Galska vojna: Samo nostalgija ali kaj več?

Na TV sem gledal dokumentarni film o Cezarjevi galski vojni z mladimi ameriškimi profesorji kot razlagalci, med njimi mladenič z dentalno, prisekano izgovorjavo, in simpatična zelo mlada in zavzeta profesorica klasične filologije ali antične zgodovine. (Spet se mi je obnovila želja, da bi študiral v Ameriki, mogoče klasično filologijo.) Zelo koristni za razumevanje tega osvajalskega, genocidnega pohoda so bili prikazani zemljevidi. Žal jih nisem fotografiral ali printskrinal (mogoče si še lahko ponovno zavrtim!), mogoče pa so razlage tudi v wikipediji ali drugje. Šele zdaj sem prav dojel vlogo Vercingetorixa; v gimnaziji sem na ušesih sedel. Prej nekoč sem Cezarjevo delo v obnavljanju svoje identitete "zelenojamskega klasika" prebral v prevodu (Obzorja Maribor, 1999), še prej pa smo odlomke iz De bello Gallico prevajali v gimnaziji. Latinsko berilo s komentarjem imam shranjeno (Latinsko berilo za gimnazije, DZS, Ljubljana 1953). Tako sem ga zvečer vzel v roke, zavitega v črn papir, ki mi ga je teta (ali pa sestrična Francka) prinesla iz bolnice, kjer so bili vanj zaviti rentgenski filmi, da bi bili zavarovani pred svetlobo. Vse shranjene latinske in grške vadnice iz tistega časa imam zavite v ta črni papir. Najprej sem moral z lepilnim trakom, ki ga sicer uporabljam za obrobljanje svojih slikarskih proizvodov, prilepiti platnice, ki so se že skoraj odtrgale. Potem sem vzel v roke še komentar v posebni brošuri enakega formata in na zadnji strani pred platnico opazil v zgornjem levem kotu strani narahlo s svinčnikom napisano:

PONOVITEV ZA MM

SLOVNICA $ 108 - 279

VADNICA II. SYNTAXA

- " - vse posebno slovenske stavke

Berilo do Cicerona + komentar

"Ponovitev za MM" pomeni ponovitev za malo maturo. To pomeni, da smo v rosni mladosti predelovali te reči in jih morali znati prevajati. Še dobro, da sem bil male mature oproščen, ker sem imel dovolj dobre ocene pred tem. Ugaja mi tipografska podoba komentarja s krepko natisnjenimi latinskimi frazami, ob njih pa slovenski komentarji v normalnem tisku. Ne vem, kako da zdaj ugaja očesu ta resnobna in dolgočasna tipografija, ki mi je bila tedaj nedvomno neskončno odvratna. Berem in vidim, da so komentarji že skoraj prevodi. Sestavljalci, med njimi naši profesorji latinščine, so nam šli zelo na roke. Ali sem to opazil tudi takrat? "ratibus ac lintribus iunctis", na splavih in zvezanih čolnih - kaj še hočeš? Malo pred tem sem prebral ustrezni stavek v berilu in pomislil: to moram pogledati v slovar, pa se mi zdajle ne da. Na, saj je v komentarju! 

Potem sem se lotil branja uvodnega besedila: Pregled grške in rimske literature, na koncu ime pisca M. Grošelj. Grem pogledat v wikipedijo: "klasični filologi". Najdem "klasična filologija" in ime Milan Grošelj. Preletim: mož je bil rojen takrat kot moja mama. Ko sem se začel učiti latinsko, je bil on že redni profesor, vzgojitelj vrste znanih klasičnih filologov. Bil je sedem let mlajši od bolj znanega Antona Sovreta, ki pa ni bil zaposlen na Univerzi, ampak sprva kot profesor na gimnaziji in kasneje kot prosvetni inšpektor na ministrstvu.

Na osmih straneh in nepolni deveti je Grošelj podal odličen pregled grške in rimske literature v zgodovinskem kontekstu, nekaj, kar bi moralo človeku ostati v glavi na izust kot splošna omika. Takrat tega zanesljivo nisem prebral. V zrelih letih sem si nekoč po spletu naročil iz neke nemške založbe dvoje knjig, leksikone klasikov grške in klasikov rimske literature, v vsaki čez sto imen piscev. Takrat sem uvidel, da ne enih ne drugih ni bilo samo pet, kolikor - se mi je zdelo - smo jih omenili v gimnaziji. 

V Grošljevem pregledu se mi je jasno razkrilo, da je za doživljanje ljudi v katerem koli zgodovinskem obdobju odločilna dimenzija "individualizem - komunizem". (Besede "komunizem" ne uporabljam v sodobnem političnem pomenu ampak v izvornem pomenu skupnosti, skupnega - communis). Skozi vso zgodovino se izmenjujejo obdobja, ko si človek prizadeva za dobro skupnosti, se skupnosti podredi in zanjo žrtvuje, z obdobji, ko vera v skupnost popusti in se človek obrne k sebi, k samouresničevanju in svoji sreči. Ta obrat sem doživljal tudi sam pri sebi, ko sem se odvrnil od služenja izgradnji socializma-komunizma k oblikovanju samega sebe in iskanju svojega intimnega življenjskega smisla. Kaže, da je dilema med iskanjem občega smisla vse skupnosti ali vseh ljudi in iskanjem individualnega, samo svojega smisla - večna, da pa v odvisnosti od zgodovinskih okoliščin prevlada enkrat ena, drugič druga smer. V generaciji pred mano so se ljudje iskreno, iz svojega prepričanja žrtvovali za skupnost, v moji generaciji nič več, obrnili smo se k sebi in ustvarjanju svoje "sreče" in iskanju svojega smisla.

To vem zdaj, takrat tega nisem bral, te knjige sem potisnil daleč od sebe, takoj ko sem napisal domačo nalogo. Pomislil pa sem: to smo dobili v branje, recimo leta 1953-54, v trdnem, sivem, "zatiralskem" socializmu. Kako močno pretiravajo "osamosvojitelji"! 

Tako. Zdaj se bom lotil pregledovanja in mogoče malo tudi prevajanja besedil tega čudovitega berila, ki vsebuje odlomke del blizu tridesetih rimskih in srednjeveških latinskih piscev. Kako da sta mi ti črni brošurici nenadoma tako pri srcu?

O prostovoljnem končanju življenja

Sem še pod vtisom nedavnega obiska pri umirajočem sosedu in prijatelju. Po nezgodi se mu je zdravstveno stanje postopno slabšalo, tako da so svojci potrebovali pomoč na domu, preden je bil sprejet v dom starejših, kjer ni več vstal iz postelje. Začel je odklanjati hrano, je pa tudi že težko požiral. Proti koncu ni mogel več govoriti. A ko sem ga obiskal in mu ob postelji pripovedoval o dogodkih v soseski, kar ga je vedno zanimalo, se je z mimiko odzival: razumel je, kar sem mu pripovedoval in delil je moje občutje, da je tista nova hiša res grozna. S krožnim gibom dlani mi je skušal nekaj povedati, a nisem razumel. Čez čas je tak gib ponovil. Nisem razumel. Šele doma mi je kapnilo, da mi je skušal povedati, da odhaja. Sklenil sem, da mu pri naslednjem obisku povem, da sem ga razumel. Dan pred mojim predvidenim obiskom je mirno zaspal za vedno. 

Človek, ki je nekoč v svojem delovnem in domačem okolju nekaj pomenil, bil sprejet, cenjen in spoštovan, je bil ob koncu svojega življenja nemočen, negibljiv, odvisen od drugih tudi pri intimni negi. Vsega se je zavedal in tak položaj mu je bil neznosen. Z odklanjanjem hrane je skušal skrajšati životarjenje v tem stanju, a je popustil in se prepustil. Nazadnje se mu je življenje izteklo na naraven način.

Marsikdo si v težkih trenutkih želi umreti, masikdo pomisli tudi na to, da bi si sam vzel življenje. Nekoč sem na vprašanje, ali mislim, da ima človek pravico do samomora, odgovoril pogojno pritrdilno: da, vendar naj pri tem prej pomisli na svojce in druge, kako bi jih to njegovo dejanje prizadelo. Verjamem, da so življenjski položaji, kot je ta ob nedavni odločitvi za evtanazijo neozdravljivo bolne in trpeče gospe, ko je odločitev za evtanazijo upravičena. Po drugi strani pa soglašam s stališčem, da nam je življenje brez naše volje podarjeno in naj bi z njim ravnali kot z darom, ki ga ne smemo zavrniti. O tem govori Kozma Ahačič v Delu (9.4.23), o tem piše Tine Hribar v svojem delu Dar biti.  

Trpljenje samo po sebi ni smiselno; ni pot v nebesa. Zato si ga skušamo kot posamezniki in kod družba na vse načine olajšati. Res je, da smo po tem, ko smo trpljenje prenesli in preživeli, boljši ljudje, ki se lažje vživimo v trpljenje drugega. A če je trpljenje neznosno in trajno in nam preprečuje, da bi sploh lahko bili z drugimi in jim s svojim zgledom koristili - čemu služi?

Prijateljeva drža mi bo, upam, pomagala. Nikoli mi ni bilo do moči, in nemoči ob koncu življenja mi ne bo težko prenesti. Ne bom edini na tej poti. Medicina danes zna lajšati bolečine. Upam, da se bom lahko prepustil naravnemu toku.