"KRASNI NOVI SVET"

To je odzvi na kolumno Urše Zabukovec, Krasni novi svet, v današnjem Delu (5.5.20).

Verjamem, da je težko prenašati omejitve v času pandemije; mladim težje kot starim, ki tako ali tako raje tičimo doma. Če bi se omejevali samoiniciativno in po svoji volji na osnovi smernic epidemiologov, bi omejitve prenašali lažje. Ker pa samo na zaupanje te reči ne delujejo, saj se vedno najdejo ljudje, ki jim ni mar zase, še manj za druge, je potreben državni nadzor. Tega je težje prenašati, posebno če so državni uslužbenci preveč zagreti in zavzeti, in če pri izpolnjevanju svojih dolžnosti prekoračujejo zdravo pamet in meje človeško sprejemljivega. Še težje je, če se med ljudmi začne ovajanje. Preveč vdane in agresivne samozvane izpolnjevalce oblastnih zapovedi težko prenašamo. Preziramo jih in bojimo se jih. Ogrožajo naš občutek povezanosti z drugimi ljudmi, občutek solidarnosti, ki nas varuje pred "onimi", pred oblastjo, pred državo, ne glede na to, kako legitimna je oblast.

Spadam v ogroženo skupino prebivalcev; ne najbolj ogroženo, ker še nisem v domu, pa vendar. Enkrat sem se že srečal z Minljivostjo in mislil sem, da se je odtlej ne bojim več. Pride, ko pride, "jest sm prpravlen". Pa mi vseeno ni vseeno. Rad bi še živel. Zato mi ni vseeno, kako v ogroženosti od virusa ravnajo ljudje okoli mene. Vem, da je mladim težko, zato kolikor mogoče sam skrbim, da se ne izpostavljam. Ostajam doma, samo s kolesom šinem po praznih cestah. Tudi v hiši, kjer živiva z ženo skupaj s sinovo družino, smo žalostno disciplinirani. Ne objemamo se, ne približujemo se preveč, samoiniciativno, ker ne želimo drug drugega okužiti. Tega ni kriva oblast, ampak narava; ne morem ji reči maščevalna, ker ni oseba. Res je, da je že tudi čas, da se počasi umaknem. A skrajno žalostno bi bilo družbeno vzdušje, ki bi mi nakazovalo, da je to od kogar koli zaželeno. Glede na prekomerno družbeno bogastvo, ki je daleč od skrbi družbe in mojih bližnjih za preživetje, bi bilo tako moje preudarjanje prav izdajalsko defetistično. Ne mislim se umakniti vse blaginje in svobode deležnim razvajencem. Govorim tudi v imenu tistih, še živih ali pokojnih, za katere pravijo, da "bi itak umrli". To pomeni: ker "bi itak umrli", jih pustimo umreti, nam pa pustite svobodo. Tako mišljenje ni vredno človeka.

Pozorni moramo biti na morebitne skrivne namere oblasti po prekomernem poseganju v državljanske svoboščine pod krinko skrbi za zdravje naroda. Tudi namere o preoblikovanju »narodnega značaja« po podobi ene stranke so pretirane in ne upoštevajo usode takih metafizičnih poskusov izboljševanja ljudi v naši nedavni zgodovini. Vlade imajo povsod v demokratičnih deželah opozicijo: v parlamentu in na ulici, legalno in legitimno. Opazujte vlado, vsako vlado, protestirajte proti njej in vsem nečednostim in sprevrženostim, ki se zaredijo v njej in okoli nje, a izpolnjujte tiste njene ukrepe, ki varujejo življenje vseh, v tem času še posebej nas starcev. Zavedamo se vaše žrtve in jo spoštujemo.

"PRAVICA DO OKUŽENOSTI"?

Hrvaški mednarodno uveljavljeni, v tujini živeči, zdravnik Igor Rudan, silno izkušen, brihten in zgovoren, uvideva, da je osnovno nasprotje v zvezi z epidemijo nasprotje med ohranjanjem gospodarstva in s tem standarda in ohranjanjem človeških življenj. Njegovo kolumno si vsakdo lahko prebere (Večernji list), je tehtno branje, a tu navedem samo sklep. Rudan priporoča strategijo osebnega prevzemanja tveganja, "človeško pravico do okuženosti" (hvala, no). To pomeni, naj se starejši od 60 let, ki so najbolj izpostavljeni, pač zadržujejo doma oziroma tvegajo toliko izpostavljenosti, kolikor jo subjektivno prenesejo (ne) glede na možni smrtni izid. To pomeni tudi, da se starejši človek lahko namerno okuži, da bi omogočil sladko življenje mlajšim. (V japonskem filmu Balada o Narayami, ki sem ga bil omenil, je šlo za golo preživetje, ne "standard" kot danes pri nas.) Mlajši pa sicer prav tako, a naj vseeno hodijo delat, da bo ekonomija nemoteno delovala in da se s časom populacija prekuži. Rudan navede prepričljiv primer, da to tako ali tako že počnemo. V nemoteno proizvodnjo avtomobilov so vkalkulirane smrtne žrtve v prometu, pa "nikome ništa". Vsak, ki sede za volan, ve, da se morda vrne v krsti. Pa vseeno veselo sedamo. V Sloveniji je na leto (2019) okoli 100 smrtnih žrtev prometa (ne samo šoferjev, a naj poenostavim). Virus je zahteval do zdaj okoli 100 življenj. Upajmo, da je to vse za letos. Torej sta številki primerljivi. To pomeni 1 mrtev na 20.000 ljudi ob vseh epidemioloških ukrepih in, poudarjam, ob vseh prometno-varnostnih ukrepih. Če se epidemiološki ukrepi sprostijo, se to ravnotežje, ta primerljivost neha. To pomeni: če naj prenesemo odgovornost ali tveganje na posameznika, tako kot v prometu, moramo zagotoviti nadaljnje izvajanje epidemioloških ukrepov, lahko da ublaženih, lahko da drugačnih.
Nadaljujmo primerjavo. Promet ureja poseben zakon o prometni varnosti. Vozimo po prometnih predpisih in prometni signalizaciji. Opraviti moramo vozniški izpit, si pridobiti vozniško dovoljenje. Vozilo mora imeti tehnični pregled. Policija opravlja nadzor teh dveh zahtev, poleg tega pa trenutnega stanja voznikov, alkoholiziranosti, drogiranost, sposobnosti za vožnjo oz. ogrožanja varnosti. Akutno bolni ljudje ne sedajo za volan. To pomeni, da država s svojo zakonodajo, ukrepi in službami zagotavlja varnost v prometu, zmanjšuje tveganje posameznega udeleženca v prometu. In po vsem tem lahko reče: vse drugo je pa tvoja skrb, tvoje tveganje. Žal nam je, če se boš ponesrečil. Ni govora, da bi se nekega lepega dne naveličali te regulacije in si zaželeli "svobode" od prometnega nadzora.
Če naj torej sam prevzamem tveganje za svoje življenje v primeru virusne epidemije, pričakujem, da mi bo država zagotovila analogno zakonodajo in ukrepe, ki naj skušajo preprečiti, da bi okoli mene skakali lahkomiselni in nori in povečevali tveganje, da se okužim. Dopolnijo naj zakon o zdravstvenem varstvu s posebnim ozirom na epidemiološko varnost, Preverjajo naj poučenost o bolezni covid-19 in izdajo potrdilo o izpitu; zahtevajo naj priročno sanitarno opremo (masko, razkužilo itd.) posameznikov in javnih prostorov in opremljenost in postopke redno nadzorujejo. Redno naj nadzorujejo okuženost ljudi na javnih površinah in v javnih prostorih in odstranjujejo okužene. Potem bom sprejel nase "svobodo tveganja". Ponavljam, kar sem že zapisal. Svojega življenja ne bom zastavil za to, da bo kapitalistično gospodarstvo nemoteno množilo profite peščice, pa tudi ne za to, da se bo nebrzdano uživaštvo tistih, ki ne sodijo med ogrožene, nemoteno nadaljevalo.

***

Predlog dr. Rudana, da bi se morali med epidemijo ravnati podobno kot v prometu, ne upošteva bistvene razlike med obema situacijama. Tudi sam sem že večkrat pomislil, da smo ljudje pravzaprav zelo disciplinirani in zaupljivi. Ko vozim avto po običajni cesti, se popolnoma zanesem na to, da nasproti vozeči ne bo nenadoma zavil na moj vozni pas in trčil vame. To se zgodi, vemo, a ne tako pogosto. V mojem več kot 50-letnem vozniškem stažu se mi to še nikdar ni zgodilo - na srečo. Večkrat sem že peljal proti nekemu malo višje ležečemu kraju, kjer so na nekem mestu nepregledni ovinki in se cesta zoži; a še vedno sta dva pasova. Včasih me ima, da bi presekal ovinek, a vedno pomislim: kaj pa če v tem trenutku pripelje kdo nasproti. To se mi je zgodilo že dvakrat. Prav tam sva se srečala in varno zvozila. Tudi oni drugi je pomislil podobno kot jaz in se zadržal: kaj pa če... Če v križišču prevozim rdečo luč ob gostem prometu, je skoraj gotovo, da bo prišlo do trka. Zato se zelo redko zgodi, da bi kdo meni nič tebi nič prevozil rdečo luč. Zakaj se ljudje držijo prometnega reda? Ker je velika verjatnost, da res pride do nesreče, če ga prekršijo. Za svojo kršitev so takoj kaznovani tako, da utrpijo telesne poškodbe ali materialno škodo. Včasih jih zasači tudi policija. 

Saj tudi pri epidemiji tvegaš okužbo, če ne upoštevaš higienskih ukrepov. To že, vendar je položaj drugačen. Recimo, da prenašam virus. Brez maske grem v trgovino, se pomešam med ljudi, in ko pridem domov, si ne umijem rok itd. Mogoče ne bom zbolel, mogoče se mi ne bo nič zgodil. V trgovini pa sem mimogrede okužil mnoge druge. Morda ne bodo zboleli, bodo pa širili okužbo. Morda pa bo kdo zbolel in umrl. Zgodilo se bo isto, kot če bi pri rdeči čuči zapeljal skozi prižišče in na prehodu za pešce do smrti povozil pešca. Da, tako je, morda bi povozil skupino pešcev, a tega ne vem in nikoli ne bom zvedel. Prav zato bi morali toliko bolj dosledno upoštevati higienske ukrepe. Da, dopovejte to ljudem. 

Moja koronska samoobramba na fejsbuku

Od začetka epidemije do konca aprila sem na fejsbuku bil boj z neumnostjo, sebičnostjo in razvajenostjo, da bi sebe in druge zavaroval pred pogubnim virusom. Evo izbor replik.

5.3.
Končno se je začelo nekaj dogajati. končno nismo totalni zamudniki. Končno ena prava drama. Jaz sem itak izvzet. (Mal me glava boli.)
6.3.
Tokrat prekršim pravilo, ki sem si ga postavil, namreč, da se tukaj ne bom vtikal v komentiranje aktualnih političnih dogajanj. Mislim, da bi se bilo pri komentiranju političnih dogajanj dobro držati starega, dobrega, psihološkega pravila, da ocenjujmo dejanja ne oseb. Mislim tudi, da to, kar človek počne, ni odvisno samo od njegovega značaja ampak od tega, kako ga sprejema in se nanj odziva njegova okolica. Eno osnovnih zakonitosti pri pripisovanju "krivde" za določeno ravnanje je: ko ocenjujemo ravnanje drugega, vidimo vzrok za njegovo ravnanje v njegovi osebnosti. Ko ocenjujemo svoje ravnanje, vidimo vzrok zanj v situaciji. Če grem pri rdeči luči čez cesto, vem, da sem šel zato, ker ni bilo ne z leve ne z desne nobenega vozila. Ko vidim drugega, da prečka cesto pri rdeči luči, si mislim: Lej ga, pametnjakoviča, kaj pa misli, da je. Mogoče je on prečkal cesto z enakim razlogom kot jaz. Torej: kul daun - ohladite se.
6.3.
Peter: Se strinjam Blaž, čeprav mi ni všeč!
7.3.
Nikogar ne skušam obvarovati pred kritiko.
Nasprotno, mislim, da je kritika dejanj nujna, kritika osebnostnih značilnosti pa ni smiselna. Končna kritika bo pa na glasovnici.
9.3. Predsednica ZZ siol.net. Kdo je odgovoren, da se nismo pripravili na resno krizo? - Kaj to pomeni? Kdo je odgovoren? Od Šabedra navzdol, predstavniki NIJZ z imenom in priimkom itd., ki jih vsak dan gledamo na TV. Bi radi eno samo osebo? Avtoriteto? Infektologa XY? Predsednico ZZ? Nekoga nezmotljivega, ki bo pregnal vse dvome in preprečil vse okužbe? Kdo seje dvom?
10.3.
»Eden za drugim prihajajo na urgenco. Znaki, ki jih imajo, niso v ničemer podobni zapletom gripe.« | MLADINA.si
Teja: Vredno branja vsake besede. Premislite. To ni ustvarjanje panike ampak preventiva, da ne pride do najhujšega tudi pri nas (kapacitet nimamo). Če vam za starejše ni mar, pa naj vas razsvetlim, da umirajo tudi mladi. #samPovem
13.3.
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.
13.3.
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
14.3.
Korona v razredni družbi | MLADINA.si, N'toko
Ne vem, če virus razlikuje med višjim in nižjim razredom. Izolacija je prekleto težka za zdravnike višjega razreda. Panika pa grabi tudi ljudi nižjega razreda.
16.3.
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
17.3.
Na sprehodu. Hitro hodiva po ozki poti med njivami, eden za drugim. Nasproti se nama približa mlajša ženska. Ko je kakih pet metrov pred nama, se naju izogne v širokem loku, kar po travi in starih brazdah. Pravilno. Samozaščitno. Če bi prišla korak bliže, bi se ji izognila midva. A vendar mi ostane čuden občutek, ki bi ga Prlek izazil z besedami: Ka sn jas peees?
18.3.
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.
18.3.
Zjutraj mi dostavijo časopis. Kdo vse ga je šlatal do zdaj? Ga bom pustil 48 ur zunaj, da vse pocrka.
19.3.
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.
19.3.
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
21.3.
Iz Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.
22.3.
NEDELJSKA PRIDIGA
Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. To pomeni, da ne verujem v Boga, Stvarnika in Osebo, ki je nekje, neodvisno od mene. Pa tudi sam ga po svoji potrebi in želji ne ustvarjam imaginarnega, da bi si lajšal svoje bivanje in pogled v prihodnost. Vsega tega ne potrebujem. Sem v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno vesoljnega nesmisla.

Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati njihova brezčasna sporočila.

Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,20 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Lk 17,21

Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so med nami, naši znanci in prijatelji.

V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogla biti računica "temnih sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo in krizo pokojninskih skladov. Torej?

In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus. Nesebično, brez računice.

Kar se računice tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh, pa pravi evangelij: Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Lk 9,62
22.3.
VIRUSNE DRAME
Ženske ne razumejo moškega ritma. Tudi moja ne. Tudi danes ne. Prej me je opomnila, naj pomijem posodo. Itak se ve, da jaz pomivam posodo, ne ona, ker pravi, da to škoduje njenim zgaranim rokam. Itak jo bom pomil. Ampak ne, ona, kot da sem pravkar prišel k hiši, mi mora dat navodila, me mora opomnit. Seveda sem pomil, ampak eno kastrolo sem pustil v duršlagu, da se odmoči prismojeni riž. (Nisem ga prismodil jaz. Nič hudega, težko je pogrevat rižoto.) Pa pride, pa začne pomivat tisto kastrolo. To ni še nič, vajen sem nezaupnic; če bi le lahko ostala tiho, pomila in šla. Ampak ne, mora komentirat, samopomilovalno, žrtev moje brezbrižnosti: Spet sem si zmočila roke, O, sveta Pomagavka, kdo te je pa gnal to pomivat, a ne moreš mal počakat?! To je to. Ne morejo mal počakat. Potem sem ji to predočil strokovno, "reflektiral", s pomočjo tistega vica, ko mož reče, da ga ni treba vsake pol leta opominjat, naj zamenja žarnico, če je rekel, da jo bo. Moško dane besede ne upoštevajo. Je skoraj dojela in se je v samoobrambi smejala. Meni sta bila pa moja duhovitost in strokovni pogum tako všeč, da sem se do solz nasmejal in pri tem vreščal kot pavijan (saj pavijani vreščijo, ne?). Čez nekaj trenutkov so pritekli ta spodnji (sin z družino) po štengah gor pogledat, kaj se dogaja med ubogim starim parom v tej stresni virusni izolaciji (so upoštevali distanco). Mislili so, da se žena joka, ker jo tepem. Kao obično!
Ko je nekoč zdravniku potožila to o rokah, je rekel: A nimate pomivalnega stroja? Ja, lubi boh, za tista dva krožnika! (Da ga v resnici ima, ponosnega na enakopravnost, je zamolčala. Ji zamerim. Me too.)
30.3.
DVOMLJIVCEM
40 million dead if we had done nothing
The COVID-19 pandemic could have infected 90% of the world’s population and killed 40.6 million people if no mitigation measures were put in place to combat it. Estimates from an influential modelling group at Imperial College London highlight the importance that acting early had on suppressing the outbreak. (Nature)
31.3.
Direktor NIJZ meni, da vladna zaostritev ukrepov za zajezitev epidemije ni bila potrebna | MLADINA.si. - Če ima razkuževanje samo trenutni učinek, ker kak okuženi takoj spet okuži razkuženo površino, če je nošenje mask brez veze (WHO), če je izolacija kršenje svobode, če so ukrepi pretveza za državni udar, potem pustimo, naj gre okužba svojo pot. Ker spadam v ogroženo skupino, lahko rečem le: uživajte in ADIJO!
31.3.
Ker spadam v rizično skupino, se globoko opravičujem vsem, ki se zaradi mene odtegujete svojim užitkom, svobodi in primernemu življenjskemu standardu in tvegate, da boste potem, ko mene ne bo več, živeli pod diktaturo. Želim vam, da ostanete večno mladi in da se vas bolezni in življenjske tegobe ognejo na daleč. Itak to vedno zadene druge! Srečno in adijo!
31.3.
Posebej se opravičujem ekscelenci Christini Lagarde, ker ogrožam svetovno ekonomijo. Verjamem, da bo v navezi z virusom in gospodom Trumpom našla ustrezno rešitev.
Biba: Blaz, drzi se! V Uk smo videli velike spremembe v vedenju ljudi, ko so spremenili kampanjo iz ‘zasciti se, da ne dobis virusa’ v ‘zasciti se, da ne preneses virusa’.
1.4.
Laura, ne dvomi. Gospa na osnovi površne primerjave dveh številk dvomi v razglasitev nevarne pandemije, razglasitev, ki je strokovno podprta. Upoštevaj: 1. ta virus je bolj nalezljiv in povzroča hujše poškodbe pljuč, 2. Letošne številke so nižje zaradi obsežnih preventivnih ukrepov, a se lahko še povečajo. 3. ustrezna primerjava je z Italijo, kjer se je virus sprva širil neovirano. V predelih Bergama je bilo 4x več umrlih kot običajno. - Propagando proti ukrepom ostro zavračam, ker je neetična. Poslušaj Blaža.
3.4.
Kroži pismo odbora za svoboščine. Ne bom ga podpisal, ker me to prizadevanje ogroža. Nočem žrtvovati svojega življenja za tvojo komoditeto.
4.4.
Če se o neki poti okužbe dvomi, je pa možna, je bolje biti previden kot opustiti previdnost.
4.4.
K Alenki Zupančič: Konec sveta me pravzaprav ne zanima preveč. Itak ga bo, sveta, enkrat konec. Zanima me samo, če bi svet povzročil moj konec. Ker pa me bo konec, predvidevam, pred koncem sveta, me konec sveta ne zanima. A sem filozof?
4.4.
Kaj je psihoza? Širjenje panike zaradi virusa ali zaradi diktature? Od česa ljudje sedaj umirajo?
6.4.
Spoštovani, primerjave podatkov 19-20 ne upoštevajo, da je število umrlih letos manjše zaradi preventivnih ukrepov. Če teh ne bi bilo, bi se okužilo najmanj 70% populacije, od tega bi jih 20% obolelo. ca 2,5% umrlo. Izračunajte. 1400 mrtvih. Podatki Trampuž
6.4.
Nekateri ne razlikujejo med pojavom "janša" in "corono-virusom" in ju enačijo. Zato se namesto, da bi se varovali pojava "janša", borijo proti razumnim ukrepom, ki jih predlaga vlada. Corona-virus povzroča bolezen, imenovano "covid-19", ki je zelo kužna in je lahko v določenem odstotku okuženih smrtna. Pojav "janša" do zdaj ni zahteval človeških življenj, tudi ne drugih bolezenskih pojavov, razen lažje do huje izražene histerije, imenovane "anti-janša". Najboljša preventiva proti temu pojavu in bolezni, ki jo povzroča, je skrb za delovanje sistema demokratičnih institucij, medijev in civilne družbe. Omenjena reakcija na pojav "janša" ima tudi svojo nasprotno obliko, to je, "pro-janša"; ima enake simptome. Katera oblika se bo pri kom pojavila, je odvisno od nano-memov, to je nano-delcev ideologij, ki se dedujejo oziroma prenašajo iz roda v rod. Eni imajo plave, drugi pa rdeče nano-meme. Igrajo tudi določeno vlogo v seksualnosti, oziroma ljubezni itd. Če so v normalni količini, prispevajo k skladnemu delovanju družbe in izmenjavi na oblasti, če jih je preveč, pa vodijo do omenjene bolezni, histerizacije.
6.4.
Hvala vam za odzive. Pojavila se je potreba po razlikovanju pojava "janša" ali "janšizem", kot ga imenuje N.K., in "osebe JJ". Oseba JJ je lahko v večji ali manjši meri žrtev pojava "j", lahko se ga pa popolnoma znebi. V tem smislu se zelo strinjam z mislijo J.S. in njegovo posrečeno formulacijo, da ima vsaka oseba pravico do popolne preobrazbe. Mislim, da se je ta začela s frizuro, če ste opazili. Strinjam se tudi s teoretično zelo podprto tezo, da vsak čas zahteva drugačno vrsto vodje ali vodij; turbulentni časi drugačen slog vodenja kot mirni. Tako sem včasih razlagal.
6.4.
Okoljevarstvena Greta iz Norveške je Kitajce pozvala naj ne uporabljajo tradicionalnih paličic za jest in naj ohranjajo drevesa. Kitajci so ji odgovorili, da naj še naprej hodi v šolo, kjer ji bodo
razložili, da so paličice iz bambusa, ki je vrsta trave. Svetovali pa so ji, naj ona in njeni prijatelji ne brišejo riti s toaletnim papirjem, ker ta pa je res iz dreves!
8.4.
Tu se vsi sam pritožujejo, čez tega pa čez unga. Ful negativne energije in pametovanja. Ne bom več tuki.
9.4.
Men je Čeferin všeč. Tekmo bi moral prepovedati Giuseppe Conte. Naš PM naj pošlje noto Italiji (za nazaj). (Prej sem zamešal Madrid in Milano, ker se ne spoznam na fuzbal.)
KAJ IMA ČEFERIN S CORONO?
19.2. sporna tekma v Milanu (UEFA)
23.2. Italija prepove javna zbiranja
11.3. SZO razglasi pandemijo
12.3. Slovenija razglasi epidemijo
(podatki Delo, 9.4.)
10.4.
Od štirih do ene
korona nam misli,
bivanje žene.
Od štirih do ene,
od osmih do treh,
zasloni v očeh.
13.4.
Vedno znova me čudi, da ljudje zanikajo resničnost verodostojnih podatkov. V Italiji je do danes odstotek umrlih od okuženih 12,7%. V Sloveniji 4,4%. Da je v Italiji višji, je posledica nepripravljenosti in lahkomiselnosti; da je v Sloveniji nižji, je posledica ukrepov. Politična paranoja naj ne prepreči izvajanja razumnih ukrepov. Za to sem življenjsko zainteresiran, zato mi ne hodite pred oči s fantastičnimi teorijami zarote in sebično svobodomiselnostjo. Meja tvoje svobode je moje življenje. Kapiš?
13.4.
Loti: Čista resnica, Blaž! Po Trnovem se vedno potekajo večerne žurke mladih po dvoriščih in balkonih ob omamnih vonjavah travice. Res jim je hudo.
Barbara, nasprotno, želim, da bi bilo tega čimprej konec. Konec pa bo, če se bomo držali ukrepov. Objavljam, ker mi grejo na živce tisti, ki zadevo jemljejo preveč zlahka in jo politizirajo. Spadam v ogroženo skupino in sem zainteresiran za to, da se okužba ustavi. Ostanite zdravi.

Potem mi je veliko fb-prijateljev vošilo za RD. Videl sem, da me imajo tudi tisti, ki so me včasih sovražili in se me bali zaradi statistike, zdaj radi, in sem se sklenil nekaj časa ogibati razprav o svobodi in diktaturi v času korone.

Izolacija in svoboda

Po fejsbuku se širi video nekega rojaka, ki nas poziva, naj se ne gremo izolacije, ampak naj gremo ven in živimo normalno kot prej. Po njegovem vsi ti zaščitni ukrepi služijo samo temu, da nas "oni", "vlada", "sistem", disciplinirajo,  da uvedejo diktaturo, totalitarizem itd. Izolacija ni potrebna, kajti tako ali tako bodo od virusa umrli samo stari s pridruženimi boleznimi, ki bi tako ali tako umrli, prej ali slej. (Prej ali slej bomo vsi umrli.) Izolacija pa bo povzročila ogromno gospodarsko škodo, ki bo morda terjala tudi  smrtne žrtve zaradi revščine, lakote, drugih bolezni. Njegov post sem na svojem profilu skril; nočem, da bi kdo mislil, da se strinjam z njim, ali da ga toleriram. Naj še dodam, da do vlade JJ ne gojim posebnih simpatij; je pa legalna, čeprav ji nekateri oporekajo legitimnost zaradi tedanje nizke udeležbe na volitvah, ki jih ravno razni uporniški »svobodnjaki« in nasprotniki »sistema« omalovažujejo. Drugo med dvajsetimi pravili, ki naj bi se jih držali v boju proti tiraniji, v knjižici proučevalca totalitarnih sistemov, zgodovinarja Timothyja Snyderja, O Tiraniji (slov. prev. 2017) se glasi: Varuj inštitucije. Varuj demokratične inštitucije.

Dajmo torej v oklepaj politično in psihološko motivacijo zgoraj omenjenega gospoda. A vprašanje ostaja. Vprašanje je dvojno: etično in sociološko. Etično se glasi: Ali smo upravičeni žrtvovati manjše število ljudi, da bi rešili večje število? Sociološko se glasi: Kakšne bodo družbene posledice izolacije v primerjavi z družbenimi posledicami stanja brez izolacije? Pri tem bi se omejil na družbene posledice za človekove pravice prebivalcev, med njimi so zdravje (življenje), svoboda, dostojanstvo.

K etičnemu vprašanju, vprašanju "generalske etike": ali lahko žrtvujem manjše število vojakov, da bi rešil večje število? Odgovor se zdi kot na dlani: lahko (če ne gre drugače). V našem primeru je težava v tem, da ne vemo, koliko ljudi bo umrlo zaradi zdravstvenih posledic splošne izolacije, ki mu bo sledil zastoj gospodarstva in družbenih služb; zdaj, srednjeročno, dolgoročno. Poudarjam, štejejo smrtne žrtve, ne splošno poslabšanje življenjskega standarda. Nobeno poslabšanje standarda ne sme odtehtati življenj, smrtnih žrtev, opustitve skrbi za zdaj obolele. Nihče ne more napovedati, koliko bo žrtev zaradi prihodnjega poslabšanja standarda in delovanja družbe. Ne vemo, kaj bo, zato ne smemo žrtvovati sedaj očitno ogroženih, da bi rešili neznano število morebitnih bodočih žrtev recesije, hudo bolnih ali umrlih. Ljudje se znajdejo in preživijo v skoraj vseh razmerah. V prihodnosti bodo na voljo nova sredstva za lajšanje stisk. K temu bi dodal še, da je napačno ocenjevati število žrtev epidemije po sporočenem številu umrlih. K temu je treba prišteti še vse v intenzivni negi, od katerih bi mnogi umrli, če ne bi bili v intenzivni negi. Če ne bi bilo izolacije, bi se povečalo število okuženih, s tem število obolelih, število potrebnih intenzivne nege med njimi in število umrlih.

K drugemu vprašanju. Kakšne bodo družbene posledice izolacije; kakšne bi bile družbene posledice opustitve izolacije? Pod družbenimi posledicami mislim na učinke na družbeno kohezijo, delovanje družbe sploh, in na človekove pravice.  Je izolacija pot v totalitarizem, njena opustitev pa jamči svobodo in demokracijo za ceno smrti peščice starcev? Kaj so družbene nevarnosti izolacije? Prvo nevarnost, to je omrtvičenje delovanja družbenih služb in gospodarstva z vsemi nadaljnjimi posledicami, rešujejo z denarnimi injekcijami EU.  Drugo nevarnost, odpravo demokracije, izkoristiti položaj za državni udar, spremembo družbeno-politične ureditve, preprečujejo notranja parlamentarna opozicija, mediji, vsaj del civilne družbe in ureditev EU. Res je, da za EU nismo ne vidni ne pomembni in da se zato v tem podalpskem sončnem vrtcu lahko zgodi tudi kaj mimo oči Evrope, a slej ko prej bi se unija zganila. Če pa se ne bi, če bi EU tolerirala diktature v svojih članicah, sama postala diktatura, nam pa tudi uživanje svobode v dezizolaciji ne bo pomagalo. K tej drugi nevarnosti, diktaturi, sodi tudi psihološka habituacija, nevarnost, da se navadimo ubogljivosti, pokornosti, skratka, diktature. 45 let smo živeli v diktaturi, pravijo. Kakšna je bila posledica? Smo se navadili? Očitno ne, saj se sicer ne bi zavzeli za svobodno, demokratično družbo, prav tisti, ki so nas navajali ubogljivosti!

Ohladite se, ostanite doma in poskrbite, da ne okužite sebe ali drugih.

VIRUSNE

Statistika obiskov mojega bloga v zadnjem času je porazna. Ni čudno. Zadnje obiskovalce sem odgnal s traktati o Bogu, potem pa nisem nič več objavil. Naj vsaj malo nadoknadim z re-fejsi (to je neologizem, ki se zgleduje po retvitih), viralnimi, pardon, virusnimi, od zadnjega nazaj.

***
OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE
Nina, nana, nano
strl si Milano,
skočil v Ljubljano.
Bi igral se z mano
rad?

***
z Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.

***
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
***
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.

***
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.

***
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
***
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
***
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.

O evtanaziji - okrogla miza

Ob izidu knjige dr. Matjaža Zwitterja Pogovarjamo se o evtanaziji (Slovenska matica 2019) je bila na Slovenskem knjižnem sejmu, v soboto, 30.11. ob 11. uri, okrogla miza o tem vprašanju. Za mizo so sedeli avtor knjige, dr. Zwitter, predsednik komisije za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč, filozof dr. Edvard Kovač in dddr. Andrej Pleterski, sin pokojnega akademika dr. Janka Pleterskega, ki si je želel evtanazije. Pogovor je - po uvodnem nagovoru predsednika SM, dr. Aleša Gabriča, usmerjala filozofinja dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice.

Pogovor sem sicer snemal s telefončkom, a tu lahko povzamem samo poglavitne misli posameznih govorcev, da bo ostalo še kaj prostora za moj komentar. Dr. Zwitter je dejal, da lahko gledamo na evtanazijo z več vidikov: z vidika trpečega bolnika, ki si želi končati mučno življenje; z vidika ideologije ali verskega prepričanja; z vidika zdravnika, ki bi moral izvršiti usmrtitev. Pri tem samo dejanje usmrtitve pravzaprav ne zadeva le zdravniškega poklica. Usmrtitev lahko izvede kdor koli, kot je bil v pomladanski debati o tem opozoril dr. Ihan. Vendar do zdaj nismo v nobeni državi zasledili, da bi oglašali: "Kdor si želi umreti, naj pokliče breplačno telefonsko številko, pa bomo prišli in ga usmrtili." Povsod se pritiska na zdravnike. Za zdravnike pa sama usmrtitev ni problem; problem so kriteriji za presojo, ali je usmrtitev upravičena. Ti kriteriji so: neznosno trpljenje, neozdravljiva bolezen in soglasje bolnika. Vsi ti kriteriji so nezanesljivi. Vsako trpljenje se da ublažiti, razen če ga pojmujemo zelo široko kot socialno ali psihično trpljenje. Diagnoza "neozdravljiva bolezen" je nezanesljiva; možne so pomote, možna nepričakovana izboljšanja; usmrtitev pa je nepreklicna. Splošnih statističnih napovedi o dobi doživetja pri določeni bolezni ne moremo brez tveganja pripisati posameznemu bolniku. Svobodna odločitev pri jasni zavesti, ki naj bi bila pogoj ob soglasju bolnika, bolnika v bolečinah in obdanega s svojci, je problematična.

Dr. Zwitter je dodal še nekaj opozoril o definicijah osnovnih pojmov, posebno ob govorjenju o "pasivni evtanaziji". Evtanazija je aktivna usmrtitev. Pasivne evtanazije ni. Pravilen izraz za to, kar nekateri imenujejo "pasivna evtanazija", je "opustitev zdravljenja". "Opustitev nesmiselnega zdravljenja pri bolniku, ki mu ne moremo pomagati; odklop od naprav, ki ga vzdržujejo pri življenju, je edino etična. Če zdravljenje samo podajšuje agonijo, je to /opustitev zdravljenja/ edino prava pot. To ni evtanazija. Če bi bila to evtanazija, bi lahko rekli, da so evtanazirani vsi, ki so umrli doma in jih niso v zadnjem trenutku pripeljali na urgenco; vsi ki umrejo v domovih ali na navadnih bolnišničnih oddelkih in jih ne preselijo na intenzivni oddelek." Poleg tega obstaja še "pomoč pri samomoru". To je "pomoč zdravnika, da bolnik sam s pritiskom na gumb konča svoje življenje."

Dr. Voljč je poudaril, da govori v svojem imenu, da pa se njegovo stališče ne razlikuje pomembno od stališča Komisije za medicinsko etiko, ki ji predseduje. Najprej se je zavzel za široko, demokratično, javno razpravo o tem vprašanju. "Naj se slišijo vsi glasovi". To je razmejil od razprave v zdravniških krogih. Zdravniki so, tako kot javnost, razdeljeni: eni so za evtanazijo, drugi proti njej. V Sloveniji slednji na srečo prevladujejo. Zakon namreč problema ne bi rešil. "Če se sprejme zakon, kot je predlagan, bi imel vsakdo pravico do (asistiranega?) končanja svojega življenja, tudi če ni bolan." "Kako naj grem kot zdravnik na poziv k nekomu, ki je zdrav, in ga usmrtim, samo zato, ker se je odločil, da noče več živeti. To je popolna negacija zdravniške etike..." Poleg tega, meni dr. Voljč, "ni mogoče nobenega zakona tako natančno zakoličiti, da ne bi bili možni obhodi." Izkazalo se je, da je evtanazija lahko prostovoljna, lahko pa neprostovoljna in prisiljena. "Ko ta vrata odprete, ne boste tega duha nikoli spravili nazaj noter, kot bi v zakonu želeli." Če tudi opustitev zdravljenja pojmujemo kot evtanazijo, potem ni problema; to pri nas že imamo.

Tudi dr. Voljč je dodal terminološko pojasnilo. Ni prav v zvezi z evtanazijo govoriti o paliativni oskrbi. Ta nastopi takoj, ko uravnavamo neozdravljivo bolezen. Hipertenzija je neozdravljiva, lahko pa jo uravnavamo - to je paliativna oskrba. V zvezi z evtanazijo mislimo na terminalno paliativno oskrbo, medicinsko pomoč ob izteku življenja. "Ko je že jasno, da nobeno zdravljenje več ne pomaga, da se življenje bliža koncu, je etično opustiti zdravljenja in s paliativno oskrbo, lajšanjem bolečin, duševne stiske, s higieno, pomagati človeku dostojno umreti." Nič več zdravljenja, nič umetne ventilacije, nič več dragih zdravil. Človeku pomagamo s tem, da ga ne zapustimo; pomagamo mu s stiskom roke, nasmehom.

Trojni doktor Andrej Pleterski je dejal, da je tu "kot sin svojega očeta ... /z zgodbo, ki nam je znana/... in kot koordinator skupine Srebrna nit, združenja za dostojno starost." Podaril je, da je v tej zadevi pristranski, kot so pristranski tudi na nasprotni strani. Pripravili so že vse "gradnike" zakona, treba jih je le še povezati v celoto. "Varovalk bo v zakonu dovolj, da ne bo prišlo do zlorabe." O knjigi (prof. Zwittra) je dejal, da je napisana za vse, ki ne vedo, za koga naj bi se opredelili. "Te ljudi skuša  knjiga odvrniti od podpore zakonu o evtanaziji, češ da bi zakon povzročil posledice, ki ne bi bile dobre."... "Knjiga je spretno napisana, berljiva. Razvidno je, na čem temeljijo strahovi, o katerih knjiga govori, kaj so argumenti nasprotovanja zakonu."Gre za rešitev problema, ki se ga ne da pomesti pod preprogo. ... Paliativna medicina ne reši vsega. KME ne priznava, da ko bi imeli rešeno vso paliativo, ta problem še vedno ne bi bil rešen. Zwitter prizna ta problem, a ni imel odgovora, rekel je samo, dajmo se pogovarjati. Tudi dr. Ošlak je imel pogum dati konkreten predlog, kako rešiti problem brez zakona. Ne želim predavati o tem, lahko svoje mnenje utemeljim, a to bi bilo že predavanje."

V nadaljevanju pogovora je dddr. Pleterski še dodal pripombe k razpravi o primeru Nizozemske, kjer se zakon o evtanaziji uspešno izvaja. Poročila, ki trdijo nasprotno, izvirajo po njegovem iz druge ali tretje roke. On pa je proučil izvirne uradne podatke o izvajanju zakona in lahko potrdi, da ni bilo primerov zlorabe.

Dr. Kovač je pohvalil izid knjige, dejstvo, da razjasnjuje pojme v tej debati, tako da zdaj vemo, o čem govorimo in se lahko posvetimo bistvenim vprašanjem. Potem pa je vljudno a odločno pribil: "Zagovorniki zakona pravijo, da bo ta zakon tak, da do zlorabe ne bo prišlo. Takega zakona še ni bilo. Stari rek pravi: Summum ius summa iniuria. Najboljše pravo, največja nepravičnost. Ni mogoče izključiti zlorab."

Poudaril je, da je ključno vprašanje človekovo dostojanstvo, dostojanstvo bolnika pa tudi zdravnika, v katerega avtonomijo ne smemo posegati in nanj pritiskati. Omenil je pojav neutemeljenega zdravljenja v bogatejših deželah, kupovanja odvečnih zdravniških storitev. "To je ista pozicija kot pozicija zagovornikov evtanazije." To je pozicija človeka, ki meni, da lahko odloča o življenju in smrti: eden za umetno podaljševanje življenja, drugi za skrajševanje življenja po svoji volji. Vendar človek na svetu ni sam. S svojim dejanjem prizadene drugega. Dostojanstvo človeka ni v tem, da bi odločal o življenju in smrti, je v tem, da upošteva, da je poleg njega tudi drugi; da skrbi za drugega.

Zagovorniki evtanazije navajajo stoike, ki so govorili: jaz sem posestnik življenja. Toda za stoiki je prišla judovsko-grška civilizacija, ki sprejema življenje kot dar. S to civilizacijo pa je prišel tudi racionalizem. Izumili so logiko. Za Grke je logika pogovor. Že otrok nekaj sporoča z govorico telesa. Racionalizem izključuje pojem skrivnosti. Kot da je dostojanstvo v tem, da nekaj razumeš. Lahko si predstavljamo osebni odnos, ki je več kot racionalističen. Stisk roke ali kaj podobnega, osebnostna vez je globlja kot racio. Osebnostno vez je imel dr. P. On je čutil, da se bo žena prebudila, in res se je prebudila po 15 mesecih kome. "Kar potrebuje umirajoči, je živ stik, nasmeh, stisk roke, živo osebno vez. Če se odpremo dostojanstvu skrivnosti biti, spoznanju, da je življenje dar, če vzamemo zares, da imamo odnose, da sem odgovoren za drugega. Človek nima absolutne oblasti, ne obremenjujmo ga s tem."

***

Zame so bili ti prispevki zelo poučni. Razbistril sem misel okrog opredelitve osnovnih pojmov in sprejel argument, da zdravnikom ne gre nalagati dolžnosti usmrtitve, čeprav bi se verjetno našli zdravniki, ki glede tega ne bi imeli pomislekov. Sprejel sem argument o nezanesljivosti kriterijev za presojo o upravičenosti evtanazije v vsakem posameznem primeru. V svetu je niz primerov sodnih zmot pri odrejanju smrtne kazni, naknadno odkrite nedolžnosti eksekutiranih. Če se motijo sodniki, ni razloga, da se ne bi motili zdravniki. Sprejel sem argument o načelni nepopolnosti zakonov in o vedno možnih "obhodih", ki vodijo v nepovratne zlorabe. Verjamem tudi dddr. Pleterskemu, da na Nizozemskem do zdaj niso odkrili zlorab pri odločanju za evtanazijo. Sprejemam argument, da je življenje dar (čeprav tistih, ki so mi ga podarili, ni več med živimi in jih moje zavračanje daru ne bi prizadelo) in da mora človek, ki si želi končati življenje, misliti na bližnje, ki jih bo to njegovo dejanje prizadelo. Morda se lahko za to dejanje odloči po pogovoru in v soglasju s tistimi, ki bi jih prizadelo.

Tako mi je navsezadnje ostalo samo še vprašanje, ki bi ga zastavil nastopajočim v razpravi, ki je ni bilo, ker smo prekoračili predvideni čas. Vprašal bi: kje se pri nas dobi trobelika, ali ustrezen pripravek iz nje, pilula, tinktura, čaj? Kajti uvidel sem, da ni etično od nekoga zahtevati, da te umori. Tudi ne od zdravnika, ki je najbližji meji med življenjem in smrtjo. To se zgodi le med tovariši v vojni ali podobnih skrajnih razmerah, ne more pa se ob bolniški postelji. Torej sem prepuščen samemu sebi. In Sokrat mi je zgled. Avtonomno in dostojanstveno. Vpričo prijateljev, ki jih je prizadel, a ki so hkrati začutili veličino njegovega dejanja.

Potem sem se spet spomnil Sigmunda Freuda (o njegovi evtanaziji sem pisal v tem blogu - Freud: primer evtanazije, 19.2.19; o tem sem napisal tudi pismo bralca v Delo). Naj na kratko ponovim. Freud je imel raka na čeljusti. Odstranili so mu polovico čeljusti in jo nadomestili s kovinsko protezo, ki jo je ljubkovalno imenoval "moja pošast". Rak je vseeno napredoval in od časa do časa so mu odstranjevali nekrotično tkivo. Imel je skupno več kot 30 takih operacij in trpel je hude bolečine. Za blaženje bolečin je jemal samo aspirin, ker je rekel, da raje trpi bolečine, kot da ne bi mogel jasno misliti. Vse do nekaj tednov pred smrtjo je delal, to je, sprejemal paciente in pisal. Potem ni mogel več. Okrog njega se je širil smrad, tako da se je njegov kužek čovčov stisnil v oddaljeni kot sobe.
Ko tega trpljenja ni mogel več prenašati, je poklical k sebi dolgoletnega osebnega zdravnika in ga vprašal, če se spomni dogovora, ki sta ga sklenila, ko ga je Freud vzel za svojega zdravnika. Max Schur, tako je bilo zdravniku ime, je potrdil, da se spomni. Freud je dejal: Zdaj je napočil tisti trenutek. Povejte Anni. In zdravnik mu je vbrizgal smrtni odmerek morfija. Freud je zaspal za večno.

Filozofu postavljam (nepošteno zahtevno) hipotetično vprašanje: Anno F. bi (je) očetova smrt prizadela v vsakem primeru. Bi bila manj prizadeta, če bi F. umrl po več dneh ali tednih bolečin in omamljanja z morfijem, omamljen, otopel, nejasne, motene zavesti ALI jo je bolj prizadelo, ko je umrl, to je zaspal, ob pomoči zdravnika, potem ko se je pri polni zavesti sam odločil, da konča trpljenje in življenje? Bi Freudu pomagalo ohraniti dostojanstvo, če bi ga, omamljenega, hčerka, ki je morda ne bi več prepoznal, držala za roko ALI se je čutil dostojanstvenega, ko je sprejel odločitev o svojem koncu in predvidel spokojen sen?