Prikaz objav z oznako univerza. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako univerza. Pokaži vse objave

08 februar 2021

ZOOM-BURKA

                                            Poslušajmo mlade in se pogovarjajmo z njimi. 
                                                                                            Razumeli jih bomo bolje, kot jih razumemo 
                                                                                                    prek branja ugotovitev psihologov ..."
                                                                                                                                        - U. Galimberti

Včeraj sem imel prvo predavanje o kvalitativni metodologiji na drugi šoli. Na daljavo, po spletu. Tam ne uporabljajo zooma ampak MSTeams. Je pa podobno. Ker še nikoli nisem uporabljal tega programa, me je nemalo skrbelo, kako se bom znašel. Obljubljena pomoč uslužbenca faksa je (v soboto dopoldne) odpovedala, na dano telefonsko številko ni bil dosegljiv. Pred tem sem si vsaj trikrat zavrtel posnetek uvajalnega predavanja v to čudo pedagoške tehnike, vseeno pa sem bil zelo negotov. Potem se je vse dobro izteklo. Odprl sem program, si nadel slušalke. Študent, ki se je prvi pojavil na mojem zaslonu, mi je pomagal, da sem pritiskal prave tipke. 

Osem študentov je. Njihova imena so navedena v pasu na desni strani mojega zaslona. Ni mi jih bilo treba priklicati. Kvadratki, v katerih so vpisane začetnice njihovih imen in priimkov, so se, lepo razvrščeni v preglednico, sami od sebe pojavili na zaslonu. V kvadratku desno spodaj se je pojavila moja živa slika. Dan prej sem tvegal vzajemno okužbo in šel k frizerki, da mi je odstranila eremitsko pričesko, da ne bi ustvaril lažno umetniškega in poduhovljenega vtisa. Obril sem se in si oblekel svežo srajco.Veliko mi je do tega, da me imajo ljudje za spodobnega, urejenega človeka. Navsezadnje, se mi zdi, da s tem izkažeš spoštovanje do drugih, do poslušalcev, v mojem primeru. Stopiš v vlogo z javno odgovornostjo v zasebnosti svoje študijske sobe.

Potem sem začel govoriti - v kamerco z mikrofonom na moji desni, na skladovnici knjig, da je približno v višini oči. Imam starejšo škatlo s samostojnim zaslonom, ki nima vgrajene kamere. Ugotovil sem, da je tako še bolje, kajti kamero lahko premikam, da me snema v ustreznem kotu in oddaljenosti. Pri notesnikih z vgrajeno kamero vidim običajno vrh pleše ali čopa in strop nad sogovornikom ali sogovornico. 

Študente prosim, da se mi predstavijo in povejo nekaj o svoji dosedanji študijski poti. Šest se jih oglasi, se predstavi. Vidim obraze treh moških, ženskih obrazov ne vidim, niso vključile kamer. Na koncu se predstavim še sam. Dveh očitno še ni. Ikonice ob njihovih imenih kažejo, da nimajo vključenih ne mikrofonov ne kamer. Nič ne de, bodo malo zamudile. Vseeno lahko začnemo. 

Predavam. Ves čas vidim na zaslonu obraz tistega študenta, ki se je oglasil prvi in mi pomagal. Včasih me kaj vpraša; deluje kot posrednik med menoj in skupino, si mislim in sem zadovoljen, da imam vsaj enega vidnega poslušalca, ki komunicira z mano. Za nekaj trenutkov se posveti še obraz drugega bradača, ki nekaj reče, tudi obraz tretjega, in za stotinko sekunde zažari prijazen dekliški obrazek. Za stotinko sekunde. Toliko, da sem zaznal hudomušno radoveden, nežen, skoraj otroški obrašček. Aha, to so moje poslušalke. Trije fantje, pet deklet. Tri so se pri predstavitvi tudi oglasile. Njihovih podob nisem videl. Dve uri in pol so ostale skrite za ploščicami z začetnicami svojih imen in priimkov. 

Lani, pri predavanjih v živo, sem imel vse študente pred seboj v vsej njihovi veličini, res da nekatere boječe stisnjene v zadnji vrsti. Zdaj pa nič. Kvadratki z začetnicami. Kaj to pomeni?

Poslušalcem sem omenil, da se mi zdi, da ta program udejanja totalni nadzor. Vse, kar se dogaja v teh dveh in pol urah, se beleži, lahko tudi snema (saj res, sploh nisem pomislil na to!). Vsak njihov ali moj klik, vsaka beseda, vsaka črka njihovih "assignments" bo zapisana: čas, ko je dobil nalogo; ko jo je pogledal; ko jo je oddal. Itd. Vse, vsaka "action". To je totalni nadzor, ne tista preteča diktatura, proti kateri nekateri protestirajo na ulici. Naj se vrnem k vprašanju, kaj pomeni to, da je pet študentk ostalo mojim očem nevidnih ves čas predavanja?

Vsekakor ta totalitarni program omogoča izbiro: vključiš kamero ali pa ne. Čemu bi se kazala? Ni se mi treba naličiti, ne drugače urediti. Lahko ostanem v trenirki, celo v pižami. Ni mi treba govoriti. Spraševati itak ne nameravam. Itak bomo dobili paverpointe. Itak me to ne zanima kaj dosti. On naj fura svojo, jaz bom pa svojo. - Pride mi asociacija na burko. Pokrile so se s črnim ogrinjalom, se skrile pred pogledom moškega, ki je v svoji civilnosti razgaljen pred njimi.

Kaj mi je? Zakaj se mi to ne zdi normalno? Bi se, starec, rad naslajal nad mladostjo? Nad ženskostjo? Pravzaprav - ni treba: naj se imajo; naj bojo same, saj itak #niso same. Tudi meni ta enostranska komunikacija kar paše. No drama. V tole mehansko očesce nasproti odrecitiram svoje, pokasiram in - eto, to je to. 

Kje sem že slišal, da je univerza skupnost učečih se, skupnost učiteljev in študentov v pogovoru, v dialogu? 

Koronska in postkoronska realnost? Novi Človek? Utopija? Ali navadna nevljudnost?

Ej, Galimberti, jaz sem si nadel slušalke!

29 januar 2019

Nezdružljivost znanosti in vere

V današnji Oni, prilogi Dela, je intervju novinarke Nike Vistoropski z monsinjorjem ddr. Antonom Stresom. Msgn. ddr. Stres pravi v intervjuju: "Nezdružljivost znanosti in vere je nič drugega kot stereotip. Zgodovina nam namreč nedvoumno kaže, da so bile prve univerze, ki so se pojavile v srednjem veku, cerkvene univerze. Oxford, kmalu zatem pariška Sorbona ... Vse to so bile ob svojem nastanku teološke šole, ki so svobodo razpravljanja vedno postavljale na piedestal. Prav one so razvile metodo soočanja mnenj."

Ker sodim med tiste grešnike, ki so svoje študente učili, da sta znanost in vera dve različni in nezdružljivi vrsti človekovega odnosa do sveta, ali ožje, spoznavanja, sem se dolžan odzvati na gornjo izjavo, saj se še vedno nisem poboljšal.

Znanost, bolje, vsaka posebna znanost, svoje ugotovitve o tistem vidiku sveta, ki ga raziskuje, preverja. Svoja spoznanja preverja izkustveno, z opazovanjem in poskusi, in logično, tako da ugotavlja, ali morda niso med seboj protislovna. Je do vsake svoje ugotovitve, dejstva ali teorije, kritična. Vsaka znanstvena teorija je ves čas izpostavljena preverjanju. Lahko se spremeni, dopolni, ali pa jo popolnoma ovržejo. Znanstvena spoznanja morajo biti predstavljena tako, da so ovrgljiva, to je, da jih lahko vsak kompetenten znanstvenik (ki obvlada metode svoje vede) ovrže. V resničnost določenega znanstvenega spoznanja ne verujem, ampak ga imam za resnično, dokler ga kdo ne ovrže. 

Drugačen je odnos do stvarnosti v okviru religiozne vere (poudarjam »religiozne«, ker verujejo tudi ljudje, ki ne pripadajo nobeni veroizpovedi ali religiji). Verovati pomeni biti o nečem prepričan, zaupati v sedanji ali prihodnji obstoj tistega, četudi za to ni nobenega razumskega dokaza. Vera se nanaša na celoto človekovega odnosa do sveta, ne le na kako posebno področje. V njej človek najde življenjske usmeritve. Vera je stvar intuicije ("nepreverljivo neposredno osebno spoznanje"), zaupanja, čustva. Verujem ravno zato, ker je razumu nedostopno (credo quia absurdum). V resničnost obstoja Boga verujem, če verujem, ker obstoja Boga ni mogoče empirično dokazati z nobenim do sedaj znanim postopkom opazovanja ali eksperimentiranja, niti ni mogoče ugotoviti, kaj to je. Pravijo celo, da Boga načelno ni mogoče opredeliti (definirati = omejiti), ker bi bilo to v nasprotju z njegovo neskončno naravo. Je nedoumljiv. Ga pa njegovi služabniki predstavljajo kot Osebo, kot bivajoče. V resničnost biblijskega izročila verujem, če verujem, prav zato, ker za resničnost njegovih prerokb in trditev ni nobenega dokaza.  Če so dokazi o nečem, namreč vem, da je tisto res, in mi ni treba zgolj verovati.

V tem pomenu znanost in vera nista združljivi. Ne morem istočasno mešati vere in znanosti, znanstvenega raziskovanja in verske meditacije ali molitve. To pa ne pomeni, da ne morem biti v svojem vsakdanu hkrati vernik in znanstvenik. Toda kot znanstvenik ne morem dokazati Boga; kot vernik pa ne morem z molitvijo določiti tirnice satelita, ki bi ga poslal v vesolje. Lahko pa prosim Boga, da se pri računanju tirnice ne bi zmotil. A tirnice ne bo izračunal ne Bog, ne njegov predstavnik na Zemlji. To, da Cerkev ustanovi univerzo in v njej katedro za fiziko, ne pomeni, da sta vera in znanost združljivi kot taki. Lahko pa njune institucije obstajajo pod isto streho (v starih univerzah so kapele). Učili so me, da so "metodo soočanja mnenj" začeli razvijati stari grški filozofi kot metodo racionalnega mišljenja v nasprotju z verovanjem v mite. Sokratove razprave s prijatelji so se končale v aporijah (spoznavni negotovosti), medtem ko se cerkveno "soočanje mnenj" konča pri verovanju v brezprizivno dogmo. 

20 februar 2018

"Kabinet anarhistov"

Tak je naslov zapisa Urše Zabukovec v Delu, 20.2.2018.

Ker imam nekaj izkušenj z vodenjem univerzitetne institucije in torej tudi z anarhijo, ki jo piska zapoveduje univerzi, si dovolim sporočiti s tem v zvezi nekaj drugačnih misli. A naj takoj zapišem, da soglašam z dobronamernim duhom njenega zapisa, žal ne tudi s formulacijo. 

Po mojem - tako je tudi običajno razumevanje - je anarhija brezvladje (gr. an-arhein), nered, stanje brez zakonov ali pravil (gl. npr. Slovar tujk, CZ), pa naj reče Chomski, kar hoče. Na univerzi to pomeni, da se učitelji ne držijo urnika (zamujajo, opuščajo predavanja); da opuščajo govorilne ure; da samovoljno in v škodo študentov prirejajo izpitni red (samovoljno določanje izpitnih rokov, načina izpita - pisni, ustni); da ne pripravijo učnih gradiv; da nalagajo študentom nemogoče obveznosti; da preko vseh rokov zavlačujejo s pregledom izpitnih, seminarskih in diplomskih nalog itd. Piska navaja primer samovoljnega ideološkega ukalupljanja. Skupna vsem tem oblikam je samovolja učiteljev. K anarhiji na univerzi prispevajo tudi študentje s svojo nedisciplino in eratičnim obnašanjem. Na administrativni ravni vodi v anarhijo, če fakultete ne spoštujejo pravil, sprejetih na senatu univerze. Pozivanje k tako pojmovani anarhiji na univerzi se mi ne zdi smiselno!

Prav tako ni smiseln pretiran, dlakocepski in birokratski red, kot se marsikje uveljavlja danes. Red, kakršen se uveljavlja z bolonjsko reformo in načini predlaganja raziskovalnih projektov, je škodljiv. To je red, ki onemogoča raziskovalno in pedagoško delo in ustvarjalnost. Tega ni kriva univerza ampak pritisk domače in bruseljske ekonomistične politike, ki z gesli "javne odgovornosti" in "pravne države" prikriva birokratizacijo in težnjo po politični ali državni podreditvi nominalno avtonomne univerze; z gesli "učinkovitosti", "uspešnosti" in "uporabnosti" pa težnjo po podreditvi univerze ekonomski sferi z uveljavljanjem bolonjskega (beri usmerjenega) izobraževanja. 

Po piski, ki se pri tem sklicuje na avtoritete, je anarhija "težnja po svobodi ter prevpraševanju vsakršne avtoritete in prisile"; anarhist je "član skupnosti, ki temelji na prostovoljnem, nehierarhičnem in decentraliziranem sodelovanju, kooperativnem delu, organizaciji »od spodaj«, medsebojni pomoči in skupnem odločanju o stvareh, ki zadevajo vse."

Univerzo sem doživel kot aktiven študent, kot učitelj in kot upravljavec. Nesporno je, da je osnovno zadržanje na univerzi kot znanstveno-raziskovalni in pedagoški ustanovi težnja h kritičnosti in inovativnosti - "prevpraševanje vsakršne avtoritete". Pod "vsakršno avtoriteto" razumem znanstvene in administrativne avtoritete. Prve so ves čas izpostavljene neizprosni kritiki, ki se sklicuje na empirijo, logiko in metodologijo. Ukrepe drugih kritiziramo po sprejetih postopkih demokratičnega odločanja. O prisili tole: če so pravila sprejeta demokratično, jih je treba spoštovati.

Zagovarjam model univerze kot skupnosti učiteljev in študentov, v kateri se kot enako pomembne prepletajo pobuda "od spodaj" in vodenje "od zgoraj", centralizacija in decentralizacija, hierarhičnost in horizontalna kooperacija.

Moja podoba univerze ni podoba "kabineta anarhistov" ampak precej zapletene večnivojske organizacije, v kateri se prepletata dejanska svoboda ustvarjanja z največjo mero osebne odgovornosti in discipline vseh sodelujočih v okviru široke in nedotakljive avtonomije. Prav slednja je danes ogrožena - avtonomija ne anarhija.





Z računalnika k pisanju na roko ...

... ali prispevek k moji obsedenosti Veliki Šmaren je mimo. Je nekakšna prelomnica v mojem doživljanju počitnic. Ko se približuje novo šolsk...