* Nassim Nicholas Taleb, Tvegati lastno kožo: skrite asimetrije v
vsakdanjem življenju (prev. Samo Kuščer), UMco, Ljubljana 2019.Knjiga Nassima Taleba, v ZDA živečega Libanonca, nima neposredne zveze s socialnim delom*. Če se ne motim, naša stroka v njej sploh ni omenjena, čeprav je omenjeno vse drugo, vsebuje pa razmišljanja, ki so še kako relevantna tudi za socialno delo.
Knjiga je vsebinsko in oblikovno precej svojska. Vsebinsko jo je nemogoče uvrstiti: je nekaj med etiko, sociologijo, ekonomijo, zgodovino, filozofijo, teologijo in življenjskim svetovanjem in vse to skupaj. Dotakne se vseh teh področij. Odlikuje jo svojsko provokativno razmišljanje zunaj okvirov, tako da tudi bralca spodbuja k razmišljanju, četudi morda k oporekanju. Obsega skoraj 400 strani, razdeljena je na 8 "knjig", prva je obsežen prolog v treh delih z epilogom; da, prolog z epilogom. Samo kazalo obsega devet strani. Vsaka knjiga ima eno ali več poglavij in vsako poglavje podpoglavja. Na koncu so zahvale, pojmovnik, strokovni dodatek, opombe, literatura ter stvarno in imensko kazalo. Posebno pomembne misli so vsakokrat sproti pomaknjene v posebno alinejo. Vse to ji daje videz bolj katekizma kot strokovne ali celo znanstvene knjige, pa ni nič od tega, tudi poljudno znanstvena ni. Je pa dokaj poljudna, čeprav vsebuje učeno zveneče neologizme, kot je, na primer, "ergodika". Avtor sam pravi, da je knjiga - esej. Vsi presledki med odstavki, izpostavljenimi alinejami, poglavji in podpoglavji nanesejo gotovo kakih deset odstotkov knjige. Če se honorar šteje po znakih brez presledkov, to nič ne nanese, če po straneh, se pa pozna. Knjige so blago, od katerega prodaje živijo pisatelji in založniki. Ta pogrošna resnica naj bo uvod v druge resnice v knjigi in morda tudi o njej.
Osnovna misel te knjige, povzdignjena v naslov, je: etična je samo intervencija (poseg, ukrep, nasvet), katere posledice bi ali bodo prizadele tudi tistega, ki intervenira (ukrepa, nasvetuje). Z drugimi besedami: ne pošiljaj drugih v ogenj; ne kuj dobička na tuj račun; ne umivaj si rok, potem ko si iz varne razdalje povzročil nesrečo drugih. Tvegaj tudi svojo kožo!
Pisec začne razlagati svoj nauk z obsodbo ameriške intervencije v Iraku. Kot Libanonca ga to še posebej prizadeva. Intervencija je primer posega v živo družbeno tkivo z oddaljene pozicije odločevalcev, ki jih ne prizadenejo posledice njihovega posega. Te intervencije ne obsoja samo kot nemoralno, ampak jo obsoja predvsem kot neumno. Intervencija je razdrla državo, ki je delovala in amortizirala notranja nasprotja, žal tudi nasilno. Intervencija pa je povzročila kaos in nato nadaljevanje in izvoz nasilja v obliki Alkajde in Svete države. Podobno velja za intervencijo v Libiji, kjer so odstranili diktatorja, posledica tega pa je, da danes tam spet trgujejo z afriškimi sužnji, kar pomeni, da je družba nazadovala za nekaj stoletij. Poleg teh neetičnih in nespametnih intervencij obsoja avtor iz istega razloga tudi uradništvo. "Uradništvo je tvorba, pri kateri je oseba priročno odmaknjena od posledic lastnih dejanj"(str. 30). To bi bilo treba pokazati teoretiku birokracije, Maxu Webru, ki bi se morda strinjal s trditvijo o odmaknjenosti, pa bi ji najbrž dal pozitiven predznak kot nujni značilnosti nepristranskega, nepolitičnega mehanizma izvajanja zakonov.
Osnovna misel je tale: pri vseh teh in drugih intervencijah je šlo za to, da načrtovalci in odločevalci niso izpostavili "svoje kože" posledicam svojih odločitev. Trpeli so drugi, ne intervencionisti. Ta misel je etična, hkrati pa tudi sociološka, saj opozarja na družbene posledice neetičnega in nespametnega dejanja. Etika in pamet, racionalno ravnanje, si ne nasprotujeta. Prava strokovnost je etična. Bodi strokoven, izpopolnjuj se, uči se, je etična zapoved - tudi za socialno delo. Ob tej osnovni tezi, navaja Taleb še vrsto drugih. Naj nekatere na kratko povzamemo in komentiramo.
Etika. Taleb poudarja "zlato pravilo" vseh religij in tudi Kantove etike, a pravi, da ga je bolje izraziti v negativni obliki, kar imenuje "srebrno pravilo": "Ne storite drugim tega, česar ne bi želeli, da drugi store vam" (str. 40, 45). Tu je komentar odveč. Ta maksima je osnova zahteve po tveganju lastne kože in »simetriji«. Ne bombardirajte jih, čeprav so vam zrušili WTC. Hamurabi je s svojim slovitim načelom "zob za zob" omejil maščevanje, ki je pred njim pomenilo tudi »življenje za zob«. Poseg proti Iraku je bil bolj maščevanje kot »simetrija«. Toliko je od tistih časov napredovala civilizacija, dodajamo.
"Splošno vedenje je odlično na papirju, v praksi pa je katastrofalno" (str. 42). Gre za nerodno formulacijo. S »splošnim vedenjem« pisec misli "splošno pravilo" ravnanja. Nastopa proti "univerzalizmu" in se zavzema za lokalno reševanje zadev. Lokalna vednost – lokalna rešitev. Poudarja pomen razlikovanja velikostnih redov. "Majhno ni isto kot veliko; oprijemljivo ni isto kot abstraktno; čustveno ni isto kot logično" (str. 43). To je zelo res. Z občutljivim odnosom med splošnim in posebnim in/ali posameznim se neprestano srečujemo, recimo na področju zakonodaje. Splošno pravilo ne more predvideti vseh posebnih ali posameznih situacij niti ne vseh izjem. Funkcija socialnega dela, prostovoljstva in dobrodelnosti je ravno ta, da zapolnjujejo vrzeli v splošnih normah na lokalni, konkretni ravni posameznika in da opozarjajo na izjeme, ki jih zakon ne "pokriva". "Univerzalizem" ni nič drugega kot slepo in brezobzirno uveljavljanje splošnih načel in norm v vseh konkretnih situacijah, ne da bi upoštevali lokalne ali individualne posebnosti. Velja tudi, da "zakoni prihajajo in odhajajo, etika ostaja" (str. 88). V dvomljivih primerih ali v odsotnosti obveznih pravil, včasih pa tudi proti njim, odloči po svoji vesti.
Uporabnikom različnih storitev javnih služb, tudi socialnega dela, bi prav prišel naslednji nasvet: "Izogibajte se sprejemanju nasvetov od ljudi, ki jim je to poklic, razen če so lahko za nasvete kaznovani" (str. 45). To je vprašanje strokovne odgovornosti. Sta socialna delavka ali socialni delavec lahko kaznovana za svoje napačne ali neuspešne nasvete uporabnikom? V primeru kršitev zakonodaje vsekakor. Če pa kršita metodična načela, če ne znata uporabljati osnovnih načinov ravnanja in metodičnih postopkov, "kazen" v primeru slabih izidov ni tako neposredna in gotova. Odnos med dejanji socialne delavke in tem dejanjem sledečim ravnanjem uporabnika, ni popolnoma transparenten. Ni mogoče jasno ugotoviti vzročne zveze med obema in nedvoumno dokazati, da je prav ravnanje socialne delavke povzročilo nezaželen odziv uporabnika, ker veliko drugih spremenljivk zakriva ta odnos. Pogosto se ob primerih, kot so različne družinske tragedije, ki se zgodijo v družinah uporabnikov, socialne ustanove odzovejo s pojasnilom, da "so storili vse, kar določa zakon", kot da ni mogoče ravnati napačno na metodični ravni, čeprav je na pravni ravni vse po pravilih in zakonito. Res je tudi, da so "kazni" za socialne delavce tudi bolj subtilne psihološke narave, na primer občutki neuspešnosti, potrtost ipd. Ne pozabimo tudi, da se uporabniki storitev socialnega dela vračajo k socialni delavki "s pohvalami in pritožbami", tako da je njena koža dovolj izpostavljena.
Skratka, Taleb meni, da je pošten strokoven odnos samo tisti, pri katerem se posledice nekega ravnanja porazdelijo na strokovnjaka in uporabnika enakomerno ali "pravično"; pri katerem se strokovnjak ne more preprosto umakniti, skriti, si umiti roke. Načelo tveganja svoje kože ni absolutno, ne velja vedno. "Tvegati lastno kožo, vendar ne vedno" (str. 50). Med visokim državnim uradnikom, katerega ukrepi prizadenejo tisoče in "prerokovalko", pravi Taleb, je razlika. Ljudi, ki bi bili tako zavarovani pred posledicami svojih dejanj, ni veliko. Večina ljudi, s katerimi imamo opraviti v vsakdanjem življenju, "za napake krepko plačajo".
Avtor razpravlja o možnosti ravnanja po univerzalnem etičnem pravilu v konkretni situaciji: "... ali je mogoče biti hkrati etičen in univerzalističen. Teoretično je mogoče, v praksi pa žal ne" (str. 93). Torej njegovo "srebrno pravilo" "v praksi" ne velja? Seveda je treba splošno pravilo vsakokrat "prevesti" v skladu s konkretnimi danostmi; povedati, kdo je "drugi", ki mu ne smeš škoditi; kaj misliš storiti in bi drugemu lahko škodilo; kakšne vrste škodo bi povzročilo itd., a to ne pomeni, da splošno pravilo ne velja. Čemu ga potem Taleb razglaša, če meni, da ne velja? Prebijati se skozi knjigo takih protislovnih trditev je mučno.
Spoznavanje (epistemologija). Tudi spoznavanje, raziskovanje, je bolj uspešno, včasih edino možno, če "spoznavamo s svojo kožo", to je tako, da sodelujemo v situaciji, ki jo želimo spoznati. "Samo znanje pridobljeno z lastno kožo, je resnično znanje" (str. 47). To načelo zagovarjamo v socialnem delu v zvezi z akcijskim raziskovanjem. Akcijsko raziskovanje je spoznavanje, ne le z udeležbo, ampak s sodelovanjem v skupini ali skupnosti, ki jo raziskujemo; sodelovanje pri reševanju izzivov, s katerimi se srečujejo strokovnjaki-praktiki. Isto velja za supervizijo. Seveda pa to ne pomeni, da druge metode raziskovanja ne privedejo do "resničnega znanja". Akcijsko raziskovanje je primeren pristop pri raziskovanju delovanja, strokovnega ravnanja, prakse. Statistične raziskave populacij ali biografski intervjuji posameznikov seveda prav tako pripeljejo do "resničnega znanja". Talebove maksime ne gre jemati pretirano izključevalno.
S tem v zvezi je zanimiva druga piščeva "ugotovitev": "Pri dejanjih smo veliko spretnejši kot pri razumevanju" (str. 47). "Morda se v glavi ne zavedate, kam greste, z dejanjem pa se zavedanje zbistri" (str. 47). To pomeni, da kako stvar naredimo prav, ne da bi mislili, ne da bi o njej premišljevali; kar nekaj naredimo, pa je prav. Če avtor misli na "tiho znanje" (tacit knowledge) ima prav. V nas je nezavedno znanje, so nezavedna nagnjenja, ki nas včasih lahko vodijo v pravo smer, ko se odločamo "po občutku", v skladu z "notranjim glasom", ne da bi znali utemeljiti svojo odločitev. Oglejmo si zadevo pobliže. Zgodi se, da sedem v avto z namenom, da grem po nakupih. V prvem križišču zavijem v desno, ne da bi mislil, in glej - res se znajdem na cesti, ki vodi v BTC. Seveda, tisočkrat sem že ponovil to lekcijo in ni mi več treba misliti. Drugič se namenim pod Rožnik, zapeljem v križišče, zavijem desno in se zdrznem: ne, saj ne greš v BTC. Z (napačnim) dejanjem se zavedanje zbistri. Dejanje vodi do misli. Slepo dejanje včasih sproži in zbistri misel. Torej je namen misliti. Mišljenje, zavedanje, "razumevanje" je nujni pogoj pravilnega delovanja. Drug primer. Pred nami so kovinski deli nekega mehanizma, ki jih moramo sestaviti: vijaki, matice, ploščice z luknjami za vijake, kolesce ipd. Če je mehanizem preprost, bo šlo res brez posebnega razmišljanja; prsti sami bojo znali. Če bi morali iz raztresenih delov sestaviti avtomobilski motor, nam ne bi šlo tako dobro. Da bi motor sestavili, moramo misliti in že prej nekaj vedeti o njem, obvladati teorijo. Ni samodejno dobre prakse brez razmišljanja ali teorije. Delovanje in mišljenje drugo drugega pogojujeta in predpostavljata. Ni prakse brez teorije in ne dobre teorije brez prakse. Obstajajo pa slabe teorije, v tem se s Talebom lahko strinjamo. A te ne zdržijo preverjanja. Z apoteozo gole prakse, zgolj delovanja, torej ni nič. Kljub temu velja: "Tisti, ki govorijo, bi morali delati, tisti, ki delajo pa govoriti" (str. 52). O praktični dejavnosti, socialnem delu, bi morali govoriti socialni delavci; tistim, ki o njem govorijo, pa ne bi škodilo, če bi kdaj kaj podobnega tudi delali. Prav ta misel je bila izhodišče prizadevanja za avtonomno vedo o socialnem delu, ki naj bi bila "govorjenje tistih, ki delajo". "Brez tveganja lastne kože sem zabit" (str. 55). Doživljanje na lastni koži koristi spoznavanju.
Sociologija. Taleb zelo pudarja razlikovanje sistemov različne velikosti od mikro do
makro-entitet. "Do onemoglosti bom ponavljal, da so velikostni razredi
pomembni." Spet mu lahko pritrdimo. Zavzema se za decentralizacijo.
"Decentralizacija zmanjša velike strukturne asimetrije" (str. 31).
Strukturna asimetrija pomeni, da imajo nekateri v družbi nesorazmerno več moči
kot drugi, tako da lahko manipulirajo z drugimi, ne da bi oni sami čutili posledice.
Vsaka centralizacija pomeni ustvarjanje hierarhije, kjer so na vrhu ljudje, ki
izgubijo stik z realnostjo, s "tistimi spodaj". Zato bi morali težiti
k ploščatim hierarhijam (ni Talebov izraz), v katerih posledice odločitev ne
prizadenejo le tistih spodaj, ampak tudi one zgoraj. V ploščatih hierarhijah je
komunikacija med nivoji lahko dvosmerna in nepopačena; sporočila o delovanju
ukrepov (feedback) se hitro in nepopačeno prenašajo z nižje na višjo raven in
nazaj. To pomeni prizadevanje po decentralizaciji. Druga pomanjkljivost
večnivojske hierarhije je, da ljudje na višjih ravneh, ki niso v stiku s
konkretnim delom, porabljajo svoj čas za pretirano, perfekcionistično
izdelovanje predpisov. "Kar izvajajo ljudje brez tveganja lastne kože,
praviloma pridobiva na zapletenosti (dokler se nazadnje ne zruši)" (str.
54). Imamo opraviti s tudi pri nas dobro znanim pojavom, ko se skuša v imenu
pravne države tudi najmanjše podrobnosti urejati s predpisi, kar vodi v
pretirano normiranje, namesto da bi prepustili prilagajanje podrobnosti
krajevni samoupravi, nevladnikom, prostovoljcem in neformalni sosedski pomoči.
Seveda ne gre spregledati, da tako pretirano normiranje sprožajo tudi
kverulantsko razpoloženi ljudje s tožarjenjem za vsako malenkost.
Dalje: ni pametno tlačiti skupaj kulturno različnih entitet v večnacionalne ali večkulturne države. Njihove drugačne težnje in navade niso "sektaštvo" ampak naravna potreba, piše Taleb. Ko različne narode ali kulturne entitete vsaj administrativno razdelimo, se iz sovražnikov spremenijo v prijatelje ali vsaj znosne sosede. Izkušnja bivše Jugoslavije kaže, da celo razdelitev na republike s kulturno in delno politično avtonomijo (lasten parlament in vlada) ni bila dovolj, da bi preprečila težnje po podrejanju enih po drugih v isti državi. "Vsak naj je svoje lastne želve" (= govno, saj so želve menda precej neokusne). Tudi to se obilno uresničuje pri nas po osamosvojitvi.
Razsvetljujoča je Talebova razprava o družbeni neenakosti. Razlikuje statično in dinamično pojmovanje neenakosti. Statično je navajanje enega odstotka bogatih, ki imajo več od polovice vsega razpoložljivega bogastva v državi, proti 99 odstotkom ostalih. Če tako gledamo, je Evropa veliko bolj egalitarna, kot so ZDA. Bogati imajo tu manjši odstotek skupnega premoženja. Če gledamo dinamično, se vprašamo, koliko časa se kdo nahaja v najvišjem odstotku bogatih. V ZDA se ljudje (podjetja) sorazmerno hitro menjavajo pri koritu, v Evropi pa so ponekod med najbogatejšimi desetletja ali stoletja (v Firencah po Talebu) iste družine. Družbeno neenakost je torej treba obravnavati hkrati z družbeno mobilnostjo. Ob tem postreže Taleb s sprejemljivo razlago, zakaj je ameriški delavski razred volil Trumpa. V njem so videli bogataša (v ameriških sanjah načelno vsakomur dosegljiv položaj), ki pa je tvegal lastno kožo in tudi zares bankrotiral, in ne morda državnega uradnika, ki ima visoko plačo, a nič ne tvega. Tega ali to (Hillaryjevo) prezirajo.
Evolucija, preživetje. Tretje področje, s katerega spoznanji Taleb utemeljuje svoje ugotovitve, ki jih izraža kot nepreklicne zakone, je danes tudi v družboslovju in humanistiki popularna teorija evolucije. Avtorjeva priljubljena ugotovitev je: "Sistemi se učijo z odstranjevanjem delov..." (str. 34). Sistemi se ne učijo prav dosti iz napak, pravi. Učijo se tako, da izbirajo tiste, ki delajo manj napak, in izločajo tiste, ki delajo več napak. Slabi piloti počivajo na dnu Atlantika, pravi. To je znano "preživetje sposobnejšega" (survival of the fittest), to je mantra biologizma. Toda slabi ameriški strategi iraške vojne počivajo na novih lukrativnih funkcijah ali v udobnem pokoju, bi mu lahko odvrnili z njegovim lastnim primerom. To pomeni, da tistih, ki ne tvegajo lastne kože, sistem ne izloči; izloči tiste, ki tvegajo. Tako smo prišli do notranjega protislovja njegove eklektične "teorije". Tveganje lastne kože, torej odstranitev tistih, ki tvegajo in naredijo napake, je po njegovem, pogoj evolucije »sistema«. Ostanejo samo tisti, ki ne naredijo napak, ker ne tvegajo. Tveganje nekaterih in njihova odstranitev pomeni preživetje tistih, ki ne tvegajo. Toliko o evoluciji po Nassimu Talebu. V knjigi je polno navidezno učenjaških trditev, kot je tale: "Promet ni postal varnejši zgolj zato, ker se ljudje učijo iz napak, temveč zato, ker se uči sistem ... Izkušnje sistema temeljijo na filtriranju" (str. 34). Kot da sistema ne sestavljajo med seboj povezani ljudje, ki se učijo na napakah, številu prometnih nesreč itd. "Filtriranje" naj bi v tej zvezi pomenilo "odstranjevanje" - česa? - slabih voznikov, ali ne morda raje gradnje varnejših cest?
Naj navedem še nekaj na videz modrih in etičnih trditev Nassima Taleba. "Če ne tvegaš pri zagovarjanju svojega mnenja, si nula" (str. 59). Krasno, se strinjamo. Kako se to povezuje s teorijo evolucije sistema? Žvižgači niso nula in tvegajo. Nato jih odstranijo, kar je nujno za preživetje sistema po Talebu. In sistem preživi, ker je odstranil nekompatibilne dele in napadalce - celo izboljša se, dodajamo: bolje poskrbi za zaklenjenost skrivnih podatkov. Morda dolgoročno potem res propade prav zato, ker je odstranil svoje kritike (ki tvegajo) namesto svojih strategov (ki ne tvegajo). "Ne želiš si dobiti točk za odlično razpravo, želiš si le dobiti" (str. 47). Kaj dobiti, honorar? Dobiti pomeni po Talebu, "dobiti to, česar smo si poželeli: denar, ozemlje ... ali rožnati kabriolet" (str. 47). Se pravi: kakovost tvoje "robe" ni pomembna, pomembno je, da jo dobro prodaš. Taleb je borzni trgovec z delnicami. Na drugem mestu pa nenadoma postane moralist: skisanega vina se ne sme prodajati, ni etično. To je vsakomur znana zapoved, a Taleb to utemeljuje s citiranjem Cicerona in šeriatskega prava, da pokaže svojo razgledanost. Če že moraš prodati, moraš to kupcu povedati in nič olepševati. Torej le ni glavno, da prodaš in dobiš, kar si si poželel. Kakovost je pomembna. Samo pri prekletih akademskih člankih, ki jih Taleb prezira, ni pomembna; tam je važno, da dobiš zanje nekaj drugega. Ta strategija se je Talebu posrečila. Ni pa se mu posrečilo vpletanje biološke evolucije v družbene zadeve.
Da bomo vedeli, kam kdo sodi, imamo v knjigi lepo popredalčkano preglednico dobrih in slabih fantov. "Brez tveganja lastne kože so: uradniki, politični naredbodajalci, velike korporacije, povezane z državo, vodilni v korporacijah, centralizirana oblast, novinarji, ki napovedujejo, politiki, bančniki, stremuhi in častihlepneži. Svojo kožo tvegajo: državljani, trgovci, poslovneži, podjetniki, lokalni oblastniki, špekulanti, aktivisti. Tvegajo jo namesto drugih: svetniki, vitezi, bojevniki, vojaki, preroki, stari filozofi, umetniki, nekateri obrtniki, nekonformistični znanstveniki, občinarji, raziskovalni novinarji, disidenti, revolucionarji, tisti, ki sprejemajo smrt kot nagrado: Sokrat, Jezus« (str. 79-80). Tako, da veste, kje ste in kam se obrniti.
Te in podobne misli so raztresene v knjigi in na primerih iz zgodovine, predvsem antične - podrobno "obdelane", ne morem zapisati "ojezikane", in opremljene z latinskimi citati. Talebovo mišljenje ni konsistentno, je pa njegovo pripovedovanje zanimivo in izzivalno, saj je neverjetno načitan. Poglavja te knjige so poljudni eseji o različnih rečeh od etike do prodaje avtomobilov in svetega Pavla, opremljeni z učenimi pojmi, kot so "fraktalno", "ergodika", "konveksna hevristika", "Lyndijev učinek" plus dodatek matematičnih izpeljav. V njej nastopa debeli Tony, ki je popolno nasprotje uradnika zunanjega ministrstva ali profesorja ekonomije, in je nekakšen avtorjev zdravorazumski alter-ego, ki nima pojma o logiki, ga pa impresionira matematika. Z zavihka zadnje platnice zre v nas avtor, zre sumničavo, če nismo morda "akademiki", ki jih sovraži, recenzenti knjig ali "psihopatski pravičneži". Ker sem vse to, vzemite mojo recenzijo z zrncem soli.
Če bi radi knjigo, ki vam bo burila možgane, vas razburjala in zabavala, jo priporočam. Priporočam jo tudi, če radi berete anekdote, napaberkovane od antike do danes. Antiko slabo poznamo, so se pa takrat rodile vse etične paradigme. Prav tako nimamo pojma o šeriatskem pravu, halal hrani, mišni in midrašu in drugih navadah vzhodnjaških ljudstev; zdaj se lahko poučite. V knjigi je marsikakšna zdravorazumska resnica, povedana s poudarkom, kot da je znanost ali prerokba, včasih tudi zabavno. Če pa želite zanesljivo vednost, raje berite kaj res (akademsko dolgočasno) znanstvenega ali vsaj strokovnega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar