ATEISTIČNA BOŽIČNA PRIDIGA 2024

 ali

BOG KOT METAFORA ČLOVEČNOSTI 

Priljubljeni duhovnik Martin Golob je v nedeljskem intervjuju 22. 12. 2024 na TVSLO1 Jožetu Možini pojasnil pomen praznovanja Božiča. Niso pomembni zunanji okraski, obložena miza, lučke, družabnosti, še jaslice ne. "Vse kar rabiš, je to, da imaš odprto srce, da se Bog v tvojem srcu rodi. Hrepenimo po tem, da bi se v nas Bog rodil." Od tod izhajajo upanje, mir, ljubezen, ki si jih vsi želimo, in ki jih želimo drug drugemu, ko izrekamo božične in novoletne želje.

Duhovnik je sicer pri tem pokazal navzgor in dejal, da se tedaj, ko se v našem srcu rodi Bog, nebesa dotaknejo zemlje, kar naj bi pomenilo, da pride Bog v naše srce od zgoraj, iz nebes. Da bi se to zgodilo, da bi se Bog rodil, ali da bi Bog prišel v naše srce, lahko sami prosimo Boga. Duhovnik: "Lahko rečeš, Gospod, jaz pa želim, da se v mojem življenju rodiš, pridi v moje življenje."

Meni kot brezbožniku ta dodatek, da pride Bog iz nebes, ni potreben. Pravzaprav sta obe trditvi, da se Bog v srcu rodi in da Bog pride od nekod v srce, protislovni. Ali se rodi iz mene, na primer tako kot samo meni lastna misel, ali pa pride v mene od nekod drugod. Kaj naj pomeni trditev, da pride od nekod drugod, da bi se v meni rodil? Gospod, pridi in se rodi. No, seveda, pred rojstvom je spočetje, je oploditev. Kaže, da se Bog v meni najprej bremadežno spočne tako, da pride seme iz nebes, in se potem rodi. Šalo na stran. Moj namen ni, da bi se posmehoval; razmišljam resno. 

Ponavljam: zadostuje mi prvi stavek, "da se Bog v tvojem srcu rodi", le da bi to frazo  zamenjal z besedami, da "obudim Boga v svojem srcu". Na ta praznik, na Božič, praznik rojstva Boga, obudimo Boga v svojem srcu. Ja, meni brezbožniku je ta stavek smiseln, smiseln zame, za moje življenje. 

Kako to, se sprašujete, saj ni logično. Pravite, da ne verujete v Boga, pa naj bi obudili Boga v svojem srcu? Ali to pomeni, da se boste iz brezbožnika za Božič ali za vse dni naprej prelevili v pobožnjakarja? Nič takega, ali pa, ja, a ne v takem smislu, kot morda mislite.

Kdo ali kaj je Bog? Religiozno verni in s tem tudi tisti, ki zavračajo Boga, si predstavljajo Boga kot bitje, kot osebo duhovne narave, osebo, s katero se lahko pogovarjaš; kot neskončno dobrotljivega duha, ki bdi nad nami in nas varuje. (Za naš današnji namen odmislimo podobo svetopisemskega Boga, ki je vse prej kot to; ki je iztrebljevalec narodov, ki ne verujejo vanj, in ki nam brebožnim grozi z večnim pogubljenjem - ne vem sicer, kaj to pomeni, ker ne verujem ne v svoje večno življenje ne v večno pogubljenje). 

Kaj pa, če si Boga mislimo drugače? Če si ga mislimo kot neko naše notranje občutje, neko naravnanost; tisto, kar nas bistveno določa in zavezuje; tisto, brez česar nehamo biti ljudje. Morda je to vest, upoštevanje zlatega etičnega pravila, naj drugemu ne storimo, kar ne bi želeli, da kdo stori nam. Naj pridem kar z besedo na dan: tisto, kar nas zavezuje in brez česar nehamo biti ljudje, je naša človečnost. Človečnost ne človeškost - ta zadnja je prepostavljena. Samo ljudje so lahko človečni ali nečlovečni. Imenujmo to lastnost zaskrbljenost za drugega, empatija, sočutje, vživljanje, usmiljenje, sposobnost stopiti v čevlje drugega ali kako drugače - vsi vemo, na kaj mislim. To lastnost imajo v načelu vsi ljudje, je univerzalna. Je pa včasih bolj kal, ki se ne razraste, ali ki zamre, zakrni, ali pa jo človek zanika, se ji odpove, ker so mu važnejši užitki ali oblast.

Bog zame ni bitje, oseba, duh "v nebesih" ali povsod okoli nas. "Bog" je prispodoba, metafora za človečnost. Če tako pojmujemo "Boga", postane poziv, naj v svojem srcu obudimo svojo človečnost, nadvse smiseln. Zakaj ravno za Božič? Za brezbožne pravzaprav ni razloga, da to storimo ravno na Božič. Ni pa odveč, da od časa do časa sami pri sebi naredimo "inventuro" in se vprašamo, kako je z našo občutljivostjo za dobro drugih. Za Božič praznujemo rojstvo Jezusa iz Nazareta, ki je kot mlad moški hotel ljudem pokazati, kaj je človečnost v nasprotju s primitivno nečlovečnostjo množice, ko je zaščitil prostitutko rekoč: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo" (Jn 8, 9); ko je nastopal proti togim, nečlovečnim postavam, kot so jih uveljavljali farizeji;  "Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote" (Mr 3, 27). 

Božič je praznik človečnosti. Praznujemo ga tako, da obudimo človečnost v svojem srcu. To pa gre lažje, če smo obdani z drugimi in obojestransko ljubeznivostjo, ob kateri se zavemo, da smo samo ljudje.

Sovražnik žensk na knjižnem sejmu

Rad berem kolumne gospodične Mojce Pišek, ker pogleduje na ta podalpski vrtec iz drugih, širših in pomembnejših svetov, čeprav ne vedno tudi bolj prosvetljenih. A v zadnji kolumni (Delo, 13. dec. 2019) me je zbodlo njeno mnenje o knjižnem sejmu. Očita, da je "napaberkovan iz vseh vetrov in nepregleden...". Zame je ta sejem, tak kot je, najljubša prireditev v vsem letu; vedno ga nestrpno pričakujem. Je tak, kot sejem mora biti. SSKJ definira sejem kot "prireditev, na kateri se prodaja in kupuje raznovrstno /dodajmo "knjižno"/ blago". Je tudi "živahen" in včasih kot pravi "babji sejem". Raznovrstnost knjižne ponudbe po vsebini in kakovosti je njegova odlika. Ni ga mogoče vsega pregledati, a je hkrati dovolj pregleden za tistega, ki približno pozna usmeritev posameznih založb. Knjige so razporejene v treh etažah po pomembnosti in/ali velikosti založb. Najmanj si želim, da bi kaka vsevedna komisija predhodno izbrala knjige po kriteriju "politične korektnosti" ali kriteriju kakšne druge pravovernosti. Kdo mi bo, zrelemu človeku, knjigo odsvetoval, jo dal na indeks? Kaj pomeni, če uprava odstrani iz razstavnih prostorov likovno provokacijo, opisuje druga kolumnistka, Ženja Leiler (Delo, 14. dec. 2019) ob primeru Duchampovega pisoarja v galeriji. Izid: avtor se je s to postavitvijo za vse čase vpisal v zgodovino umetnosti.

Bistvo kritike v kolumni je nastop "znanega slovenskega sovražnika žensk" (ki sicer menda v protislovju s svojo teorijo kot moški živi z žensko, a mogoče gre prav to danes v nos), kontroverznega psihoanalitika, ki mu kolumnistka očita sovražni govor proti ženskam, feministkam in LGBT. Tega človeka po njenem mnenju ne bi smeli spustiti na podij. To je prvi greh, greh vodstva sejma. Drugega greha smo, po njenem, krivi vsi, ki nismo protestirali, predvsem pa pisatelji, ki bi bili morali biti družbena vest, pa se v tej zadevi niso oglasili in so s svojo tiho podporo nastopu druge ubili (sic!). "Zakaj Slovenci v resnici ne marajo pisateljev", se sprašuje kolumnistka in - če povzamemo - odgovarja: Zato, ker se niso postavili v bran ženskam itd., ko jim je neki obskurni individuum odrekal njihove pravice. 

Prvič, pisatelji zame niso nikakršen enovit družbeni "objekt ali subjekt", ki bi ga imel ali ne imel rad; celo, če jih imam pred očmi kot družbeno "telo", kot člane Društva pisateljev. Drugič: rad imam ali pa nimam rad, kar kak pisatelj napiše. Bolj malo me zanima politično udejstvovanje Dostojevskega. Je kot pikica proti vesolju njegovega dela. Handkejevo politično stališče je madež na njegovi osebnosti, njegovo delo lahko kljub temu berem kot literaturo kogar koli drugega. Cankar je dejal, da kakovosti jajc ne gre soditi po moralnosti petelina. Torej zadržanje pisateljev ob morebitnih obrobnih provokacijah tega ali onega subjekta vsaj zame nikakor ni merilo, ki bi odločalo, ali bom bral in kupoval knjige, ali ne. 

Moža, o katerem je beseda, nisem poslušal, a če je res psoval in ščuval proti posameznikom, skupini ali kategoriji ljudi, nagovarjal k zlim dejanjem, ga je treba nemudoma vreči ven. Če je komu odrekal človekove pravice, pravico do samolastnega življenja v skladu z njegovim nagnjenjem in občutkom, če je pravice "teptal" (kako je to videti?), je bil njegov nastop neprimeren in je na taki prireditvi nezaželen.

Če pa je razvijal svojo teorijo ali "teorijo", magari teorijo o idealnotipskima moškem in ženski, o idealni družini, o ojdipskem kompleksu in motnjah spolnosti in kar je še tega – to so aktualna vprašanja duševnega zdravja - se je treba z njim spopasti na teoretski ravni in z empiričnimi raziskavami: v neposredni razpravi ali teoretičnem članku, ne pa mu prepovedati nastopa. Kategorija "sovražnega govora", na kateri temelji zahteva po prepovedi nastopa, je hudo zmuzljiva in napihljiva reč. Nedavno smo dokazovali, da je "fašist" faktografska oznaka in ne psovka; oznaka osebe, katere politično delovanje ima te in te konkretne značilnosti, opažene v politični zgodovini. Tako tudi izjave, da gre pri kom za "nerazrešen ojdipski kompleks" ne bi smeli vzeti za psovko, ampak za psihološko dejstvo (če je utemeljena). (Je imenovati nekoga proti njegovi volji "sovražnik žensk" sovražni govor?) Navsezadnje: kaj me briga, kaj si o meni ali o Ljubljančanih misli neki kvazi-psiholog. Ali pa me morda v živo prizadene? Če je mož različice doživljanja spola in spolnih opredelitev ocenjeval z vidika predpostavljene "normalnosti", mu je pač treba povedati, da je za časom; da je danes spoštovanje človekovega samodoživljanja in samoopredelitve na tem področju vrednejše od kakršne koli "objektivne" opredelitve in ocene njegove osebnosti. Vendar pa to ne pomeni, da je iskanje družbenih in osebnostnih pogojev ustvarjalnega in izpolnjenega življenja odveč in prepuščeno posameznikovi samooceni.  Psihiatrični bolnik ima drugačno menje o sebi kot psihiater o njem, a je zanj in za druge bolje, da se podvrže psihiatrovi obravnavi. Če je "normalnost" zastarel pojem, zdravje posameznika in družbe to ni in razprave o tem ne bi smeli imeti za končano in ovirati njeno nadaljevanje.

Lahko, da možak naklada; lahko da zagovarja zastarele nazore; tedaj teoretski obračun z njim ne bi smel biti težak. Lahko da so ga spustili na podij kljub temu, da so nasprotniki že obračunali z njegovimi nazori. Kaj pa zagovorniki? Tudi teh je kar nekaj. Se mora vodstvo sejma strankarsko opredeljevati? Audiatur et altera pars! Kot obiskovalec ne bi rad poslušal samo ene stranke, naj bo še tako napredna.

Saj so podobni demokratični sentimenti tudi na oni strani luže, ali pa so tam že vsi podlegli ene vrste ideologiji in "čistijo" predavalnice?

O evtanaziji - okrogla miza

Ob izidu knjige dr. Matjaža Zwitterja Pogovarjamo se o evtanaziji (Slovenska matica 2019) je bila na Slovenskem knjižnem sejmu, v soboto, 30.11. ob 11. uri, okrogla miza o tem vprašanju. Za mizo so sedeli avtor knjige, dr. Zwitter, predsednik komisije za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč, filozof dr. Edvard Kovač in dddr. Andrej Pleterski, sin pokojnega akademika dr. Janka Pleterskega, ki si je želel evtanazije. Pogovor je - po uvodnem nagovoru predsednika SM, dr. Aleša Gabriča, usmerjala filozofinja dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice.

Pogovor sem sicer snemal s telefončkom, a tu lahko povzamem samo poglavitne misli posameznih govorcev, da bo ostalo še kaj prostora za moj komentar. Dr. Zwitter je dejal, da lahko gledamo na evtanazijo z več vidikov: z vidika trpečega bolnika, ki si želi končati mučno življenje; z vidika ideologije ali verskega prepričanja; z vidika zdravnika, ki bi moral izvršiti usmrtitev. Pri tem samo dejanje usmrtitve pravzaprav ne zadeva le zdravniškega poklica. Usmrtitev lahko izvede kdor koli, kot je bil v pomladanski debati o tem opozoril dr. Ihan. Vendar do zdaj nismo v nobeni državi zasledili, da bi oglašali: "Kdor si želi umreti, naj pokliče breplačno telefonsko številko, pa bomo prišli in ga usmrtili." Povsod se pritiska na zdravnike. Za zdravnike pa sama usmrtitev ni problem; problem so kriteriji za presojo, ali je usmrtitev upravičena. Ti kriteriji so: neznosno trpljenje, neozdravljiva bolezen in soglasje bolnika. Vsi ti kriteriji so nezanesljivi. Vsako trpljenje se da ublažiti, razen če ga pojmujemo zelo široko kot socialno ali psihično trpljenje. Diagnoza "neozdravljiva bolezen" je nezanesljiva; možne so pomote, možna nepričakovana izboljšanja; usmrtitev pa je nepreklicna. Splošnih statističnih napovedi o dobi doživetja pri določeni bolezni ne moremo brez tveganja pripisati posameznemu bolniku. Svobodna odločitev pri jasni zavesti, ki naj bi bila pogoj ob soglasju bolnika, bolnika v bolečinah in obdanega s svojci, je problematična.

Dr. Zwitter je dodal še nekaj opozoril o definicijah osnovnih pojmov, posebno ob govorjenju o "pasivni evtanaziji". Evtanazija je aktivna usmrtitev. Pasivne evtanazije ni. Pravilen izraz za to, kar nekateri imenujejo "pasivna evtanazija", je "opustitev zdravljenja". "Opustitev nesmiselnega zdravljenja pri bolniku, ki mu ne moremo pomagati; odklop od naprav, ki ga vzdržujejo pri življenju, je edino etična. Če zdravljenje samo podajšuje agonijo, je to /opustitev zdravljenja/ edino prava pot. To ni evtanazija. Če bi bila to evtanazija, bi lahko rekli, da so evtanazirani vsi, ki so umrli doma in jih niso v zadnjem trenutku pripeljali na urgenco; vsi ki umrejo v domovih ali na navadnih bolnišničnih oddelkih in jih ne preselijo na intenzivni oddelek." Poleg tega obstaja še "pomoč pri samomoru". To je "pomoč zdravnika, da bolnik sam s pritiskom na gumb konča svoje življenje."

Dr. Voljč je poudaril, da govori v svojem imenu, da pa se njegovo stališče ne razlikuje pomembno od stališča Komisije za medicinsko etiko, ki ji predseduje. Najprej se je zavzel za široko, demokratično, javno razpravo o tem vprašanju. "Naj se slišijo vsi glasovi". To je razmejil od razprave v zdravniških krogih. Zdravniki so, tako kot javnost, razdeljeni: eni so za evtanazijo, drugi proti njej. V Sloveniji slednji na srečo prevladujejo. Zakon namreč problema ne bi rešil. "Če se sprejme zakon, kot je predlagan, bi imel vsakdo pravico do (asistiranega?) končanja svojega življenja, tudi če ni bolan." "Kako naj grem kot zdravnik na poziv k nekomu, ki je zdrav, in ga usmrtim, samo zato, ker se je odločil, da noče več živeti. To je popolna negacija zdravniške etike..." Poleg tega, meni dr. Voljč, "ni mogoče nobenega zakona tako natančno zakoličiti, da ne bi bili možni obhodi." Izkazalo se je, da je evtanazija lahko prostovoljna, lahko pa neprostovoljna in prisiljena. "Ko ta vrata odprete, ne boste tega duha nikoli spravili nazaj noter, kot bi v zakonu želeli." Če tudi opustitev zdravljenja pojmujemo kot evtanazijo, potem ni problema; to pri nas že imamo.

Tudi dr. Voljč je dodal terminološko pojasnilo. Ni prav v zvezi z evtanazijo govoriti o paliativni oskrbi. Ta nastopi takoj, ko uravnavamo neozdravljivo bolezen. Hipertenzija je neozdravljiva, lahko pa jo uravnavamo - to je paliativna oskrba. V zvezi z evtanazijo mislimo na terminalno paliativno oskrbo, medicinsko pomoč ob izteku življenja. "Ko je že jasno, da nobeno zdravljenje več ne pomaga, da se življenje bliža koncu, je etično opustiti zdravljenja in s paliativno oskrbo, lajšanjem bolečin, duševne stiske, s higieno, pomagati človeku dostojno umreti." Nič več zdravljenja, nič umetne ventilacije, nič več dragih zdravil. Človeku pomagamo s tem, da ga ne zapustimo; pomagamo mu s stiskom roke, nasmehom.

Trojni doktor Andrej Pleterski je dejal, da je tu "kot sin svojega očeta ... /z zgodbo, ki nam je znana/... in kot koordinator skupine Srebrna nit, združenja za dostojno starost." Podaril je, da je v tej zadevi pristranski, kot so pristranski tudi na nasprotni strani. Pripravili so že vse "gradnike" zakona, treba jih je le še povezati v celoto. "Varovalk bo v zakonu dovolj, da ne bo prišlo do zlorabe." O knjigi (prof. Zwittra) je dejal, da je napisana za vse, ki ne vedo, za koga naj bi se opredelili. "Te ljudi skuša  knjiga odvrniti od podpore zakonu o evtanaziji, češ da bi zakon povzročil posledice, ki ne bi bile dobre."... "Knjiga je spretno napisana, berljiva. Razvidno je, na čem temeljijo strahovi, o katerih knjiga govori, kaj so argumenti nasprotovanja zakonu."Gre za rešitev problema, ki se ga ne da pomesti pod preprogo. ... Paliativna medicina ne reši vsega. KME ne priznava, da ko bi imeli rešeno vso paliativo, ta problem še vedno ne bi bil rešen. Zwitter prizna ta problem, a ni imel odgovora, rekel je samo, dajmo se pogovarjati. Tudi dr. Ošlak je imel pogum dati konkreten predlog, kako rešiti problem brez zakona. Ne želim predavati o tem, lahko svoje mnenje utemeljim, a to bi bilo že predavanje."

V nadaljevanju pogovora je dddr. Pleterski še dodal pripombe k razpravi o primeru Nizozemske, kjer se zakon o evtanaziji uspešno izvaja. Poročila, ki trdijo nasprotno, izvirajo po njegovem iz druge ali tretje roke. On pa je proučil izvirne uradne podatke o izvajanju zakona in lahko potrdi, da ni bilo primerov zlorabe.

Dr. Kovač je pohvalil izid knjige, dejstvo, da razjasnjuje pojme v tej debati, tako da zdaj vemo, o čem govorimo in se lahko posvetimo bistvenim vprašanjem. Potem pa je vljudno a odločno pribil: "Zagovorniki zakona pravijo, da bo ta zakon tak, da do zlorabe ne bo prišlo. Takega zakona še ni bilo. Stari rek pravi: Summum ius summa iniuria. Najboljše pravo, največja nepravičnost. Ni mogoče izključiti zlorab."

Poudaril je, da je ključno vprašanje človekovo dostojanstvo, dostojanstvo bolnika pa tudi zdravnika, v katerega avtonomijo ne smemo posegati in nanj pritiskati. Omenil je pojav neutemeljenega zdravljenja v bogatejših deželah, kupovanja odvečnih zdravniških storitev. "To je ista pozicija kot pozicija zagovornikov evtanazije." To je pozicija človeka, ki meni, da lahko odloča o življenju in smrti: eden za umetno podaljševanje življenja, drugi za skrajševanje življenja po svoji volji. Vendar človek na svetu ni sam. S svojim dejanjem prizadene drugega. Dostojanstvo človeka ni v tem, da bi odločal o življenju in smrti, je v tem, da upošteva, da je poleg njega tudi drugi; da skrbi za drugega.

Zagovorniki evtanazije navajajo stoike, ki so govorili: jaz sem posestnik življenja. Toda za stoiki je prišla judovsko-grška civilizacija, ki sprejema življenje kot dar. S to civilizacijo pa je prišel tudi racionalizem. Izumili so logiko. Za Grke je logika pogovor. Že otrok nekaj sporoča z govorico telesa. Racionalizem izključuje pojem skrivnosti. Kot da je dostojanstvo v tem, da nekaj razumeš. Lahko si predstavljamo osebni odnos, ki je več kot racionalističen. Stisk roke ali kaj podobnega, osebnostna vez je globlja kot racio. Osebnostno vez je imel dr. P. On je čutil, da se bo žena prebudila, in res se je prebudila po 15 mesecih kome. "Kar potrebuje umirajoči, je živ stik, nasmeh, stisk roke, živo osebno vez. Če se odpremo dostojanstvu skrivnosti biti, spoznanju, da je življenje dar, če vzamemo zares, da imamo odnose, da sem odgovoren za drugega. Človek nima absolutne oblasti, ne obremenjujmo ga s tem."

***

Zame so bili ti prispevki zelo poučni. Razbistril sem misel okrog opredelitve osnovnih pojmov in sprejel argument, da zdravnikom ne gre nalagati dolžnosti usmrtitve, čeprav bi se verjetno našli zdravniki, ki glede tega ne bi imeli pomislekov. Sprejel sem argument o nezanesljivosti kriterijev za presojo o upravičenosti evtanazije v vsakem posameznem primeru. V svetu je niz primerov sodnih zmot pri odrejanju smrtne kazni, naknadno odkrite nedolžnosti eksekutiranih. Če se motijo sodniki, ni razloga, da se ne bi motili zdravniki. Sprejel sem argument o načelni nepopolnosti zakonov in o vedno možnih "obhodih", ki vodijo v nepovratne zlorabe. Verjamem tudi dddr. Pleterskemu, da na Nizozemskem do zdaj niso odkrili zlorab pri odločanju za evtanazijo. Sprejemam argument, da je življenje dar (čeprav tistih, ki so mi ga podarili, ni več med živimi in jih moje zavračanje daru ne bi prizadelo) in da mora človek, ki si želi končati življenje, misliti na bližnje, ki jih bo to njegovo dejanje prizadelo. Morda se lahko za to dejanje odloči po pogovoru in v soglasju s tistimi, ki bi jih prizadelo.

Tako mi je navsezadnje ostalo samo še vprašanje, ki bi ga zastavil nastopajočim v razpravi, ki je ni bilo, ker smo prekoračili predvideni čas. Vprašal bi: kje se pri nas dobi trobelika, ali ustrezen pripravek iz nje, pilula, tinktura, čaj? Kajti uvidel sem, da ni etično od nekoga zahtevati, da te umori. Tudi ne od zdravnika, ki je najbližji meji med življenjem in smrtjo. To se zgodi le med tovariši v vojni ali podobnih skrajnih razmerah, ne more pa se ob bolniški postelji. Torej sem prepuščen samemu sebi. In Sokrat mi je zgled. Avtonomno in dostojanstveno. Vpričo prijateljev, ki jih je prizadel, a ki so hkrati začutili veličino njegovega dejanja.

Potem sem se spet spomnil Sigmunda Freuda (o njegovi evtanaziji sem pisal v tem blogu - Freud: primer evtanazije, 19.2.19; o tem sem napisal tudi pismo bralca v Delo). Naj na kratko ponovim. Freud je imel raka na čeljusti. Odstranili so mu polovico čeljusti in jo nadomestili s kovinsko protezo, ki jo je ljubkovalno imenoval "moja pošast". Rak je vseeno napredoval in od časa do časa so mu odstranjevali nekrotično tkivo. Imel je skupno več kot 30 takih operacij in trpel je hude bolečine. Za blaženje bolečin je jemal samo aspirin, ker je rekel, da raje trpi bolečine, kot da ne bi mogel jasno misliti. Vse do nekaj tednov pred smrtjo je delal, to je, sprejemal paciente in pisal. Potem ni mogel več. Okrog njega se je širil smrad, tako da se je njegov kužek čovčov stisnil v oddaljeni kot sobe.
Ko tega trpljenja ni mogel več prenašati, je poklical k sebi dolgoletnega osebnega zdravnika in ga vprašal, če se spomni dogovora, ki sta ga sklenila, ko ga je Freud vzel za svojega zdravnika. Max Schur, tako je bilo zdravniku ime, je potrdil, da se spomni. Freud je dejal: Zdaj je napočil tisti trenutek. Povejte Anni. In zdravnik mu je vbrizgal smrtni odmerek morfija. Freud je zaspal za večno.

Filozofu postavljam (nepošteno zahtevno) hipotetično vprašanje: Anno F. bi (je) očetova smrt prizadela v vsakem primeru. Bi bila manj prizadeta, če bi F. umrl po več dneh ali tednih bolečin in omamljanja z morfijem, omamljen, otopel, nejasne, motene zavesti ALI jo je bolj prizadelo, ko je umrl, to je zaspal, ob pomoči zdravnika, potem ko se je pri polni zavesti sam odločil, da konča trpljenje in življenje? Bi Freudu pomagalo ohraniti dostojanstvo, če bi ga, omamljenega, hčerka, ki je morda ne bi več prepoznal, držala za roko ALI se je čutil dostojanstvenega, ko je sprejel odločitev o svojem koncu in predvidel spokojen sen?

Žrtvujoča se mati

Marcel Štefančič je napisal debelo knjigo o svojem branju Ivana Cankarja. Ta knjiga me še čaka. Zadnjič sem malo pokukal vanjo in domnevam, da bo precej naporno branje. V prejšnji Oni (6. 11 18), prilogi Dela, je bil ob izidu te knjige objavljen intervju s Štefančičem z uredniškim naslovom "Cankarjeva mati je bila bolj kot ne pošast", kar je citat iz intervjuja, kjer avtor utemeljuje svoje stališče. Štefančič je tako na svoj način označil s - po mojem mnenju - pregrobo oznako tisto, kar so doslej označevali z besedami "cankarjanska mati". To naj bi bila samopomilujoča, žrtvujoča se mati, ki s svojo pojavo in vedenjem vzbuja v otrocih občutke sramu in krivde in jih tako veže nase.

Na ta intervju se je odzvala bralka (Ona, 13. 11. 18), ki piše, da je "razžaljena" zaradi te Štefančičeve izjave. "Oskrunil je pisatelja, njegovo mater in njegovo umetnost", piše bralka, samohranilka, ki "je morala poskrbeti za marsikaj". Opisuje, kako je skrbela, da bi prinesla k hiši "kak tolar za preživetje".

Cankarjeva mati se je borila z veliko revščino ob nesposobnem očetu in veliko otrocih v revni deželi. Ni pa rečeno, da ni mater, ki zlorabljajo svoje otroke telesno ali pa – kar je za njihovo dozorevanje enako škodljivo – čustveno. V kolikšni meri velja to za Cankarjevo mater, naj se pričkajo literarni zgodovinarji. Mene bolj zanimajo današnje matere, med katerimi pa bi za to ali ono lahko uporabili slabšalno oznako »cankarjanska mati«.

S temi mislimi v glavi sem danes naletel na fejsbuku na objavo, ki z laičnim pedagoškim namenom opisuje prepir med materjo in odraščajočim sinom. Sin je materi izročil račun za svoje storitve v gospodinjstvu, kot so košnja trate, pospravljanje sobe, varovanje mlajšega bratca, odnašanje smeti itd. v skupnem znesku 103 evre. Mati je na hrbtno stran tega »računa« napisala svoje storitve: nosečnost, prečute in prejokane noči, skrb ob boleznih, nakupe igrač, napore v službi za več denarja, vseh vrst bolečine, odpovedovanje svojim interesom itd. Taksativno je navedla 14 »storitev«. Ob vsaki je pripisala: nočem plačila. »Ko je fant to prebral«, piše v objavi, »je zajokal, pogledal svojo mamo in rekel: "Mama, rad te imam!" Vzel je svinčnik in na svoj »račun« napisal z veliki črkami PLAČANO, in mamo tesno objel."

Malo se mi je obračalo ob tej solzavi zgodbi, a pomislil sem, da lahko ob njej pojasnim, kaj je narobe s tako vzgojo.

Najprej o tem, kar je realnega na stvari. Res je, da je vloga mame v glavnem neprecenljiva. Res je, da je materam samohranilkam še posebej težko, saj se znajdejo v vlogi tistega, ki mora poskrbeti za preživetje cele družine; poleg tega pa še v zelo zahtevni in protislovni vlogi vzgojiteljice, ki ji manjka dopolnilo v očetovski vlogi. Zgoraj navedeni materinski napori so v glavnem resnični.

Nekaj povsem drugega pa je odnos med materjo in sinom, kakršen je prikazan zgoraj in je povsem verjeten. Kaj pomeni fantov "račun", ki ga je izdal materi? Prvič, fantov "račun" je klic po ljubezni, po sprejetosti kljub mladostniški težavnosti. Običajno tiči za otroškimi materialnimi zahtevami, kot tudi za prestopki, kakršni so kraja, goljufija in podobni, potreba po sprejetosti in ljubezni. Otrok se ne čuti sprejetega, upoštevanega, kaj šele uslišanega. Tako nesprejetega se lahko počuti kljub materinim dejanskim naporom, ki jih vlaga v preživetje družine in vzgojo otrok. Drugič, odraščajoči fant potrebuje denar, s katerim bi lahko samostojno razpolagal - žepnino, ne samo zaradi njegove menjalne vrednosti, ampak tudi kot simbol samostojnosti. Za nenavaden način "prodajanja" in "obračunavanja" svojih storitev za dom in družino se je odločil po prepiru z materjo; o čem in kako se je odvijal prepir, ne vemo, sklepamo pa lahko, da je ocenil, da bi mama tako neposredno prošnjo zavrnila, zato jo je sklenil podkrepiti z "obračunom storitev".

Če je mati taka, kot izhaja iz navedenega opisa, je tako fantovo doživljanje povsem verjetno. Ta mati je žrtvujoča se mati. Poleg tega je natančna samoljubna knjigovodkinja svojih materinskih storitev. Mati za vse svoje trpljenje noče plačila. Je velikodušna? Kje pa! Noče plačila v denarju, tako kot ga zase zahteva fant; zahteva plačilo druge vrste.

Razumni starši sploh ne govorijo z otrokom o svojih zaslugah za otrokovo bitje in žitje in mu svojih naporov ne očitajo! Te napore jemljejo kot nekaj, kar so si sami rade volje zadali, čeprav je včasih resnično težko zdržati. Omenjena mati vzbudi v fantu občutek krivde, otrok zajoka in se skesano odpove svoji zahtevi. Otrok spozna, da se ona žrtvuje zanj. On je vzrok njenega trpljenja. Lahko si mislimo, kako je človeku živeti z občutkom, da je onesrečil lastno mater. A to še ni vse. Končni smoter se izkaže potem, ko fant zajoka, objame mater in ji izpove svojo ljubezen. Odraščajoči fant se vrne v materino naročje, namesto da bi se osamosvojil od nje. To je pošastna sebičnost žrtvujoče se matere. Na to verjetno misli Štefančič.

Pa povejte še, slišim glas, kako naj ravna mama, ki ji pride fant s tako zahtevo? Razumna mama se sama pri sebi vpraša, kaj to pomeni. Prepozna otrokovo težnjo po samostojnosti in prošnjo za sprejetost in uslišanost. Reče mu: Res, za svoja leta veliko pomagaš in prispevaš za družino. S tem mi močno olajšaš moje delo. Tudi brez tega te imam rada, ampak tvojo pomoč cenim. (Objem.) Stvari, ki jih narediš ti, ali ki jih naredim jaz za družino, pri nas ne plačujemo z denarjem. Zdi se mi, da potrebuješ žepnino. Je tako? Če da: lahko ti dam toliko in toliko. To je tvoj denar, ki ga lahko porabiš, kakor hočeš. Ko boš to porabil, do naslednjega meseca ne dobiš nič več. Velja?

Dve nenavadni ljubezni: druga

V isti številki Sobotne priloge Dela kot zgodba o pornodivi Stoyi je intervju Patricije Maličev z usmiljeno setro Ancilo, Danijelo Kladnik, Korošico, redovnico Družbe hčerk krščanske ljubezni Vincencija Pavelskega, ki se je pred nedavnim upokojila po štiridesetih letih dela usmiljenke, a pri tem delu še vedno vztraja, srečna v svoji odločitvi za redovništvo. 

Izvira iz revne družine s sedmimi otroki, družine, ki jo je oče zapustil. Skozi življenje se je prebijala s skromnostjo, pridnostjo, in s pomočjo sorodnikov skupaj z družino. Končala je gimnazijo, čeprav se je težko učila, in po maturi po zgledu sošolke, ki se je odločila za uršulinke, vstopila v red usmiljenih sester. Privadila se je redovniškemu življenju in ubogljivo sprejela vse omejitve in dejstvo, da o pomembnih stvareh, na primer o bolečih premestitvah, ni odločala sama. Spoznala je, da je po vsaki ločitvi od privajenega prišla v novo, zanimivo okolje. "V mojih enainpetdesetih letih kot sestra usmiljenka sem bila dvanajstkrat premeščena. Premestitev je podoba smrti. Zamajejo se tla pod nogami. Posloviti se je treba in odmreti in narediti prostor novemu."  Redovniška pot jo je vodila najprej v Beograd in nato na Goriško. Končala je Teološko fakulteto. 

Mladostnih zaljubljenosti ne omenja. Njen prvi vzgib je bila želja po materinstvu. Rada bi bila mama. "V času razmišljanja o svoji življenjski poti po maturi sem imela tudi željo postati mama šestih otrok. Torej mama in žena in medicinska sestra, pa še župniku bi pomagala učiti verouk, ker sem videla, da potrebuje pomoč. In notranji glas sem slišala: Če boš vse to, pa ne boš nič! - Odrekla sem se možu in naravnemu, fizičnemu materinstvu in kot usmiljenka zaživela v širino in globino duhovno materinstvo."

Vendar je prišla pri svojem delu v stik z moškimi, sicer duhovniki, pa vendar. "Moje sodelovanje z duhovniki kot katehistinje se je začelo pri mojih osemindvajsetih letih v Mirnu pri Gorici in okolici. Večkrat sem doživela različne poglede med menoj in njimi." Bili so pogledi, nič več. Odnos ni šel v tej smeri, raje jih je doživljala kot sodelavce in mnenjske sogovorike ali nasprotnike. "Sodelovala sem s petimi duhovniki, župniki. Moška glava in žensko srce sta se večkrat kresala. Sem se pa prav od njih učila logičnega mišljenja. Veliko znanja sem pridobila prav kot njihova sodelavka." Z moškimi je torej vzpostavila stik na spoznavni ravni, na ravni stvarnega sodelovanja, pri tem pa ohranila distanco glede spolnosti. "Spoštljivo razdaljo in bližino do mene pa so ohranjali oni in jaz. Duhovniki so bili na ta način očetovski varuhi mojega devištva in jaz njihova vesela, navdušena sodelavka."

Tako je s pomočjo moških, doživetih kot očetov, mentorjev in sodelavcev ohranila devištvo, ali rečeno drugače: dosegla in obvarovala sublimacijo spolne energije v predstavo idealiziranih likov vesoljne ljubezni, Jezusa in Marije, ki ji zdaj sijeta iz obraza slehernega človeka, s katerim se sreča. Njena ljubezen je duhovna ljubezen, agape, ljubeča skrb in predanost drugemu brez spolnih odnosov.

"Vsak človek je moj, sem ga vesela, mu rada prisluhnem, mu rada pomagam, rada zanj molim, ga izročam Jezusu, Mariji, Jožefu. Še več. Iz vsakega obraza sijeta Jezus in Marija. Vsak obraz je Jezusov in Marijin obraz. Z Jezusom v tabernaklju skupaj z Marijo sem v imenu vseh ljudi, sem z vsemi ljudmi. V teh dveh osebah so vse človeške oblike življenja in ti dve osebi, Jezus in Marija, jih plemenitita."

Lahko bi analizirali tovrstne predstave, ki so v jedru religioznega doživetja, in jih primerjali z vlogo predstavnosti, domišljije, vživljanja v imaginarno in realnih učinkih tega na bolj -mesenih- področjih življenja. Iz spoštljivosti do Ancile tega ne bomo storili, ker za njeno življenje in življenje vseh, ki jim je pomagala, to ni bistveno. Kajti tudi Ancila je v popolni predanosti likom svoje vere našla sebe, svojo življenjsko lego, ki je tako različna od življenjske lege (ali leg) Stoye. O tem priča njena sproščena, neusahljiva energija pri žrtvovanju za Drugega.

Različni smo, a vsak išče izpolnitev svojih edinstvenih teženj, vsak se umiri šele, ko -najde samega sebe-, svojo življenjsko lego, svoj metier, svoj dom. To sem napisal ob premišljevanju o svojih, precej mlajših, znancih, ki že drugo desetletje živita skupaj v skladnem in ljubečem partnerstvu brez ožje pojmovanih spolnih odnosov. Razmišljanje starca. Amen.

Dve nenavadni vrsti ljubezni: prva

Ni bilo Valentinovo, ne osmi marec, ne kakšen mednarodni dan ljubezni, se je pa približeval praznik Marijinega vnebovzetja, ko je Sobotna priloga Dela objavila, verjetno ne da bi uredniki sami hoteli, da bi kak bralec to prepoznal in povezoval, dve zgodbi o dveh različnih vrstah ljubezni ali vsaj zaljubljenosti. Sprejemanje obeh brez predsodkov nam širi dušo.

Prva je zgodba pornozvezde Stoye, Jessice Stojadinović, Američanke srbskega rodu, ki si je ustvarila ime in slavo z nastopanjem v hardcore porničih, prostodušnim opisovanjem odnosa do svojega dela in prizadevanjem za detabuizacijo spolnega dela v blogih in kolumnah znanih časopisov, celo New York Timesa. Seveda je bil čas, ko sem gledal porniče na spletu in v poznih letih nadoknadil pomanjkljivosti svoje spolne izobrazbe. Kaj sem si mislil o ljudeh, ki to uprizarjajo in snemajo? Nisem mislil, kot nekateri pravoverni levičarji, da so ti ljudje v to prisiljeni, če hočejo preživeti. Gotovo to velja za nekatere in ponekod, predvsem v revnejših predelih sveta in v deželah, kjer vlada množična revščina, tako kot to velja sicer za prostitucijo. Gotovo pa je, posebno v razvitejših deželah, možna tudi izbira. Gotovo je tudi, da nekateri v tem uživajo. Stoya je začela z golimi fotografijami za preživetje in nadaljevala s porniči (za boljši standard?), a sama priznava, da v tem uživa in da bo to počela, dokler bo šlo. Mislil pa sem, in mogoče je to v večini primerov res, Stoya pa je le izjema, da gre pri tej reči za "goli seks", ogoljen vseh čustev, mehanično porivanje, verjeto pod vplivom kakšnih substanc. Mislil sem tudi, in mogoče je tudi to v glavnem res, da so ti ljudje "prazne osebnosti", na meji psihopatije, s skromnim čustvovanjem in nesposobni "normalnih" odnosov. To svoje mnenje sem spremenil potem, ko sem prebral intervju Vesne Milek s Stoyo (Delo SP, 11. 8. 2018). Morda je ta ženska izjema, toda zame pomembna izjema, ki dokazuje, da so tudi od puritanske morale zavržene oblike spolnosti oblike ljubezni: ne zgolj telovadba ampak odnos z drugim in užitek, ki razsvetljuje življenje - tistih, ki izvajajo, in tistih, ki gledajo. Najbrž pa je tako, da so dobri in slabi porniči in da to, kar pišem, velja za dobre porniče, ne za slabe.

Stoya ni prisiljena, da dela, kar dela. Lahko izbira. »Toda sama, sploh ker prihajam iz pornoindustrije, zelo pazim, s kom to delam, zakaj in kako. Ker če jaz nisem srečna, se to na kameri vidi. Gledalec to občuti.« (Vsi citati so iz intervjuja z Vesno Milek.) Vedno lahko sama izbira, s kom je in kaj počne. Sama izbira partnerja, partnerico, s katerim posname določen prizor. »To je bil moj pogoj, ko sem podpisala triletno pogodbo. Da sama odločam, kdo bo moj partner na snemanju, kaj bom počela in česa ne.« Doda, da tako lahko ravna tisti, ki ima ob tem še drug vir dohodkov. Stoya je pri tem delu srečna, doživlja "kemijo", privlačnost med partnerji. »V trdopornografske prizore vstopam samo takrat, ko že preverim, da kemija med nami deluje. » Ne le, da doživlja privlačnost, vsakič znova se zaljubi v partnerja/e. »Gre za to, da se zaljubiš vsakič znova. … V soigralce, vsakič znova. Najbrž je podobno z igro. Ko si pred kamero, v določenem prizoru, čutiš resnično radost, resnično bolečino, žalost, jezo, vse to, kar nosiš nekje globoko v sebi, vse to, kar ti si. Pri pornografiji je podobno, paleta čustev je morda malo bolj omejena…, toda strast, poželenje in oboževanje, ki jih čutiš med seksom, so pristni. Sicer, vsaj zame, to ne deluje.« Ko se je pri 21-tih odločala za poklicno pot, je bila ena od možnosti tudi ples, a izbrala je seks. "To je bilo v času, ko sem ravno odkrila, kako zabaven je lahko seks. Tako da sem si rekla, okej, torej ne bom postala vrhunska plesalka, lahko pa s svojim telesom počnem drugo zabavno stvar. Ples in seks imata veliko skupnega, veste.« »... z goloto seveda nimam težav. Moje telo sprejemam takšno, kot je, in to že zelo dolgo časa.« »Čeprav se je takrat moja odločitev zdela precej nerazumljiva, zdaj, po štirinajstih letih v tem poslu, lahko rečem, da je bila to res dobra odločitev.«

Odklanja oznako, da je igralka. Ona to, kar dela, živi. »…  jaz nisem igralka, jaz ne igram. Jaz sem zares v stvari, seksam z ljudmi, s katerimi si to res želim, in to delam zares. To ni igranje. In nihče me v to ne sili.« Orgazma ni nikoli zaigrala. »Drugače ne bi bilo zabavno…« »… rada delam to, kar delam … Jaz snemam porniče. Rada snemam porniče in uživam v seksu pred kamero. … Jaz se na vsakem snemanju zaljubim... To se ne izključuje, biti zaljubljen in snemati porniče.«

To kariero namerava nadaljevati. »Gotovo so določeni praktični zadržki /glede nadaljevanja kariere/  imam dvaintrideset let, in snemanje pornografije zahteva določene fizične sile, energije, sploh pa elastičnost telesa. Sama upravljam s kamero, in to med spolnim aktom, tako da je to fizično precejšen izziv. »V pornografiji se lahko veliko naučiš o lastni seksualnosti. Na porno setu lahko počneš stvari, ki jih v resničnem življenju ne moreš, hočem reči, da je veliko bolj zapleteno. /Na primer/ »Dvojna penetracija. Ki je, to moram reči, res boljša kot analni seks. V realnosti zelo težko najdeš dva penisa, ki lepo reagirata na to, da sta zelo blizu drug drugega.«

Stoya je zaslovela tudi zaradi tega, ker je prijavila svojega življenjskega partnerja, tudi pornozvezdnika,  zaradi posilstva. "Nikoli, nikoli do tistega trenutka /ko jo je posilil / me nihče ni prisilil v spolni odnos. Ni spoštoval moje besede stop, dovolj. In to je bila zame boleča in ponižujoča izkušnja.« 

Stoya ima življenjskega partnerja in, če izvzamemo naporna potovanja in njeno delo, živi "normalno" življenje, je s svojim razmišljanjem in pisanjem o tem poklicu, družbeno angažirana intelektualka. Živi pristno življenje, kar se odraža tudi na njeni figuri, kot jo opisuje Vesna Milek: 

"Prvo, kar opaziš na Stoyi, je kontrast med stereotipom, ki ga imamo o pornodivah, in to neobičajno, delikatno podobo; porcelanasta, skoraj prosojna koža, zadržana gracilna figura, lasje, speti v figo, nič ličil, kot lik iz francoskega novega vala. Z enako retorično spretnostjo in nekakšno nedolžnostjo, pospremljeno z navihanim nasmeškom, govori o knjigah, Foucaultu ali dvojni penetraciji."

Ta zgodba mi ni povedala samo, da "seks ni nič grešnega", ampak da tudi pornoigralka doživlja pri svojem delu zaljubljenost, kar je celo nujen pogoj dobro opravljenega dela, in da v svojem poklicu resnično uživa. 

Potem je firbec pogledal dva Stoyina videa (vtipkaj "you porn" in "stoya"). Nista za sramežljive duše, sploh ne za moraliste, pa tudi ne zame. Pri teh letih ni več pravega užitka, sicer pa: ja, punca je pristna, najbrž res uživa, je simpatična, ima luštno mucko, ki jo darežljivo razkazuje. Bog ji požegnaj.