1. Notranji glas
Zadnje čase mi občasno pride kakšna misel o Bogu (hotel sem ga zaradi enostavnosti pisati z malo, pa sem se spomnil, da bi Alaha napisal z veliko, to pa potem ne bi bilo pošteno). Pravijo, da se na stara leta tudi brezbožniki spomnijo nanj. A pri meni ne gre za strah pred poslednjo sodbo. Božja sodba se pri meni dogaja vsak dan, ena bo pač tudi na poslednji dan. K stvari.
Prejšnjo nedeljo sva kolesarila za zdravje po primerno dolgi in lepo asfaltirani kolesarski stezi ob Letališki cesti tja proti obvoznici in nazaj. Ponoči je deževalo, bilo je oblačno, sveže, prav malo prometa. Nazajgrede peljem skozi nekdanji Saturnus. Tam so zdaj razne zasebne tiskarne. Večkrat sem že pomislil, ko sem se peljal skozi ozki prehod med industrijskimi poslopji, da bi si malo ogledal vsebino mrežastih, kovinskih zabojnikov, kamor odlagajo papirne odpadke, odrezke, ki nastanejo pri vezanju knjig in brušur. Mogoče bi se našel kak uporaben papir za risanje. Za koga, ki oblikuje skulpture iz papirja, je veliko zastonjskega materiala. Meni bi se zdelo zelo zamudno in brez pravega haska, če bi se lotil lepljenja papirnih trakov, da bi naredil kakšega ptiča. Za risanje bi pa odpadni papir prav prišel. Večkrat sem že hotel pogledati, zdajle bo prav primerna priložnost. Nikogar ni ne blizu ne daleč, ki bi mogoče sitnaril. Ustavim se ob polnem vsebniku in pogledam vanj: res so tam celi poki papirja. Sežem po tak sveženj. Saj to je knjiga, vezana a brez platnic. Po vseh straneh se vleče črna packa. Aha, škart. Že natisnjeno in zvezano knjigo so morali zavreči, ker so odkrili to ponavljajočo se temnejšo liso. Pogledam naslov: "VERUJEM, VERUJEMO, Premišljevanje o koreninah naše vere. Papež Frančišek v pogovoru z Marcom Pozzo". Če tole naključje, da sem naletel na knjigo o veri, ko sem ravno premišljal o tem, ni delo božje previdnosti, naj me bes lopni, bi rekli stari. Vlažno knjigo sem vpel na prtljažnik in zdaj jo sušim in po malem prebiram.
Zaradi jasnosti naj ponovim, kar sem že večkrat napisal: sem ateist. To pomeni, da ne verjamem v obstoj onostranstva in onostranskega Boga. Vse, kar je, je ta svet. Tega se mi ne zdi vredno dokazovati. Vendar pa se mi "B-O-G" ne zdi nesmiseln pojem. Ogromne množice ljudi v vsej človeški zgodovini so verovale in verujejo vanj in sila literature in umetniških del je nastalo zanj, o njem in v njegovem duhu. Veliko najimenitnejših duš je izrazilo svoje doživljanje Boga. Sveto pismo ni nesmiselno besedilo, le vprašati se moraš, kaj tiste zgodbe pomenijo in ne morda samo iskati neskladij in protislovij. Odkril boš vrsto paradigmatičnih zgledov človeške komedije, vere, etike, morale, dobrih del, grehov in zločinov. Na to nisem pomislil, ko sem, mladostnik, veselo, v skladu z duhom časa, zavrnil Boga in cerkev in vse, kar je s tem povezano. Vseh teh bedarij mi ne bo treba brati - veliko olajšanje za šolarja.
Že dolgo je tega, kar sem si rekel: ljudje predpostavljajo, da je Bog tisti starec na oblaku, kot ga je naslikal Michelangelo; ali pa si mislijo, da je to pač nekdo nekje, neviden duh, ki je povsod in nas obdaja, nas opazuje in pazi na nas, na koncu pa pridne povabi k sebi v nebesa, poredne pa vrže v pekel. In v to verujejo. Take vere ne zmorem. Vprašal sem se, kdo ali kaj je Bog. Kaj naj imenujem s tem imenom, če sploh kaj? Pomagala mi je sestrična, verna katoličanka, ki je rekla: Bog je v srcu. Heureka! Zakaj ne bi Boga pojmoval kot nekaj, kar je v človeku, v njegovi duševnosti. Bom kar rekel: v duši. Zakaj ne bi bil Bog kar tu, v tem svetu, tu v meni? Psihoanalitiki razlikujejo različne instance v človekovi duševnosti, različne glasove: Ono, Jaz, Nadjaz; Otrok, Odrasli, Roditelj. Zakaj ne bi bila v meni še ena instanca, ki bi jo kratko imenoval Bog. Morda je del Nadjaza, morda čisto samostojna instanca.
Kakšen je njen glas, kakšna njena funkcija? V človekovem moralnem čutu lahko razlikujemo dva vidika, ali dve instanci: občutljivost za družbeno moralo in eksistencialno občutljivost. Občutljivost za družbeno moralo je klasični Nadjaz, to je, po transakcijski analizi, starševski glas, ki nas opominja, kaj je prav in kaj narobe z vidika vsakdanjih običajev in družbenih norm. To so zapovedi vljudnega vedenja in obzirnih človeških odnosov, spolne morale, zapovedi glede spoštovanja lastnine ipd., vse tisto, kar omogoča osnovni red v družbi. Med desetimi božjimi zapovedmi bi v to kategorijo sodila večina zapovedi, razen tistih, ki se tičejo vere v Boga: spoštuj očeta in mater, ne ubijaj, ne kradi, ne prešuštvuj ipd. Kadar kršimo katero od teh zapovedi, nas zapeče vest: Nisi prav ravnal, tega ne bi smel storiti.
Poleg tega pa se nam včasih oglasi tudi druge vrste glas vesti. To je glas, ki nas opozori, da se oddaljujemo od samega sebe, od svojih pristnih teženj, od svoje življenjske poti, ali da bližnjega prisiljujemo v položaj, ko ne more biti on sam, kakršen je po svojih osnovnih težnjah. Ko, recimo, otroka silimo v poklic, ki mu nikakor ni "po duši". Vse to zveni nekoliko nejasno, ker je v resnici, v življenju, nejasno. Te opomine, da gremo preko sebe, mimo sebe, da drugega silimo v svoje kolesnice in podobne, radi preslišimo. Ti glasovi so, posebno sprva, ko se človek še razvija, nezaznavni, ali pa jih človek težko razloči. Ko dozori, pa bolje ve, kdo ali kaj je, kaj mu je "po duši" in kaj ne. Vendar se človek vse do smrti išče, vse do konca se ne pozna popolnoma, vse do konca lahko samega sebe preseneti. To instanco, ki nas opozarja, naj se držimo svojih nagnjenj, svoje poti, samega sebe, imenujem eksistencialna vest. Njeno drugo ime bi lahko bilo b-o-g. Zakaj bog? Ker so ti glasovi podobni ali enaki, kot je po religioznih zapisih glas Boga.
Skratka, Bog, eksistencialna vest, glas, ki mi pomaga iskati, kdo ali kaj sem, ki me vodi po moji svojski življenjski poti v skladu z mojo naravo, je v meni, v mojem duhu, mojem umu. Zelo preprost je. Prišepne mi: Čakaj, čakaj, ali te res zanima študij prava; a te ne vleče bolj filozofija? Saj imaš najbrž res prav, odgovorim. A ti je tale punca res všeč? A ti je tako všeč, da bi se z njo poročil? Hm, mogoče res ne tako zelo. Mogoče res ne bi živel z njo vse življenje. Bom raje še malo počakal. A bi res rad imel otroke? A se jih veseliš? Kako si predstavljaš, ko boš oče? Te to vleče? Tako me sprašuje ta glas, ta b-o-g. Seveda me tako lahko vpraša tudi psihoterapevt, če ga vprašam za svet. Če ga ne, se oprem pa na ta svoj notranji glas.
Ta glas me vleče stran od običajnega, od povprečnega, od sledenja drugim, k iskanju svojske poti. Eksistencialna vest je nadrejena konvencionalni moralni vesti. To pomeni, da mi dovoljuje, da prekršim moralno pravilo, če s tem omogočim izpolnitev eksistencialne težnje. Na smrt užalim očeta, ker nočem prevzeti družinske obrti in se raje posvetim poklicu, ki sem ga sam izbral in ki mi je "pisan na kožo". Kaj je alternativa? Da ustrežem očetu (izpolnim zapoved tradicionalne morale, ko je oče sam ravnal neetično in me silil v svoj kalup) in zagrenjen čevljarim (ne upoštevam glasu, naj sledim svoji naravi). Tako nekako. Seveda nas ta dvojnost postavlja pred številne moralne dileme, ki nikakor niso gladko rešljive; pristajati moramo na kompromise med upoštevanjem zapovedi ene in druge vrste.
Vendar je precej jasno, da nekaj takega, kot je eksistencialna vest, obstaja; da skuša človek v svojem življenju uresničiti samega sebe, uresničiti to, kar v zasnutku že je, in da ga vsako oddaljevanje od tega, od sebe, od svojih naravnih teženj, dela nesrečnega, mu jemlje življenjsko energijo. Ne gre za srečo happy happy, gre za vitalnost ali viabilnost, veselje do življenja.
Heidegger je stanje svojskega, samolastnega življenja primerjal z njegovim naprotjem, to je, "zapadlostjo" v brezimno življenje povprečnega človeka; to brezimnost je imenoval "das Man". Besedica "man" (z malo začetnico) pomeni v nemščini podobno kot slovenski "se": govori se (man spricht), varčuje se (man spart). Kot samostalnik, pisana z veliko začetnico in členom za srednji spol, "das Man" (ne morda "der Mann", kar pomeni "mož") pa pomeni "gospoda Se", gospoda, ki govori, kar se govori; ki piše, kar se piše; ki kupuje, kar se kupuje; ki glasuje, kot se glasuje itd. Ta beseda pomeni človeka, ki je potonil v množici, ovco, ki se ravna po "se", po drugih, po povprečju; ki nima svojega značaja. Bog je tisto v meni, kar me venomer sprašuje: kdo ali kaj si, ti, Blaž?
Tole bi, po mojem, morda podpisal tudi kak katoliški duhovnik. No, prihodnjič bomo o papežu.
2. Življenjska polnost
Knjiga brez platnic, ki je bila odvržena kot škart, se prijetno zvija pod mojimi prsti. Ker ni čisto prava, čvrsta knjiga ampak izvržek, se ob njej počutim svobodnejšega; lahko podčrtujem in dopisujem. V njej je, kot sem že omenil, zapis pogovora med Frančiškom in veliko mlajšim duhovnikom Pozzom, rojenim v osemdesetih letih. V predgovoru z naslovom "Vera združuje" s Frančiškovim podpisom, sem k naslovu dopisal: ... združuje ljudi iste vere in razdružuje ljudi različnih ver ... To sem dopisal, še preden sem prebral isto Frančiškovo misel: "A žal pod pretvezo vere druge tudi zavračamo in povzročamo delitve." To naj bi bilo, po Frančiškovo, znamenje, da gre pri takem ravnanju za nepravo, "prepleskano" vero. Prava vera "ljudi vedno povezuje". Evangelist pravi: "... nihče ne more reči, da ljubi Boga, ki ga ne vidi, če ne ljubi brata, ki ga vidi" (Jn 4, 20). Če ljubimo Boga, "si prizadevamo sprejemati drug drugega, tudi kadar se naša stališča razhajajo ali si celo nasprotujejo", doda Frančišek (str. 11).
Pred tem pa poudari misel, ki se zdi ateistu še pomembnejša: "Kristjani ne verujemo v nekega abstraktnega ali namišljenega boga /tu je bog pisan z malo/, ki je sad naših predstav ali zamisli ampak v Boga, ki nam ga je Jezus razodel kot Očeta in Ljubezen. ... Vero imamo, če se čutimo ljubljene od Boga in lahko v moči Svetega Duha tudi sami ljubimo druge" (str. 10). Kaj to pomeni?
Vero imamo, če se čutimo ljubljene od Boga. Kako si Boga predstavljamo, ni pomembno, pomembno je čustvo, naše notranje doživljanje. V prejšnjem stavku bi Boga lahko izpustili. Ostalo bi: "... če se čutimo ljubljene." S tem črtanjem Boga se Frančišek seveda ne bi strinjal, nam pa njegov stavek pomeni, da je pomemben občutek ljubljenosti ne njegov vir. Ne vemo, od kod imamo ta občutek, kdo nas ljubi, pa ta neznani vir imenujemo Bog. Ateist bi rekel, da smo ta občutek dobili v materinem krilu, ko je dan za dnem vedno uslišala našo nemoč in izročenost. Pozabili smo okoliščine, občutek ljubljenosti, zaupanja v ljudi in svet, pa je ostal. Psihologi bi rekli, da ta občutek izvira iz "varne navezanosti" deteta na mater ali skrbnico/ka. Frančišek sam ugotavlja, da nekateri ljudje zaradi okoliščin svojega otroštva ali življenja težko najdejo v sebi ta občutek. To pomeni, da ne prihaja v nas "iz nebes" ne glede na okoliščine našega življenja, ampak da izvira prav iz odnosov deteta z bližnjimi.
Strukturo pogovoru s Frančiškom dajejo alineje krščanske veroizpovedi (credo), ki se začne s stavkom: "Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje..." in nadaljuje z naštevanjem drugih bistvenih postavk ali naslovnikov vere. V tem prvem stavku poudari Frančišek samo vero v Boga Očeta, niti besede ni o stvarjenju nebes in zemlje, o vsemogočnosti, tem epitetu Boga, in o njegovi stvariteljski funkciji, to je o prilastkih, v katere se zaganjajo bojeviti ateisti. Če je vsemogočen, ali lahko ustvari tako veliko skalo, da je sam ne more premakniti? Svet, snov, obstaja od nekdaj, ni bila ustvarjena, je večna. Itd. Frančišek se ne spušča v tako argumentiranje. Govori o doživljanju vere.
Pozzo omenja preganjanje vere, opuščanje vere. Papež odgovori: da, vse to se je dogajalo in se dogaja. "Toda ena največjih krščanskih resnic je vztrajnost: vztrajanje v svetosti sredi sveta" (str.24). To je stavek, ki bi lahko bil tudi moto moje etične drže; moto, zaradi katerega bi se lahko imel za kristjana, ateista, a kristjana. Kaj pomeni ta stavek? Kritična beseda je "svetost". To je za človeka, ki noče imeti opravka s cerkvijo, z ničemer "svetim", čudna, tuja beseda. Saj nisem svetnik in si tudi ne prizadevam, da bi bil. Tu ni prostora za razpravo o tem, kaj sploh pomeni beseda "sveti". A če malo pomislimo, nam ni tako zelo tuja. Tudi ateist bi rekel, da so mu nekatere reči svete. To bi pomenilo, da jih posebno ceni, da čuti do njih veliko spoštovanje, ljubezen morda. In tudi ateist pomisli, da so morda v njegovem življenju reči ali osebe, za katere bi bil pripravljen dati svoje življenje.
Spomnil sem se neke zgodbe iz časa vojne in okupacije. V neko slovensko vas so prišli okupatorski vojaki, zvlekli na plano nekaj vaščanov in jih kot talce postrojili pred strelski vod. Tedaj je krajevni duhovnik stopil pred poveljnika in dejal: Pustite jih, saj niso nič zagrešili, ustrelite mene. Menda se je zgodba nadaljevala tako, da se je oficir cinično posmehnil in dejal: Pa stopite zraven.
Ta mož je bil svet. Takih primerov prostovoljnega žrtvovanja za drugega je bilo med vojno več. To pomeni, da je marsikdo od nas, ne glede na druge svoje značilnosti in pripadnosti, sposoben takega dejanja. Pa ni treba omenjati samo takih skrajnih položajev. Vsak dan srečujemo ljudi, za katere bi lahko rekli, da imajo čvrsto etično držo, verne in neverne. To so ljudje, ki vztrajajo v svetosti sredi sveta.
3. Etična drža
Tako je. Med nami je veliko ljudi, ki so sveti. Veliko nas je, ki se trudimo, da bi bili človečni, pošteni in v svoji drži kolikor mogoče dosledni. Nekateri so pri tem bolj trdni in vztrajni, mnogi imajo vsaj dober namen. Ne smemo se prestrogo soditi. Ob različnih nezgodah se pokaže, da so ljudje pripravljeni veliko tvegati, tudi svoje življenje, da bi rešili drugega. Tako se mi zdi, da je v tem smislu veliko vernih ljudi, znotraj in zunaj "uradnih" veroizpovedi, pa še sami ne vejo za to, da so verni - tudi brez razglašanega boga. Verujejo v poštenost, dobroto, pripravljeni pomagati drugemu za ceno svojega udobja, zdravja in celo življenja.
V prvem poglavju omeni Frančišek še dvoje. Pravi, da Boga pojmujemo kot osebo; da je oseba. Ali to pomeni, da si ga moramo predstavljati tako kot Michelangelo? No, predstavlja naj si ga vsak, kakor hoče. Zapisal sem, da bi lahko neke vrste vesti rekli bog. Pristavil sem, da se nam vest oglasi; da je torej vest glas. Glas pa prihaja od osebe. Tu lahko pride do zmešnjave, zato moram biti natančen. Glas, ki ga "slišim", pravzaprav ni glas ampak moja misel, ki bi jo lahko tudi na glas izgovoril. To misel bi izgovoril jaz. V meni ni kake druge osebe, so pa glasovi vseh oseb, ki sem jih v življenju srečal, vsaj tistih, ki sem si jih zapomnil. Ta notranji glas, glas vesti, je povzetek vseh teh glasov, mojih izkušenj in misli. S priznanjem obstoja notranjega glasu vesti moj ateizem ni načet. Omenil sem že in drugod tudi opisal, kako se pri otroku razvije vest po naravni poti brez nadnaravnih posegov. Vem pa, vsaj v kakem filmu sem to videl lepo uprizorjeno, da se kak človek, ki globoko veruje, v resnici na glas pogovarja z Bogom v "nebesih". Kot rečeno, tega daru nimam.Frančišek spomni še na Jezusovo molitev med zadnjo večerjo, "ko Očeta prosi, naj njegove učence obvaruje pred posvetnostjo: Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta" (str. 31). Natanko za to gre. Človek živi v svetu, a naj ne bi bil od sveta. To pomeni, da si v zavedanju svoje smrtnosti prizadeva, da bi preživel svoje življenje na pravi način. Težava je v tem, da ne ve, in mu nihče ne zna povedati, kaj bi bil pravi način za njegovo življenje. In tako človek vse življenje išče ta svoj pravi način. Ko sem se izvil iz otroške odvisnosti in opustil privzgojene in vsiljene "smisle" življenja, a se zavedel njegove nepreklicne končnosti brez nadaljevanja, sem se znašel v praznini nesmisla in ravnodušnosti. Šele sorazmerno pozno in počasi sem spoznaval, da ni vseeno, kako preživiš življenje, potem ko ti je snovno preživetje tako rekoč zagotovljeno, saj človek za svoje preživetje ne potrebuje veliko. Zavedel sem se, da lahko življenje zapraviš. Če se zapiješ, ga zapraviš. Življenje želim živeti pri polni zavesti. Morda je bila to prva moja pametna misel. Obstajata prava in zgrešena pot. A katera je prava? V šoli in cerkvi so mi ponujali "pravo" pot, eni pot v zveličanje in večno življenje na drugem svetu, drugi pot v idealno življenje na tem svetu, komunizem. Dolgo je trajalo, da sem ugotovil, da moram sam najti svoj način življenja tukaj in zdaj. In da je zame prava tista pot, ki me ohranja živega, ves čas na poti. To je merilo. Tako je načelno, a kaj naj torej storim danes? Brez tega, da bi si vsak dan zastavil to vprašanje, ne gre. Tako pa gre, počasi - kajti človeka srka tudi svet, prizadevanje za preživetje, sprejetost, užitke - a vendarle upa polno po svoji poti, na svoj način.
Kristus in po njem krščanstvo razlikujeta sveto in posvetno življenje, filozof pa, kot že omenjeno, samolastno in zapadlo življenje. Sam sem kar potegnil enačaja med sveto = samolastno (svojsko, po svoji naravi) in posvetno = zapadlo. Posvetno živeti pomeni utopiti se v množici in živeti po zgledu drugih, na vsakokratnemu času priličen način. Vsi živimo posvetno, temu se ni mogoče izogniti, a mnogi se trudijo, da se ne bi popolnoma predali povprečnemu življenju; iščejo sebi primerno življenjsko lego. Dandanes vidim v težnji po preprostem in skromnem življenju težnjo, ki je nasprotna posvetni dirki za obiljem, bogastvom, oblastjo.
In tako smo pri drugi točki izpovedi krščanske vere. "Verujem v Jezusa Kristusa..." Jezus je zgodovinska oseba, človek, ki je res živel v obdobju, ko se je čas antične kulture in velikih filozofov in imperijev že iztekal in smo (naknadno) pričenjali leta šteti na novo od začetka. Je resnični človek, ki je živel ves "v Bogu", napolnjem s "Svetim Duhom" (oprostite narekovaje, teologi!); človek, v katerem je bil občutek za Boga, za pogovor z Bogom-Očetom izredno živ, občutek, ki je v meni zakrnel, pa ne vem, ali je to dobro ali ne. Vse svoje kratko življenje je preživel, predan onostranskemu Očetu, ki je bil hkrati onstran in v njem. Šele na križu je zdvomil: Eli, Eli, lama sabaktani, Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?!
Papež pravi, da se je Bog spustil z nebes in učlovečil. V tem se moja misel razhaja s Frančiškovo. Človek, Jezus iz Nazareta v Palestini, je v sebi odkril "božji" glas. Za razliko od mene je Jezus veroval v onstranskega Boga, ki pa ga je čutil v sebi tako močno, da se mu je ves predal. V tem smislu je "božji sin". Njegova revolucija je v tem, da je krutega Gospodarja Stvarstva, o katerem so mu pridigali pismouki, ponotranjil, posvojil kot ljubečega in ljubljenega Očeta - ne obratno, kot uči religiozna vera. Kristus je središče sprave med Bogom in ljudmi, pravi Frančišek. Boga je čutil kot Očeta, ki ga vodi in mu odpušča, ne kot oblastnika, ki ga kaznuje za grehe.
Ni Bog poslal svojega sina na zemljo; sin je začutil boga v sebi. Jezus je začutil, da je stvarstvo čudež, da je življenje čudež zato, ker se konča. Videl je svet in spoznal, da imajo ljudje oči, pa ne vidijo. Ne vidijo, da zapravljajo življenje, ko se pehajo za imetjem in oblastjo, ko bi lahko živeli kot lilije na polju in ptice pod nebom. Ne vidijo, da se da z božjim blagoslovom s sedmimi hlebi kruha nasititi štiri tisoč mož z ženami in otroki; ali pa - v našem času - priskrbeti pregrešno drago najmodernejšo napravo za zdravljenje krvne bolezni. Z blago in resnično besedo, ki vzbuja zaupanje in potrka na boga v nas.
Jezusa so proglašali za komunista, ker se je zavzemal za reveže in obstrance in pridigal enakost ljudi pred Bogom. Jezus ni bil ne komunist ne antikomunist; njegovo kraljestvo je duhovno, ne posvetno. Ni urejal države, urejal je človekovega duha. S svojim naukom, svojo novo vero, je vzbudil negodovanje posvetnežev, oblastnikov in zaslepljene množice. Ni mogel iti prek sebe in svoje vere, nedolžnega so umorili. Pred njim in za njim še mnoge. To je cena svetosti, cena, ki je ni treba plačati vsem in vselej, a vsak, ki sledi njegovemu zgledu, je pripravljen na to žrtev, ker ne more in ne sme zanikati samega sebe in svojih vrednot; ker ne sme žrtvovati drugega za svoj namen; ker je duh močnejši od mesa.
Naši južni bratje po jeziku imajo bogato zakladnico psovk in groženj, bogatejšo kot Slovenci, ki si to robo izposojamo pri njih. Ena najbolj srhljivih groženj, kar sem jih slišal iz njihovih ust, je: Ubiću boga u tebi! To so tudi počeli; tudi Slovenci - ubijali so ne samo vero v Boga, ampak boga v tebi!
4. Religiozna in naravna vera
Kristjan - to je tretja postavka krščanske vere - veruje v Svetega Duha. Ko so mi v mladosti razlagali o sveti trojici, se mi je vse skupaj zdelo zapleteno, posebno omenjanje svetega Duha. Nekako sem razumel, da Bog ni en sam, da so pravzaprav trije. To se mi ni zdelo nič nenavadnega, navsezadnje smo se učili o dveh konzulih in o triumviratu. Včasih pač vladajo trije hkrati ali pa cela hunta. Stari Grki so imeli množico bogov. Zmanjšanje na tri je pravzaprav dobrodošlo. Malo me je motilo, da je bil v začetku en sam Bog, potem pa se je, ko so ljudje imeli že dobršen del zgodovine za seboj, s partenogenezo pojavil še božji Sin in z njim še Sveti Duh. A če stvari ne zapleteš teološko in se sploh ne sprašuješ preveč, ker bi se zadeve grozovito zapletle, je pravzaprav lahko umljivo. Obstajata Oče in Sin. To, da je nekdo drugemu oče in ta drugi njemu sin, še nič ne pomeni. Med njima mora biti neka vez, skupni duh, ki "v ljubezni povezuje Očeta in Sina" (str. 60). Ta skupni duh med Očetom in Sinom "nam daje slišati Očetovo besedo" ... "po prerokih" (prav tam). Skratka, človeku, ki ni teolog in ud cerkve, je zadeva dokaj jasna, morda prej omenjenim še bolj. Boga, njegovega sina Jezusa in vse, ki verujejo vanju, napolnjuje isti duh. Gre za enoumje, pri nas tako nezaželeno stanje duha v družbi? Ne. Frančišek se potrudi in poudari, da gre za enakost v različnosti. Gre preprosto za isto vero, ki naj bi jo vsak čutil in izpovedoval na svoj način. Razumem, kot da gre za neke vrste idealno zamisel, kajti cerkev se še kako trudi, da bi vsi enako razumeli katekizem. Po drugi strani pa imajo navsezadnje ne samo konfesionalne religije ampak tudi politične stranke vsaka svojo "vero", vrednote, ideale; neko skupno jedro in številne možne različice in interpretacije.
Za ateista je posebno zanimivo nadaljevanje pogovora o svetem duhu. Frančišek pravi: "Bog očitno daje svoje darove tudi neverujočim. Gospodova milost se dotakne tudi umetnikov, ki ne verujejo, a niso ateisti. Umetnik, ki ni le ateist, ampak je do Boga sovražno nastrojen in njegove darove uporablja zoper Njega, pa je bogokletnik" (str. 67). Gremo po vrsti. Prvi stavek potrjuje, kar govorim že ves čas. Kljub temu, da ne verujem v Boga, je v meni vera; vera v človečnost, dobroto, poštenost, zaupanje v ljudi; je sočutje in zlato pravilo, da ne storim drugemu, kar ne želim, da bi on storil meni. Kljub temu, da ne verujem v Boga, sem lahko moralen in znam usmerjati svoje življenje med drugimi ljudmi, v svetu. Frančišek nas, ki ne verujemo v Boga, čeprav imamo njegove darove (naravno vero) nima za bogokletnike, ker ne sovražimo Boga in ga ne preklinjamo. Smo samo brezbožni. Ne verujemo v tisto v nebesih. V resnici nisem bogokletnik. Nič nimam proti Bogu ne proti tistim, ki verujejo vanj. Tudi ni logično, da bi bil bogokletnik. Kajti ta s preklinjanjem Boga izdaja in potrjuje, da verjame v njegov obstoj. Zame ga ni - kot onostranskega. Koga naj preklinjam?
Kakšna je, za Frančiška, funkcija Svetega Duha, to je - po ateistično - vere in naravne vere? Dve funkciji sta poglavitni. 1. Sveti Duh - beri vera - "človeku prinaša notranjo harmonijo", "spreobrnjenje srca", "srce z mirom v sebi", "globoko notranje ravnovesje". ... "On daje mir v nemiru, upanje v obupu, veselje v žalosti, mladost v starosti, pogum v preizkušnji" (str. 69-70). Vse to drži. Drži ne samo za religiozno verne ampak tudi za ateiste, ki se trudijo živeti etično iz naravne vere v človečnost in z zaupanjem v ljudi. 2. "Sveti Duh pa ne prinaša zgolj notranje, temveč tudi zunanjo skladnost med ljudmi" (str. 71). "... iz različnosti ustvarja edinost" (str. 71), iz kaosa ustvarja kozmos, ustvarja pa tudi raznolikost. "Vedno in povsod, tudi znotraj Cerkve smo v skušnjavi, da bi se združevali v skupinice enako mislečih, ki ne prenesejo različnosti in drugačnosti ... Sveti Duh pa, nasprotno, zedinja različne, povezuje oddaljene, in ponovno združuje razkropljene ... Duhovni človek vrača hudo z dobrim" (str. 72). K temu ni kaj dodati, razen da znova potrdimo, da velja to tudi za ateiste, ki živijo etično.
Iz vsega dosedanjega sledi, da ni bistvene razlike med ljudmi, ki verujejo v Boga, in tistimi, ki vanj ne verujemo, pa se trudimo živeti etično iz naravne vere in zaupanja v sočloveka. Z vidika religiozno vernega uživamo božje darove, ne da vedeli, kdo nam jih je dal. Bog pomagaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar