Z dobrimi 22.000 km2 je Emilia Romagna malo večja od Slovenije; od tega zavzema Romagna dobrih 6.000 km2. Prebivalcev pa ima ta dežela dvakrat toliko kot naša. Po rodovitni ravnini so se lažje razlezli.
Na severu meji Emilija Romagna na reko Pad in pokrajine Piemont, Lombardia in Veneto; na zahodu in jugu na Ligurijo, Toskano, Marche in San Marino. Severni del pokrajine, nekako med avtocesto Bologna-Milano in reko Pad, je ravnina, južni del, tostran ceste, pa je gričevnat svet obronkov Apeninov. Pokrajina je kot salama poprek razrezana na province (od zahoda) Piacenca, Parma, Reggio Emilia, Modena, Ferrara, ki sestavljajo Emilijo, in romanjonske province Ravenna, Forli-Cesena in Rimini (od severa proti jugu) ter okrožje Imole kot del metropolitanske province Bologne.
Za vikend od petka 22. marca do vključno nedelje 24. marca 2024 smo se s skupinami tečajnikov italijanščine pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje Ljubljana (in bivših tečajnikov in drugih) pod vodstvom profesorice Katarine Koren z agencijo Fortuna Travel in vodnikom Brankom Urbanijo podali v Emilijo, pred tem pa v Mantovo, ki leži v Lombardiji, a nam je bila najbliže na poti iz Ljubljane.
Mantova, stara rimska Mantua, rojstno mesto Publija Vergilija Mara. Kot sin rimskega naseljenca-kolona v tedanji Galiji Cisalpini, tostran-alpski Galiji, se je rodil v bližnji vasici Andes leta 70 pr. Kr. in potem spesnil Bucolica (pastirske pesmi), Georgica (poučne pesmi o kmetovanju) in slovito Eneido, obsežen ep o trojanskem junaku, ki se vrača iz trojanske vojne in zasnuje naselbino, ki se razvije v mogočen imperij. Se mi je dobro zdelo, da sem vdihaval že močno premešan zrak dežele pesnika, od katerega sta mi ostala v spominu samo začetna verza Eneide:
Arma virumque cano Troiae qui primus ab ore
Italiam fato profugus Laviniaque venit ...
Pojem o bojih moža, kateri po sili usode
prvi prišel je na begu iz Troje v deželo Italsko ...
Sicer pa Mantova, ki ima ime po grški mitološki prerokinji Manto, ni le rojstno mesto Vergila in središče dežele, kjer je živel drugi rimski poet, Katul, ampak mesto, ki je uvrščeno na seznam Unescove dediščine človeštva predvsem zaradi svojega pomena v obdobju razsvetljenstva. Takole so se v petek dopoldne njeni obrisi prikazali skozi vetrobransko steklo avtobusa:
Na desni je trdnjava sv. Jurija, na levi v ozadju zvonik bazilike sv. Barbare. Najprej smo se ustavili v hiši Rigoletto, kjer je zunaj skulptura nesrečnega klovna Rigoletta, notri pa spominske fotografije iz predstav. Vsa Emilija je namreč v znamenju njihovega velikega rojaka Giuseppeja Verdija (Pepija Zelenca).
Največji vtis sta name naredila notranjščina bazilike sv. Andreja in Znanstveno gledališče.
Levo notranjščina, desno portal s prav tako "kasetnim" obokom, ki pa se žal ne vidi dobro. Delo arhitekta Leona Battiste Albertija iz leta 1472. Prva cerkvica je bila tu zgrajena že v 9. stol. Legenda pravi, da je eden od vojakov, ki so ranili Kristusa, in se je nato spreobrnil, postrgal zemljino, kamor je padla Odrešenikova kri, jo shranil v posodo in jo po vrnitvi domov zakopal. Na mestu, kjer so odkrili posodo s sveto krvjo, so zgradili prvo cerkev.
V Znanstvenem gledališču akademije (Teatro Scientifico dell'Accademia), delu arhitekta Antonia Bibiene, odprtem leta 1769, so bila v času razsvetljenstva znanstvena predavanja. Nekaj tednov po odprtju je v njem nastopil komaj 14-letni Mozart. Njegov oče je bil navdušen nad čudovito poznobaročno notranjščino. Tudi name je naredila močan vtis.
Mantova leži med reko Pad in Gardskim jezerom. Vse področje je prepreženo z vodami. Nekaj zaradi take narave, nekaj zaradi načrtnih obrambnih gradbenih posegov je mesto pravzaprav postalo otok, z vseh štirih strani obdan z vodo. Pod trdnjavo sv. Jurija je pristanišče ladjic, ki so, prav v času našega premora za prigrizek, vkrcavale šolarje na športnem dnevu in jih vozile okoli mesta.
V nadaljevanju poti proti jugu smo se ustavili v mestecu Fontanellato z mogočno trdnjavo la Rocca, obdano s širokim jarkom, napolnjenim z vodo. (Beseda "la rocca" ima več pomenov, od preproste "skale" do "trdnjave", odvisno od sobesedila.) Vode je v Padski nižini povsod dosti, nekaj od strug in meandrov Pada, nekaj od številnih pritokov z Apeninov; podtalnica je visoka. Človek ima vtis, da vse plava na vodi. V notranjščini trdnjave so čudovite slike Parmigianina, ki pa nam jih niso dovolili fotografirati. Manierist gor ali dol - ta oznaka namreč zveni slabšalno - barve njegovih figur so očarljive.
Po ogledu trdnjave znotraj in zunaj smo se zapeljali proti hotelu v Tabiano Terme že v pobočju apeninskih gričev na zasluženo večerjo in počitek.
Po zajtrku smo začeli delovno, v zaščitnih preoblekah sirarne Caseificcio Parmigiano Reggiano. Nisem si mislil, da se v preprostem kosu sira, ki ga naribamo na špagete, skriva taka znanost, toliko v stoletjih premišljenih postopkov obdelave in toliko truda in znanja.
Menda je samo na teh področjih Emilije, kjer je dovoljena ta proizvodnja, okrog 300 sirarn, ki vse delajo po istem postopku in so strogo nadzorovane, da se ohrani sloves znamke Parmigiano Reggiano. Nisem si zapomnil vsega, od nadzora hrane, ki jo uživajo krave, ki dajejo mleko za sir, do razločevanja teh in onih tekočin, dobrih in slabih bakterij; vsega o stiskanju in obračanju ogromnih 40-kilogramskih kolutov sira, označevanju datumov proizvodnje in "ležarine", o zvočnem preskušanju nezaželenih votlin v kolutu itd. Si bom pa zapomnil okus sira starega 12 mesecev, onega, starega 24 mesecev, in najstarejšega, 36 mesecev. Ta zadnji je bolj rezek, pikanten; mlajši mi je bolj všeč, ker ne peče. Trgovinica s proizvodi sirarne, tudi lično zavitimi spominskimi kompleti in priboljški, je to soboto kar dobro zaslužila s turisti "da Lubiana", ki zdaj plačujejo v isti valuti kot domačini.
Čustveni vrhunec izleta je bil vsaj zame obisk rojstne hiše Verdija v vasici Roncole, ki se zdaj imenuje Roncole Verdi. Čeprav je obiskoval operne hiše po vsej Evropi in gostoval pri mogočnikih, je vse življenje obdržal to hišo kot svoj pravi dom. Presenetila me je izredno skromna oprema: z apnom pobeljene stene, pohištvo iz surovega, preprosto obdelanega lesa. Na drugi strani ceste pa velik pano z njegovo podobo in seznamom tridesetih oper. "Bil sem, sem in ostal bom krajan Roncole", so besede skromnega in veličastnega genija.
Za opoldanski premor smo se ustavili na kmečkem turizmu, kjer naj bi se okrepčali s "piccolo pranzo", malim obedom, ki pa se je izkazal za "grande pranzo" s predjedjo (pršut itd.), eno pašto, pa še eno pašto, polnjeno z nečim živalskim, sladico, dobrim vinom in elegantno postrežbo. Ne bom pokazal slik, da vam ne bojo tekle sline.
V bližnjem Bussetu smo si ogledali grad Rocca Pallavicino, po imenu gospodarjev kraja. V trdnjavi je poleg sedeža občine Verdijevo gledališče. Sprehodili smo se po mestecu.
Naslednji vrhunec, tokrat dobeseden, današnjega dne je bil obisk srednejveškega mesteca Castell'Arquato na obronkih Apeninov in trdnjave Rocca Viscontea. Nenavadno ime naselbine naj bi po eni verziji izviralo iz imena njenega ustanovitelja rimskega viteza Gaja Torkvata, po drugi pa preprosto iz kvadratne oblike prvotnega vojaškega tabora.
Tale stolp - Rocca Viscontea, Viscontijeva trdnjava - ni kar tako. Visok je 70 m in do ploščadi na vrhu vodi 171 stopnic. Sva jih premagala in pogledala navzdol na zunaj popolnoma ohranjeno srednjeveško naselje, kjer pa so v hišah znotraj modernizirana stanovanja, sodeč po povsem modernih vhodnih vratih in oknih. Tudi avto se pripelje po lepo tlakovanih poploščenih uličicah.
V zgodovini je lastništvo mesteca in gradu prehajalo iz škofovih rok v roke mestne uprave Piacenze in obratno; iz rok gibelinov, pristašev cesarja, v roke gvelfov, pristašev papeža - in obratno; iz rok Viscontijev v roke Scottijev - in obratno. Potem se pojavita kondotjere Piccinino in Sforza. Molto complicato. Pičinin iz sosednje ulice je bil moj sošolec v osnovni šoli. V okviru gradu je cerkev Marijinega vnebovzetja in Kolegij svete Marije, samostan, katerega menihi so - če sem prav slišal in razumel italijansko vodičko - za časa kuge sprejeli tudi vaščane in vzpostavili strogo karanteno, tako da so se vsi rešili. Če ni bilo res, je bilo pa vsaj lepo.
Prvič sem tudi videl "torre finta", navidezne stolpe. Zviteži so zgradili samo eno steno stolpa, da se je iz doline videla silhueta strašne trdnjave z mnogimi stolpi in torej veliko vojaki ter tako odvračala sovražnike.
Ker boste tole brali ravno o Veliki noči, še freska iz grajske cerkve. Prikazuje, kako dvigajo križ s Kristusom:
V Fidenzi smo si ogledali znameniti portal katedrale in tudi vstopili v vanjo.
V najzahodnejšem mestu Emilije, Piacenzi, katere mestno jedro leži ob Padu, smo pri vhodu v mesto naleteli na zaporo. V nedeljo dopolne je tam mimo palače Farnese potekala "gara biciclette donne", ženska kolesarska dirka. Ta je odtegnila nekaj pozornosti od velike palače.
Levo mestna hiša Il Gotico, desno palača Farnesi.
V katedralo smo vpadli sredi pridige na cvetno nedeljo in smo se hitro pobrali ven. Že nekoliko nasičeni podob palač, trdnjav in cerkva, smo se posedli pred okoliškimi lokalčki, preden smo se napotili proti avtobusu - za domov.
Niti ene zgodbice o srednjeveških mogočnikih in močnih ženskah, o političnih in posteljnih spletkah, ki jih je duhovito trosil vodič Brane, vam nisem povedal. Se boste pač morali kdaj zaupati njegovemu vodenju in - FORTUNA TRAVEL.
