Po Emiliji Romagni brez Romagne a z Mantovo

Emilia Romagna z glavnim mestom Bologno je ena od 20 italijanskih pokrajin (regioni). Tri od njih so sestavljene iz dveh delov: Trentino-Alto Adige, Friuli-Venezia Julia in Emilia-Romagna. Romagna, vzhodno od Bologne ob jadranski obali z mesti Ravenna, Forli, Rimini, ki so bila del rimske papeške države, se zgodovinsko in kulturno razlikuje od Emilije, kjer so živeli Langobardi. Dežela ima ime po starodavni poti Via Emiliana, ki je povezovala Rimini in Piacenzo; imenuje pa se tako po rimskem konzulu Marku Emiliju Lepidu, ki jo je velel zgraditi.

Z dobrimi 22.000 km2 je Emilia Romagna malo večja od Slovenije; od tega zavzema Romagna dobrih 6.000 km2. Prebivalcev pa ima ta dežela dvakrat toliko kot naša. Po rodovitni ravnini so se lažje razlezli.

Na severu meji Emilija Romagna na reko Pad in pokrajine Piemont, Lombardia in Veneto; na zahodu in jugu na Ligurijo, Toskano, Marche in San Marino. Severni del pokrajine, nekako med avtocesto Bologna-Milano in reko Pad, je ravnina, južni del, tostran ceste, pa je gričevnat svet obronkov Apeninov. Pokrajina je kot salama poprek razrezana na province (od zahoda) Piacenca, Parma, Reggio Emilia, Modena, Ferrara, ki sestavljajo Emilijo, in romanjonske province Ravenna, Forli-Cesena in Rimini (od severa proti jugu) ter okrožje Imole kot del metropolitanske province Bologne.

Za vikend od petka 22. marca do vključno nedelje 24. marca 2024 smo se s skupinami tečajnikov italijanščine pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje Ljubljana (in bivših tečajnikov in drugih) pod vodstvom profesorice Katarine Koren z agencijo Fortuna Travel in vodnikom Brankom Urbanijo podali v Emilijo, pred tem pa v Mantovo, ki leži v Lombardiji, a nam je bila najbliže na poti iz Ljubljane.

Mantova, stara rimska Mantua, rojstno mesto Publija Vergilija Mara. Kot sin rimskega naseljenca-kolona v tedanji Galiji Cisalpini, tostran-alpski Galiji, se je rodil v bližnji vasici Andes leta 70 pr. Kr. in potem spesnil Bucolica (pastirske pesmi), Georgica (poučne pesmi o kmetovanju) in slovito Eneido, obsežen ep o trojanskem junaku, ki se vrača iz trojanske vojne in zasnuje naselbino, ki se razvije v mogočen imperij. Se mi je dobro zdelo, da sem vdihaval že močno premešan zrak dežele pesnika, od katerega sta mi ostala v spominu samo začetna verza Eneide:

Arma virumque cano Troiae qui primus ab ore

Italiam fato profugus Laviniaque venit ...

Pojem o bojih moža, kateri po sili usode 

prvi prišel je na begu iz Troje v deželo Italsko ... 

Sicer pa Mantova, ki ima ime po grški mitološki prerokinji Manto, ni le rojstno mesto Vergila in središče dežele, kjer je živel drugi rimski poet, Katul, ampak mesto, ki je uvrščeno na seznam Unescove dediščine človeštva predvsem zaradi svojega pomena v obdobju razsvetljenstva. Takole so se v petek dopoldne njeni obrisi prikazali skozi vetrobransko steklo avtobusa:

Na desni je trdnjava sv. Jurija, na levi v ozadju zvonik bazilike sv. Barbare. Najprej smo se ustavili v hiši Rigoletto, kjer je zunaj skulptura nesrečnega klovna Rigoletta, notri pa spominske fotografije iz predstav. Vsa Emilija je namreč v znamenju njihovega velikega rojaka Giuseppeja Verdija (Pepija Zelenca). 

Največji vtis sta name naredila notranjščina bazilike sv. Andreja in Znanstveno gledališče.

 

Levo notranjščina, desno portal s prav tako "kasetnim" obokom, ki pa se žal ne vidi dobro. Delo arhitekta Leona Battiste Albertija iz leta 1472. Prva cerkvica je bila tu zgrajena že v 9. stol. Legenda pravi, da je eden od vojakov, ki so ranili Kristusa, in se je nato spreobrnil, postrgal zemljino, kamor je padla Odrešenikova kri, jo shranil v posodo in jo po vrnitvi domov zakopal. Na mestu, kjer so odkrili posodo s sveto krvjo, so zgradili prvo cerkev.

V Znanstvenem gledališču akademije (Teatro Scientifico dell'Accademia), delu arhitekta Antonia Bibiene, odprtem leta 1769, so bila v času razsvetljenstva znanstvena predavanja. Nekaj tednov po odprtju je v njem nastopil komaj 14-letni Mozart. Njegov oče je bil navdušen nad čudovito poznobaročno notranjščino. Tudi name je naredila močan vtis.

Mantova leži med reko Pad in Gardskim jezerom. Vse področje je prepreženo z vodami. Nekaj zaradi take narave, nekaj zaradi načrtnih obrambnih gradbenih posegov je mesto pravzaprav postalo otok, z vseh štirih strani obdan z vodo. Pod trdnjavo sv. Jurija je pristanišče ladjic, ki so, prav v času našega premora za prigrizek, vkrcavale šolarje na športnem dnevu in jih vozile okoli mesta.

V nadaljevanju poti proti jugu smo se ustavili v mestecu Fontanellato z mogočno trdnjavo la Rocca, obdano s širokim jarkom, napolnjenim z vodo. (Beseda "la rocca" ima več pomenov, od preproste "skale" do "trdnjave", odvisno od sobesedila.) Vode je v Padski nižini povsod dosti, nekaj od strug in meandrov Pada, nekaj od številnih pritokov z Apeninov; podtalnica je visoka. Človek ima vtis, da vse plava na vodi. V notranjščini trdnjave so čudovite slike Parmigianina, ki pa nam jih niso dovolili fotografirati. Manierist gor ali dol - ta oznaka namreč zveni slabšalno - barve njegovih figur so očarljive.

Po ogledu trdnjave znotraj in zunaj smo se zapeljali proti hotelu v Tabiano Terme že v pobočju apeninskih gričev na zasluženo večerjo in počitek. 

Po zajtrku smo začeli delovno, v zaščitnih preoblekah sirarne Caseificcio Parmigiano Reggiano. Nisem si mislil, da se v preprostem kosu sira, ki ga naribamo na špagete, skriva taka znanost, toliko v stoletjih premišljenih postopkov obdelave in toliko truda in znanja. 

 

Menda je samo na teh področjih Emilije, kjer je dovoljena ta proizvodnja, okrog 300 sirarn, ki vse delajo po istem postopku in so strogo nadzorovane, da se ohrani sloves znamke Parmigiano Reggiano. Nisem si zapomnil vsega, od nadzora hrane, ki jo uživajo krave, ki dajejo mleko za sir, do razločevanja teh in onih tekočin, dobrih in slabih bakterij; vsega o stiskanju in obračanju ogromnih 40-kilogramskih kolutov sira, označevanju datumov proizvodnje in "ležarine", o zvočnem preskušanju nezaželenih votlin v kolutu itd. Si bom pa zapomnil okus sira starega 12 mesecev, onega, starega 24 mesecev, in najstarejšega, 36 mesecev. Ta zadnji je bolj rezek, pikanten; mlajši mi je bolj všeč, ker ne peče. Trgovinica s proizvodi sirarne, tudi lično zavitimi spominskimi kompleti in priboljški, je to soboto kar dobro zaslužila s turisti "da Lubiana", ki zdaj plačujejo v isti valuti kot domačini.

Čustveni vrhunec izleta je bil vsaj zame obisk rojstne hiše Verdija v vasici Roncole, ki se zdaj imenuje Roncole Verdi. Čeprav je obiskoval operne hiše po vsej Evropi in gostoval pri mogočnikih, je vse življenje obdržal to hišo kot svoj pravi dom. Presenetila me je izredno skromna oprema: z apnom pobeljene stene, pohištvo iz surovega, preprosto obdelanega lesa. Na drugi strani ceste pa velik pano z njegovo podobo in seznamom tridesetih oper. "Bil sem, sem in ostal bom krajan Roncole", so besede skromnega in veličastnega genija.

 

 

Za opoldanski premor smo se ustavili na kmečkem turizmu, kjer naj bi se okrepčali s "piccolo pranzo", malim obedom, ki pa se je izkazal za "grande pranzo" s predjedjo (pršut itd.), eno pašto, pa še eno pašto, polnjeno z nečim živalskim, sladico, dobrim vinom in elegantno postrežbo. Ne bom pokazal slik, da vam ne bojo tekle sline. 

V bližnjem Bussetu smo si ogledali grad Rocca Pallavicino, po imenu gospodarjev kraja. V trdnjavi je poleg sedeža občine Verdijevo gledališče. Sprehodili smo se po mestecu.

Naslednji vrhunec, tokrat dobeseden, današnjega dne je bil obisk srednejveškega mesteca Castell'Arquato na obronkih Apeninov in trdnjave Rocca Viscontea. Nenavadno ime naselbine naj bi po eni verziji izviralo iz imena njenega ustanovitelja rimskega viteza Gaja Torkvata, po drugi pa preprosto iz kvadratne oblike prvotnega vojaškega tabora.

 

Tale stolp - Rocca Viscontea, Viscontijeva trdnjava - ni kar tako. Visok je 70 m in do ploščadi na vrhu vodi 171 stopnic. Sva jih premagala in pogledala navzdol na zunaj popolnoma ohranjeno srednjeveško naselje, kjer pa so v hišah znotraj modernizirana stanovanja, sodeč po povsem modernih vhodnih vratih in oknih. Tudi avto se pripelje po lepo tlakovanih poploščenih uličicah.

 

V zgodovini je lastništvo mesteca in gradu prehajalo iz škofovih rok v roke mestne uprave Piacenze in obratno; iz rok gibelinov, pristašev cesarja, v roke gvelfov, pristašev papeža - in obratno; iz rok Viscontijev v roke Scottijev - in obratno. Potem se pojavita kondotjere Piccinino in Sforza. Molto complicato. Pičinin iz sosednje ulice je bil moj sošolec v osnovni šoli. V okviru gradu je cerkev Marijinega vnebovzetja in Kolegij svete Marije, samostan, katerega menihi so - če sem prav slišal in razumel italijansko vodičko - za časa kuge sprejeli tudi vaščane in vzpostavili strogo karanteno, tako da so se vsi rešili. Če ni bilo res, je bilo pa vsaj lepo.

Prvič sem tudi videl "torre finta", navidezne stolpe. Zviteži so zgradili samo eno steno stolpa, da se je iz doline videla silhueta strašne trdnjave z mnogimi stolpi in torej veliko vojaki ter tako odvračala sovražnike.

Ker boste tole brali ravno o Veliki noči, še freska iz grajske cerkve. Prikazuje, kako dvigajo križ s Kristusom:

 

V Fidenzi smo si ogledali znameniti portal katedrale in tudi vstopili v vanjo. 

 

V najzahodnejšem mestu Emilije, Piacenzi, katere mestno jedro leži ob Padu, smo pri vhodu v mesto naleteli na zaporo. V nedeljo dopolne je tam mimo palače Farnese potekala "gara biciclette donne", ženska kolesarska dirka. Ta je odtegnila nekaj pozornosti od velike palače.

Levo mestna hiša Il Gotico, desno palača Farnesi.

V katedralo smo vpadli sredi pridige na cvetno nedeljo in smo se hitro pobrali ven. Že nekoliko nasičeni podob palač, trdnjav in cerkva, smo se posedli pred okoliškimi lokalčki, preden smo se napotili proti avtobusu - za domov. 

 

Niti ene zgodbice o srednjeveških mogočnikih in močnih ženskah, o političnih in posteljnih spletkah, ki jih je duhovito trosil vodič Brane, vam nisem povedal. Se boste pač morali kdaj zaupati njegovemu vodenju in - FORTUNA TRAVEL.

  

Proslava

Državna proslava Dneva državnosti je minila. Lahko bi rekel, da o njej ni vredno izgubljati besed. Lanski sneg; proslava kot proslava. Tako ali tako ni pričakovati, da bi bila proslava kak poseben umetniški dogodek. Razčlenjujejo jo, jo bolj ali manj prizanesljivo ocenjujejo. Ugotavljajo povezave snovalcev in izvajalcev s stranko. Ocenjevanju se bom ognil, čeprav me mika, da bi iz posameznih elementov predstave sestavil pomenski vzorec esdeesovske ideologije. Itak je bilo vsem na očeh in vsi so lahko razbrali pomen trebuščka nosečnice (državne nosečnice?) in zagnano, fortissimo skandiranje ad nauseam, pesmi "Slovenec sem", da ja ne bi tega pozabili in da bi se to vžgalo v duha tudi Neslovencev okoli nas bodisi kot odločna potrditev njihove drugačnosti bodisi kot poziv, da sprejmejo to pripadnost. Pravzaprav je ta poziv odveč. Spomnil sem se deklice iz soseske, ki si je ob igri v ritmu koračnice popevala: Kad po-ra-stem bi-ću Slo-ven-ka. In je. Tako privlačno je biti Slovenka.

Proslava se je odvijala v zaostrenem družbeno-konfliktnem vzdušju, na prostoru, ograjenem s policijskimi ogradami in ešaloni policistov; ob odsotnosti vrhunskih profesionalnih umetnikov; ob spremljavi policijskega orkestra, katerega nastop je v tem kontekstu pomenil nekaj drugega, kot kadar izvaja promenadni koncert v Tivoliju. Policija je bila okoli odra, pred njim in na njem.

Prav je zapisal komentator, da je bila to strankarska proslava esdeesa ali pač desnice. Tudi sam sem jo doživel kot prvi (?) performans na visoki ravni osrednjega državnega dogodka,  ki je nazorno pokazal in potrdil ideološko vsebino in identiteto stranke.

To je prav. Ne čudite se! To je prav. Prav imajo tudi tisti, ki pišejo, da v predstavi ni bilo niti enega elementa modernosti. Bila je izrazito enostranska: poudarila je tradicionalne in desničarske vrednote. Bila je gotovo všeč mnogim, ki jim niso všeč moderne in postmoderne ekshibicije. Tuji poslaniki  so si ob petju kogoškega kvagteta gotovo mislili: tako majhen narod, pa tako mnogoglasno poje. In kaj Slovenca bolj poboža kot tujčeva pohvala.

Prav je, da so naši desni sodržavljani pokazali in potrdili, kdo so. Levi se zgražajo nad proslavo in mislijo, da bi morala biti drugačna, da bi na njej morali peti Internacionalo in Bella ciao. Tudi meni sta omenjeni pesmi všeč, bolj kot Vilharjeve narodne budnice, a pričakovati, da bi jih morali peti na državni proslavi, je znamenje nostalgije po enoumju in socializmu, ki se je sesul vase. V demokraciji smo. So levi in so desni. Trenutno so na oblasti (legalno!) desni. Videli smo desno proslavo. Ni nam všeč, njim je pa všeč. Bomo zmogli prenesti to različnost? Ali jih bomo odnesli z odra? So varovalne policijske ograje odveč ali upravičene?  

Vtis imam, da pravzaprav še vedno, po tridesetih letih, s težavo sprejemamo meščansko demokracijo. Težko sprejemamo dejstvo, da smo različni in da ima vsaka stran pravico izražati to različnost. Izražati ne pomeni vsiljevati. Ko bo na oblasti druga garnitura, bo proslava drugačna.

Dopustili smo, da so naši desničarski sodržavljani pokazali svoje pojmovanje domoljubja in slovenstva. In dopuščali bomo, čeprav s stisnjenimi zobmi. Za demokracijo. 

To je strpnost, pravi moja fb-prijateljica N. M. Močno jo potrebujemo.

Francesca in Paolo

Zgodba o Francesci da Rimini in Paolu Malatesta še dandanašnji zbuja zanimanje in sočutje, zato sem jo podrobneje raziskal.

Če se peljete od Benetk proti jugu mimo Padove, najprej prečkate Adižo in se znajdete v delti Pada. To široko reko prečkate v bližini Ferrare in že ste na področju polnem zgodovinskih spomenikov in spominov. Vrstijo se mesta Ravenna, Rimini, Pesaro in v njihovem zaledju Urbino in trdnjava Gradara. Ta mesta so bila nekoč tik ob morju. Ravenna je nastala pravzaprav na sipinah sredi močvirij Padove delte, da bi bila tako varnejša pred sovražniki. Kot pravi pesnik:

"...tamkaj, kjer obala 

morja odpira se vodovju Pada

da bi s pritoki vred mu pokoj dala."

(Dante, Božanska komedija, V/97-99, prev. A. Capuder)

V 13. stol. sta to področje Romagne obvladovali plemiški družini, ki sta se borili za prevlado. V Ravenni je gospodoval Guido da Polenta (12?? - 1310), v Riminiju pa Malatesta da Verucchio (1212-1312). Družini sta se izčrpavali v medsebojnih bojih in to stanje je začelo obojim presedati. Čas je bil za sklenitev miru. Po tedanjem običaju so se take pomiritve sklepale s porokami med člani nasprotnih družin. Guido da Polenta je bil pripravljen dati svojo lepo, 16-letno hčer Francesco (1255 - 1285) zamož sinu Malateste da Verucchio Giovanniju (1240 - 1304), ki je bil 15 let starejši od nje. Bil je sicer hraber v bojih a nagle jeze in šepav. Imenovali so ga Gianciotto ("sciancatto") in tako v ime ujeli tisti onomatopoetski "zoppo" (šepavec): Gianni + zoppo = Gianciotto. Eden od slikarjev, ki so kasneje radi slikali te prizore, ga je - nedvomno realistično - upodobil rdečelasega z rdečo brado. S tem možakom naj bi se torej poročila Francesca da Polenta.

Malateste so živeli v trdnjavi Gradara, sezidani na pečini nad morjem, enim zadnjih obronkov Apeninov. Trdnjavo je l. 1150 zgradila družina De Griffo, ki pa je bila na strani gibelinov (podporniki cesarja) in je padla v papeževo nemilost. Ta je nagradil zvestobo kondotiera guelfov (podporniki papeža) iz Romagne, Malatesta da Verucchio, in mu prepustil Gradaro in oblast nad okoliškimi mesti, Riminijem, Ceseno in Pesarom.

Bocaccio si je kasneje izmislil zgodbo, da bi napeljal znanstvo med Francesco in njenim kasnejšim ljubimcem, Gianciottovim mlajšim in privlačnejšim bratom Paolom. Francescin oče, Guido da Polenta, naj bi se bal, da hči ne bo hotela sprejeti starega in kruljavega Gianciotta, zato je uredil, da jo je v odsotnosti Gianciotta prišel zasnubit brat Paolo kot njegov zastopnik in jo odpeljal na grad Malatestov. Francesca pa naj bi mislila, da je Paolo pravi ženin in naj bi šele zjutraj po poročni noči spoznala, da se je zmotila. Bocacciova domišljija je šla tu vendarle predaleč, pravijo kritiki. Ni mogoče, da Francesca ne bi vedela za oba brata; da ne bi vedela, da je Paolo poročen. Dodali bi, da si v tistih časih očetje niso delali skrbi s tem, ali bo ženin hčeri všeč ali ne. Pokoriti se je morala "višjim interesom".

Francesca je torej zapustila rodno Ravenno in se preselila na Malatestov grad Gradara in kot žena Gianciotta Malateste postala gospodarica Riminija. Zato je prišla v zgodovino (in opero) kot Francesca da Rimini. Kakor koli že: Francesca se je 1275 poročila z ihtavim Gianciottom.

V Gradari je Francesca spoznala moževega ljubeznivega mlajšega brata Paola. Med njima se je vnela ljubezen. Kako se je to zgodilo, pripoveduje sama Francesca Danteju, ko jo je obiskal v peklu:

"Za razvedrilo neki dan sva brala,

kak Lancelota je ljubezen vila,

nič hudega sluteč sama sva ostala.

Ob branju večkrat sva oko sklenila,

bleda v obraz, a tam ob sliki eni,

glej, ponevedoma sva se izgubila.

Prebrala sva, kako nasmeh želeni

ljubimec tisti je poljubil vroče,

ko on, ki bo na vekomaj ob meni,

je k mojim ustnam svoje dal tresoče,

Galjot je bil pisar in to berilo

več brati potlej ni bilo mogoče."

... 

(Dante, Božanska komedija, V/127-138, prev. A. Capuder)

V bratovi odsotnosti je torej Paolo delal družbo njegovi ženi. Bral ji je romane, med drugim tudi zgodbo o vitezu Lancelotu in gospe Ginevri. Ko je vitez poljubil Ginevro, je Paolo poljubil Francesco, knjiga jima je spolzela iz rok in ne da bi si mogla pomagati, sta se predala ljubezni.

Paolo je hodil vasovat k Francesci 10 (deset) let. Ker hodi vrč toliko časa po vodo, dokler se ne razbije, se je tudi ta romanca - verjetno zaradi podkupljivega ali prestrašenega služabnika - končala na Zemlji in nadaljevala v peklu.

Nekega dne je namreč oba ljubimca in flagranti zasačil zakoniti mož Gianciotto Malatesta in ju v prešuštniški postelji posekal z mečem; neki komentator pravi, da objeta z enim zamahom. To posteljo z baldahinom, v kotu z ognjem v kaminu ogrevane sobane, je mogoče še danes videti.

Ta umor se je zgodil domnevno leta 1284 ali 1285.

Po Danteju sta Francesca in Paolo v drugem krogu pekla, med manjšimi grešniki, med nesrečniki, ki so se vdajali nezmernim strastem. Še vedno sta v ljubezenskem objemu (vsaj bila sta takrat, ko ju je obiskal Dante in se z njima pogovarjal), toda po zraku ju večno premetava viharni vrtinec, tako da ne najdeta miru. Dante je bil Francescin sodobnik, kakih deset let mlajši od nje. Ob njeni smrti je bil star 20 let in gotovo je vedel zanjo. Francesco je poznal, kajti v peklu jo pokliče po imenu. Ko mu je Francesca v peklu izpovedala to zgodbo, je Dante od ganotja omedlel:

"Ko senca to izustila je milo, 

tako je jokal drugi, da zgubljeno

v sočutju mi telo ni več služilo,

in padel sem kot truplo pokošeno."

(Dante, Božanska komedija, V/139-142, prev. A. Capuder)

Delta Pada - Urbino - San Marino

Vsaj malo moram nadoknaditi, kar nisem poročal. Prvi je zgodnjeaprilski izlet s tečajniki italijanščine na UTŽO in pridruženimi sopotniki v delto Pada in naprej (8. do 10. 4. 2016).

Gorino v delti Pada je izhodišče za vožnjo z ladjico po okljukih delte v rahlem dežju.

 

Od tam ni daleč do Ravenne z njenim zgodovinskim bogastvom: bazilika san Vitale, mavzolej Galle Placidije (na sliki), bazilika San Apollinare Nuovo, Dantejev mavzolej. Notranjščina mavzoleja Galle Placidije je resnično presunljivo lepa.

Nedaleč od Riminija je slovito mestece Urbino - ne samo bivališče Valentina Rossija - ampak predvsem rojstni kraj renesančnega slikarja Rafaela.

 

Rafaelova Nema (La Muta) v vojvodski palači Montefeltro:

Preko Pesara, rojstnega kraja Gioacchina Rossinija, smo prišli v Gradaro. Za ljubitelje dramatičnih zgodb je nujen obisk tega slikovitega mesteca s trdnjavo, kjer je prevarani Giovanni Malatesta lastnoročno posekal prešuštnika, svojo ženo Francesco da Polenta iz Riminija (Francesca da Rimini) in brata Paola, ki mu jo je prevzel. Gneča okoli domnevne postelje, kjer sta obležala v krvi, je bila tolikšna (čeprav so od tedaj že vse počistili), da nisem mogel fotografirati. 

 

Slikovite srednjeveške relikvije in pogledi na starodavno mestece in utrdbo prestavijo človeka v drug čas, tudi če ga ne zaprejo v kletko, v kateri so nekoč izpostavljali hudodelce.

Na San Marinu človek pomisli, da bi bilo morda tudi Sloveniji v prid, če bi jo namesto desetin predsednikov in ministrov vodila dva konzula. V tej mestni državici se to obnese.

 

Pot smo sklenili na Griču pesnikov (Collina dei Poeti) na kmečkem turizmu v Sanarcangelu.

Republika sreče: ilustrirana politika

Robin Skynner in John Cleese sta svojo knjigo naslovila Družine in kako v njih preživeti. Že naslov veliko pove. Pomislimo na možne različice: Zapor in kako v njem preživeti; Podmornica in kako v njej preživeti ipd. Če se mi je v življenju pripetilo, da sem se znašel v družini, bom slejkoprej pred vprašanjem, kako naj v njej preživim, če že nočem (ali ne morem) izstopiti. Glede možnosti izstopa sem v družini precej na boljšem kot v zaporu ali podmornici. Pa vendar: družina lahko ogrozi posameznikovo preživetje, življenje; je smrtno nevarna reč. Tej nevarnosti se je mogoče izogniti, ne samo tako, da družino zapustiš, ampak da v njej ostaneš in vendarle preživiš; če spoznaš, kako deluje in se naučiš živeti v njej - to predpostavljata Skynner in Cleese. To pomeni, da družine ne pojmujeta kot nekaj neproblematičnega, nekaj čemur bi se lahko prepustili kot sprostilni kopeli, dali vse štiri od sebe, poslali možgane na pašo in kar je še teh ljubkih sprostilnih manevrov. Nasprotno, družina je precej grozna reč, ki nam lahko uniči življenje. To prostodušno zatrdita uveljavljen psihiater, ki je zdravil zelo grozne družine, in zelo bister humorist, komik, ki v vsaki reči hitro uvidi bistveno protislovje, paradoks, ki nam raztegne usta v smeh. Če je družina tako strašna zadeva, čemu rinemo vanjo. Hm, vse razlage se zvedejo na preprosto in pošteno priznanje: družine se nam zgodijo. Lepega dne se znajdemo v družini in potem se moramo znajti.
Družina seveda ni kaka izjema v ureditvi sveta. Tudi v (bolj ali manj zaljubljenem ali nezaljubljenem) paru se kar znajdemo. Pravi motivi za privlačnost dveh oseb različnega ali istega spola so nejasni. Osebi pač postaneta par. Če prav pomislimo, se tudi sami v sebi nekako pač znajdemo. Saj bi včasih radi kar pobegnili od samega sebe. Pa potem vendarle najdemo načine, da preživimo. Svoji drugi knjigi sta Skynner in Cleese dala naslov Življenje in kako v njem preživeti. Življenje ni lahko; malokaj dobro funkcionira; neprestano smo v krizi, neprestano moramo nekaj reševati in krpati, da preživimo. Ne vsi. Kakih 600 Slovencev vsako leto izstopi iz svojega življenja, da ne omenimo tistih, ki sicer telesno preživijo, duševno pa so zunaj sebe.   
To se mi je zdelo nujno povedati, da bi razumeli moje doživljanje igrokaza Republika sreče. Igrokaz sam je sestavljen iz treh delov. Prvi prikazuje družino, ki bi jo Skynner in Cleese imenovala disfunkcionalna, grozna družina, ki pa bi jo naši (feministični?) ideologi imeli za ponazoritev razpada družine kot družbene oblike sploh; za prikaz tega, kar je sodobna družina v svojem bistvu: gniloba, razpad, ki pa ima zaradi podpore kapitala še moč vsakršne represije nad njenimi člani. Drugi del sestavljajo zborne recitacije, ki se posmehujejo "neoliberalistični subjektiviteti", kot temu učeno pravijo interpreti, se pravi tako imenovanemu "svobodnemu posamezniku" in njegovi nazovi "svobodi", "svobodni izbiri", "pisanju lastnega scenarija", modnim praksam "skrbi za telo", "ohranjanju zdravja", skratka ideologiji težnje k sreči. V tretjem, nepošteno kratkem delu (čemu po odmoru? pa ne, da nas prisilno zadržujete v prostorih gledališča?) je prikazano stanje v republiki sreče, v belih nebesih duhovne in vsakršne druge praznine.
Če je ta revolucionarna agitka naperjena proti Primčevi et consortes idealizaciji svete družine, naj ji bo, če se njeni interpreti zavedajo, da sami negativno idealizirajo razpadlo družino, kot bi crknjenega psa prikazovali kot podobo vrste živih psov, canis lupus.  Kjub tej svoji vlogi igra ni drugega kot agitka, ilustrirana politika. Kajti to, da družina ni vnaprej dana idealna institucija in jo morajo iz dneva v dan naporno soustvarjati njeni člani, je danes pogrošna resnica. Ni treba iz tega delati cirkusa. Pa tudi to, da so družine, ki delujejo bolje, in one, ki delujejo slabše, je znano. In da je marsikomu lažje v družini kot brez nje. Ni potrebe po vsem tem ideološkem srdu.

Od Opčin do Miramara in nazaj

Prav nerodno zaostajam, zato kar k stvari. V nedeljo 29. marca smo se na vabilo naših tržaških prijateljev ob devetih zjutraj, potem ko smo ponoči evropsko premaknili uro naprej, dobili pri obelisku na Opčinah in krenili kar čez gozd nad Napoleonovo cesto (strada Vincentina) v smeri proti Miramaru.

Marija, izkušena planinka, članica škedenjskega planinskega društva, je vodila in nama Kranjcema razlagala tržaške reči. Salvatore je skrbel, da nismo hodili prehitro, Lavra je skrbela, da sem Salvatorejevo italijanščino prav zastopil, midva sva pa lepo ubogala.

Tale luknja je fojba; tako pač rečejo temu Italijani. Spustil sem se vanjo, kolikor se je dalo in kolikor so me merodajni pustili, da bi videl, ali se nadaljuje kam v globino. Ničesar nisem odkril. To pomeni, da pravzaprav ni brezno, ni prava fojba; ali pa so kaj razstrelili in zasuli, kaj se ve. Ampak za ilustracijo naj zadostuje. Tako nekako so videti fojbe; to je skromni nauk te zgodbe. Nič nismo naprej razglabljali o tem.

Tale kup kamenja je prav verjetno ostanek utrjenega položaja kakšnega težkega orožja. V okolici je še nekaj podobnih razdrtih utrdb. Morda so še iz prve svetovne vojne. To bi imelo smisel. Tu je avstroogrska vojska branila Tržaško obalo, modrujemo. Mogoče so bili v drugi vojni tu položaji Nemcev. Vsekakor to niso bili položaji Italijanov, sicer bi bil to zanje spomenik, ki bi ga ohranjali.

Pri cerkvi na Vejni (Monte Grisa) sva že bila. S tem sva malo razočarala Marijo, ki nama je hotela odkriti po njenem nama še neznano znamenitost. "Sir" ji pravijo ljudje, ki itak za vsako veličastno arhitektonsko stvaritev najdejo primerno podcenjevalno ime, da se stvaritelj ne bi prevzel.

Odpre se nam pogled na Tržaški zaliv pod odsekanim robom s čudovitimi kamnitimi skulpturami. Temule rumenozeleno razcvetenemu zelenju, ki tako živahno nasprotuje kamniti gmoti in mirnemu morju, ne vemo imena, ne slovenskega ne italijanskega.

Pred nami je Kontovel, starodavna slovenska vas, in tam v daljavi Tržič, Monfalcone. Predlani, leta 2013, so v Kontovelu praznovali 600-letnico ustanovitve vasi. 30. julija 1413 je tržaška občina odločila, da se vinorodno zemljo v bližini proseškega stolpa (oziroma gradu Mokolan) in cerkvice sv. Hieronima razdeli prihajajočim "Slovanom" (glej vire).

Poldne je, čas je za prigrizek. Malico smo prinesli s seboj; tudi po tem se lepo ujemava z najinimi prijatelji. Ni nam do posedanja v gostilnah. In ni ga lepšega, kot je takole gnezdo v skalnem zavetju na plahem pomladnem soncu nad modro širjavo.

Po premoru pridemo do sodobnega dela Kontovela, do stanovanjskih blokov, kamor so po vojni naselili istrske Italijane. Nismo gotovi, kod moramo, da bi prišli do stopnic, ki vodijo navzdol do železniške postaje pri Miramare. Vprašamo gospoda, ki ga srečamo. Neprijetna razlika, ki jo slovenski Morostar takoj začuti, je vzvišena malomeščanska gosposkost, ki jo srečaš med Italijani. Gospod ni vedel, da smo z one strani meje, Marija ga je ogovorila v povsem domači tržaščini in vendar je odgovoril tako izborno visokostno, da me je kar zmrazilo. Navaden Kontovelčan.

Avstrijski biciklist nas sprašuje, kod se pride do Miramare. Marijine italijanščine ne razume, s slovenščino niti ne poskušamo, angleško morda, potem mi kar samodejno pridejo nemške besede: da gre lahko tu dol; da pa so stopnice, treppen, in da se pride do zug, bahnhof. Bicikel tragen, aber leicht, nicht schwer. Je bližnjica. Kako daleč je? Marija pravi: 500 m do 1 km. Še preden pridemo do te luže, se Avstrijec že vrača. Vprašal je možake, ki so sedeli ob bajerju, ali pa je videl kako tablo in je užaljen: 4-5 km je, ne 500 m! Vrača se, raje gre okoli. Ali smo se delali važne in ga napačno napotili?

Luža je Kontovelska mlaka, v resnici izvir na neprepustni geološki plasti. Pravzaprav krajevna znamenitost. Ne vem, ali je kraju v okras; kaj posebno urejena že ni. 

                                     

Rimski vodnjak, nas pouči Marija. Bo že držalo, kajti ljudje so od pradavnine dalje bivali tod in Rimljani so znali odkriti, zavarovati in po vodovodih speljati vodne vire.

Stopnice se res vlečejo, a menda jih ni za pet kilometrov, bog ne daj. Spuščajo se mimo zapuščenih paštnov - besedo, ki je prej nisem poznal, sem pobral pri Borisu Pahorju. Na teh terasah, na pobočju, ki se vrtoglavo strmo spušča k morju, so Kontovelčani gojili trto in vse drugo, kar so potrebovali za življenje. Tu je raslo grozdje za prošek, svetovno znano vino, ki ima ime po Proseku in ki bi ga upravičeno označevali s podobo Proseškega stolpa, katerega drugo ime je grad Mokolan. Danes so za njim ostale le ruševine. Tudi paštnov nihče ne obdeluje. Ko se z enakomernim poskakovanjem spuščam po stopnicah, sanjarim o tem, kako bi preuredil kakšno terasico, jo spremenil v letno rezidenco - neustavljiva vikendaška pamet.

Nazadnje priskakljamo do žezniške postaje Miramare v starem dobrem avstroogrskem bahnhof-slogu. Pod tiri je podhod, znajdemo se na dovozni cesti do gradu Miramare. Za nami prineseta kolesa po stopnicah dva kolesarja, on in ona. Ni 5 km, 500 m je, morda malo več. Ta dva se nista ustrašila in sta si skrajšala pot, oni je pa paničaril v svoji nezaupljivosti. Pa naj pritiska pedala. Seveda si bo mislil, da je pameten, ker se je izognil petkilometrskemu nošenju kolesa. Ljudje znamo poskrbeti, da se naše umovanje vrti v zaprtih zankah. Zaprti sistemi.

Preseneti nas, da je prostrani park pred gradom tako zapuščen. Na levi štrlijo kvišku visoki skeleti borov, ki jih je uničil borov prelec. Palme prerašča poljubna podrast. Lo Stato italiano non ha dei soldi.

                                     

Kaže, da je voda v ribniku kljub drugačnemu videzu vendarle dovolj dobra za želve, ki jih je kar precej. Lepa pergola nas potolaži.

Sprehodimo se po ploščadi pred gradom, opazujemo obiskovalce, ki se po stopnicah spuščajo k obali. Menda je bila nedavno tega burja tako močna, da je odnesla kamnitega leva s podstavka na obalnem zidu v morje. Zdaj je spet na svojem mestu. V grad ne gremo, nekaj preurejajo, poleg tega smo utrujeni. Hodili smo skoraj pet ur, lepo počasi, seveda.

Na obalni cesti sonce prijetno greje. Malo dalje je avtobusna postaja. Je z avtobusom do Trsta res tričetrt ure? Pa že. Najini gostitelji so poskrbeli za vozovnice in jih kupili že dan prej. Če bi bila sama, jih danes tukaj ne bi mogla nikjer kupiti. Le kako bi prišla do Trsta? Izstopimo na trgu Oberdan. To je ta sloviti trg, po katerem je naslovljena Pahorjeva knjiga.

Ugotovimo, da je kiosk na postaji odprt in da je tu mogoče tudi na cvetno nedeljo kupiti vozovnice, poleg tega pa tudi časopise in drugo običajno šaro.

Prvič se peljem z openskim tramvajem. Kar dolga je - in strma, tako da na delu proge deluje kot žična vzpenjača. Opazujem pripenjanje vlečnega vagončka. Na sosednjih sedežih je italijanska družina, ki se vrača  na Opčine: nono, sin z ženo in vnuk. Žena je vzhodnjakinja, z Daljnega vzhoda. Tramvaj in globalizacija.

 

Viri:

Ob 600-letnici Kontovela so Kontovelčani s pomočjo drugih Tržačanov priredili znanstveni posvet in dramski prikaz podelitve zemlje krajanom in priseljencem. Ob tem so uredili tudi stran v facebooku "Contovel 1413". 

Dramski prikaz podelitve zemlje je prav zanimiv tudi zaradi arhaičnih italijanščine in slovenskega dialekta - na youtubu:

https://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=d8QbtekigG4#at=48

Opis slovesnosti ob ponovni otvoritvi obratovanja openskega tramvaja:

http://www.rtvslo.si/tureavanture/prevozna-sredstva/retrovoznja-do-trsta-openski-tramvaj-eden-najstarejsih-v-evropi-spet-na-progi/341837