ZOOM-BURKA

                                            Poslušajmo mlade in se pogovarjajmo z njimi. 

                                                                                            Razumeli jih bomo bolje, kot jih razumemo 

                                                                                                    prek branja ugotovitev psihologov ..."

                                                                                                                                        - U. Galimberti

Včeraj sem imel prvo predavanje o kvalitativni metodologiji na drugi šoli. Na daljavo, po spletu. Tam ne uporabljajo zooma ampak MSTeams. Je pa podobno. Ker še nikoli nisem uporabljal tega programa, me je nemalo skrbelo, kako se bom znašel. Obljubljena pomoč uslužbenca faksa je (v soboto dopoldne) odpovedala, na dano telefonsko številko ni bil dosegljiv. Pred tem sem si vsaj trikrat zavrtel posnetek uvajalnega predavanja v to čudo pedagoške tehnike, vseeno pa sem bil zelo negotov. Potem se je vse dobro izteklo. Odprl sem program, si nadel slušalke. Študent, ki se je prvi pojavil na mojem zaslonu, mi je pomagal, da sem pritiskal prave tipke. 

Osem študentov je. Njihova imena so navedena v pasu na desni strani mojega zaslona. Ni mi jih bilo treba priklicati. Kvadratki, v katerih so vpisane začetnice njihovih imen in priimkov, so se, lepo razvrščeni v preglednico, sami od sebe pojavili na zaslonu. V kvadratku desno spodaj se je pojavila moja živa slika. Dan prej sem tvegal vzajemno okužbo in šel k frizerki, da mi je odstranila eremitsko pričesko, da ne bi ustvaril lažno umetniškega in poduhovljenega vtisa. Obril sem se in si oblekel svežo srajco.Veliko mi je do tega, da me imajo ljudje za spodobnega, urejenega človeka. Navsezadnje, se mi zdi, da s tem izkažeš spoštovanje do drugih, do poslušalcev, v mojem primeru. Stopiš v vlogo z javno odgovornostjo v zasebnosti svoje študijske sobe.

Potem sem začel govoriti - v kamerco z mikrofonom na moji desni, na skladovnici knjig, da je približno v višini oči. Imam starejšo škatlo s samostojnim zaslonom, ki nima vgrajene kamere. Ugotovil sem, da je tako še bolje, kajti kamero lahko premikam, da me snema v ustreznem kotu in oddaljenosti. Pri notesnikih z vgrajeno kamero vidim običajno vrh pleše ali čopa in strop nad sogovornikom ali sogovornico. 

Študente prosim, da se mi predstavijo in povejo nekaj o svoji dosedanji študijski poti. Šest se jih oglasi, se predstavi. Vidim obraze treh moških, ženskih obrazov ne vidim, niso vključile kamer. Na koncu se predstavim še sam. Dveh očitno še ni. Ikonice ob njihovih imenih kažejo, da nimajo vključenih ne mikrofonov ne kamer. Nič ne de, bodo malo zamudile. Vseeno lahko začnemo. 

Predavam. Ves čas vidim na zaslonu obraz tistega študenta, ki se je oglasil prvi in mi pomagal. Včasih me kaj vpraša; deluje kot posrednik med menoj in skupino, si mislim in sem zadovoljen, da imam vsaj enega vidnega poslušalca, ki komunicira z mano. Za nekaj trenutkov se posveti še obraz drugega bradača, ki nekaj reče, tudi obraz tretjega, in za stotinko sekunde zažari prijazen dekliški obrazek. Za stotinko sekunde. Toliko, da sem zaznal hudomušno radoveden, nežen, skoraj otroški obrašček. Aha, to so moje poslušalke. Trije fantje, pet deklet. Tri so se pri predstavitvi tudi oglasile. Njihovih podob nisem videl. Dve uri in pol so ostale skrite za ploščicami z začetnicami svojih imen in priimkov. 

Lani, pri predavanjih v živo, sem imel vse študente pred seboj v vsej njihovi veličini, res da nekatere boječe stisnjene v zadnji vrsti. Zdaj pa nič. Kvadratki z začetnicami. Kaj to pomeni?

Poslušalcem sem omenil, da se mi zdi, da ta program udejanja totalni nadzor. Vse, kar se dogaja v teh dveh in pol urah, se beleži, lahko tudi snema (saj res, sploh nisem pomislil na to!). Vsak njihov ali moj klik, vsaka beseda, vsaka črka njihovih "assignments" bo zapisana: čas, ko je dobil nalogo; ko jo je pogledal; ko jo je oddal. Itd. Vse, vsaka "action". To je totalni nadzor, ne tista preteča diktatura, proti kateri nekateri protestirajo na ulici. Naj se vrnem k vprašanju, kaj pomeni to, da je pet študentk ostalo mojim očem nevidnih ves čas predavanja?

Vsekakor ta totalitarni program omogoča izbiro: vključiš kamero ali pa ne. Čemu bi se kazala? Ni se mi treba naličiti, ne drugače urediti. Lahko ostanem v trenirki, celo v pižami. Ni mi treba govoriti. Spraševati itak ne nameravam. Itak bomo dobili paverpointe. Itak me to ne zanima kaj dosti. On naj fura svojo, jaz bom pa svojo. - Pride mi asociacija na burko. Pokrile so se s črnim ogrinjalom, se skrile pred pogledom moškega, ki je v svoji civilnosti razgaljen pred njimi.

Kaj mi je? Zakaj se mi to ne zdi normalno? Bi se, starec, rad naslajal nad mladostjo? Nad ženskostjo? Pravzaprav - ni treba: naj se imajo; naj bojo same, saj itak #niso same. Tudi meni ta enostranska komunikacija kar paše. No drama. V tole mehansko očesce nasproti odrecitiram svoje, pokasiram in - eto, to je to. 

Kje sem že slišal, da je univerza skupnost učečih se, skupnost učiteljev in študentov v pogovoru, v dialogu? 

Koronska in postkoronska realnost? Novi Človek? Utopija? Ali navadna nevljudnost?

Ej, Galimberti, jaz sem si nadel slušalke!

Moja koronska samoobramba na fejsbuku

Od začetka epidemije do konca aprila sem na fejsbuku bil boj z neumnostjo, sebičnostjo in razvajenostjo, da bi sebe in druge zavaroval pred pogubnim virusom. Evo izbor replik.

5.3.
Končno se je začelo nekaj dogajati. končno nismo totalni zamudniki. Končno ena prava drama. Jaz sem itak izvzet. (Mal me glava boli.)
6.3.
Tokrat prekršim pravilo, ki sem si ga postavil, namreč, da se tukaj ne bom vtikal v komentiranje aktualnih političnih dogajanj. Mislim, da bi se bilo pri komentiranju političnih dogajanj dobro držati starega, dobrega, psihološkega pravila, da ocenjujmo dejanja ne oseb. Mislim tudi, da to, kar človek počne, ni odvisno samo od njegovega značaja ampak od tega, kako ga sprejema in se nanj odziva njegova okolica. Eno osnovnih zakonitosti pri pripisovanju "krivde" za določeno ravnanje je: ko ocenjujemo ravnanje drugega, vidimo vzrok za njegovo ravnanje v njegovi osebnosti. Ko ocenjujemo svoje ravnanje, vidimo vzrok zanj v situaciji. Če grem pri rdeči luči čez cesto, vem, da sem šel zato, ker ni bilo ne z leve ne z desne nobenega vozila. Ko vidim drugega, da prečka cesto pri rdeči luči, si mislim: Lej ga, pametnjakoviča, kaj pa misli, da je. Mogoče je on prečkal cesto z enakim razlogom kot jaz. Torej: kul daun - ohladite se.
6.3.
Peter: Se strinjam Blaž, čeprav mi ni všeč!
7.3.
Nikogar ne skušam obvarovati pred kritiko.
Nasprotno, mislim, da je kritika dejanj nujna, kritika osebnostnih značilnosti pa ni smiselna. Končna kritika bo pa na glasovnici.
9.3. Predsednica ZZ siol.net. Kdo je odgovoren, da se nismo pripravili na resno krizo? - Kaj to pomeni? Kdo je odgovoren? Od Šabedra navzdol, predstavniki NIJZ z imenom in priimkom itd., ki jih vsak dan gledamo na TV. Bi radi eno samo osebo? Avtoriteto? Infektologa XY? Predsednico ZZ? Nekoga nezmotljivega, ki bo pregnal vse dvome in preprečil vse okužbe? Kdo seje dvom?
10.3.
»Eden za drugim prihajajo na urgenco. Znaki, ki jih imajo, niso v ničemer podobni zapletom gripe.« | MLADINA.si
Teja: Vredno branja vsake besede. Premislite. To ni ustvarjanje panike ampak preventiva, da ne pride do najhujšega tudi pri nas (kapacitet nimamo). Če vam za starejše ni mar, pa naj vas razsvetlim, da umirajo tudi mladi. #samPovem
13.3.
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.
13.3.
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
14.3.
Korona v razredni družbi | MLADINA.si, N'toko
Ne vem, če virus razlikuje med višjim in nižjim razredom. Izolacija je prekleto težka za zdravnike višjega razreda. Panika pa grabi tudi ljudi nižjega razreda.
16.3.
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
17.3.
Na sprehodu. Hitro hodiva po ozki poti med njivami, eden za drugim. Nasproti se nama približa mlajša ženska. Ko je kakih pet metrov pred nama, se naju izogne v širokem loku, kar po travi in starih brazdah. Pravilno. Samozaščitno. Če bi prišla korak bliže, bi se ji izognila midva. A vendar mi ostane čuden občutek, ki bi ga Prlek izazil z besedami: Ka sn jas peees?
18.3.
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.
18.3.
Zjutraj mi dostavijo časopis. Kdo vse ga je šlatal do zdaj? Ga bom pustil 48 ur zunaj, da vse pocrka.
19.3.
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.
19.3.
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
21.3.
Iz Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.
22.3.
NEDELJSKA PRIDIGA
Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. To pomeni, da ne verujem v Boga, Stvarnika in Osebo, ki je nekje, neodvisno od mene. Pa tudi sam ga po svoji potrebi in želji ne ustvarjam imaginarnega, da bi si lajšal svoje bivanje in pogled v prihodnost. Vsega tega ne potrebujem. Sem v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno vesoljnega nesmisla.

Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati njihova brezčasna sporočila.

Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,20 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Lk 17,21

Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so med nami, naši znanci in prijatelji.

V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogla biti računica "temnih sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo in krizo pokojninskih skladov. Torej?

In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus. Nesebično, brez računice.

Kar se računice tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh, pa pravi evangelij: Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Lk 9,62
22.3.
VIRUSNE DRAME
Ženske ne razumejo moškega ritma. Tudi moja ne. Tudi danes ne. Prej me je opomnila, naj pomijem posodo. Itak se ve, da jaz pomivam posodo, ne ona, ker pravi, da to škoduje njenim zgaranim rokam. Itak jo bom pomil. Ampak ne, ona, kot da sem pravkar prišel k hiši, mi mora dat navodila, me mora opomnit. Seveda sem pomil, ampak eno kastrolo sem pustil v duršlagu, da se odmoči prismojeni riž. (Nisem ga prismodil jaz. Nič hudega, težko je pogrevat rižoto.) Pa pride, pa začne pomivat tisto kastrolo. To ni še nič, vajen sem nezaupnic; če bi le lahko ostala tiho, pomila in šla. Ampak ne, mora komentirat, samopomilovalno, žrtev moje brezbrižnosti: Spet sem si zmočila roke, O, sveta Pomagavka, kdo te je pa gnal to pomivat, a ne moreš mal počakat?! To je to. Ne morejo mal počakat. Potem sem ji to predočil strokovno, "reflektiral", s pomočjo tistega vica, ko mož reče, da ga ni treba vsake pol leta opominjat, naj zamenja žarnico, če je rekel, da jo bo. Moško dane besede ne upoštevajo. Je skoraj dojela in se je v samoobrambi smejala. Meni sta bila pa moja duhovitost in strokovni pogum tako všeč, da sem se do solz nasmejal in pri tem vreščal kot pavijan (saj pavijani vreščijo, ne?). Čez nekaj trenutkov so pritekli ta spodnji (sin z družino) po štengah gor pogledat, kaj se dogaja med ubogim starim parom v tej stresni virusni izolaciji (so upoštevali distanco). Mislili so, da se žena joka, ker jo tepem. Kao obično!
Ko je nekoč zdravniku potožila to o rokah, je rekel: A nimate pomivalnega stroja? Ja, lubi boh, za tista dva krožnika! (Da ga v resnici ima, ponosnega na enakopravnost, je zamolčala. Ji zamerim. Me too.)
30.3.
DVOMLJIVCEM
40 million dead if we had done nothing
The COVID-19 pandemic could have infected 90% of the world’s population and killed 40.6 million people if no mitigation measures were put in place to combat it. Estimates from an influential modelling group at Imperial College London highlight the importance that acting early had on suppressing the outbreak. (Nature)
31.3.
Direktor NIJZ meni, da vladna zaostritev ukrepov za zajezitev epidemije ni bila potrebna | MLADINA.si. - Če ima razkuževanje samo trenutni učinek, ker kak okuženi takoj spet okuži razkuženo površino, če je nošenje mask brez veze (WHO), če je izolacija kršenje svobode, če so ukrepi pretveza za državni udar, potem pustimo, naj gre okužba svojo pot. Ker spadam v ogroženo skupino, lahko rečem le: uživajte in ADIJO!
31.3.
Ker spadam v rizično skupino, se globoko opravičujem vsem, ki se zaradi mene odtegujete svojim užitkom, svobodi in primernemu življenjskemu standardu in tvegate, da boste potem, ko mene ne bo več, živeli pod diktaturo. Želim vam, da ostanete večno mladi in da se vas bolezni in življenjske tegobe ognejo na daleč. Itak to vedno zadene druge! Srečno in adijo!
31.3.
Posebej se opravičujem ekscelenci Christini Lagarde, ker ogrožam svetovno ekonomijo. Verjamem, da bo v navezi z virusom in gospodom Trumpom našla ustrezno rešitev.
Biba: Blaz, drzi se! V Uk smo videli velike spremembe v vedenju ljudi, ko so spremenili kampanjo iz ‘zasciti se, da ne dobis virusa’ v ‘zasciti se, da ne preneses virusa’.
1.4.
Laura, ne dvomi. Gospa na osnovi površne primerjave dveh številk dvomi v razglasitev nevarne pandemije, razglasitev, ki je strokovno podprta. Upoštevaj: 1. ta virus je bolj nalezljiv in povzroča hujše poškodbe pljuč, 2. Letošne številke so nižje zaradi obsežnih preventivnih ukrepov, a se lahko še povečajo. 3. ustrezna primerjava je z Italijo, kjer se je virus sprva širil neovirano. V predelih Bergama je bilo 4x več umrlih kot običajno. - Propagando proti ukrepom ostro zavračam, ker je neetična. Poslušaj Blaža.
3.4.
Kroži pismo odbora za svoboščine. Ne bom ga podpisal, ker me to prizadevanje ogroža. Nočem žrtvovati svojega življenja za tvojo komoditeto.
4.4.
Če se o neki poti okužbe dvomi, je pa možna, je bolje biti previden kot opustiti previdnost.
4.4.
K Alenki Zupančič: Konec sveta me pravzaprav ne zanima preveč. Itak ga bo, sveta, enkrat konec. Zanima me samo, če bi svet povzročil moj konec. Ker pa me bo konec, predvidevam, pred koncem sveta, me konec sveta ne zanima. A sem filozof?
4.4.
Kaj je psihoza? Širjenje panike zaradi virusa ali zaradi diktature? Od česa ljudje sedaj umirajo?
6.4.
Spoštovani, primerjave podatkov 19-20 ne upoštevajo, da je število umrlih letos manjše zaradi preventivnih ukrepov. Če teh ne bi bilo, bi se okužilo najmanj 70% populacije, od tega bi jih 20% obolelo. ca 2,5% umrlo. Izračunajte. 1400 mrtvih. Podatki Trampuž
6.4.
Nekateri ne razlikujejo med pojavom "janša" in "corono-virusom" in ju enačijo. Zato se namesto, da bi se varovali pojava "janša", borijo proti razumnim ukrepom, ki jih predlaga vlada. Corona-virus povzroča bolezen, imenovano "covid-19", ki je zelo kužna in je lahko v določenem odstotku okuženih smrtna. Pojav "janša" do zdaj ni zahteval človeških življenj, tudi ne drugih bolezenskih pojavov, razen lažje do huje izražene histerije, imenovane "anti-janša". Najboljša preventiva proti temu pojavu in bolezni, ki jo povzroča, je skrb za delovanje sistema demokratičnih institucij, medijev in civilne družbe. Omenjena reakcija na pojav "janša" ima tudi svojo nasprotno obliko, to je, "pro-janša"; ima enake simptome. Katera oblika se bo pri kom pojavila, je odvisno od nano-memov, to je nano-delcev ideologij, ki se dedujejo oziroma prenašajo iz roda v rod. Eni imajo plave, drugi pa rdeče nano-meme. Igrajo tudi določeno vlogo v seksualnosti, oziroma ljubezni itd. Če so v normalni količini, prispevajo k skladnemu delovanju družbe in izmenjavi na oblasti, če jih je preveč, pa vodijo do omenjene bolezni, histerizacije.
6.4.
Hvala vam za odzive. Pojavila se je potreba po razlikovanju pojava "janša" ali "janšizem", kot ga imenuje N.K., in "osebe JJ". Oseba JJ je lahko v večji ali manjši meri žrtev pojava "j", lahko se ga pa popolnoma znebi. V tem smislu se zelo strinjam z mislijo J.S. in njegovo posrečeno formulacijo, da ima vsaka oseba pravico do popolne preobrazbe. Mislim, da se je ta začela s frizuro, če ste opazili. Strinjam se tudi s teoretično zelo podprto tezo, da vsak čas zahteva drugačno vrsto vodje ali vodij; turbulentni časi drugačen slog vodenja kot mirni. Tako sem včasih razlagal.
6.4.
Okoljevarstvena Greta iz Norveške je Kitajce pozvala naj ne uporabljajo tradicionalnih paličic za jest in naj ohranjajo drevesa. Kitajci so ji odgovorili, da naj še naprej hodi v šolo, kjer ji bodo
razložili, da so paličice iz bambusa, ki je vrsta trave. Svetovali pa so ji, naj ona in njeni prijatelji ne brišejo riti s toaletnim papirjem, ker ta pa je res iz dreves!
8.4.
Tu se vsi sam pritožujejo, čez tega pa čez unga. Ful negativne energije in pametovanja. Ne bom več tuki.
9.4.
Men je Čeferin všeč. Tekmo bi moral prepovedati Giuseppe Conte. Naš PM naj pošlje noto Italiji (za nazaj). (Prej sem zamešal Madrid in Milano, ker se ne spoznam na fuzbal.)
KAJ IMA ČEFERIN S CORONO?
19.2. sporna tekma v Milanu (UEFA)
23.2. Italija prepove javna zbiranja
11.3. SZO razglasi pandemijo
12.3. Slovenija razglasi epidemijo
(podatki Delo, 9.4.)
10.4.
Od štirih do ene
korona nam misli,
bivanje žene.
Od štirih do ene,
od osmih do treh,
zasloni v očeh.
13.4.
Vedno znova me čudi, da ljudje zanikajo resničnost verodostojnih podatkov. V Italiji je do danes odstotek umrlih od okuženih 12,7%. V Sloveniji 4,4%. Da je v Italiji višji, je posledica nepripravljenosti in lahkomiselnosti; da je v Sloveniji nižji, je posledica ukrepov. Politična paranoja naj ne prepreči izvajanja razumnih ukrepov. Za to sem življenjsko zainteresiran, zato mi ne hodite pred oči s fantastičnimi teorijami zarote in sebično svobodomiselnostjo. Meja tvoje svobode je moje življenje. Kapiš?
13.4.
Loti: Čista resnica, Blaž! Po Trnovem se vedno potekajo večerne žurke mladih po dvoriščih in balkonih ob omamnih vonjavah travice. Res jim je hudo.
Barbara, nasprotno, želim, da bi bilo tega čimprej konec. Konec pa bo, če se bomo držali ukrepov. Objavljam, ker mi grejo na živce tisti, ki zadevo jemljejo preveč zlahka in jo politizirajo. Spadam v ogroženo skupino in sem zainteresiran za to, da se okužba ustavi. Ostanite zdravi.

Potem mi je veliko fb-prijateljev vošilo za RD. Videl sem, da me imajo tudi tisti, ki so me včasih sovražili in se me bali zaradi statistike, zdaj radi, in sem se sklenil nekaj časa ogibati razprav o svobodi in diktaturi v času korone.

VIRUSNE

Statistika obiskov mojega bloga v zadnjem času je porazna. Ni čudno. Zadnje obiskovalce sem odgnal s traktati o Bogu, potem pa nisem nič več objavil. Naj vsaj malo nadoknadim z re-fejsi (to je neologizem, ki se zgleduje po retvitih), viralnimi, pardon, virusnimi, od zadnjega nazaj.

***
OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE
Nina, nana, nano
strl si Milano,
skočil v Ljubljano.
Bi igral se z mano
rad?

***
z Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.

***
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
***
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.

***
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.

***
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
***
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
***
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.

Iz Efemerid v Begotnice

Ja, spremenil sem naslov svojega bloga iz Efemeride v Begotnice.
Osnovni razlog je, da je bil naslov Efemeride zavajajoč. Efemeride so astronomski pojem. Beseda izvira iz grške besede ephemerios, ki pomeni "enodneven". V astronomiji so efemeride "preglednica z izračunanimi prihodnjimi legami Sonca, Meseca in planetov z astronomskimi in navigatorskimi podatki" (Veliki slovar tujk). Dosedanji naslov bloga je bil sicer kar primerna metafora za dnevniško pisanje, navsezadnje so moje Efemeride beležile gibanje Meseca po svetnih in duhovnih pokrajinah.
Vendar je težava v tem, da so na ta naslov klikali tudi vsi, ki jih zanimajo astronomske efemeride in ne moji doživljaji. Domišljam si, da so "begotnice" več kot ustrezen prevod in nadomestek grške besede in pojma in njegova razširitev oziroma prenos iz astronomije na življenje v celoti in obogatitev slovenščine v času, ko se vsi trudijo, da bi jo razvrednotili. Hura!

... just fucking do it.

Pregledal sem statistiko svojega bloga, tisto stran, ki jo vidim samo jaz, bralci pa ne. Od leta 2010, ko sem začel ta blog, do danes, je imela ta stran 13924 obiskov; pretekli mesec 138, danes 22. Seveda si ne domišljam, da so vsi, ki so obiskali mojo stran, tudi kaj prebrali. Veliko je najbrž povsem naključnih klikov, recimo tistega Kitajca ali Indijca, za katerim se morda skriva Slovenec, ki se je znašel tam. Imam celo 2 (dva) stalna spremljevalca. Eden od razlogov, da se vračam k pisanju, je tudi ta, da ju nočem popolnoma razočarati.
So pa še drugi dobri razlogi, da nadaljujem pisanje.
Seveda pisanje zahteva zbranost. Projekt je treba pripeljati do konca. Pozoren moraš biti na ideje, se spomniti tem, se organizirati, brati, raziskovati in zapis ("post") dokončati. S tem ohranjaš svojo sposobnost zbranosti in organizirane izpeljave dela.
Res je. Človek se v takemle blogu "razkazuje", kot se sleherni javni govorec ali pisec, sleherni novinar, četudi ne piše o sebi in svojih dogodivščinah. Pisanje o sebi je danes "v trendu". Nedavno tega sem prebral debel "roman", ki je v bistvu zelo veristična avtobiografija. Kovačič, Kavčič, samo ta dva omenim, eno samo "samorazkazovanje". Dobro, posebne vrste pretanjeno samorazkazovanje. A pri meni sploh ne gre za razkazovanje. Zakaj ne bi temu rekli "skrb zase"; skrb, da se ohranjam živega, čutečega, razmišljujočega? Če imajo še drugi kaj od tega, toliko bolje.
Ko pripravljam zapis na kako temo, raziskujem. Preberem kak članek, pogledam v enciklopedijo, pobrskam po spletu. Odkrivam reči, spoznavam, se učim.
Da bi bili moji zapisi kolikor toliko užitni, se moram potruditi, da se jazno izrazim; zato moram jasno misliti. Pisanje samo mi pomaga, da jasneje mislim, da izpeljem logična zaporedja.
Navsezadnje si domišljam, da imajo tudi bralci mojih zapisov nekaj od tega. Karkoli. Važno je, da obiščejo moj blog in preberejo (vsaj) kak zapis. Domišljam si tudi, da je morda moj blog spodbuda drugim, Za karkoli, morda da se odločijo, da bojo tudi oni pisali javni ali zasebni dnevnik. Je koristno, zanje in za bralce.
Zadnji sunek v nov zagon pa je bil post, ki sem ga prebral danes zjutraj. To je članek dizajnerja
Tobiasa van Schneiderja, One video, article or side project can change your life. Piše prav o pisanju bloga in svoje razmišljanje zaključi s pozivom "... don't think to much, just fuckin' do it." Ne premišljaj preveč, kar naredi, krščenmatiček!"

https://medium.com/desk-of-van-schneider/one-video-article-or-side-project-can-change-your-life-361b953059f5#.r6dcwy9qb

Naj še pišem?

Od marca 2016 se nisem oglasil. Samo stran o risanju in slikanju sem dodal kasneje. Zgodil se mi je premor, ki ga nisem ne hotel ne načrtoval. Premor je bil tako dolg, da sem začel razmišljati, da bi blog popolnoma opustil. Za to bi bilo več dobrih razlogov.
Staram se. Vse težje mobiliziram toliko zbranosti, da pripeljem kak projekt do konca. Upokojenčevi dnevi so vse krajši. Vsaka nova dejavnost mi pobere preveč moči in časa. Begam od dejavnosti do dejavnosti. Ob bralnem fotelju se mi kopičijo odprte knjige; knjige, ki sem jih začel brati, pa mi je medtem pozornost pritegnila druga knjiga. In tako dalje.
Mar ni takle blog javno samoljubno (zdaj se reče "narcistično") samorazkazovanje? Navsezadnje nima ne umetniške ne znanstvene vrednosti, ki bi ga opravičevala.
Tem pomislekom se pridruži pomislek glede varnosti. Vse, kar je na spletu, je lahko plen hudobnežev vseh vrst. Vohljajo, začnejo zalezovati, psovati, ukradejo ti identiteto, zasujejo te s spletnimi smetmi, pošljejo ti uničevalni virus.
Nisem pisatelj, ne znam s čudežnim talentom ubesedovanja pritegniti pozornosti bralcev. Moji zapisi so najbrž precej nezanimivi. Čemu torej? Čim slabše bom pisal, čim manj pristno in prepričljivo, tem večja je verjetnost, da me bojo kritizirali, se norčevali iz mene ali me popolnoma ignorirali. Čemu torej?
Že do sedaj lahko sam sebi očitam pomanjkanje koncepta. Pišem o vsem mogočem. V mojem pisanju ni rdeče niti, ni moralnega nauka. Le zelo pozoren ali vztrajen bralec morda lahko izlušči obrise določenega značaja, smeri. Na kaj naj se omejim, kam usmerim, ko me pa zdaj vznemiri ta, zdaj ona reč, od knjige do novega kraja ali jedi.
Navsezadnje pisanje zahteva trud in jemlje čas. Čemu?
Ejej, pa nehaj!
Čemu? Saj si v spremni besedi ob naslovu bloga napisal, da pišeš zase, da se bolje razumeš, da si bolje zapomniš in ohranjaš radovednega. Niso to dovolj dobri razlogi? Se odpoveduješ temu, da bi sebe in dogajanja okrog sebe bolje razumel; si dejstva in razlage bolje zapomnil in se ohranjal radovednega in s tem živega?
Ne, ne bom še vrgel puške v koruzo. Za pisanje je poleg navedenih še veliko drugih dobrih razlogov. O njih takoj zatem.