Ne revolucija ampak spodbujanje razvojnih procesov

Decembrska predpraznična histerija je povzročila, da ta mesec nisem napisal še nobene begotnice. Zdaj je pa enih praznikov konec, drugi se pa še niso začeli, tako da bo ravno pravi čas, da vštulim en zamujen zapis, ki pa bo ravno pravšnji za novo leto, saj ponuja pogled v prihodnost.

Rad bi opozoril na članek Janeza Tomažiča, ki predstavlja poslovneža Gregorja Benčino in njegovo razmišljanje o trajnostnem razvoju Slovenije (Delo, 26. 11. 22). Članek je na gospodarski strani časnika in bojim se, da bi ga veliki kulturniški ideologi slovenske prihodnosti spregledali. Mislim, da je pristop g. Benčine paradigmatično nasprotje pri nas tako razširjenega manihejskega odnosa do prihodnosti. Za našo prihodnost naj bi bil po nazoru nekaterih vplivnežev odločilen izid spopada med zlom-kapitalizmom in dobrim-socializmom. Odločilna naj bi bila opustitev kapitalizma, ki da je vir vsega zla na Zemlji: podnebne krize, iztrebljanja vrst, revščine, migracij itd. Manihejskim ideologom je kapitalistično gospodarstvo nekakšno prehodno nujno zlo, investitorji so egoistični pohlepneži, ki jih pač moramo tolerirati do nastopa zlate dobe, ki bo sledila socialistični revoluciji.

Gospodarstvenik pa gleda oprijemljivi svet, vidi realne odnose, sklepa in računa. Medtem ko pomeni nekaterim trajnostna naravnanost predvsem državno zakonsko omejevanje onesnaževanja, ki ga povzročajo kapitalistična podjetja (so ga pa tudi socialistična), ali celo le izvoz odpadkov na drug konec sveta, vidi Benčina v trajnostni naravnanosti posel, ki bo cvetel tem bolj, čim bolj jo bomo uresničevali. K trajnostni naravnanosti, pravi, nas nagovarja gospodarska racionalnost: stroški, prihodki, dobički, izgube. Izhaja iz opažanja, da so ljudje sami, potrošniki, vse bolj trajnostno naravnani. Trajnostna naravnanost postaja pomembna družbena vrednota. Samooskrba, izbira naravnih materialov namesto plastike, izbira varčnejših načinov energetske oskrbe, okoljsko primernejša izbira prometnih sredstev, samoomejevanje nesmiselne potrošnje, ponovna uporaba itd. so znamenja trajnostne usmeritve potrošnikov. Če potrošnik raje izbere stekleno posodo namesto plastične, to pomeni, da se splača proizvajati stekleno posodo. Odpirajo se nove proizvodne niše. Morda najpomembnejši trend je upoštevanje trajnostne naravnanosti med podjetji samimi. Ta postaja pogoj za povezovanje v proizvodni verigi, za nastop na trgu in za tržno uspešnost. Energetsko samostojne tovarne, prve v Sloveniji, sedanja energetska kriza ne bo prizadela. Uvaja se merjenje trajnostne naravnanosti in bonitetni sistem za trajnostno naravnanost. Pred vrati je priznavanje nevtralizacije izpustov. Slovenski gozdovi po Benčinovi oceni nevtralizirajo polovico toplogrednih izpustov pri nas. Morda bomo to prednost lahko unovčili.

Mislim, da je tako spremljanje in spodbujanje razvojnih procesov plodnejše kot fantaziranje o radikalnih prevratih, ki povzročijo žrtve in veliko trpljenja, uresničene utopije pa neslavno preminejo. 

Časopisna drama

Tole bo morda zanimivo za tiste, ki še berete časopise tudi med počitnicami, drugi pa preskočite in se pojdite kopat.
Že vrsto let letujemo v istem kampu v bližini Poreča in vsakokrat prenaročim Delo na ta počitniški naslov. In vedno so bile težave: neredna dostava, majkajoče številke ipd. Kljub temu sem tudi letos ponovil prenaročilo.v upanju, da bo bolje.
In res. Prišli smo v nedeljo. V ponedeljek me je na recepciji že čakalo Delo. A že v torek ga ni bilo. Tudi v sredo ne in ne v četrtek in petek. V soboto napišem ogorčeno pismo Hrvatski pošti Poreč. V ponedeljek me pokliče gospa s pošte, z glasom na robu izgorelosti, se mi opravilči in vpraša, "da li stvarno ne znate, gde bi mogle biti te novine". Oj, bogpomagaj! Čez eno uro me spet pokliče: "Pronašli smo novine!" Bile so v predalu uprave kampov Valamar. "Niko ih nije digao." V torek dobim vse zaostale časopise, razen enega. Ne bom malenkosten. Samo, da se je uredilo!  Jok! Nisem siten, zato grem ponovno po časopis v četrtek. Morala bi biti dva časopisa, od torka in srede. Ni nobenega. Na recepciji je znanka, ki sprašuje receptorko, kje so časopisi. Tudi ona ga ima naročenega. Nihče ničesar ne ve. Drugi dan pride znanka, ki je bolj vztrajna in pronicljiva od mene, zadevi do dna.
Časopisno podjetje Delo je s Hrvatsko pošto sklenilo pogodbo, po kateri je pristalo na to, da ta pošta dostavlja časopis Delo ne vsak dan ampak vsak teden!! V Delovem oddelku naročnin svetujejo: "Pa odjavite časopis za čas dopusta!" Lepo pridobivanje naročnikov!
Hrvatska pošta je izsilila svoje. Kaže, da Hrvati dobro vedo, kako delujejo podalpski možgani.
Skratka, bratje in sestre v fejsbuku, tudi vi, ki še berete cajtenge, se pojdite raje kopat!

Samoprijava dela na črno

Spodbujen z odločnim ukrepanjem tržne inšpekcije, ki je Osnovni šoli Prežihovega Voranca iz Ljubljane prepovedala opravljanje dejavnosti organiziranja in prodaje turističnih aranžmajev, ker je za svoje učence organizirala ekskurzijo na Dunaj, predvideno z učnim načrtom, in v ta namen pobirala od udeleženih gotovino za pokritje stroškov, ter tako kršila zakon o spodbujanju razvoja turizma,

samoprijavljam enake vrste prekršek, 

ki sva ga s soprogo, kot osebi brez licence za turistično vodenje, zagrešila dne 28. 9. 2016, ko sva organizirala ogled Ljubljane za skupino državljanov Italije iz Trsta.

Konkretno: prijavljam delo na črno v obliki nepooblaščenega turističnega vodenja skupine tujih turistov; nestrokovno pripravo aranžmaja; nestrokovno kulturnozgodovinsko razlago turističnih znamenitosti; nestrokovno prevajanje v italijanski jezik; neuporabo storitev MOL, namenjenih turistom (vozila Kavalir); nezaračunanje storitve vodenja in s tem povezano neplačilo pristojbin MOL in Republiki Sloveniji; nezaračunanje prigrizka na tržnici in piva tujim turistom; odžiranje dela pooblaščenim turističnim organizacijam.

V podkrepitev samoprijave navajam naslednja dejstva:

Navedenega dne se je skupina italijanskih državljanov pretežno slovenskega rodu, tako imenovanih "zamejcev", v številu treh (3) oseb, udeležila Festivala za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu. Po sodelovanju na festivalu, ki je potekalo v režiji njihovega upokojenskega društva oziroma v organizaciji Cankarjevega doma in za katero so bile po zagotovilu udeležencev odvedene vse dolžne pristojbine in davki državi Republika Italija in državi Republika Slovenija in Mestna občina Ljubljana, sva s soprogo v neposredni bližini Cankarjevega doma prevzela vodenje te skupine po vnaprej predvidenem in organiziranem itinerarju, ki je v nekoliko skrajšani obliki naslednji: Cankarjev dom - Emonska klet - podhod - Zvezda - Kongresni trg - Dvorni trg - Breg (retour) - Čevljarski most - Mestni trg - stolnica sv. Nikolaja - vzpenjača - Grad z grajskim stolpom - peš pot do Streliške - Krekov trg - Vodnikov trg (tržnica) - Zmajski most - Plečnikove arkade - Tromostovje - Prešernov trg - Wolfova ulica - Kongresni trg.
Mestni občini smo poravnali voznino z vzpenjačo in vstopnino na grajski stolp. Prigrizek pri stojnicah na tržnici sva poravnala vodja ogleda.

Kot olajševalne okoliščine navajam: starost vodij ogleda in s tem povezano neseznanjenost z aktualno zakonodajo na področju turističnega vodenja v Republiki Sloveniji (čeprav vem, da nepoučenost ni argument in bi moral vsak državljan spremljati turistično zakonodajo) kakor tudi zastarelost kulturno-zgodovinskega znanja; dejstvo, da so bili udeleženci z aranžmajem zadovoljni; dejstvo, da je bil finančni profit od aranžmaja negativen, socialni pa izredno pozitiven.

V dokaz resničnosti navedenega dodajam fotografijo skupine z enim od nepooblaščenih in nestrokovnih vodij na črno.

Banalna zgodba s tremi nauki

Kuhinjski petlitrski bojler še v garanciji je zakuhal. Ko sem ga ohladil in ponovno priklopil, ni več delal tako kot prej. Grel je zelo počasi, tako da ni bilo mogoče v sprejemljivem času pomiti skromne količine posode. Serviser je prišel, odprl zadevo, razložil, da voda teče dol in hladna zamenja toplo; grelec greje ali pa ne greje, ne more greti počasi; da je to pač tak bojler, če bi bil boljši, ljudje ne bi kupovali pomivalnikov. Lučka gori. Škatlo je ponovno zaprl in rekel, da je bojler v redu. Kot vernik strokovnosti sem sprejel to zagotovilo in plaho pripomnil: Če ne bo delal v redu, bom poklical drugega serviserja. Kar pokličite, vam bo rekel isto.
Bojler ni delal v redu. Naslednji dan ponovno pokličem servis. Operaterka: Gospod, ni potrebe, da kdo hodi, ker je serviser napisal, da je bojler v redu. Vam se zdi, da greje prepočasi, ampak to so vaši občutki; za enega je pa to normalno. Jasno, da ne more segreti prej kot v tričetrt ure. No, vam bom dala en naslov. Narekuje mi e-naslov, pri katerem posumim, da je to naslov njenega ali nadrejenega klicnega centra. Slepa ulica, zaprt krog. Počakam tri dni. Nobenega odgovora, niti da so prejeli pošto. Pokličem ponovno: oglasi se drug glas. Ponovim zgodbo. Gospod, dala vam bom naslov vodje sektorja. Napišem prijazno pismo. Že zvečer pokliče serviser, naslednje dopoldne pride. Isti. Našpičen ampak z drugim programskim ukazom v glavi. Razstavi zadevo v prafaktorje, zamenja grelec in termostat, namontira nazaj. Preskusi. Bojler dela. Kaj je bilo? Ja, a veste, pri grelcu se včasih zamenjata pola, pa ozemljitev, pa če vtikač obrnete - huda znanost, ne razumem, ampak to pomeni, da grelec greje prekinjano in rezultat je počasno segrevanje.
Danes bojler še vedno dela zadovoljivo.
Prvi nauk - za servis: Brezpogojno spoštuj načelo, da je uporabnik kralj. To je včasih težko. Prva operaterka se je solidarizirala s sodelavcem-serviserjem in me prepričevala, da se motim, da sem prezahteven čudak; histerična baba, histeričen dec. Druga operaterka (in za njo vodja) me je vzela zares: če pravi, da ni v redu, ni v redu; bomo naredili vse, da boste zadovoljni. Psihologiziranje je poklicna deformacija psihologov in po svoje razumljiva. Očitno pa se k njej zatekajo tudi vsi drugi. Namesto, da bi se posvetili stvarnemu popravilu, iščemo skrite motive in čudaštva drug pri drugem.
Drugi nauk. Živimo v prepričanju, da vsi goljufajo/mo. Meni se zdi, da je garancija lari-fari: veš, da ti ne bojo zastonj zamenjali. Storili bojo vse, da jim ne bo treba. Oni si mislijo: Lej, lej, penzionista bi zdaj, pred iztekom garancijskega roka, rada zastonj prišla do novega bojlerja. V resnici ni nihče goljufal, so pa bili malo površni. Dela ne opravljajo z veseljem in zagonom ampak z odporom.
Tretji nauk: razlaganje znanosti se prilagodi namenu. Res je, da grelec greje ali pa ne greje, res pa je tudi, da lahko včasih greje, potem pa spet ne, prekinjano; kar pomeni, da greje počasi.

Tako. Banalna zgodba, pomembni nauki.

Konzervativna revolucija in konzervativna kontrarevolucija

"Slovenija je priča konservativni revoluciji, ki se izvaja pod krinko ekonomske krize in varčevalnih ukrepov,« komentira po poročanju Dela (29. 12.12) zgodovinar Božo Repe, ki tako označi politiko vladne koalicije. To so težke in neprimerne besede, ki jih sam ne bi rad ponavljal. A mislim, da jih je tokrat treba zavrniti z isto mero. Če je Slovenija priča konzervativni revoluciji, je hkrati priča tudi konzervativni kontrarevoluciji. Če se prva izvaja pod krinko varčevalnih ukrepov, se druga izvaja pod krinko ljudskega upora proti varčevalnim ukrepom.

Najprej: kaj v Sloveniji ni ne revolucija ne kontrarevolucija ampak temelj mirnega postopnega razvoja? Ne eno ne drugo niso vsi tisti podjetniki in zaposleni, ki se s svojimi poštenimi prizadevanji in delom v teh časih držijo nad vodo in plačujejo davke; njihovi predstavniki v gospodarski zbornici, ki že leta opozarjajo, da smo zaradi velikih obremenitev plač nekonkurenčni in zaradi splošne birokratiziranosti in nefleksibilnosti trga delovne sile nezanimivi za investitorje; so vsi tisti, ki so solidarno priskočili na pomoč ljudem v stiski in se ne sprašujejo, ali dobrodelnost podpira, ali ruši kapitalizem; niso ne revolucija ne kontrarevolucija vsi tisti ljudje, kjer koli že so in karkoli počnejo, ki jim ni ne do vračanja v čase pred drugo vojno, še manj do tistih med njo, ne do podpiranja parazitov, ki so se zaredili v zadnjih desetletjih "na štirideset let podlage", ampak želijo v miru delati, se dostojno z delom in "pravimi idejami" preživljati in razvijati svoje potenciale; niso vsi tisti razmišljujoči, ki vidijo prihodnost družbe v postopnem, pragmatičnem združevanju prvin kapitalizma in socializma. 

Ne revolucija ne kontrarevolucija ni Tone Rop, ki je prinesel Sloveniji kot novoletno darilo pol milijarde ugodnega kredita in pri tem kot liberalec segel v roko desnemu ministru Šušteršiču. To je zgodovinska gesta ne pa nastop premiera ob razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, nastop, ki je bil povsem sorazmeren dejanski premierovi operativni ne le simbolni odgovornosti v primerjavi s predsednikovo.

Strinjam se lahko z zgodovinarjem in novinarko, da nekatera ravnanja vlade ne prispevajo k spodbudnejšemu vzdušju na tej strani Alp in da bi morda lahko "počakala na 'mirnejše' čase." A ne spreglejmo, da je minilo dvajset let "novega režima", pa ljudje še vedno kričijo gesla, ki izražajo nostalgijo za socializmom, najvidnejši teoretiki pa vlečejo na dan komunistične ideje 19. stoletja in snujejo kardeljanske utopije, kot da so pozabili, kakšna je bila cena socialistične revolucije. Kdaj bo torej primeren čas za profiliranje desne politične opcije? 

"Čas je za novo ljudskofrontno povezovanje", je geslo konzervativne kontrarevolucije. Konzervativne, ker hoče ohraniti ne samo vsebino ampak tudi formo socialistične preteklosti z mučnim spominom na komunistično podreditev ljudske fronte vred. Vsebina so privilegiji nekdanje nomenklature, ki se je sicer razpršila na vse konce in kraje, ki pa jo združujeta materialni interes, ohranjanje ugodnih družbenih položajev in socialistična ideologija. Forma so ljudskofrontno povezovanje, so ulični protesti in mitingi; so gesla "legalno ni legitimno", "za neposredno demokracijo", "za ekonomsko demokracijo", "denar ljudem ne bankam" in druga podobna. Referendum je nenadoma postal nadvse zaželeno sredstvo demokratičnega odločanja, demokratično izvoljeni parlament predstavljajo kot leglo poniglavih spletkarjev in goljufov.

Vse to se dogaja v času gospodarske krize. Vladi se očita lakajstvo, ker skuša izvajati program varčevanja, ki ga ni zapovedala neka nemška nacistka Angela, ampak evropska komisija, ne ZDA, ne Musomelli. Povsod po Evropi (jugozahodni, če smo natančni) se ljudje upirajo varčevanju, a povsod ga izvajajo. Nekdanje socialistične države, ki so se odprle tujemu kapitalu (Poljska), imajo pozitivno gospodarsko rast. Socialist Hollande, "hipo-predsednik", požira obljubo za obljubo, ker drugače ne more. Kot je mogoče vladajoči koaliciji očitati, da izkorišča krizo za uveljavljanje svojih desničarskih konceptov, je mogoče njenim nasprotnikom očitati, da izkoriščajo krizo za levičarsko kontrarevolucijo. Občutek imam, da bi nekateri radi priklicali trojko, samo da bi povozili Janšo. 

Sam ne pripadam desnici in obsojam nekatera njena ravnanja, predvsem izbris dela populacije, kar je mirnodobna različica povojnega poboja potencialne pete kolone. Mislim tudi, da zagrenjen in zamerljiv politik ne more biti dober usklajevalec interesov in da generalski slog vodenja ni skladen z demokracijo. Tudi zame je rdeča zvezda bolj simbol narodnoosvobodilnega boja kot komunizma. A v kateri državi Evropske zveze, katere članica smo, je ob državnih proslavah rdeča zvezda izpostavljen in slavljen simbol? Tudi sam sem ob državni proslavi ob Dnevu samostojnosti, sicer simpatično skromni, pomislil, da jo je mogoče zasnoval Novi kolektivizem, ki je znan po izzivalnih retrogradnih konceptih. A kdo pravi, da desnica ne bi smela nastopiti s svojimi koncepti? Mislim, da se Slovenci še nismo sprijaznili z demokracijo. Demokracija pomeni, da so danes gori desni, jutri levi in da vsak vlada po svoje, ljudstvo pa na naslednjih volitvah presodi, ali zaslužijo še en mandat; vmes pa je tudi precej možnosti, da se komu s parlamentarno proceduro spodmakne stolček, če ga preveč lomi.

Dohodki menedžerjev

Zadnja številka TNYT (Delo) komentira podatke o dohodkih menedžerjev v ZDA v letu 2011.
Povprečna (median) letna kompenzacija (plača po pogodbi) 100 menedžerjev (CEO - chief executive officer) v ZDA v letu 2011 je bila 14,4 milijona dolarjev. Povprečna letna plača zaposlenih v ZDA je bila 45230 dolarjev. Sto menedžerjev z najvišjo plačo je torej v povprečju dobilo 318 krat večjo plačo kot je povprečna plača v ZDA.
Med temi stotimi menedžerji so razlike. Daleč odstopa naslednik Steva Jobsa Timothy D. Cook, ki mu je sekira padla v med, saj je poleg letne plače 900.000 dolarjev ob prevzemu nove službe prejel še enkratno nagrado v Applovih delnicah, to je 376,2 milijona dolarjev (ob koncu letošnjega marca so bile te delnice vredne že 634 milijonov). Pri računanju medianske plače omenjenih 100 menedžerjev ta njegov dohodek ni upoštevan.
Ostali CEO se razvrstijo takole:

• L. J. Ellison (Oracle):     77,6 milijona dolarjev
• R. B. Johnson (Penney): 53,3
• P. P. Danman (Viacom): 43,1 
• S. Chazen (Occ. Petr.):  31,7

itd.


Tisti, ki spadajo v zgornji en odstotek zaposlenih z najvišjo plačo (ZDA 2010), zaslužijo vsak več kot 380.000 dolarjev letno. To je najmanj 8,5 povprečnih ameriških plač.
To so torej ameriške socialne razlike. Poenostavljeno: Najbolje plačanih 100 menedžerjev dobi v povprečju nekaj več kot 300-krat višjo "nagrado", kot je povprečna plača zaposlenega. Tisti Američani, ki so se uspeli pririniti med zgornji odstotek z najvišjo plačo, dobijo najmanj približno 10-krat višjo plačo, kot je povprečna plača. 


V kapitalistični republiki Sloveniji (Slow-enija ali celo Slowen-ija, ne S-love-nija) je bila po podatkih Statističnega urada SR Slovenije leta 2010 povprečna bruto letna plača v kategoriji "zakonodajalci, visoki uradniki, menedžerji" 33336 evrov. To je po redu velikosti (število cifer) približno primerljivo s povprečno ameriško plačo ne-menedžerjev. Povprečna letna bruto plača v kategoriji "poklici za preprosta dela", to so najnižje plače, pa je bila 10896. Naš "povprečni" poslanec, minister ali menedžer ima torej komaj trikrat višjo plačo od povprečne plače v najslabše plačani kategoriji.


Toliko o v nebo vpijočih socialnih razlikah v Dolini Šentflorjanski.


Vir: TNYT (Delo), April 13, 2012
http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4208

Samostojnost je motivator

 SAMOSTOJNOST - velika beseda; pomembna, najpomembnejša. The Word. Avtonomija. Avtopoeza, samoproizvajanje. 

Že dolgo nisem bral tako navdušujoče knjige; knjige, ki izrazi in postavi na pravo mesto, kar si že dolgo čutil in nekako vedel; ki pa hkrati tudi preseneti in prinese povsem nov pogled. Kar so nas učili o motivaciji v organizacijah, v podjetju, v šoli (in kar smo mi potem učili druge), je 'mimo'. Ni v celoti zavrnjeno, pač pa potisnjeno v kot. Nagrade in kazni, korenček in palica, so motivatorji v situacijah, ki se še vlečejo iz preteklosti. V novih okoljih, kjer imamo opraviti z visoko izobraženimi, ustvarjalnimi ljudmi, so na prizorišču samostojnost, dovršenost in smisel. 

Poleg bioloških potreb, poleg odzivanja na nagrade in kazni, imamo ljudje še "tretji gon", to je "notranjo motivacijo", užitek v igri, užitek v delu samem. Vsi smo ga doživeli, nekateri morda zadnjič v otroštvu. V novem stoletju je vse več del, ki nas vlečejo sama po sebi, ki so zanimiva, ustvarjalna, ob katerih doživljamo zagon in zanos, ČE - ČE nam naše naravne notranje motivacije za ustvarjalno delo in učenje ne uničijo z metodami "motiviranja", ki so bile primerne za industrijsko delo. Tradicionalni način motiviranja temelji na nagrajevanju uspešnega dela, na modelu "če-potem": če boš naredil to in to, tako in tako, boš dobil to in to. Iznajdljive raziskave so prepričljivo pokazale, da s tem načinom motiviranja ustvarjalnih delavcev dosežemo nasprotno od nameravanega: uničimo notranjo motivacijo, zmanjšamo storilnost, zatremo ustvarjalnost, izpodrinemo zaželeno vedenje. Celo več, spodbudimo neetično ravnanje, odvisnost in kratkoročno usmerjenost. Še več: celo pri preprostih delih tako motiviranje ni vedno zaželeno. Če otroka nagradimo, ker je odnesel smeti dol, smo dolžnost, ki izhaja iz soodvisnosti in povezanosti družine, spremenili v poslovni odnos. Nikoli več ne bo odnesel smeti, če ne bo dobil nagrade, tako kot delavec ne bo delal, če ne dobi plače.

Čarobne besede nove usmeritve so: samostojnost, dovršenost in smisel. Če hočemo doseči visoko storilnost pri ustvarjalnih delih, morajo ustvarjalci imeti samostojnost. Sami se morajo odločati o tem, kaj bodo delali, kdaj, s kom in kako. Dovršenost (ki se ji lahko samo asimptotično približamo) pomeni, da svoje zmožnosti vidimo kot nekaj, kar se lahko izboljšuje v neskončnost. Pomeni biti vedno boljši pri nečem pomembnem in zahtevnem. Zahteva trud, pogum in vztrajno, zahtevno vadbo do mojstrstva. Tretji motivator je smisel. Organizacije si ne prizadevajo več samo za čim višji profit; zaposleni morajo v tem, kar delajo, videti višji smisel, nekaj, kar presega individualno korist, naj bo to korist za druge ljudi, prispevek k ekologiji, trajnostnemu razvoju ali kaj drugega. Pomembno je, da so ljudje tudi pri izbiri in določanju smisla in pri smiselno usmerjeni dejavnosti samostojni.

8-urna učiteljska prisotnost

V Delu berem upravičene ogorčene proteste proti nameravani uvedbi osemurne prisotnosti učiteljev na delovnem mestu. Ta bi bila upravičena in bi z jasno ločitvijo službe in družine blagodejno vplivala tudi na družinsko življenje samo v primeru, da bi bili v šolah zagotovljeni pogoji za ustvarjalno in nemoteno osredotočeno delo učiteljev, o čemer na osnovi svoje izkušnje priča ena od bralk. Danes učitelji, če niso v razredu, delajo v prenatrpanih zbornicah, ali pa so, kjer koli že je njihov delovni prostor, neprestano prekinjani zaradi skupnih nalog, ki niso ustrezno načrtovane. V odzivu na to namero so nekateri učitelji z dolgoletno prakso in tudi sindikat vzgoje in izobraževanja povedali že vse, kar bi bilo pametnemu dovolj. Naj vendarle še nekaj dodam.
Vso učiteljsko dobo sem učil na višji in visoki šoli ali fakulteti, kjer je neposredna učna obveznost manjša kot v osnovnih in srednjih šolah, da je več časa za raziskovalno delo; k temu pa se je pritaknilo tudi nikoli ustrezno omejeno administrativno delo in sestankovanje, ki je včasih preseglo vsako mero. Moja prisotnost v šoli zunaj urnika in sestankov ni bila predpisana, čeprav so od časa do časa bili taki poskusi. Večino ustvarjalnega dela in pisanja, ki zahteva mir in osredotočenost, sem opravil doma. 
Ob obisku na visoki strokovni šoli na Nizozemskem, kjer so imeli osemurno obvezno prisotnost, sem videl, da so učitelji imeli mnogo boljše pogoje v lepi, smiselno načrtovani novi zgradbi: svojo sobo, skupno sobo, kantino (časa, prebitega v kantini niso merili). Poleg tega so si znali svoje delo metodično razporediti tako, da so lepo zložno zapolnili čas obvezne prisotnosti. Lahko bi rekli, da zaradi te obveznosti niso bili bolj učinkoviti, prej manj. (Res pa je, da so prihranili pri kurjavi doma.) Pravzaprav me je začudilo, da si kljub dobrim pogojem v kulturi protestantske delovne etike niso prav zelo prizadevali pri delu. Če ustvarjalni ljudje zaslutijo, da je namen obvezne prisotnosti na delu bolj učinkovit birokratski nadzor in nadzor stroškov in ne več prostora za ustvarjalnost, bodo tak ukrep ustvarjalno izigravali, posebno še, če je tradicija poklica drugačna. In potem bo pritisk k nadzoru še večji in ustvarjalnost še manjša.
Bistveno pa je naslednje. Nameravana zaostritev nadzora nad delovnim časom temelji na zastarelem pojmovanju o motivaciji učiteljskega dela. Po tem pojmovanju so ljudje po naravi nagnjeni k lenobi in k izigravanju delovnih obveznosti (McGregorjeva teorija X). Delajo samo, če jih k temu prisiliš, to je, neprestano nadzoruješ (palica), ali spodbudiš z nagrado (korenčkom). To velja v določeni meri za rutinske poklice, kjer ljudje opravljajo dolgočasne, ponavljajoče se, umsko nezahtevne naloge, ki jih ne bi opravljali, če jim ne bi šlo za preživetje. Za ustvarjalne poklice, in učiteljski poklic je tak, čeprav snovalci novega reda očitno tega ne verjamejo, pa to ne velja. Od objave McGregorjeve raziskave do zdaj se je nakopičilo veliko raziskovalnih spoznanj, katerih skupni imenovalec je: ustvarjalni poklici potrebujejo SAMOSTOJNOST, avtonomijo, tudi samostojnost pri razporejanju svojega delovnega časa, oziroma, če smo natančni, vsaj določenega dela svojega delovnega časa, ne potrebujejo pa TOTALNE KONTROLE. Šolskim oblastem bi priporočil: ustvarite pogoje za osemurno prisotnost v šoli, a ne zahtevajte je.
Preden odgovorni nadaljujejo z uresničevanjem svojih nepremišljenih namer, naj si preberejo odlično, ne obsežno knjižico D. H. Pink, Zagon, presenetljiva resnica o tistem, kar nas dejansko motivira. Videotop, Maribor 2011 (15 € v Svetu knjige, sicer 19,90 €).

380.000 dolarjev: odstotek najbogatejših

Petkov NYT, priloga Dela, objavlja članek, ki skuša odgovoriti na vprašanje, kdo so ljudje, ki sestavljajo odstotek najbogatejših v ZDA, odstotek, ki ima skupaj petino celotnega dohodka države in ki plačuje četrtino vseh pobranih davkov. Mednje sodijo vsi z dohodkom nad 380.000 letno, to je približno 40-kratna povprečna slovenska plača. Povprečni dohodek pred obdavčitvijo je v tej skupini 1,5 milijona dolarjev. Desetino te kategorije sestavljajo superbogati, to je tisti z ocenjenim povprečnim dohodkom 6,8 milijona (2011). Med njimi so seveda tudi milijarderji, kot sta Warren E. Buffet in Bill Gates.  Ta skupina se v grobem deli na tiste, ki so  se že rodili 's srebrno žlico' in tiste, ki so si premoženje sami pridobili. Skupino sestavljajo ljudje najrazličnejših poklicev ne le finančniki in bankirji: zdravniki (petina zdravnikov je v tej kategoriji!), advokati, zavarovalničarji, pisateljica krimičev, lastnik letalske družbe, advokat za razveze in odškodnine.
Novinarka se je pogovarjala z nekaj Američani v tej kategoriji. Po pričakovanju ne mislijo, da je z njihovi zaslužki kar koli narobe, pa tudi ne, da bi bili dohodkovni razponi v ZDA  nepravični. Svoje bogastvo pripisujejo talentu, trdemu delu in značaju. Neka raziskava je pokazala, da je med najvišjim odstotkom trikrat več takih, ki delajo več kot 50 ur na teden kot med preostalimi 99 odstotki. Nekateri se celo prištevajo k srednjemu razredu in pravijo, da so življenjski stroški v njihovih bogataških okoliših tolikšni, da z okroglih 400 tisoč dolarjev na leto komaj 'skozi pridejo'. Nekdo priznava, da ni pošteno, da plača manj davka na dohodek od investicij, kot bi ga od plače, a v isti sapi doda: 'A je pošteno ali nepošteno, če plačaš 50 milijonov davkov?' Drugi ne nasprotuje temu, da bi najbogatejše nekoliko bolj obdavčili. Tretji se obregne čez protestnike v New Yorku: 'Pritožujejo se čez druge, sami pa cele dneve taborijo v tistem parku. Naj si raje poiščejo delo.'

Slika prikazuje primerjavo 1:99 za ves svet. Razvidno je, da so med najbogatejšim odstotkom v večjem odstotku belci (82%:64%), izobraženi (49:11), z dvema ali več otroki (36:22), iz držav s formalno demokracijo (80:69), z lastno hišo (92:66). Medianski dohodek najvišjega odstotka je desetkrat višji od medianskega dohodka ostalih 99 odstotkov, vrednost hiše pa 4-krat višja.
Vir: The New York Times / Delo, 20.1.2012.

Lahko kapitalizem preživi?

V svojem prikazu osnovnih idej znanega ekonomskega teoretika J. A. Schumpetra ob izidu prevoda njegove knjige Lahko kapitalizem preživi? piše J. P. Damijan, redni profesor EF v Ljubljani: "Verjamem, da se bo kapitalizem tudi v bodoče 'levil' in modificiral in preživel vedno nove izzive časa. Morda na žalost vseh tistih, ki ob vsakem poslovnem ciklu ali periodični krizi ... posežejo po marksističnih teorijah. Pri tem pa pozabljajo, da so brez izjeme vsi socialistični eksperimenti neslavno propadli prav zaradi zanikanja treh temeljnih postulatov kapitalizma (individualnost, zasebna lastnina, demokracija), ki so inherentni človeški naravi in ki generirajo razvoj. ... Namesto brezplodnega zatekanja v marksistično utopijo je bolj smiselno energijo usmerjati v načine enakomernejše porazdelitve dohodkov od ekonomiziranja z omejenimi viri. Pri tem pa so - neprimerno bolj kot uravnilovka - učinkovite metode meritokracije (plačilo po zaslugah, op. B.M.), saj ne ubijajo spodbud za delo in kreativnost, ampak jih vzpostavljajo na pravičnejši način. Bolj enak dostop do virov (izobraževanje, zdravstvene in finančne storitve) ter delujoča pravna država omogočajo boljše izkoriščanje osebnega potenciala posameznikov ter hkrati družbe kot celote." Dodal bi, da so v času socializma teoretiki podvomili, da so temeljni postulati kapitalizma inherentni človeški naravi in so politični praktiki hoteli oblikovati Novega človeka, ki bo samoupravno kolektivističen; ki mu ne bo mar za osebno lastnino; in ki se bo hvaležno podredil diktaturi proletariata. Očitno je za to preoblikovanje zmanjkalo časa. - J. P. Damijan, Je kapitalizem že (klinično) mrtev? Pogledi, 9.11.2011

Moji zgledi (1): Dobrodelnik ustanovil 12.000 knjižnic

John Wood, direktor marketinga pri Microsoftu, je leta 1998, ko se je mudil v Nepalu, prišel v neko odmaknjeno šolo s 450 otroki. V šoli niso imeli nobenih knjig. Wood je sklenil šoli pomagati in čez čas je s karavano oslov pritovoril tja goro knjig. Otroci so se nadvse razveselili, Wood pa je bil tako navdušen, da je odpovedal službo pri Microsoftu, pustil svojo punco, ki je mislila, da se mu je zmešalo in ustanovil dobrodelno organizacijo Prostor za branje (Room to Read). Po vsem svetu je začel ustanavljati knjižnice, ob tem pa tudi zalagati in izdajati knjige v lokalnih jezikih. Do zdaj je ustanovil 12 tisoč knjižnic in 1500 šol. Knjižnice niso velike, navadno obsegajo en sam prostor, vendar so, delujejo.

Izdal je 591 naslovov v jezikih, kot so kmerski, nepalski, zulu, lao, šoša, taru, conga, garvali, bundeli. Poleg tega štipendira 13.500 revnih deklet, da se lahko šolajo. Oskrba učenke v internatski šoli ga stane 250 dolarjev letno.

Po številu ustanovljenih knjižnic je močno prekosil ameriškega jeklarskega magnata s konca 19. in začetka 20. stol. Carnegieja, ki je, kot pravijo, večino svojega bogastva porabil za filantropske dejavnosti. Ustanovil je 2500 knjižnic povsod po svetu, ki pa so mnogo bolj razkošne.

Čeprav je včasih treba iti na cesto in protestirati, da se opozori na kak družben problem, je mnogo pomembneje z iznajdljivimi dejanji zavzeto vnašati spremembe, kjer mislimo, da so potrebne. To lahko počnejo tako bogati kot ne tako bogati. - Vir: NYT, 11.11.11

Histerija ameriških plutokratov

V današnji slo-izdaji NYT (14.10.11) Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman komentira proteste proti ameriški finančni plutokraciji na Wall Streetu. Zavrača pretirano reakcijo policije in opozarja na histerično reakcijo predstavnikov bogatunov, ki protestnike psujejo, češ da so protiameriška drhal, ki si prizadeva za zmanjšanje delovnih mest (!), celo zelo zmernim kritikom iz vrst politikov pa očitajo, da so 'socialisti', kar je za Američane psovka, le malo blažja kot 'komunist', in da so paraziti, ki uživajo dobrobiti amer. družbe, hkrati pa kritizirajo njene najvišje vrednote, v prvi vrsti, kot lahko logično sklepamo, neomejeno, nizko obdavčeno ali neobdavčeno bogatenje.
Krugman nadaljuje (v prostem prevodu): Kaj se dogaja? Gospodarji Vesolja globoko v sebi čutijo, da svoje pozicije moralno ne morejo ubraniti. Kajti niso bogataši, ki bi si premoženje pridobili z iznajdbami in trdim delom (kot npr. Steve Jobs). Obogateli so s štrikanjem zapletenih finančnih shem, ki niso povečale blagostanja Američanov, ampak so deželo pahnile v krizo, zaradi katere trpijo desetine milijonov ljudi. Ob tem pa niso plačali nobene cene. Njihove institucije so podprli z davkoplačevalskim denarjem, ne da bi jim pri tem pristrigli peruti. Še vedno služijo profite na osnovi izrecnih ali neizrečenih federalnih jamstev in nadaljujejo z igro, pri kateri oni dobivajo, ameriški davkoplačevalci pa izgubljajo. In kujejo dobičke zaradi lukenj v davčni zakonodaji, po kateri ljudje z večmilijonskimi dohodki plačujejo nižje davke kot družine srednjega razreda. Te pristranske obravnave se ne sme kritizirati in vsakogar, ki to poskusi, naj bo še tako zmeren in objektiven, skušajo oblatiti in odstraniti s prizorišča, sklene Paul Krugman.
Naj dodamo pro domo sua, da je razpon dohodkov pri nas mnogo manjši kot v ZDA in da nimamo mulitimilijarderjev, da pa tudi naši 'tajkuni' lahko neomejeno bogatijo in nekaznovano 'štrikajo' svoje legalne ali nelegalne profitne sheme, ne da bi ljudstvo imelo kaj od tega. Toliko za pravo razpoloženje ob 15. oktobru, ko bomo protestirali proti takemu stanju.

'Socialno omrežje'

Film o nastanku Facebooka in njegovem avtorju Marku Zuckerbergu, zakerbrgu po ameriško, je nominiran za oskarja v več disciplinah, poleg tega so mi domači rekli, da je v redu. Poleg tega sem uporabnik Facebooka. Zato sem ga šel gledat. Če prav pomislim: kako to, da niso posneli filma o izumitelju fotokopirca, še prej o izumitelju šapirografa, singerice ali bicikla ali 'Človek ne jezi se'. Kaj je facebook? Družabna igrica, formular, kamor vpišeš svoje podatke, dodaš slikce, malo pametuješ, si priklikaš kao prijatelje in, če imaš čas, si ogleduješ njihove slikce, prebiraš njihove modrosti in neartikulirane krike ob prebujanju in drugih dejavnostih, jih pohvališ ali pograjaš, raziskuješ, kdo je s kom in s kom ni več, in si morda celo dopisuješ z njimi. Malo za šalo malo zares. Pol milijarde ljudi na svetu se gre to igrico, drugih šest milijard očitno preživi brez nje. Film o drugi pomembni postranski reči, najbolj pomembna postranska reč je baje fuzbal. In vendar ti film da kar misliti.
Zamisel se je posvetila čudaškemu študentu, piflarju, ki si je želel postati član ekskluzivnega kluba, njegovi punci se je to zdelo odbito, zdelo se ji je, da on misli, da ni dovolj dobra za elito in po prepirčku ga je pustila. Njemu, računalničarju, sine ideja, kako bi se ji maščeval. Priskrbi si sezname študentov, preoblikuje obstoječo stran in po vesoljnem harvardskem omrežju razpošlje obvestilo, da je ta pa ta (njegova punca) prasica. Zadeva je učinkovala, pot je bila odprta, začelo se je razdelovanje ideje o študentskem omrežju, kjer bi bil vsakdo, predvsem vsaka bejba, predstavljen s fotografijo, podatki; kjer bi lahko vsak maščevalno zdravil svoje komplekse in jih razglašal urbi et orbi. Študentsko občestvo je dobilo novo zabavo. Piflar, 'nerd', dobiva idejo za idejo in jo  deloholično uresničuje. Pridobi si prijatelje, sodelavce, FB se dograjuje in širi. Ta osredotočenost na razvijanje proizvoda je osupljiva. Ni pomislekov o banalnosti, ki sem jih izrekel prej, ne, mulc je ves v programiranju in izboljševanju formularčka. Višji smotri, vrednote, smisel, širši razgledi, svet - fuck off. Samo formularček je važen: da bo slikca, da se bo dalo naložiti več slikc, da boš lahko kliknil onega v Hong Kongu... Da boš lahko napisal 'she is a bitch' ali pa 'Anita, jest ne morm lajkat tvoje slike, a morm bit tvoj prjatu tuki na Fb?' ali pa skrivno sporočilo svoji ljubi.
Potem se začne biznis, pridobivanje sponzorjev, investitorjev. Rast. Selitev iz NY v Kalifornijo. Tu ni sentimentalnosti. Če prijatelj zamoči, ni več prijatelj, njegov delež je le še 0,03%. 'Ukradel nama je idejo', se pritožujeta konkurenta. 'Fuck off', ju nažene dekan, 'na Harvardu si izmislimo novo idejo, nov projekt'. In fact: kaj je ideja, če je ne razviješ in fanatično realiziraš. FB osvoji svet. Cukerberg je težak deset milijard. Formularček, ki ga izpolnjuje ves svet in brez njega ne more živeti. What a world!