Kaj je modrost

O tej temi sem že pisal na osnovi izkušenj in samorefleksije (gl. post Starost in modrost). Zdaj sem pa ugotovil, da je zanimanje za to vprašanje v psihologiji v zadnjih desetih letih močno naraslo; nedvomno zaradi vse več starih in dolgoživih ljudi povsod po svetu. (Ali velja to tudi za filozofijo in teologijo, ki prav tako definirata modrost, ne vem.)

Psihologi se seveda lotevajo tega vprašanja tako, da pojem "modrosti" razčlenijo na njegove komponente ali dimenzije, nato pa izdelajo merske lestvice. Z njimi je potem mogoče ugotovili, kako "moder" je posameznik. Ker so ti merski instrumenti primerni tudi za samoocenjevanje, lahko vsakdo sam pri sebi ugotovi, kako moder je. Znana je raziskava avtorjev Bangen, Meeks, Jeste, objavljena v ameriški reviji za geriatrično medicino (gl. vir) iz leta 2013.

Avtorji so v spletni bazi psychINFO (po stanju maja 2012) pregledali članke v angleščini, ki so v naslovu vsebovali besedo "modrost" (wisdom) in bili objavljeni v reviji s kolegialno recenzijo (peer review). Tako so dobili v prvi fazi 571 člankov, med njimi 105 relevantnih, to je takih, ki so raziskovali konstrukt "modrost". V izbranih člankih so se nekatere značilnosti, s katerimi so opisovali modrost, ponavljale pogosteje in se prekrivale, druge redkeje. Iz njih so na koncu izluščili devet dimenzij, ki naj bi jih vseboval pojem modrosti. To so (moji prevodi so improvizirani):

1. Pragmatično poznavanje življenja, kot se kaže v ustreznem praktičnem odločanju v vsakdanjih življenjskih zadevah (23 definicij)
2. Prosocialna stališča in ravnanja, kot so pomoč drugim ljudem in sodelovanje z njimi pri zasledovanju njihovih ciljev (21 definicij)
3. Samorefleksija ali razumevanje in sprejemanje samega sebe (19 definicij)
4. Sprejemanje življenjske negotovosti in dvoumnosti: ne nagnjenost k naglemu črno-belemu presojanju (16 definicij)
5. Čustvena ustaljenost (stabilnost, homeostaza) (13 definicij)
6. Sprejemanje relativizma vrednot in strpnost (toleranca) (7 definicij)
7. Odprtost za nova doživetja (5 definicij)
8. Duhovnost: verska in religiozna pojmovanja in prepričanja (5 definicij)
9. Smisel za humor (3 definicije)

Zadnji dve dimenziji, posebno zadnja, smisel za humor, se manj omenjata in tudi nista dosledno upoštevani pri merjenju tega konstrukta. 

Obstaja namreč več poskusov sestaviti lestvice za merjenje "modrosti". Obstaja več takih lestvic, med njimi precej navajana San Diego lestvica modrosti (SDWS-San Diego Wisdom Scale, Jeste in Thomas 2017, 2020). Lestvica je vsebovala prvih sedem zgoraj navedenih lastnosti. Vsaka je bila izražena s štirimi vprašanji oziroma postavkami, skupaj torej 28 postavk. (Spodaj je navedena povezava do lestvice s 24 postavkami.) Kasneje so poleg originalnega testa izdelali še skrajšano različico s sedmimi vprašanji oziroma postavkami. Pri vsaki postavki obkrožiš stopnjo strinjanja: "sploh se ne strinjam (0), ne strinjam se (1), nevtralen (2), strinjam se (3), zelo se strinjam (4)" (indeks 0--28).

Na primer: dimenzijo "sprejemanje nasprotnih nazorov" (preimenovana dimenzija "sprejemanje relativizma vrednot in strpnost") merijo naslednje štiri postavke:

1) Rad se seznanjam z drugimi kulturami

2) V redu se počutim z drugimi ljudmi, ki imajo druge vrednote in moralo, kot je moja

3) Od vsakega človeka, ki ga srečam, se kaj naučim

4) Rad imam, da mi o kaki temi predstavijo nasprotna stališča.

Na osnovi originalnega testa so sestavili skrajšan test s sedmimi postavkami (SDWS-7)

1. Pomembne odločitve skušam odložiti, kolikor se da. (Odločnost)
2. Izogibam se razmišljanju o samem sebi. (Samorefleksija)
3. Izogibam se situacij, ko bi moral komu pomagati. (Prosocialno ravnanje)
4. Navadno ne vem, kaj naj rečem človeku, ki me prosi za nasvet. (Nasvetovanje drugim)
5. Pod pritiskom ostanem miren. (Obvladanje čustev)
6. Rad vidim, da mi o kakem vprašanju predstavijo nasprotujoča si stališča. (Sprejemanje nasprotij)
7. Moje duhovno prepričanje mi daje notranjo moč. (Duhovnost)

Vidimo, da so prve štiri postavke formulirane negativno, naslednje tri pa pozitivno, da ne pride do avtomatičnega obkroževanja. Številčne ocene so seveda v obrnjenem vrstnem redu.

Naj se testiram! Pomembne odločitve skušam sprejeti ob pravem času, ne prehitro ne prepozno (recimo 2 točki). Ne izogibam se razmišljanju o samem sebi (4 točke). Ne izogibam se situaciji, ko bi moral komu pomagati, a kadar je takih pričakovanj več, ne pomagam vsem = ne nakažem vseh položnic (3). Včasih vem, kaj svetovati, včasih pa ne. Počakam, da človek sam najde pravšnji nasvet (2). Sem bolj mirne narave, zato tudi pod pritiskom nisem pretirano živčen; se vdam v usodo. V glavnem pa obvladujem čustva. Navadil sem se molčati, če ni nujno govoriti (3). Rad vidim, da mi predstavijo nasprotujoča stališča. Absolutno. Zato toleriram kakšnega tipa na FB, dokler gre (4). Ja, mislim, da sem pocukal Boga za brado (4). Vsota (indeks): 22/28.

Ja, bravo!

Vir: K. J. Bangen, Th. W. Meeks, D. V. Jeste. Defining and Assessing Wisdom: A Review of the Literature. The American Journal of Geriatric Psychiatry, Volume 21, Issue 12, December 2013, Pages 1254-1266.

M. L. Thomas, B. W. Palmer, E. E. Lee, J. Liu, R. Daly, X. M. Tu, D. V. Jeste. "Abbreviated San Diego Wisdom Scale (SD-WISE-7) and Jeste-Thomas Wisdom Index (JTWI)." International Psychogeriatrics (First published: December 03, 2021) 

https://medschool.ucsd.edu/research/aging/Documents/The%20San%20Diego%20Wisdom%20Scale%C2%A9%20(SD-WISE).pdf

https://begotnice-blazx.blogspot.com/2020/05/starost-in-modrost.html

STAROST IN MODROST

Stari naj bi bili modri. Ali ta stereotip velja? Kaj kažejo raziskave in statistika, ne vem. Opisal bom, kako sam doživljam stanja in procese, ki imajo morda kaj opraviti z modrostjo. Kaj je pravzaprav modrost? Da ni isto kot inteligentnost, sem spoznal že zgodaj. Ni treba, da bi bil brihten, da bi bil moder. Seveda je dobro, če si oboje. Ker ne morem iz svoje kože raziskovalca-metodologa, naj ta odnos izrazim v spodnji preglednici.

==============================

                                                MODER                    INTELIGENTEN

 ---------------------------------------------------

                                                                                   DA                  NE                                               

                                                DA                                1                     2

                                                NE                                3                     4

==============================

1 - ljudje, ki so modri in inteligentni

2 - ljudje, ki so modri pa ne ravno inteligentni

3 - ljudje, ki niso modri, a so inteligentni

4 - ljudje, ki niso ne modri ne inteligentni.

Ta klasifikacija ali tipologija seveda zelo poenostavlja odnose, saj ne upošteva količinskih razlik. Človek je lahko bolj ali manj inteligenten, bolj ali manj moder, ne zgolj inteligenten ali neinteligenten. 

V čem je pravzaprav razlika med modrostjo in inteligentnostjo. Inteligentnost je brihtnost; sposobnost znajdenja v novi situaciji, nevajeni, nenaučeni. Je sposobnost reševati miselne probleme, ne samo šolske, matematične in druge, tudi iznajdljivost pri rokovanju z napravami, orodji sodi k inteligentnosti. Inteligenten človek se lahko uči, hitro dojema, je iznajdljiv. Je tudi preračunljiv. To je lahko dobra lastnost, strateško mišljenje; lahko pa je tudi značajska hiba kot pretirana sebična preračunljivost. Inteligentnost znajo psihologi danes že kar dobro "izmeriti" s svojimi testi.

Modrost pa... Kaj je to pravzaprav? Filozof (zgledujem se po Tinetu Hribarju) razlikuje tri ravni mišljenja ali miselne dejavnosti: duha, um in razum. Med njimi je hierarhija:

DUH (SPIRITUS, GEIST, SPIRIT, SPIRITO)

UM (MENS, VERNUNFT, MIND, MENTE)

RAZUM (RATIO, VERSTAND, REASON, RAGIONE) 

Človeški duh bi najlažje opredelili kot človekovo zavest o celoti njegovega položaja v prostoru in času; položaja v svetu, družbi in naravi, in položaja v času. Zavest o tem, da sem hkrati združen z drugimi ljudmi in ločen od njih kot posameznik; zavest o tem, da sem del narave in ločen od nje; zavest o tem, da sem se rodil in da bom umrl in da moram iz svojega življenja nekaj narediti. Kaj je to, odkrivam vse življenje. Druga beseda za duha bi bila eksistencialna zavest. Ta zavest se rodi v človeku samem in je njegova lastna, avtohtona, samolastna, enkratna. Lahko bi tudi rekli, da ne gre toliko za mišljenje kot za počutje, držo, zavedanje.

Um je tisti del nas, ki razmišlja. spekulativno razmišlja. Lahko bi mu rekli naš notranji filozof. Na to instanco je mislil Kant, ko je napisal Kritiko čistega uma, Kritiko praktičnega uma. Napisal je kritiko, razmišljanje o tem, kako razmišlja naš um, kakšna vprašanja si lahko zastavi in kakšnih ne in kje so njegove meje. Moj profesor filozofije je dejal: vsak človek si zastavlja filozofska vprašanja, a vsak ne odgovarja nanja filozofsko. To umovanje, predvsem če je filozofsko, je um.

Razum, ratio, je praktično preračunavanje o vsakdanjih človekovih potrebah. Kakšna je bolezen, ki nas je prizadela; kako jo obvladati; kaj pomaga in kaj ne. Razum je samopašen; vse ga zanima, poganja znanosti in tehniko. Loteva se vsega, čeprav bi se ne smel. Hladen razum je vodil zločinskega zdravnika, da je delal poskuse na živih taboriščnikih. Prav ta primer nas opozarja, da razumu ne smemo pustiti, da bi vodil igro. Podrejati se mora umu, etičnemu premisleku. ki ga samega vodi duh, to je zavest, da smo vsi umrljivi in da je življenje najvišja vrednota.

Moder je človek, ki združuje duha, um in razum.

Prav danes je moj kolega, psiholog Zoran Pavlović, na fejsbuku pripel naslednjo sliko, ki jo je pobral na spletu:

Slika se nanaša na aktualno situacijo pandemije. Tako kot pri nas so se ljudje tudi drugod po svetu razdelili na tri skupine: na tiste, ki jih skrbi okužba in si prizadevajo, da bi ostali zdravi (zgornji krog): na tiste, ki jih skrbi zastoj gospodarstva in bi radi pognali gospodastvo, da ne bi občutili poslabšanja standarda (levi krog); in na tiste, ki jih skrbi državljanska svoboda in se bojijo, da bi vlade izkoristile pandemijo, da bi si prigrabile več moči, kot jo dopušča demokratičen sistem (desni krog). Skrajneži teh treh skupin se spopadajo. Povsod po svetu se pojavljajo te skupine: pri nas se bojimo desne vlade, v Španiji leve. Oboji, desni in levi, so že kdaj kje zakuhali kakšno diktaturo.

Krogi se sekajo in ustvarjajo presečne množice: zaskrbljene za gospodastvo in politiko, zaskrbljene za politiko in zdravje in za gospodarstvo in zdravje. V središču je mala presečna množica (ME, JAZ) tistih, ki jih skrbi vse to in niso del ene same skrajne množice. Ti vidijo celoto, vidijo, da je vse pomembno in ne pretiravajo v nobeni smeri. Ti se držijo Aristotelove zlate sredine. Ti so modri.

Kako je torej z mano? Se počutim modrega? Sem moder?

V zadnjem času opažam, da sem neverjetno ustvarjalen. Korona mi je dala vedeti, da se čas izteka in da bi rad še vse mogoče postoril, preden se poslovim. Zaostrila je mojo eksistencialno zavedanje. To je gotovo dejavnik, ki mobilizira vse preostale energije. Sicer pa sem opazil nekaj sprememb v svojem doživljanju glede na obdobje pred upokojitvijo.

1. PRIORITETE. Jasnejše zavedanje prioritet; kaj je pomembno v življenju. Pomembno je, da si živ; da se počutiš živega, izpolnjenega in delovnega. Pomembno je, da skrbiš, da se ljudje okrog tebe dobro počutijo; da jih ne prizadeneš; da si z njimi, ko jim ne gre dobro. Imam vse, kar je potrebno za udobno in skromno življenje, zato se ne peham za materialnimi dobrinami in dragimi užitki. Lepo bi bilo imeti to in ono, poleteti tja in tja. A ni vredno škode, ki jo s tem nehote povzročiš. Uživam, ko berem, pišem, slikam. Vse, vse imamo, če nimamo prevelikih apetitov. V sedanji krizi so moje prioritete razvrščene takole: 1. zdravje, 2. gospodarstvo, 3. politika.

2. SEM, KI SEM. Postal sem pogumnejši. Ne bojim se več izpostaviti v javnosti, povedati svojega mnenja, se tudi ujeziti na kakšnega nepridiprava. Ta pogum izvira iz dejstva, da sem sprejel samega sebe: "sem, kar sem in kdor sem". To ne pomeni, da se ne poskušam še izboljšati v praktičnem in etičnem oziru. A v bistvu sem, kakršen sem. Bog se je oglasil iz gorečega grma: "Sem, ki sem". Nisem Bog, ampak ta prilika mi pove, da človek, ki pri sebi doživi, da lahko reče "Sem, ki sem", zadobi trdnost, ki je božanska, največ, kar lahko človek doseže.

3. ETIKA IN SAMODISCIPLINA, SAMOODPOVED. Vem, da se moram omejiti in disciplinirati. Življenje samo omejuje tvojo svobodo in občutek vsemogočnosti. Omeji te bolezen, izgube bližnjih, postopno usihanje moči. Spoznaš, da ne smeš in nočeš živeti tako, da bi prizadel druge, ki ti nekaj pomenijo. Mirna vest, mir v duši je pomembnejši od svobode. Če hočeš uresničiti, kar še misliš, da bi rad, ali da bi bilo treba postoriti, se moraš organizirati in disciplinirati. Skušam vstajati dovolj zgodaj (si privoščim tudi kdaj poležati), organizirati dan. Vidim, da me "kozarček ob kosilu" ravno dovolj omami, da nisem potem za nobeno rabo. Zato to samo včasih. Ne mislim časa, ki mi je odmerjen, preživeti omamljen.

4. UČIM SE, IZRAŽAM SE, DELUJEM. Berem - vse: informacije, stvarno literaturo in lepo književnost. Hočem vedeti, kaj se dogaja v svetu, hočem si ustvariti pregled nad rečmi, hočem vedeti, kako živijo in kaj doživljajo drugi ljudje. Da bi vedel, kaj vem in kaj mislim, pišem, se tudi pričkam in opredeljujem. Nisem pa zvest pristaš ali pripadnik nobene stranke ali gibanja. Amicus Plato, magis amica veritas. Platon mi je prijatelj, a večja prijateljica mi je resnica. Moja resnica. Nisem aktivist, za delovanje štejem to, da javno povem, kaj mislim in da podprem tistega, ki mu gre slabše od mene.

Še kaj bi se našlo, a mislim, da so to poglavitna zadržanja, ki napajajo modrost. Domišljam si, da se s tem, ko jim sledim, veča delež modrosti v meni. Modrost ni samo v glavi, modrost je v srcu, v celotnem tvojem odnosu do življenja. Modrost je sposobnost videti širšo in globljo sliko in njen pomen za življenje.

Pripis: Prav ima Freud, ki piše, da se ima človek v nezavednem za nesmrtnega. Tudi jaz. Večkrat pomislim: saj ni mogoče, da bi umrl. Toliko neprebranih knjig imam. Atena ne bo dopustila, da ostanejo neprebrane. A Morana kosi, kosi...

"KRASNI NOVI SVET"

To je odzvi na kolumno Urše Zabukovec, Krasni novi svet, v današnjem Delu (5.5.20).

Verjamem, da je težko prenašati omejitve v času pandemije; mladim težje kot starim, ki tako ali tako raje tičimo doma. Če bi se omejevali samoiniciativno in po svoji volji na osnovi smernic epidemiologov, bi omejitve prenašali lažje. Ker pa samo na zaupanje te reči ne delujejo, saj se vedno najdejo ljudje, ki jim ni mar zase, še manj za druge, je potreben državni nadzor. Tega je težje prenašati, posebno če so državni uslužbenci preveč zagreti in zavzeti, in če pri izpolnjevanju svojih dolžnosti prekoračujejo zdravo pamet in meje človeško sprejemljivega. Še težje je, če se med ljudmi začne ovajanje. Preveč vdane in agresivne samozvane izpolnjevalce oblastnih zapovedi težko prenašamo. Preziramo jih in bojimo se jih. Ogrožajo naš občutek povezanosti z drugimi ljudmi, občutek solidarnosti, ki nas varuje pred "onimi", pred oblastjo, pred državo, ne glede na to, kako legitimna je oblast.

Spadam v ogroženo skupino prebivalcev; ne najbolj ogroženo, ker še nisem v domu, pa vendar. Enkrat sem se že srečal z Minljivostjo in mislil sem, da se je odtlej ne bojim več. Pride, ko pride, "jest sm prpravlen". Pa mi vseeno ni vseeno. Rad bi še živel. Zato mi ni vseeno, kako v ogroženosti od virusa ravnajo ljudje okoli mene. Vem, da je mladim težko, zato kolikor mogoče sam skrbim, da se ne izpostavljam. Ostajam doma, samo s kolesom šinem po praznih cestah. Tudi v hiši, kjer živiva z ženo skupaj s sinovo družino, smo žalostno disciplinirani. Ne objemamo se, ne približujemo se preveč, samoiniciativno, ker ne želimo drug drugega okužiti. Tega ni kriva oblast, ampak narava; ne morem ji reči maščevalna, ker ni oseba. Res je, da je že tudi čas, da se počasi umaknem. A skrajno žalostno bi bilo družbeno vzdušje, ki bi mi nakazovalo, da je to od kogar koli zaželeno. Glede na prekomerno družbeno bogastvo, ki je daleč od skrbi družbe in mojih bližnjih za preživetje, bi bilo tako moje preudarjanje prav izdajalsko defetistično. Ne mislim se umakniti vse blaginje in svobode deležnim razvajencem. Govorim tudi v imenu tistih, še živih ali pokojnih, za katere pravijo, da "bi itak umrli". To pomeni: ker "bi itak umrli", jih pustimo umreti, nam pa pustite svobodo. Tako mišljenje ni vredno človeka.

Pozorni moramo biti na morebitne skrivne namere oblasti po prekomernem poseganju v državljanske svoboščine pod krinko skrbi za zdravje naroda. Tudi namere o preoblikovanju »narodnega značaja« po podobi ene stranke so pretirane in ne upoštevajo usode takih metafizičnih poskusov izboljševanja ljudi v naši nedavni zgodovini. Vlade imajo povsod v demokratičnih deželah opozicijo: v parlamentu in na ulici, legalno in legitimno. Opazujte vlado, vsako vlado, protestirajte proti njej in vsem nečednostim in sprevrženostim, ki se zaredijo v njej in okoli nje, a izpolnjujte tiste njene ukrepe, ki varujejo življenje vseh, v tem času še posebej nas starcev. Zavedamo se vaše žrtve in jo spoštujemo.

"PRAVICA DO OKUŽENOSTI"?

Hrvaški mednarodno uveljavljeni, v tujini živeči, zdravnik Igor Rudan, silno izkušen, brihten in zgovoren, uvideva, da je osnovno nasprotje v zvezi z epidemijo nasprotje med ohranjanjem gospodarstva in s tem standarda in ohranjanjem človeških življenj. Njegovo kolumno si vsakdo lahko prebere (Večernji list), je tehtno branje, a tu navedem samo sklep. Rudan priporoča strategijo osebnega prevzemanja tveganja, "človeško pravico do okuženosti" (hvala, no). To pomeni, naj se starejši od 60 let, ki so najbolj izpostavljeni, pač zadržujejo doma oziroma tvegajo toliko izpostavljenosti, kolikor jo subjektivno prenesejo (ne) glede na možni smrtni izid. To pomeni tudi, da se starejši človek lahko namerno okuži, da bi omogočil sladko življenje mlajšim. (V japonskem filmu Balada o Narayami, ki sem ga bil omenil, je šlo za golo preživetje, ne "standard" kot danes pri nas.) Mlajši pa sicer prav tako, a naj vseeno hodijo delat, da bo ekonomija nemoteno delovala in da se s časom populacija prekuži. Rudan navede prepričljiv primer, da to tako ali tako že počnemo. V nemoteno proizvodnjo avtomobilov so vkalkulirane smrtne žrtve v prometu, pa "nikome ništa". Vsak, ki sede za volan, ve, da se morda vrne v krsti. Pa vseeno veselo sedamo. V Sloveniji je na leto (2019) okoli 100 smrtnih žrtev prometa (ne samo šoferjev, a naj poenostavim). Virus je zahteval do zdaj okoli 100 življenj. Upajmo, da je to vse za letos. Torej sta številki primerljivi. To pomeni 1 mrtev na 20.000 ljudi ob vseh epidemioloških ukrepih in, poudarjam, ob vseh prometno-varnostnih ukrepih. Če se epidemiološki ukrepi sprostijo, se to ravnotežje, ta primerljivost neha. To pomeni: če naj prenesemo odgovornost ali tveganje na posameznika, tako kot v prometu, moramo zagotoviti nadaljnje izvajanje epidemioloških ukrepov, lahko da ublaženih, lahko da drugačnih.
Nadaljujmo primerjavo. Promet ureja poseben zakon o prometni varnosti. Vozimo po prometnih predpisih in prometni signalizaciji. Opraviti moramo vozniški izpit, si pridobiti vozniško dovoljenje. Vozilo mora imeti tehnični pregled. Policija opravlja nadzor teh dveh zahtev, poleg tega pa trenutnega stanja voznikov, alkoholiziranosti, drogiranost, sposobnosti za vožnjo oz. ogrožanja varnosti. Akutno bolni ljudje ne sedajo za volan. To pomeni, da država s svojo zakonodajo, ukrepi in službami zagotavlja varnost v prometu, zmanjšuje tveganje posameznega udeleženca v prometu. In po vsem tem lahko reče: vse drugo je pa tvoja skrb, tvoje tveganje. Žal nam je, če se boš ponesrečil. Ni govora, da bi se nekega lepega dne naveličali te regulacije in si zaželeli "svobode" od prometnega nadzora.
Če naj torej sam prevzamem tveganje za svoje življenje v primeru virusne epidemije, pričakujem, da mi bo država zagotovila analogno zakonodajo in ukrepe, ki naj skušajo preprečiti, da bi okoli mene skakali lahkomiselni in nori in povečevali tveganje, da se okužim. Dopolnijo naj zakon o zdravstvenem varstvu s posebnim ozirom na epidemiološko varnost, Preverjajo naj poučenost o bolezni covid-19 in izdajo potrdilo o izpitu; zahtevajo naj priročno sanitarno opremo (masko, razkužilo itd.) posameznikov in javnih prostorov in opremljenost in postopke redno nadzorujejo. Redno naj nadzorujejo okuženost ljudi na javnih površinah in v javnih prostorih in odstranjujejo okužene. Potem bom sprejel nase "svobodo tveganja". Ponavljam, kar sem že zapisal. Svojega življenja ne bom zastavil za to, da bo kapitalistično gospodarstvo nemoteno množilo profite peščice, pa tudi ne za to, da se bo nebrzdano uživaštvo tistih, ki ne sodijo med ogrožene, nemoteno nadaljevalo.

***

Predlog dr. Rudana, da bi se morali med epidemijo ravnati podobno kot v prometu, ne upošteva bistvene razlike med obema situacijama. Tudi sam sem že večkrat pomislil, da smo ljudje pravzaprav zelo disciplinirani in zaupljivi. Ko vozim avto po običajni cesti, se popolnoma zanesem na to, da nasproti vozeči ne bo nenadoma zavil na moj vozni pas in trčil vame. To se zgodi, vemo, a ne tako pogosto. V mojem več kot 50-letnem vozniškem stažu se mi to še nikdar ni zgodilo - na srečo. Večkrat sem že peljal proti nekemu malo višje ležečemu kraju, kjer so na nekem mestu nepregledni ovinki in se cesta zoži; a še vedno sta dva pasova. Včasih me ima, da bi presekal ovinek, a vedno pomislim: kaj pa če v tem trenutku pripelje kdo nasproti. To se mi je zgodilo že dvakrat. Prav tam sva se srečala in varno zvozila. Tudi oni drugi je pomislil podobno kot jaz in se zadržal: kaj pa če... Če v križišču prevozim rdečo luč ob gostem prometu, je skoraj gotovo, da bo prišlo do trka. Zato se zelo redko zgodi, da bi kdo meni nič tebi nič prevozil rdečo luč. Zakaj se ljudje držijo prometnega reda? Ker je velika verjatnost, da res pride do nesreče, če ga prekršijo. Za svojo kršitev so takoj kaznovani tako, da utrpijo telesne poškodbe ali materialno škodo. Včasih jih zasači tudi policija. 

Saj tudi pri epidemiji tvegaš okužbo, če ne upoštevaš higienskih ukrepov. To že, vendar je položaj drugačen. Recimo, da prenašam virus. Brez maske grem v trgovino, se pomešam med ljudi, in ko pridem domov, si ne umijem rok itd. Mogoče ne bom zbolel, mogoče se mi ne bo nič zgodil. V trgovini pa sem mimogrede okužil mnoge druge. Morda ne bodo zboleli, bodo pa širili okužbo. Morda pa bo kdo zbolel in umrl. Zgodilo se bo isto, kot če bi pri rdeči čuči zapeljal skozi prižišče in na prehodu za pešce do smrti povozil pešca. Da, tako je, morda bi povozil skupino pešcev, a tega ne vem in nikoli ne bom zvedel. Prav zato bi morali toliko bolj dosledno upoštevati higienske ukrepe. Da, dopovejte to ljudem. 

Je fašizem res na smetišču zgodovine?

Včerajšnje Delo (20.10.18) objavlja članek z naslovom Zmerljivka. Fašist!  Članek sem razumel predvsem kot upravičeno in potrebno kritiko etiketiranja s "fašistom" ali "fašizmom" vsega, kar ima to ali ono značilnost tega gibanja ali političnega režima (pa tudi, če je nima). Podpiram tudi prizadevanje, da bi raznorodnim pojavom, ki jih dojemamo kot podobne temu zgodovinskemu pojavu, poiskali skupne značilnosti, pojav primerno pojmovno opredelili in novemu konceptu poiskali tudi novo ime. A vsaka nova konceptualizacija naj bi upoštevala povezanost sedanjega s preteklim. Še vedno smiselno uporabljamo antične nazive, kot so: demokracija, tiranija, diktatura, avtokracija, imperij ipd. za označitev sodobnih pojavov. Tako poudarimo bistveno sorodnost med starim in novim. Ne vem, zakaj naj bi bilo to v primeru fašizma načelno neustrezno, preden tako neustreznost potrdi analiza, ki utemelji novo poimenovanje. Če ima pojav bistvene značilnosti fašizma, je fašizem, naj bo včeraj ali danes. Vsak zgodovinski pojav je sicer poseben, a pri vsakem lahko abstrahiramo bistvene značilnosti, skupne s primerljivimi pojavi. Ni razloga, da bi vse skupaj kar odvrgli na smetišče zgodovine in pozabili, čeprav bi to nekateri radi videli.

V članku je naveden argument za razlikovanje zgodovinskega fašizma in sedanjih gibanj "političnih insajderjev" (izvoljenih predstavnikov ljudstva?) v Evropi in po svetu, ki da daleč presegajo fašizem. Ti ("insajderji") si, tako članek, prizadevajo za uveljavitev suverenosti nacionalnih držav proti "neizvoljenim upravnikom" teles, kot so EU, OZN ipd. Mimogrede: ta njihov argument, da je kršena suverenost, ne drži. Nacionalne države so po svojih bolj ali manj demokratično izvoljenih predstavnikih podpisale mednarodne pogodbe (ustanovne listine teh organizacij) in so tako ravnale kot suvereni mednarodni subjekti. Če so posamezna določila teh listin (npr. o volitvah komisarjev ali drugih funkcionarjev, tj. "upravnikov"), neustrezna, jih lahko po ustaljenih postopkih spremenijo brez hrupa in mobilizacije množic. Tudi mednarodne nevladne organizacije, Rdeči križ, Karitas, pa tudi Soroseva "Odprta družba", niso nadrejene suverenim državam. Imajo sicer svoje mednarodne organe, vendar nobene ingerence nad zakonodajo držav, v katerih delujejo. Lahko pa da širijo oblastnikom nevšečno ideologijo, zaradi česar so jim ti pripravljeni omejiti svobodo delovanja, pristašem pa svobodo mišljenja in verovanja. Vse drugo je politična propaganda, tj. zavajanje ljudstva.

Bistveno je tole: ni tako pomembno, ali se protagonisti tega novega samodrštva borijo proti "neizvoljenim nadnacionalnim gremijem, ki nam jemljejo suverenost" ali – kot prosluli diktator - proti "mednarodnemu judovskemu kapitalu". Glavno je, da pridobivajo glasove in politično oblast. In seveda ne drži, da to nima nobenih posledic za notranje dogajanje v državah teh "suverenistov". Ko pridejo na oblast, tako ali drugače omejujejo politično svobodo, vključno z umori političnih nasprotnikov in celo novinarjev in drsijo v "glajhšaltung" s penetracijo strankarskih pristašev v vse pore družbe, s paradržavnimi institucijami in oboroženimi enotami; z manipulacijo državnih ustanov in soglasja ljudstva. Pojavne oblike so morda različne - čeprav je vedno potreben »kužni subjekt« in čeprav je umor umor, v starem Rimu ali sodobni Moskvi - a bistvo ostaja isto: tiranija, strahovlada, naj se imenuje fašizem ali kako drugače.

Zadeve morda niso tako zelo nove, kot se zdijo.

Bos

Zadnji teden svojih dolgih morskih počitnic sem se odločil, da bom hodil bos. Pravzaprav se nisem odločil. Zaradi okoliščin sem si mislil, da je to še najboljša varianta; ali vsaj varianta, ki jo velja preizkusiti.

Naj takoj povem, da se za to nisem odločil iz idejnih razlogov, na primer zato, ker bi verjel v eno tistih teorij o povezanosti podplatov z možgani. Ta teorija pravi, da je vsaka občutljiva točka na podplatu povezana z določenim organom v telesu in/ali z določenim centrom v možganih.
Če hodiš bos, stimuliraš torej te organe ali pa kar možgane, ki s tem zaživijo in se čisto prerodijo.
Te razlage so pospremljene z živopisnimi risbami, kjer so pripadajoče točke na podplatih in v možganih označene z isto barvo, tako da je vse silno prepričljivo. A vidiš: tale rdeča točka na podplatu stimulira tole rdečo točko v možganih. Ne moreš, da ne verjameš. Po takem prikazu moraš postati vernik te navidezne znanosti. Gotovo obstaja tudi povratna zveza od možganov k podplatom. Tedaj podplati delujejo kot nekakšni ta spodnji možgani. Če so možgani fuč, bi si mogoče lahko pomagal s podplati. Pravzaparav to kar naprej počnemo, saj pravi ljudska modrost: kdor nima v glavi, ima v petah. Te nauke si kar zataknite za klobuk. Nisem začel hoditi bos, ker bi verjel v take marnje.

Z ženo sva se vsako jutro po jutranji telovadbi odpravila na pohod okoli bolj naravnega, zelenega dela kampa. Rahlo oznojenima je potem prijalo zaplavati v mirnem in čistem jutranjem morju, zaradi rane ure skoraj brez kopalcev. Sezula sva superge in zokne in se spustila v vodo. Ko sem odplaval svoj dnevni pensum, se stuširal in obrisal, bi moral spet obuti zokne in superge. Naporno in brez zveze. Torej sem sklenil, da vzamem superge v roke in se napotim gor bos. Od obale do naše prikolice je kakih štiristo metrov. Položno navzgor. Po kamnitih ploščah ob pomolu je šlo seveda prav lepo, tega sem bil vajen. Potem sem imel na izbiro, ali stopim na asfaltirano pot ali naj grem po travi ob njej. Nizka travica mi je prijetno pobožala podplate. Po taki podlagi bi lahko hodil kilometre daleč. A tu se je pot končala po nekaj metrih. Moral sem stopiti na grobi asfalt, zjutraj še ni bil razgret in hoja po njem kar udobna. Potem nekaj metrov po široki cesti z gladkim asfaltom. Je udobno, ampak občutek na podplatih ni tako prijeten kot na travi. Potem pa se je začela kalvarija. Kakih petdeset metrov navzgor po poti, kjer ob deževju dere majhen hudournik, ki je po sredini razgalil koničaste kamne, ob straneh pa je pot posuta s peskom. Stopam po pesku, čutim groba zrna in konice, a proti pričakovanju ni boleče in se kar zdrži. Če se le da, poiščem otočke rdeče zbite zemljine, ki je gladka; pa spet po pesku. Ko stopim z bolj gladke poti na bolj robato, zadržim dih v pričakovanju kakšnega zbodljaja. Pa ni nič takega. Ko spet stopim na asfalt, se sprostim, a ta umetna gladkost je zahrbtna. Na asfaltu so zrca peska; tisto te pa res zbode. Previdno polagam stopinje. Nato pridem do borovega gozda: visoki, močni borovci, pod njimi pa prostrana igličasta površina. Le kako bo šlo to, po iglicah. Presenetljivo gladko. Nič me ni zbodlo. Iglice so očitno shojene, lepo položene. Užitek. Še travnat pas in sem pri prikolici. Ta prva izkušnja z bosonogo hojo me je opogumila, da sem nato ves teden hodil bos gor in dol, postopoma vse pogumneje in hitreje. Nisem več zaostajal za ženo, ki je hodila v natikačih. Počutil sem se prizemljenega. Moja hoja je postala bolj pokončna. Počutil sem se korajžnega, pokončnega, trdno na tleh.

Zadnji dan sva pospravljala. Prenašala sva reči sem in tja, treba se je bilo kar podvizati, če sva hotela pospraviti do odhoda domov. Torej sem si spet nadel natikače; tudi ko sem se šel v morje shladit. Hoja v natikačih je gladka, mehka, ni ti treba paziti na vsak kamenček, skratka, udobna. Tistega živega spremljanja koraka, iskanja najustreznejše stopinje, pospešenja in upočasnjenja dihanja, skratka, življenja, pa ni več.

Se mi zdi, da je moj poskus bosonoge hoje metafora za to, kar je udobje prineslo v naše življenje: pridušilo ga je. Vse gre gladko, ni izzivov, ne izmenjuje se prijetno z neprijetnim, grobo z gladkim, napetost s sproščenostjo, bolečina z mirom in zadovoljstvom. Vse je isto.

Starostnik in morje ali hiringirani mladarec

V Novicah Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, sem prebral naslednji prispevek:

“Mlajših ne imenujemo mladostniki, zakaj bi torej starejše imenovali starostniki? - Bi sami sebe poimenovali starostnik ali starostnica? Ne bi. Bi sprejeli strokovno poimenovanje starejši odrasli? Ni vam blizu, nesprejemljivo pa tudi ni. Novinarji naj raje uporabijo samostalnika moški ali ženska ter dodajo starost, če je potrebno. Izraz senior je slabšalen, kažejo rezultati raziskave Mednarodnega centra dolgoživosti.”

No, počasi. Mlajše v določenem starostnem  obdobju seveda imenujemo mladostniki in mladostnice. To je v psihologiji uveljavljeno poimenovanje (glej Psihologijo otroka in mladostnika). Zato je poimenovanje starostnik / starostnica po analogiji prav ustrezno, če se nanaša na osebe v definiranem starostnem razponu.

Bi samega sebe poimenovali starostnik? Kaj pomeni “poimenovati samega sebe”? Najprej pomeni dobesedno, ali se nazivam tako, kadar se pogovarjam sam s sabo. Kadar se tiho, a vse pogosteje tudi polglasno, pogovarjam s samim seboj, si praviloma rečem: ti bedak, ti neroda. Kadar sem posebej ljubezniv, si rečem: Blažek moj, ne lomi ga. Sebi torej nikoli ne rečem: Ej, ti, starostnik! Ej, ti, zakonec! Ti uporabnik! “Samega sebe poimenovati” lahko, dalje, pomeni, da se strinjam s poimenovanjem kategorije, v katero spadam. Ali se strinjam, da se kategoriji, v katero spadam, reče “starostniki”, ali bi bilo bolje reči “starci, starejši moški /ženske, starejši občani, seniorji, starejši odrasli” itd.? Rekel bom: kakor vam drago. Če pisatelj napiše, da “so starci ob večerih posedali pod lipo”, ne bom protestiral in zahteval naj napiše “starejši odrasli”. Tudi Hemingwaya ne bom popravljal v "Starostnik in morje". In ne bomo korigirali vse stare literature. Če policija sporoči, da so občani videli “starejšega moškega, ki je oprezal okrog banke”, ne bom protestiral. Tako izražanje je za policijo popolnoma primerno. Sam sem nekoč pisal o anketi med “starejšimi občani mesta Ljubljane”. Če se boste, sociologi, dogovorili, da je bolje reči ““anketa med “starejšimi odraslimi””, pa naj bo, se bom prilagodil. Če kino prijazno sporoči, da imajo ob torkih “seniorji” popust, me to samo razveseli. Nikakor se ne čutim užaljenega, prej počaščenega. “Junior”, “senior” je uveljavljeno razlikovanje v športu. Nič žaljivega ne vidim v tem. “Živko Leben, senior” ali “starejši”; dostavek k imenu je uveljavljena navada. “Živko Leben, starejši odrasli” ne bi šlo. Če mi žena reče “Ej, stari, a greva ven?” mi to zveni ljubkovalno. Če pri vstopanju v avtobus mlada mula reče “Ej, stari, kam se rineš”, me pa ima, da bi ji zabrusil kaj na isti ravni. Skratka, različne instance, v različnih okoliščinah in z različnimi nameni uporabljajo različna poimenovanja za starejšega človeka. To me ne moti, to daje življenju pestrost.

Na živce mi gre ta novodobna težnja k pretirani obzirnosti, k ublaženemu izražanju, k eufemizmom vseh vrst in povsod. Da ne bi koga prizadeli? Da bi bilo življenje videti lažje? Da bi bila človeku njegova težava lažja? Da se ne bi komu zamerili? Svoj čas smo se jezili na socialistični “novorek”, zdaj prizadevno uveljavljamo “politično korektni”, superobzirni novorek.

Zadnjič sem imel vnetje srednjega ušesa in, ko sem ga prebolel, sem se oglasil pri otologu, to je, pri otorinolaringologu. Na izvid je napisal “presbiacusis senilis”. “Presbiacusis” izvira iz grškega “presbys”, kar pomeni star, in “akouo”, kar pomeni slišim; po slovensko dobesedno pomeni starostni sluh ali, bolje, starostna naglušnost. V dno duše me je zabolel tisti povsem nepotrebni pleonastični latinski dostavek “senilis”. Prmejduš, saj (še) nisem senilen. Kakšna grobost! Hotel sem poklicati Medicinsko fakulteto, Slovensko zdravniško društvo in vse dohtarje, kar jih poznam. Tako vendarle ne gre, da človeka takole stigmatizirajo. Senilis. A ni kakšne lepše besede? “Slaboslušen” je preveč direktno in še besedo “slabo” vsebuje. To stigmatizira. Slušno-frekvenčna posebnost, slušna ublaženost, posebna slušnost, slušna fenomenalnost? Mogoče bi po zgledu “hendikepiranih” uvedli angleški izraz “hiringirani”? Naj poobzirimo vse medicinske diagnoze, ki so nesramno konkretne: amputatio - odrezali so mu... Kako grobo! Če bi rekli vsaj "skrajšali so mu..."

No, prenesimo to na področje starih. Vsekakor moramo opustiti besedo “star”, jo nadomestiti z bolj pozitivno: “žedolgomlad”, “večnomlad”. “karšemlad”, “mladarec”, “mladečnik”. “mladejšnik”, “dolgovečnik”, “dolgoživec”. “Univerza večnomladih”. Mogoče bi šlo z grščino: geront / geronta, geronec / geronka, geroni, geronci. Latinsko: senes - se ustavi pri ženski obliki: "senka", "senica". Ne gre. Sploh pa tisti Mednarodni center dolgoživosti ugotavlja, da koren "sen-" ne gre dobro v ušesa. Stari nočejo biti sen-iorji. Nočem biti sen-ilen!

Opomba:
Prevod naslova v staroslovenščino: naglušen starec

Maček je tudi človek

Pravijo, da je 4. oktober Dan živali. To, da je našemu odnosu do živali posvečen poseben dan, je znamenje nove občutljivosti, ki jo tudi sam pri sebi zaznavam. Naj se negovanju tega novega odnosa do živali pridružim in nekoliko skrajšano "ponatisnem" zgodbo o našem mačku, ki me je kar precej naučil o življenju.

"nedelja, 4. junij 2006

Še kot otrok sem kdaj slišal koga tako reči za žival. In se mi je zdelo smešno. Maček pač ni človek. Pa je, skoraj.

30. maja okrog pol osmih zvečer je preminil naš Liber, muc.

Po tistem dogodku z mlako krvi, se je mačkovo stanje popravilo. Podoben napad se ni več ponovil. Vse bolj se mi dozdeva, da tista kri ni bila iz pljuč, ampak da se je maček ranil z lastnim predolgim krempljem, ki se mu je uvil v šapo in ob kakem pritisku, ko je muc nerodno stopil, predrl žilo. Kakor koli že, krvavel ves ta čas ni več. P. je našla zasebnega veterinarja, ki je brez pomisleka in brez predavanja o nevarnosti anestezije, s kakršnim so na kliniki za male živali zavrnili možnost, da bi brezzobemu mačku porezali kremplje, mačka uredil. Eden ga je z zaščitnimi rokavicami čvrsto prijel, drugi mu postrigel predolge kremplje. Tako. To bi bili lahko storili tudi sami, a smo prenežni, preplahi in prenerodni.

Naš starček se je gori pri nas kar dobro počutil. Na ploščadi na vrhu stopnišča, pod radiatorjem, smo mu uredili ležišče. Dve stopnici višje, na začetku hodnika predsobe je imel posodo s hrano in vodo; na drugem koncu predsobe, ob balkonskih vratih, stranišče – pravo mačje stranišče z »mačjim« peskom. Hitro se je navadil na to razporeditev. Razen občasne nerodnosti, ko mu je kaj ušlo, z njim nismo imeli težav. Nekaj sitnosti je bilo z nabavljanjem peska. Tistega najboljšega in najcenejšega dalj časa ni bilo; v drugem supermarketu smo potem dobili drugega, slabšega, francosko parfumiranega in skoraj še enkrat dražjega.

Svoje dneve je muc preživljal mirno. Začutil je, da tu gori nima sovražnikov; da se mu ni treba ničesar bati, ne drugih mačkov, ne psov, ne ljudi, ne drugih roparjev in ujed, ne avtomobilov, ničesar. Njegovo življenje je teklo mirno po ustaljenem redu, na natanko omejenem prostoru. Njegova glavna skrb je bila hrana. Čeprav je vsak dan dobil več slastnih mesnih obrokov iz ličnih plastičnih škatlic, zdaj perutninske ostanke, zdaj ribje, zdaj goveje, v sistematičnem kolobarjenju, je vedno, ko je začutil, da se v kuhinji nekaj dogaja, pritekel in poželjivo čakal na kak priboljšek. Včasih je res dočakal kak košček salame ali hrenovke. V začetku je jedel sam, to se pravi, hrano smo mu stresli v posodico in pustili, da se je sam potrudil in z brezzobim gobčkom nekako pobiral koščke hrane. Ko pa smo videli, da je začel puščati hrano, potem ko je samo nekajkrat šavsnil po najbolj dostopnih koščkih, smo ga začeli pitati. Sedel sem za mačkom na stopnico, tako kot da bi ga vzel v naročje, z vilicami odkrhnil grižljaj v posodici in mu ga ponudil. Z vilic ga je lažje povlekel vase. Tako je običajno pospravil kar ves obrok. Rad sem to počel. Nebogljena zverinica ti tako kar k srcu priraste, ko skrbiš zanjo.

Ko je bil še kolikor toliko pri moči, je bilo vse stanovanje njegovo. Prav v začetku je po načelu iskanja največjega udobja in ugodja poskušal skočiti na kavč, na naslanjač, na stol ob mizi in na mizo, na posteljo. A tu smo mu postavili omejitev: Nikamor gor, samo tla so tvoja. To je hitro sprejel, posebno še, ker sčasoma že tudi ni mogel več skočiti kam gor. 

...

Ko sem po kosilu legel na kavč, je bilo to zanj znamenje, da se lahko pride počohat. Navdušeno je pritekel h kavču. Z desno roko, ki bi mi visela s kavča, sem ga pobožal in počohal za ušesi. Rad se je nastavljal roki in če sem pri čohanju zastal, me je sam narahlo sunil z glavo, naj nadaljujem. Najina najbolj intimna prijateljska gesta pa je bil »mačje eskimski« pozdrav. Še ko je živel zunaj, sva se, kadar sva bila najbolj prijazna drug do drugega, navadno ko se je smukal okrog mene na dvoriščni klopi, pozdravila tako, da sem se sklonil, se z glavo približal njegovi glavi in se narahlo podrgnil obnjo. Ta gib mi je rad vrnil in se z glavo podrgnil ob moje čelo. Tako sva tudi zdaj, na kavču, s tem pozdravom sklenila čohanje.

Na balkon ni hodil. Čeprav sva ga spodbujala in so bila balkonska vrata ves čas odprta, je sam od sebe le nekajkrat šel ven in se tudi kmalu vrnil. Najbrž je čutil, da je na odprtem, kjer preži nanj več nevarnosti, pred katerimi se ne more več braniti, čeprav v resnici (naši resnici, ki vključuje nekoliko širši pogled kot njegova = niso vse resnice enakovredne) ni bil nič bolj izpostavljen kot v notranjosti stanovanja.

 ...

 Kadar sva z ženo gledala televizijo, je prišel v dnevno sobo in sedel k nama. V začetku sem ga še kdaj pa kdaj vzel v naročje, a kaže, da je tudi njemu postalo v tem položaju prevroče in nato ni več silil gor, pač pa je sedel ob naslanjaču. Sprva se mi je zdelo, da je kakšen premik ali blisk na ekranu še zbudil njegovo pozornost, počasi pa ga medijsko dogajanje ni več zanimalo.

Zvečer ni šel nikoli spat pred nama. Oba hodiva bolj pozno spat. Maček je vedno čakal zadnjega. Če sem kaj pisal v svoji sobi, je prišel v sobo, sedel v mojo bližino in čakal. Od časa do časa je kratko zamijavkal, kot bi hotel reči: No, zdaj bo pa že čas, da greš spat. Ali pa morda: No, te bom počakal. Običajno sem mu odgovoril: Ja, ja, malo še počakaj. Ali pa: Saj si priden, malo potrpi. Ko sem ugasnil luč in se odpravil spat, je šel maček za mano, počakal, da sem se spravil v spalnico, nato pa je legel na svoje ležišče in zaspal. Včasih pa je raje tako čakal pri ženi.

Med prvomajskimi prazniki je v najini odsotnosti zanj skrbela P. (ki nama je bila zapustila tega svojega muca). Pripeljala se je, počistila, mu dala hrano, mu včasih še malo delala družbo in odšla. Kljub dobri skrbi je bil muc vendarle večji del sam.

Ko sva se vrnila in se je življenje vrnilo v svoj običajni tok, sva ga, kadar sva za nekaj časa odšla po opravkih, ob vrnitvi nekajkrat dobila na dnu stopnic, kjer naju je čakal in mijavkal, tako kot je v najini odsotnosti prej čakal P. Čeprav je komaj še premagoval stopnice, se je podal dol, da bi naju poiskal ali pričakal, kadar naju ni bilo. Bili smo veseli, ko smo videli, da se na vrtu, kamor smo ga za poskus po dolgem času prinesli, dobro počuti. A medtem je k hiši prišla mlada psička, zlata prinašalka, in usklajevanje urnika bivanja psa in mačke na vrtu bi bilo za vse nas prenaporno, mačku pa tako ali tako – tako smo presodili – ni bilo več toliko do dejavnosti na prostem, zato smo ga v glavnem pustili kar v stanovanju.

V zadnjem času pa smo opazili, da se mu je poleg običajnih težav s »katarjem«, recimo tako njegovim težavam z dihanjem, pojavil še neki novi krč, nova bolečina. Kako čuti žival bolečino, ne vemo. Liber se je od časa do časa stegnil po vsej dolžini, nekako krčevito, podobno a ne čisto tako, kot se žival pretegne v sproščenem užitku. Bil je krč, bila je bolečina. Ni tožil, nobenega glasu ni dal od sebe. Po takem napadu, se je vedel tako kot prej. Kot da ni bilo nič. Počel je vse, kar je lahko. Kar mu je dopuščalo stanje njegovega organizma. Nobene preklete psihologije, nobenega zavedanja samega sebe, nobenega »Star sem«, »Tega ne morem več«, »Nihče me ne mara«, »Zdaj bom kar umrl«. Ne. Kar lahko počnem, počnem. Če ne morem hoditi, se plazim. Če žrem, me boli, ampak tisto salamco bom pa še, pa če crknem. Takrat sem pomislil: Tega bi se človek moral učiti od mačka. Ne obupuj, preden je konec. Ko se nekaj neha, se pač neha, takrat je tega konec, ne prej.

Čisto ob koncu se nam je zdelo, da se mu bolečina pojavi po jedi. Še bi jedel, a ni več mogel, bolečina je ustavljala njegov apetit. Nekajkrat smo ga videli, kako je šel v (naše) stranišče in se stisnil v najtemnejši kot ob školjki. Tam je obsedel in meditiral. Mogoče si išče prostor za zadnje dejanje. Mogoče hoče od nas. Se umakniti in skriti pred nami.

Naj ga peljemo usmrtit? Čemu? Ni ga bilo lahko gledati in vedeti, kaj to pomeni. Naj ga torej usmrtimo, da bo nam lažje? Zdelo se nam je, da se dogaja nekaj naravnega in da nimamo pravice posegati v to. Odločilno pa je bilo, da smo čutili, da nas zaznava in da je med nami. Ne bi imeli srca, da bi ga strpali v košaro, košaro v avto, z avtom v bolnico, ven iz košare v tuje roke pod injekcijo. Ne. Živo bitje pač pogine. Samo od sebe. Do takrat pa naj bo tam, kjer se počuti dobro. In Liber se je med nami dobro počutil. Bili smo njegovo krdelo. Varoval nas je, tako kot nekoč svojega Malega. Ni dvoma.

Življenjski prostor se mu je začel krčiti. Na vrt ga nismo več spustili, na balkon ni šel. V mojo sobo ni več prišel, ne, da bi mi delal družbo ob branju, ne, da bi me opominjal spat. Ni se prišel več čohat h kavču. Zjutraj ni več hodil mijavkat pred vrata spalnice. Njegov življenjski prostor je bil zdaj hodnik s predsobo, od ležišča do posode s hrano, od tod do njegovega stranišča. Morda še včasih v kuhinjo. Še vedno je prežal na priboljške s kuhinjskega pulta. To so bila njegova nebesa.

Zadnji dan sem se vrnil domov po šesti zvečer. H. mi je povedala, da je popoldne maček šel na stranišče in tam omahnil, tako da ni mogel sam ven iz škatle. Dvignila ga je in položila na podlogo na tleh v bližini. Tam je zdaj ležal. Sklonil sem se in si ga od blizu ogledal. Bil je v komi. Telo je od časa do časa spreletel drget. Odstranil sem straniščno škatlo na balkon, potegnil podlogo z mačkom vred tja, kjer je imel prej stranišče, v mirni kot, in ga pokril s staro brisačo, tako da se je videla samo glava z na pol odprtim gobčkom. Smešno, pravzaprav. Kot bi se otrok igral, kako gre mucek spat. Čez čas sem ga malo odkril, da bi videl, kako je. Zadnji nogi je imel že iztegnjeni. Čez nekaj minut, malo pred pol osmo, je dal od sebe dva kratka grlena stoka, zadnji izdih. Paraliza je napredovala od periferije k centru. Potem ni bilo več ne drgeta ne diha. Telo se je umirilo.

Liber je poginil, sem sporočil našim »ta spodnjim«. Ana je vprašala: Kaj? – Liber je umrl, je rekla B. Ana je zajokala. B. jo je  tolažila. Vrnil sem se gor, da opravimo še zadnje dejanje.

Poiskati smo morali večjo škatlo, kot je bila tista, ki sem jo bil pripravil. Truplo je bilo trdo in togo in če bi ga hotel kakor koli upogniti, bi kaj zlomil. Muca smo zavili v časopisni papir (pomagali sta mi H. in P.), dali v kartonsko škatlo in pokrili s tisto brisačo. S P., ki je hotela svojega muca spremljati na zadnji poti, sva ga odpeljala za Savo. Bilo je po dežju in zemlja je bila razmočena. Kljub temu sva se kar namučila, da sva z neprikladnim orodjem skopala plitvo jamo v s koreninami prepletena tla z debelimi prodniki med grmovjem pod drevesom. Položila sva papir s truplom v jamo, pokrila z brisačo, zagrebla. Ej, muc, počivaj v miru. Adijo. Na zahodu se je med odejo oblakov in obzorjem pokazal ozek pas rdeče žareče jasnine. Glej, sonce zahaja, je rekla P.

Prav smo naredili, sva se ob avtih spogledala. Spodobno. Dovolj dobro za mačka.

V Vrata (24.6.2012)

Desetletja so minila od tedaj, ko sva šla zadnjič na Triglav iz doline Vrat. Takrat ni bilo avtomobilov in do Aljaževega doma ni šlo drugače kot peš. No ja, mogoče se je kdo pripeljal s kolesom, sem in tja se je pojavil kak fičko ali kak star Opel. Ampak mi smo šli peš, prespali smo v Aljaževem domu in zgodaj zjutraj po Tominškovi poti gor. Zdaj nisva nameravala gor, malo preveč sva že obrabljena; ne vem, kaj bi reklo srce. Do Aljaževega doma pa. Avto sva parkirala na koncu Mojstrane tik pred tablo z napisom Triglavski narodni park. Najbrž se ne sme naprej. Ampak nobenega znaka ni, ki bi prepovedoval vožnjo. Vseeno, po dolini Vrat se gre peš. Kakšna zmota! Avtomobili so naju prehitevali eden za drugim. Ob hišah pri zaselku Pri Rosu so zunaj neke ženske. Jo že vidim, da bo nekaj vprašala. Da vsaj ne bi vprašala, če se tukaj gre do Aljaževega doma; da bova takoj izpadla kot popolna bebca. Izdajalsko se potuhnem in grem kar naprej. Ja, natanko to je vprašala. "Ej, pravijo, da se ne gre po cesti ampak dol po poti, čez most, na levo." Tega sicer nisem vedel, ampak vprašati vseeno ne bi bilo treba, si mislim. Gotovo je vse na zemljevidu. Prideva do stebrička z napisom Pot Triglavske Bistrice. Hm, tega tudi nisem vedel, da se tej rečici reče Triglavska Bistrica. In da hodiva po Triglavski cesti. Jez, zapornica, most. Vse je lepo označeno, urejeno, vse drži. Kako prija jutranja svežina, kako dolgo že nisem slišal šumenja gorskega potoka.

Zavijeva čez most na levi breg in ob rečici navzgor. Z vsemi čuti vpijam to prelest. Dobro, da je vprašala, si mislim; jaz bi kar tolkel po cesti.

Čez čas zavije pot spet čez most na desni breg, na cesto. Peričnik. Kako dolgo ga že nisem videl. Kako to, da sem tako opustil hojo v hribe? Še takrat, ko sem bil pri najboljših močeh? Omenim, da je pri Peričniku eni zdrsnilo in se je ubila. Tujka. Spet napaka. "Jaz ne bi šla gor, saj se od tukaj tudi vidi." Drži jezik, kaj ti je bilo treba ziniti. Ne, ne, tukaj je varno, ona je padla s vrha slapa, midva pa prideva samo do podnožja. "Pa vseeno." Moram zarobantiti, krščen Matiček, kwa se to praw. Ko vidi ograjo, se potolaži. Potem si upa čisto zraven. Pazi, da ti ne spodrsne. "Ne slikaj tukaj, boš imel moker aparat." Saj se bo posušil.

Kratek vzpon se je izplačal. Teh reči se nikoli ne naveličaš gledat. Enkrat bom šel še do ta zgornjega slapu. Spodaj sva spet na cesti, a kmalu pot spet zavije na desni breg. Prečkava pobočje, kjer povsod mezi voda iz tal; ne more skozi konglomerat. Kdo bi si mislil, da je tak sprimek proda, ki je videti tako krušljiv, tako neprepusten.

Povsod stene, konglomeratni balvani, zanimive oblike debel.

Prideva do galerij, previsnih konglomeratnih sten s spodmoli. To vidim prvič. Včasih se nam je vedno mudilo po cesti do Aljaževega doma; nismo hodili po tej poti. Še Kunaver nas ni peljal tod. Ali pa jaz takrat nisem šel. 

Kaj vse izoblikuje narava. Ampak je spet problem. "Joj, kaj če se to dol podre." Ma, ne bo se, ne bo. "Kaj veš. Lahko se. Pejva hiter." Dio povero, tako čudo, pa si ga niti ogledat ne morem. Saj niti fotkat ne morem. "Dej, pejt, pejt."

Pot je potem spet zavila na cesto, kmalu zatem pa je oznaka spet kazala levo, čez vodo. A tu je bilo za najine superge preveč vode. Sem rekel, da je treba obuti gojzarje. V hribe vedno gojzarje. "Saj to niso hribi." Njena logika je 'neprikosnovena'. Ni nama kazalo drugega kot naprej po cesti. Ampak se vleče. Ura je že skoraj poldne. Že skoraj štiri ure se pomikava gor. Res je, malicala sva, opravila to in ono, fotkala. Evo, parkirišče. Uf, tega pa včasih ni bilo. Pa koliko avtomobilov. Končno zagledava dom, na vzpetinici, velika hiša. Ta dom ni bil tukaj. Tega se ne spominjam. To je drug dom. A so naredili novega? Pojma nimaš. Kako si se mogel tako zanemariti, Mesec? 

Noge imam že v ... (no, tako se reče, ampak ne bom zapisal). Podpreva se. Ob sosednji mizi razposajeno rezgeta skupina čeških kolesarjev, gospa in gospodov, ki se jim srednja leta zelo poznajo, v tesno oprijemajočih kolesarskih dresih, se pravi oblekah (dress je obleka, namreč), ki tako izdajalsko poudarijo sleherno oblino, pa še celulit  spodaj. Ko jo ubirava nazaj po cesti - greva kar po cesti, sva se odločila, bo hitreje - se priznavajoče čudiva: a po tehle klancih so šli oni GOR s kolesi? Buh dej, da jim je vzelo malo sala. Nazaj sva bila v dobrih dveh urah ali slabih treh, kakor obrneš. Facit: danes sva hodila dobrih šest ur ali slabih sedem. kakor pogledaš. Ni slabo za pozna srednja leta. 
Epilog: naslednji dan sem se težko premikal, noge sem imel še vedno v ...

Kam Gerontološko društvo?

Danes sem dobil pošto: prijazno a zaskrbljeno, da ne rečem obupano pismo predsednice Gerontološkega društva Slovenije, dr. Mete Mencej. V njem piše, da se je društvo po 43 letih obstoja znašlo v "izjemno kritičnem položaju". "Ne samo, da nimamo sredstev za delo, tudi odziv na naša strokovna srečanja se zmanjšuje. Sorazmerno dobro obiskane in odzivne so v zadnjem času le še ciljane učne delavnice." Potem ko opiše denarne težave, zaradi katerih so morali odpovedati delovno razmerje poslovni tajnici društva, pozove k razmisleku "o prihodnosti, vlogi in sploh možnostih za nadaljnje delo in obstoj društva..." Pismu je priložen vprašalnik, da bi do jesenske razprave o teh vprašanjih zvedeli za mnenja članstva.
Ob tem me je kar malo zapekla vest. Pred približno petimi leti sem iz zdravstvenih razlogov in ob upokojitvi odložil funkcijo člana upravnega odbora društva. Od tedaj so me morali opominjati celo za plačilo malenkostne članarine. Dosti sem imel ukvarjanja s človeškimi kolektivi in prav asocialno sem se nameraval posvetiti samo svojim konjičkom. Iz Psihološkega društva so me kar meni nič tebi nič črtali, potem ko gotovo nisem plačal članarine, ali poslal svoje fotografije kljub številnim opominom. Da so me črtali, sem opazil, ker že dolgo nisem prejel Psiholoških obzorij, strokovne revije. Kako naj bi jo, če nisem plačal naročnine. Hočem reči, Gerontološko društvo ni izjema v mojem čudaškem odnosu.
Po drugi strani pa si mislim, da bi društvo seveda moralo obstajati. Kako iz zagate? Dva vidika razlikujem, sta pa povezana med seboj: prvi je finančni in drugi je programski. Mislim, da društvo kot nevladna organizacija (NGO) v dolgoročni perspektivi ne bi smelo več računati na financiranje s strani države. Usmeriti bi se moralo na druge pokrovitelje (sponzorje). V trenutnem položaju slovenskega gospodarstva je seveda malo verjetno, da bi se taki sponzorji našli, vendar je naslonitev na državo prav tako brezupno pričakovanje. Morda bi veljalo potrkati na vrata sponzorjev. Farmacevtska industrija in industrija medicinskih in ortopedskih pripomočkov - obe panogi lepo prosperirata -  imata veliko koristi od staranja populacije. Lahko bi ji kaj vsaj posredno vrnili, recimo v obliki donacij Gerontološkemu društvu. Morda bi bilo lažje pridobiti sredstva za konkretne akcije kot za delovanje društva v celoti. Glede programskega vidika si mislim, da bi bilo dobro kombinirati dvoje: po eni strani bolj dosledno upoštevati, da je GDS društvo, ki povezuje '-loge', raziskovalce, proučevalce vseh vidikov staranja in starosti. To bi pomenilo, da bi bilo dobro, ko bi organiziralo znanstvena srečanja, razprave, kolokvije, konference, izdajalo strokovno glasilo (v perspektivi). Raziskovalci, vsi, ki delajo akademsko kariero, potrebujejo točke za habilitacije. Točke jim prinese udeležba z referati na strokovnih in znanstvenih srečanjih - na domačih ne veliko, nekaj pa. Na takih srečanjih lahko aktivno z referati sodelujejo vsi udeleženci; na programu niso samo predavanja uglednežev. Udeleženci prispevajo kotizacijo za kritje organizacijskih stroškov. Po drugi strani ne zožiti dejavnosti društva na strokovna srečanja, ampak, tako kot že doslej, razvijati izobraževalno (seminarji, delavnice) in druge dejavnosti, med drugim izdajateljsko. Negovati odnose z drugimi strokovnimi društvi (socialnih delavcev, sociologov, psihologov, pedagogov, andragogov, zdravnikov, sester, kineziologov, Tretjo univerzo), skupaj z njimi organizirati strokovna srečanja; povezati se mednarodno, dati pobude za mednarodna srečanja. Na misel mi je prišlo, da bi bilo zanimivo prirediti posvet o športu in rekreaciji v starosti, saj imamo med starimi celo maratonce. Poiskati ljudi, ki imajo ideje za nove dejavnosti, ki bi pritegnile pozornost in motivirale nove sodelavce. Privabiti prostovoljce za pomoč pri organizaciji. Ste pomislili na to, da bi na spletni strani odprli blog, kamor bi svoje utrinke prispevali vsi, ki se ukvarjajo s starostjo? Morda bi bil to začetek strokovnega časopisa. To bi bil prispevek h pridobivanju članske baze. 
Imam neko težavo: star sem 72 let, pa se nimam za starega. Mogoče zato nočem imeti nič opraviti s starostjo. (Hecam se.) 
Zahvaljujem se predsednici GDS za spodbudo k razmišljanju in morda tudi k ponovnemu skromnemu angažmaju.

Draga moja Demenca (1)

Draga moja Demenčica,
majčkena punčka si še, a že kažeš svoj muhasti a vztrajni značaj. Ne vem, kakšna boš, ko boš velika. Mogoče boš bolj nizke rasti in počasna. To imamo mogoče v rodu. Ene tvojih starejših sester, ki naj bi obiskala mojo mamo, nisem prav poznal. Tako redko se je pojavila. Moja mama je bila do zadnjega bistrega duha, samo neizživeta in razočarana nad življenjem. Druga tvoja sestra, tista, ki je obiskala ata, je bila pa prava, vredna svojega imena. Tako da ne vem, kakšna boš ti; ali se boš vrgla po bolj mili starejši ali po bolj divji mlajši sestrici. Nekaj mi pravi, da boš mogoče nekje vmes, saj sem tudi sicer neka mešanica svojih staršev. S tem se tolažim. Mislim si, da mi do zdaj dobro kaže, čeprav nisem več rosno mlad. Vendar te od časa do časa srečam. Ne vem, če se boš spomnila - sploh ne vem, kako je s tvojim spominom - ali veš, kaj počneš, komu, kdaj in kako posegaš v življenje. Kakor koli, zdi se mi, da včasih prideš. Pravzaprav ne vem, ali si to ti ali le tvoje sestrične. Tako ste si podobne. Mogoče boš sama ugotovila, če te spomnim na nekaj dogodkov.
Prvi od teh je že moja klasika. O tem sem že enkrat pisal. Zgodilo se je že tam okrog mojih petdesetih ali celo še prej. Brskal sem po naši šolski knjižnici in naletel na neko knjigo, ki se mi je zdela zanimiva. Začel sem jo prelistavat in videl, da je nekdo, ki jo je imel prej v roki, nekaj narahlo podčrtaval. Če sem sledil tistim podčrtanjem, sem si ustvaril kar dober, hiter pregled. Mislil sem si: No, ta je pa kar pametno podčrtaval. A bolj ko sem listal, bolj se mi je zdelo čudno. Včasih je tisti pred mano tudi kaj dopisal na rob. Majhno opombo, kakšno besedo. Ena takih opomb se mi je zdela prav umestna, tako bi dopisal tudi sam. Tedaj me je nenadoma prešinilo: O hudiča, saj to sem bil jaz. Ta bralec.
No ja, se zgodi. Zjutraj gonim sobno kolo. To je nadvse dolgočasno. Da bi mi šlo lažje, sem si iz kartona izdelal nekakšno poličko, ki jo nataknem na krmilo in nanjo položim knjigo. Medtem ko gonim, berem. Zdaj imam pred seboj Henryja Millerja, Rakov povratnik. Po nekaj straneh opazim, da je nekdo popravljal tiskarske napake. Z ostro ošiljenim svinčnikom je prečrtaval napačne črke. Knjigo so ponatisnili v Španiji, najbrž iz kakšne skenirane prejšnje izdaje. Pri prepoznavanju črk z OCR pride do napak. Če se mudi in je korektor površen, ostanejo. Tokrat mi ni bilo treba dolgo, da sem ugotovil, da sem bil super korektor jaz.
A če mi naredite kaj še tako hudega, o vsebini knjige ne vem NIČESAR. Vedel sem - to vsak ve, če je knjigo bral ali ne - da je v njej veliko seksa, a nisem imel občutka, da bi jo že kdaj bral. Bral sem jo, kot da jo berem prvič. Moji nezgrešljivi popravki pa si sledijo stran za stranjo, najbrž do konca (nisem še tam.)
NIČ, RIEN, NADA. IZBRISANO. Domnevam, da sem knjigo bral kmalu po izidu v Delovi zbirki Vrhunci stoletja. Pogledal sem: letnica izida 2004. Poleti leta 2006 sem doživel infarkt; nato koma. In izbris spomina.
To me tolaži. Zadevo lahko pripišem izrednemu dogodku ne tvojemu obisku, draga moja deklica.
Ti povem PIN-kodo svojega osebnega računa? Na-ka. Ampak bi ti jo lahko, če bi hotel. Tudi številki obeh svojih telefonov lahko takoj povem. EX ABRUPTO. Pa ni bilo vedno tako. Predlanskim sem bil tri tedne na morju. Vrgel sem vse raz sebe, se pretežno zadrževal v naravi, nisem hodil ven zapravljat. Lepo smo se imeli, prehitro je minilo, a nezadržno se je približal zadnji dan, ko je bilo treba poravnati račun. Flegma, ker poznam postopek, sem šel na recepcijo, povedal, da odhajam, prosil za račun, ponudil kartico. Receptorka prijazno: PIN-kodu, molim. TEMA. BLACKOUT. Ne vem, kako sem rešil situacijo. SEM POZABIL.

Dolgoživost (miselni vzorec)

Naravnanost k dolgoživosti

Potem ko sem na Facebookovo steno ("stenčas" - še pomnite, tovariši?) nabil kažipot do članka Jasne Kontler Salamon (Delo) "Starost je samo beseda", me je Tina opozorila na članek o dolgoživosti v Globalu. Potem sem prebral še članek o modrosti starih v NYT (Delo). Tu je povzetek spoznanj, recimo, da so hipotetična, anekdotična. Po mojem držijo.
Kakšna je življenjska naravnanost 106 let starega finančnika z Wall Streeta, ki še vedno hodi v službo; kako je živela njegova sestra, ki je umrla v 109. letu; kaj opažam in si mislim sam?
POKLICNA AKTIVNOST: Možak hodi v službo vsak delovnik od 10h do 3h.
ZANIMANJE ZA SVET, DOVZETNOST ZA NOVOSTI: recimo za tehnološke novosti, izboljšave poslovanja, novogradnje, razvoj mesta, za umetnost, novo popularno glasbo, nove knjige.
"ZAGNANOST V ŽIVLJENJE": hodijo ven, v mesto, v naravo; družijo se s prijatelji, gredo na kavo, v kino, gledališče, koncert, na prireditve; spremljajo modo, oblačijo se urejeno, 'šik', lepotičijo se.
USMERJENOST NA SEDANJOST: ne brskajo po spominih, ne travmirajo se zaradi preteklosti, ne delajo si skrbi za prihodnost, živijo "tu in zdaj".
VERA V OSEBNO PRIHODNOST: Verujejo, da imajo prihodnost, da bojo še živeli a ne skrbi jih, kako dolgo bojo živeli.
NEODVISNOST: trudijo se stvari početi sami, skrbeti sami za vsakdanja opravila, čeprav imajo pomočnike in negovalce.
SKROMNOST: skromen življenjski slog, ne bahaški, čeprav so premožni. Skromnost v oblačenju, opremi, hrani.
PREZIRANJE TELESNIH OMEJITEV: Ne ubadajo se z omejitvami, ki jih prinaša starost, upadom sposobnosti, slabšanjem čutil, upadom vida, sluha, gibljivosti ipd. Nanje se skušajo prilagoditi in iti preko njih.
VOLJA OZDRAVETI, REHABILITIRATI SE: Če jih doletijo bolezni, kap, invalidnost, se trudijo, da bi ozdraveli, se rehabilitirali. Borijo se, ne obupajo, ne vržejo puške v koruzo.
In še nekaj modrosti starih:
"STARANJE NAJ TE NE SKRBI", "NE OBŽALUJ DRZNOSTI V ŽIVLJENJU - ZAPEČKARSTVO NI PRAVA POT", "IMEJ RAD SVOJE DELO", "TUDI V ZAKONU BREZ LJUBEZNI SE DA ŽIVETI", "NE POROČI SE MLAD", "SREČA PRIDE PO PETDESETEM".
Viri:
Jesse Green, Kaj pa kup starih Židov ve o večnem življenju?! New York Magazine. Global, 2/2012: 66-73.
Kevin Delaney, Insights of the Elderly. NYT (Delo), Feb 10, 2012.

"Starost je zgolj beseda"

V prenovljenem formatu Dela so na dnu prve strani v sredino v bližino uvodnika dodali novo rubriko Dobro jutro. Naslov rubrike me spominja na priljubljeno radijsko oddajo radia Beograd v naših zlatih časih, ko je pesnik Duško Radović vsako jutro zaželel someščanom "Dobro jutro, Beograde". Nekje v kleti je knjižica njegovih jutranjih nagovorov, včasih šaljivih, včasih sentimentalnih, vedno poetičnih. Nekaj takega naj bi bila, kot vidim, tudi ta rubrika Dela. V njej se pojavljajo kratka, nevezana razmišljanja na poljubno temo. Včasih niso nič kaj zanimiva in ni dolgo tega, kar sem nejevoljen pomislil: le čemu so uvedli to rubriko.


Danes pa sem bil prijetno presenečen. Pod naslovom Starost je zgolj beseda, mi je starcu, in z mano vsem starcem in nestarcem, zaželela dobro jutro Delova novinarka Jasna Kontler Salamon. Povedala je, kar že dolgo čutim, pa se še nisem potrudil izraziti. Ko sem začel pisati ta blog, sem v prvih dveh prispevkih opisal dva izjemna starca: Katarino Marinič, ki je doživela 111 let in Johna Basingerja, ki se je že blizu šestdesetleten naučil na pamet preko 10.000 verzov pesnitve Johna Miltona, Izgubljeni raj. Nameraval sem nadaljevati in vsake toliko časa opisati kakšen drug izjemen dosežek kakega "starca". Ostal sem pri teh dveh prvih prispevkih. Začel sem se namreč spraševati: koga naj opišem? 70-letnega moža, ki se je povzpel na Mont Everest, 80-letno maratonko, 90-letnega pisatelja, ki še vedno objavlja in predava, 106-letnega finančnika, ki še vedno hodi vsak dan v službo? Preveč jih je, na vseh področjih. In zazdelo se mi je, da to, da so stari, kar pomeni, recimo, starejši od 60 ali 65 let, nič ne pomeni. Kje naj postavim starostno mejo? Starost kot opredeljujoča značilnost človekove dejavnosti, energije, dosežkov, izgublja svoj pomen. Sam se čutim bolj ustvarjalnega, vedrejšega in - ja, zrelejšega, da ne rečem modrejšega, kot kdaj koli prej. Pozabljam, seveda, imena, številke, podatke. Na spletu iščem članek pisca, katerega ime sem pred nekaj trenutki prebral v časopisu, zdaj se ga pa ne morem in ne morem spomniti. Moram iti spet pogledat v časopis. Ampak tile sestavki mi tečejo, kot že dolgo ne kakšno pisanje, ljudem pomagam pri diplomskih in podobnih nalogah, ideje se mi porajajo. Mah, vse to je lepše napisala Jasna Kontler Salamon:

http://www.delo.si/mnenja/blog/dobro-jutro-starost-je-zgolj-beseda_2.html

Tabletka za dolgoživost?

Leta 1964 je neka ekspedicija prinesla z Velikonočnega otoka poleg velikega števila primerkov tamkajšnje flore in favne tudi škatlico nekega blata, ki je vsebovalo bakterijo, za katero se je izkazalo, da je podaljšala življenje laboratorijskih miši. Bakterija proizvaja kemikalijo, ki so jo imenovali rapamicin, ker se Velikonočnemu otoku po domorodsko reče Rapa Nui. Ugotovili so, da ta snov zavira rast celic, tako da zavira dejavnost neke celične beljakovine. Ker so to beljakovino odkrili prav s pomočjo rapamicina, so jo krstili za 'Target Of Rapamicin', tarčo rapamicina ali TOR. Pokazalo se je, da je beljakovina TOR nekak senzor za to, koliko hrane dobivajo celice. Glede na hranljivost okolja celic, TOR spodbuja ali zavira njihovo rast in razmnoževanje. Odgovorna je za rast in razvoj organizma v mladosti. Če svojo dejavnost nadaljuje, potem ko je organizem že dozorel, pa organizmu škodi in povzroča staranje in z njim povezane bolezni. Pri sesalcih se ta kemikalija imenuje mTOR, 'mammalian TOR'. Za nastanek beljakovine TOR je odgovoren gen za TOR. Gen kodira encim, ki se v protoplazmi združi z drugimi proteini v kompleks (odtod črka C v nazivu) TORC1 (ali podobno beljakovino TORC2). 


Če je v okolju celic obilo hrane, TOR spodbudi proizvodnjo beljakovin. Celice rastejo in se delijo, njihovo število se povečuje, organizem raste. Če je v okolju celic pomanjkanje hrane, TOR zavre proizvodnjo beljakovin v celicah. Celice ne rastejo in se ne delijo. V tem primeru se sproži proces 'avtofagije', lahko bi rekli 'samohranjenja', ki je pravzaprav 'samopopravljanje'. Celice razgradijo svoje defektne dele, to je poškodovane beljakovine, in tako nastale delce uporabijo kot gorivo ali kot gradnike za nove dele. To pomeni, da tkiva izkoristijo obdobje pomanjkanja hrane za to, da se popravijo in znebijo poškodovanih delov. To dalje pomeni, da se zmanjša tveganje za nastanek starostno pogojenih bolezni: raka, Alzheimerjeve bolezni, Parkinsonove, degeneracije srčne mišice, diabetesa, osteoporoze, sive mrene, degeneracije mrežnice.


Ob tem osrednjem procesu potekata tudi dva stranska. Če je prehrana neuravnotežena (preveč ogljikovih hidratov, kronično prenajedanje), se poveča količina inzulina, ki tudi pospešuje dejavnost TOR in s tem rast in delitev celic. Poleg tega pa celice postanejo manj občutljive za inzulin. Razvijejo odpornost za inzulin. Raven krvnega sladkorja se poveča, razvije se diabetes. Poleg pomanjkanja hrane zmanjšuje dejavnost TOR tudi celični stres (pomanjkanje kisika, poškodovana DNA). V taki stiski reagirajo celice obrambno, to je, poskrbijo samo za obnavljanje ključnih delov mitohondrijev, kar pomeni, da se morda okrepijo, se pa ne množijo.

Skratka, manj hrane, omejevanje vnosa kalorij, prispeva k zdravemu staranju. To vemo. Pri opicah je zmanjšanje vnosa kalorij v mladosti za eno tretjino podaljšalo življenje za 30-40 odstotkov. Težava je v tem, da je zmanjševanje količine hrane res učinkovito le, če dosežemo mejo stradanja. To je pa težko vzdržati. Zato bi prav prišla tabletka, ki bi zavrla dejavnost TOR, tako da se pri normalnem hranjenju ne bi pojavili nezaželeni znaki staranja.


Učinkovitost rapamicina so dokazali na črvih, sadnih mušicah, miših, podganah. Pri miših se je v nekem poskusu najvišja starost podaljšala za 12 odstotkov; v nekem drugem poskusu za 9 odstotkov pri samcih in 14 odstotkov pri samicah. Pri starih miših, za katere so domnevali, da ne bodo več reagirale na rapamicin, se je povprečna starost podaljšala za 33 odstotkov. Žal ima rapamicin pri dolgotrajni uporabi stranske učinke, kot so zvišan holesterol, anemija, počasno celjenje ran. Preizkušajo tudi druge snovi. Odkrili so tudi gen, ki povzroča staranje (da, en sam gen nas pokoplje). Neka miš, ki so ji spremenili ta gen, je živela 5 let, namesto 2 leti in pol.


Dokler ne odkrijejo kaj res učinkovitega, posnemajmo Peterleta. On že ve, čemu se posti.


Vir: David Stipp, A New Path to Longevity. Scientific American, January 2012: 22-27.
http://www.scientificamerican.com/article.cfm?id=a-new-path-to-longevity

Razmigaj možgane (2)

1. Oglej si Šekspirovo igro. Branje Šekspira bolj angažira možgane kot večina sodobnih tekstov. Če se ti ne da brati, pojdi v gledališče. - V gledališču, Drami SNG, imam abonma. Običajno kupim tudi Gledališki list, ga preberem in včasih tudi napišem vtise ob igri. (ENA TOČKA)
2. Pij vodo. Dehidrirani možgani se mučijo in otopijo sposobnost načrtovanja. - Poznam to pravilo in trudim se, da bi pogosteje pil. V zadnjem času spijem nekaj požirkov vode na tešče. (POL TOČKE)
3. Obišči umetnostno galerijo. Gledanje umetnin zmanjša stres, pozornost se osredotoči na zanimive reči. - Včasih obiščem kako galerijo, a lahko bi to počel bolj redno. Nazadnje sem bil prejšnji mesec v Equrni. (POL TOČKE)
4. Nauči se igrati inštrument (če ga že znaš, ga igraj in se izpopolnjuj). Izboljša IQ, poveča dejavnost delov možganov za spomin in koordinacijo. - To je moja šibka točka. Nikoli se nisem učil igrati kakega inštrumenta, čeprav sem kot deček pri teti pritiskal na tipke klavirja. Danes bi se učil violine ali čela; zvok čela mi je najbolj všeč. (NIČ TOČK)
5. Piši na roko. Pri pisanju na roko se vključi več delov možganov kot pri tipkanju. Kar napišeš na roko, si lažje zapomniš. - Že kako leto zelo malo pišem na roko, samo kratka dnevniška gesla. Prej sem pisal več. Rad pišem, rad tudi lepo pišem; celo z lepopisnimi peresi. Moram najti kak način, da se mi bo to zdelo smiselno. Računalniško pisanje dnevnika omogoča toliko več funkcij, dvakratno prepisovanje pa se mi ne zdi smiselno. (POL TOČKE)
6. Tehnika 'paradižnik'. Zakaj se tako imenuje, ne vem. Je pa pametna. Delo (pisanje, branje) razdeli na 25 minutne enote, vsaki naj sledi kratek odmor. S kuhinjsko peščeno uro (seveda je dobra tudi kaka drugačna ura) kontroliraj izmenjevanje obdobij dela in odmorov. Pogosti počitki pomagaja vzdrževati umsko čilost. - Morda se mi tak ritem vsiljuje spontano, ko med pisanjem hodim v hladilnik, ali pa pobrskam za kakšnimi bejbami. Sicer sem pa nagnjen k pretirano vztrajnemu sedenju. Res bi se bilo dobro držati tega nasveta. (NIČ TOČK)
7. Izklopi se, pusti možgane na pašo, tedaj ustvarjajo pregled, 'veliko sliko'. - Vsakdanji enourni sprehodi kar dobro služijo temu. Če grem sam, 'meditiram'. Pomirim se in uravnovesim. Tudi kaka misel se zbistri. (ENA TOČKA)
8. Pij kavo. Ženske, ki so spile 4 skodelice na dan (najbrž ameriške čobodre), so bile manj verjetno depresivne kot tiste, ki so spile eno kavo na teden. Kava spodbuja kratkoročni spomin. - Ni blema. Pil bi jo kolikor hočete, a ne smem. En Nescafe mild zjutraj, izjemoma še skodelica popoldne, mora zadostovati. (POL TOČKE)
9. Postani ekspert. Obvladaj eno nalogo, v kateri uživaš, in možgani bodo bolj učinkoviti, če jo boš izvajal. Šahisti prepoznajo vzorce hitreje kot nešahisti. Vaja dela mojstra. - Hm, kaj zares obvladam? Ali bi tisto, kar obvladam, rad počel kar naprej? Nisem dober ne v igrah ne v športu. Nič mi ne pride na misel mimo puščobno strokovnega znanja. (NIČ TOČK)
10. Piši preglede, ocene on-line. Če imaš kaj rad, ali ne maraš, napiši. Ko boš natipkal svoje mnenje, se boš bolje razumel. - E, prav to počnem v tem blogu. Res mi pomaga: dela me živega. (ENA TOČKA ali DVE!!)
11. Pojdi v naravo. Življenje v mestu je polno distrakcij. Samo nekaj minut na prometni cesti poškoduje spomin in samokontrolo. Za vikend pojdi ven, da si možgani opomorejo. - Če se le da, greva vsak vikend vsaj na daljši sprehod, če že ne na izlet na kakšen hrib ali, poleti, na daljše kolesarjenje. (ENA TOČKA)

REZULTAT: 6/11

SKUPNI REZULTAT: 14/22

No, več kot polovico točk je; pravzaprav dve tretjini. Nej slabu. Najpomembnejši razgibalci mojih možganov so: pisanje dnevnika in bloga, učenje (poslušanje predavanj on-line, učenje jezikov), kulturne dejavnosti (poslušanje glasbe, koncerti niso omenjeni), redno gibanje in še kar ustrezna prehrana. Slab sem v telesnih spretnostih in mentalnih igrah (razen križank). Ja, tak sem. Mogoče bi bilo res dobro iti smučat, ali pa se začeti učiti violino.
Vir: http://www.thedailybeast.com/newsweek/2011/12/30/31-ways-to-get-smarter-in-2012.html