28 marec 2024

Po Emiliji Romagni brez Romagne a z Mantovo

Emilia Romagna z glavnim mestom Bologno je ena od 20 italijanskih pokrajin (regioni). Tri od njih so sestavljene iz dveh delov: Trentino-Alto Adige, Friuli-Venezia Julia in Emilia-Romagna. Romagna, vzhodno od Bologne ob jadranski obali z mesti Ravenna, Forli, Rimini, ki so bila del rimske papeške države, se zgodovinsko in kulturno razlikuje od Emilije, kjer so živeli Langobardi. Dežela ima ime po starodavni poti Via Emiliana, ki je povezovala Rimini in Piacenzo; imenuje pa se tako po rimskem konzulu Marku Emiliju Lepidu, ki jo je velel zgraditi.

Z dobrimi 22.000 km2 je Emilia Romagna malo večja od Slovenije; od tega zavzema Romagna dobrih 6.000 km2. Prebivalcev pa ima ta dežela dvakrat toliko kot naša. Po rodovitni ravnini so se lažje razlezli.

Na severu meji Emilija Romagna na reko Pad in pokrajine Piemont, Lombardia in Veneto; na zahodu in jugu na Ligurijo, Toskano, Marche in San Marino. Severni del pokrajine, nekako med avtocesto Bologna-Milano in reko Pad, je ravnina, južni del, tostran ceste, pa je gričevnat svet obronkov Apeninov. Pokrajina je kot salama poprek razrezana na province (od zahoda) Piacenca, Parma, Reggio Emilia, Modena, Ferrara, ki sestavljajo Emilijo, in romanjonske province Ravenna, Forli-Cesena in Rimini (od severa proti jugu) ter okrožje Imole kot del metropolitanske province Bologne.

Za vikend od petka 22. marca do vključno nedelje 24. marca 2024 smo se s skupinami tečajnikov italijanščine pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje Ljubljana (in bivših tečajnikov in drugih) pod vodstvom profesorice Katarine Koren z agencijo Fortuna Travel in vodnikom Brankom Urbanijo podali v Emilijo, pred tem pa v Mantovo, ki leži v Lombardiji, a nam je bila najbliže na poti iz Ljubljane.

Mantova, stara rimska Mantua, rojstno mesto Publija Vergilija Mara. Kot sin rimskega naseljenca-kolona v tedanji Galiji Cisalpini, tostran-alpski Galiji, se je rodil v bližnji vasici Andes leta 70 pr. Kr. in potem spesnil Bucolica (pastirske pesmi), Georgica (poučne pesmi o kmetovanju) in slovito Eneido, obsežen ep o trojanskem junaku, ki se vrača iz trojanske vojne in zasnuje naselbino, ki se razvije v mogočen imperij. Se mi je dobro zdelo, da sem vdihaval že močno premešan zrak dežele pesnika, od katerega sta mi ostala v spominu samo začetna verza Eneide:

Arma virumque cano Troiae qui primus ab ore
Italiam fato profugus Laviniaque venit ...

Pojem o bojih moža, kateri po sili usode 
prvi prišel je na begu iz Troje v deželo Italsko ... 

Sicer pa Mantova, ki ima ime po grški mitološki prerokinji Manto, ni le rojstno mesto Vergila in središče dežele, kjer je živel drugi rimski poet, Katul, ampak mesto, ki je uvrščeno na seznam Unescove dediščine človeštva predvsem zaradi svojega pomena v obdobju razsvetljenstva. Takole so se v petek dopoldne njeni obrisi prikazali skozi vetrobransko steklo avtobusa:


Na desni je trdnjava sv. Jurija, na levi v ozadju zvonik bazilike sv. Barbare. Najprej smo se ustavili v hiši Rigoletto, kjer je zunaj skulptura nesrečnega klovna Rigoletta, notri pa spominske fotografije iz predstav. Vsa Emilija je namreč v znamenju njihovega velikega rojaka Giuseppeja Verdija (Pepija Zelenca). 

Največji vtis sta name naredila notranjščina bazilike sv. Andreja in Znanstveno gledališče.

 

Levo notranjščina, desno portal s prav tako "kasetnim" obokom, ki pa se žal ne vidi dobro. Delo arhitekta Leona Battiste Albertija iz leta 1472. Prva cerkvica je bila tu zgrajena že v 9. stol. Legenda pravi, da je eden od vojakov, ki so ranili Kristusa, in se je nato spreobrnil, postrgal zemljino, kamor je padla Odrešenikova kri, jo shranil v posodo in jo po vrnitvi domov zakopal. Na mestu, kjer so odkrili posodo s sveto krvjo, so zgradili prvo cerkev.

V Znanstvenem gledališču akademije (Teatro Scientifico dell'Accademia), delu arhitekta Antonia Bibiene, odprtem leta 1769, so bila v času razsvetljenstva znanstvena predavanja. Nekaj tednov po odprtju je v njem nastopil komaj 14-letni Mozart. Njegov oče je bil navdušen nad čudovito poznobaročno notranjščino. Tudi name je naredila močan vtis.


Mantova leži med reko Pad in Gardskim jezerom. Vse področje je prepreženo z vodami. Nekaj zaradi take narave, nekaj zaradi načrtnih obrambnih gradbenih posegov je mesto pravzaprav postalo otok, z vseh štirih strani obdan z vodo. Pod trdnjavo sv. Jurija je pristanišče ladjic, ki so, prav v času našega premora za prigrizek, vkrcavale šolarje na športnem dnevu in jih vozile okoli mesta.


V nadaljevanju poti proti jugu smo se ustavili v mestecu Fontanellato z mogočno trdnjavo la Rocca, obdano s širokim jarkom, napolnjenim z vodo. (Beseda "la rocca" ima več pomenov, od preproste "skale" do "trdnjave", odvisno od sobesedila.) Vode je v Padski nižini povsod dosti, nekaj od strug in meandrov Pada, nekaj od številnih pritokov z Apeninov; podtalnica je visoka. Človek ima vtis, da vse plava na vodi. V notranjščini trdnjave so čudovite slike Parmigianina, ki pa nam jih niso dovolili fotografirati. Manierist gor ali dol - ta oznaka namreč zveni slabšalno - barve njegovih figur so očarljive.


Po ogledu trdnjave znotraj in zunaj smo se zapeljali proti hotelu v Tabiano Terme že v pobočju apeninskih gričev na zasluženo večerjo in počitek. 

Po zajtrku smo začeli delovno, v zaščitnih preoblekah sirarne Caseificcio Parmigiano Reggiano. Nisem si mislil, da se v preprostem kosu sira, ki ga naribamo na špagete, skriva taka znanost, toliko v stoletjih premišljenih postopkov obdelave in toliko truda in znanja. 

 

Menda je samo na teh področjih Emilije, kjer je dovoljena ta proizvodnja, okrog 300 sirarn, ki vse delajo po istem postopku in so strogo nadzorovane, da se ohrani sloves znamke Parmigiano Reggiano. Nisem si zapomnil vsega, od nadzora hrane, ki jo uživajo krave, ki dajejo mleko za sir, do razločevanja teh in onih tekočin, dobrih in slabih bakterij; vsega o stiskanju in obračanju ogromnih 40-kilogramskih kolutov sira, označevanju datumov proizvodnje in "ležarine", o zvočnem preskušanju nezaželenih votlin v kolutu itd. Si bom pa zapomnil okus sira starega 12 mesecev, onega, starega 24 mesecev, in najstarejšega, 36 mesecev. Ta zadnji je bolj rezek, pikanten; mlajši mi je bolj všeč, ker ne peče. Trgovinica s proizvodi sirarne, tudi lično zavitimi spominskimi kompleti in priboljški, je to soboto kar dobro zaslužila s turisti "da Lubiana", ki zdaj plačujejo v isti valuti kot domačini.

Čustveni vrhunec izleta je bil vsaj zame obisk rojstne hiše Verdija v vasici Roncole, ki se zdaj imenuje Roncole Verdi. Čeprav je obiskoval operne hiše po vsej Evropi in gostoval pri mogočnikih, je vse življenje obdržal to hišo kot svoj pravi dom. Presenetila me je izredno skromna oprema: z apnom pobeljene stene, pohištvo iz surovega, preprosto obdelanega lesa. Na drugi strani ceste pa velik pano z njegovo podobo in seznamom tridesetih oper. "Bil sem, sem in ostal bom krajan Roncole", so besede skromnega in veličastnega genija.

 

 

Za opoldanski premor smo se ustavili na kmečkem turizmu, kjer naj bi se okrepčali s "piccolo pranzo", malim obedom, ki pa se je izkazal za "grande pranzo" s predjedjo (pršut itd.), eno pašto, pa še eno pašto, polnjeno z nečim živalskim, sladico, dobrim vinom in elegantno postrežbo. Ne bom pokazal slik, da vam ne bojo tekle sline. 

V bližnjem Bussetu smo si ogledali grad Rocca Pallavicino, po imenu gospodarjev kraja. V trdnjavi je poleg sedeža občine Verdijevo gledališče. Sprehodili smo se po mestecu.


Naslednji vrhunec, tokrat dobeseden, današnjega dne je bil obisk srednejveškega mesteca Castell'Arquato na obronkih Apeninov in trdnjave Rocca Viscontea. Nenavadno ime naselbine naj bi po eni verziji izviralo iz imena njenega ustanovitelja rimskega viteza Gaja Torkvata, po drugi pa preprosto iz kvadratne oblike prvotnega vojaškega tabora.

 

Tale stolp - Rocca Viscontea, Viscontijeva trdnjava - ni kar tako. Visok je 70 m in do ploščadi na vrhu vodi 171 stopnic. Sva jih premagala in pogledala navzdol na zunaj popolnoma ohranjeno srednjeveško naselje, kjer pa so v hišah znotraj modernizirana stanovanja, sodeč po povsem modernih vhodnih vratih in oknih. Tudi avto se pripelje po lepo tlakovanih poploščenih uličicah.

 

V zgodovini je lastništvo mesteca in gradu prehajalo iz škofovih rok v roke mestne uprave Piacenze in obratno; iz rok gibelinov, pristašev cesarja, v roke gvelfov, pristašev papeža - in obratno; iz rok Viscontijev v roke Scottijev - in obratno. Potem se pojavita kondotjere Piccinino in Sforza. Molto complicato. Pičinin iz sosednje ulice je bil moj sošolec v osnovni šoli. V okviru gradu je cerkev Marijinega vnebovzetja in Kolegij svete Marije, samostan, katerega menihi so - če sem prav slišal in razumel italijansko vodičko - za časa kuge sprejeli tudi vaščane in vzpostavili strogo karanteno, tako da so se vsi rešili. Če ni bilo res, je bilo pa vsaj lepo.

Prvič sem tudi videl "torre finta", navidezne stolpe. Zviteži so zgradili samo eno steno stolpa, da se je iz doline videla silhueta strašne trdnjave z mnogimi stolpi in torej veliko vojaki ter tako odvračala sovražnike.

Ker boste tole brali ravno o Veliki noči, še freska iz grajske cerkve. Prikazuje, kako dvigajo križ s Kristusom:
 

V Fidenzi smo si ogledali znameniti portal katedrale in tudi vstopili v vanjo. 

 

V najzahodnejšem mestu Emilije, Piacenzi, katere mestno jedro leži ob Padu, smo pri vhodu v mesto naleteli na zaporo. V nedeljo dopolne je tam mimo palače Farnese potekala "gara biciclette donne", ženska kolesarska dirka. Ta je odtegnila nekaj pozornosti od velike palače.


Levo mestna hiša Il Gotico, desno palača Farnesi.

V katedralo smo vpadli sredi pridige na cvetno nedeljo in smo se hitro pobrali ven. Že nekoliko nasičeni podob palač, trdnjav in cerkva, smo se posedli pred okoliškimi lokalčki, preden smo se napotili proti avtobusu - za domov. 

 

Niti ene zgodbice o srednjeveških mogočnikih in močnih ženskah, o političnih in posteljnih spletkah, ki jih je duhovito trosil vodič Brane, vam nisem povedal. Se boste pač morali kdaj zaupati njegovemu vodenju in - FORTUNA TRAVEL.


  

06 marec 2024

Kaj je modrost

O tej temi sem že pisal na osnovi izkušenj in samorefleksije (gl. post Starost in modrost). Zdaj sem pa ugotovil, da je zanimanje za to vprašanje v psihologiji v zadnjih desetih letih močno naraslo; nedvomno zaradi vse več starih in dolgoživih ljudi povsod po svetu. (Ali velja to tudi za filozofijo in teologijo, ki prav tako definirata modrost, ne vem.)

Psihologi se seveda lotevajo tega vprašanja tako, da pojem "modrosti" razčlenijo na njegove komponente ali dimenzije, nato pa izdelajo merske lestvice. Z njimi je potem mogoče ugotovili, kako "moder" je posameznik. Ker so ti merski instrumenti primerni tudi za samoocenjevanje, lahko vsakdo sam pri sebi ugotovi, kako moder je. Znana je raziskava avtorjev Bangen, Meeks, Jeste, objavljena v ameriški reviji za geriatrično medicino (gl. vir) iz leta 2013.

Avtorji so v spletni bazi psychINFO (po stanju maja 2012) pregledali članke v angleščini, ki so v naslovu vsebovali besedo "modrost" (wisdom) in bili objavljeni v reviji s kolegialno recenzijo (peer review). Tako so dobili v prvi fazi 571 člankov, med njimi 105 relevantnih, to je takih, ki so raziskovali konstrukt "modrost". V izbranih člankih so se nekatere značilnosti, s katerimi so opisovali modrost, ponavljale pogosteje in se prekrivale, druge redkeje. Iz njih so na koncu izluščili devet dimenzij, ki naj bi jih vseboval pojem modrosti. To so (moji prevodi so improvizirani):
  1. Pragmatično poznavanje življenja, kot se kaže v ustreznem praktičnem odločanju v vsakdanjih življenjskih zadevah (23 definicij)
  2. Prosocialna stališča in ravnanja, kot so pomoč drugim ljudem in sodelovanje z njimi pri zasledovanju njihovih ciljev (21 definicij)
  3. Samorefleksija ali razumevanje in sprejemanje samega sebe (19 definicij)
  4. Sprejemanje življenjske negotovosti in dvoumnosti: ne nagnjenost k naglemu črno-belemu presojanju (16 definicij)
  5. Čustvena ustaljenost (stabilnost, homeostaza) (13 definicij)
  6. Sprejemanje relativizma vrednot in strpnost (toleranca) (7 definicij)
  7. Odprtost za nova doživetja (5 definicij)
  8. Duhovnost: verska in religiozna pojmovanja in prepričanja (5 definicij)
  9. Smisel za humor (3 definicije)
Zadnji dve dimenziji, posebno zadnja, smisel za humor, se manj omenjata in tudi nista dosledno upoštevani pri merjenju tega konstrukta. 

Obstaja namreč več poskusov sestaviti lestvice za merjenje "modrosti". Obstaja več takih lestvic, med njimi precej navajana San Diego lestvica modrosti (SDWS-San Diego Wisdom Scale, Jeste in Thomas 2017, 2020). Lestvica je vsebovala prvih sedem zgoraj navedenih lastnosti. Vsaka je bila izražena s štirimi vprašanji oziroma postavkami, skupaj torej 28 postavk. (Spodaj je navedena povezava do lestvice s 24 postavkami.) Kasneje so poleg originalnega testa izdelali še skrajšano različico s sedmimi vprašanji oziroma postavkami. Pri vsaki postavki obkrožiš stopnjo strinjanja: "sploh se ne strinjam (0), ne strinjam se (1), nevtralen (2), strinjam se (3), zelo se strinjam (4)" (indeks 0--28).

Na primer: dimenzijo "sprejemanje nasprotnih nazorov" (preimenovana dimenzija "sprejemanje relativizma vrednot in strpnost") merijo naslednje štiri postavke:
1) Rad se seznanjam z drugimi kulturami
2) V redu se počutim z drugimi ljudmi, ki imajo druge vrednote in moralo, kot je moja
3) Od vsakega človeka, ki ga srečam, se kaj naučim
4) Rad imam, da mi o kaki temi predstavijo nasprotna stališča.

Na osnovi originalnega testa so sestavili skrajšan test s sedmimi postavkami (SDWS-7)
  1. Pomembne odločitve skušam odložiti, kolikor se da. (Odločnost)
  2. Izogibam se razmišljanju o samem sebi. (Samorefleksija)
  3. Izogibam se situacij, ko bi moral komu pomagati. (Prosocialno ravnanje)
  4. Navadno ne vem, kaj naj rečem človeku, ki me prosi za nasvet. (Nasvetovanje drugim)
  5. Pod pritiskom ostanem miren. (Obvladanje čustev)
  6. Rad vidim, da mi o kakem vprašanju predstavijo nasprotujoča si stališča. (Sprejemanje nasprotij)
  7. Moje duhovno prepričanje mi daje notranjo moč. (Duhovnost)
Vidimo, da so prve štiri postavke formulirane negativno, naslednje tri pa pozitivno, da ne pride do avtomatičnega obkroževanja. Številčne ocene so seveda v obrnjenem vrstnem redu.

Naj se testiram! Pomembne odločitve skušam sprejeti ob pravem času, ne prehitro ne prepozno (recimo 2 točki). Ne izogibam se razmišljanju o samem sebi (4 točke). Ne izogibam se situaciji, ko bi moral komu pomagati, a kadar je takih pričakovanj več, ne pomagam vsem = ne nakažem vseh položnic (3). Včasih vem, kaj svetovati, včasih pa ne. Počakam, da človek sam najde pravšnji nasvet (2). Sem bolj mirne narave, zato tudi pod pritiskom nisem pretirano živčen; se vdam v usodo. V glavnem pa obvladujem čustva. Navadil sem se molčati, če ni nujno govoriti (3). Rad vidim, da mi predstavijo nasprotujoča stališča. Absolutno. Zato toleriram kakšnega tipa na FB, dokler gre (4). Ja, mislim, da sem pocukal Boga za brado (4). Vsota (indeks): 22/28.
Ja, bravo!

Vir: K. J. Bangen, Th. W. Meeks, D. V. Jeste. Defining and Assessing Wisdom: A Review of the Literature. The American Journal of Geriatric Psychiatry, Volume 21, Issue 12, December 2013, Pages 1254-1266.
M. L. Thomas, B. W. Palmer, E. E. Lee, J. Liu, R. Daly, X. M. Tu, D. V. Jeste. "Abbreviated San Diego Wisdom Scale (SD-WISE-7) and Jeste-Thomas Wisdom Index (JTWI)." International Psychogeriatrics (First published: December 03, 2021) 
https://medschool.ucsd.edu/research/aging/Documents/The%20San%20Diego%20Wisdom%20Scale%C2%A9%20(SD-WISE).pdf
https://begotnice-blazx.blogspot.com/2020/05/starost-in-modrost.html

02 marec 2024

Okrivljanje žrtve ali previdnost ni odveč

 Kot del kulture strpnosti-nestrpnosti (strpne nestrpnosti ali nestrpne strpnosti) se uveljavlja pravilo, ki je ponekod zadobilo že značaj brezprizivnosti (apodiktičnosti). Če rečeš, da je bil moški nasilen do partnerice, ker ga je izzivala, si pri priči prislužiš ukor ničelno tolerantnih, nestrpnih do kakršne koli strpnosti do nasilja. Za nasilje ni opravičila. To zadnje je res. Pritrdim. 

V reviji Psychology Today (feb. 2024) se J. Breines sprašuje, kako to, da okrivljanje žrtve ne preneha in se z njim še vedno srečujemo, kljub temu, da se v medijih in drugod v javnosti venomer ponavlja, da za nasilje ni opravičila in da je pripisovanje kakršne koli krivde žrtvi etično nesprejemljivo. 

Zakaj kljub temu okrivljamo žrtve? Iz naslednjih razlogov:
  1. Da bi se sami počutili manj izpostavljeni. Mislimo si: verjetno je ona storila kaj narobe, česar mi ne bi storili. Zato se počutimo bolj varni, saj zaupamo vase, da ne bomo izzivali nesreče. "Ne praskaj se, kjer te ne srbi." "Ne vtikaj nosu ..."
  2. Z okrivljanjem žrtve se moralno in socialno distanciramo od nje; čutimo se večvredni. Žrtev je verjetno nekako povezana s storilcem, oba pa pripadata istemu sloju, nad katerim smo vzvišeni. Mi smo bolje vzgojeni, bolj urejeni, disciplinirani, lojalni. "Gliha vkup štriha." 
  3. Morda se celo čutimo bližje storilcu, se z njim identificiramo in mu pritrjujemo, ker "zna narediti red v hiši" (identifikacija z agresorjem). Tudi on je moški, je priseljenec; je reven. Pripadamo istemu spolu, etniji, kulturi. 
  4. Nasilje se nam zdi upravičeno, če žrtev po naše ni čisto pravi človek (razčlovečenje); če je po našem manj razvita, manj kulturna, nevredna, parazitska, primitivna ipd. Zgodovina kaže, da je ob nasilju nad Židi, Cigani, Slovani, izdajalci, mogoče celo sadistično uživati.
Pripisovanje krivde za nasilje žrtvi torej služi vzdrževanju našega občutka varnosti, občutka večvrednosti in ohranjanju naše socialne identitete. Čeprav ni moralno sprejemljivo, se iz teh psiholoških razlogov okrivljanje žrtve ohranja.

Ob tem prihaja do nesporazuma, če hoče človek pojasniti, zakaj je prišlo do nasilnega izbruha ali maltretiranja. Po moji izkušnji tudi izobraženi ljudje pogosto v pravičniški zagnanosti ne razumejo razlike med pojmi "pojasniti" in "razumeti" na eni strani in "opravičevati" ali "zagovarjati" na drugi. Pred časom sem ob znani aferi skušal pojasniti, zakaj se je, po mojem, profesor do te mere zagledal v študentko, da jo je spolno nadlegoval. Novinarka, ki je prebrala moje pisanje, mi je očitala, da opravičujem storilca. Morda sem bil zapisal, da "je ona to doživela kot spolno nadlegovanje". S tem bi že relativiziral nasilje. Če tvoje ravnanje doživim kot nasilje, je nasilje. Ni objektivne opredelitve nasilja, samo subjektivna. Subjektivno je v tem primeru objektivno.

Tudi v omenjenem primeru nadlegovanja nikakor ne opravičujem. Toda etična maksima je eno, poskus pojasnitve, razlage nasilnega dejanja pa nekaj drugega. Ob tem, ko dejanje obsodim kot zavržno, ga vendarle skušam razumeti, ga pojasniti. Ko skušamo dejanje pojasniti, moramo rekonstruirati verigo dogodkov, ki so privedli do izbruha nasilja ali do za žrtev neznosnega ravnanja. In v tej verigi je žrtev udeležena s svojimi dejanji. Udeležena, ne kriva. Na tem razlikovanju temelji navsezadnje pravno zagovorništvo. Advokat zagovarja zločinca, katerega dejanje sam pri sebi obsoja, a vendar ga skuša razumeti in poiskati olajševalne okoliščine v prid klientu.

Večina nasilja se dogodi med znanci ali partnerji. To pomeni, da gre za dejanje, ki sledi običajno dolgotrajni interakciji, izmenjavi dejanj med storilcem in žrtvijo. To sta lahko dolžnik in upnik; kupec in prodajalec; odvisnik in diler, družabnika v pijači ali pa, pogosto, moški in ženska v partnertvu. Je prodajalec nedolžen, če ga napade kupec, ki se čuti ogoljufanega?  Nekaj je pri transakciji gotovo zelo ujezilo kupca. (Je v tem primeru subjektivno tudi objektivno?) Je kriv samo odvisnik, ki je napadel dilerja, ta pa je pri vsem poslu brez trohice krivde? Ali samo diler, ki je napadel odvisnika zaradi dolga; ta pa je čist kot solza?

Ni korektno trditi, da je ženska kriva, da jo je napadel partner. Gotovo ni etično, če moški na katerokoli dejanje ali besedo, ki mu ni všeč, odgovori z nasiljem. A nasilno dejanje moškega običajno ni enkraten, izjemen dogodek; nasprotno, običajno se ponavlja ali stopnjuje. Žrtev ga dolgo prenaša. Morda ga kaka druga ženska ne bi prenašala ali sploh ne takega moškega izbrala za partnerja. Naivnost, čustvena in morda ekonomska odvisnost, upanje na izboljšanje, otroci in drugi razlogi, ki zadržujejo žensko ob nasilnežu, seveda niso njena "krivda", pomagajo pa razumeti, zakaj vztraja v nasilnem odnosu in s tem "podpira" nasilneža. 

Študentom sem ob vprašanju "žrtve" dal naslednji primer. Recimo, da greste sredi dneva iz šole s torbico na rami po širokem pločniku z mešanim prometom proti centru mesta. Nenadoma se mimo vas pripelje nekdo na kolesu ali mopedu in vam iztrga torbico. Ste kakor koli krivi? Nikakor; ste nedolžna žrtev tatu. Pa recimo, da se pozno ponoči vračate s srečanja s prijateljicami skozi slabo razsvetljen neobljuden podhod na periferiji mesta. Ob podhodu vas nekdo napade. Ste krivi? Niste bili dovolj previdni. Morda bi morali iti po drugi poti, morda bi si morali zagotoviti spremstvo, morda raje naročiti taksi. Za napad na vas seveda ni opravičila. Žalostno je, da se to dogaja. Se pa dogaja.

Če žrtvi rečemo, da bi lahko bila bolj previdna, jo okrivljamo; ji pripisujemo del krivde za nasilje nad njo. In vendar je res, da se ji nesreča ne bi zgodila, če bi bila bolj previdna. To pomeni, da strogo vztrajanje pri pojmovanju, da žrtev "ni kriva", vodi do neupoštevanja realnih okoliščin in previdnostnih ukrepov. Maksima "žrtev ni kriva" se dojema kot neke vrste urok. Če si ga vbijemo v glavo, slepo zaupamo, da se nam ne more nič zgoditi, ker smo "nedolžni". To se lahko izkaže za daleč od resničnosti in nevarno.

https://begotnice-blazx.blogspot.com/search?q=briga+me
https://begotnice-blazx.blogspot.com/2021/12/briga-me-s-kom-spi-2.html


50.000

Dragi obiskovalci mojega bloga, danes smo prekoračili petdesettisoči obisk od začetka pisanja bloga, tj. od septembra 2010. To pomeni pribli...