Se sme v šoli govoriti o več spolnih usmeritvah?

Pred dobrim mesecem se je na čivkaču (twitter) spet razvnela debata o tem, ali se sme v osnovni šoli govoriti o več spolnih usmeritvah. Vanjo se je vmešal predsednik vlade Janez Janša. Pred kratkim je svojo tezo ponovil v drugem kontekstu.

Razprava o tem se je začela že konec avgusta preteklega leta. Neka uporabnica čivkača je prizadeto čivknila: "Pa kakšna transspolnost, pa kakšna legebitra za otroke!? Kaj delate!? Kdo je tu nor?" Na to se je odzval predsednik Janša: "Če ta objava /nanaša se na neko prejšnjo objavo/ ni fake, potem gre za ustavno sporno prakso, ki se jo nikakor ne sme dovoliti. Ustava RS, člen 41. daje staršem izrecno pravico, da vzgajajo otroke v skladu s svojim prepričanjem. Poleg tega ustava izrecno določa, da mora biti vzgoja primerna starosti otroka." Druga uporabnica pojasni: "Jaz razumem, da gre za izobraževanje učiteljev in profesorjev. Cilj pa je, tako razumem, njihovo večje razumevanje otrok in mladostnikov, ki niso heteroseksualno usmerjeni. To pa verjetno ni kršitev 41. člena." Z apelom na predsednika se oglasi še tretja uporabnica: "Prosim, da se vlada res zavzame, da se ne predava takih stvari mladim otrokom. Šola ni prostor za to. Odgovornost naj prevzamejo starši v intimnem krogu, ne pa učitelji." Konec letošnjega januarja Janez Janša pribije (29.1.22): "Oče je moški in mama je ženska! Po ustavi RS ter Evropski konvenciji o človekovih pravicah samo starši lahko odločajo o moralni, vrednotni vzgoji svojih otrok."

Kako je torej s to rečjo? Ima Janez Janša prav? Imajo njegove podpornice prav?

2. člen Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da mora država pri izvajanju nalog, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim verskim in filozofskim prepričanjem.

Ustava RS v 54. členu določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. ...

To ne pomeni, da imajo samo starši to pravico, ne pa tudi drugi ljudje (skrbniki, sorodniki, sosedje, znanci), vrtec (vzgojno-varstveni zavod), šola, cerkev in druge institucije, recimo vzgojni zavodi. To pravico ima tudi šola, sicer osnovna šola ne bi bila obvezna. V šoli sta vzgojna in izobraževalna funkcija neločljivi. Ni si mogoče zamisliti izobraževanja, ki ne bi bilo hkrati vzgoja. Verouk je prav tako neločljiv od moralne vzgoje, a verouka ne izvajajo starši, čeprav bi ga morda lahko, "v intimnem krogu". Starši, ki želijo za svojega otroka drugačno vzgojo, kot so je deležni v javnih šolah po javnem programu, lahko otroka vpišejo v druge šole (Montessori, waldorfska šola, škofijska gimnazija). To jim zagotavlja država in s tem izpolnijo dolžnost obveznega šolanja svojih otrok. Lahko ustanovijo ali si prizadevajo za ustanovitev ne samo Steinerjeve (waldorfske), ampak tudi platonske, Avguštinove ali marksistične šole, ki pa mora izvajati javni šolski program poleg posebnega avguštinskega. 

Predsednik Janša torej nima prav, če meni, da samo starši lahko odločajo o moralni, vrednotni vzgoji svojih otrok. "Izrecna pravica" staršev, kot navaja Janša ustavo, ni izključna pravica. Omenjeni tviti in razprava, ki se je ob tem razvila, se nanašajo na informiranje otrok o nebinarnih spolnih usmerjenostih (legebitra). To je informacija o razlikah med ljudmi, informacija, ki je bolj pomembna od informacije o botanični ali zoološki taksonomiji. Ni propaganda za homoseksualno usmerjenost ampak apel na sprejemanje različnosti doživljanja spola, da bi preprečili stiske, ki spremljajo razvoj otrok, ki se čutijo drugačne od prevladujočih usmerjenosti.

Samoumevno je, da je stvar pedagogov in avtonomne pedagoške vede, ki naj ne bi bila dekla politike, da spolno vzgojo načrtujejo in izvajajo po strokovnih načelih, primerno otrokovi starosti. Zato je strah pred tem, da bi pohujševali "mlade otroke", odveč.

Še besedo o tvitu, da je oče moški in mati ženska. Biološko je to res, psihološko in socialno pa ne. Koliko je otrok, katerih socialni oče ni njihov biološki oče ampak očim ali pa sorodnik ali skrbnik, ki ni v sorodstvu. Koliko je otrok, sirot ali posvojenih, ki jih ni vzgajala biološka mati ampak druga ženska, ki je postala njihova socialna mati! Koliko je otrok, ki jih vzgajata dve ženski, recimo mati in njena sestra ali druga sorodnica ali prijateljica. Ko smo se pred leti vračali s potovanja po Kitajski, je bil z nami na letalu tudi španski gejevski par, ki je na Kitajskem posvojil dojenčka. Vso pot sta se mu/ji posvečala bolj pozorno ljubeče kot kak "normalen", heteroseksualen par, da ne omenim kakega, ki je "normalen", a otroka zanemarja. Koliko nevzgojenih, motenih, nesrečnih otrok izvira iz heteroseksualnih družin, kjer so očetje moški in matere ženske! Le kakšni očetje in kakšne matere!

Janšev tvit ni spodrsljaj, izhaja iz splošnih ideoloških premis njegove stranke. Je izkrivljeno navajanje ustave in deklaracije o človekovih pravicah. Janševi ideološki pristaši zagovarjajo idealno normo. Idealno bi bilo, po njihovem, ko bi bila starša vedno biološki oče, moški, in biološka mati, ženska, ali vsaj kateri koli moški in ženska. Zato ta ideal proglašajo za normo: samo moški je pravi oče, samo ženska je lahko prava mati. Kaj pa številni primeri nefunkcionalnih heteroseksualnih družin; moških in žensk, ki zaplodijo in rodijo otroka, a ga ne vzrejajo in ne vzgajajo ali pa ga vzgojno zavozijo? In na drugi strani številni primeri vzgojno povsem ustreznih dopolnjenih družin in družin "krpank", ki so sestavljene iz staršev in otrok z vseh vetrov, družin, ki niso sestavljene idealno, vendar dobro opravljajo svojo vzgojno funkcijo.

Norme, za katere si prizadevamo, naj bi olajševale življenje ljudem, kakršni so v resnici, ne kakršni naj bi bili po idealni predstavi tega ali onega.

Tradicionalisti Janševega kova imajo seveda pravico do obstoja in razglašanja svoje ideologije. O njihovem prodoru v zakodajno sfero bodo odločale volitve.

***

Sicer pa bi mamici, ki jo skrbi, da se otroci ne bi pohujšali, lahko odgovorili s tvitom neke ameriške feministke: "Če so tvoji otroci dovolj stari, da se jim lahko pove, da je 12-letna devica Marija zanosila, ob tem ko je bila zaročena s 30-letnim tesarjem Jožefom, se jim lahko pove tudi, da ima Janez dve mami."

ALI NAŠA ŠOLA RES NE VZGAJA?

Kar naprej se pojavlja stereotipna trditev, da naša - ali sploh današnja - šola samo izobražuje in ne vzgaja. Nazadnje sem to trditev prebral danes v Sobotni prilogi Dela (z dne 6. 2. 21) v intervjuju z znanim italijanskim filozofom Umbertom Galimbertijem. Vprašanje, ki mu je bilo zastavljeno (Jernej Šček), se glasi: "Šola svoje vzgojno poslanstvo opušča na račun izobraževanja, kar je kratkovidna pedagoška in dadaktična, če že ne filozofska zmota. Platon je v simpoziju pojasnil, da je izobraževanje v smislu prenašanja vednosti nemogoče brez čustvene, erotične, torej vzgojne investicije. Edina možna šola življenja je filozofska šola, vrtec in igrišče radovednosti, ki hkrati izobražuje in vzgaja, z ljubeznijo do vedenja in obratno." Galimberti nasede sugestiji in odgovori: "... Italijanska šola ... v najboljšem primeru izobražuje in še to poredkoma, nikakor pa ne vzgaja. ... Vzgajati pomeni slediti odraščanju osebe z vidika čustvene rasti, čustvenih kompetenc." Itd. 

Spraševalec ni opazil, da je sam s seboj v protislovju. Platon ravno pravi, da je izobraževanje nemogoče brez vzgojne investicije. Ni izobraževanja brez vzgoje. Torej, če naša šola ne vzgaja, tudi izobražuje ne. Kaj torej počne? Ker naša šola vsekakor izobražuje, hkrati, če sledimo Platonu, tudi vzgaja. Vprašanje je le, kakšna je ta vzgoja, ali, če hočete, kolikšen je njen delež v odnosu do racionalnih izobraževalnih vsebin. 

Naj za zgled opišem ta odnos v šoli, ki sem jo doživel sam. Čeprav je bilo to pred davnim časom, je gimnazija v načelu danes prav taka kot nekoč; morda je kljub širjenju izobraževalnih vsebin in tlačenju nepotrebnih vsebin v učne načrte, danes v njej celo precej več prostora za vzgojo kot nekoč. Tudi pritoževanje nad tem, da ni prostora za vzgojo, ni nič novega. V drugem letniku osemletne gimnazije, to bi bil danes sedmi razred osnovne šole, so morali razredniki imeti vsak teden eno uro "moralne vzgoje". Kaj naj bi to bilo, mislim, da ni bilo jasno nikomur. Naš razrednik, strogi in asketski profesor nemščine, se je prve ure "moralne vzgoje" lotil takole: "Morala - to ni ženski spol preteklega deležnika glagola "morati", saj je ne naglašamo na prvem zlogu ampak na drugem. Vendar ta beseda kljub temu ni brez vsake zveze z glagolom "morati". Itd. Potem naj bi, tako si mislim danes, kajti, kaj je bilo res, sem pozabil, sledilo navajanje svetlih zgledov moralnega vedenja v zgodovini, predvsem v narodnoosvobodilnem boju. Lahko si mislim, da so se učitelji "moralne vzgoje" razlikovali med seboj predvsem po tem, ali so segli po primere bolj daleč v preteklost, recimo v antiko, kar bi pričakovali na klasični gimnaziji, ali pa bolj v še sveže spomine na NOB. V resnici se je pri nas ta ura s časom izrodila v "razrednikovo uro", tj. v obravnavanje disciplinskih prekrškov ali učnih težav. To se je zgodilo s poskusom vnesti vzgojo kot poseben predmet v predmetnik. V zaključnem letniku gimnazije smo se moralne vzgoje dotaknili pri filozofiji, ko smo govorili o etiki. To je bilo še najbližje razumnemu vnašanju vzgojne tematike v učni proces, na teoretični ravni.

Dejansko, v praksi, smo se vgajali ob zgledih in zahtevah profesorjev, če pustim ob strani vzgojo, ki se dogaja med vrstniki ves čas.

Pri profesorju latinščine je bilo od prvega dne jasno: če se ne boš naučil lekcije, novih besed, sklanjatve ali spregatve, boš dobil cvek. S trudom in dudlanjem si boš pridobil dobro oceno. To je bila vzgoja k delavnosti in odgovornosti. Ko je profesor spraševal in ocenjeval, smo ga tudi mi, sami pri sebi ocenjevali. Je ocena pravična ali ne? V splošnem bi rekel, da je ocenjeval pravično; do tega ali onega pa je bil preblag ali prestrog. To je vzgoja k pravičnosti in nepristranskosti.

Pri slovenščini se je ob branju in obravnavanju literarnih besedil dogajala "vzgoja srca". Ni mogoče, da se ob branju literature ne bi identificiral; ni mogoče, da se ne bi ob pogovoru o značajih literarnih junakov in njihovih usodah razvijala empatija in etično presojanje. Podobno velja za zgodovino. Profesor bi moral biti res zelo suhoparen pozitivist, da v razlaganje zgodovinskih dogodkov in osebnosti ne bi vnašal etičnih sodb in opredelitev. Res je bilo to v tistih časih za učitelje tvegano, saj bi se jim pri tem hitro zgodil kak lapsus, ki ne bi bil všeč oblastem. 

Že omenjeni profesor nemščine je bil v mladosti vojak v rajnkem avstro-ogrskem cesarstvu. Naučil nas je spoštovanja avtoritete, strumne discipline in samoobvladovanja: strumno vstati ob njegovem vstopu v razred; stati v ravnih vrstah s pogledom v tilnik predstoječega; molčati, če nisi vprašan; dvigniti roko, če hočeš besedo; vstati, če si vprašan; jasno odgovoriti na vprašanje ali izjaviti, da se nisi učil; na namig odpreti ali zapreti okno ipd. Smejete se, češ: to ni vzgoja. Kaj pa je? Ta trening mi je koristil, ko sem kot mlad psiholog izvajal skupinske ankete. Ponovil sem navodilo profesorja nemščine, enako jasno, brezprizivno in zahteval red. Nekaj obsesivne discipline mi je ves čas koristilo pri študiju in delu. 

Nekoč je med razlago ali spraševanjem fant v zadnji klopi na svoj način zabaval bližnje sošolce in se nekaj pačil, da so se režali. Profesor ga je poklical po imenu, se pravi priimku, ga pozval, naj vstane in mu rekel: Ponovi to, kar si predvajal nekaterim, da bodo videli vsi. Fant, bil je naravni vodja, je odločno odvrnil: Nisem cirkuški pajac, da bi to ponavljal. Strogi profesor je osupnil. Z njim mi vsi. To je bil upor proti avtoriteti. Po nekaj trenutkih mučnega molka, ko smo vsi z zadržanim dihom čakali, kaj bo, je profesor mirno in jasno dejal: No, pa mi je tvoj odgovor všeč. Sedi. - Do konca življenja si bom zapomnil, kaj je pravičnost, pedagoška zadržanost in zrelo ravnanje. Profesor se je zadržal v osebni izzvanosti in je nagradil vrlino pokončnosti, dostojanstva. Vzgoja? Kaj je vzgoja, če ne tako ravnanje dijaka in profesorja.

Še enkrat: ni izobraževanja brez vzgoje; tega dvojega ni mogoče ločiti. Vprašanje je le, kakšna je vzgoja, ki spremlja izobraževanje, in koliko je je. To kar omenja Galimberti, je ideal. On pravi, da bi pedagog moral spremljati odraščanje mladega človeka, ga čustveno vzgajati, mu pri tem stati ob strani in ga usmerjati. Tega je res premalo. Sam sem pogrešal bolj oseben odnos in bolj določno usmerjanje. A če prav pomislim, sem ga bil kar nekaj deležen, le da sem bil preveč svojeglav, da bi ga jemal resno.

Naj dodam še mnenje o današnji šoli, navsezadnje sem skozi vse stopnje spremljal svoja otroka in vnukinje. V šolah je danes mlajšim in malo starejšim na voljo toliko različnih "vzgoj", od likovne do prometne, različnih dejavnosti in mentorjev, da ni mogoče reči, da je vzgoja zanemarjena. Odnosi so mnogo bolj neposredni, sproščeni, odkriti, empatični in vzgojno učinkoviti, kot so bili včasih.

Kadar kdo zažene klic "vzgojo, ne le izobraževanja", ga sumim, da ima namen indoktrinirati s svojo ideologijo. Tudi te vzgoje sem bil deležen, zato te parole zavračam. 

Proslava

Državna proslava Dneva državnosti je minila. Lahko bi rekel, da o njej ni vredno izgubljati besed. Lanski sneg; proslava kot proslava. Tako ali tako ni pričakovati, da bi bila proslava kak poseben umetniški dogodek. Razčlenjujejo jo, jo bolj ali manj prizanesljivo ocenjujejo. Ugotavljajo povezave snovalcev in izvajalcev s stranko. Ocenjevanju se bom ognil, čeprav me mika, da bi iz posameznih elementov predstave sestavil pomenski vzorec esdeesovske ideologije. Itak je bilo vsem na očeh in vsi so lahko razbrali pomen trebuščka nosečnice (državne nosečnice?) in zagnano, fortissimo skandiranje ad nauseam, pesmi "Slovenec sem", da ja ne bi tega pozabili in da bi se to vžgalo v duha tudi Neslovencev okoli nas bodisi kot odločna potrditev njihove drugačnosti bodisi kot poziv, da sprejmejo to pripadnost. Pravzaprav je ta poziv odveč. Spomnil sem se deklice iz soseske, ki si je ob igri v ritmu koračnice popevala: Kad po-ra-stem bi-ću Slo-ven-ka. In je. Tako privlačno je biti Slovenka.

Proslava se je odvijala v zaostrenem družbeno-konfliktnem vzdušju, na prostoru, ograjenem s policijskimi ogradami in ešaloni policistov; ob odsotnosti vrhunskih profesionalnih umetnikov; ob spremljavi policijskega orkestra, katerega nastop je v tem kontekstu pomenil nekaj drugega, kot kadar izvaja promenadni koncert v Tivoliju. Policija je bila okoli odra, pred njim in na njem.

Prav je zapisal komentator, da je bila to strankarska proslava esdeesa ali pač desnice. Tudi sam sem jo doživel kot prvi (?) performans na visoki ravni osrednjega državnega dogodka,  ki je nazorno pokazal in potrdil ideološko vsebino in identiteto stranke.

To je prav. Ne čudite se! To je prav. Prav imajo tudi tisti, ki pišejo, da v predstavi ni bilo niti enega elementa modernosti. Bila je izrazito enostranska: poudarila je tradicionalne in desničarske vrednote. Bila je gotovo všeč mnogim, ki jim niso všeč moderne in postmoderne ekshibicije. Tuji poslaniki  so si ob petju kogoškega kvagteta gotovo mislili: tako majhen narod, pa tako mnogoglasno poje. In kaj Slovenca bolj poboža kot tujčeva pohvala.

Prav je, da so naši desni sodržavljani pokazali in potrdili, kdo so. Levi se zgražajo nad proslavo in mislijo, da bi morala biti drugačna, da bi na njej morali peti Internacionalo in Bella ciao. Tudi meni sta omenjeni pesmi všeč, bolj kot Vilharjeve narodne budnice, a pričakovati, da bi jih morali peti na državni proslavi, je znamenje nostalgije po enoumju in socializmu, ki se je sesul vase. V demokraciji smo. So levi in so desni. Trenutno so na oblasti (legalno!) desni. Videli smo desno proslavo. Ni nam všeč, njim je pa všeč. Bomo zmogli prenesti to različnost? Ali jih bomo odnesli z odra? So varovalne policijske ograje odveč ali upravičene?  

Vtis imam, da pravzaprav še vedno, po tridesetih letih, s težavo sprejemamo meščansko demokracijo. Težko sprejemamo dejstvo, da smo različni in da ima vsaka stran pravico izražati to različnost. Izražati ne pomeni vsiljevati. Ko bo na oblasti druga garnitura, bo proslava drugačna.

Dopustili smo, da so naši desničarski sodržavljani pokazali svoje pojmovanje domoljubja in slovenstva. In dopuščali bomo, čeprav s stisnjenimi zobmi. Za demokracijo. 

To je strpnost, pravi moja fb-prijateljica N. M. Močno jo potrebujemo.

Hararijeva "namišljena ureditev"

Sinoči sem prebiral Yuvala Hararija, Sapiens; kot običajno z zamikom, ki mi je omogočil nakup (KUPUJTE KNJIGE!) žepnice namesto dražje, trdo vezane knjige (a s spodobno velikimi črkami). Začetek obeta svež in duhovit pregled bistvenih tokov in osnovne strukture človeške zgodovine. Očitno sodi H. med tiste zgodovinarje, ki se sprašujejo o "smislu" zgodovine, o njenih "makrostrukturah", o tem, kam gre človeštvo.  Ta težnja mi je blizu. V gimnaziji sem mislil, da je ves smisel nepotrebnega učenja zgodovine v tem, da se potrdi železni (marksistični) zakon zgodovine, to je razvoj človeštva iz praskupnosti preko sužnjelastništva, fevdalizma, kapitalizma, socializma, v komunistično brezrazredno družbo. Na nesrečo smo se zdaj od tam že vrnili nazaj v kapitalizem. Piketty v sodobnem kapitalizmu že zaznava elemente fevdalizma, oblikovanje dednih aristokracij. Lepo, no.

Hegel je videl v zgodovini uresničevanje svetovnega Duha, ki se preko svojih utelešenj vrača sam vase prav v individualnem duhu Georga Friedricha Hegla. (Tako nekako, ne jamčim za filozofsko korektnost.) Bolj vsakdanje so teorije, ki vidijo v zgodovini neprestan napredek k vse boljšemu in vse bolj človečnemu življenju. Atomski arzenal za večkratno uničenje Zemlje menda zagotavlja večni mir. Njihovo nasprotje so pogledi, ki ne vidijo nič drugega kot kaotično brcanje "miši v mleku", s tem, da ne upajo, da bo iz mleka kadarkoli nastalo maslo, da bi miška lahko splezala iz lonca. H. misli, da je miška v pasti.

Človek se je ujel v zanko, ki jo je ves čas spletal sam. Dokler je bil lovec in nabiralec, je šlo v redu, v soglasju z naravo v samooskrbnih, trajnostnih manjših skupnostih. Tudi meni se zdi življenje zgodnje neolitske skupnosti v Lepenskem viru ob Donavi v Srbiji idealno. Vsi skeleti so imeli krasno ohranjeno zobovje, ki je za življenja živelo po taborniško, grizljalo pečene ribe, trlo okusne oreščke in se sladkalo z gozdnimi jagodami. Potem je človek začel gojiti pšenico, še več pšenice za še več ljudi in tako dalje do sedmih milijard in opustošenega planeta - in kovinsko-keramične proteze namesto zob v mojih ustih in podobnih nadomestkov za druge ude pri drugih ljudeh.

H. prepričljivo pokaže, kako si je človek začel žagati vejo, na kateri sedi. Pri pojasnjevanju kompleksnih urbanih družb mu pa zmanjka. Njegova teorija o "namišljenih ureditvah" je precej neznosna in tu sem se zataknil.

H. izhaja iz lucidne ugotovitve: "Večino vojn in revolucij v zgodovini ni sprožilo pomanjkanje hrane. Francosko revolucijo so začeli dobro rejeni pravniki, ne lačni kmetje. ... rimska politična ureditev (je) propadla prav v času največjega bogastva ... Jugoslavija je imela ... več kot dovolj virov, da bi nahranila vse prebivalce, pa je razpadla v grozovito krvavi vojni." (str. 111) Vojne, revolucije, propade in razpade držav povzročajo torej ideje ali vizije ureditev, fantazije, izmišljije, "namišljene ureditve": ideja o svobodi, bratstvu in enakosti; ideja o dobri ureditvi države; ideja velike države za veliko nacijo. Bo kar držalo. V nadaljevanju pa se s H. ne morem več strinjati.

Zakaj imajo te izmišljije tolikšen učinek? Zakaj, vraga, se ljudje ne morejo sporazumeti brez uničevalnih spopadov, ki jih zanetijo izmišljotine? Omenjene katastrofe izvirajo, po H. iz dejstva, da se v ljudeh, razdeljenih na male skupine, v nekaj tisočletjih od začetka kmetijske revolucije do nastanka urbanih družb, ni razvil "občutek za množično sodelovanje". Namesto množičnega globalnega, planetarnega sodelovanja, nadaljujem neizrečeno misel, so se ljudje, živeči v razširjenih družinah ali krajevnih skupnostih, povezovali (torej vendarle sodelovanje) v rodove, plemena, ljudstva, narode, nacije, in večnacionalne države, ki se spopadajo za življenjski prostor in eksistenčne dobrine. V dobi lova in nabiralništva je "kljub odsotnosti takih bioloških nagonov sodelovalo na stotine ljudi". Zakaj? "Zaradi skupnih mitov", pravi H. "... ljudje (so si) izmislili zgodbe o vplivnih bogovih, domovinah in delniških družbah, da so zagotovili potrebne družbene povezave ... osupljive mreže množičnega sodelovanja". Nastane Hamurabijev zakonik, ki se sklicuje na Boga, ko vzpostavlja družbeni red - prva "namišljena ureditev", ki temelji na mitu.Tega sodelovanja zaradi skupnega mita, meni H., ne gre idealizirati. "Večina mrež medčloveškega sodelovanja je temeljila na zatiranju in izkoriščanju." "Vse te mreže sodelovanja so bile 'namišljene ureditve'. Družbene norme, ki so jih ohranjale, niso temeljile ne na zakoreninjenih nagonih, ne na osebnih znanstvih, temveč na veri v skupne mite."

To je torej H-jev biologistično-idealistični sociološki nazor. Zakaj biologistični, saj vendar trdi, da družbena ureditev temelji na izmišljeni veri v bajke, v kulturni proizvod? Druga možnost, ki jo ima v mislih H. in zanjo ugotovi, da, žal, ni temelj reda, so naravni nagon in neposredni živi stiki med ljudmi, "občutek za množično sodelovanje", ta manjka, tega H. pogreša, iz tega občutka, gona, bi ljudje naravno sodelovali tudi v kompleksnih družbah. Ljudje nimajo nagona po sodelovanju v velikih množicah, ker so navajeni le malih skupnosti. Zato so potrebne bajke kot nadomestek. Velike množice držijo skupaj bajka o bogovih, bajka o domovini, bajka o delničarstvu. Da so te bajke resnične, oblastniki prepričajo ljudi zlepa ali zgrda. Ta teorija pretirano poudarja vlogo ideologije, družbene zavesti, kot dejavnika družbene kohezije in reda v obžalovani odsotnosti naravnega nagona k sodelovanju.

Kaj manjka v tej zgodbi, preden pridemo do bajke? Manjka vsa "družbena baza". Manjka uvid, da po prehodu v kmetijstvo razvoj tehnologije in organizacije dela (proizvajalnih sredstev) vodi na eni strani do množičnega sodelovanja ljudi v proizvodnji in distribuciji; sodelovanja, ki je pogosto posredno, ne da bi sodelujoči vedeli drug za drugega in se zavedali verige in mrež, v katerih sodelujejo; ne da bi to spremljal sentiment sodelovanja, iz gole nuje po preživetju. Nastanejo viški proizvodnje, namenjeni prodaji; ustvarijo se mreže proizvodnje in prodaje, ki so oblika povezanosti med ljudmi, množičnega sodelovanja brez "nagona po sodelovanju". Pride do delitve dela med kmetijsko proizvodnjo in obrtmi, ki ji služijo, in do menjave proizvodov, do nastanka denarja in denarnega gospodarstva, ki je kompleksna oblika povezanosti in sodelovanja. In pride do tega, da eni proizvedejo več, drugi manj; prodajo več in manj, si tako ali drugače pridobijo več premoženja. Oblikujejo se premoženjski razredi, rodi se izkoriščanje in zatiranje. Šele potem pride Hamurabi. Ljudje sodelujejo in so povezani v mrežah proizvodnje, organizacije, nabave, prodaje; so razslojeni in izvajajo oblast, preden oblastniki začutijo potrebo po opravičevanju svojih naşilnih dejanj - z bajkami.

Družina ne nastane zato, ker bi si jo zamislil kak vladar. Naselbina ne nastane načrtno; nastane, ker je kraj ugoden, da se tam ustavljajo plovila, vozovi, da se kupčuje. Kmetijstvo ni "namišljena ureditev". Ni se razvilo zato, ker bi si ga zamislil kak minister za kmetijstvo. Kamnosek, kovač, usnjar postaneš, ker v zameno za obdelan kamen, podkev in sedlo dobiš hrano in obleko, ne zato, ker bi tako predvidel umni Hamurabi. Proizvajanje, izkoriščanje, prilaščanje, vladanje so nastali, so se razvili postopoma zaradi potreb ljudi, ne načrtno, četudi so kasneje to predstavljali kot božji načrt. 

H. opozori na vlogo ideologije pri doseganju in ohranjanju družbene kohezije in reda, vendar njeno vlogo pretirano poudarja. Družbe ne obstajajo zaradi skupne vere v karkoli ampak zaradi kohezije, ki jo ustvarjajo delitev dela, tehnologija, vzdrževanje proizvodnje in družbenih dejavnosti, ki zadovoljujejo človekove potrebe. Skupne vrednote so zgolj eden od dejavnikov družbene kohezije in reda. 

Je ovaduštvo značajska lastnost?

Z zanimanjem sem prebral članek Janeza Kocijančiča Ovaduštvo - temačna, sporna, napačna značajska lastnost (Delo, SP, 9. maja 2020).  Pisca cenim kot umirjenega politika in menedžerja, ki je na več področjih prispeval k razvoju in uveljavitvi Slovenije kot verodostojne države. Zato se ne čudim, da ga je, tako kot mene, zmotilo poročilo vladnega Urada za komuniciranje Evropskemu svetu o stanju na področju medijev. To nesrečno potezo uradnika in stališča v poročilu je, kot piše Kocijančič, vlada "posvojila in ponovila". Da gre za izrazito pristransko in neobjektivno stališče, ki morda ustreza stanju takoj po osamosvojitvi, ne pa sedanjemu, mislim tudi sam. V nekaj drugih točkah pa se najina nazora razhajata.

Kocijančičevo prizadetost tudi zaradi osebne diskvalifikacije pred mednarodnim forumom razumem in mi je zanj osebno žal. Vendar si je križ politike naložil sam (sam nisem imel tega poguma) in s tem udeležbo v boju za oblast, za prevlado - pač z uporabo političnih sredstev, tehnik in taktik. Taki bojni sredstvi sta tudi laž in prikazovanje nasprotnika v grdi luči, "slikanje sovraga z rogovi", etiketiranje. Ti sredstvi uporabljajo vse stranke, povsod po svetu. Pri nas so eni »komunajzarji«, drugi »ovaduhi«. Na isti ravni, oboji prepričani o svojem prav.

Politiki bi morali ravnati etično. To bi pomenilo, da bi morali spoštovati načelo, da drugemu ne smem storiti tistega, kar ne želim, da bi drugi storil meni. Toda politika je boj, je boks; a tudi ta boks naj bi potekal po pravilih. Torej, ali je vlada s pošiljanjem omenjenega poročila kršila kakšno napisano ali nenapisano pravilo političnega ringa? Iz Kocijančičevega pisanja izhaja, da ga je. Prvo pravilo, univerzalno, naj bi bilo, da poročilo opisuje resnično stanje; da ni laž. Težava je v tem, ker nasprotni stranki drugače vidita, kaj je resnično. Prvi preskus konsenzualne resničnosti je uskladitev nazorov med strankami v koaliciji.  V danem primeru je strankarsko poročilo prestalo preskus vladne uskladitve. Toda marsikdo se s poročilom, ki se nanaša na državo kot celoto, ne strinja. Torej naj se resničnost poročila preizkusi v parlamentu.  In če gre  tudi tukaj »skozi«, čeprav ni širšega družbenega konsenza, so zadnji preskus verodostojnosti vlade in njenih dejanj (poleg mnenja US) parlamentarne volitve. Dejstvo je, da je v svet šlo tudi po mojem mnenju pristransko poročilo o stanju v državi. Je to ovajanje?

Ovajanje (ovaditi, SSKJ) ima dva zelo različna pomena: prvi pomen je "sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji"; drugi pa "sporočiti pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja". Po prvem pomenu vsebuje ovajanje namen škodovati, v drugem pa izpolniti državljansko dolžnost. Vladi ne morem očitati namena škodovati lastnemu narodu, ki mu vlada. To bi bilo protislovno z njeno vlogo, da deluje v dobro naroda (čeprav tako delovanje ni izključeno). Torej ostane drugi namen. Evropskemu svetu je prijavila neko stanje v državi z namenom, da bi ta svet zadevo preiskal in uredil ali sankcioniral. Učiteljica je zatožila razred ravnatelju. Njegovo pomoč potrebuje pri urejanju discipline v razredu. Torej je sporno dejanje vlade ovajanje v pomenu prijave neustreznega stanja v državi. Je klic na pomoč, priznanje nemoči. Dvomi vlada o podpori naroda pri urejanju zadev? Naj jo preizkusi doma! Tako poročanje zunanjim akterjem torej, po mojem, ni proti pravilom političnega ringa, je pa kalimerovski izraz nemoči vlade.

Zdi se mi, da Kocijančič pojmuje ovajanje širše, ne samo v pomenu (bolj ali manj upravičene) prijave, ampak kot obrekovanje, navajanje lažnih "dejstev" z namenom škodovati nasprotni stranki. Ovajanje naj bi izviralo iz "temačne, sporne in napačne značajske lastnosti", ki naj bi se izražala v kontinuiranem delovanju "določenega dela politične strukture naše države oziroma naroda«.  Smo pri psihološkem problemu.

Če prijavim soseda zaradi grobega kršenja epidemioloških navodil, bo rekel, da sem ga "zašpecal". Kaj sem - ovaduh ali zaveden državljan, ki hoče prispevati k zajezitvi epidemije? Izjava, da nekdo ovaja, da je ovaduh, ni dejstvena ampak relativna vrednotna in odnosna izjava. Zaradi te relativnosti, je psihologizacija "ovaduštva" neustrezna. Neprimerno je pojmovanje, da obstaja "ovaduški značaj", "ovaduška osebnost". Kot psiholog seveda lahko potrdim, da so nekateri ljudje po naravi bolj nagnjeni k "ovajanju", to je, k servilnosti, služenju oblasti, "višjim", s čimer si pridobijo nekaj priznanja, ugleda in moči nad drugimi ljudmi. Opozoril bi še na eno psihološko zakonitost, ki jo opazim v tem primeru. Ko ocenjujemo dejanja drugih, jih pripisujemo njihovemu značaju. Ko ocenjujemo svoja dejanja, jih pripisujemo situaciji. Mogoče torej desnica ravna tako, kot ravna, ker je (bila) v taki družbeno-politični situaciji in ne zato, ker so tam zbrani težki značaji.

Posebno problematično se mi zdi zavzemanje za spremembo narodnega značaja v zadnjem razdelku članka, da ne bi vseboval te odurne poteze »ovaduštva«. Gre za platonično metafizično idejo (tudi Kocbeka) predrugačenja človeka v Človeka, naroda v Narod. Če se ne motim, tudi desnica govori o spreminjanju narodnega značaja, seveda po njeni podobi. Račun brez krčmarja. Narod si piše sodbo sam, tudi mimo vlade. Potem ko so nekateri po 45 letih »predrugačevanja« že mislili, da se je Slovenec spremenil v solidarnostno-kolektivno-samoupravno bitje, ki si prepričano prizadeva za socializem, so ob prvi priliki izbruhnili - na srečo - individualna podjetnost, individualna ustvarjalnost, svobodno in samovoljno združevanje in verovanje, grabežljivost, pohlep, izkoriščanje drugih itd. Vse zatrto med vzgojo v socialističnega Človeka, je udarilo ven. Zadnje dogajanje kaže, da smo v genih ohranili nekaj socialistične kolektivistične discipline, ki pa ni vsem všeč, še najmanj - socialistom!

Moja koronska samoobramba na fejsbuku

Od začetka epidemije do konca aprila sem na fejsbuku bil boj z neumnostjo, sebičnostjo in razvajenostjo, da bi sebe in druge zavaroval pred pogubnim virusom. Evo izbor replik.

5.3.
Končno se je začelo nekaj dogajati. končno nismo totalni zamudniki. Končno ena prava drama. Jaz sem itak izvzet. (Mal me glava boli.)
6.3.
Tokrat prekršim pravilo, ki sem si ga postavil, namreč, da se tukaj ne bom vtikal v komentiranje aktualnih političnih dogajanj. Mislim, da bi se bilo pri komentiranju političnih dogajanj dobro držati starega, dobrega, psihološkega pravila, da ocenjujmo dejanja ne oseb. Mislim tudi, da to, kar človek počne, ni odvisno samo od njegovega značaja ampak od tega, kako ga sprejema in se nanj odziva njegova okolica. Eno osnovnih zakonitosti pri pripisovanju "krivde" za določeno ravnanje je: ko ocenjujemo ravnanje drugega, vidimo vzrok za njegovo ravnanje v njegovi osebnosti. Ko ocenjujemo svoje ravnanje, vidimo vzrok zanj v situaciji. Če grem pri rdeči luči čez cesto, vem, da sem šel zato, ker ni bilo ne z leve ne z desne nobenega vozila. Ko vidim drugega, da prečka cesto pri rdeči luči, si mislim: Lej ga, pametnjakoviča, kaj pa misli, da je. Mogoče je on prečkal cesto z enakim razlogom kot jaz. Torej: kul daun - ohladite se.
6.3.
Peter: Se strinjam Blaž, čeprav mi ni všeč!
7.3.
Nikogar ne skušam obvarovati pred kritiko.
Nasprotno, mislim, da je kritika dejanj nujna, kritika osebnostnih značilnosti pa ni smiselna. Končna kritika bo pa na glasovnici.
9.3. Predsednica ZZ siol.net. Kdo je odgovoren, da se nismo pripravili na resno krizo? - Kaj to pomeni? Kdo je odgovoren? Od Šabedra navzdol, predstavniki NIJZ z imenom in priimkom itd., ki jih vsak dan gledamo na TV. Bi radi eno samo osebo? Avtoriteto? Infektologa XY? Predsednico ZZ? Nekoga nezmotljivega, ki bo pregnal vse dvome in preprečil vse okužbe? Kdo seje dvom?
10.3.
»Eden za drugim prihajajo na urgenco. Znaki, ki jih imajo, niso v ničemer podobni zapletom gripe.« | MLADINA.si
Teja: Vredno branja vsake besede. Premislite. To ni ustvarjanje panike ampak preventiva, da ne pride do najhujšega tudi pri nas (kapacitet nimamo). Če vam za starejše ni mar, pa naj vas razsvetlim, da umirajo tudi mladi. #samPovem
13.3.
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.
13.3.
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
14.3.
Korona v razredni družbi | MLADINA.si, N'toko
Ne vem, če virus razlikuje med višjim in nižjim razredom. Izolacija je prekleto težka za zdravnike višjega razreda. Panika pa grabi tudi ljudi nižjega razreda.
16.3.
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
17.3.
Na sprehodu. Hitro hodiva po ozki poti med njivami, eden za drugim. Nasproti se nama približa mlajša ženska. Ko je kakih pet metrov pred nama, se naju izogne v širokem loku, kar po travi in starih brazdah. Pravilno. Samozaščitno. Če bi prišla korak bliže, bi se ji izognila midva. A vendar mi ostane čuden občutek, ki bi ga Prlek izazil z besedami: Ka sn jas peees?
18.3.
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.
18.3.
Zjutraj mi dostavijo časopis. Kdo vse ga je šlatal do zdaj? Ga bom pustil 48 ur zunaj, da vse pocrka.
19.3.
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.
19.3.
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
21.3.
Iz Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.
22.3.
NEDELJSKA PRIDIGA
Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. To pomeni, da ne verujem v Boga, Stvarnika in Osebo, ki je nekje, neodvisno od mene. Pa tudi sam ga po svoji potrebi in želji ne ustvarjam imaginarnega, da bi si lajšal svoje bivanje in pogled v prihodnost. Vsega tega ne potrebujem. Sem v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno vesoljnega nesmisla.

Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati njihova brezčasna sporočila.

Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,20 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Lk 17,21

Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so med nami, naši znanci in prijatelji.

V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogla biti računica "temnih sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo in krizo pokojninskih skladov. Torej?

In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus. Nesebično, brez računice.

Kar se računice tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh, pa pravi evangelij: Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Lk 9,62
22.3.
VIRUSNE DRAME
Ženske ne razumejo moškega ritma. Tudi moja ne. Tudi danes ne. Prej me je opomnila, naj pomijem posodo. Itak se ve, da jaz pomivam posodo, ne ona, ker pravi, da to škoduje njenim zgaranim rokam. Itak jo bom pomil. Ampak ne, ona, kot da sem pravkar prišel k hiši, mi mora dat navodila, me mora opomnit. Seveda sem pomil, ampak eno kastrolo sem pustil v duršlagu, da se odmoči prismojeni riž. (Nisem ga prismodil jaz. Nič hudega, težko je pogrevat rižoto.) Pa pride, pa začne pomivat tisto kastrolo. To ni še nič, vajen sem nezaupnic; če bi le lahko ostala tiho, pomila in šla. Ampak ne, mora komentirat, samopomilovalno, žrtev moje brezbrižnosti: Spet sem si zmočila roke, O, sveta Pomagavka, kdo te je pa gnal to pomivat, a ne moreš mal počakat?! To je to. Ne morejo mal počakat. Potem sem ji to predočil strokovno, "reflektiral", s pomočjo tistega vica, ko mož reče, da ga ni treba vsake pol leta opominjat, naj zamenja žarnico, če je rekel, da jo bo. Moško dane besede ne upoštevajo. Je skoraj dojela in se je v samoobrambi smejala. Meni sta bila pa moja duhovitost in strokovni pogum tako všeč, da sem se do solz nasmejal in pri tem vreščal kot pavijan (saj pavijani vreščijo, ne?). Čez nekaj trenutkov so pritekli ta spodnji (sin z družino) po štengah gor pogledat, kaj se dogaja med ubogim starim parom v tej stresni virusni izolaciji (so upoštevali distanco). Mislili so, da se žena joka, ker jo tepem. Kao obično!
Ko je nekoč zdravniku potožila to o rokah, je rekel: A nimate pomivalnega stroja? Ja, lubi boh, za tista dva krožnika! (Da ga v resnici ima, ponosnega na enakopravnost, je zamolčala. Ji zamerim. Me too.)
30.3.
DVOMLJIVCEM
40 million dead if we had done nothing
The COVID-19 pandemic could have infected 90% of the world’s population and killed 40.6 million people if no mitigation measures were put in place to combat it. Estimates from an influential modelling group at Imperial College London highlight the importance that acting early had on suppressing the outbreak. (Nature)
31.3.
Direktor NIJZ meni, da vladna zaostritev ukrepov za zajezitev epidemije ni bila potrebna | MLADINA.si. - Če ima razkuževanje samo trenutni učinek, ker kak okuženi takoj spet okuži razkuženo površino, če je nošenje mask brez veze (WHO), če je izolacija kršenje svobode, če so ukrepi pretveza za državni udar, potem pustimo, naj gre okužba svojo pot. Ker spadam v ogroženo skupino, lahko rečem le: uživajte in ADIJO!
31.3.
Ker spadam v rizično skupino, se globoko opravičujem vsem, ki se zaradi mene odtegujete svojim užitkom, svobodi in primernemu življenjskemu standardu in tvegate, da boste potem, ko mene ne bo več, živeli pod diktaturo. Želim vam, da ostanete večno mladi in da se vas bolezni in življenjske tegobe ognejo na daleč. Itak to vedno zadene druge! Srečno in adijo!
31.3.
Posebej se opravičujem ekscelenci Christini Lagarde, ker ogrožam svetovno ekonomijo. Verjamem, da bo v navezi z virusom in gospodom Trumpom našla ustrezno rešitev.
Biba: Blaz, drzi se! V Uk smo videli velike spremembe v vedenju ljudi, ko so spremenili kampanjo iz ‘zasciti se, da ne dobis virusa’ v ‘zasciti se, da ne preneses virusa’.
1.4.
Laura, ne dvomi. Gospa na osnovi površne primerjave dveh številk dvomi v razglasitev nevarne pandemije, razglasitev, ki je strokovno podprta. Upoštevaj: 1. ta virus je bolj nalezljiv in povzroča hujše poškodbe pljuč, 2. Letošne številke so nižje zaradi obsežnih preventivnih ukrepov, a se lahko še povečajo. 3. ustrezna primerjava je z Italijo, kjer se je virus sprva širil neovirano. V predelih Bergama je bilo 4x več umrlih kot običajno. - Propagando proti ukrepom ostro zavračam, ker je neetična. Poslušaj Blaža.
3.4.
Kroži pismo odbora za svoboščine. Ne bom ga podpisal, ker me to prizadevanje ogroža. Nočem žrtvovati svojega življenja za tvojo komoditeto.
4.4.
Če se o neki poti okužbe dvomi, je pa možna, je bolje biti previden kot opustiti previdnost.
4.4.
K Alenki Zupančič: Konec sveta me pravzaprav ne zanima preveč. Itak ga bo, sveta, enkrat konec. Zanima me samo, če bi svet povzročil moj konec. Ker pa me bo konec, predvidevam, pred koncem sveta, me konec sveta ne zanima. A sem filozof?
4.4.
Kaj je psihoza? Širjenje panike zaradi virusa ali zaradi diktature? Od česa ljudje sedaj umirajo?
6.4.
Spoštovani, primerjave podatkov 19-20 ne upoštevajo, da je število umrlih letos manjše zaradi preventivnih ukrepov. Če teh ne bi bilo, bi se okužilo najmanj 70% populacije, od tega bi jih 20% obolelo. ca 2,5% umrlo. Izračunajte. 1400 mrtvih. Podatki Trampuž
6.4.
Nekateri ne razlikujejo med pojavom "janša" in "corono-virusom" in ju enačijo. Zato se namesto, da bi se varovali pojava "janša", borijo proti razumnim ukrepom, ki jih predlaga vlada. Corona-virus povzroča bolezen, imenovano "covid-19", ki je zelo kužna in je lahko v določenem odstotku okuženih smrtna. Pojav "janša" do zdaj ni zahteval človeških življenj, tudi ne drugih bolezenskih pojavov, razen lažje do huje izražene histerije, imenovane "anti-janša". Najboljša preventiva proti temu pojavu in bolezni, ki jo povzroča, je skrb za delovanje sistema demokratičnih institucij, medijev in civilne družbe. Omenjena reakcija na pojav "janša" ima tudi svojo nasprotno obliko, to je, "pro-janša"; ima enake simptome. Katera oblika se bo pri kom pojavila, je odvisno od nano-memov, to je nano-delcev ideologij, ki se dedujejo oziroma prenašajo iz roda v rod. Eni imajo plave, drugi pa rdeče nano-meme. Igrajo tudi določeno vlogo v seksualnosti, oziroma ljubezni itd. Če so v normalni količini, prispevajo k skladnemu delovanju družbe in izmenjavi na oblasti, če jih je preveč, pa vodijo do omenjene bolezni, histerizacije.
6.4.
Hvala vam za odzive. Pojavila se je potreba po razlikovanju pojava "janša" ali "janšizem", kot ga imenuje N.K., in "osebe JJ". Oseba JJ je lahko v večji ali manjši meri žrtev pojava "j", lahko se ga pa popolnoma znebi. V tem smislu se zelo strinjam z mislijo J.S. in njegovo posrečeno formulacijo, da ima vsaka oseba pravico do popolne preobrazbe. Mislim, da se je ta začela s frizuro, če ste opazili. Strinjam se tudi s teoretično zelo podprto tezo, da vsak čas zahteva drugačno vrsto vodje ali vodij; turbulentni časi drugačen slog vodenja kot mirni. Tako sem včasih razlagal.
6.4.
Okoljevarstvena Greta iz Norveške je Kitajce pozvala naj ne uporabljajo tradicionalnih paličic za jest in naj ohranjajo drevesa. Kitajci so ji odgovorili, da naj še naprej hodi v šolo, kjer ji bodo
razložili, da so paličice iz bambusa, ki je vrsta trave. Svetovali pa so ji, naj ona in njeni prijatelji ne brišejo riti s toaletnim papirjem, ker ta pa je res iz dreves!
8.4.
Tu se vsi sam pritožujejo, čez tega pa čez unga. Ful negativne energije in pametovanja. Ne bom več tuki.
9.4.
Men je Čeferin všeč. Tekmo bi moral prepovedati Giuseppe Conte. Naš PM naj pošlje noto Italiji (za nazaj). (Prej sem zamešal Madrid in Milano, ker se ne spoznam na fuzbal.)
KAJ IMA ČEFERIN S CORONO?
19.2. sporna tekma v Milanu (UEFA)
23.2. Italija prepove javna zbiranja
11.3. SZO razglasi pandemijo
12.3. Slovenija razglasi epidemijo
(podatki Delo, 9.4.)
10.4.
Od štirih do ene
korona nam misli,
bivanje žene.
Od štirih do ene,
od osmih do treh,
zasloni v očeh.
13.4.
Vedno znova me čudi, da ljudje zanikajo resničnost verodostojnih podatkov. V Italiji je do danes odstotek umrlih od okuženih 12,7%. V Sloveniji 4,4%. Da je v Italiji višji, je posledica nepripravljenosti in lahkomiselnosti; da je v Sloveniji nižji, je posledica ukrepov. Politična paranoja naj ne prepreči izvajanja razumnih ukrepov. Za to sem življenjsko zainteresiran, zato mi ne hodite pred oči s fantastičnimi teorijami zarote in sebično svobodomiselnostjo. Meja tvoje svobode je moje življenje. Kapiš?
13.4.
Loti: Čista resnica, Blaž! Po Trnovem se vedno potekajo večerne žurke mladih po dvoriščih in balkonih ob omamnih vonjavah travice. Res jim je hudo.
Barbara, nasprotno, želim, da bi bilo tega čimprej konec. Konec pa bo, če se bomo držali ukrepov. Objavljam, ker mi grejo na živce tisti, ki zadevo jemljejo preveč zlahka in jo politizirajo. Spadam v ogroženo skupino in sem zainteresiran za to, da se okužba ustavi. Ostanite zdravi.

Potem mi je veliko fb-prijateljev vošilo za RD. Videl sem, da me imajo tudi tisti, ki so me včasih sovražili in se me bali zaradi statistike, zdaj radi, in sem se sklenil nekaj časa ogibati razprav o svobodi in diktaturi v času korone.

VIRUS IN DIKTATURA

Ker spadam v skupino prebivalstva, ki jo virus najbolj ogroža, sta me ujezila neodgovorno stališče in ravnanje nekaterih državljanov, celo mojih "prijateljev" (narekovaji so tu več kot upravičeni) na fejsbuku. Proti tistim, ki iz kakršnega koli razloga ravnajo neodgovorno, s tem ko kršijo zaščitne ukrepe oblasti, ne morem nič. Lahko se jih samo ogibam. Z njimi naj opravijo represivni aparati države. Nasprotujem lahko tistim, ki tako ravnanje javno opravičujejo in omalovažujejo oblastne ukrepe. Ne mislim, da so vsi ukrepi vedno ustrezni. Ker nisem strokovnjak za te reči, naj o tem, kaj je ustrezno in kaj ne, presojajo zdravniki in drugi pristojni; pričakujem, da bo oblast po parlamentarni razpravi upoštevala njihove nasvete. Mislim, da je do zdaj bilo tako.

Del nasprotovanja vladnim ukrepom izvira iz ideološke in politične preračunljivosti ali resničnega strahu, ki ni popolnoma neutemeljen, pred tem, da bi vlada pod krinko zaščitnih ukrepov proti covidu-19 uvedla diktaturo ene stranke. Ljudje, pri katerih prevladuje to mnenje, omalovažujejo ukrepe proti širjenju bolezni, katere nevarnost je po njihovem napihnjena iz političnih razlogov. V prvi vrsti naj bi se borili proti diktaturi z vsemi sredstvi državljanske samoorganizacije in nepokorščine (peticije, pisma, napisne akcije, odbori itd.). Poglejmo torej, kaj je pomembnejše, zajezitev bolezni ali diktature. V nadaljevanju povzemam ustrezne odlomke intervjujev z zdravnikom Andrejem Trampužem in sociologom in politikom Pavlom Gantarjem (Delo, 4.4.20). Tu se ne bom spopadal z zavržno preračunljivostjo tistih, ki nasprotujejo zaščitnim ukrepom, ker se bojijo za svoje dobičke in tistih, ki mislijo, da je virus dobrodošlo sredstvo za elegantno rešitev demografskega problema in problema pokojninskih skladov.

Trampuž pravi: »… sem se srečal z epidemijo sarsa, a to kar doživljamo zdaj je veliko hujše, čisto zares je to največji izziv za nas po drugi svetovni vojni.« Virus se izredno hitro širi in je izredno nalezljiv in smrtno nevaren za del prebivalstva. Brez preventivnih ukrepov bi se baje v Sloveniji okužilo 70-80 odstotkov ljudi. Bolje, da ne preračunavamo dalje, koliko bi ji umrlo, saj zdravstveni sistem navala bolnih ne bi zmogel. Dr. Krek (NIJZ) je naračunal 18.000 mrtvih. Računajmo: okuži se 70% od 2,000.000 = 1,400.000 oseb. Od teh jih zboli 20% = 280.000. Od teh je kritičnih 5% = 14.000; umre jih polovica, to je, 7000.

Ob spoštovanju ukrepov se okuži okoli 10 odstotkov ljudi = 200.000 oseb. Potencialno odkritih  okuženih je komaj 1 odstotek = 2000 (do danes okoli 1000). Po izjavi dr. Tomažiča (Delo 27.3.) pri 80 odstotkih okuženih (1600 oseb) poteka bolezen blago ali zmerno, pri 15 odstotkih (300) hudo, pri 5 odstotkih (100 oseb) kritično in pri polovici od teh (50 oseb) smrtno. Kar je manj od tega, je rezultat izrednih prizadevanj in znanja zdravstvenega osebja (do zdaj umrlih v Sloveniji 30).

Ker okuženi prve dni nimajo simptomov, po katerih bi jih prepoznali kot okužene, zato nemoteno širijo okužbo. Danes je potencialno okužen vsakdo, ker je virus prisoten v populaciji. Večina okužb poteka blago, z običajnimi prehladnimi simptomi, kot so kašelj, vročina, bolečine v žrelu in dihalna stiska, pri nekaterih se pojavi prehodna izguba okusa ali voha. Pri desetih odstotkih okuženih je potek težji in zahteva zdravljenje v bolnišnici. Pri delu teh se stanje poslabša in jih priključijo na respirator. Ti bolniki brez tega ne bi preživeli. Težji potek bolezni opažajo predvsem pri starejših od 65 let s kroničnimi obolenji a tudi pri mlajših moških; razlogi za to slednje niso znani. Obremenitev bolnišnic je taka, kot je doslej v Evropi še ni bilo. Po izkušnjah iz Italije se okuži okrog 30 odstotkov zdravstvenega osebja. Tam je umrlo je že 56 zdravnikov (do začetka aprila). Osnovno preventivno načelo je zmanjšati prenos virusa s človeka na človeka, to pomeni onemogočiti neposredne stike. Če se bo prebivalstvo držalo ukrepov oblasti, se bo okužilo 10 odstotkov ljudi, v nasprotnem primeru 70 do 80 odstotkov. Po izračunih Imperial Institute London so do zdaj z ukrepi v Evropi preprečili smrt 60 000 ljudi zaradi tega virusa. To je veliko. V Evropi so reagirali pozno in premalo, tako kot povsod drugod.

Je poleg virusa druga nevarnost diktatura? Je ta celo hujša nevarnost? Imajo prav tisti, ki pravijo, da so zgornji podatki, ki jih navajajo zdravniki, lažni? Sam jim zaupam. Glede diktature pa mnenje nekega Blažeta in neke Nežke s fejsbuka nič ne šteje. Nekdanji zmerni levičarski politik, sociolog in sedaj politični analitik Pavle Gantar pravi: »Nismo še na tem, da bi govorili o diktaturi« (Delo 4.4.), kljub temu da jo Svetlana Slapšak »voha«. Gantar opozarja na dvojnost Janševih nastopov. Ko je na tiskovni konferenci predstavljal »megazakon«, »je deloval zelo racionalno«, »hkrati pa retvita ogabne komentarje in sam tvita tudi nedopustne stvari«. Imamo pa, dodajam, še vedno delujoče tri veje oblasti, medije in živo civilno družbo.

Naj bo dovolj navajanja. Moja prva skrb je, da se ne okužim in da ne okužim drugih, zato se držim doma. Ker imam čas, študiram besedila o tiraniji in svobodi in se pripravljam na odpor proti tiraniji in pišem fejse proti neumnosti in zaslepljenosti.