnega« tapkanja s prsti, preko zanosnega doživljanja ob tekočem traku, verskega transa do obljube »sreče« (kaj je to?) in smisla življenja v vsesplošni harmoniji posameznika in vsega, kar ga presega, če le osvojimo model samousmerjanja: 1. Odločitev za cilj, 2. Predano in vztrajno prizadevanje za dosego cilja, 3. Jasne mere doseganja cilja, 4. Zvišanje izzivov... Tako si zagotovimo optimalno izkustvo. Happy-happy. Verjamem, da branje te knjige navda bralca z optimizmom in občutkom, da si lahko zagotovi srečo.

S svojim kritičnim razmišljanjem ob knjigi nisem hotel odvrniti bralca niti zmanjšati pomena te knjige in teorije o samodeterminaciji, avtoteličnem načinu življenja. Predvsem naj poudarim, da je Cs. razvijal svojo teorijo v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja v povsem drugačnem vzdušju in ob drugačnem pojmovanju psihološke vede.

Zavrniti moram pomislek ob svoji kritiki, da namreč premalo upoštevam, da knjiga ni pisana za akademike, ampak kolikor mogoče poljudno za splošno zainteresirano ameriško bralstvo, ki ga ne gre mučiti z metodologijo, logiko in sistematiko po točkah. Razliko v navadah trgovcev s knjigami tam in pri nas je že treba upoštevati, vendar je knjiga po namenu, vsebini in obliki znanstveno delo, stvarno in objektivno napisana. Dodan ima znanstveni aparat, to je, obsežne in podrobne opombe, ki skoraj nadomeščajo besednjak pomembnih pojmov, ima natančne in obsežne navedbe virov in obsežen seznam literature. Po tej plati bi bili pohvale in odpustki pri kritiki za avtorja prej žaljivi kot laskavi.

Dobra stran knjige je, da je »rehabilitirala« zavestno doživljanje v času še vedno prevladujočega behaviorizma, za katerega sta zavest in um »črna škatla«, o dogajanju znotraj katere naj ne bi bilo mogoče izjaviti ničesar znanstveno zanesljivega, zato da ga je treba v resni znanosti pustiti pri miru.

Druga pomembna njena odlika je ponovno »ustoličenje« osebe, zavestnega posameznika, ki s svojimi odločitvami in ravnanjem do določene mere sam določa potek svojega življenja ali vsaj stanje svoje zavesti v času prevladujočega determinizma, po katerem je osebkovo (subiectum = podložnik) reagiranje določeno z vplivi dednosti in okolja.

In tretja, vsaj zame pohvalna, značilnost knjige je, da je v času objektivistične, kvantitativne eksperimentalne psihološke metodologije prinesla sproščenost s svojo kvalitativno metodo, po kateri je bilo zbrano bogato gradivo številnih intervjujev in kvalitativno interpretirano.

Nadalje je treba poudariti, da je ta teorija na strani psihologije krepitve posameznika v življenjskih stiskah in težavah, v nasprotju s tedaj prevladujočo psihologijo, ki se je osredotočala na defekt in se ravnala po medicinskem modelu popravljanja »nenormalnosti«.

Ne nazadnje je delo Cs. ena prvih knjig »pozitivne psihologije«. Je pionirsko delo te naivne psihološke smeri, preveč zanosno posplošujoče, a to je pač davek pionirjev. Nedvomno je avtor dobrodušen in dobrohoten. Je »mahatma«, velika duša, ki se je uspešno prilagodil ameriškemu načinu življenja in mišljenja. Ob branju sem se spomnil na protagonista filma Dolly Bell in njegovo mantro »svakog dana sve više napredujem…«

V knjigi je veliko razumnih opisov, pametnih nasvetov, uravnoteženih spodbud za odprto življenje, širokih kulturoloških razgledov. Če take odstavke beremo izolirano, ne da bi se ozirali na skladnost celote in na logiko, nas vse to znanje lahko navduši, pouči in razsvetli. Cs. navaja, kako je spremljal otvoritev Picassove skulpture v Chicagu skupaj z odškodninskim odvetnikom, ki je ves čas, pozorno namrščen, preračunaval, koliko bi znesle odškodnine, če bi se poškodovali otroci, ki so plezali po kipu (313) – primer človeka, ki spremlja življenje skozi poklicna očala in ni odprt za druge priložnosti, ki mu jih daje življenje, kot je občudovanje umetniškega dela v tem primeru. Je to nauk za picajzlastega metodologa? Mogoče bi bilo res bolje, ko bi si rekel: vzemi, kar ti je všeč, in pusti ostalo. Mogoče je to pravi nasvet za branje te knjige: potrgaj rožice! Bi moral svojemu sebstvu dodati še kakšno potezo egoističnega pišmeuharstva poleg teh, ki jih že imam, in prikrajšati slovenski narod za to recenzijo? Ob tem, ko se zunaj jasni in me čaka morje – za hrbtom pa Corona Matilda? Suhoparna racionalnost proti »veliki duši«?

Knjiga je pisana za ameriški popularni okus, za ne prav kritičnega bralca, ki ob zanosnem ameriškem snu rad sanja še vse druge možne sanje. Ta sen je zasvojil tudi avtorja kot naturaliziranega Američana. Knjiga se lepo bere, kar je nemajhna zasluga prevajalke, in jo vsekakor priporočam. Poleg nje pa še moj blog http://begotnice-blazx.blogspot.com/2018/09/sreca-srecnost-dusni-mir-zivost-2.html