Prikaz objav z oznako virus. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako virus. Pokaži vse objave

31 oktober 2020

ZAVOŽENO



Tvegam, da bom uvrščen tja, kamor nikakor ne bi želel biti uvrščen. Vse bolj me preveva občutek, da je vse do kraja zavoženo in da morda javna beseda, čeprav šibka, vendarle lahko vnese nekaj "resnice o družbi", čeprav boleče. Narod je razklan, vse je polarizirano, vse strankarsko, vse proti. Na obeh straneh se udejanja geslo "kdor ni z nami, je proti nam". Ni ne posameznikov, ne skupin, ne medijev, ne osebnosti, ki bi bili sposobni prisoliti klofuto levemu in  desnemu licu in pokazati pot; kaj šele, da bi kdo nastavil svoje lice. Pišejo se strankarske peticije in programi, iščejo se nadomestki, krpa se krpanke. Demokratične inštitucije, namenjene razreševanju konfliktov, ne delujejo tako, kot bi morale. Tudi mediji so polarizirani, vključno z do sedaj objektivnimi. Vse je pregreto. Vse se vrača milo za drago, zob za zob. Brez velikodušnosti, brez modrosti, celo brez premisleka, na obeh straneh. Na eni strani zahteva po politični odstranitvi predsednika vlade, na drugi zahteva prav tega predsednika po očiščenju in prenovi, beri zamenjavi, naroda. 

Smo pri virusu, seveda. In pri pešajočem spominu; pešajočem in instrumentaliziranem. Tudi moj spomin ni brezhiben, a zavestno noče biti pristranski.

Številke o razmahu epidemije so presegle vsa pričakovanja, iščemo krivca. Vlada ali ljudstvo? Ljudstvo ima vedno prav, torej vlada.

Bil sem presenečen, ko se je vlada, takoj ko je prevzela krmilo, oprla na dve svetovalni skupini strokovnjakov: zdravstveno in ekonomsko. Govorci zdravstvene svetovalne skupine še sedaj uživajo moje polno zaupanje in razumevanje. Ekonomisti pa so imeli svojo besedo pri kar velikodušnih kompenzacijah za izpad gospodarstva. Lahko bi se izteklo veliko slabše. Verjamem besedi strokovnjaka, da je bila storjena napaka, ker je vlada po počitnicah prezgodaj odprla šole vseh stopenj in ni popolnoma zaprla meje s Hrvaško. Prezgodaj in lahkomiselno se je šla "normalizacijo", ki si je je želelo ljudstvo. Oblastniki celo mask niso nosili. To za mnoge ni bilo znamenje njihove lahkomiselnosti ampak znamenje njihove oholosti in manipulativnosti; sami naj ne bi verjeli v ukrepe, ki jih kot odvečni jarem vsiljujejo ljudem, da bi jih navadili pokorščine. Kakšen vik in krik bi se šele dvignil, če bi  vlada razglašala "krizo"! Če bi zaostrila ukrepe, sredi prelestnega poletja, češ da je kriza, bi bilo to za nasprotno stran jasno znamenje, da uvaja diktaturo! Saj kriza je kot naročena za tega človeka! Masko čez usta in rovarjenje za hrbtom. Virus je pretveza! 

Pozabili smo, da je del, upam da večji del prebivalstva, upošteval ukrepe (Janševe vlade, bogpomagaj!), a da je bilo zelo razširjeno neupoštevanje in tudi nasprotovanje ukrepom in da so bili disciplinirani razglašani za 'ovce', če že ne za kontrarevolucionarje; da so si kolesarji in pešaki, ki so legitimno protestirali proti Janši, šele nekje v drugi polovici svojih številnih kroženj večinsko nadeli maske in kolikor toliko spoštovali distanco. Ste pozabili, tovariši? Oglejte si fotografije. Če je vlada "politično manipulirala z virusom" in popuščala bogatim in politično kupčevala s hrvaškimi somišljeniki, kaj so tedaj počeli tisti, ki so v imenu boja proti preteči diktaturi in za ohranitev "normalnosti" zanikovali virus, zanikovali bolezen, zanikovali celo virus kot vzrok smrti in to še vedno počnejo - s političnim motivom, kot boj proti "politizirani stroki" in "koronskemu fašizmu"? 

Kovid politizirata obe strani. Kdor tega ne vidi, ni objektiven, je pristranski.

Izhod iz tega neznosnega konflikta v resnici niso sprava, nacionalna enotnost pod novim vodjem in enoumje, kot predlagajo nekateri. Kar naj bodo levi in desni in naj si skačejo v lase ob obojestranskem priznavanju legitimnosti različnosti. Naj vladajo enkrat eni drugič drugi. Tega nismo vajeni, to bi radi preprečili, a to je demokracija. Izhod iz spopada naj bo krepitev demokratičnih institucij, razreševanje konflikta v njih in z njimi, da bi končno prišli do normalne izmenjave levih in desnih strank na oblasti, sploh pa do formiranja prave levice in prave desnice, kajti dosedanja kvazi-sredinskolevičarska politika je napolnila žepe bogatih, oslabila javne službe in pripeljala do obubožanja velikega dela prebivalstva. Njeno nadaljevanje ni rešitev.

Blogger Nada pravi ...

Točno to, Blaž, tudi jaz mislim enako. In mi je vseeno, kam me uvrščajo. Navadno sem se zanesla na zdravo presojo in redko sem se motila. Nazadnje sem se zmotila, ko sem kot mlada trdno verjela ob Titovi smrti, da je to izguba, ki je ne bomo prenesli. A je bila le točka preobrata v nujnem dogajanju zgodovine in majhen dogodek v naših življenjih. Zato se ne navezujem več na nobeno ideologijo, kajti vse imajo omejen rok trajanja.

1. 11. 20 20:49

 

15 maj 2020

Živeti z virusom

Maske 3 slojne - 50 kosEpidemija je preklicana. Odslej bomo živeli z virusom. Kaj pomeni živeti z virusom? Pomeni podobno kot živeti s katero koli nevarnostjo, ki ogroža zdravje ali življenje. Živimo z nevarnostmi v prometu. Živimo z nevarnostmi v poklicu, pri delu. Živimo z nevarnostjo potresa, poplave, udara asteroida. So nevarnosti, pred katerimi se lahko zavarujemo in nevarnosti, pred katerimi se ne moremo zavarovati. Pred virusom se lahko do določene mere zavarujemo. Pred nobeno nevarnostjo se ne moremo zavarovati z gotovostjo; zato je ne-varnost. Življenje je tvegano. In življenje se konča; proti temu ni zdravila.
Torej se je treba sprijazniti s tem, da se lahko okužim. In da lahko okužen zbolim in umrem. Lahko okužim druge. S čim zmanjšam možnost teh dogodkov? Ker spadam v bolj ogroženo vrsto, to je, v kategorijo, v kateri ljudje bolj verjetno umrejo, če zbolijo, moram biti bolj previden. Ne mislim pa težiti vsem, ker bi se tako bal umreti. Pride, ko pride.
Zato sem sklenil:
- da ne bom bolan zapuščal doma, razen če mi bo zdravnik dovolil, da pridem k njemu
- da se bom kolikor mogoče zadrževal doma in hodil ven le v naravo oziroma na odprto, na sprehode, pohode in kolesarjenje
- da se ne bom zadrževal na prešercu; hodil ven na kavo, pijačo in jedačo le izjemoma
- žal se bom, dokler ne odkrijejo cepiva ali uničijo te golazni, odpovedal obisku koncertov, gledališča in drugih prireditev razen galerij
- da si bom pri obisku zdravnika, trgovin, knjižnic, knjgarn in drugih servisov nadel masko, se držal na razdalji in si po obisku umil roke na priporočeni način
- s seboj bom nosil malo steklenično razkužila za vsak primer
- se bom ob srečevanju z drugimi držal na razdalji in se ne rokoval, objemal (poljubljal samo s simpatičnimi).
- to do določene mere velja tudi za občevanje s svojci v hiši razen z ženo, s katero se bova sporazumno vzajemno okužila (je pa še nisem vprašal).
Če se srečamo, vedite, da sem storil vse, da bi bili vi varni. To pričakujem tudi od vas in vam zaupam.

10 maj 2020

Pomisleki ob nacionalni raziskavi covid-19 - nadaljevanje

Vodje raziskave covid-19 pravijo: "Očitek, da raziskovalci ne vedo, zakaj se približno polovica oseb, zajetih v vzorec, ni odzvala prošnji, naj sodelujejo pri raziskavi, je v temelju zgrešen. Izhodišče komisije za medicinsko etiko je, da lahko vabljeni sodelovanje zavrnejo brez slehernega pojasnila. 'Za pojasnilo ne smemo spraševati', opozarja prof. Poljak."

V tem odgovoru je v temelju zgrešeno razumevanje očitka, namenjenega raziskovalcem. Seveda je pravica človeka, da se sam odloči za sodelovanje, a ta svoboda je v tej raziskavi povzročila samoizbor v vzorcu.

Raziskovalcem ne očitam, da ne vedo, zakaj se več kot polovica, zajetih v vzorec, ni odzvala prošnji za sodelovanje, ampak jim očitam, da ne vedo, po čem se ti, ki se niso odzvali, razlikujejo od onih, ki so se odzvali. Raziskovalci ne poznajo strukture te neodzivne polovice po za raziskavo pomembnih spremenljivkah. Če jo poznajo, naj povedo, ali se kategorija teh, ki se niso odzvali, razlikuje od tistih, ki so se odzvali, po starosti, spolu, regiji ali kraju? Ali se neodzvivni razlikujejo po pretekli izpostavljenosti virusu (potovanja, druženje); po obolevnosti (predvsem po blagih simptomih covida-19). Če to vedo, naj povedo in naj v skladu s tem interpretirajo končne izide raziskave.

Raziskovalcem očitam, da še sedaj, po kritiki, ki so jo doživeli (poleg mene tudi dr. Ana Kolar opozarja na to težavo), ne uvidevajo, da se je mimo njihove volje in prizadevanj (in v skladu z vso medicinsko etiko) zgodil zdrs raziskave; zgodil se je pristranski končni vzorec; pristranski, ker je samoizbran in s prvotnim slučajnostnim vzorcem tritisočih, ki je bil, to verjamem, korektno izbran, nima več prave zveze. To je tako, kot da bi iz populacije izbrali samo tiste, ki želijo sodelovati in ne vseh, ki jih določi žreb oziroma slučajnosten postopek vzorčenja. Do končnih izidov, ocene prekuženosti, so raziskovalci prišli na osnovi stanja res da vzorčenih oseb, ki pa so se nato same odzvale vabilu, medtem ko se druga polovica vzorčenih ni odzvala.

Raziskava je v organizacijskem oziru resnično enkratna in občudovanja vredna; žal ne tudi v metodološkem. Naj prvo ne zasenči drugega, ki je pomembnejše.

06 maj 2020

Pomisleki ob nacionalni raziskavi covid-19

Zelo nerad izrazim pomisleke ob nacionalni raziskavi covid-19, v katero je bilo vloženo veliko truda velikega števila sodelavcev v izrednih razmerah. Bila je opravljena izredno hitro na velikem številu ljudi in je glede tega gotovo zgled raziskovalnega poleta in dobre organizacije. Njen izid je verjetno sorazmerno točna ocena prekuženosti populacije kot pomembnega parametra za nadaljnje usmerjanje epidemioloških ukrepov. Kljub temu mi vest znanstvenika- metodologa ne pusti molčati. 

Moj pomislek zadeva velik osip vzorca, zaradi katerega prvotni, po vseh zagotovilih pravilno izbrani slučajnostni, reprezentativni vzorec na koncu ni bil več ne slučajnosten ne reprezentativen. Če povzamem medijska poročila, je slika naslednja: Iz populacije dveh milijonov državljanov je bil izbran reprezentativen vzorec 3000 oseb. Od teh se je vabilu odzvalo 1368 oseb, ostali pa se niso odzvali (1146), so sodelovanje zavrnili (448), ali pa jih na danih naslovih niso našli (38). Upoštevanih je bilo 46,4 odstotka oseb iz vzorca, izpadlo je 53,6 odstotka vabljenih. To pomeni, da je prišlo do velikega osipa prvotnega reprezentativnega vzorca. Prvotni vzorec se je spremenil iz slučajnostnega v samoizbrani pristranski vzorec.

Tak osip je za tovrstne raziskave, ki sledijo vzorcu poštne ankete (obveščanje po pošti in prostovoljni odziv), po vseh podatkih v literaturi (učbenikih) pričakovan. Pričakuje se, da bo pri poštnem vabilu, naslovljenem na vzorec splošne populacije, ne kake posebne, povezane z ustanovo, ki izvaja anketo, osip polovičen. Zato so v takih raziskavah predvideni preprečevalni in popravljalni ukrepi, ki omogočajo vsaj oceno pristranskosti takega vzorca, če pristranskosti že ne morejo odpraviti.

Težava ni v zmanjšani velikosti vzorca glede na predvideno velikost. Tudi zmanjšani vzorec bi bil dovolj velik, če ne bi bil pristranski. Težava je v verjetnosti, da se tisti ljudje, ki so se vabilu odzvali, razlikujejo od tistih, ki se niso, po značilnostih, ki so pomembne za izid raziskave. Treba bi bilo pridobiti za sodelovanje čim več tistih, ki so bili pravilno, slučajnostno, izbrani v vzorec, ne zato, da bi bil vzorec večji, ampak da bi bil bolj reprezentativen. Običajno vodi tak osip do precenjenih ali podcenjenih vrednosti ključnih spremenljivk, v našem primeru prekuženosti.

Po katerih značilnostih bi se lahko razlikovali tisti, ki so sodelovali v raziskavi, od tistih, ki se niso odzvali vabilu? Ali je možno, da so bili eni bolj verjetno izpostavljeni okužbi zaradi tveganega vedenja in zadrževanja v okoliščinah, kjer so bili izpostavljeni okužbi, kot drugi?

Dosedanji podatki o obolevnosti so pokazali, da je obolevnost nižja na Primorskem, pri mlajših in pri ženskah. Je mogoče taka razlika tudi glede izpostavljenosti okužbi in prekuženosti? So raziskovalci preverili ujemanje strukture končnega »vzorca« s strukturo populacije?

Domnevam, da so se odzvali ljudje, ki imajo bolj izrazit občutek dolžnosti in solidarnosti ali večjo željo po tem, da bi ugotovili, če so (bili) morda okuženi; in tisti, ki so si želeli pridobiti prednostno obravnavo v primeru potrebe. Morda je ta večja skrbnost povezana z večjo previdnostjo in manjšo izpostavljenostjo, kar bi dalo na koncu manjšo prekuženost. Po drugi strani je manjša verjetnost, da se bodo odzvali ljudje, ki so manj skrbni, katerim je vse to nepotrebna »panika« in ki veselo živijo svobodno dalje in se izpostavljajo okužbi. Morda je med njimi več prekuženih. Če je tako, je dobljena ocena odstotka prekuženosti prenizka zaradi neudeležbe večjega števila bolj izpostavljenih in torej prekuženih.

To so domneve. Hočem povedati, kaj pomeni osip prvotno reprezentativnega vzorca. Pomeni previsoko udeležbo ene vrste ljudi v končnem vzorcu. Na srečo v danem primeru na vsaki strani ne prevladuje le ena značilnost, ampak tudi njej nasprotne, tako da se vplivi več znakov morda izničujejo. To pomeni, da je izid lahko točen, čeprav je postopek napačen. Upajmo, da je v tej raziskavi sreča uredila tako.

Od raziskovalcev bi vsekakor pričakoval, da bi osip priznali kot tak, kot metodološki problem , in ga primerno interpretirali, saj bi lahko samo s tem priznanjem omogočili popravo ocen v nadaljevanju raziskave. Tako pa slišim samo, da je raziskava – svetovna.

05 maj 2020

"KRASNI NOVI SVET"

To je odzvi na kolumno Urše Zabukovec, Krasni novi svet, v današnjem Delu (5.5.20).


Verjamem, da je težko prenašati omejitve v času pandemije; mladim težje kot starim, ki tako ali tako raje tičimo doma. Če bi se omejevali samoiniciativno in po svoji volji na osnovi smernic epidemiologov, bi omejitve prenašali lažje. Ker pa samo na zaupanje te reči ne delujejo, saj se vedno najdejo ljudje, ki jim ni mar zase, še manj za druge, je potreben državni nadzor. Tega je težje prenašati, posebno če so državni uslužbenci preveč zagreti in zavzeti, in če pri izpolnjevanju svojih dolžnosti prekoračujejo zdravo pamet in meje človeško sprejemljivega. Še težje je, če se med ljudmi začne ovajanje. Preveč vdane in agresivne samozvane izpolnjevalce oblastnih zapovedi težko prenašamo. Preziramo jih in bojimo se jih. Ogrožajo naš občutek povezanosti z drugimi ljudmi, občutek solidarnosti, ki nas varuje pred "onimi", pred oblastjo, pred državo, ne glede na to, kako legitimna je oblast.
Spadam v ogroženo skupino prebivalcev; ne najbolj ogroženo, ker še nisem v domu, pa vendar. Enkrat sem se že srečal z Minljivostjo in mislil sem, da se je odtlej ne bojim več. Pride, ko pride, "jest sm prpravlen". Pa mi vseeno ni vseeno. Rad bi še živel. Zato mi ni vseeno, kako v ogroženosti od virusa ravnajo ljudje okoli mene. Vem, da je mladim težko, zato kolikor mogoče sam skrbim, da se ne izpostavljam. Ostajam doma, samo s kolesom šinem po praznih cestah. Tudi v hiši, kjer živiva z ženo skupaj s sinovo družino, smo žalostno disciplinirani. Ne objemamo se, ne približujemo se preveč, samoiniciativno, ker ne želimo drug drugega okužiti. Tega ni kriva oblast, ampak narava; ne morem ji reči maščevalna, ker ni oseba. Res je, da je že tudi čas, da se počasi umaknem. A skrajno žalostno bi bilo družbeno vzdušje, ki bi mi nakazovalo, da je to od kogar koli zaželeno. Glede na prekomerno družbeno bogastvo, ki je daleč od skrbi družbe in mojih bližnjih za preživetje, bi bilo tako moje preudarjanje prav izdajalsko defetistično. Ne mislim se umakniti vse blaginje in svobode deležnim razvajencem. Govorim tudi v imenu tistih, še živih ali pokojnih, za katere pravijo, da "bi itak umrli". To pomeni: ker "bi itak umrli", jih pustimo umreti, nam pa pustite svobodo. Tako mišljenje ni vredno človeka.
Pozorni moramo biti na morebitne skrivne namere oblasti po prekomernem poseganju v državljanske svoboščine pod krinko skrbi za zdravje naroda. Tudi namere o preoblikovanju »narodnega značaja« po podobi ene stranke so pretirane in ne upoštevajo usode takih metafizičnih poskusov izboljševanja ljudi v naši nedavni zgodovini. Vlade imajo povsod v demokratičnih deželah opozicijo: v parlamentu in na ulici, legalno in legitimno. Opazujte vlado, vsako vlado, protestirajte proti njej in vsem nečednostim in sprevrženostim, ki se zaredijo v njej in okoli nje, a izpolnjujte tiste njene ukrepe, ki varujejo življenje vseh, v tem času še posebej nas starcev. Zavedamo se vaše žrtve in jo spoštujemo.

03 maj 2020

"PRAVICA DO OKUŽENOSTI"?

Hrvaški mednarodno uveljavljeni, v tujini živeči, zdravnik Igor Rudan, silno izkušen, brihten in zgovoren, uvideva, da je osnovno nasprotje v zvezi z epidemijo nasprotje med ohranjanjem gospodarstva in s tem standarda in ohranjanjem človeških življenj. Njegovo kolumno si vsakdo lahko prebere (Večernji list), je tehtno branje, a tu navedem samo sklep. Rudan priporoča strategijo osebnega prevzemanja tveganja, "človeško pravico do okuženosti" (hvala, no). To pomeni, naj se starejši od 60 let, ki so najbolj izpostavljeni, pač zadržujejo doma oziroma tvegajo toliko izpostavljenosti, kolikor jo subjektivno prenesejo (ne) glede na možni smrtni izid. To pomeni tudi, da se starejši človek lahko namerno okuži, da bi omogočil sladko življenje mlajšim. (V japonskem filmu Balada o Narayami, ki sem ga bil omenil, je šlo za golo preživetje, ne "standard" kot danes pri nas.) Mlajši pa sicer prav tako, a naj vseeno hodijo delat, da bo ekonomija nemoteno delovala in da se s časom populacija prekuži. Rudan navede prepričljiv primer, da to tako ali tako že počnemo. V nemoteno proizvodnjo avtomobilov so vkalkulirane smrtne žrtve v prometu, pa "nikome ništa". Vsak, ki sede za volan, ve, da se morda vrne v krsti. Pa vseeno veselo sedamo. V Sloveniji je na leto (2019) okoli 100 smrtnih žrtev prometa (ne samo šoferjev, a naj poenostavim). Virus je zahteval do zdaj okoli 100 življenj. Upajmo, da je to vse za letos. Torej sta številki primerljivi. To pomeni 1 mrtev na 20.000 ljudi ob vseh epidemioloških ukrepih in, poudarjam, ob vseh prometno-varnostnih ukrepih. Če se epidemiološki ukrepi sprostijo, se to ravnotežje, ta primerljivost neha. To pomeni: če naj prenesemo odgovornost ali tveganje na posameznika, tako kot v prometu, moramo zagotoviti nadaljnje izvajanje epidemioloških ukrepov, lahko da ublaženih, lahko da drugačnih.
Nadaljujmo primerjavo. Promet ureja poseben zakon o prometni varnosti. Vozimo po prometnih predpisih in prometni signalizaciji. Opraviti moramo vozniški izpit, si pridobiti vozniško dovoljenje. Vozilo mora imeti tehnični pregled. Policija opravlja nadzor teh dveh zahtev, poleg tega pa trenutnega stanja voznikov, alkoholiziranosti, drogiranost, sposobnosti za vožnjo oz. ogrožanja varnosti. Akutno bolni ljudje ne sedajo za volan. To pomeni, da država s svojo zakonodajo, ukrepi in službami zagotavlja varnost v prometu, zmanjšuje tveganje posameznega udeleženca v prometu. In po vsem tem lahko reče: vse drugo je pa tvoja skrb, tvoje tveganje. Žal nam je, če se boš ponesrečil. Ni govora, da bi se nekega lepega dne naveličali te regulacije in si zaželeli "svobode" od prometnega nadzora.
Če naj torej sam prevzamem tveganje za svoje življenje v primeru virusne epidemije, pričakujem, da mi bo država zagotovila analogno zakonodajo in ukrepe, ki naj skušajo preprečiti, da bi okoli mene skakali lahkomiselni in nori in povečevali tveganje, da se okužim. Dopolnijo naj zakon o zdravstvenem varstvu s posebnim ozirom na epidemiološko varnost, Preverjajo naj poučenost o bolezni covid-19 in izdajo potrdilo o izpitu; zahtevajo naj priročno sanitarno opremo (masko, razkužilo itd.) posameznikov in javnih prostorov in opremljenost in postopke redno nadzorujejo. Redno naj nadzorujejo okuženost ljudi na javnih površinah in v javnih prostorih in odstranjujejo okužene. Potem bom sprejel nase "svobodo tveganja". Ponavljam, kar sem že zapisal. Svojega življenja ne bom zastavil za to, da bo kapitalistično gospodarstvo nemoteno množilo profite peščice, pa tudi ne za to, da se bo nebrzdano uživaštvo tistih, ki ne sodijo med ogrožene, nemoteno nadaljevalo.
***
Predlog dr. Rudana, da bi se morali med epidemijo ravnati podobno kot v prometu, ne upošteva bistvene razlike med obema situacijama. Tudi sam sem že večkrat pomislil, da smo ljudje pravzaprav zelo disciplinirani in zaupljivi. Ko vozim avto po običajni cesti, se popolnoma zanesem na to, da nasproti vozeči ne bo nenadoma zavil na moj vozni pas in trčil vame. To se zgodi, vemo, a ne tako pogosto. V mojem več kot 50-letnem vozniškem stažu se mi to še nikdar ni zgodilo - na srečo. Večkrat sem že peljal proti nekemu malo višje ležečemu kraju, kjer so na nekem mestu nepregledni ovinki in se cesta zoži; a še vedno sta dva pasova. Včasih me ima, da bi presekal ovinek, a vedno pomislim: kaj pa če v tem trenutku pripelje kdo nasproti. To se mi je zgodilo že dvakrat. Prav tam sva se srečala in varno zvozila. Tudi oni drugi je pomislil podobno kot jaz in se zadržal: kaj pa če... Če v križišču prevozim rdečo luč ob gostem prometu, je skoraj gotovo, da bo prišlo do trka. Zato se zelo redko zgodi, da bi kdo meni nič tebi nič prevozil rdečo luč. Zakaj se ljudje držijo prometnega reda? Ker je velika verjatnost, da res pride do nesreče, če ga prekršijo. Za svojo kršitev so takoj kaznovani tako, da utrpijo telesne poškodbe ali materialno škodo. Včasih jih zasači tudi policija. 
Saj tudi pri epidemiji tvegaš okužbo, če ne upoštevaš higienskih ukrepov. To že, vendar je položaj drugačen. Recimo, da prenašam virus. Brez maske grem v trgovino, se pomešam med ljudi, in ko pridem domov, si ne umijem rok itd. Mogoče ne bom zbolel, mogoče se mi ne bo nič zgodil. V trgovini pa sem mimogrede okužil mnoge druge. Morda ne bodo zboleli, bodo pa širili okužbo. Morda pa bo kdo zbolel in umrl. Zgodilo se bo isto, kot če bi pri rdeči čuči zapeljal skozi prižišče in na prehodu za pešce do smrti povozil pešca. Da, tako je, morda bi povozil skupino pešcev, a tega ne vem in nikoli ne bom zvedel. Prav zato bi morali toliko bolj dosledno upoštevati higienske ukrepe. Da, dopovejte to ljudem. 

27 april 2020

Moja koronska samoobramba na fejsbuku

Od začetka epidemije do konca aprila sem na fejsbuku bil boj z neumnostjo, sebičnostjo in razvajenostjo, da bi sebe in druge zavaroval pred pogubnim virusom. Evo izbor replik.

5.3.
Končno se je začelo nekaj dogajati. končno nismo totalni zamudniki. Končno ena prava drama. Jaz sem itak izvzet. (Mal me glava boli.)
6.3.
Tokrat prekršim pravilo, ki sem si ga postavil, namreč, da se tukaj ne bom vtikal v komentiranje aktualnih političnih dogajanj. Mislim, da bi se bilo pri komentiranju političnih dogajanj dobro držati starega, dobrega, psihološkega pravila, da ocenjujmo dejanja ne oseb. Mislim tudi, da to, kar človek počne, ni odvisno samo od njegovega značaja ampak od tega, kako ga sprejema in se nanj odziva njegova okolica. Eno osnovnih zakonitosti pri pripisovanju "krivde" za določeno ravnanje je: ko ocenjujemo ravnanje drugega, vidimo vzrok za njegovo ravnanje v njegovi osebnosti. Ko ocenjujemo svoje ravnanje, vidimo vzrok zanj v situaciji. Če grem pri rdeči luči čez cesto, vem, da sem šel zato, ker ni bilo ne z leve ne z desne nobenega vozila. Ko vidim drugega, da prečka cesto pri rdeči luči, si mislim: Lej ga, pametnjakoviča, kaj pa misli, da je. Mogoče je on prečkal cesto z enakim razlogom kot jaz. Torej: kul daun - ohladite se.
6.3.
Peter: Se strinjam Blaž, čeprav mi ni všeč!
7.3.
Nikogar ne skušam obvarovati pred kritiko.
Nasprotno, mislim, da je kritika dejanj nujna, kritika osebnostnih značilnosti pa ni smiselna. Končna kritika bo pa na glasovnici.
9.3. Predsednica ZZ siol.net. Kdo je odgovoren, da se nismo pripravili na resno krizo? - Kaj to pomeni? Kdo je odgovoren? Od Šabedra navzdol, predstavniki NIJZ z imenom in priimkom itd., ki jih vsak dan gledamo na TV. Bi radi eno samo osebo? Avtoriteto? Infektologa XY? Predsednico ZZ? Nekoga nezmotljivega, ki bo pregnal vse dvome in preprečil vse okužbe? Kdo seje dvom?
10.3.
»Eden za drugim prihajajo na urgenco. Znaki, ki jih imajo, niso v ničemer podobni zapletom gripe.« | MLADINA.si
Teja: Vredno branja vsake besede. Premislite. To ni ustvarjanje panike ampak preventiva, da ne pride do najhujšega tudi pri nas (kapacitet nimamo). Če vam za starejše ni mar, pa naj vas razsvetlim, da umirajo tudi mladi. #samPovem
13.3.
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.
13.3.
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
14.3.
Korona v razredni družbi | MLADINA.si, N'toko
Ne vem, če virus razlikuje med višjim in nižjim razredom. Izolacija je prekleto težka za zdravnike višjega razreda. Panika pa grabi tudi ljudi nižjega razreda.
16.3.
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
17.3.
Na sprehodu. Hitro hodiva po ozki poti med njivami, eden za drugim. Nasproti se nama približa mlajša ženska. Ko je kakih pet metrov pred nama, se naju izogne v širokem loku, kar po travi in starih brazdah. Pravilno. Samozaščitno. Če bi prišla korak bliže, bi se ji izognila midva. A vendar mi ostane čuden občutek, ki bi ga Prlek izazil z besedami: Ka sn jas peees?
18.3.
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.
18.3.
Zjutraj mi dostavijo časopis. Kdo vse ga je šlatal do zdaj? Ga bom pustil 48 ur zunaj, da vse pocrka.
19.3.
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.
19.3.
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
21.3.
Iz Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.
22.3.
NEDELJSKA PRIDIGA
Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. To pomeni, da ne verujem v Boga, Stvarnika in Osebo, ki je nekje, neodvisno od mene. Pa tudi sam ga po svoji potrebi in želji ne ustvarjam imaginarnega, da bi si lajšal svoje bivanje in pogled v prihodnost. Vsega tega ne potrebujem. Sem v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno vesoljnega nesmisla.

Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati njihova brezčasna sporočila.

Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,20 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Lk 17,21

Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so med nami, naši znanci in prijatelji.

V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogla biti računica "temnih sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo in krizo pokojninskih skladov. Torej?

In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus. Nesebično, brez računice.

Kar se računice tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh, pa pravi evangelij: Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Lk 9,62
22.3.
VIRUSNE DRAME
Ženske ne razumejo moškega ritma. Tudi moja ne. Tudi danes ne. Prej me je opomnila, naj pomijem posodo. Itak se ve, da jaz pomivam posodo, ne ona, ker pravi, da to škoduje njenim zgaranim rokam. Itak jo bom pomil. Ampak ne, ona, kot da sem pravkar prišel k hiši, mi mora dat navodila, me mora opomnit. Seveda sem pomil, ampak eno kastrolo sem pustil v duršlagu, da se odmoči prismojeni riž. (Nisem ga prismodil jaz. Nič hudega, težko je pogrevat rižoto.) Pa pride, pa začne pomivat tisto kastrolo. To ni še nič, vajen sem nezaupnic; če bi le lahko ostala tiho, pomila in šla. Ampak ne, mora komentirat, samopomilovalno, žrtev moje brezbrižnosti: Spet sem si zmočila roke, O, sveta Pomagavka, kdo te je pa gnal to pomivat, a ne moreš mal počakat?! To je to. Ne morejo mal počakat. Potem sem ji to predočil strokovno, "reflektiral", s pomočjo tistega vica, ko mož reče, da ga ni treba vsake pol leta opominjat, naj zamenja žarnico, če je rekel, da jo bo. Moško dane besede ne upoštevajo. Je skoraj dojela in se je v samoobrambi smejala. Meni sta bila pa moja duhovitost in strokovni pogum tako všeč, da sem se do solz nasmejal in pri tem vreščal kot pavijan (saj pavijani vreščijo, ne?). Čez nekaj trenutkov so pritekli ta spodnji (sin z družino) po štengah gor pogledat, kaj se dogaja med ubogim starim parom v tej stresni virusni izolaciji (so upoštevali distanco). Mislili so, da se žena joka, ker jo tepem. Kao obično!
Ko je nekoč zdravniku potožila to o rokah, je rekel: A nimate pomivalnega stroja? Ja, lubi boh, za tista dva krožnika! (Da ga v resnici ima, ponosnega na enakopravnost, je zamolčala. Ji zamerim. Me too.)
30.3.
DVOMLJIVCEM
40 million dead if we had done nothing
The COVID-19 pandemic could have infected 90% of the world’s population and killed 40.6 million people if no mitigation measures were put in place to combat it. Estimates from an influential modelling group at Imperial College London highlight the importance that acting early had on suppressing the outbreak. (Nature)
31.3.
Direktor NIJZ meni, da vladna zaostritev ukrepov za zajezitev epidemije ni bila potrebna | MLADINA.si. - Če ima razkuževanje samo trenutni učinek, ker kak okuženi takoj spet okuži razkuženo površino, če je nošenje mask brez veze (WHO), če je izolacija kršenje svobode, če so ukrepi pretveza za državni udar, potem pustimo, naj gre okužba svojo pot. Ker spadam v ogroženo skupino, lahko rečem le: uživajte in ADIJO!
31.3.
Ker spadam v rizično skupino, se globoko opravičujem vsem, ki se zaradi mene odtegujete svojim užitkom, svobodi in primernemu življenjskemu standardu in tvegate, da boste potem, ko mene ne bo več, živeli pod diktaturo. Želim vam, da ostanete večno mladi in da se vas bolezni in življenjske tegobe ognejo na daleč. Itak to vedno zadene druge! Srečno in adijo!
31.3.
Posebej se opravičujem ekscelenci Christini Lagarde, ker ogrožam svetovno ekonomijo. Verjamem, da bo v navezi z virusom in gospodom Trumpom našla ustrezno rešitev.
Biba: Blaz, drzi se! V Uk smo videli velike spremembe v vedenju ljudi, ko so spremenili kampanjo iz ‘zasciti se, da ne dobis virusa’ v ‘zasciti se, da ne preneses virusa’.
1.4.
Laura, ne dvomi. Gospa na osnovi površne primerjave dveh številk dvomi v razglasitev nevarne pandemije, razglasitev, ki je strokovno podprta. Upoštevaj: 1. ta virus je bolj nalezljiv in povzroča hujše poškodbe pljuč, 2. Letošne številke so nižje zaradi obsežnih preventivnih ukrepov, a se lahko še povečajo. 3. ustrezna primerjava je z Italijo, kjer se je virus sprva širil neovirano. V predelih Bergama je bilo 4x več umrlih kot običajno. - Propagando proti ukrepom ostro zavračam, ker je neetična. Poslušaj Blaža.
3.4.
Kroži pismo odbora za svoboščine. Ne bom ga podpisal, ker me to prizadevanje ogroža. Nočem žrtvovati svojega življenja za tvojo komoditeto.
4.4.
Če se o neki poti okužbe dvomi, je pa možna, je bolje biti previden kot opustiti previdnost.
4.4.
K Alenki Zupančič: Konec sveta me pravzaprav ne zanima preveč. Itak ga bo, sveta, enkrat konec. Zanima me samo, če bi svet povzročil moj konec. Ker pa me bo konec, predvidevam, pred koncem sveta, me konec sveta ne zanima. A sem filozof?
4.4.
Kaj je psihoza? Širjenje panike zaradi virusa ali zaradi diktature? Od česa ljudje sedaj umirajo?
6.4.
Spoštovani, primerjave podatkov 19-20 ne upoštevajo, da je število umrlih letos manjše zaradi preventivnih ukrepov. Če teh ne bi bilo, bi se okužilo najmanj 70% populacije, od tega bi jih 20% obolelo. ca 2,5% umrlo. Izračunajte. 1400 mrtvih. Podatki Trampuž
6.4.
Nekateri ne razlikujejo med pojavom "janša" in "corono-virusom" in ju enačijo. Zato se namesto, da bi se varovali pojava "janša", borijo proti razumnim ukrepom, ki jih predlaga vlada. Corona-virus povzroča bolezen, imenovano "covid-19", ki je zelo kužna in je lahko v določenem odstotku okuženih smrtna. Pojav "janša" do zdaj ni zahteval človeških življenj, tudi ne drugih bolezenskih pojavov, razen lažje do huje izražene histerije, imenovane "anti-janša". Najboljša preventiva proti temu pojavu in bolezni, ki jo povzroča, je skrb za delovanje sistema demokratičnih institucij, medijev in civilne družbe. Omenjena reakcija na pojav "janša" ima tudi svojo nasprotno obliko, to je, "pro-janša"; ima enake simptome. Katera oblika se bo pri kom pojavila, je odvisno od nano-memov, to je nano-delcev ideologij, ki se dedujejo oziroma prenašajo iz roda v rod. Eni imajo plave, drugi pa rdeče nano-meme. Igrajo tudi določeno vlogo v seksualnosti, oziroma ljubezni itd. Če so v normalni količini, prispevajo k skladnemu delovanju družbe in izmenjavi na oblasti, če jih je preveč, pa vodijo do omenjene bolezni, histerizacije.
6.4.
Hvala vam za odzive. Pojavila se je potreba po razlikovanju pojava "janša" ali "janšizem", kot ga imenuje N.K., in "osebe JJ". Oseba JJ je lahko v večji ali manjši meri žrtev pojava "j", lahko se ga pa popolnoma znebi. V tem smislu se zelo strinjam z mislijo J.S. in njegovo posrečeno formulacijo, da ima vsaka oseba pravico do popolne preobrazbe. Mislim, da se je ta začela s frizuro, če ste opazili. Strinjam se tudi s teoretično zelo podprto tezo, da vsak čas zahteva drugačno vrsto vodje ali vodij; turbulentni časi drugačen slog vodenja kot mirni. Tako sem včasih razlagal.
6.4.
Okoljevarstvena Greta iz Norveške je Kitajce pozvala naj ne uporabljajo tradicionalnih paličic za jest in naj ohranjajo drevesa. Kitajci so ji odgovorili, da naj še naprej hodi v šolo, kjer ji bodo
razložili, da so paličice iz bambusa, ki je vrsta trave. Svetovali pa so ji, naj ona in njeni prijatelji ne brišejo riti s toaletnim papirjem, ker ta pa je res iz dreves!
8.4.
Tu se vsi sam pritožujejo, čez tega pa čez unga. Ful negativne energije in pametovanja. Ne bom več tuki.
9.4.
Men je Čeferin všeč. Tekmo bi moral prepovedati Giuseppe Conte. Naš PM naj pošlje noto Italiji (za nazaj). (Prej sem zamešal Madrid in Milano, ker se ne spoznam na fuzbal.)
KAJ IMA ČEFERIN S CORONO?
19.2. sporna tekma v Milanu (UEFA)
23.2. Italija prepove javna zbiranja
11.3. SZO razglasi pandemijo
12.3. Slovenija razglasi epidemijo
(podatki Delo, 9.4.)
10.4.
Od štirih do ene
korona nam misli,
bivanje žene.
Od štirih do ene,
od osmih do treh,
zasloni v očeh.
13.4.
Vedno znova me čudi, da ljudje zanikajo resničnost verodostojnih podatkov. V Italiji je do danes odstotek umrlih od okuženih 12,7%. V Sloveniji 4,4%. Da je v Italiji višji, je posledica nepripravljenosti in lahkomiselnosti; da je v Sloveniji nižji, je posledica ukrepov. Politična paranoja naj ne prepreči izvajanja razumnih ukrepov. Za to sem življenjsko zainteresiran, zato mi ne hodite pred oči s fantastičnimi teorijami zarote in sebično svobodomiselnostjo. Meja tvoje svobode je moje življenje. Kapiš?
13.4.
Loti: Čista resnica, Blaž! Po Trnovem se vedno potekajo večerne žurke mladih po dvoriščih in balkonih ob omamnih vonjavah travice. Res jim je hudo.
Barbara, nasprotno, želim, da bi bilo tega čimprej konec. Konec pa bo, če se bomo držali ukrepov. Objavljam, ker mi grejo na živce tisti, ki zadevo jemljejo preveč zlahka in jo politizirajo. Spadam v ogroženo skupino in sem zainteresiran za to, da se okužba ustavi. Ostanite zdravi.

Potem mi je veliko fb-prijateljev vošilo za RD. Videl sem, da me imajo tudi tisti, ki so me včasih sovražili in se me bali zaradi statistike, zdaj radi, in sem se sklenil nekaj časa ogibati razprav o svobodi in diktaturi v času korone.

05 april 2020

VIRUS IN DIKTATURA


Ker spadam v skupino prebivalstva, ki jo virus najbolj ogroža, sta me ujezila neodgovorno stališče in ravnanje nekaterih državljanov, celo mojih "prijateljev" (narekovaji so tu več kot upravičeni) na fejsbuku. Proti tistim, ki iz kakršnega koli razloga ravnajo neodgovorno, s tem ko kršijo zaščitne ukrepe oblasti, ne morem nič. Lahko se jih samo ogibam. Z njimi naj opravijo represivni aparati države. Nasprotujem lahko tistim, ki tako ravnanje javno opravičujejo in omalovažujejo oblastne ukrepe. Ne mislim, da so vsi ukrepi vedno ustrezni. Ker nisem strokovnjak za te reči, naj o tem, kaj je ustrezno in kaj ne, presojajo zdravniki in drugi pristojni; pričakujem, da bo oblast po parlamentarni razpravi upoštevala njihove nasvete. Mislim, da je do zdaj bilo tako.

Del nasprotovanja vladnim ukrepom izvira iz ideološke in politične preračunljivosti ali resničnega strahu, ki ni popolnoma neutemeljen, pred tem, da bi vlada pod krinko zaščitnih ukrepov proti covidu-19 uvedla diktaturo ene stranke. Ljudje, pri katerih prevladuje to mnenje, omalovažujejo ukrepe proti širjenju bolezni, katere nevarnost je po njihovem napihnjena iz političnih razlogov. V prvi vrsti naj bi se borili proti diktaturi z vsemi sredstvi državljanske samoorganizacije in nepokorščine (peticije, pisma, napisne akcije, odbori itd.). Poglejmo torej, kaj je pomembnejše, zajezitev bolezni ali diktature. V nadaljevanju povzemam ustrezne odlomke intervjujev z zdravnikom Andrejem Trampužem in sociologom in politikom Pavlom Gantarjem (Delo, 4.4.20). Tu se ne bom spopadal z zavržno preračunljivostjo tistih, ki nasprotujejo zaščitnim ukrepom, ker se bojijo za svoje dobičke in tistih, ki mislijo, da je virus dobrodošlo sredstvo za elegantno rešitev demografskega problema in problema pokojninskih skladov.

Trampuž pravi: »… sem se srečal z epidemijo sarsa, a to kar doživljamo zdaj je veliko hujše, čisto zares je to največji izziv za nas po drugi svetovni vojni.« Virus se izredno hitro širi in je izredno nalezljiv in smrtno nevaren za del prebivalstva. Brez preventivnih ukrepov bi se baje v Sloveniji okužilo 70-80 odstotkov ljudi. Bolje, da ne preračunavamo dalje, koliko bi ji umrlo, saj zdravstveni sistem navala bolnih ne bi zmogel. Dr. Krek (NIJZ) je naračunal 18.000 mrtvih. Računajmo: okuži se 70% od 2,000.000 = 1,400.000 oseb. Od teh jih zboli 20% = 280.000. Od teh je kritičnih 5% = 14.000; umre jih polovica, to je, 7000.

Ob spoštovanju ukrepov se okuži okoli 10 odstotkov ljudi = 200.000 oseb. Potencialno odkritih  okuženih je komaj 1 odstotek = 2000 (do danes okoli 1000). Po izjavi dr. Tomažiča (Delo 27.3.) pri 80 odstotkih okuženih (1600 oseb) poteka bolezen blago ali zmerno, pri 15 odstotkih (300) hudo, pri 5 odstotkih (100 oseb) kritično in pri polovici od teh (50 oseb) smrtno. Kar je manj od tega, je rezultat izrednih prizadevanj in znanja zdravstvenega osebja (do zdaj umrlih v Sloveniji 30).

Ker okuženi prve dni nimajo simptomov, po katerih bi jih prepoznali kot okužene, zato nemoteno širijo okužbo. Danes je potencialno okužen vsakdo, ker je virus prisoten v populaciji. Večina okužb poteka blago, z običajnimi prehladnimi simptomi, kot so kašelj, vročina, bolečine v žrelu in dihalna stiska, pri nekaterih se pojavi prehodna izguba okusa ali voha. Pri desetih odstotkih okuženih je potek težji in zahteva zdravljenje v bolnišnici. Pri delu teh se stanje poslabša in jih priključijo na respirator. Ti bolniki brez tega ne bi preživeli. Težji potek bolezni opažajo predvsem pri starejših od 65 let s kroničnimi obolenji a tudi pri mlajših moških; razlogi za to slednje niso znani. Obremenitev bolnišnic je taka, kot je doslej v Evropi še ni bilo. Po izkušnjah iz Italije se okuži okrog 30 odstotkov zdravstvenega osebja. Tam je umrlo je že 56 zdravnikov (do začetka aprila). Osnovno preventivno načelo je zmanjšati prenos virusa s človeka na človeka, to pomeni onemogočiti neposredne stike. Če se bo prebivalstvo držalo ukrepov oblasti, se bo okužilo 10 odstotkov ljudi, v nasprotnem primeru 70 do 80 odstotkov. Po izračunih Imperial Institute London so do zdaj z ukrepi v Evropi preprečili smrt 60 000 ljudi zaradi tega virusa. To je veliko. V Evropi so reagirali pozno in premalo, tako kot povsod drugod.

Je poleg virusa druga nevarnost diktatura? Je ta celo hujša nevarnost? Imajo prav tisti, ki pravijo, da so zgornji podatki, ki jih navajajo zdravniki, lažni? Sam jim zaupam. Glede diktature pa mnenje nekega Blažeta in neke Nežke s fejsbuka nič ne šteje. Nekdanji zmerni levičarski politik, sociolog in sedaj politični analitik Pavle Gantar pravi: »Nismo še na tem, da bi govorili o diktaturi« (Delo 4.4.), kljub temu da jo Svetlana Slapšak »voha«. Gantar opozarja na dvojnost Janševih nastopov. Ko je na tiskovni konferenci predstavljal »megazakon«, »je deloval zelo racionalno«, »hkrati pa retvita ogabne komentarje in sam tvita tudi nedopustne stvari«. Imamo pa, dodajam, še vedno delujoče tri veje oblasti, medije in živo civilno družbo.

Naj bo dovolj navajanja. Moja prva skrb je, da se ne okužim in da ne okužim drugih, zato se držim doma. Ker imam čas, študiram besedila o tiraniji in svobodi in se pripravljam na odpor proti tiraniji in pišem fejse proti neumnosti in zaslepljenosti.

01 april 2020

Ustvarjalno pisanje v izolaciji

Založnica in trenerka NLP, Nada Mulej, prijateljica na Facebooku, nam zadaja vaje iz ustvarjalnega pisanja. Pri drugih se nisem preskušal, tale me je pa potegnila. Opisal naj bi, kaj sem danes doživel in to pripovedoval malčku, psihoterapevtu, babici, policistu in drevesu.

KAJ SEM DANES DOŽIVEL

OTROKU
A kje sem bil? Z bico sva šla na tržnico po jabolka in solato. Z avtom, ja. Sva imela maske in rokavice. Zakaj? Zato ker se tam lahko nalezeš ene bolezni. Ja, virus, virus se reče. A vidiš, že veš. Priden. Ne, tukaj ni virusa. Ne, midva se nisva nalezla. Ja, zato ker sva imela maske. Tisti ljudje, ki jih nimajo, se pa lahko nalezejo. Tukaj doma se ne nalezeš. Tu ni treba imeti maske. A rad bi jo imel? Mojo? Ne, svoje ti pa ne morem dat. Ti bo mami eno naredila, saj jih je tudi nam.

PSIHOTERAPEVTU
Oprostite, strašno me skrbi. Bila sva v beteceju na tržnici. Nadela sva si maske in rokavice, oblekel sem anorak s kapuco in si jo dal čez glavo. Ampak tam je ogromno ljudi. Saj so vsi imeli maske, jaz sem se držal stran. Ampak žena je šla v trgovino, je bila dolga vrsta, dolgo je ni bilo nazaj. Pri kosilu je potem dvakrat kihnila. Naj ne omenjam, da se ni zaščitila. Po mojem se je okužila in s tem mene. Če me še ni, me pa še bo. Ne strpim več doma, tišči me tu notri, pobegnil bom, mislim da je zdaj res skrajni čas...


BABICI
Babi, zdaj te vidim. A ti mene vidiš? Ja, fino, dobro so ti naštimali. A si v redu? Ja, dobro. Sem vesel. A če sem bil kaj zunaj? Ja bil. Na tržnico sva šla po solato in jabolka. Ne, ne, ne bojim se, zakaj bi se bal? A virus? A v domu so ti rekli? Bejž, bejž, samo strašijo. Mi smo vsi zdravi. Ti pa tudi, a ne? Ne, ne, nič ne bo prišlo. Lej, Italija je Italija, pri nas je pa drugače. Ne verjemi vsega, kar govorijo. Vi ste zaščiteni. Saj si videla, da ima sestra skafander. Lepo bodi!


POLICISTU
Zakaj sem prišel sem izven določenih nakupovalnih ur? Na avtu se mi je pokazala lučka za olje in sem tamle na pumpi dolil olje. Pa sem malo zamudil. Saj veste, kaj pomeni, če v motorju ni olja? Saj je komaj deset minut čez. Dobr no, ne tako natančno, saj smo ljudje. Kaj je narobe z masko? Doma jo je sešila, drugače je sploh ne bi imel. Sicer pa SZO pravi, da so maske brezveze. Ja, vi imate navodilo, pametno pa ni. Kaj? Da naj pazim, kaj govorim? Kaj sem pa rekel? Nisem tako mislil. Hvala za opozorilo, gospod policist.


DREVESU
Oh, ti moja luba češnca. Blagor tebi, ti nimaš virusa. Pravzaprav imaš vse sorte žužkov, pa vsa si skrivenčena in tam, kjer smo te odrezali, trohniš, ampak se kar držiš. Že dalj kot jaz. Jaz ne vem, če bom še dolgo, veš. Sem bil danes na placu, najbrž sem se okužil. Ti boš preživela, če te ne bo kdo posekal, nam pa slaba prede. Vem, da ne veš, kaj in zakaj. Kar tako ti rečem, se sam s sabo pogovarjam. Ti zaupam, ker te že vse življenje gledam. Zredila si se, pa kar čvrsto stojiš. Jaz pa... Res ne vem.

27 marec 2020

Izolacija in svoboda


Po fejsbuku se širi video nekega rojaka, ki nas poziva, naj se ne gremo izolacije, ampak naj gremo ven in živimo normalno kot prej. Po njegovem vsi ti zaščitni ukrepi služijo samo temu, da nas "oni", "vlada", "sistem", disciplinirajo,  da uvedejo diktaturo, totalitarizem itd. Izolacija ni potrebna, kajti tako ali tako bodo od virusa umrli samo stari s pridruženimi boleznimi, ki bi tako ali tako umrli, prej ali slej. (Prej ali slej bomo vsi umrli.) Izolacija pa bo povzročila ogromno gospodarsko škodo, ki bo morda terjala tudi  smrtne žrtve zaradi revščine, lakote, drugih bolezni. Njegov post sem na svojem profilu skril; nočem, da bi kdo mislil, da se strinjam z njim, ali da ga toleriram. Naj še dodam, da do vlade JJ ne gojim posebnih simpatij; je pa legalna, čeprav ji nekateri oporekajo legitimnost zaradi tedanje nizke udeležbe na volitvah, ki jih ravno razni uporniški »svobodnjaki« in nasprotniki »sistema« omalovažujejo. Drugo med dvajsetimi pravili, ki naj bi se jih držali v boju proti tiraniji, v knjižici proučevalca totalitarnih sistemov, zgodovinarja Timothyja Snyderja, O Tiraniji (slov. prev. 2017) se glasi: Varuj inštitucije. Varuj demokratične inštitucije.

Dajmo torej v oklepaj politično in psihološko motivacijo zgoraj omenjenega gospoda. A vprašanje ostaja. Vprašanje je dvojno: etično in sociološko. Etično se glasi: Ali smo upravičeni žrtvovati manjše število ljudi, da bi rešili večje število? Sociološko se glasi: Kakšne bodo družbene posledice izolacije v primerjavi z družbenimi posledicami stanja brez izolacije? Pri tem bi se omejil na družbene posledice za človekove pravice prebivalcev, med njimi so zdravje (življenje), svoboda, dostojanstvo.

K etičnemu vprašanju, vprašanju "generalske etike": ali lahko žrtvujem manjše število vojakov, da bi rešil večje število? Odgovor se zdi kot na dlani: lahko (če ne gre drugače). V našem primeru je težava v tem, da ne vemo, koliko ljudi bo umrlo zaradi zdravstvenih posledic splošne izolacije, ki mu bo sledil zastoj gospodarstva in družbenih služb; zdaj, srednjeročno, dolgoročno. Poudarjam, štejejo smrtne žrtve, ne splošno poslabšanje življenjskega standarda. Nobeno poslabšanje standarda ne sme odtehtati življenj, smrtnih žrtev, opustitve skrbi za zdaj obolele. Nihče ne more napovedati, koliko bo žrtev zaradi prihodnjega poslabšanja standarda in delovanja družbe. Ne vemo, kaj bo, zato ne smemo žrtvovati sedaj očitno ogroženih, da bi rešili neznano število morebitnih bodočih žrtev recesije, hudo bolnih ali umrlih. Ljudje se znajdejo in preživijo v skoraj vseh razmerah. V prihodnosti bodo na voljo nova sredstva za lajšanje stisk. K temu bi dodal še, da je napačno ocenjevati število žrtev epidemije po sporočenem številu umrlih. K temu je treba prišteti še vse v intenzivni negi, od katerih bi mnogi umrli, če ne bi bili v intenzivni negi. Če ne bi bilo izolacije, bi se povečalo število okuženih, s tem število obolelih, število potrebnih intenzivne nege med njimi in število umrlih.

K drugemu vprašanju. Kakšne bodo družbene posledice izolacije; kakšne bi bile družbene posledice opustitve izolacije? Pod družbenimi posledicami mislim na učinke na družbeno kohezijo, delovanje družbe sploh, in na človekove pravice.  Je izolacija pot v totalitarizem, njena opustitev pa jamči svobodo in demokracijo za ceno smrti peščice starcev? Kaj so družbene nevarnosti izolacije? Prvo nevarnost, to je omrtvičenje delovanja družbenih služb in gospodarstva z vsemi nadaljnjimi posledicami, rešujejo z denarnimi injekcijami EU.  Drugo nevarnost, odpravo demokracije, izkoristiti položaj za državni udar, spremembo družbeno-politične ureditve, preprečujejo notranja parlamentarna opozicija, mediji, vsaj del civilne družbe in ureditev EU. Res je, da za EU nismo ne vidni ne pomembni in da se zato v tem podalpskem sončnem vrtcu lahko zgodi tudi kaj mimo oči Evrope, a slej ko prej bi se unija zganila. Če pa se ne bi, če bi EU tolerirala diktature v svojih članicah, sama postala diktatura, nam pa tudi uživanje svobode v dezizolaciji ne bo pomagalo. K tej drugi nevarnosti, diktaturi, sodi tudi psihološka habituacija, nevarnost, da se navadimo ubogljivosti, pokornosti, skratka, diktature. 45 let smo živeli v diktaturi, pravijo. Kakšna je bila posledica? Smo se navadili? Očitno ne, saj se sicer ne bi zavzeli za svobodno, demokratično družbo, prav tisti, ki so nas navajali ubogljivosti!

Ohladite se, ostanite doma in poskrbite, da ne okužite sebe ali drugih.

22 marec 2020

NEDELJSKA PRIDIGA

Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. To pomeni, da ne verujem v Boga, Stvarnika in Osebo, ki je nekje, neodvisno od mene. Pa tudi sam ga po svoji potrebi in želji ne ustvarjam imaginarnega, da bi si lajšal svoje bivanje in pogled v prihodnost. Vsega tega ne potrebujem. Sem v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno vesoljnega nesmisla.
Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati njihova brezčasna sporočila.
Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,20 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Lk 17,21
Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so med nami, naši znanci in prijatelji.
V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogla biti računica "temnih sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo in krizo pokojninskih skladov. Torej?
In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus. Nesebično, brez računice.
Kar se računice tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh, pa pravi evangelij: Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Lk 9,62

21 marec 2020

VIRUSNE

Statistika obiskov mojega bloga v zadnjem času je porazna. Ni čudno. Zadnje obiskovalce sem odgnal s traktati o Bogu, potem pa nisem nič več objavil. Naj vsaj malo nadoknadim z re-fejsi (to je neologizem, ki se zgleduje po retvitih), viralnimi, pardon, virusnimi, od zadnjega nazaj.

***
OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE
Nina, nana, nano
strl si Milano,
skočil v Ljubljano.
Bi igral se z mano
rad?

***
z Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.

***
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
***
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.

***
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.

***
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
***
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
***
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.

"Ljubljana je bila med vojno koncentracijsko taborišče..."

Kot 17-leten fant sem se junija 1957 z ekipo tabornikov ljubljanskega Zmajevega rodu udeležil prvega pohoda ob žici okupirane Ljubljane v po...