FILOZOFIJA IN INTUICIJA

Modri ne bere knjig, ampak piše misli - iz sebe.

Na Obrazniku (facebook) sem naletel na zapis nekega Dmitrija Simčina, podpisanega v cirilici, ki piše, da pravi filozof ne bere knjig, ampak razmišlja "iz sebe" : "Kaj je prava filozofija? To je mišljenje iz sebe samega prek dejev zavesti (acts of awareness) ... ustvarjanje, ne konsumiranje. ... Filozof ne konsumira; kulturo uporablja kot izgovor (pretext) za živo mišljenje njene dekonstrukcije. Ni mogoče misliti svobodno, če se napolnjujemo s klišeji in splošno sprejetimi normami, ki jih povprečen človek imenuje "zdrava pamet" in "normalnost". ... (Tako imenovani, op. pis.) nosilec kulture, rafinirani intelektualec ... je anti-filozof, ideolog, napredni potrošnik-kompilator. In če si predstavljate modreca v knjižnici, obkroženega s knjigami, to ni modrijan - je zgodovinar. Modri ne bere knjig, ampak piše misli - iz sebe."

Nimam se ne za filozofa ne za modrega. Rad pa kaj filozofskega preberem in kdaj kaj pomodrujem. V moji podstrešni sobi so vse navpične stene obdane s knjigami. Zato so me gornje besede prizadele.  Sem mislil, da ... Ja, gotovo: knjige okoli mene niso znamenje moje modrosti. 

Vendar sem začutil, da ima ta cirilični gospod prav, vsaj nekoliko. Večina tistih misli, ki jih imam za odločilne za svoje življenje, ne izvira iz knjig, iz prebranega. Izvira iz tega, da sem v nekih trenutkih svojega življenja prisluhnil sebi. Seveda ne živim v vakuumu; seveda sem bral to in ono, seveda sem gledal filme in poslušal govorce. In vse to se je v meni kvasilo. Sam pri sebi sem zaslutil odgovore, v prebranem sem našel potrditev. Še kdo drug je prišel do istega uvida. Kaj je smisel življenja? Življenje samo, življenje, ne obstoj. Življenje lahko zapraviš. Tega nisem prebral v knjigi - destiliral sem iz vsega, kar sem doživljal. Prizadevaj si za živost; pojdi za soncem... 

Prav tam, na Obrazniku, sem našel še drug zapis. Upoštevanje razuma, enakosti, svobode posameznika in kritičnega mišljenja izvira iz razsvetljenjstva, ki pomeni prebuditev iz stoletij mračnjaštva. Izvira od Descartesa, Lockeja, Kanta. Tako mislimo. Filozofski tradiciji se imamo zahvaliti za to, da so te vrednote zasijale v svoji polnosti in nas prežele. Rodile so se iz kritičnega branja filozofskih predhodnikov. Iz knjig. Res?

Ločen od vsega tega pisanja je v 17. stoletju v Etiopiji živel Zera Yacob (ok. 1599–1692). Bil je Etiopijec, rojen verjetno v pokrajini Aksum, današnji Tigray. Živel je v pokrajini Amhara s pravoslavno tradicijo. V tistem času so se v Etiopiji predstavniki prvotnejše pravoslavne vere spopadali z misijonarji, ki so širili katoliško vero. Yacob se je vpletel v te spore in nasprotoval avtoritetam pravoslavne cerkve v imenu razuma. Ker so ga imeli za heretika, se je po lastnih zapisih umaknil v osamo v votlino blizu reke Tekeze. Tam je živel brez stika s sočasno evropsko kulturo kot puščavnik, premišljeval in pisal. V svojem delu Hatata ("Preiskava" ali "Raziskava", okoli leta 1667) je izrazil svoje zaupanje v razum (racionalnost) kot temelj spoznavanja; kritiziral slepo sprejemanje avtoritet, tako verskih kot družbenih, in zagovarjal misel, da lahko vsak človek sam pride do resnice, če razmišlja pošteno. To pomeni, da človek, ki si upa misliti; ki sledi misli, kot se poraja v njem, in jo izrazi, lahko neodvisno od drugih odkrije novo, kar pomaga osmisliti njegovo življenje in izraziti duh časa in kulture za druge. Ob tem ali kasneje lahko preveri svoje razmišljanje ob razmišljanju drugih. To ne pomeni, da branje ni pomembno ali da je celo zavirajoče in zavajajoče vsrkavanje prežvečenih samoumevnosti in ideologij, ampak da je treba v prvi vrsti prisluhniti svojemu doživljanju in svoji misli ter jo potem preverjati v dialogu z drugimi.

Podatki o Zeri Yakobu s pomočjo UI.

BIOGRAFIJA BOGA

 

 

Oni dan sem ponovno vzel v roke debelo žepnico z naslovom God: A Biography, avtorja Jacka Milesa, kolumnista in člana uredništva Los Angeles Timesa, tudi literarnega kritika, nekdanjega jezuita, ki je poleg študija teologije v Rimu in Jeruzalemu pridobil še doktorat iz bližnjevzhodnih jezikov na Harvardu. To njegovo delo, ki je izšlo leta 1995, je bilo nagrajeno s Pulitzerjevo nagrado za biografijo. Malo pozno sem se spomnil na to knjigo, a Bog je večen.

Ne nameravam opisovati ali celo ocenjevati tega dela ne v celoti ne delno, zadržal bi se rad samo ob vprašanju, ali je mogoče (na)pisati biografijo Boga; kaj naj bi to sploh pomenilo. Da držim v rokah natisnjeno knjigo z naslovom Biografija Boga, je dejstvo. Ali je to, kar je v njej, res biografija ali kaj drugega, pa je odprto vprašanje.

Avtor sam si v predgovoru oziroma prvem poglavju zastavi to vprašanje: Je možno opisati življenje Boga? Ateist bi brez posebnega razmišljanja odgovoril, da ne: o izmišljeni osebi ni mogoče napisati življenjepisa. Lahko o njej napišemo roman, ampak potem je to roman, bolj ali manj verjetna in berljiva in umetniško prepričljiva literatura, ne pa biografija. Tudi teistu, krščanskemu verniku (kajti v mislih imamo krščanskega Boga), se zazdi tak naslov knjige nenavaden, sumljiv, morda celo bogokleten: neki človeček si je neskončnega Boga, Stvarnika nebes in Zemlje in tako dalje, v načelu nedoumljivega, postavil predse kot predmet, ki naj bi ga opisoval. Ponižal ga je na raven nekakšnega "idola", kipca, ki ga je mogoče opisovati.

Pisec se ogradi z vseh strani. Ni zgodovinar, ne namerava napisati zgodovinske biografije. Ne namerava pisati kot teolog in kaj novega povedati o Bogu. Tudi ni, sklepamo, filozof ali kritik religije, ki bi dokazoval obstoj ali neobstoj Boga. Postavi se na stališče, da obstaja Biblija ali Sveto pismo (misli predvsem na Staro zavezo), to je knjiga, ki nevernim govori o Bogu, vernim pa je to beseda Boga. Na njeni osnovi je mogoče opisati, kaj je Bog počel v času od stvarjenja in do koder sežejo pripovedi Svetega pisma; kako se je spreminjal in kakšen je, kakšne so njegove lastnosti, opisane v sedanjem, posvetnem jeziku. Pisec bi rad ostal v okviru literature, književnosti; zanima ga, kakšen je Bog kot literarni lik, opisan v Svetem pismu.  

"Ali se lahko za literarni lik reče, da živi življenje od rojstva do smrti ali drugače, da se razvija od začetka do konca? Ali pa je literarni lik – pritrjen na strani knjige, ujet v vedno iste besede in dejanja – samo nasprotje živega, razvijajočega se človeškega bitja?" Ko skuša odgovoriti na to vprašanje, obnovi pisec spor med angleško govorečimi literarnimi teoretiki v prejšnjem stoletju. Ti so se razdelili na tabor kritikov in tabor akademikov ali šolnikov. Prvi so zagovarjali nazor, da ne moreš razumeti Hamleta, če miselno ne sežeš preko tega, kar vidiš na odru, in si predstavljaš Hamleta kot resnično zgodovinsko osebnost, ki se je rodila v določenih resničnih zgodovinskih okoliščinah. Drugi so vztrajali na tem, da je vse, kar imaš na voljo, to, kar se dogaja na odru, oziroma, kar je napisano. Hamleta razumeš na osnovi tega, kar vidiš na odru. Sklicevali so se na Hamletove besede ob uprizoritvi njegove igre v igri (v prostem prevodu): »Igra je vse, kar je« (The play's the thing). "Menili so, da empirično gledano, ni Hamleta; so samo Shakespearove besede na papirju, zato se lahko legitimno govori samo o njih."

Značilen je piščev obrat ob koncu povzemanja te razprave, ki razkriva njemu samemu prikrito protislovje v njegovem stališču. Medtem ko je v začetku zagotavljal, da želi pri opisovanju Boga ostati v okviru literature, ne teologije ali zgodovine (in bi torej pripadal stranki akademikov), na koncu trdi (in s tem prestopi na stran kritikov): "Lik, za katerega menimo, da ne živi onkraj odra, tudi na odru ne zaživi. Tako je tudi z Bogom kot protagonistom Biblije." S tem prestopom nam je avtor povedal, da veruje, da Bog živi tudi zunaj Biblije, ali drugače, da on veruje v Boga. Če ga ne bi bilo, Boga, tudi v Bibliji ne bi "zaživel". Če Martin Krpan ne bi v resnici živel, nas tudi v Levstikovi zgodbi ne bi prepričal. Torej: Martin Krpan je zgodovinska osebnost. Torej lahko to isto trdimo za Don Kihota in Fausta in za brez števila izmišljenih literarnih likov. Od kod torej njihova prepričljivost, če so izmišljeni in niso nikjer in nikoli zares živeli?

Njihova prepričljivost ne izvira iz bralčeve predstave, da so ti liki nekje živi; nasprotno, prepričljivost ni posledica predstave o živosti; občutek živosti, nazornosti, je posledica umetnikove prepričljivosti, veščine vživetja v like, ki jih opisuje in natančnega nazornega opisovanja njihovih notranjih in zunanjih stanj in dejanj. Vse te angleške literarne učenjake bi bil lahko poučil naš stari Josip Vidmar, da gre pri literaraturi za veščino empatičnega ustvarjanja verjetnih likov in položajev - ne resničnih, verjetnih, takih, kot bi bili resnični. Gledalcu ni treba, da bi si mislil, da resnični Hamlet nekje obstaja, da bi se lahko vživel v igranega Hamleta; kot ni treba, da bi verjel v resnični obstoj Martina Krpana, da bi užival v Levstikovi zgodbi.

Miles je tako svoji veri podredil književno teorijo in logiko. Teorijo zato, ker je zaradi svoje vere v obstoj Boga zunaj Biblije zavrnil nazor, ki mu je bil prvotno bolj naklonjen, da je "igra vse, kar je", to je, da Bog obstaja samo v Bibliji, samo kot literarni lik; logiko zato, ker bi po njegovi (spreobrnjeni) logiki v resnici obstajali tudi Don Kihot, Faust in Martin Krpan. No, zaradi tega Milesovo pisanje biografije Boga ne trpi; kot analitik je izvrsten.

Biografij je več vrst. Prava biografija je zgodovinska biografija, to je, na osnovi dokumentov (pisnih, ustnih in drugih virov) narejen opis življenja zgodovinske osebe, osebe, ki je nekoč resnično živela. Pisec take biografije navede, prepiše ali povzame dokumente, ki opisujejo dogodke, okoliščine in značilnosti oseb in jih uredi v časovno zaporedje človekovega življenja. Praznine v dokumentaciji in povezave med dokumentiranimi dogodki dopolni z domnevami, ki jih kot take jasno označi, in vse poveže v zgodbo, ki ima ves čas značaj domneve (hipoteze), saj se vedno lahko pojavijo dokumenti, ki ovržejo to ali ono domnevo. 

Na osnovi dokumentarnih virov ali zgodovinske biografije lahko nastane literarizirana ali romansirana biografija. Ta bolj ali manj verno opisuje dejanske dogodke in osebe; bolj ali manj poudarjen je domišljijski prispevek pisca. Tako delo je v skrajnem primeru le še roman, ki se samo v nekaterih točkah opira na resnične dogodke v življenju protagonista. 

Sveto pismo je religiozno besedilo, katerega namen je čaščenje Boga ter posredovanje, utrjevanje in širjenje vere. Ni zgodovinopisna knjiga. Njeni pisci in njeni viri niso znani. V njej opisani dogodki in osebe niso - z nekaj izjemami - preverjeni na način zgodovinske vede. V to, kar je v tej knjigi opisano, se veruje ali ne veruje, tega se ne dokazuje. Bog, ki je v njej opisan, in njegova dejanja, je Bog izročila, ustnih in kasneje zapisanih pripovedi ljudi, ki so vanj verovali. Kakšno biografijo Boga je mogoče ustvariti zgolj na osnovi te knjige?

Sveto pismo stare zaveze je zelo raznorodna knjiga in zelo obsežna, ima skupaj s pojasnili blizu 1500 strani. V njej so besedila velikega števila piscev: pet Mojzesovih knjig, šest knjig zgodnjih prerokov, petnajst knjig poznejših prerokov, trinajst spisov, deset apokrifnih knjig. Gradivo je vsebinsko in oblikovno zelo raznorodno: od opisov božjih dejanj in dejanj drugih pomembnih oseb (kraljev), opisov dogodkov, do molitev, hvalnic in podobnega. Že od nekdaj so za namene verskega pouka pripravljali krajše izdaje. Primer take je npr. Ilustrirano družinsko sveto pismo (angl. založbe Dorling Kindersley, prevod založba Stillmark, Ljubljana 1998), ki povzema in delno dobesedno navaja pomembnejše zgodbe.  

To pomeni, da je Sveto pismo nekakšna zaloga dokumentacije o doživljanju Boga vernih pričevalcev. Povsem legitimno je to zalogo uporabljati in iz nje oblikovati delne zgodbe po različnih vidikih. Eden takih vidikov je "razvoj Boga": kako se je doživljanje Boga spreminjalo od prvih strani Biblije do zadnjih. Verniki lahko rečejo: kako se je Bog spreminjal od začetka časov do časa zadnjih zapisov. 

Ali je to biografija? Zgodovinska ne. Romansirana? Tudi ne. Milesova knjiga ni dramatična zgodba spisana po literarnih kriterijih na osnovi zgodovinskega gradiva. Še najbližje je pojmu eksegeze, to je razlaganja svetega besedila. Toda ne razlaganja kot tolmačenja pomena besed, opisov dogodkov in oseb v "teoretičnem", enovitem v sebi zaključenem religioznem nauku; to ni teološka eksegeza. Miles zelo občutljivo in natančno opisuje, registrira posamezna dejanja in vloge Boga, na primer, kako se milostni Bog spremeni v ukazovalnega Gospoda ali nebrzdanega, impulzivnega uničevalca; kako obžaluje svoja uničevalna dejanja in se prerodi v pospeševalca prireje populacije Izraelcev; kako se mu zdijo zato pomembni moški udi in jih veli obrezovati; kako se spremeni v tankovestnega pravnika, ko določa zakone, predpise in kazni. Itd. 

V tem pomenu je to besedilo res nekakšen življenjepis Boga, recimo "biografija" - v narekovajih.  

Kaj pomeni, da smo na pravi strani zgodovine?

Srečen narod smo – rečeno z nekaj ironije spričo nad zmagovitostjo osvoboditeljev navdušenega in hkrati srditega protiklerikalnega članka gospoda Iztoka Simonitija v Sobotni prilogi Dela 27. 7. 24. Spet smo na pravi strani zgodovine. Bili smo na zmagoviti strani med drugo svetovno vojno. Vsaj od 1945. do 1990. leta pa smo bili več kot na pravi strani zgodovine. Vodili smo zgodovino iz izkoriščevalskega kapitalizma preko svetovne proletarske revolucije do družbe, v kateri se bo najprej delilo po zaslugah, nato po potrebah. Ko se je ta stran zgodovine neslavno sesula sama vase – nekateri menijo, da prav zaradi zavisti svobodoljubnega, liberalno-kapitalističnega, meščansko demokratičnega Zahoda, drugi da zaradi pretiranega deljenja po političnih zaslugah ne po gospodarskih rezultatih – smo se znašli, glej ga, spet na pravi strani. Na strani sicer nekoč sovražne imperialistične a potem vendarle prijateljske proti-hitlerjevske koalicije medvojnih zaveznikov, ki so po vojni obilno podprli izgradnjo našega socializma, dokler je šlo, potem pa so nas kot novo demokratično državo, ki ustavno jamči pravico do zasebne lastnine (tudi proizvajalnih sredstev) in gospodarske pobude in druge človekove pravice, odprtih rok sprejeli v svoje novo zavezništvo, zavezništvo demokratičnega kapitalističnega Zahoda. Ves čas, že skoraj stoletje, smo zmagovalci in na pravi strani zgodovine.

 Vseh tem, ki se jih loteva pisec v svojem obsežnem članku, tem, katerih skupni čustveni imenovalec (kajti miselnega je težko najti) sta ponos zmagovalca in srd nad klerikalizmom, ki baje spet dviguje glavo, je preveč, da bi jih komentiral, pa če bi si to še tako želel. Omejim naj se na obravnavo piščevega stališča do narodne sprave, ker sem prispeval besedilo za simpozij SAZU o tej temi 24. junija 2020 in se čutim dolžnega to storiti.

Na grobarske zadeve se slabo spoznam, naravni čut pa mi veleva, da je treba mrtve pokopati na v dani kulturi običajen način. To v naši kulturi pomeni na pokopališču, če se le da, ne glede na politično stran mrtvega za življenja (glej Antigono!) in po običajnem obredju, ki se seveda lahko razlikuje glede na preference žalujočih ostalih, z duhovnom ali brez njega, z govori ali brez njih, z zastavo ali brez nje, rdečo, belo, črno, kakršno koli pač. V pogrebnih govorih se težko izognemo poudarjanju pokojnikovih zaslug za to ali ono, podarjanju, ki temu ali onemu ni všeč. Tudi protidržavna ali kakršna koli že neprimerna gesla je bilo že slišati na pogrebih. S tem naj se ukvarjajo pristojni organi, ki pa imajo glede tega v demokraciji precej drugačna navodila kot za časa zmagovite socialistične demokracije. Če bodo svojci in pristaši na ta način pokopali ostanke domobrancev, bom to dojel kot pietetno dejanje in ne kot politično propagando. To je pomembno za svojce in pristaše, ne zame. Bi pa pristavil, da so bili mrtvi na zmagoviti strani, padli in pomorjeni, v prejšnjem režimu obilno politično vnovčevani.

Glede tega, kdo je zgodovinski zmagovalec in kdo poraženec, in kakšne so iz tega izhajajoče pravice enega in drugega glede pokopa in obredja, pa stvari niso tako jasne, kot jih predstavlja g. I. S. Partizani so osvobodili slovenski narod izpod okupatorja in so zmagovalci – obilo smo jih častili in zapisali so se v zgodovino kot narodni junaki. Pomagali so izvesti socialistično revolucijo, ki je bila zmagovita; ki pa je s povojnimi poboji močno omadeževala zmagovalce. Sistem, ki ga je uvedla, pa pri nas ni preživel niti pol stoletja; je zgodovinski poraženec. Kvizlingi so bili v vojni upravičeno poraženi, saj so sprejeli sovražnikovo orožje in se borili pod njegovim poveljstvom. Družbena ureditev, za katero so se zavzemali, ko so nastopali proti revoluciji, pa se je po porazu proletarske diktature vrnila. Če se imajo za zgodovinske zmagovalce, to z vidika zgodovinskega obrata ni neupravičeno. Spričo moralnega madeža je to zmagoslavje vendarle kislo in ni vredno proslavljanja. Eni in drugi bi morali skloniti glavo, ne je dvigovati v zmagoslavju, in priznati, da se je z njimi zgodovina grdo poigrala; eni so bili na napačni strani, drugi pa so si prizadevali za napačne cilje.

Gospod I. S. ima vso pravico, da zavrne katoliško vero; tudi sam sem ateist, naj pa vendarle upošteva, da smo na pravi strani zgodovine med drugim zato, ker imamo v ustavi zapisano ločitev cerkve in države, kar pomeni, da je klerikalizem neustaven, in svobodo veroizpovedi, ki pomeni tudi svobodo javnega izražanja vere (ne le »za cerkvenimi zidovi«), pa če se nam brezbožnikom verovanje v posmrtno življenje v nebesih zdi še tako abotno. Tudi v cerkvenem svetu se dogajajo spremembe in pametneje bi bilo, ko bi razsvetljeni um tem spremembam sledil in jih podpiral, namesto da v letu 2024 pogreva spore iz prejšnjega stoletja in proglaša teologijo za nič drugega kot ideologijo. Morda pa bo izumila tostranskega boga, kar se nakazuje (beri Žižka!).

O PROTESTIH PROTI SPLAVU (IZ POLEMIKE)

"Ženske, ki so … videle svojo edino rešitev oziroma izhod iz težav v splavu, tega prav gotovo niso naredile 'z levo roko'.

V preteklih dneh (okt. 2023) je Delo objavilo več pisem bralcev v zvezi s protesti krščanskih žensk v Zvezdi in o stališčih do splava sploh. Prvotno vprašanje je bilo, ali imajo nasprotniki splava pravico do protestiranja ali ne. Ob tem se seveda nujno dregne v vprašanje o pravici do splava sploh. Še enkrat: ne glede na to, ali si za pravico do splava ali ne, imaš pravico javno izraziti svoje stališče, tudi v obliki protesta. Krščanske ženske imajo pravico nastopiti v Zvezdi in njihove nasprotnice jih nimajo pravice pri tem ovirati.

Najbolj me je nagovorilo pismo gospe Ane Marije Pavlič (Delo 16. 10. 23). Tudi ona, tako kot neka druga dopisovalka, meni, da se moškim "ne sanja o tem, kaj doživljajo ženske, ki delajo splav". Čutim se hudo ukorjenega in si v obrambi mislim: morda so vendar vsaj nekateri moški zmožni nekaj malega empatije (npr. tisti pisatelj, ki je napisal Ano Karenino). A poudarek njenega pisma ni na zavračanju možnosti moške empatije. Preveva ga skrb za ženske v stiski ob odločanju za splav ali proti njemu. Posebno težo njenemu razmišljanju daje dejstvo, da "ima globoke krščanske korenine", saj ravno krščanske device drezajo v občutke krivde. Ta skrb za počutje žensk, za njihovo življenje, je močan razlog, da se o splavu javno razpravlja, da bi se ženske lahko orientirale, se prav odločile in/ali predelale občutke krivde. Od tega, kakšen je izid razprave o etičnem statusu splava, je odvisno, kako se bodo ženske ob tem počutile in kako bo odločitev zanj vplivala na njihovo samospoštovanje in na "življenje po". 

Največ mi pove stavek: "Ženske, ki so … videle svojo edino rešitev oziroma izhod iz težav v splavu, tega prav gotovo niso naredile 'z levo roko'. Prepričana sem, da so dobro pretehtale vsa dejstva 'za in proti', preden so se odločile za tak poseg". To pomeni, da ženske splava ne morejo jemati lahkomiselno. Ali pač tudi lahkomiselno?

Na eni strani je pojmovanje, da je splav minorna naravna "nezgoda", preko katere gremo tako, kot bi pohodili črva; na drugi pretirano poudarjanje nesprejemljivosti splava, češ da je umor možnega otroka in osebe. Resnica bo, kot običajno, nekje vmes. Pravniki sodijo, da je rojstvo meja med splavom in detomorom, kar je gotovo neka pragmatična smernica. Protestnice premikajo to mejo v nosečnost. V podrobnejše ugotavljanje "osebne narave" plodu se nima smisla poglabljati. Naj mejo znotraj maternice določimo tako ali drugače, bo vedno ostala predstava, da se s trenutkom oploditve začne razvijati življenje, ki je možni bodoči otrok. Vedno ostane občutek krivde. Tega blažimo na eni strani tako, da si rečemo "otrok je možen, a ne dejanski", na drugi strani tako, da si rečemo "ni šlo drugače – ali 'ono' ali jaz" (tveganje detomora ali samomora matere), skratka, da najdemo dovolj sprejemljivo opravičilo za svoje dejanje. Nekaj krivde pa ostane. Temu se ni mogoče izogniti, a poudarjati krivdo žensk v stiski ni človečno. Upam si reči: ni »božje«.

Ni ga človeka, ki se ne bi pregrešil proti temu ali onemu; ki se ne bi čutil krivega za to ali ono. Kristus je zagovarjal grešnico z besedami: Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo. - Saj ve, da se je pregrešila in prav je, da to zazna kot pomemben dogodek v svojem življenju, do katerega naj zavzame stališče. Takó življenje izuči človeka, da postane skromnejši, bolj človečen in da bolj premišljeno ravna.

Zastavi pa se vprašanje javnega demonstriranja proti pravici do splava. Moj provizorični odgovor je: protest je dovoljen, z apelom na protestnike, naj bo zmeren, brez izrazitega čustvenega apeliranja na krivdo tistih, ki so morale opraviti splav. Ni treba, da bi splav ženski zagrenil življenje. Treba ga je vzeti kot eno od življenjskih nesreč, ki se nam je pripetila, jo predelati s pomočjo drugih, in potegniti iz nje nauk za življenje. Pomisliti je treba in paziti – ni samo črv.

To besedilo je bilo kot pismo bralca 18. 10. 23 poslano v objavo Delu - ni bilo objavljeno.

S patrom o izgubi, nasilju, vrednotah...

Poplave in Bog, nasilje mladih, verska vzgoja, teorija spolov, celibat ...

Nedeljski intervju na TV SLO1 s patrom dr. Silvom Šinkovcem (vodila je Vida Petrovčič) je potekal kot spoštljiv, prijateljski pogovor med patrom in novinarko. Dotaknila sta se številnih tem, ki bi jih lahko razdelil v tri skupine: aktualne družbene teme, teme o odnosu med cerkvijo in državo in znotrajcerkvene teme. V povzetku ne bom natanko ločil novinarkinih vprašanj od patrovih odgovorov, oboje bom povzel kot eno besedilo. Temu bom ob vsaki temi dodal svoj komentar. Izpustil bom dele o patru Rupniku, o Drnovškovem iskanju vere, o intervjuvančevi osebni poti v teologijo in še kakšno temo, ki je bila omenjena bolj mimogrede.

Poplave so navrgle vprašanje, kako ob tako težkih izgubah ohraniti vero v Boga. Pater ugotovi, da se ob tem pri človeku pojavijo različna intenzivna čustva: strah, da bi se ujma ponovila; žalost zaradi izgube, pa tudi jeza. Pojavijo se očitki Bogu. Kako torej ohraniti vero v Boga? To vprašanje pomeni, kako se soočamo z izgubo. Izgube so del življenja. Življenje ni samo neprestano napredovanje, razvoj. Izguba je priložnost, da ponovno ovrednotimo življenje; da se zavemo, kaj je res pomembno. Je Bog kriv, ali pa sem kriv sam, moja napaka; ali napaka v naravi, ki jo uničujemo; ali pa temna destruktivna energija. Izhod iz tega spraševanja in rešitev po travmi je, da se še bolj izročimo Bogu. 

Komentar. Vprašanje samo, kako ob težki izgubi ohraniti vero v Boga, je neprimerno. Izgubil sem vse, za kar sem garal vse življenje, ti me pa sprašuješ, če še verujem v Boga, če sem še v tvoji čredi. Bojiš se, da bi zdvomil in zapustil stajo. Ni problema. Nekateri bodo ohranili vero v Boga, da bo pomagal, drugi pa se bojo morali opreti na naravno vero, da se bodo nekako izvlekli in da se bo dalo nekako popraviti in nadomestiti izgubo. Če bodo hoteli preživeti, se bojo oprli na naravno zaupanje, da bo bolje in da bodo ljudje pomagali. Sprijaznili se bojo z izgubo in si začeli urejati življenje iz tistega, kar je ostalo. To človeku, ki ne veruje v Boga, pomeni isto kot religiozno vernemu, da se bojo "izročili Bogu". Značilna za patrov pristop je psihologizacija. Ne odgovori neposredno na vprašanje, kako je torej z Bogom, ki to dopušča; zakaj in čemu dopušča; kakšen Bog je, Bog vsemogočni? Slabo prikrit (neizrečen) odgovor je: Bog dopušča ali celo namerno povzroča tegobe zato, ker ljudje grešimo (uničevanje narave, usmerjenost k materialnim dobrinam, oboževanje napredka itd.) z namenom, da nas bo pretreslo in se bomo zamislili nad tem, kako živimo in kaj je v življenju resnično vredno. Resnično vredna je vera v Boga, to je, da bo Bog pomagal. A tisti, ki ne veruje v Boga, tudi veruje v to, da bo šlo na bolje in da se bo nekako izkopal iz stanja, v katerega ga je pahnila ujma. Vera v Boga pomaga, pomagajo pa tudi fuzbalerji. Tako pravzaprav ni razlike med religiozno vernim in nevernim, oba verujeta, eden ima naravno vero, drugi vero v Boga. Tudi v ateistu je "božje", sta človečnost in sočutje, ki smo ju pridobili z rojstvom in vzgojo brez nadnaravnih posredovanj.

Kako preprečiti nasilje mladih? Najprej je treba ustaviti nasilneža, nato se vprašati, kaj se dogaja v družini, v šoli. Se posvečamo mladim, jim pomagamo, da napredujejo in se razvijajo? Težko rečemo, da so mediji krivi. Mediji so sredstvo, mi jih uporabljamo. Lahko jih uporabimo v dober namen (župnik Golob) ali pa za zlorabo. Vprašanje je, koliko ljudi je otrok že postrelil v računalniški igrici, preden je streljal zares. Potem je treba mlade vzgajati v nadzorovanju agresivnih impulzov. Tu ima svojo vlogo duhovnost. Pri tem pomaga molitev. Neka deklica je svoj agresivni izbruh umirila tako, da je molila rožni venec. Umirila se je z molitvijo. 

Komentar. Nasilja, posameznih nasilnih dejanj, se ne da popolnoma preprečiti, lahko se le zmanjša verjetnost, da se pojavijo. To pomeni, da se zmanjša število primerov nasilja v populaciji. Patrovo razmišljanje gre v pravi smeri: omejevanje dejavnikov, ki pogojujejo nasilje v splošni družbi in kulturi, v družini in v šoli. Tudi usposabljanje v nadzorovanju agresije je dobrodošlo, le da obstaja poleg molitve vrsta drugih tehnik za umirjanje (meditacija, joga ipd.) in urejanje življenjskega sloga, ki omogoča zmanjšanje agresivnosti in življenjskega nezadovoljstva (šport, vzgoja z umetnostjo ipd.)

Verska vzgoja. Verske vrednote niso popularne. V šoli smo opustili vzgojo, šola samo še izobražuje, učenci se učijo za ocene. Vzgoja je spremljanje razvoja osebnosti, celostnega razvoja, ki vključuje čustveni razvoj in tudi duhovni razvoj. Ni sproščenega pogovora o religiji. Religija je tabu tema. Slovenska šola je še daleč od pluralne drže. Katere vrednote bi morali privzgojiti? Otroke bi morali vzgajati k poštenosti; morali bi začutiti občutek krivde ob laži, kraji. Pri nas še vedno prevladuje marksistično mnenje, da je religija opij za ljudstvo. Še vedno smo v tranziciji. Miselnost se ne spreminja iz totalitaristične v demokratično, v pluralizem.

Komentar. To je splošna stereotipna lamentacija, ki je pristranska. Ni izobraževanja, ni šole brez vzgoje. Učitelj katerega koli predmeta vzgaja s svojim značajem, nastopom, s svojo držo, s svojim ravnanjem z učenci, z odnosom, ki ga ustvari. Znanje o vrednotah je sestavina vseh humanističnih predmetov. Zgodovine, književnosti in drugih podobnih predmetov ni mogoče poučevati, ne da bi govorili o vrednotah, o značaju, o osebnosti, pogumu, krivdi, zločinu, kazni...  Poleg tega so v kurikulu različni vzgojni predmeti (telesna vzgoja, likovna vzgoja, glasbena vzgoja) in številne prostočasne vzgojne dejavnosti, ki prispevajo k vzgoji v celovito osebnost. Vzgoja ni pridiganje o vrednotah in božjih zapovedih. Nekaj tega pridiganja je potrebnega, morda res eksplicitno o božjih zapovedih, saj so to splošne kulturne norme. A to osvojijo otroci v prvih razredih osnovne šole. O tem, ali je religija opij za množice, bi se dalo razpravljati. Vsekakor je danes več ljudi, ki brez tega opija živijo polno, pošteno in ustvarjalno življenje in so sprijaznjeni s tem, da ne bodo živeli večno, kar bi jim sicer obljubila religija, če bi se ji pridružili. Cerkev bi morala uvideti, da je "božje" v vseh ljudeh, ne samo v religiozno vernih in da ni treba, da bi bil ud cerkve, da bi živel zgledno življenje. Z zavzemanjem za pouk o vrednotah (v socializmu smo imeli "uro socialistične morale") se odpira nov predalček v urniku. Na višji stopnji srednje šole bi bilo dobro uvesti pouk o religijah - pluralističen.

Teorija spolov. To je nova beseda. "V začetku je bila beseda in beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog". Beseda ima silno moč, učiteljeva beseda na primer. Toda beseda mora biti resnična. Kam se je izgubila prava beseda, beseda "moški" in beseda "ženska"? Samo besede, ki so povezane z resničnostjo, imajo moč. Če beseda ni resnična, se nič ne zgodi. Pri "teoriji spolov" so izgubili stik z realnostjo. Opraviti imamo z epidemijo spreminjanja spola, ki je hujša od epidemije kovida. Ta epidemija je katastrofalna.

Komentar. Neverjetno izogibanje resničnosti! Ob tem pa silna zgroženost, kot bi se ob omembi spolnosti aktivirale globoko pokopane energije. Kaj je resničnost? Resničnost je, da so med nami ljudje, naši bratje in sestre v Gospodu, ki se ne čutijo kot heteroseksualni moški in ženske. So moški, ki ljubijo moške, in ženske, ki ljubijo ženske. In so biološko moški, ki se čutijo ženske, in biološko ženske, ki se čutijo moške. Srečujemo se z njimi, vidimo jih na TV kot javne osebnosti (npr. srbska zunanja ministrica - ženska z očitno moškimi potezami in doživljanjem). To so ljudje, ki imajo pravico do svojih čustev, do svojega doživljanja in življenjskega sloga. Svet ni izključno spolno binaren. So ljudje, ki želijo uskladiti svoje telesne organe s svojim doživljanjem, s svojo dušo. Njihov duh skuša spremeniti njihovo meso. In to je razlog zgražanja tistih, ki trdijo, da je duh močnejši od mesa. Kot povsod se tudi s tem v zvezi dogajajo pretiravanja, ki jih je treba omejiti in zavreti s pametno regulacijo zdravstvenih posegov. Moralno zgražanje pa ni krščansko ampak podeželska malomeščanska konzervativnost, čaščenje neresničnih besed.

Maša za domovino. Nekateri naši vodilni politiki se niso udeležili maše za domovino ob prazniku osamosvojitve. Nismo se še naučili, kaj je demokracija in kaj totalitarizem. Še vedno je med ljudmi strah pred ljudmi prejšnjega režima.

Komentar. Čemu naj bi se udeležil maše, če ne verujem v Boga in nisem kristjan? Da bi pokazal, da priznavam duhovno nadoblast rimokatoliške cerkve nad vsem življem v državi? Se vam ne zdi, da je to duhovni totalitarizem? Niti ne vsiljevanje vere, ampak vsiljevanje pokorščine klerikalni ustanovi, priznavanje njene duhovne nadoblasti. Duhovnost je mnogo širši pojem od krščanskega nauka.

Pokop domobrancev. Na ljubljanksem Gradu, na Šancah, je vojaško pokopališče 147 domobrancev, ki so padli v bojih. To je dokazano z izkopavanji. V preteklosti so bile na grobišču maše. Postavili so tudi križ, ki pa so ga vedno našli polomljenega. Zdaj je mestna oblast prepovedala maše in obeležja. To je proti vsem civilizacijskim normam.

Komentar. Ta prepoved mestne oblasti je proti vsem civilizacijskim normam. Podpiram prizadevanje gospoda župnika, da se to prepoved obsodi in ukine, grobišče spodobno uredi ter omogoči vse potrebne pietetne obrede.

Infiltracija. Izšla je knjiga, ki trdi, da so se v rimokatoliško cerkev infiltrirali komunistični in podobni elementi, ki od znotraj rušijo cerkev, in so prodrli do najvišjih vrhov cerkve (sic!). Pater ne verjame v to, oziroma se mu to ne zdi pomembno, kajti od nekdaj je v cerkvi opozicija. To je pač realno nasprotje znotraj cerkve. V zvezi s tem so tudi predlogi o ponovni vzpostavitvi latinske maše. Maše so bile v zgodovini Cerkve v različnih jezikih. Ciril in Metod sta uveljavljala slovansko bogoslužje. Pri nas so maše v slovenščini, če pa je kdaj tudi latinska maša, nima pater nič proti.

Komentar. Tista knjiga torej dokaj neprikrito nakazuje, da je papež Frančišek komunist. Znana teza. Ni rečeno, da ni kak vir tega mnenja tudi v naši cerkvi. Pater se na to odziva pametno in te teze ne komentira obširneje. Tudi njegovo stališče do latinske maše je umerjeno.  

Celibat. Ali naj bo celibat prostovoljen? Ljudje se za duhovniški stan odločajo prostovoljno, poučeni, da s tem pristajajo tudi na celibat. Seveda so težnje, da bi se glede celibata odločali posebej. Vprašanje je, kaj bo prej ali poročen duhovnik ali ženska-duhovnica. Tako v šali. Pravoslavni popi so poročeni, a tudi pri njih se pojavljajo težave, vprašanje zakonske zvestobe, ločitve, odnosa do otrok itd. V celibatu imaš več časa za svojo službo, kot če imaš družino. Vsak stan ima svoje tegobe.

Komentar. Precej odmerjeno stališče. Kljub temu menim, da bi se morali duhovniki odločiti za celibat prostovoljno, potem ko so se že odločili za duhovniško službo.

PRILIKA O GORČIČNEM ZRNU - ZA ATEISTE

Majhen korak v pravo smer vodi do velikih sprememb

Čisto po naključju sem naletel na spletno stran Mirenski grad, to je stran samostana lazaristov, ki bivajo tam, in na tej strani na staro nedeljsko pridigo patra Petra Žaklja. Pridiga se navezuje na odlomek iz Markovega evangelija (Mr 4, 26-34), v katerem Jezus pove priliko, v kateri primerja božje kraljestvo z gorčičnim zrnom. Če pade drobno seme na plodna tla, se razraste v veliko drevo.

Da ne bi moji ateistični prijatelji po tem uvodu nemudoma preskočili na kako drugo besedilo, naj jih skušam zadržati. Tudi sam sem ateist, to je človek, ki ne veruje v onstranskega Stvarnika, brezbožnik torej. Vendar se mi zdi zelo nespametno, da bi zaradi tega odklanjal branje Svetega pisma in še posebej evangelijev, ki opisujejo Kristusove nauke in njegovo delovanje. Skušam razumeti, si po svoje razlagati in se učiti. Ko sem prebral res lepo in sodobnikom koristno pridigo mladega patra, sem podnjo napisal naslednji komentar pod svojim imenom: 

Lepo prebrati, tudi ateistu. - Verujem v človečnost v ljudeh ne v onstranskega Stvarnika. Kar nam je dano, je dar narave, družbe in prednikov, zgodovine. Vsakemu človeku je po naravi dana želja po življenju in moč preseganja danosti.

"Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo ... seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako." "Takšno je kot gorčično zrno, ... manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč..."

Božje kraljestvo je kraljestvo človečnosti v nas in med nami. Je zavest, da je drugi po svojih osnovnih težnjah tak kot jaz; je moj brat ali sestra na zemlji, ranljiv in soočen s svojo nepreklicno umrljivostjo.

Seme človečnosti in zaupanja (ki je vera v življenje) nam je dano po naravi, ko nas nebogljene mati usliši v naših potrebah in se razvije varna navezanost med detetom in mamo.

To, da se seme razraste samo, pomeni, da ne nadzorujemo vsega sami, ampak da so v nas naravne sile in sile medčloveških odnosov, ki spodbujajo to rast, rast človečnosti v nas.

Drobno zrno pomeni tudi, da majhen korak v pravo smer lahko vodi do velikih sprememb. Že majhen žarek človečnosti in vitalnosti lahko spodbudi nesluteno rast. V otroka, ki je, na primer, v družini doživljal zatiranje, lahko posije žarek življenjske radosti in odprtosti ob srečanju z uvidevnim in odprtim učiteljem ali sorodnikom.

Seme ne vzklije in se ne razraste vedno samo od sebe, ampak le, če rastlinico gojimo. Gojenju te rastlinice, "božjega kraljestva", je tudi Jezus posvetil svoje življenje.

ATEISTIČNI KRISTJAN 4: RELIGIOZNA IN NARAVNA VERA

Kristjan - to je tretja postavka krščanske vere - veruje v Svetega Duha. Ko so mi v mladosti razlagali o sveti trojici, se mi je vse skupaj zdelo zapleteno, posebno omenjanje svetega Duha. Nekako sem razumel, da Bog ni en sam, da so pravzaprav trije. To se mi ni zdelo nič nenavadnega, navsezadnje smo se učili o dveh konzulih in o triumviratu. Včasih pač vladajo trije hkrati ali pa cela hunta. Stari Grki so imeli množico bogov. Zmanjšanje na tri, je pravzaprav dobrodošlo. Malo me je motilo, da je bil v začetku en sam Bog, potem pa se je, ko so ljudje imeli že dobršen del zgodovine za seboj, s partenogenezo pojavil še božji Sin in z njim še Sveti Duh. A če stvari ne zapleteš teološko in se sploh ne sprašuješ preveč, ker bi se zadeve grozovito zapletle, je pravzaprav lahko umljivo. Obstajata Oče in Sin. To, da je nekdo drugemu oče in ta drugi njemu sin, še nič ne pomeni. Med njima mora biti neka vez, skupni duh, ki "v ljubezni povezuje Očeta in Sina" (str. 60). Ta skupni duh med Očetom in Sinom "nam daje slišati Očetovo besedo" ... "po prerokih" (prav tam). Skratka, človeku, ki ni teolog in ud cerkve, je zadeva dokaj jasna, morda prej omenjenim še bolj. Boga, njegovega sina Jezusa in vse, ki verujejo vanju, napolnjuje isti duh. Gre za enoumje, pri nas tako nezaželeno stanje duha v družbi? Ne. Frančišek se potrudi in poudari, da gre za enakost v različnosti. Gre preprosto za isto vero, ki naj bi jo vsak čutil in izpovedoval na svoj način. Razumem, kot da gre za neke vrste idealno zamisel, kajti cerkev se še kako trudi, da bi vsi enako razumeli katekizem. Po drugi strani pa imajo navsezadnje ne samo konfesionalne religije ampak tudi politične stranke vsaka svojo "vero", vrednote, ideale; neko skupno jedro in številne možne različice in interpretacije.

Frančišek tudi poudari, da je "govoriti zadnje, kar ti je treba storiti" (str. 65), če hočeš drugim posredovati svojo vero. "Živi kot kristjan ... To je pričevanje vere" (prav tam). To pojmovanje mi je kot ateistu blizu. S svojo vsakdanjo etično držo narediš več za to, da se bojo ljudje človeško spoštljivo odzivali in te morda posnemali, kot s pridiganjem. Razmišljanje o etiki, teoretično prevpraševanje in utemeljevanje ravnanja je seveda prav tako potrebno.

Za ateista je posebno zanimivo nadaljevanje pogovora o svetem duhu. Frančišek pravi: "Bog očitno daje svoje darove tudi neverujočim. Gospodova milost se dotakne tudi umetnikov, ki ne verujejo, a niso ateisti. Umetnik, ki ni le ateist, ampak je do Boga sovražno nastrojen in njegove darove uporablja zoper Njega, pa je bogokletnik" (str. 67). Gremo po vrsti. Prvi stavek potrjuje, kar govorim že ves čas. Kljub temu, da ne verujem v Boga, je v meni vera; vera v človečnost, dobroto, poštenost, zaupanje v ljudi; je sočutje in zlato pravilo, da ne storim drugemu, kar ne želim, da bi on storil meni. Kljub temu, da ne verujem v Boga, sem lahko moralen in znam usmerjati svoje življenje med drugimi ljudmi. Frančišek nas, ki ne verujemo v Boga, čeprav imamo njegove darove (naravno vero) nima za bogokletnike, ker ne sovražimo Boga in ga ne preklinjamo. Smo samo brezbožni. V resnici nisem bogokletnik. Nič nimam proti Bogu ne proti tistim, ki verujejo vanj. Tudi ni logično, da bi bil bogokletnik. Kajti ta s preklinjanjem Boga izdaja in potrjuje, da verjame v njegov obstoj. Zame ga ni - kot onostranskega. Koga naj preklinjam?

Kakšna je, za Frančiška, funkcija Svetega Duha, to je - po ateistično - vere in naravne vere? Dve funkciji sta poglavitni. 1. Sveti Duh - beri vera - "človeku prinaša notranjo harmonijo", "spreobrnjenje srca", "srce z mirom v sebi", "globoko notranje ravnovesje". ... "On daje mir v nemiru, upanje v obupu, veselje v žalosti, mladost v starosti, pogum v preizkušnji" (str. 69-70). Vse to drži. Drži ne samo za religiozno verne ampak tudi za ateiste, ki se trudijo živeti etično iz naravne vere v človečnost in z zaupanjem v ljudi. 2. "Sveti Duh pa ne prinaša zgolj notranje, temveč tudi zunanjo skladnost med ljudmi" (str. 71). "... iz različnosti ustvarja edinost" (str. 71), iz kaosa ustvarja kozmos, ustvarja pa tudi raznolikost. "Vedno in povsod, tudi znotraj Cerkve smo v skušnjavi, da bi se združevali v skupinice enako mislečih, ki ne prenesejo različnosti in drugačnosti ... Sveti Duh pa, nasprotno, zedinja različne, povezuje oddaljene, in ponovno združuje razkropljene ... Duhovni človek vrača hudo z dobrim" (str. 72). K temu ni kaj dodati, razen da znova potrdimo, da velja to tudi za ateiste, ki živijo etično.

Iz vsega dosedanjega sledi, da ni bistvene razlike med ljudmi, ki verujejo v Boga, in tistimi, ki vanj ne verujemo, pa se trudimo živeti etično iz naravne vere in zaupanja v sočloveka. Z vidika religiozno vernega uživamo božje darove, ne da vedeli, kdo nam jih je dal. Bog pomagaj.

***

V nadajevanju razpravljata papež in Pozzo o postavkah veroizpovedi, ki se tičejo cerkve. Ker nisem ud nobene krščanske cerkve, bom o tem kdaj drugič.

ATEISTIČNI KRISTJAN 3: ŽIVLJENJSKA POLNOST

Tako je. Med nami je veliko ljudi, ki so sveti. Veliko nas je, ki se trudimo, da bi bili človečni, pošteni in v svoji drži kolikor mogoče dosledni. Nekateri so pri tem bolj trdni in vztrajni, mnogi imajo vsaj dober namen. Ne smemo se prestrogo soditi. Ob različnih nezgodah se pokaže, da so ljudje pripravljeni veliko tvegati, tudi svoje življenje, da bi rešili drugega. Tako se mi zdi, da je v tem smislu veliko vernih ljudi, znotraj in zunaj "uradnih" veroizpovedi, pa še sami ne vejo za to, da so verni - tudi brez razglašanega boga.

V prvem poglavju omeni Frančišek še dvoje. Pravi, da Boga pojmujemo kot osebo; da je oseba. Ali to pomeni, da si ga moramo predstavljati tako kot Michelangelo? No, predstavlja naj si ga vsak, kakor hoče. Zapisal sem, da bi lahko neke vrste vesti rekli bog. Pristavil sem, da se nam vest oglasi; da je torej vest glas. Glas pa prihaja od osebe. Tu lahko pride do zmešnjave, zato moram biti natančen. Glas, ki ga "slišim", pravzaprav ni glas ampak misel, ki bi jo lahko tudi na glas izgovoril. To pomisel bi izgovoril jaz. V meni ni kake druge osebe, so pa glasovi vseh oseb, ki sem jih v življenju srečal, vsaj tistih, ki sem si jih zapomnil. Ta notranji glas, glas vesti, je povzetek vseh teh glasov, mojih izkušenj in misli. S priznanjem obstoja notranjega glasu vesti moj ateizem ni načet. Omenil sem že in drugod tudi opisal, kako se pri otroku razvije vest po naravni poti brez nadnaravnih posegov. Vem pa, vsaj v kakem filmu sem to videl lepo uprizorjeno, da se kak človek, ki globoko veruje, v resnici na glas pogovarja z Bogom. Kot rečeno, tega daru nimam.

Frančišek spomni še na Jezusovo molitev med zadnjo večerjo, "ko Očeta prosi, naj njegove učence obvaruje pred posvetnostjo: Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta" (str. 31). Natanko za to gre. Človek živi v svetu, a ni od sveta. To pomeni, da si v zavedanju svoje smrtnosti prizadeva, da bi preživel svoje življenje na pravi način. Težava je v tem, da ne ve, in mu nihče ne zna povedati, kaj bi bil pravi način za njegovo življenje. In tako človek vse življenje išče ta svoj pravi način. Ko sem se izvil iz otroške odvisnosti in opustil privzgojene in vsiljene "smisle" življenja, a se zavedel njegove nepreklicne končnosti brez nadaljevanja, sem se znašel v praznini nesmisla in ravnodušnosti. Šele sorazmerno pozno in počasi sem spoznaval, da ni vseeno, kako preživiš življenje, potem ko ti je snovno preživetje tako rekoč zagotovljeno, saj človek za svoj obstoj ne potrebuje veliko. Zavedel sem se, da lahko življenje zapraviš. Če se zapiješ, ga zapraviš. Življenje želim živeti pri polni zavesti. Morda je bila to prva moja pametna misel. Obstajata prava in zgrešena pot. A katera je prava? V šoli in cerkvi so mi ponujali "pravo" pot, eni pot v zveličanje in večno življenje na drugem svetu, drugi pot v idealno življenje na tem svetu, komunizem. Dolgo je trajalo, da sem ugotovil, da moram sam najti svoj način življenja tukaj in zdaj. In da je zame prava tista pot, ki me ohranja živega, ves čas na poti. To je merilo. Tako je načelno, a kaj naj torej storim danes? Brez tega, da bi si vsak dan zastavil to vprašanje, ne gre. Tako pa gre, počasi, kajti človeka srka tudi svet, prizadevanje za preživetje, a vendarle upa polno po svoji poti, na svoj način.

Kristus in po njem krščanstvo razlikujeta sveto in posvetno življenje, filozof pa, kot že omenjeno, samolastno in zapadlo življenje. Sam sem kar potegnil enačaja med sveto = samolastno (svojsko, po svoji naravi) in posvetno = zapadlo. Posvetno živeti pomeni utopiti se v množici in živeti po zgledu drugih, na vsakokratnemu času priličen način. Vsi živimo posvetno, temu se ni mogoče izogniti, a mnogi se trudijo, da se ne bi popolnoma predali povprečnemu življenju; iščejo sebi primerno življenjsko lego. Dandanes vidim v težnji po preprostem in skromnem življenju težnjo, ki je nasprotna posvetni dirki za obiljem, bogastvom, oblastjo.

In tako smo pri drugi točki izpovedi krščanske vere. "Verujem v Jezusa Kristusa..." Jezus je zgodovinska oseba, človek, ki je res živel v obdobju, ko se je čas antične kulture in velikih filozofov in imperijev že iztekal in smo (naknadno) pričenjali leta šteti na novo od začetka. Je resnični človek, ki je živel ves "v Bogu", napolnjem s "Svetim Duhom" (oprostite teologi!); človek, v katerem je bil občutek za Boga, za pogovor z Bogom-Očetom izredno živ, občutek, ki je v meni zakrnel, pa ne vem, ali je to dobro ali ne. Vse svoje kratko življenje je preživel, predan onostranskemu Očetu, ki je bil hkrati onstran in v njem. Šele na križu je zdvomil: Eli, Eli, lama sabaktani, Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?!

Papež pravi, da se je Bog spustil z nebes in učlovečil. V tem se moja misel razhaja s Frančiškovo. Človek, Jezus iz Nazareta v Palestini, je v sebi odkril "božji" glas. Za razliko od mene je Jezus veroval v onstranskega Boga, ki pa ga je čutil v sebi tako močno, da se mu je ves predal. V tem smislu je "božji sin". Njegova revolucija je v tem, da je krutega Gospodarja Stvarstva, o katerem so mu pridigali pismouki, ponotranjil, posvojil kot ljubečega in ljubljenega Očeta - ne obratno, kot uči religiozna vera. Kristus je središče sprave med Bogom in ljudmi, pravi Frančišek. Boga je čutil kot Očeta, ki ga vodi in mu odpušča, ne kot oblastnika, ki ga kaznuje za grehe.

Ni Bog poslal svojega sina na zemljo; sin je začutil boga v sebi. Jezus je začutil, da je stvarstvo čudež, da je življenje čudež zato, ker se konča. Videl je svet in spoznal, da imajo ljudje oči, pa ne vidijo. Ne vidijo, da zapravljajo življenje, ko se pehajo za imetjem in oblastjo, ko bi lahko živeli kot lilije na polju in ptice pod nebom. Ne vidijo, da se da z božjim blagoslovom s sedmimi hlebi kruha nasititi štiri tisoč mož z ženami in otroki; ali pa priskrbeti pregrešno drago najmodernejšo napravo za zdravljenje krvne bolezni. Z blago in resnično besedo, ki vzbuja zaupanje in potrka na boga v nas.

Jezusa so proglašali za komunista, ker se je zavzemal za reveže in obstrance in pridigal enakost ljudi pred Bogom. Jezus ni bil ne komunist ne antikomunist; njegovo kraljestvo je duhovno ne posvetno. Ni urejal države, urejal je človekovega duha. S svojim naukom, svojo novo vero, je vzbudil negodovanje posvetnežev, oblastnikov in zaslepljene množice. Ni mogel iti preko sebe in svoje vere, nedolžnega so umorili. Pred njim in za njim še mnoge. To je cena svetosti, cena, ki je ni treba plačati vsem in vselej, a vsak, ki sledi njegovemu zgledu, je pripravljen na to žrtev, ker ne more in ne sme zanikati samega sebe; ker je duh močnejši od mesa.

Naši južni bratje po jeziku imajo bogato zakladnico psovk in groženj, bogatejšo kot Slovenci, ki si to robo izposojamo pri njih. Ena najbolj srhljivih groženj, kar sem jih slišal iz njihovih ust, je: Ubiću boga u tebi! To so tudi počeli; tudi Slovenci - ubijali so ne samo vero v Boga, ampak boga v tebi!

ATEISTIČNI KRISTJAN 2: ETIČNA DRŽA

 Knjiga brez platnic, ki je bila odvržena kot škart, se prijetno zvija pod mojimi prsti. Ker ni čisto prava, čvrsta knjiga ampak izvržek, se ob njej počutim svobodnejšega; lahko podčrtujem in dopisujem. V njej je, kot sem že omenil, zapis pogovora med Frančiškom in veliko mlajšim duhovnikom Pozzom, rojenim v osemdesetih letih. V predgovoru z naslovom "Vera združuje" s Frančiškovim podpisom, sem k naslovu dopisal: ... združuje ljudi iste vere in razdružuje ljudi različnih ver ... To sem dopisal, še preden sem prebral isto Frančiškovo misel: "A žal pod pretvezo vere druge tudi zavračamo in povzročamo delitve." To naj bi bilo, po Frančiškovo, znamenje, da gre pri takem ravnanju za nepravo, "prepleskano" vero. Prava vera "ljudi vedno povezuje". Evangelist pravi: "... nihče ne more reči, da ljubi Boga, ki ga ne vidi, če ne ljubi brata, ki ga vidi" (Jn 4, 20). Če ljubimo Boga, "si prizadevamo sprejemati drug drugega, tudi kadar se naša stališča razhajajo ali si celo nasprotujejo", doda Frančišek (str. 11).

Pred tem pa poudari misel, ki se zdi ateistu še pomembnejša: "Kristjani ne verujemo v nekega abstraktnega ali namišljenega boga /tu je bog pisan z malo/, ki je sad naših predstav ali zamisli ampak v Boga, ki nam ga je Jezus razodel kot Očeta in Ljubezen. ... Vero imamo, če se čutimo ljubljene od Boga in lahko v moči Svetega Duha tudi sami ljubimo druge" (str. 10). Kaj to pomeni? 

Vero imamo, če se čutimo ljubljene od Boga. Kako si Boga predstavljamo, ni pomembno, pomembno je čustvo, naše notranje doživljanje. V prejšnjem stavku bi Boga lahko izpustili. S tem se Frančišek seveda ne bi strinjal, nam pa njegov stavek pomeni, da je pomemben občutek ljubljenosti ne njegov vir. Ne vemo, od kod imamo ta občutek, kdo nas ljubi, pa ta neznani vir imenujemo Bog. Ateist bi rekel, da smo ta občutek dobili v materinem krilu, ko je dan za dnem vedno uslišala našo nemoč in izročenost. Pozabili smo okoliščine, občutek ljubljenosti, zaupanja v ljudi in svet, pa je ostal. Psihologi bi rekli, da ta občutek izvira iz "varne navezanosti" deteta na mater ali skrbnico/ka. Frančišek sam ugotavlja, da nekateri ljudje zaradi okoliščin svojega otroštva ali življenja težko najdejo v sebi ta občutek. To pomeni, da ne prihaja v nas "iz nebes" ne glede na okoliščine našega življenja, ampak da izvira prav iz odnosov deteta z bližnjimi.

Strukturo pogovoru s Frančiškom dajejo alineje krščanske veroizpovedi (credo), ki se začne s stavkom: "Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje..." in nadaljuje z naštevanjem drugih bistvenih postavk ali naslovnikov vere. V tem prvem stavku poudari Frančišek samo vero v Boga Očeta, niti besede ni o stvarjenju nebes in zemlje, o vsemogočnosti, tem epitetu Boga in o njegovi stvariteljski funkciji, to je o prilastkih, v katere se zaganjajo bojeviti ateisti. Če je vsemogočen, ali lahko ustvari tako veliko skalo, da je sam ne more premakniti? Svet, snov, obstaja od nekdaj, ni bila ustvarjena, je večna. Itd. Frančišek se ne spušča v tako argumentiranje. Govori o doživljanju vere.

Pozzo omenja preganjanje vere, opuščanje vere. Papež odgovori: da, vse to se je dogajalo in se dogaja. "Toda ena največjih krščanskih resnic je vztrajnost: vztrajanje v svetosti sredi sveta" (str.24). To je stavek, ki bi lahko bil tudi moto moje etične drže; moto, zaradi katerega bi se lahko imel za kristjana, ateista a kristjana. Kaj pomeni ta stavek? Kritična beseda je "svetost". To je za človeka, ki noče imeti opravka s cerkvijo, z ničemer "svetim", čudna, tuja beseda. Saj nisem svetnik in si tudi ne prizadevam, da bi bil. Tu ni prostora za razpravo o tem, kaj sploh pomeni beseda "sveti". A če malo pomislimo, nam ni tako zelo tuja. Tudi ateist bi rekel, da so mu nekatere reči svete. To bi pomenilo, da jih posebno ceni, da čuti do njih veliko spoštovanje, ljubezen morda. In tudi ateist pomisli, da so morda v njegovem življenju reči ali osebe, za katere bi bil pripravljen dati svoje življenje.

Spomnil sem se neke zgodbe iz časa vojne in okupacije. V neko slovensko vas so prišli okupatorski vojaki, zvlekli na plano nekaj vaščanov in jih kot talce postrojili pred strelski vod. Tedaj je krajevni duhovnik stopil pred poveljnika in dejal: Pustite jih, saj niso nič zagrešili, ustrelite mene. Menda se je zgodba nadaljevala tako, da se je oficir cinično posmehnil in dejal: Pa stopite zraven.

Ta mož je bil svet. Takih primerov prostovoljnega žrtvovanja za drugega je bilo v NOB več. To pomeni, da je marsikdo od nas, ne glede na druge svoje značilnosti in pripadnosti, sposoben takega dejanja. Pa ni treba omenjati samo takih skrajnih položajev. Vsak dan  srečujemo ljudi, za katere bi lahko rekli, da imajo čvrsto etično držo, verne in neverne. To so ljudje, ki vztrajajo v svetosti sredi sveta. 

K psihološki teoriji morale onkraj Ojdipovega kompleksa

To je pretenciozen naslov, ki je bolj program, kot opravljeno delo.

Včeraj sem namreč poslušal video predavanje Romana Vodeba o psihologiji morale. Vodeba poznam samo po tem, kar drugi govorijo o njem, in to ni prav prijazno. Njega samega nisem ne bral ne poslušal vse do nedavnega. Ujel sem nekaj odlomkov in nekaj čivkov na fejsbuku. Mislim, da mu ne manjka zdrave pameti, smisla za življenjske prioritete in človeške občutljivosti.  O njegovem obvladanju psihoanalitične teorije zaekrat ne morem soditi. Pošteno moram priznati, da se s psihoanalitično teorijo najbrž nisem pol toliko ukvarjal kot on. Kljub temu bom tvegal korak stran od te teorije. Tega koraka vstran ne morem (za sedaj) utemeljiti s kritiko te teorije; lahko pa nakažem njegovo smer z navajanjem indicev, ki vodijo v drugačno teorijo.

Vodeb  ponovi poenostavljeno psihoanalitično formulo o nastanku moralnega "čuta" pri otroku iz Ojdipovega kompleksa. Otrok-deček (pri deklicah je potek nekoliko drugačen) je sprva navezan na mater. Vanjo vlaga svoja ljubezenska čustva. Ona je njegova "ljubica". Oče mu je v odnosu do matere tekmec. Do njega ne goji prijaznih čustev; nasprotno, ne želi mu nič dobrega, jezen je nanj, posebno, kadar ga vidi, kako se ljubčka z mamico. Jezen je nanj, ker spi z mamico v njuni sobi. Ojdipov kompleks. Potem odkrije, da deklica nima lulčka. Začudi se in zgrozi. Tudi njemu bi se lahko zgodilo, da bi mu ga kdo "odvzel iz narave". Kdo? Očka vendar, za kazen, ker ima fantek o njem grde misli. Rodi se kastracijski kompleks. Deček uvidi, da je v primerjavi z očetom nebogljen in da ne more zmagati v boju za mamico. Bolje je, če posnema očeta in preko njega obožuje mamico. Pride do identifikacije dečka z očetom. Oče mu potem lahko  prenese moralni Zakon družbe. V dečku se usidra nezavedno občutje: če ne bom priden, bom kastriran. Moram reči, da mi ta teorija zveni zelo podobno oni, ki sem jo slišal v cerkvi: Če ne boš priden, boš prišel v pekel.

Ne nameravam kritizirati te teorije, ne v Freudovem originalnem zapisu ne v Vodebovi poljudni poenostavitvi. Nisem psihoanalitik, nimam za sabo učne analize svojega nezavednega, nisem nikogar psihoanaliziral; nimam empiričnega gradiva, da bi lahko preveril to teorijo. Lahko bi le primerjal Freudovo besedilo z Vodebovim, a nočem izgubljati časa. 

Hočem ponuditi alternativno razlago nastanka moralnega čuta ali moralne zavesti, razlago, ki temelji na mojih doživetjih v otroštvu, na sodobnih spoznanjih biologije (fiziologije možganov) in na opažanjih vedenja živali (in ljudi). 

Naj najprej na kratko in preprosto izrečem svojo teorijo. Moralna (etična) zavest in ravnanje izvirata iz sočutja,  pojmovanega kot spoznanje, da drugega prav tako boli kot mene. Sočutje se ontogenetsko razvije naravno kot rezultat filogenetske evolucije, saj pomaga preživeti vrsti. Poglejmo po vrsti znamenja, ki vodijo v to smer.

Moja doživetja v otroštvu. Mama mi je bila bližja kot ata. Ob nedeljah, ko smo vsi lahko malo poležali, sta mi dovolila, da sem vstal iz svoje postelje in legel mednju v njuno posteljo. Pri tem sem se držal mame. Mama je rekla: Pojdi še malo k atu. Odvrnil sem: Ne, ata smrdi. Res je meni neprijetno vonjal po moškem in po cigaretah, mama pa je lepo dišala. Ojdipov komleks? Najbrž. Kasneje sem imel ata rad. Bil je prijazen do mene, skupaj sva gradila zgradbe in naprave iz sestavin neke tehnične igrače. Kadar se je s kolesom pripeljal iz službe - zagledal sem ga, ko je v križišču zavil v našo ulico - in se ustavil pred našo hišo, kjer sem se igral s prijatelji, sem se ga razveselil. Sosedovega Jožeta je oče tepel, mene moj ni nikoli (samo enkrat). Identifikacija? Seveda. Očeta sem spoštoval. Ne spominjam se, da bi mi ata kdaj razlagal, kaj je prav in kaj (moralno) narobe. Neposredno mi ni prenašal Zakona. To je počela mama, s katero sem bil ves čas, medtem ko je bil ata v službi, ali pa je počival ali delal kaj za hišo. Mama me je tudi kaznovala. Za hud prestopek sem moral klečati v kotu (zelo redko).

Morala se ne začne "z očetovim prenašanjem Zakona", ampak z navajanjem na kahlico, učenjem držati žlico, navajanjem na vljudno pozdravljanje soseda, razlikovanjem med "izposoditi" in "ukrasti", ocenjevanjem "vedenja" v šolskih spričevalih. V naši soseski je malo starejši mulc rad mučil neko deklico in ji grozil: Kri ti bom spil. Mala je v grozi vreščala in ga s tem še bolj spodbujala. To se mi je zdelo zelo grdo od tega fanta, čeprav ne vem, kako naj bi bilo to videti in čeprav me ata ni nikoli učil, da se ženskam ne sme izpiti krvi; o tem ni govoril. Kako to, da sem čutil in vedel, da je tako početje nedopustno, če mi tega ni povedal oče?

V zvezi z našo temo je pomembno naslednje doživetje. Imeli smo kužka, mešančka, cucka. Takoj po vojni smo se otroci prosto potepali po okolici. Prometa ni bilo, živeli smo v predmestju, za zadnjimi hišami je bilo polje. S psičkom sva se vračala s polja, ko se je nenadoma od nekod vzel potepuški pes Tarzan, dolgodlaka, rdeča zverina, in se spravil nad Čujkota. Ugriznil ga je, tako da sta se malemu na vratu poznali dve rdeči ranici od Tarzanovih zob. Mali je cvilil in se doma zatekel v svojo uto. Imela je širok vhod, tako da sem se lahko zavlekel noter k njemu. Ležal sem ob njem ter ga tolažil, dokler me ni tako našla mama. Koliko sem bil star? Moralo je biti nekako takrat, ko sem začel hoditi v šolo. Vedel sem, da je kužka bolelo, tako kot bi bolelo mene, če bi me ugriznil pes. Kadar je sosed nažigal sošolca Jožeta, sem bil malo privoščljiv, čisto malo, v glavnem pa sem bil jezen na surovega soseda in žalosten zaradi Jožeta, ki ni storil nič takega, da bi moral biti tepen. Vesel sem bil, da me moj ata ne tepe.

Vedenje živali. Imeli smo mačka, mačkona, borca. Nekoč smo sedeli na dvorišču in maček ob nas. S sosedovega vrta je do vrtne ograje primijavkal majhen mucek in tam preplašen obstal. Naš maček ga je opazil, se sprehodil do svoje posode s hrano in sedel kak meter od nje, obrnjen k mladičku, s hrbtom proti nam in od časa do časa obrnil glavo in nas pogledoval. S svojim telesnim položajem (in najbrž še s kakimi drugimi znamenji mačjega jezika) je dal vedeti malemu, da lahko pride in da je pot zavarovana. Varujem te, nič ti ne bojo storile te velike živali, ki sedijo tam v senci. Mali je zares previdno prišel do posode s hrano. Naš muc je ves čas stražil, da se je mali lahko najedel. Ta opis zveni antropomorfno; mačku pripisujem človeške misli in nagnjenja. Morda. A ostane dejstvo, da je maček prepoznal malega, mu šel naproti in ga pustil, da je prišel do posode s hrano in jedel. Jedel je njegovo, mačkonovo, hrano. Ja, nekakšen instinkt, boste rekli. In kaj potem? Kakšno zvezo ima to z moralo? S svojim vedenjem je maček omogočil mladiču, da je prišel do hrane. Pomagal mu je preživeti. Je važen moj motiv, kadar dam beraču drobiž? Ali dejstvo, da je dobil za žemljico?

V zadnjem času se množijo filmi in videi, ki prikazujejo altruistično vedenje živali. Odrasli sloni pomagajo mlademu slončku, da spleza iz jarka. Gos hrani ribe. Raca-mati čaka, da se vsi člani jate povzpnejo čez oporni zid, čeprav se zadnjemu, najšibkejšemu, posreči šele, ko je čisto na koncu moči. Mačka pomaga drugi mački čez ograjo. Konj prinese drugemu konju šop sena. Pes z gobcem odriva vodo iz luže in zaliva naplavljeno ribo in jo ohranja živo. Medved potegne iz vode ptico, kokoško morda, ki je padla vanjo. Pes pomaga drugemu psu, da se povzpne iz bazena z vodo; potegne drugega psa v prtljažnik avtomobila. Želva preobrne drugo želvo, ki je nemočno obležala na hrbtu. Prav presenetljiv je primer mačka, ki potisne v bazen ribo, ki se je znašla na suhem. Mnogo je primerov, ko živali žalujejo za mrtvo živaljo, ali jo skušajo obuditi, da žalovanja za človekom-skrbnikom niti ne omenim. 

Daleč od tega, da bi živalim pripisovali človeške misli in občutja. Nič narobe pa ni, če domnevamo, da ima človek globoko v sebi podobna naravna nagnjenja. Prva moralna zapoved, ki sem jo spoznal, ni bila "Veruj v enega Boga" ampak "Ne stori drugemu hudega". In to je še zdaj osnovna zapoved, ki se je držim.

Zrcalni nevroni.  V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so nevrologi univerze v Padovi, Giacomo Rizzolatti in kolegi, opazovali delovanje možganov pri opicah makaki. Ko je opica segla po sadju, so se aktivirali določeni nevroni. Ti isti nevroni so se aktivirali, ko je opica samo videla drugo opico ali človeka, ki je segel po sadju. Podoben je bil izid poskusa na ljudeh. Te nevrone so imenovali "zrcalni nevroni", ker zrcalijo vedenje drugega v nas. To pomeni: ko vidim drugega nekaj početi, se v meni samem sprožijo isti nevroni, kot bi sam tisto počel. Sproži se zametek enakega ravnanja. To je osnova so-doživljanja, vživetja ali empatije, ki je tudi drug izraz za sočutje. Pojavili so se tudi različni dvomi v zvezi s temi raziskavami, ki se nadaljujejo. Empatija je - ne glede na to, kakšna je njena nevrološka osnova - psihološko dejstvo. Ljudje smo sposobni vživetja v drugega človeka. Sposobni smo sočutja. In sočutje, spoznanje, da drugega prav tako boli kot mene, je osnova zlatega moralnega načela "Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi". Kakšno zvezo ima to z Ojdipovim kompleksom, naj ugotovijo psihoanalitiki. Dotlej pa se vprašajte: vas je že kdaj stisnilo pri srcu (ali kjer koli drugje), ko ste videli koga pasti, se udariti, raniti. Vi se niste ranili, pa vas je zabolelo.

Potem si lahko Ojdipov kompleks zataknete za klobuk. 

Vprašanje o Bogu 2

Bralcem, ki samo občasno pogledajo ta blog, moram pojasniti kontekst te objave. Pred lanskim Božičem, 22. 12. 2019,  je Delo objavilo članek izpod peresa novinarja Petra Raka z naslovom Do zmagoslavja ateizma se zdi še zelo daleč. Na ta članek sem odgovoril s pismom uredništvu v naslednji Sobotni prilogi (29. 12. 2019). To pismo je objavljeno tudi na tem blogu (23. 12. 2019). V soboto 25. 1. 2020 je v rubriki Gostujoče pero istega časnika izšel polstranski članek Jožeta Kurinčiča, upokojenega profesorja škofijske gimnazije, z naslovom Vprašanje o Bogu. Nanj sem se odzval s pismom bralca, ki je bilo objavljeno teden dni kasneje v Sobotni prilogi Dela (1. 2. 2020) hkrati z nekaj drugimi odzivi na isti članek (v tem blogu 28. 1. 2020 v nebistveno drugačni obliki). Na ta pisma se je odzval prof. Kurinčič v pismih bralcev v Sobotni prilogi 7. 2. 2020. Ker mi je namenil nekaj neprijaznih pripomb, sem odgovoril s pismom v SP 15. 2. 2020 (na tem blogu tega pisma ni). Vsebine te polemike ne morem obnavljati, svoje razmišljanje pa nadaljujem.

I

Kaj je pravzaprav "vprašanje o Bogu"? Kakšno je to vprašanje?

Ne Kurinčič ne Pirjevec tega ne povesta jasno. Tako K. kot P. v nadaljevanju pišeta, da "v našem prostoru in času sobivata dva prevladujoča odgovora na to vprašanje: teizem in ateizem" in, da si moramo oboji, ateisti in verni, zastaviti vprašanje o Bogu, če hočemo razumeti drug drugega in se sprejeti kot enakopravne udeležence v istem svetu (Pirjevec). Na to vprašanje si torej odgovarjamo tako, da se ločimo na teiste in ateiste. Katero je torej to vprašanje? To vprašanje je: ali obstaja Bog? Tisti, ki odgovori "da", je teist, tisti, ki odgovori z "ne", je ateist. Oba, K. in P., se, potem ko ugotovita, da gre pri tem vprašanju za razmerje med teisti in ateisti, zavzameta za to, da bi oboji živeli v sožitju, pogoj za to pa je, da bi spoznali nazor ali vero drug drugega. Spoznali ali sprejeli?

Ostanimo najprej pri "spoznali". Prvo vprašanje, ki sledi, je: ali je poznavanje nazorov drug drugega res pogoj za sožitje. Do neke mere da. Če nazor drugega vsebuje elemente ščuvanja k nasilju zoper ljudi drugega nazora, je ta nazor treba poznati, da se lahko zavarujemo. Nasilje je lahko fizično (grožnje s sveto vojno in podobnim) ali pa duševno, vsiljevanje nazora, indoktrinacija. Da bi lahko živel z drugim, moram torej vedeti, ali njegov nazor vsebuje te ogrožujoče sestavine ali ne. V temeljnem besedilu krščanske vere, Svetem pismu, so odstavki, ki govorijo, da je Bog, v katerega verujejo kristjani, "ljubosumen" in nasilen. (Tega ne bom več dokazoval; berite patra Gržana, Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na Zemlji toliko trpečih?). Profesor K. me prepričuje, da v to kristjani ne verujejo več. Toda Sveto pismo je še vedno njihova temeljna knjiga. Tu je veliko vprašanj, na primer, razlika med Staro zavezo in Novo zavezo; med "politiko" Boga in Jezusa Kristusa. Je Kristus naredil zgodovinsko črto pod starozaveznega Boga? Je prisluhnil drugemu Bogu? Itd. S tem se ne morem ukvarjati. Dokler kristjani ne razčistijo s tem, ne morem zaupati, da me ne bodo v imenu svojega Boga ob priliki hoteli kot nevernika pokončati, tako kot to počnejo pripadniki neke druge vere.

Ah, pokončati že ne, le kaj nam pripisuješ? Recimo, da so bili zadnji neverniki pokončani v imenu Boga v samoobrambi vere; prej pa že več stoletij niso pokončali nikogar v Njegovem imenu. No, tudi takrat so jih v obrambi vere.  Pa vendarle: zaupam, da se fizično nasilje v imenu vere ne bo ponovilo. Kaj pa indoktrinacija? V naravi vsake vere je, da jo skušajo njeni pripadniki širiti. Z najboljšim namenom, saj so prepričani, da bi s tem osrečili druge. Tako lepo je verovati v Boga! Ne morejo verjeti, da se lahko povsem človeško živi brez vere v Boga. Vztrajno si prizadevajo, da bi ateisti sprejei njihovo vero. Ta namen slutim (morda neupravičeno) tudi v prizadevanju, da bi neverni "spoznali" njihovo vero. Ko bi neverni spoznali, kako lep je krščanski nauk, bi vsaj sprejeli verne, če že ne njihove vere. Naj dodam k temu še apodiktičnost vere, vsake vere kot take, prepričanje, da je to, v kar verujejo, Resnica z veliko začetnico, absolutna, dokončna, edina Resnica. Danes so vere v Boga še edino zatočišče Resnice, potem ko je propadel komunizem kot posvetni sistem edine Resnice.

Je torej izpolnjen pogoj za sožitje? Lahko zaupam, da ne bom posiljen? Na to sem že odgovoril v pismu bralca (Delo,15.2.20). Sosedu, kristjanu, katoliku, zaenkrat lahko zaupam. Lahko zaupam Slovenski rimskokatoliški cerkvi? Njena zgodovina ni brezmadežna. Ne vem, kakšna je cerkev danes; ne poznam njene politike. So znamenja, ki me opogumljajo v zaupanju, a sem še vedno nezaupljiv.

S tem se trenutno konča moje poznavanje nazorov naših kristjanov, kolikor je pomembno za moje avtonomno preživetje. Trenutno to poznavanje zadostuje za moje sožitje z njimi. Če bi vedel še več dobrega o cerkvi, bi se čutil še bolj varnega. Bila bi mi bolj simpatična; bolje bi razumel njene ude. A zaenkrat zadostuje. Nimam potrebe, da bi se poglabljal v skrivnosti krščanskega nauka. Če se bom poglabljal, se bom iz drugega motiva, ki naj zaenkrat ostane zamolčan, saj se itak postopno sam odkriva. Tudi jaz imam skrivnosti kot krščanski nauk.

Naj mimogrede zavrnem še naslednjo trditev prof. K: "Ločnica med vero in nevero pa ne poteka le med ljudmi, ampak tudi skozi posameznika, ki je razpet med vero in dvomom – nevero." Jaz nisem razpet med vero in nevero, natančneje med vero v Boga in nevero vanj. V Boga ne verujem. Pika, brez razpetosti. In seznanjanje z vero ne more razrešiti "razpetosti", ker je pri meni ni.

Kar se sožitja z ljudmi druge rase, vere, narodnosti, političnih prepričanj, še tole. Če je drugi pošten in odkrit človek, me podrobnosti njegovih nazorov pravzaprav ne zanimajo, razen če se želim zbližati z njim. Za vsakdanje sosedsko ali kolegialno življenje vse to ni pomembno. Če je hinavski in zahrbten, se mu pa ognem na daleč, ne glede na prepričanje, ki ga razglaša. Mislim, da za vsakdanje življenje z drugimi ni nujno, da bi poznal podrobnosti njihovih nazorov. Njihovo težnjo, da bi me poučili o svojih nazorih, lahko dojamem kot poskus vsiljevanja njihovih nazorov.

II

In zdaj k bistvu vprašanja o Bogu. Pravo vprašanje o Bogu ni, ali ta obstaja ali ne, ampak kdo ali kaj je Bog ali b-o-g. Kaj ta beseda označuje? Tisto prej je bila predpostavka, da je Bog Stvarnik in Oseba, ali nekaj takega. Kaj ta beseda označuje? To mi povej, pa ti bom odgovoril, ali verjamem v obstoj tega. Torej ne predpostavljam že določenega pojmovanja Boga, Boga kot Osebe. Kaj misli moja sestrična, ki pravi: "Bog je v srcu"? Onostranstvo je ne zanima. Zagovorniki obstoja Boga se radi sklicujejo na Dostojevskega, katerega roman Zločin in kazen naj bi s podobo osebe Razkolnikova pokazal, da človek ne more umoriti drugega človeka, ne da bi se mu oglasila vest. "Če ni Boga, je vse dovoljeno", pravi eden od bratov Karamazovih To se pravi Bog (b-o-g) je ime za vest; vest, ki jo sestavljajo moralne zapovedi. Sočutje, Ne prizadeti drugega. Občutek smiselnosti življenja. To je "Bog v srcu".

Če je Bog v srcu; če je Bog neko naše notranje občutje, neka sestavina duševnosti, kaj je tedaj s Stvarnikom in Osebo? Saj ni vsakdo od nas s svojim umom Stvarnik sveta. Ali pač? Stvarnik svojega sveta. Ne pozabimo na to vprašanje, a ostanimo pri prejšnjem: kaj je s Stvarnikom in Osebo?

Prva možnost je, da rečemo "nič". Odpadeta. Nista potrebna. Ljudje imamo po naravi in po vzgoji, za katero ni nujno, da bi bila verska, vest, občutek za prav in neprav. Prizadevanje za smiselnost življenja. Željo, da ne bi življenja zapravili. Ta občutek lahko v družbi kultiviramo brez sklicevanja na Boga. Zame je to preferirana možnost.

Druga možnost je, da dopustimo Osebo. Rečemo: Bog je Oseba, je Drugi, naš sočlovek, sobit; posvečeni "predmet" našega zanimanja. Ta empirično obstaja. Nanj mislimo v svoji dejavnosti; nočemo mu škodovati. Nočemo ga prizadeti, kaj šele umoriti. Skrbimo zanj, za njegovo dobro. Ravnamo po zlatem pravilu, ki ga itak spoštujemo, že če smo izbrali prvo možnost, brez Stvarnika in Osebe. Na okrogli mizi o evatanaziji (glej istoimenski post) filozof, prof. Edvard Kovač, ni nikdar uporabil besede Bog, nadomestil jo je z "Drugim". S samomorom prizadenemo Drugega. Ni rekel: prizadenemo Boga.

Tretja možnost je, da ohranimo krščansko sveto Trojico. Bog Oče je ustvaril svet. Bog-sin, Jezus Kristus, je tisti človek, ki živi ves v Bogu. Tretji člen trojice je sveti Duh, ki navda vse, ki sledijo Jezusu. To je platonizem. V višavah je Ideja vsemogočnosti in neskončne dobrote in milosti, neskončne in absolutne popolnosti. Navaden človek deleži na tej Ideji, a nepopolno. Jezus je človek, ki svoje življenje popolnoma podredi tej Ideji. Zato je Človek-Bog, božji Sin. Seveda pa ga Ideja popolnosti ne more rešiti s križa, ker je pač samo ideja v višavah, rečeno po naše, abstrakcija. To je pomen zadnjih Kristusovih besed na križu: Oče, Oče, zakaj si me zapustil? Ideja je ravnodušna do smrti tistega, ki umrje zanjo.

Ta, tretji odgovor na vprašanje o tem, kdo ali kaj je Bog (b-o-g), vnaša v razmišljanje z mojega stališča nepotrebne komplikacije. Ideje so abstrakcije tuzemskih pojavov, ne nekje realno obstoječe entitete.  Obstajajo le v umu, v glavi. Vse drugo so mlini na veter. Zakaj si ljudje predstavljajo - če si sploh še - da je nekje svet samih popolnosti, svet Idej; zakaj si predstavljajo, da so nekje nebesa, ne vem.

S tem razmišljanjem smo se približali ateistični veri, veri brez Boga; veri v človeško sočutje, v temeljno zaupanje v druge ljudi in življenje; v odprtost življenja, njegovo smiselnost. To je imanentna vera, vera v to življenje, ta svet; vera, ki ne potrebuje onostranstva. A vendar: kaj je tu presežnost, transcendenca. Tudi presežnost priznavam, a presežno zame ni onostranstvo, drugi svet, nebesa in kar je še takih izrazov. Presežnost je vtkana v tuzemsko življenje. Stremim k uresničenju samega sebe, k ustvarjanju sožitja s svojo sobitjo. Vsak dan se presegam. "Svakog dana sve više napredujem..." No, ne v telovadnih veščinah, ali pa tudi...

"Vprašanje o Bogu"

V članku Vprašanje o Bogu (Delo, 25. 1. 20) je izpostavljeno vprašanje o Bogu kot tisto, ki nas razdvaja. Sam sem skušal v svojem prispevku o ateizmu prenesti poudarek na vero, ne na vero v Boga, ampak na vero kot človekovo naravno danost. Zavzel sem se za sprejemanje soljudi, naj verujejo v Boga ali ne. To stališče utemeljujem z nazorom, da je v osnovi religiozne vere v Boga naravna vera, ki jo imajo tudi ateisti. Imamo - to je moja teza - skupno osnovo v naravni veri, to je, v temeljnem zaupanju v življenje in druge ljudi, zaupanju, ki se rodi v materinem krilu. Brez te vere tudi vera v Boga nič ne pomaga, ker od Boga ostaneta samo še "ogenj in meč". Hotel sem povedati, da kot ateist imam svojo vero in svojo etiko; da to dvoje ni rezervirano za cerkveno verne in da na eksistencialna vprašanja lahko odgovorim (in sem zase odgovoril) mimo religije. Religija ni edina, ki obravnava ta vprašanja. Vsaj filozofijo je že treba omeniti, veliko pa človek za svoje življenje razbere iz lepe književnosti in drugih umetnosti. Njihovo ustvarjanje in naše podoživljanje sta dokaz naše skupne človečnosti. 

V članku sem se zavzel za jasno razlikovanje in ločitev znanosti in vere. Razlikujeta se po vprašanjih, ki jih zastavljata, in po načinih odgovarjanja nanja. Sta dva različna načina človekovega odnosa do sveta. Lahko soobstajata v isti osebi in v družbi in se ne pobijata. Moje zavračanje religiozne vere ne pomeni, da verujem v znanost. To tudi ne pomeni, da zavračam vso vsebino krščanskega nauka.  Evangeliji so me ganili. V njih je nekaj temeljno človeškega; tako kot še marsikaj v Svetem pismu. Žal je to v cerkvenem nauku skrito za zgodovinsko oblastno navlako in liturgičnimi manirizmi. 

V zvezi s poukom o verstvih le nekaj misli. Vsekakor sodi verski pouk, pouk krščanskega nauka, v cerkev in cerkvene šole, ne v javne laične šole. Cerkev ima danes ogromno možnosti posredovati svoj nauk na različne načine, neposredno in prek množičnih medijev, kar je za normalno seznanjanje z vero v sekularni državi dovolj za tiste, ki hočejo poslušati. Če nočejo, pač nočejo. Kritičen pregled osnovnih konceptov različnih verstev pa bi moral biti del splošne izobrazbe kot pomemben vidik kulture. Kritičen pomeni, da bi morali pošteno predstaviti tudi tiste dele krščanskega nauka (nikoli zanikane!), v katerih Bog grozi z uničenjem vseh, ki ne verujejo vanj; tiste dele, ki opravičujejo uničevanje ljudi v imenu Boga (»V imenu Kristusa Kralja!«) in v katerih se zahteva smrtna kazen za pregrehe določene vrste. Sodobno pojmovanje človekovih pravic in nazor o svetovnem etosu presegata to krščansko etiko. Da bi brezpogojno priporočal pouk o Bogu, ki mi grozi z uničenjem, se mi ne zdi razumno. 

Če pa bo pouk o verstvih uveden in če bodo v sekularni državi poučevali teologi, naj ne zamolčijo, da krščanski Bog zapoveduje uničenje vseh, ki ne verujejo vanj; ali pa naj ta nauk očistijo tega nihilizma. To ni oddaljena in presežena preteklost Stare zaveze. To zapoved so v božjem imenu izvajali na najbolj krute načine v ne tako davni bratomorni vojni.

"Vsi moji božiči"

Kolumne gospe Urše Zabukovec (Delo, 14. 1. 2020) se me vedno dotaknejo - tako ali drugače. Najina tokratna skupna točka je Dostojevski. Tudi jaz mislim, da "se v človeku lahko namesti Bog", le da bi jaz kot ateist to povedal drugače. V človeku je nekaj, neka instanca, neko področje čutenja in razmišljanja, ki je blizu pojmu "božjega". To je zavest o umrljivosti in občutek, da življenje lahko zapravimo; da lahko živimo mimo sebe in ne skrbimo za življenjsko izpolnitev. Temu včasih (kot nepravoveren psiholog) rečem "duša", najintimnejše premišljevanje o smislu moje biti, o moji življenjski poti, moji življenjski nalogi, mojem metierju, mojem domu v samem sebi... To je tisto področje, kjer se rojeva občutek izpolnjenosti življenja in dušni mir (za Aristotela je bilo to filozofiranje). Razvilo se je v meni, ko sem spoznal, da bom nepreklicno umrl - za vedno mrtev in bel.  Ne mislim, da je to občutje, to "dušo", to "božje", vame vsadil Nekdo, ki ga imenujete Bog (b-o-g.). Zelo težko si predstavljam, da je vame prišel Stvarnik vesolja. Da pa je v meni Oseba v moji podobi, je, zanimiva in po mojem povsem zanemarjena in neizkoriščena, ustrezna prispodoba. Pomeni prav to, kar sem opisal zgoraj. Sem nekako podvojen: v meni je neka duševna instanca, ki jemlje mojo umrljivost resno in me opominja, naj jemljem življenje resno, a tudi dovolj igrivo. Vera v posmrtno življenje in pokornost drugim sta neposredno navodilo za omalovaževanje tostranskega, to je, edinega življenja. Pokornost drugim (avtoritetam)  odvrača od poslušanja lastnega notranjega glasu, ki nas usmerja v uresničenje svojih darov in nagnjenj, svoje samolastnosti, kot to imenuje T. Hribar. Mislim, da sta se ta zavest in to občutje razvila v meni, ko so se mi z odraščanjem odpirale oči - naravno. Spoznal sem, da tako čutijo tudi drugi ljudje, religiozno verni in ateisti, da smo v istem čolnu.  To je vir mojega sočutja in solidarnosti. In zdi se mi, kajti prav podrobno tega nisem preučeval, da je bil Jezus iz Nazareta tisti človek, ki je to prav tako začutil in se uprl cerkvi (farizejem), ki tega ni razumela. To spoznanje je izrazil v jeziku svojega časa in menil, da je tega duha v njega vsadil vesoljni Oče, ki pa ga je - po njegovem - na križu, v smrtni uri, zapustil: Eli, Eli, lama sabaktami?

Naj po tej laični teološki razpravi, pojasnim še, zakaj se nekaterim Špancem, predvsem politikom določene smeri, zdi beseda »božič« »strašna«, čemur se gospa Zabukovec čudi. Španci so imeli državljansko vojno (1936). Proti nekaj let prej ustanovljeni republiki  je vstala klerofašistična vojska, to je, fašistična vojska, ki jo je podpiral kler katoliške cerkve, to je po posvetni oblasti stremeča duhovščina (klerikalci). Ob pomoči Mussolinijeve fašistične Italije in Hitlerjeve nacistične Nemčije je uporniška koalicija zatrla republiko  – v kateri so, roko na srce, imeli preveliko vlogo komunisti in sovjetski agenti (glej: Maurois, Hemingway) - in uvedla klerofašistično diktaturo pod vodstvom generala Francisca Franca. Ta diktatura je trajala vse do leta 1975. Šele leta 2007 so z zakonom prepovedali čaščenje diktatorja (B. Repe, Španska državljanska vojna …,PZNZ, 1/2016). Duhovništvo katoliške cerkve si je umazalo roke s krvjo sonarodnjakov. Klerofašizem v Španiji tli in z njim tudi odpor do njega. Zato je španskim politikom, ki bi radi v kraljevini služili duhu demokratične republike, "božič" »strašna beseda«. Najbrž ni strašna tistim Špancem, ki ob božiču še čutijo, da je njegovo praznovanje posvečeno Jezusu in ne cerkvenemu klerikalizmu. Gospa Zabukovec je med svojim bivanjem v Španiji najbrž obiskala marsikatero špansko vas, Guernice pa še ne. 

O ateizmu malo drugače

V članku Do zmagoslavja ateizma je še zelo daleč  (Delo, 20. 12. 2019) je načetih preveč vprašanj, da bi se jih mogel dotakniti v kratkem članku. Naj zato osvetlim samo razliko med vero in religiozno vero in odnos med religioznim naukom in znanostjo. Mislim, da je srž problema v besedi "zmagoslavje".  Dokler se bodo ateisti na eni strani in teisti, ali bolje, religiozno verni, na drugi spopadali za prevlado, smo na napačni poti.  Dokler se skušajo eni in/ali drugi polastiti človekovega duha, ne bo rešitve. Ne gre za zmago ampak za sobitje, za dopuščanje druge biti, drugačnega doživljanja sveta in človeka.

Imam se za ateista, brezbožnika.  Ne verujem v Boga, ne kot v prikazen, ki se očituje v človekovih občutkih in videnjih, ne kot v filozofsko idejo. To moje občutje je trdno. Rad bi se izognil dokazovanju in zavračanju dokazov o obstoju Boga, kar bi se sprevrglo v neskončno pričkanje. Mislim, da imam pravico izpovedati svojo (ne)vero brez dokazovanja. To pravico ima tudi religiozno verni. Vere se ne dokazuje. Vera je. Obstoja Boga se ne dokazuje in ne oporeka, v Boga se veruje, ali ne veruje. 

Vseeno naj svojo brezbožnost nekoliko opišem. Kadar me kdo vpraša, ali verujem v Boga, mu vrnem vprašanje: Kdo ali kaj je Bog/bog? Odgovorijo, da je Stvarnik nebes in Zemlje; da je Oseba, ki nas je ustvarila po svoji podobi; oseba, ki zahteva čaščenje, ki jo lahko prosiš in se z njo pogovarjaš. V svojem svetu ne potrebujem Boga, ne kot Stvarnika ne kot Osebe. Glede nastanka sveta verjamem fizikom in astronomom, prav zelo me pa to vprašanje ne zanima. Svet pač je. Kot osebe so mi dovolj moji bližnji, prijatelji, sodelavci in drugi ljudje. Ne potrebujem Nadosebe. Potrebujem pa zglede vrlih ljudi. Mednje sodi tudi Jezus iz Nazareta z nesrečno usodo duhovno prebujenega človeka, ki je stal za svojim prelomnim življenjskim nazorom in načinom življenja proti množici ter cerkveni in posvetni oblasti. Ni mi tuj pojem svetega. Mislim, da je življenje sveto; da je naš planet svet in da je raj. Sveta so mi nekatera dejanja, nekateri kraji in nekateri ljudje, tudi sodobniki, vzorniki, ki žarijo v svoji preprosti človečnosti, pokončnosti in plemenitosti. Ni jih tako malo.  

Vendar razumem ljudi, ki verujejo v Boga. Ni lahko ne verovati v višje bitje, ki ureja svet. Ni lahko sprejeti spoznanja, da je Zemlja majhna pikica v eni izmed neštevilnih galaksij; da je obstoj tega planeta obsojen na večno zimo in propad; da je – še mnogo prej – vprašljiv obstoj človeštva na njem; da smo, skratka, sami v temini vesolja, za kratek vek, brez kakršnega koli namena. In da je edino, kar nam ostane, da se, kot vsako živo bitje, veselimo obstoja teh nekaj trenutkov, dopustimo drug drugemu biti in se objamemo. Ni lahko biti sam v težkih trenutkih, brez upanja na rešitev. Ni se lahko posloviti od tega sveta brez upanja na posmrtno življenje. Sam »nadnaravnega klica« ne zaznavam; zaznavam naravni klic sočutja in solidarnosti. Prijazni ljudje bodo obžalovali, da nimam božje milosti, jaz pa jim pravim, naj se veselijo, da jim je bila podeljena.

Na obeh straneh, teistični (v širokem pomenu) in ateistični, v polemiki spregledujejo bistveno razliko, razliko med vero in religijo in prezrejo vero. Vsi ljudje smo v načelu verni. Vsi ljudje, razen naravno prikrajšanih, imamo temeljno zaupanje v druge ljudi, v svet in življenje. To zaupanje je vera. Ta se razvije pri otroku v materinem krilu kot »varna navezanost«. Razvije se naravno. Otrok izraža zaupanje tako, da se odzove na prijazno besedo ali gib tudi tujega človeka. Vsi, razen v zgodnjem otroštvu prikrajšanih, smo sočutni do drugih. Sočutje se razvije, ko otrok spozna, da tudi druge boli, kar boli njega. Odtlej ravna po zlatem pravilu, ne da bi ga kot takega poznal, in se trudi, da drugim ne bi prizadejal, kar ne bi rad, da bi prizadelo njega. Opazovanje predšolskih otrok prepričljivo kaže, da so že malčki sposobni sočutja in medsebojne pomoči. V zadnjem času se množijo prikazi takih sposobnosti pri živalih. Vsi ljudje včasih, nekateri pa pogosto, imamo tudi druga občutja, ki nas povezujejo z drugimi ljudmi in s svetom. Taka občutja so: jasno zavedanje biti v posebnih trenutkih, ljubezensko občutje, občutje povezanosti s svetom, z vesoljem (»oceansko občutje«) ipd. Tudi občutje Boga, občutek, da nekdo bdi nad teboj in da te varuje, da lahko tvegaš korak v življenje. Vse to je zame naravno doživljanje, ki izvira iz bivanja v materinem telesu in iz stika med organizmom in svetom. Včasih porodi ta stik tudi duševne pojave, ki so skrajni; ki jih tudi cerkev nima rada za svoje, se pa z njimi poklicno ukvarjajo psihiatri. Vse je v glavi, pravijo ljudje. V tem jim pritrjujem. Recite temu doživljanju »naravna vera«, ali kakor koli hočete, in jo podcenjujte v primerjavi z »vero v nadnaravno«, ki je za nekatere edina, ki zasluži naziv "vera". Me ne moti, ker vem, da imam prav.  Sam nimam težav s sprejemanjem religiozno vernih, to je tistih, ki verujejo v Boga in se štejejo za pripadnike določene veroizpovedi. Ne sprejemam jih le zato, ker ima vsak pravico do svojih nazorov, če ne vodijo v polaščanje drugih. Sprejemam jih, ker vem, da čutijo Boga in sveto, če so iskreni, in da jim vse, kar doživljajo v okviru cerkve nekaj pomeni. Vem, da je mnogim ljudem težko sprejeti paradoks smiselnosti osebnega življenja ob pogledu na kozmični nesmiselni vrtiljak. Potrebujejo tolažbo vere v nadnaravno.

V delih, ki so omenjena v članku, ki me je spodbudil k pisanju, gre za pobijanje religioznih naukov z znanostjo.  Dawson s stališča biologije dokazuje, da je »Bog zabloda«. Podobno se z religiozno vero spopada biolog Coyne (Verjeti ali vedeti). Pri nas je z zgodovinskega vidika opozarjal na nelogičnosti svetopisemskih zgodb psiholog in sociolog Jan Makarovič (Zgodbe svetega pisma). Odkril je vrsto nelogičnosti in zgodovinskih netočnosti in nesmislov. Vse to je v samem bistvu zgrešeno početje, v kolikor skušajo "dokazati" neutemeljenost vere. Vera ni védenje ampak verovanje, ki se ne dokazuje. V kolikor pa znanstvenik vzame svetopisemske trditve kot znanstvene hipoteze (kar niso), je njegovo prizadevanje raziskovalna vaja postranskega pomena. Čemu pametni ljudje to počno?

Njihovo početje je reakcija na vsiljevanje religioznih naukov. Biolog Coyne se bori proti vsiljevanju kreacionizma v ameriške šole. Kreacionizem je nevzdržna biološka teorija. Katoliška Cerkev priznava teorijo evolucije, ne priznavajo pa je različne krščanske sekte, ki jih v Ameriki mrgoli, pa najbrž tudi mnogi drugi verniki jemljejo preveč dobesedno, kar piše v Svetem pismu. Sveto pismo ni biološko besedilo, čeprav se mnogim vernim zdi, da je razlaga narave in zgodovine. V svojem bistvu in po svojem namenu so to spisi o božjem razodetju, o božji moči, o morali, etiki, smislu življenja in podobnem. Kaj lahko o tem reče biologija? Seveda pa tudi druga stran ne sme vsiljevati pojmovanj iz Svetega pisma, kot da bi bila znanstvena spoznanja, ker to niso. Geološka guba ni dokaz božje mogočnosti, ki krivi kamnite sklade. To bi bil prepoceni miselni trik, ki bi geologa ustavil v njegovem iskanju. 

V vsem tem pričkanju gre za zgrešeno pojmovanje znanosti in religije. Znanost in religija sta dve različni vrsti človekovega odnosa do sveta (druge so: umetnost, filozofija, zdrava pamet). Zastavljata si različna vprašanja o človeku in svetu in uporabljata različne metode, da bi nanja odgovorili. Druga druge ne moreta pobijati, ne da bi se smešili. Znanost ima jabolko za užiten sadež, ki ga gojimo, razmnožujemo, shranjujemo in uživamo tako in tako, s takimi in takimi učinki. Religija ga ima za simbol grešnega poželenja po vednosti. In zdaj biolog dokazuje, da se, seveda, jabolko lahko odtrga od drevesa in poje, in da je zgodba o Evi in kači navadna pravljica. Varuhi nauka pa dokazujejo, da je v človeku že v samem začetku bilo grešno poželenje, da bi spoznal, kar ve le Bog; da se je to uresničilo, a kazen za to je bil izgon iz zemeljskega raja. Pazite! Mar ni napačna raba vednosti pripeljala do roba uničenja tega raja, uničenja, ki smo mu dejansko blizu? Bog (beri: tisočletna modrost, zbrana v Bibliji) je vedel, da bo človek zamočil.

Znanstveniki, ki s svojimi metodami in na osnovi svojega znanja dokazujejo ali oporekajo obstoj Boga, s tem presegajo meje svoje znanosti in jo zlorabljajo za nepravi namen. Religiozni verniki, ki pobijajo znanost z verskimi nauki, počnejo to nekompetentno, ker udobno pojasnjujejo naravne odnose z nadnaravnim takoj, ko jim zmanjka štrene.