NA MORJU 2025 (2)

13. 7. nedelja
Ponoči mi je piskalo v pljučih in sklenil sem, da ne grem plavat. Opravil sem pohod okrog našega dela kampa. Morje je bilo precej valovito in kopalcev ni bilo, tako da se mi ni bilo težko odpovedati plavanju, Po zajtrku sem vzel lekadol. A baje voda ni bila hladna, plavanje pa naporno zaradi valov. Kakor koli, sledi nedelja počitka in branja. Čutim pa, da bo spet toplo, če že ne vroče.

Z zavistjo berem Ahčanov Skalpel. Zavidam zdravniku-kirurgu njegov človekoljubni poklic, zavidam človeku neznansko različne življenjske izkušnje na vseh področjih, od jadranja in ribolova do potovanj in predavanj na tujih univerzah, in zavidam piscu njegovo razgledanost, poglobljeno razmišljanje in natančno in lepo ubesedovanje. Ni da ni. Kar preveč. Superman. No, tale zadnja, cinična, je zgolj izraz mojega občutka manjvrednosti spričo vsestranskosti in popolnosti. Je pa res, da je svojo mladost preživel v drugih časih, časih več možnosti. Pomislim, da bi se tudi jaz lahko odločil za medicino, za kirurgijo. Mama mi je rada kazala, kako je znotraj narejena kura, kje nastanejo jajčeca. A ob tem mi ni prišlo na misel, da bi sam prijel nožek in trančiral kuro. Vse skupaj mi je bilo malo gnusno in odvratno. Tudi mesarja nisem občudoval, ko je izrezoval kost ali rezal zrezke, čeprav sem ga z zanimanjem opazoval. Najbrž sem imel to sliko pred očmi, ko sem zavrnil medicino. Poleg debelih učbenikov, seveda. Zdaj imam, kar imam. Moje človekoljubje je seglo do tod, da sem invalidni punci, ki ji statistika ni šla v glavo, malo priredil izpitne zahteve. Dobro zanjo, slabo za človeštvo.

Ura bo 12. Nič drugega nisem opravil. Popoldne bom dremal. Naj bo, nedelja je. Nekaj sem postoril okrog kuhinje, pa sem spet sedel k računalniku. 

Berem Delo. Vidim, da moram v otročje preprostem jeziku izraziti svoje stališče, saj ga tisti, ki naj bi skrbeli za jasnost sporočanja, zapletajo v dolgovezne članke in vzvišeno moraliziranje. Ta se zavzema, da bi orožje prekovali v lemeže, oni da naj bi izstopili iz obrambne zveze, ker ji baje načeljuje razkrajajoča se demokracija s samovšečnim avtokratom. Kar naj, bomo mogoče s kovanjem lemežev oživili Unior v Zrečah. Na živce mi gre to vzvišeno moralistično abstraktno mirovništvo. Kot da tisti, ki menimo, da je prav, da je država oborožena, nimamo rajši miru kot vojne. Kot da se ne zavzemamo za obnovitev in utrditev mednarodnih mirovnih institucij. Kot da smo bojaželjni in krvoločni. Kot da imamo delnice v orožarski industriji in trgovini. Leporečniški »mirovniki« se ne vprašajo, zakaj so partizani tvegali življenja, da so si goloroki priborili puške. Zakaj so teritorialci zgrabili za puške? Zakaj se Ukrajinci branijo z orožjem, namesto da bi se uklonili ruskemu samodržcu in samo orali svoj plodni černozjom - zanj? Naposlušali smo se refrena o dobičkih ameriške orožarske industrije, kot da jih ruska nima. O zahodnem imperializmu, kot da Rusija ne skuša obvladovati Bližnjega vzhoda in širiti vpliva na Balkanu v Afriki in drugod, da načrta obnovitve Sovjetske zveze ne omenim. Vstopili smo v pakt in sprejeli zaveze, ki jih nismo izpolnili. Zdaj se je pa ta pakt menda tako spremenil, da zaveze ne veljajo več in da je bolje izstopiti iz njega. Tudi mi smo, kot Judje, blagoslovljen narod, od butalskega boga.

Pooblačilo se je. Od časa do časa se silijo kaplje.

14. 7. ponedeljek
Naredil se je idealen dan. Vstala sva ob pol osmih po dolgem spancu, prekinjanem z odhodi na stran. Devet ur. Če mi ne bi v široki in udobni postelji z dvema odejama sončni žarek silil v oči, bi še poležal. Čeprav nisem nameraval v hladno vodo, da ne bi še podaljševal piskanja v pljučih, sem po obhodu kampa vendarle zaplaval in odplaval običajno ruto. Ne vem, koliko je to, mogoče 300, mogoče 500 m. Dovolj. Voda ni bila izrazito mrzla. Imel sem še srečo, da mi ni nihče ukradel tople vode pod tušem. V ceveh tuša se namreč voda pod sončnimi žarki segreje, in če se pred tabo nihče ne tušira, te pod tušem poboža topla voda, kar neznansko prija. Zato me vedno ujezi, kadar vidim, da kdo leze iz vode pred mano, ker vem, da mi bo ukradel toplo vodo iz tuša. Ljudje so v glavnem samo motnja.

Ko sem se otiral z brisačo, je prišel na plažo par, Nemca ali Italijana, ona kot živ okostnjak pa še z naprej pomaknjeno spodnjo habsburško čeljustjo. Pomislil sem, da bi bila idealen model za učenje risanja figure, saj se ji je poznala sleherna koščica ramenskega obroča in trupa sploh. H. se je je malo zatem ustrašila v vodi. Mislila je, da ji nasproti plava sama Matilda. V naslednjih dneh sva ta par srečevala na jutranjih pohodih okrog kampa. Zanjo bi bilo bolje, ko bi ležala v senci in jedla.

Pripravil sem zajtrk, to je, skuhal kavo in čaj in narezal kruh, pripravil mizo. Takoj po zajtrku sem odhitel v trgovino, da bi še dobil ta čudoviti črni kruh s semeni, ki ga hitro razgrabijo. Pri blagajni je bil jugovzhodni Azijec, vrag si ga vedi ali Tajec, indonezijec, Malezijec, Bangladešan, pač en temen, kar močan fant, ki se ni trudil biti prijazen in mu je bilo skeniranje kod očitno zelo odveč. Pokazal mi je na ekrančku 11.85 € in dal sem mu 12 in rekel ok. Ko sem basal kruh v nahrbtnik, je na tekočem traku odkril še steklenico kefirja, ki jo je pozabil računati in mi pokazal še 1.80 €. Računa mi ni dal nobenega. Bez veze. Potem sem ugotovil, da je krompir z njive v trgovini 1 € kg, pri zelenjadarju na vogalu v kampu pa 2 €. Temu se reče čuječnost, zaznavanje majhnih razlik. Češnje so pri njem 12 €. O, to je pa drago, sem rekel prijaznemu prodajalcu, fantu, ki me pozna iz prejšnjih let. Pa baš zbog toga vam i nisam rekao za črešnje. Pozna mojo kupno moč. Kupil sem slive po 3 €. Rad kupim tako, kar se je po grižljajih, slive, grozdje. K res ta pravi breskvi se moraš pripraviti že s slinčkom, da o lubenici ne govorim.

Potem sem bral Nedelo. Zanimiv pogovor z oblikovalcem Tomatom Koširjem. Najprej sem misli, da gre za tiskarkega škrata in je mož v resnici Tomo. Ne, Tomato je. Naslovnice, ki jih oblikuje, objavljajo tuji časopisi, Guardian, Politico, Internazionale. Članek bom shranil za Larjo. Slike so res duhovite, zelo preproste, ekonomične: dve v križ položeni ogoreli vžigalici – ob požaru v Notre Dame; Trumpova rdeča kapa, posneta od zadaj, da se vidi polkrožna zadnja odprtina pregrajena z bodečo žico – o Trumpovem urejnju migracij. Umetnik. Življenjska zgodba pa tragična: oba starša je izgubil že kot otrok, mamo po duševni bolezni, ohranil pa je 241 avtomobilčkov, letal in drugih vozil, ki mu jih je na stružnici oblikoval oče-delavec, ki ni nihče prepoznal in izkoristil njegove nadarjenosti. Zato je Tomato sam pri sedmih letih sklenil, da bo nekaj naredil iz sebe. In je.

Zanimiv je tudi pogovor z obramboslovcem Grošljem in s političnim analitikom Lovcem o obrambnih izdatkih nevtralnih držav in držav v Natu. V glavnem pri nas nasprotniki povečanja odstotka za vojsko dvigujejo paniko predvsem zaradi populističnega pridobivanja glasov. V Natu obljubljene številke so politična obljuba, ne zaveza, ki bi ji sledile sankcije, in vsi jih utemeljijo z ustvarjalnim računovodstvom. 

Po večerji (ostanki od včeraj in danes) sva šla na sladoled z namenom, da nazaj grede ob poti ugotoviva, kaj piše na tisti tabli, ki naznanja, da se tam prodajajo ribe. Kdaj? Vzela sva mangov in čokoladni sladoled, se sprehodila ob obali do klopce, kjer sva sedela ob prvem obisku kampa, spominsko posedela na njej in gledala sonce, ki se je pomikalo v zaton. Nato sva postala ob dveh fantičih, ki sta družno igrala vsak na svojo harmoniko. Nisva si mogla kaj, pa sva vrgla v nastavljeni klobuk drobiž, ki sem ga imel v žepku denarnice. Na info-tabli sva prebrala, da je bila danes najvišja temperatura zraka 25, vode pa 22 stopinj. Ko sva prišla do table, zaradi katere sva šla na sprehod, sva na njej prebrala, da na tistem mestu prodajajo ribe vsak dan od 11h do 12h. Torej jutri bom/bova (?) tam ob 11h. Nato je H. na štantu kupila šild za 10 €, ker se ji je stari celuloidni zlomil. Zdaj pa pravi, da ga ne bo imela za plavanje.

16. 7. sreda
Včeraj je bil lep, sončen dan. Vse je potekalo po dnevnem redu. Čas ob računalniku sem posvetil urejanju bloga. Nimam dobrega pregleda čez porabo v mobilnem omrežju. Zvečer sem odplaval cel krog, z lahkoto. Ni bilo izrazitih valov. Ponoči je deževalo. 

Ko sva danes okoli pol osmih vstala, je bilo oblačno, sem in tja kakšna kaplja. Padla je odločitev, da je dan kot nalašč za v trgovino. Plodine. Bilo bi zanimivo opisati mikro premike z vozičkom in komande, pregledovanje polic, vračanje, izogibanje. Vse skupaj je zame v vlogi voznika vozička precej mučno, kajti voziček mora stati vedno tik za njeno ritjo, da ni treba narediti niti koraka do njega. Pač. Kupila sva krompir itd. Med drugim istarsko slanino za jutranji ham-and-eggs. Sa tartufima, kar sva ugotovila doma. Najbrž je bila zato dražja. Po oceni kuharice neprimerna za njen namen. Poleg s čebulo zmešanega jajca je bila na krožniku neka temno rjava hrustljava krpica, precej slana. Pomivanja pa spet več kot običajno.

NA MORJU 2025 (1)

Na svetu se dogajajo vojne in druge strahote. Človekoljubi pozivajo k miru, k ustavitvi grozodejstev, k solidarnosti in sodelovanju pri teh prizadevanjih. Je pošteno, da si v takem človek privošči uživanje ob morju, meni nič tebi nič? Navsezadnje: je pošteno, da doma na ekranu gledaš morijo in ob tem mirno srkaš pivo? Kako rešiti svojo dušo v tem precepu? Sam pri sebi si rečem: dober namen imaš, za mir si, proti vojni in moritvi. Navaden državljan male države si; storil si vse, kar je v tvoji moči, da si ta svoj namen izrazil na načine, ki so ti na voljo: podpisal si peticijo, napisal pismo bralca v časopis, podprl na volitvah stranko, ki zagovarja te vrednote. Ni pa nikjer zapisano, da moraš zajahati blazino in odpluti v Gazo, ter prebiti blokado. Torej, kot po navadi, julij je čas za na morje brez pretirano slabih občutkov. Če bo treba, bomo pa bežali, saj nismo oboroženi, da bi se uprli. Ali pač?

6. 7. nedelja
Prvič po mnogih letih, kar hodiva kampirat, sva doživela, da sva prišla na postavljeno in urejeno. Ena najinih mladih družinic je prišla sem tri dni pred nama in postavila prikolico in vse okoli, tako kot mora biti. Hvala Poloni, Boštjanu in Larji. V soboto sva se vselila, danes je prvi sproščeni počitniški dan.

V prikolici imam pravo razkošje: pisalno mizo, ki je sicer namenjena obema, a vem, da jo bom pretežno zasedal jaz. Kot običajno sem s seboj prinesel kartonsko škatlo s knjigami, pisalnimi in risalnimi pripomočki. Revije sem strpal v torbo z notesnikom. Tako ni bojazni, da bi se dolgočasil.

S seboj sem med drugim vzel Herodotove Zgodbe. Po sledovih svinčnika sem ugotovil, da sem jih nekoč že doma do konca prebral, a si bolj malo zapomnil. Samo to vem, da so se že v tistem davnem času ljudstva kar naprej vojskovala, iskala zaveznikov in se združevala v obrambno-napadalne pakte. Tako v vojni kot v miru pa so ljudje počeli različna grozodejstva, taka, da je težko verjeti, da je bilo to res. Če je bil mogotec jezen na soseda, ga je povabil na večerjo in mu okusno pripravljenega postregel njegovega sina. Človek se ni spremenil. A Herodot ne laže, morda prenese kakšno legendo ali govorico, kar tudi pove, a sam od sebe se trudi pisati po resnici, čeprav so njegova razmišljanja in sklepi včasih čudni in v nasprotju s sedanjimi spoznanji.

Njegove Zgodbe niso lahko branje, če skušaš slediti dogajanju, povezovati in si ga kolikor toliko zapomniti. Številna nenavadna imena ljudi, krajev, rodovniki ipd. Teh zgodb ni mogoče brati z razumevanjem in slediti rdeči niti, če si ne beležiš imen in njihovih zvez in rodovnikov; in če nimaš pred seboj vsaj tistega zemljevida na notranji strani platnic Sovretovih Starih Grkov ali obširnejšega zemljevida starega sveta. Doma sem bil začel pisati skrajšano verzijo, pa sem nehal, ker se je izrodilo v prepisovanje Sovreta, tako da bi si bilo treba izmisliti kak drug sistem, morda povzetke kot uvode v posamezna poglavja. Zdaj sem branje opustil. Morda se zadeve ponovno lotim v dolgih zimskih večerih. Me pa vleče: rad bi v glavi obdržal jasno celovito sliko dogajanj, namesto vtisa o kaotični množici imen in prizorišč.

Prebral sem intervju z Mojco Mavec (TV Čez planke) v Nedelu. Njen primer večne popotnice bi bilo zanimivo primerjati z de Bottonovimi nazori v Umetnosti potovanja, ki sem jo prebiral, a ne prebral, pred odhodom na morje. V Nedelu sem prebral odgovore sedmih modrih Slovencev na vprašanje o pomenu počitniškega dela za mladino, se spomnil na svoje počitniške zaposlitve. Nedvomno je počitniško delo dijakov in študentov koristno z vidika pridobivanja življenjskih izkušenj v delovnem okolju. Spominjam se sošolke, ki je povedala, da se je od delavk v tovarni, kjer je bila na praksi, naučila vse o seksu, vključno z vsemi kvantami in psovkami. Če bi članek o skupini OHO prebral prej, bi ga povezal z uvodom v del moje disertacije, knjigo, ki jo pripravlja Vesna Leskošek, Od Rakitne do Ploščadi. Socialno terapevtske kolonije so se dogajale v istem času, kot je delovala skupina OHO, in nekaj njihove ideologije se je prijelo tudi naših vzgojiteljev-prostovoljcev. Kaj je pravzaprav bistvo njihovega prizadevanja, mimo tega, da so se posmehovali uradni ideologiji in uprizorili Triglav s človeškimi glavami, ne vem.

Ne moreš samo brati. Treba je bilo v trgovino po kruh; zapičil sem nekaj malih količkov, da sem pritrdil »arafata« (kako nizko je padel spomin na palestinskega vodjo). Pravi mikrokirurški poseg pa je bilo šivanje zadrge na predprostoru. Hvala pokojni mami, ki me je naučila sukati šivanko.

Premestiti sem moral napeljavo vode in elektrike na drug oskrbovalni steber, kjer je bil še prostor, ker so se na dosedanjega priključili novi nemški prišleki. Prišel je F., ki nama je lani in predlani pomagal postaviti baldahin - računalničar iz Solingena, ki mu je pozimi umrla žena, pa se je sam vrnil na kraj, kjer sta preživljala zadnja poletja.

Na jugozahodni strani je prikolica tržaške slovenske družine. Prišli so čez vikend. Prisrčno smo se pozdravili; dolgo se že družimo in kar nekaj poti po slovenskem »zamejstvu« smo prehodili skupaj.

7. 7. ponedeljek
Ponoči je bila ploha, dopoldne še tudi v presledkih dežuje. Nobene škode. Odpeljala sva se v Poreč v Camping-shop po mrežico zoper insekte, ker se je strgala mrežica na strešnem oknu. Nimajo. Iskala sva ležalnik, ker je na starem grobo tkana plastična prevleka delno strgana in se telo preveč ugreza, da se okorno in šibko staro telo komaj dvigne iz njega. Poleg tega so vijaki zviti. Nisva dobila nič primernega. Dobil sem tesnila za vodovodne priključke. Ko sem potem vložil tesnilo, ni bilo nič bolje, voda je curila mimo. Potem sem preklopil na en še prosti priključek in delovalo je, kot mora. Čez nekaj časa sem našel cev izključeno, na tleh. Nekdo mi jo je meni nič tebi nič brez opozorila izključil, ker sem mu zasedel pipo s pitno vodo. Premestil sem cev na edini preostali priključek, kjer pa pušča. Sosedov, s katerimi si delimo ta steber z električnimi in vodovodnimi priključki, še ni. Imata pa vse postavljeno. Upam, da ne bo kaj puščalo in delalo luže. Te so zoprne, ker se ob njih zadržujejo komarji. Na srečo me še ni še našel noben komar. Ni panike.

Bila sva v treh trgovinah, prinesla hrane, sadja, zelenjave, mesa, pozabila poper, jaz sem pa pozabil iti po en vijak, po katerega bi moral prav v center Poreča. Še dobro, da sem pozabil. Potem sem pometal iglice, veliko količino, da je bilo pri poznem zajtrku kolikor toliko čisto okoli mize. Zdaj se bo kuhalo. Proti večeru pohod ob zunanji ograji kampa, 5,4 km.

8. 7. torek
Ponoči je deževalo, dopoldne občasni kratki nalivi. Ohladilo se je, oblekli smo se. Sosed, Tržačan G., naju je prišel pozdravit. Prijeten fant, tako lepo govori slovensko s tržaškim naglasom. Začel je študirati fiziko na tržaški uni, po prvem letniku pa presedlal na programiranje umetne inteligence. Poročala sva mu o Larji, s katero se je igral tu, ko sta bila še predšolska in sta krmila veverice. Tudi zdaj ima zanje orehe s seboj. Tudi on je imel težave z disleksijo, a so z zgodnjim »ukrepanjem proti«, spravili zadevo na skoraj popolno normalo. Njegova teta je logopedinja. Hvala Bogu, da nima tudi diskalkulije; tega mu tudi AI ne popravi. Potem se je prišla poslovit tudi njegova babica, ki je pri 82 videti prav mladostna. Malo se je poredila, kar ji paše. Občudovala sva jo, kako elegantno in z okusom se je opravila. 

Potem smo iskali nožek za lupljenje. Ko smo preiskali vse predale in kotičke, kjer bi lahko bil, in sem bil poslan še k umivalniku posode pri oddaljenih sanitarijah, kjer bi ga bil lahko pozabil, smo ga našli v smeteh, kamor ga je nekdo (le kdo?) odvrgel hkrati z olupki v rdeči plastični skodeli. Ne spomnim se, da bi jaz danes ali včeraj kaj lupil. Še pred tem sem bil poslan dotočit pitno vodo v dve delno izpraznjeni steklenici, v eni je voda za kuhanje, v drugi za pitje. To je moje opravilo in nihče drug ga ne sme izvesti. Medtem sem opazil, da priključek vodovodne cevi ne pušča (več), kar me veseli.

Berem Mazzinijevo Izbrisano. Kakšno svinjarijo so zakuhali »osamosvojitelji«! Vedel sem, a pisatelj vse približa, vse birokratske absurde in trpljenje nič krive mlade ženske, ki jo melje kolesje nacionalizma.

Popoldne se je zjasnilo, postalo je toplo, proti večeru pa spet pooblačilo in shladilo. Nič nisva šla v morje, tudi hodit ne. Zjutraj sva izmerila 2,5 km. Kaže, da je to običajni jutranji pensum. Večerja: grah v solati, kruh z marmelado, »studentenfutter« - indijski oreščki in brusnice. Vodovodni ventil ne pušča, obe steklenici sta polni sveže vode, obe kanti polni vode. Elektrika dela. Trenutno je vse v redu.

9. 7. sreda
Mraaaazzz. Ob sedmih se odmajem od prikolice proti stranišču, zagledam F., ki se mi reži. On v belo modrih kratkih hlačah, majici, s torbico čez rame, pripravljen za pohod. Nato hitim po kruh. Trgovina se odpre ob pol osmih, manjka še nekaj minut. Ko vstopim, v trgovini ni še nikogar. Police so založene s svežim kruhom. Medtem ko izbiram, se za mano nabere vrsta možakov, ki vsi čakajo, da se bodo zgnetli v ozkem prostoru, namenjenem policam s kruhom. Opravim, tudi pri blagajni je že vrsta.

Sledi pometanje iglic pred predprostorom in pod arafatom, ki se mu zdaj reče »outwell«. Nato zajtrk. Kruh, ki sem ga prinesel – črn s semeni in štiri bige – je v redu, brez pripomb. Potem malo nosim na mizo jaz, malo H. Seveda je treba najprej pojesti stari kruh, beli, kupljen predvčerajšnjim v Plodinah; trd je kot kamen, komaj narežem tri kose, pomaga, opozarja, naj pazim na prste. Vzamem zdravila, tudi lekadol. Hoče me boleti desno uho, ki nanj itak slabše slišim, a tudi na levega ne čisto dobro. Sledi čiščenje najinega prenosnega veceja, baje je poln: odpeti, naložiti na »voziček«, peljati do stranišča v poseben za to opremljen prostorček. V starosti je tak wc nepogrešljiv. Ko peljem posodo ven, opazim na stezi Gunnbritt, staro znanko iz kampa, profesorico geografije. Same ženske treh generacij so se pravkar pripeljale z velikim avtodomom, šofira babica. Ded, ki je bil z njimi, je pred nekaj leti umrl. Parkirajo tik nasproti sanitarij, že od nekdaj, ker je gospod moral pogosto na stranišče, si mislim. Sami stalni gostje povsod okoli.

Pregled spletnih novic. Zdaj bom nadaljeval branje Izbrisane. Je dobro napisano, vleče. Mogoče bi se pisatelj lahko izognil kakšni brci v jajca.

10. 7. četrtek
Sinoči sva šla plavat v nemirno morje, ona, ki tudi doma redno plava, preplava tu vsakokrat deset dolžin našega s plavajočo plutovinasto ograjo omejenega akvatorija, jaz eno počez in nazaj. Vse skupaj je vendarle  trajalo. Potem sva pojedla ostanek rezancev z drobtinami in marmelado in šla na pohod čez Lanterno. Je udobneje po asfaltu mimo plaž in restavracij kot na južno stran zunaj kampa po zvoženih kolovozih in makadamu do morja, potem pa čez kamp. Več kot 5 km. Vrnila sva se pred pol deseto. Ponoči je bil mraz, kljub trojni odeji, me je zeblo v roke, ker sem imel samo majico s kratkimi rokavi. Šele zjutraj okoli šestih sem oblekel trenirko in legel nazaj, spal do pol devetih.

Naredil se je idealen dan: ravno prav toplo, da sonce ogreje, voda pa ohladi, rahla sapica. Odplaval sem cel krog ob ograji.

Poslovil se je nemški par, stalna gosta, srednjih let, ona še črna (no ja) on siv. Zelo prijazna. Njo sva imela za Hrvatico, ki se je bodisi izselila bodisi rodila v Nemčiji hrvaškim staršem. Izrezan balkanski, recimo liški ali dalmatinski obraz, črni lasje, kot Jovanka. Pozdravljala je hrvaško z »dobro jutro« in »dobro veče«. Zdaj je povedala, da ni Hrvatica, da njeni starši niso bili Jugoslovani. Je Nemka, rojena v Nemčiji, imela pa je v Nemčiji prijateljico, Srbkinjo, in z njo je preživela 4 mesece v Beogradu in se naučila »dobro jutro«. Sicer pa, je rekla, je vse to, rod, narodnost, brez veze. Štirideset let je od takrat. Strinjala sva se. Vseeno me ne bo farbala: Jugoslovanka je, pa če se še tako trudi to zanikati. Lice ne laže.

Kaj danes? Ja, včeraj sem na dušek prebral Avgusta se vidiva. Kupil sem jo v Svetu knjige, ker je bila poceni, za četrtletno obveznost. Tale Marquez je pisatelj, svaka mu čast. Do risanja mi še ni. Bom vzel v roke Skalpel od Ahčana; se že dolgo paca in ga moram prebrati.

11. 7. petek
Ponoči hladno, spal neprekinjeno do sedmih. Pohod, 2,5 km. Od plaže do tu je 500 m, torej prehodiva samo gor in dol najmanj 2 km na dan. Bilo je prehladno, da bi naju mikalo morje. Ko sva prišla do plaže, je H. zakolebala, morje je bilo »šajba«, a ker meni ni bilo do plavanja, se mu je tudi ona odpovedala. Zajtrk. Ta črni kruh s semeni je zlata vreden, mehak, okusen, hrustljav. Potem sem se ukvarjal z namestitvijo interneta. Že drugi dan ne deluje. »Tega spletnega mesta ni mogoče doseči«. Doma mi je sin vse razložil, a stara pamet ne vsrka. Šel sem v recepcijo, pokazal mobi in rekel, da imam povezavo preko mobija. Osobna točka. Možak, ki je tam zato, da pomaga pri tovrstnih zapletih, je rekel, da imam gotovo zvezo preko »vašega«, to je slovenskega, wi-fi, in da moram preklopiti na wi-fi guest-valamar. Rečeno storjeno, google je oživel. V prikolici vključim še enkrat. Ne deluje. Pokličem Mareta. Mobilno omrežje in wi-fi nimata nič skupnega. Pojdi v določanje osebne mobilne točke, vključi mobilno točko in poglej, če sta dve črtici, ki kažeta gor in dol vključeni. Z gumbom s tema črticama se vključiš v mobilno omrežje. Pogledam: črtici nista vključeni. Vključim. Deluje. Hvala Mare. Rešitelj. Dopoldne rešeno. Grem v morje. Preplavam en krog, pred tem H. deset dolžin. Kosilo. Medtem ko ona kuha ričet, berem Ahčana. In še po tem, do zdaj.

12. 7. Sobota
Spal sem dobro. V postelji je bilo toplo, zunaj pa ne. Oba sva spala do osmih. Je hladno a znosno. Pohod, plavanje, po kruh, zajtrk. Ko sem kupil kruh, sem zavil še v prodajalnico časopisov. Na stojalu sem videl Delo in Nedelo. Vzel sem oboje in položil pred prodajalca. Za mano pride možak, vpraša za Delo. Nema više. Zadnjega sem vzel jaz, se obrnem k možu. Lahko pridete ponj, ko ga preberem, tamle zgoraj sem… Ni treba, saj ni zame, jaz preberem na spletu, je za prijatelja, invalida, doda odhajajoč med vrati. Bog pomagaj. Toliko, da mi je pustil slab občutek, da sem prikrajšal invalida. Klinc ga gleda. Zadnjič sem prišel prepozno in tudi jaz nisem dobil časopisa. Prejšnja leta hrvaška pošta tukaj ni dostavljala Dela naročnikom. Okrog tega sem imel kar nekaj neprijetnih pogovorov. Zato zdaj za en mesec odpovem Delo in kupim samo sobotno in nedeljsko. A kaže, da spet dostavijo premalo izvodov. Kdo bi se matral s prodajo!

Bogata zaloga branja. Prelistal sem Delo in Sobotno prilogo in prebral najprej večstranski članek Tineta Hribarja Tridelnost spravne slovesnosti v Rogu (ob njeni obletnici; bila je 2. julija 1990). Tridelnost pomeni, da so bili prisotni in imeli govore: nadškof Šuštar (Cerkev), predsednik Kučan (Država) in pisatelj Jančar (Kultura). Jančar bi moral biti drugi po vrsti, ker je kultura pred politiko po Hribarjevi hierarhiji, a so v zadnjem trenutku neznano zakaj spremenili vrstni red. To ni bistveno. Tridelnost poudarja H. zato, ker danes cerkvenjaki in domobranska zaveza nočejo nič več slišati o spravi med živimi. Radi bi poračunavali. Za njih je bila ta slovesnost samo maša za mrtve, črna maša. V nadaljevanju H. opiše, kdo sestavlja ta tabor oz. kdo so protagonisti poračunavanja, pred vsemi kardinal Rode. Omenja tudi duhovnike, ki niso v tem taboru. Zame je bilo novo, da je poleg Kučana tudi Dolanc pomagal preprečiti aretacijo Hribarjevih, Bučarja in drugih po jugoslovanskih oblasteh. Domobranski časopis Nova zaveza, ki izhaja vse od osamosvojitve dalje, v vsaki številki opisuje »komunistične zločine«, belogardističnih in domobranskih pa ne. – Nekaterih podatkov, ki jih navaja H., nisem poznal, a zame je stvar zaključena. Napisal sem bil prispevek za posvetovanje SAZU o spravi, je objavljen; povedal sem svoje mnenje in s tem je zame stvar končana.

Drugi članek čez celo stran redne dnevne številke Dela je Rizmanov Biti ali ne biti v Natu. Iz številnih virov navaja komentarje in ocene Trumpa in njegove avtokratske politike, na koncu pa se ob vprašanju, kaj naj stori Slovenija, izvije z nedoločnim namigom, da naj upošteva, da se je Nato spremenil, kar naj bi pomenilo, da ni več tisti, v katerega smo se včlanili, ergo se lahko odčlanimo. S tem se ne strinjam, a imam počitnice in se ne bom pričkal. Zadostuje utemeljeno nasprotno stališče nekdanjega veleposlanika Cerarja v Sobotni prilogi, Je za Slovenijo Nato res predrag?

Sicer pa je sobota dan, ko se gostje menjajo. Kolikor sem videl, jih je na našem koncu nekaj odšlo, že včeraj se je blizu nas instaliral nekdo, niti ne vem ali Slovenec ali Avstrijec s kolesom in šotorom. Na tisti parceli je bil prejšnja leta kranjski par. Malo pred dopustom so njej ugotovili limfom. Telefonirala je H., da je v bolnici in jih ne bo.

BRESCIA - BERGAMO - CREMONA (3. dan)

Pravokotno na os Brescia - Bergamo se priključi cesta za Cremono, južno lombardsko mesto ob levem bregu Pada. Njej nasproti, na desnem bregu te severnoitalijanske žile, leži Piacenza v regiji Emilia Romagna, ki smo jo obiskali lani. Iz Bergama je do Cremone 75 km. Mesto je po številu prebivalcev malo manjše od Maribora. Ime mesta je predrimsko, morda galsko, in naj bi izviralo iz besede "carra", ki pomeni "kamen" (>carra-one > cremone, z malo fantazije). Po drugi razlagi naj bi se imenovalo po trojanskem junaku Brimoniju, ki se je iz pokončane Troje zatekel "na lavinijske brege" tako kot Enej. Sčasoma je iz Brimonio nastalo Cremona (z nekaj fantazije). Tretji pa pravijo, da se imenuje po - nič več in nič manj - kot po Parisovem družabniku Cremoneju. Če se ne motim, ni imel ta nič opraviti s Parisovo sodbo, s katero je ta sprl tri boginje. Sploh pa naj bi mesto ustanovil sam Herkul (tu pa fantazija gospoduje). Prejšnje cenomansko naselje so leta 218 p.n.š. kot castrum utrdili Rimljani, da bi se pripravili na Hanibalov pohod iz Španije v Italijo. Cremona je postala pomembno rečno pristanišče s cestnimi povezavami na vse konce, do Milana, do Gardskega jezera, v Brescio (Brixia) in po vsej cisalpinski Galiji. Leta 603 n.š. so jo zasedli Langobardi. Leta 825 je karolinški cesar Lotarij (Lotaringija) v Cremoni ustanovil šolo prava, retorike in svobodnih umetnosti (artes liberales), tako kot v Paviji, ki je bila tedaj glavno mesto italijanskega kraljestva znotraj SRCNN. V nadaljevanju je bila Cremona pomembno mesto "Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti", kar pa ni izključevalo spopadov med mesti, poskusov uporov proti nemškemu cesarju s podporo papeža (Lombardska liga), pomiritev in ponovne podreditve. Kasneje je mesto postalo del Milanskega vojvodstva vse do združitve v kraljevino Italijo. 

Od parkirišča avtobusa smo se sprehodili do osrednjega trga, Piazza del Comune, okrog katerega so razporejene poglavitne znamenitosti.

Katedrala z zadnje strani

Malo priškrnjeno je posneta največja znamenitost mesta, to je stolp, Il Torazzo, visok 112 m, tretji najvišji opečnati stolp na svetu. Prva dva sta na Bavarskem (Landshut) in v Belgiji (Bruges); je pa najstarejši in edini na svetu svoje starosti, ki še stoji.

Katedrala (Il Duomo), desno krstilnica (Il Battistero)

Oltar v katedrali

V katedrali so ogleda vredne freske Kristusovega trpljenja breščanskega slikarja Girolama di Romano, imenovanega Il Romanino (1519). Prikazani so prizori: Kristus pred Kajfom, Bičanje, Kronanje z trnovo krono in Ecce homo. Žal so visoko gori na desni strani, gledano od vhoda, tako da jih je precej naporno gledati. Bolj dostopna pogledu je freska križanja na zadnji steni stolnice slikarja Giovani Antonio de Sachis, imenovenega Il Pordenone. To je prav "divja" slika, ki se - po mojem vtisu - zelo razlikuje od do sedaj videnih slik križanja. Rimski vojaki so upodobljeni kot španski, posodobljeno na slikarjevo sodobnost.

Golgota ali Križanje

Il Pordenone, Public domain, da Wikimedia Commons

Občinska palača (Il Palazzo comunale)

            Spominska plošča ženskam odporniškega gibanja, padlim za svobodo (vzidano 2016)

Po ogledu Trga in znamenitosti okrog njega, smo se napotili še do muzeja violin. Cremona je mesto Stradivarija, svetovno znana po svoji tradiciji izdelave violin in drugih godal. Tu so se rodili in ustvarjali nekateri največji violinisti in ustvarjalci inštrumentov, kot sta Antonio Stradivari in Giuseppe Guarneri. Tu še vedno izdelujejo vrhunske violine. V muzeju so razstavljene violine slavnih violinistov, prikazan je postopek izdelave godala, ovekovečene so slike pomembnih violinistov. Za kako minuto smo vstopili v posebno, bučastno oblikovano, leseno komoro, v kateri je 12 (20?) zvočnikov razporejenih povsod okoli tako, da je poslušalec "potopljen v zvok" (immersione acustica). Poslušali smo odlomek nekega kvarteta (?) - zanimiva izkušnja, a kratka. 

Vhod v muzej violin

Razstavni prostor

Stradivari

Pomanjkljivost vseh teh izletov je, da se hiti od ene znamenitosti do druge, vse v množici: hitri vtisi, ki se tudi hitro pozabijo. 

BRESCIA - BERGAMO - CREMONA (2. dan)

V hotelski sobi naju je okoli šestih zjutraj zbudil hrup, ki je prihajal od nekod zunaj, od nekega prometa. Pogled skozi okno je razkril, da "na dosegu roke" drugo za drugim pristajajo letala, na katerih si brez težav razbral napis Ryanair. Kasneje smo lahko prebrali napis na letališki zgradbi: Aeroporto internazionale Caravaggio Bergamo. Kaj ima s tem Caravaggio, ne vem; da se je Leonardo ukvarjal s konstruiranjem helikopterja, vem, zakaj Caravaggio, pa ne veva ne wikipedija ne jaz. Je pa to letališče ena od baz Ryanaira.

Bergamo, mesto zloveščega imena zaradi nedavne pandemije, je v resnici prav zanimivo mesto z nekaj več kot sto tisoč prebivalci. Zaslovelo pa naj ne bi zgolj zaradi naravne nesreče, ki ga je doletela, ampak na primer tudi, ker se je v njem rodil in umrl slavni skladatelj oper Gaetano Donizetti (Lucia di Lammermoor, Don Pasquale). Ime naj bi mesto prevzelo od Keltov in naj bi pomenilo grad, ali trdnjavo (berg). Današnje mesto se deli na zgornje mesto (citta alta) in spodnje mesto (citta bassa). Zgornje mesto na podolgovatem griču je pretežno starodavno, delno za obzidjem, spodnje pa moderno. Žal se nismo ustavili v spodnjem mestu, da bi lahko posnel slikovit pogled na zgornje mesto, a mi wikipedija dovoli objaviti svoj posnetek. Vsiljuje se primerjava z ljubljanskim Gradom, a tudi tu so razmerja povsem drugačna. Podobno kot na ljubljanski Grad tudi na zgornje mesto Bergamo pelje cesta z nekaj ovinki, le da je precej daljša. Zgornje mesto je delno obdano z obzidjem iz časa Beneške republike.

Calips, CC BY 3.0 https://creativecommons.org/licenses/by/3.0, via Wikimedia Commons

Leta 569 je dotedanje mesto Ligurov in Keltov (Galcev) z latinskim imenom Bergomum postalo vojvodstvo Langobardov, ki so nato vladali mestu vse do 13. stol., ko je prišlo pod vpliv Viscontijev iz Milana in nato po letu 1428 postalo del Beneške republike. Po krajšem napoleonskem obdobju je prišlo pod Avstrijo in se industrializiralo. Po narodnem prebujenju, ko je mesto obiskal sam Garibaldi, saj je prispevalo 174 borcev v vojsko njegovih revolucionarnih "tisoč" (Citta dei Mille), je od 1860 dalje del kraljevine in kasneje republike Italije. Seveda so vsa ta obdobja prispevala svoje spomenike k današnji podobi mesta.

Po nekaj uličicah in trgih, mimo palač tudi s tako okrašenimi portali, kot kaže slika spodaj, 

smo se znašli na Starem trgu (Piazza Vecchia) s Palačo razuma (Palazzo della Ragione) in Državljanskim stolpom (Torre civica ali Il Campanone); v ospredju vodnjak (fontana Contarini).

Na nasprotni strani so nagneteni katedrala sv. Aleksandra (basilica di Sant'Alessandro),  to je, glavna cerkev v Bergamu; kapela Colleoni in krstilnica (Il Battistero) in bazilika sv. Marije (Santa Maria Maggiore):

 Katedrala sv. Aleksandra (vhod)

Katedrala (oltar)

Krstilnica

Eden od vhodov v baziliko sv. Marije ("vhod rdečih levov")

notranjost bazilike sv. Marije

Kapela Colleoni (posvečena kondotjeru Colleoniju)

V prehodu do naslednjega trga je vodnjak, pri katerem so Bergamaske v mrzli vodi prale perilo.

Spodobi se, da pokažemo še univerzo, ki ima sedež na Starem trgu, in dva kampusa: humanističnega v gornjem mestu in pravno-ekonomskega v spodnjem mestu.

Še mnogo drugega bi si bilo vredno ogledati, a se nam je mudilo na dogovorjeno pokušnjo vin in zakusko na bližnje griče. Lepo je bilo pred leti na pokušnji v naših Brdih. V vinski kleti v Dobrovi so se nam odprla srca, počutili smo se domače in prijateljsko - vsa čast našim vinarjem. A tega, kar si je zamislil ta Bergamask, pri nas ne vidiš.

Dve razsežni zgradbi z bajerjem in lepo urejenim parkom ob njem (na zgornji sliki desno, ni vidno) dovolj jasno pričata o premožnosti in podjetniškem zagonu tega vinarja, ki dela vino iz več vrst grozdja po različnih postopkih. Kako obsežni so njegovi vinogradi, ne vem. V desni zgradbi je dom njegove družine, leva pa je v celoti namenjena gostom. Zgoraj je med drugim velika dvorana, vsa v belem, namenjena ohcetim; v njej so tudi nam priredili degustacijo. Spodaj pa je poleg kleti z vinskimi sodi (na sliki levo vhod) posebno urejen krožen prostor s stebi v nekakšnem rimljanskem slogu (na spodnji sliki) za posebno intimne dogodke za manjše družbe. Potem ko smo zgoraj ob bleščeče pogrnjenih okroglih mizah pokusili pet različnih slastnih vin ob obilnem narezku "salumnov", sirov in tortelinov v omaki, nam je spodaj ob sodih gospodar razložil vse o pretvarjanju italijanskih in francoskih količin v angleške. Če bi me to posebno zanimalo, bi zvedel vse o tem, koliko litrov drži en galon in koliko ena bari-lalalala... Ni treba posebej omenjati, da po zgornji pokušini nisem bil preveč razpoložen za spodnjo znanost.

Crespi d'Adda. Ob vračanju v Bergamo smo si ogledali še eno prav presenetljivo znamenitost, to je vzorno naselje, ki ga je bil za delavce svoje tekstilne tovarne, predilnice bombaža, začenši z letom 1877 do 1920, zgradil industrialec Cristoforo Benigno Crespi in je nato prešlo na njegovega sina Silvija. Ko nam je vodič na avtobusu napovedal, kaj si bomo ogledali, sem si pod "delavskim naseljem" predstavljal nekašne "hauze", kakršne sem videl v rudarski koloniji v Trbovljah ali na Ravnah na Koroškem, zato kar nisem mogel verjeti svojm očem, kako spodobne, da ne rečem imenitne, so delavske hiše tu. 

Še prej nekaj o lokaciji. Crespi si je za umestitev svoje tovarne in delavskega naselja izbral trikotnik tik ob sotočju rek Adda in Brembo (na sliki spodaj), zemljišče, ki ni bilo videti primerno za drugo rabo. Celotni trikotnik od Bergamaškega jarka na severu (rdeča črta) med rekama Brembo in Adda se imenuje Bergamaški otok (Isola Bergamasca). Skrajni južni trikotniček ob sotočju je Crespi d'Adda.

                                      

Crespi d'Adda

Di Giorces uploaded. - Giornale dell'Isola che ha autorizzato espressamente Giorces a estrarla e utilizzarla., CC BY 2.5, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=1486729

Tovarna in upravno poslopje

Tovarna

Delavsko naselje, panorama

Di Luigi Chiesa - Opera propria, CC BY 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2130451

Ena od delavskih hiš

Šola

Cerkev sv. Marije

Do leta 1970 je bilo naselje v lasti tovarne. Potem pa je tovarna počasi prenehala delovati,  hiše v delavskem naselju so prišle v roke drugih zasebnikov. Ugaslo tovarno je leta 2013 kupil predsednik nogometnega kluba Atalanta, Antonio Percassi, sam nogometaš. Trenutno ne obratuje in v njej (še) ni kakih drugih dejavnosti. Tovarna in naselje sta pod patronatom UNESCA.

Crespi si je ob tovarni zgradil veličastno vilo-grad, do katere nismo mogli, ker je v zaprtem krogu tovarne, in grobnico v obliki nekakšne pagode:

Tako je možak dobro poskrbel za posel, za delavce, za potomstvo, zase in za svoje posmrtno življenje.

 

BRESCIA - BERGAMO - CREMONA (1. dan)

Spet sva na avtobusu s skupino sedanjih in nekdanjih tečajnikov italijanščine in drugih s Tretje univerze v Ljubljani. Za potovanje nas je navdušila profesorica Katarina Koren in izročila v varno vodstvo Branetu Urbaniji iz turistične agencije Fortuna Travel. Namenjeni smo v Lombardijo, natančneje v mesta Brescio, Bergamo in Cremono.

Lombardia se razteza po Padski nižini, na levem bregu Pada (na desnem je regija Emilia), vse do Švice na severu. Je po površini nekoliko večja od Slovenije, prebivalcev pa ima petkrat več (okoli 10 milijonov) in je po številu prebivalcev in gostoti poseljenosti prva med italijanskimi regijami. Razdeljena je na 11 provinc in glavno mesto Milano. V preteklih letih smo s tečajniki italijanščine obiskali že tri njene province (Milano, Pavia, Mantova). Ime dežele izvira iz imena Langobardia, ker so tam prebivali germanski Langobardi, ki so se po propadu Rimskega imperija naselili tu v 6. stol, prišedši iz svoje prvote domovine v porečju Labe, Odre in Visle. Pred njimi so na tem ozemlju prebivala staroselska ljudstva bakrene dobe, za temi galski Insubri in Cenomani, nato pa gotski Eruli (Odoaker) in Ostrogoti s Teodorikom Velikim. Prvotno je Lombardia kot obmejna marka imperija Karla Velikega segala tudi onstran Pada (Lombardia di la dal Po - Lombardia di qua dal Po).

Di Vonvikken - Opera propria, Pubblico dominio, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=12229894

Brescia. Po dveh postankih na avtocesti, na katerih smo si privezali dušo, da ni utonila v sen, smo zapeljali v Brescio in se ustavili nedaleč od statue prevratniškega avguštinskega meniha Arnalda iz 12. stol., ki se je v Parizu spoprijateljil s svojim učiteljem in filozofom Petrom Abelardom in ostro nastopal proti klerikalizmu, to je, težnji cerkve po posvetni oblasti, bogastvu in grešnem življenju, za njeno evagelijsko čistost in uboštvo. Ko so ga večkrat izobčili kot heretika, pomilostili, spet obsodili, in se je selil iz kraja v kraj, so ga na koncu v Rimu obesili in njegov pepel raztrosili v Tibero. Postal je navdih za vse kasnejše upornike. Temu se reče večno življenje.

Brescia leži v ravnini na robu predalpskega gričevja in je z okoli 200 tisoč prebivalci po njihovem številu takoj za Milanom. Je industrijsko mesto (metalurgija, tekstil, kemija, prehrana), sicer znano po dirki starodobnikov "Tisoč milj" (Mille miglia) od Brescie do Rima in nazaj, dirke, ki se danes odvija v spomin na 30-letno obdobje pravih hitrostnih dirk, ki so se končale zaradi nesreče leta 1957. Mesto se kiti s ponosnim nazivom "Levinja" (Leonessa), kot družica beneškega leva, zaradi svoje vdanosti Beneški republiki in upora proti Avstriji leta 1849.

Ogledali smo si znamenitosti treh obdobij: rimskega, langobardskega in novoveškega (od 15. stol. dalje). Med rimskimi ostalinami sta rimsko gledališče in kapitol. Da so izkopali rimsko gledališče (theatrum) zgrajeno okoli 80 n. š., so morali odstraniti stavbe, ki so jih v kasnejših stoletjih pozidali na njem, ki je bilo pred tem v 5. stol. že delno uničeno v potresu. Danes je zaradi svoje dolžine 86 m eno največjih v Italiji. Sprejelo je 16.000 gledalcev. Ob njem smo se sprehodili po sedanji poti, ki je 6 m nad nekdanjim nivojem "odra". Toliko se je v stoletjih nakopičilo ruševin. Tik ob gledališču je malo višje lepo restavriran kapitol, tempelj Jupitra, Junone in Minerve. Ostanke stebrov so dopolnili in jih postavili pokonci, da podpirajo del timpanona s prizori v čast cesarju Vespazijanu, tako da gledalec lahko občuduje veličino prvotne postavitve.

Med langobardskimi spomeniki so najznamenitejši bazilika Odrešenika (San Salvatore, l. 753, visoki srednji vek), ki jo je dal postaviti kasnejši langobardski kralj Desiderij; cerkev sv. Marije (Santa Maria in Solario, 12. stol.); cerkev sv. Julije (Santa Giulia, 15.-16. stol.). Predvsem pa zbudi pozornost krožna zgradba Stare stolnice (Duomo Vecchio, popularno La Rotonda) ali sokatedrala Marijinega Vnebovzetja (Sta. Maria Assunta), pa še Nova stolnica (Duomo Nuovo).

Rimsko gledališče

Kapitol

Stara in nova stolnica

Nova stolnica

Mimogrede smo naleteli še na tale preiskovalna dejanja policije in karabinjerjev:

Ni prostora za vse znamenitosti. Omenim naj le še nebotičnik na Trgu zmage (Piazza della Vittoria) iz fašističnega obdobja in njemu nasproti javno govornico ali prižnico, ki jo obdajajo reliefi iz zgodovine mesta.

Na poti k jezeru Iseo smo se v času kosila ustavili na kmečkem turizmu in pokušnji vin:

Jezero Iseo (Lago d'Iseo) je 25 km dolgo in 4 km široko ter 258 m globoko ledeniško jezero, ki je znamenito tudi po tem, da je sredi njega otok, pravzaprav kar 600 m visoka gora (Monte Isola), poleg nje pa še majhen otoček, ravno dovolj velik za nekaj menihov. Za tistega, ki si je pojem jezera ustvaril ob pogledu na Blejsko ali Bohinjsko jezero, je Lago d'Iseo veliko in čudno jezero. Otok v njem, ki je na spodnji sliki velik temen pravokotnik, je gora, ki zakrije obzorje; ob njej otoček, ki je na spodnji sliki majhna pika, je pa približno tako velik kot Blejski otok. Blejsko jezero je približno 1 km v kvadrat.

Iz obalnega kraja Sulzano smo se za ladjico zapeljali do Monte Isola, kot se imenuje tudi pristaniško naselje na otoku. Vožnja je trajala 4 minute. Pozno popoldanski sprehod ob lepo tlakovanem obrežju, kjer so tudi kioski s ponudbo prigrizkov, pijače in slaščic. Za 100 tisoč evrov lahko kupite še kar ohranjeno enonadstropno hišo z gospodarskimi pritiklinami ob jezerski obali. 

Še vožnja z ladjico nazaj v Sulzano, z avtobusom proti Bergamu, kjer je v bližini Airport Hotel, letališki hotel, naše bivališče za dve noči.

Kako je bilo v Jeruzalemu pred 30 leti?

Ob grozotah, ki jih spremljamo ob "urejanju palestinskega vprašanja" s strani izraelske vlade in vojske, sem se spomnil svojega obiska v Izraelu pred skoraj 30. leti. Takrat sem se v maju 1996. leta udeležil mednarodne konference o negi na domu ("Nega na domu: razvoj in inovacije") v organizaciji civilnodružbene prostovoljske organizacije Yad Sarah ("materina roka"). Poiskal sem svoje poročilo o obisku v Socialnem delu (let. 36, 1997, št. 1, str. 61-71), saj se mi zdi relevantno za ustvarjnaje vtisa o takratnem vzdušju, ki morda pomaga razumeti sedanje dogajanje. Prihranil vam bom branje strokovnega dela poročila, opis pohajkovanja po Jeruzalemu pa navajam dobesedno.

»Kako je tam?« so me spraševali prijatelji, ko sem se srečno vrnil, potem ko sem pred odhodom ukrenil vse potrebno, če bi se primerilo, da me ne bi bilo. Odhajal sem v deželo krhkega miru prav v času, ko se je nadaljevalo obstreljevanje palestinskih taborišč v južnem Libanonu in je bilo pričakovati reakcijo Palestincev v Izraelu. 

Ko se je letalo iz obotavljive slovenske pomladi spustilo v štirideset stopinj izraelske in so me, natanko tako, kot piše v vodniku, s "shared" taksijem dostavili iz Tel Aviva v spodoben sodoben jeruzalemski hotel, ne da bi med potjo kje kaj pokalo, sem se kmalu pozabil bati in sem se hitro vživel v mesto in na koncu postal celo malo nepreviden. Jeruzalem se mi je zdel kot kako drugo sredozemsko mesto, ki se v njem človek hitro udomači. Toda bogato založeno pokrito tržnico v bližini kongresnega centra sem vendarle z nelagodnim občutkom in ne da bi dosti raziskoval, premeril bistveno hitreje kot podobno tržnico v Barceloni. A tu kot tam sem našel, kar sem iskal — sočne nešplje. 

Pokroviteljica konference je bila Reuma Weizman, žena izraelskega predsednika. Skupaj s predsednikom sta nas že prvi večer — potem ko so nas pri vhodu skrbno pregledali — sprejela v dobro varovani palači kneseta, sredi sproščujočega parka. »Hvala, ker ste prišli v tem času, ko mnogi mislijo, da bi se nas morali izogibati,« je dejal Weizman. Zatem smo se sprehodili do starega mesta, kjer so nam na notranjem dvorišču Davidove trdnjave priredili nekakšno večobčilno predstavitev izraelske zgodovine, ki ji je sledilo medsebojno seznanjanje udeležencev ob obilici okusnih svežih vrtnih jagod, zanimivih prigrizkov iz judovske narodne kuhinje in napitkov. 

Na konferenci sem imel vtis, da je Izrael n-ta država Združenih držav Amerike. Morda je k temu prispevalo dejstvo, da so konferenco soorganizirali Američani. A ne samo to: večina domačinov je govorila amerikanščino in veliko med njimi se je je nedvomno naučilo v ZDA; mnogi so se priselili od tam. A ko sem na ulici po angleško povprašal mlad par za pot, smo se le težko sporazumeli. Podobno v knjigarni, kjer sem kupoval zemljevid mesta. Konferenca je v celoti potekala v sodobno oblikovani palači »središča za shode« (Convention Center) z zasteklenim pročeljem, kjer je poleg velike dvorane za plenarna zasedanja več manjših za delo skupin. Pri vhodu vedno pregled osebne prtljage — »za vašo varnost«. Kratko pot od hotela do konferenčne dvorane sem hitro obvladal. Vodila pa je mimo avtobusne postaje, kjer je kdaj že pokalo. V bližini hotela mimogrede opazim listek, prilepljen na ulični transformator, v cirilici. Po rusko obvešča, da iščejo dekleta »dlja psihologičeskih issledovanyj fotografiji«. Zanimive raziskave. 

Po ulicah običajen mestni vrvež, le da je povsod polno zelo mladih uniformiranih in oboroženih deklet in fantov — meni se je zdelo, da je deklet celo več. Na vsaki postaji mestnega avtobusa je taka straža. Mladina kramlja in se zabava, a puškice so nabasane. Potem vidiš prizore: tu se dekle poslavlja od fanta, ki odhaja v vojsko, tam fant od dekleta. Mimo pa preudarno koračijo nakravžljani bradati hasidi v svojih črnih gvantih s širokokrajnimi klobuki. Oni nočejo nositi orožja in nihče jim nič ne more. Tisti do kraja pravoverni, ki se zanašajo na to, da bo bog poskrbel zanje kot za lilije na polju in ptice pod nebom, pa beračijo ob podhodih. Oboroženi ljudje so povsod. K uniformiranim orožje še nekako sodi, čudno pa je, ko vidiš možaka v majici, z visečim trebuhom v kratkih bermuda hlačah in v »japankah«, v rokah pa avtomat. Vrag vedi, kaj ali koga straži. 

Ko sem se naveličal peš meriti tista dva kilometra do starega mesta, kamor sem se podal, če je le bilo kaj časa, sem se okorajžil in skočil na avtobus. Saj veste, avtobuse rešetajo. Normalni, krasni avtobusi, malo nenavaden je le občutek, ko poleg tebe, meni nič tebi nič, sede fant z avtomatom. Za mojo varnost? Starega mesta ni mogoče odpraviti z nekaj besedami, zato o zgodovini in lepotah raje — nič. Le dve srečanji naj omenim. Ko sem se pretikal po ozkih prehodih mimo stojnic v arabskem delu, sem zašel v malo manj obljuden temačen prehod. Dohitel me je deček kakih desetih let in me opozoril, da imam odprto zadrgo na torbi. O, hvala, kako prijazno. »One dollar,« se je zahtevajoč ustopil predme. Sploh mi ni šlo za denar — tako sem se ga ustrašil (kaj če iz stranskih lukenj pridejo še drugi), da sem prav neslavno jadrno pobegnil pred fantinom in se pomešal med množico.

Zadnji dan sem si želel še na hitro ogledati slovito Zlato mošejo. Najprej sem moral mimo izraelske policijske kontrole na trgu pred Zidom objokovanja, na vrhu stopnic pred vhodom v park pred mošejo pa me je, potem ko me je palestinski policaj mirno spustil naprej, ustavil še Palestinec v civilu, krilil z rokami in po arabsko nekaj ukazoval. Počasi se je nabrala gruča turistov. Gledali smo drug drugega in se spraševali, zakaj nas ne pusti naprej. Potem je stari nekam izginil in drug za drugim smo se kradoma izmuznili v park. Ne vem, kakšen palestinski organ je bil ta možak, vsekakor pa ni dobro predstavljal palestinskega reda in organizacije. 

Časa mi je že zmanjkovalo, zato sem se odpovedal ogledu mošeje, kajti gotovo bi se za nevernika tudi tam kaj zakompliciralo. Samo od daleč sem jo fotografiral. Poleg mene sta na nadzidku v senci pod drevesom sedela dva fanta, očitno Palestinca, in ker rad ugajam ljudem in sem na strani zatiranih, sem se obrnil k njima in priznavajoče dejal: »Beautiful, really beautiful.« In potem, seveda, od kod ste in tako dalje. Izkazalo se je, da sta študenta. Ta, ki se je trudil govoriti angleško, je imel pri sebi učbenik tradicionalnega islamskega prava, arabski, od zadaj naprej in z desne na levo. In vrgli smo debato o veri. Jaz, da je vse, kar imamo, to naše kratko življenje, oni, da je višja sila in posmrtno življenje. Med pogovorom je pristopil starejši možak, ki je dobro govoril angleško, in ki sta ga ona dva spoštljivo pozdravila — morda kak učitelj iz bližnje verske šole. Razlaga mi islam. Potem mi uide: Če vas vaša vera uči miru in prijateljstva, od kod ta neprestani spopad z Judi. Why? Ker oni ne verujejo v Boga, oni verujejo v denar. Mi smo revno ljudstvo, a imamo Boga. Oni so bogati brezbožniki. Zaslutil sem globino tega prepada. 

Ko pomisliš na dom, bi bil rad že kar doma. Tako sem bil prvi v moji vrsti na letališču in čakal na pregled prtljage. Mlad kontrolor v civilu mi pomigne, naj grem z njim. Odpelje me k neki stranski mizi. Posebna obravnava, mi kapne. Varnostna služba, se predstavi. Zasliševal me je kake pol ure. Podrobno, za mojo varnost, v moje dobro. Kje sem bil, kaj sem počel, s kom sem govoril, kaj so govorili na konferenci, kaj jaz mislim o tem, kar so govorili. Pa kaj vi mislite, a je potem nega doma cenejša od nege v zavodu. Prijazen fant je bil, dobro sva se ujela. Na koncu bi rad videl vabilo na konferenco. Joj, čisto na dnu kovčka ga imam. No ja. Potem zaniha in gre vprašat šefico. Jasno, da sem moral vse zložiti ven. Da ni kdo registriral mojega pogovora s Palestinci? Tako postane človek paranoičen. 

Ko so se pod menoj vse bolj oddaljevale zaplate v puščavo potaknjenih nasadov in ožganih polj, sem premišljeval: Ob tem morju in v tej kamniti puščavi, katere najporaslejši del je podoben najbolj pustim predelom našega primorskega krasa, živi na površini, ki je le četrtino večja od Slovenije, trikrat več ljudi, kot nas je Slovencev. Bomo izginili kljub z rekami prepreženi podobi raja, ki nas obdaja; bomo iz tega vrta naredili puščavo? Se bomo učili od njih in se povezali, se organizirali, vzeli pamet v roke in preživeli z našim rajem vred?"

PO ČRNI GORI (4)

  5. dan: Budva - Cetinje - Lovćen - Njeguši - Kotor - Budva

Zjutraj smo se od recepcije Slovenske plaže vzpeli po serpentinah v smeri proti Cetinju. Odprl se nam je lep pogled na celotno Budvo, v kateri je stara Budva za obzidjem na čeri le majhen del. 

Cetinje s svojimi 15 tisoč prebivalci je kakih 30 km oddaljeno, to je, za dobre pol ure vožnje od Budve, na dobrih 600 m nad morjem, na kraškem polju pod Lovćenom. Sem se je v 15. stol. iz Žabljaka, ki so ga zavzeli Turki, ki so pritiskali z vzhoda, preselil Ivan Crnojević, vladar Zete, in tu postavil prvi dvor (1482) in nato samostan. V teh divjih časih ob neprestanem spopadanju s Turki so Crnojevići (Ivanov sin Đurad Crnojević) nekaj deset let po Gutenbergovi iznajdbi tiska in 50 let pred prvo v tujini tiskano slovensko knjigo ustanovili tiskarno, prvo med Južnimi Slovani. Tiskarna je tiskala knjige v cirilici. Prvo natisnjeno delo je "Cetinski oktoih" (1494). "Oktoih" (iz gr. okto-ehoi, osem glasov) je liturgična (bogoslužna) knjiga osmih spevov o Kritusovem vstajenju (vaskresenije). V naslednjih dveh stoletjih so Turki uničili in do tal porušili dvor in samostan. Cetinje si je opomoglo šele s prihodom dinastije Petrović in razglasitvijo Kneževine Črne gore in samostojnosti na Berlinskem kongresu (1878) (knez Danilo I Petrović) in končno Kraljevine Črne gore s kraljem Nikolom I Petrovićem (1910). Petar Petrović Njegoš je ustanovil novo tiskarno (1833—1852), v kateri je tiskal svoje speve.

V obdobju od Berlinskega kongresa do prve svetovne vojne je Cetinje doživelo nepojmljiv razcvet. V novi, mednarodno priznani evropski državi, je okrog dvajset evropskih držav ustanovilo svoja poslaništva. Njihove zgradbe so se ohranile do danes, ko so v njih različne kulturne institucije črnogorske države. Poslaniki so tudi družno ustanovili in oblikovali lep park, ob katerem smo se sprehodili. Cetinje je mesto umetnosti z likovno galerijo in mesto kulture sploh.

Nekdanji dvor kralja Nikole II

Tile mrcini, stegnjeni na toplem, oktobrskem soncu na glavni aveniji, nista crknjeni, a se ves čas našega pohajanja tam okoli nista niti za dlako premaknili, tako jima je bil všeč ta položaj. (Sram naj ga bo, kdor ob tem pomisli na njuno nacionalnost, saj vendar psi nimajo nacionalnosti.)

 

Nekako se mi ni posrečilo posneti kakih lepih fotk Cetinja, čeprav za to ni krivo Cetinje. Naj zato vzneseno izjavim: če bi bil upokojenec brez vseh vezi in obveznosti, bi rad živel v tem mestu vsaj nekaj tednov na leto; tako je mirno, brez prometa s tako osvežilnim zrakom, toliko kulture in dovolj kavarnic.

Po kratki vožnji smo se ustavili malo pred začetkom tlakovane poti proti mavzoleju na vrhu Lovćena. Predstavljal sem si, skromni Slovenac, da je Njegošev mavzolej manjši, tak malo boljši Aljažev stolp. V resnici je prav impozantna zgradba. Tudi nisem vedel, da je del poti do njega pokrit, obzidan; da, skratka, vodijo stopnice skozi tunel, kar pride še kako prav, kadar piha. 

 

Z Lovćena smo se spustili v vasico Njeguši, rojstni kraj Petrovićev. Ne vem, ali sem preslišal, ali ni bilo povedano, a rojstne hiše nobenega člana dinastije nisem videl. Je pa vas znana po siru in pršutu. Z obojim so nam postregli v krajevni gostilni, ki je prav lično urejena, tako da ohranja stare arhitekturne vrednote in je hkrati prijazna sodobnemu turistu.

 

Iščoč motive sem se potikal po okolici gostilne in ob temle mostiču naletel na skoraj brezzobega soseda. Povedal je, da je delal v Ljubljani "u INDOS". No, tam kot moj svak. Smo bratje, kakor koli vzameš. 

Po številnih serpentinah. ki jih je naš šofer Jože odlično zvozil, smo se znašli v Kotorju, mestu, po katerem nosi ime Boka Kotorska, Kotorski zaliv. 

Nezmotljivo znamenje nove dobe je velika križarka (ta naziv se je uveljavil, čeprav smo včasih tako imenovali samo vojne ladje), zaradi katere so ozke uličice starodavnega mesta prepolne turistov. Zgodovina Kotorja se je začela davno prej kot zgodovina Cetinja. Naselbino so ustanovili Rimljani kot Acruvium, ki se prvič omenja 168 p.n.š., kasneje je spadal pod vzhodno rimsko cesarstvo ali Bizanc. Naziv mesta izvira po eni verziji iz bizantinskega dekateron ali dekaderon (gr. deka-thyra, deset vrat) oziroma srednjeveško latinskega Catarum. Po drugi verziji so v Acruvium v 9. stol. prišli z zlatom in srebrom iz bosanskih rudnikov opremljeni trije bosanski plemiči s spremstvom iz Kotorja (Vesekatro) pri Banjaluki (!), ki so si hoteli tu ob morju ustvariti utrjeno zatočišče. Z meščani Akruvija so se dogovorili, naj žreb odloči o imenu (wiki, srbhrv.). (Mimogrede: hrvaška, srbska, srbohrvaška in bosanska verzija članka o K. v wikipediji, se razlikujejo in poudarjajo vsaka svoj delež v zgodovini mesta!) Kasneje je mesto prešlo pod nadvlado Srbije, a je ohranilo delno avtonomijo tudi zaradi zveze z Dubrovnikom. Po več kot treh stoletjih pod oblastjo Benetk in vmesnih turških obleganjih in menjavanjih gospodarjev je prešlo pod oblast Avstoogrske do konca prve svetovne vojne, ko je postalo del Kraljevine Jugoslavije.

Katedrala sv. Trifuna

Pravoslavna cerkev sv. Nikolaja

Kljub vpadljivi reklami ni bilo časa, da bi si v miru privoščili kotorsko krempito; ostale so samo sline. Po nedolgi vožnji smo se po cesti, ki vodi iz Tivata, vrnili v Budvo.