Hararijeva "namišljena ureditev"

Sinoči sem prebiral Yuvala Hararija, Sapiens; kot običajno z zamikom, ki mi je omogočil nakup (KUPUJTE KNJIGE!) žepnice namesto dražje, trdo vezane knjige (a s spodobno velikimi črkami). Začetek obeta svež in duhovit pregled bistvenih tokov in osnovne strukture človeške zgodovine. Očitno sodi H. med tiste zgodovinarje, ki se sprašujejo o "smislu" zgodovine, o njenih "makrostrukturah", o tem, kam gre človeštvo.  Ta težnja mi je blizu. V gimnaziji sem mislil, da je ves smisel nepotrebnega učenja zgodovine v tem, da se potrdi železni (marksistični) zakon zgodovine, to je razvoj človeštva iz praskupnosti preko sužnjelastništva, fevdalizma, kapitalizma, socializma, v komunistično brezrazredno družbo. Na nesrečo smo se zdaj od tam že vrnili nazaj v kapitalizem. Piketty v sodobnem kapitalizmu že zaznava elemente fevdalizma, oblikovanje dednih aristokracij. Lepo, no.

Hegel je videl v zgodovini uresničevanje svetovnega Duha, ki se preko svojih utelešenj vrača sam vase prav v individualnem duhu Georga Friedricha Hegla. (Tako nekako, ne jamčim za filozofsko korektnost.) Bolj vsakdanje so teorije, ki vidijo v zgodovini neprestan napredek k vse boljšemu in vse bolj človečnemu življenju. Atomski arzenal za večkratno uničenje Zemlje menda zagotavlja večni mir. Njihovo nasprotje so pogledi, ki ne vidijo nič drugega kot kaotično brcanje "miši v mleku", s tem, da ne upajo, da bo iz mleka kadarkoli nastalo maslo, da bi miška lahko splezala iz lonca. H. misli, da je miška v pasti.

Človek se je ujel v zanko, ki jo je ves čas spletal sam. Dokler je bil lovec in nabiralec, je šlo v redu, v soglasju z naravo v samooskrbnih, trajnostnih manjših skupnostih. Tudi meni se zdi življenje zgodnje neolitske skupnosti v Lepenskem viru ob Donavi v Srbiji idealno. Vsi skeleti so imeli krasno ohranjeno zobovje, ki je za življenja živelo po taborniško, grizljalo pečene ribe, trlo okusne oreščke in se sladkalo z gozdnimi jagodami. Potem je človek začel gojiti pšenico, še več pšenice za še več ljudi in tako dalje do sedmih milijard in opustošenega planeta - in kovinsko-keramične proteze namesto zob v mojih ustih in podobnih nadomestkov za druge ude pri drugih ljudeh.

H. prepričljivo pokaže, kako si je človek začel žagati vejo, na kateri sedi. Pri pojasnjevanju kompleksnih urbanih družb mu pa zmanjka. Njegova teorija o "namišljenih ureditvah" je precej neznosna in tu sem se zataknil.

H. izhaja iz lucidne ugotovitve: "Večino vojn in revolucij v zgodovini ni sprožilo pomanjkanje hrane. Francosko revolucijo so začeli dobro rejeni pravniki, ne lačni kmetje. ... rimska politična ureditev (je) propadla prav v času največjega bogastva ... Jugoslavija je imela ... več kot dovolj virov, da bi nahranila vse prebivalce, pa je razpadla v grozovito krvavi vojni." (str. 111) Vojne, revolucije, propade in razpade držav povzročajo torej ideje ali vizije ureditev, fantazije, izmišljije, "namišljene ureditve": ideja o svobodi, bratstvu in enakosti; ideja o dobri ureditvi države; ideja velike države za veliko nacijo. Bo kar držalo. V nadaljevanju pa se s H. ne morem več strinjati.

Zakaj imajo te izmišljije tolikšen učinek? Zakaj, vraga, se ljudje ne morejo sporazumeti brez uničevalnih spopadov, ki jih zanetijo izmišljotine? Omenjene katastrofe izvirajo, po H. iz dejstva, da se v ljudeh, razdeljenih na male skupine, v nekaj tisočletjih od začetka kmetijske revolucije do nastanka urbanih družb, ni razvil "občutek za množično sodelovanje". Namesto množičnega globalnega, planetarnega sodelovanja, nadaljujem neizrečeno misel, so se ljudje, živeči v razširjenih družinah ali krajevnih skupnostih, povezovali (torej vendarle sodelovanje) v rodove, plemena, ljudstva, narode, nacije, in večnacionalne države, ki se spopadajo za življenjski prostor in eksistenčne dobrine. V dobi lova in nabiralništva je "kljub odsotnosti takih bioloških nagonov sodelovalo na stotine ljudi". Zakaj? "Zaradi skupnih mitov", pravi H. "... ljudje (so si) izmislili zgodbe o vplivnih bogovih, domovinah in delniških družbah, da so zagotovili potrebne družbene povezave ... osupljive mreže množičnega sodelovanja". Nastane Hamurabijev zakonik, ki se sklicuje na Boga, ko vzpostavlja družbeni red - prva "namišljena ureditev", ki temelji na mitu.Tega sodelovanja zaradi skupnega mita, meni H., ne gre idealizirati. "Večina mrež medčloveškega sodelovanja je temeljila na zatiranju in izkoriščanju." "Vse te mreže sodelovanja so bile 'namišljene ureditve'. Družbene norme, ki so jih ohranjale, niso temeljile ne na zakoreninjenih nagonih, ne na osebnih znanstvih, temveč na veri v skupne mite."

To je torej H-jev biologistično-idealistični sociološki nazor. Zakaj biologistični, saj vendar trdi, da družbena ureditev temelji na izmišljeni veri v bajke, v kulturni proizvod? Druga možnost, ki jo ima v mislih H. in zanjo ugotovi, da, žal, ni temelj reda, so naravni nagon in neposredni živi stiki med ljudmi, "občutek za množično sodelovanje", ta manjka, tega H. pogreša, iz tega občutka, gona, bi ljudje naravno sodelovali tudi v kompleksnih družbah. Ljudje nimajo nagona po sodelovanju v velikih množicah, ker so navajeni le malih skupnosti. Zato so potrebne bajke kot nadomestek. Velike množice držijo skupaj bajka o bogovih, bajka o domovini, bajka o delničarstvu. Da so te bajke resnične, oblastniki prepričajo ljudi zlepa ali zgrda. Ta teorija pretirano poudarja vlogo ideologije, družbene zavesti, kot dejavnika družbene kohezije in reda v obžalovani odsotnosti naravnega nagona k sodelovanju.

Kaj manjka v tej zgodbi, preden pridemo do bajke? Manjka vsa "družbena baza". Manjka uvid, da po prehodu v kmetijstvo razvoj tehnologije in organizacije dela (proizvajalnih sredstev) vodi na eni strani do množičnega sodelovanja ljudi v proizvodnji in distribuciji; sodelovanja, ki je pogosto posredno, ne da bi sodelujoči vedeli drug za drugega in se zavedali verige in mrež, v katerih sodelujejo; ne da bi to spremljal sentiment sodelovanja, iz gole nuje po preživetju. Nastanejo viški proizvodnje, namenjeni prodaji; ustvarijo se mreže proizvodnje in prodaje, ki so oblika povezanosti med ljudmi, množičnega sodelovanja brez "nagona po sodelovanju". Pride do delitve dela med kmetijsko proizvodnjo in obrtmi, ki ji služijo, in do menjave proizvodov, do nastanka denarja in denarnega gospodarstva, ki je kompleksna oblika povezanosti in sodelovanja. In pride do tega, da eni proizvedejo več, drugi manj; prodajo več in manj, si tako ali drugače pridobijo več premoženja. Oblikujejo se premoženjski razredi, rodi se izkoriščanje in zatiranje. Šele potem pride Hamurabi. Ljudje sodelujejo in so povezani v mrežah proizvodnje, organizacije, nabave, prodaje; so razslojeni in izvajajo oblast, preden oblastniki začutijo potrebo po opravičevanju svojih naşilnih dejanj - z bajkami.

Družina ne nastane zato, ker bi si jo zamislil kak vladar. Naselbina ne nastane načrtno; nastane, ker je kraj ugoden, da se tam ustavljajo plovila, vozovi, da se kupčuje. Kmetijstvo ni "namišljena ureditev". Ni se razvilo zato, ker bi si ga zamislil kak minister za kmetijstvo. Kamnosek, kovač, usnjar postaneš, ker v zameno za obdelan kamen, podkev in sedlo dobiš hrano in obleko, ne zato, ker bi tako predvidel umni Hamurabi. Proizvajanje, izkoriščanje, prilaščanje, vladanje so nastali, so se razvili postopoma zaradi potreb ljudi, ne načrtno, četudi so kasneje to predstavljali kot božji načrt. 

H. opozori na vlogo ideologije pri doseganju in ohranjanju družbene kohezije in reda, vendar njeno vlogo pretirano poudarja. Družbe ne obstajajo zaradi skupne vere v karkoli ampak zaradi kohezije, ki jo ustvarjajo delitev dela, tehnologija, vzdrževanje proizvodnje in družbenih dejavnosti, ki zadovoljujejo človekove potrebe. Skupne vrednote so zgolj eden od dejavnikov družbene kohezije in reda. 

Javorca - Čedad

Članice druge skupine italijanskega tečaja na Tretji univerzi so kar same organizirale izlet (6.6.2014), ki je bil po eni strani namenjen spoznavanju italijanske kulture in obmejnega sveta, po drugi pa posvečen 100. obletnici začetka 1. svetovne vojne. Pot: Ljubljana - Tolmin - Javorca - Čedad - Gorica - Ljubljana. Vabilu sva se rada odzvala, saj na tisto stran redko zaideva, na Javorci pa sploh še nisva bila. Vreme je kazalo na bolj kislo, a dokler si v avtu, je v bistvu vseeno; samo da nisi moker. Do Tolmina smo peljali "okrog", čez Vipavsko dolino, mimo Gorice in potem ob Soči navzgor.

 V Tolminu je vreme še kar zdržalo. Pravzaprav sem zdaj prvič v Tolminu, mestu ob sotočju Soče in Tolminke, stopil na trdna tla. Nič ga ne poznam, pa sem imel od tam več pridnih študentk. To je pravzaprav precej grdo in je znamenje dokajšnje življenjske ravnodušnosti. Človeka bi moralo zanimati, kje živijo 'njegovi' ljudje. Včasih so učitelji obiskali vse svoje učence na njihovih domovih. Seveda, polno izgovorov je, da danes tega ne počnejo več, a bi morali najti poti. Zadržali smo se za jutranjo kavo, tako da ni bilo časa za kak bolj sistematičen ogled kraja, v katerem je sicer več ogleda vrednih znamenitosti.

Iz središča Tolmina je kombi zavil desno ob Tolminki in se zagrizel v breg nad sotesko Tolminska korita. Kar dolgo smo se vozili po ozki gozdni cesti, vsekani v breg. Slišali smo komentarje, češ da je tako, kot da smo v Nepalu; voznik pa je le prizanesljivo odkimaval, češ da ni to nič. Izstopili smo pod kažipotom, kjer se je pot strmo vzpela. Po dobre četrt ure hoje v hrib smo nad seboj zagledali leseno cerkvico na vrhu širokega in visokega stopnišča. Javorca je na začetku široke krnice med Krnom na zahodni in Bogatinom na vzhodni strani. V gimnazijskih letih sem stal na obeh teh vrhovih.

Po zahodnem grebenu s Krnom je med 1. svetovno vojno tekla avstrijska frontna črta, tu pa je bilo zaledje z vso "logistiko", oskrbovalnimi potmi, bolnišnico. Cerkev so na pobudo dveh avstrijskih inženirjev gradili vojaki z gradivom, ki so ga našli v okolici. Zanje je sodelovanje pri gradnji pomenilo predah od bojev in meditacijo ob soočenju s trpljenjem in smrtjo okrog njih. V cerkvi so na lesenih ploščah, narejenih iz zabojev za strelivo, vžgana imena njihovih padlih tovarišev. Kolegica nam je ob ogledu prebrala odlomek iz izletniškega priročnika publicista Željka Kozinca, ganljiv opis okoliščin gradnje. Ko smo vse to poslušali, so se oblaki spustili prav nizko, začelo je rositi in občutek sem imel, da se nas je ta odmev spokojnosti in nenavadne molitve sredi vojnih grozot vseh dotaknil. Potem smo slišali še odlomek iz Hemingwayeve knjige Zbogom orožje, kjer na kratko omenja bistro zeleno reko, ne da bi navedel ime te "bistre hčere planin, brdke v prirodni nje lepoti ". http://www.simongregorcic.si/pesmi/soci Kaj bi se Amerikanec poglabljal v naše bolečine! Tako smo se dostojno in lepo - po zaslugi naših kolegic - spomnili strašne vojne, ki ji je čez borih dvajset let sledila druga, še strašnejša. Mi pa bomo, upajmo, ves svoj vek tukaj preživeli v miru. Nadvse srečna generacija!

Čez mejni prehod Robič smo zavili navzdol proti Čedadu. Tudi v Čedadu sem se že bil nekoč ustavil, a nič ogledal. Zdaj je bilo več časa. S parkirišča nekje na robu mesta smo se napotili proti središču te nekdanje prestolnice Langobardov. Najprej v cerkev, kot se spodobi, v cerkev Marijinega Vnebovzetja. Kot večina cerkva se mi tudi ta zdi lepa. V cerkvi je pač posebno vzdušje; prav je, da so, pa naj si o zagrobnem mislimo kar koli že. Služijo predgrobnemu: za pomiritev, premislek, zahvalo in upanje.





V prestolnici Langobardov smo se namenili ogledati langobarski tempelj, pa niso računali na nas sredi sieste in moramo počakati do popoldanskih ur. Sprehodimo se čez most nad Nadižo, tako lepo okrašen s koški cvetja, ki nikakor ne pristaja k njegovemu imenu - Hudičev most mu pravijo. Pogled z njega v globino soteske pa ima nekaj skupnega z imenovanim: hudičevo globoko je.

Da bi lažje dočakali uro, ko odprejo "tempietto", sedemo pod plahto k gostilnici pod cerkvijo, da bi kaj prigriznili. Na jedilnem listu v veliki mapi, kolikor se spomnim, le dve jedi. Ena od njiju je "frico". Kaj je to? K sosednji mizi je birtinja prinesla nekakšen rumenkasto zapečen lepo okrogel hlebec, ki je pokrival ves krožnik. Mamljivo; dajmo to. S pomočjo naše profesorice Katarine naročimo to čudo. Katarina je pametno naročila en tak hlebec za vse tri. Moja naloga je, da zadevo razrežem na tri dele. Ko zarežem v rumeno skorjo, hlebec zleze skupaj v nekaj dokaj neuglednega, na nož pa se nekaj lepi, da komaj dokončam rezanje. Tako je s to rečjo: na krompirjev pire potresejo sir in vse skupaj ocvrejo. Ko vržejo na olje, se zadeva napihne in "cucchiaio" doživi orgazem; ve, da bomo padli na videz, na luft, na ništrc. Ma, poplaknemo z "una birra piccola" in smo zadovoljni, ker smo odkrili nekaj novega.

"Tempietto", langobardski tempelj, je res vreden ogleda. Nevelik prostor, kot kakšna kapela, je okrašen s čudovitimi ornamenti. Kolegica zgodovinarka, ki nam razlaga, se čisto razneži. Gneča je, v ozkem prostoru ne najdem zornega kota za posnetek... Iz templja vodi pot visoko nad reko po ozkem odprtem hodniku z lepim razgledom na reko in hiše ob njej.

Ko pridemo spet na mestno ulico, pravzaprav na majhen trg, nihče ne ve, kje smo. Kako priti do našega kombija. Kot edini moški v družbi dobim (v skladu z naravnim zakonom spolne prevlade in ženske dostojnosti - ne spodobi se, da bi ženska ogovorila moškega) nalogo, da povprašam stara gospoda, ki se pomenkujeta tam na klopi. Gospod je kar malo v zadregi (kasneje ugotovim, da bi bilo nemogoče tujcu uporabno opisati vso pot) in nas napoti samo navzgor do cerkve - potem se pa znajdite. Katarina me je pohvalila, da sem vljudni vprašalni stavek oblikoval slovnično in sploh pravilno. Skozi staro mesto, kjer se na vsakem koraku odpirajo razgledi na starinsko arhitekturo, se napotimo do cerkve, potem pa smo res kar sami našli pot naprej.

Med tem pohodom sem ujel pomenek kolegic. Ena je dejala, da bi v tem mestecu kar živela. Druga se je strinjala, tako mirno je in lepo. Tudi jaz sem se molče strinjal z njima.

Milano in Boromejski otoki

Ta dnevnik je žrtev pomladi; njeni tokovi me odvrnejo od pisanja. Moram se pošteno potruditi, da se zberem za takole nalogo. - S tečajem italijanščine pri Tretji univerzi smo letos odšli na nekoliko krajši izlet kot lani, na dvodnevni izlet v Milano in na Boromejske otoke (17. - 18. 5. 14). O izletu sem moral za domačo nalogo napisati poročilo v italijanščini, ki sem ga naslovil Sedem čudes nekega potovanja. Saj veste, Italijani radi malo pretiravajo, da se lepše sliši. Se bom tudi tule kar držal tistega poročila. Izpred Hale Tivoli naj bi se odpeljali v soboto ob treh zjutraj. Najdite mi tistega, ki se mu to zdi sprejemljiva ura. Zelo neudobno, bi rekli. Vendar smo se ob napovedani uri vsi zbrali tam in odpeljali v veselem pričakovanju. To je gotovo prvi čudež, ki se nam je zgodil. Po osmih urah vožnje po Padski nižini smo prispeli v Milano živi in dobro razpoloženi tudi brez tiste črne pijače (che si chiama Jaegermeister), s katero so nam stare bajte stregli na našem prejšnjem izletu. Drugi čudež, ni dvoma.

Za ogled milijonskega Milana smo imeli dobri dve uri. Izkrcali smo se pred ogromnim, temnim, opečnim gradom Sforza in takoj napotili na dvorišče gradu. Kvadratno obzidje s stranico 200 m, štirje stolpi v ogliščih, dva valjasta, dva kvadratna, visok vhodni stolp, imenovan stolp Filareta po njegovem florentinskem konstruktorju, sedem metrov debelo obzidje - druge dimenzije, kot smo jih vajeni doma. Pri poslikavah sta sodelovala Leonardo in Bramante. Tretji čudež. Grad je bil zgrajen kot trdnjava, a ni bil nikdar oblegan, ker so njegovi gospodarji vedno izdajalsko prestopili na stran napadalcev; kasneje je služil kot dvor grofom in knezom tem in onim, danes pa so v njem muzeji. Časa je za posnetek, dva, za ogled kakega muzeja ga ni. 

Rad bi šel v prostrani park, ki se drži gradu, a videti moramo še bolj konkretne znamenitosti. Kak kilometer naprej po območju za pešce in pridemo do katedrale. A mi se ji najprej izognemo, krenemo skozi Galerijo Viktorja Emanuela, s stekleno kupolo povezano križišče ulic - na sredi so mozaični grbi nekaj italijanskih mest, okrog njih sobotna gneča - da bi si ogledali znamenito opero La Scala. Nič posebnega ni. Tudi tu so nič kaj ugledni stavbi iz enega prejšnjih stoletij dodali kocko, ki se, čeprav visoka, nekam sramežljivo skriva v ozadju. Ljubljanska opera s poudarjeno črno kocko vred je manjša, a meni se zdi lepša z okoljem vred. Dodana modernistična kocka, sicer predmet posmeha in zgražanja mnogih, posrečeno poudari sijočo belino stare opere. 

Sveti Mariji posvečeno poznogotsko katedralo (Il duomo) z njenimi 3600 skulpturami, stebriči in nadzidki in širokim pročeljem si prav tako ogledamo le od zunaj. Seveda je arhitekturni čudež. Četrti. Na prostranem trgu pred katedralo kot v posmeh nekdanji pobožni zbranosti - ploščad pred katedralo Matere Božje v Guadalupi v Mehiki verniki premerijo na kolenih - bučno propagiranje nogometnega in košarkaškega prvenstva - kdaj že? kje že? - z nagradnim metanjem žoge v koš (ali kam že?). Pobegneva iz vrveža, da bi ustregla drugi profani potrebi: oglasila se je lakota. V kiosku dišijo nekakšne riževe krogle v velikosti krofa, polnjene z omako in nekaj mesa. Niso čudež, so pa prav okusne in ravno dovolj. Sedeva na nadzidek, prisluhneva afriškim ritmom malega črnega ansambla, pojeva do konca. Nadaljujeva po območju za pešce nazaj proti gradu - skozi nekakšen plastičen slavolok, ki naj bi predstavljal vhod na svetovno razstavo. Drugo leto naj bi bila v Milanu svetovna razstava, povsod so vidni plakati in simboli te prireditve, v časopisu, ki sem ga kupil na postajališču ob avtocesti pa sem prebral, da je še vse skupaj v zraku, ker ni denarja. Tudi to ni čudež.

Pod grajskim obzidjem, kjer je bil nekoč obrambni jarek, je sodobni 'sejem': paviljoni z vsakovrstnimi dobrotami na obeh straneh. Za 'študenta' italijanščine zelo poučno, raznovrstni formaggi, salumni, olive - pester besednjak. Pozornost mi vzbudi napis 'naravna viagra' ob nekih podolgovatih, 30 cm dolgih (sic!), ozkih, rdečih, prekajenih zadevščinah - pa menda niso to penisi vragsigavedi kakšnih prascev ali merjascev? Po starem načelu, da se podobno zdravi s podobnim, bi bilo prav lahko tako. V nekem paviljonu z britansko zastavo prodajajo vseh vrst marmelade; ne samo iz sadja, iz vsega, kar je mogoče pripraviti v tej obliki. Pikantna čebulna marmelada, marmelada iz rdeče čebule s čilijem. Pokusiva in kupiva. Prav lepo se je kasneje podala h kremenateljcu. Pravi čudež, vam rečem. Še eno pivce s sopotnikom in že smo spet v avtobusu, smer Lago Maggiore.

Veliko jezero - res je največje v Italiji (del sega v Švico), dolgo 65 km, pravijo, da tudi najlepše. Ustavimo se v kraju Stresa na zahodni obali jezera, od koder peljejo ladjice do Boromejskih otokov. Nad obalo cesta, nad cesto hoteli, prekrasni hoteli z balkončki, vse v čudovito aranžiranem cvetju - okus po fin de siecle. Lonely Planet pravi, da je to raj za angleške in nemške turiste in da se je poleti temu kraju bolje izogniti. Kljub temu recimo, da je vse skupaj čudež. Šesti? Jezero je na nadmoski višini približno 200 m, viden je vpliv morja: palme, drugo mediteransko rastje. Sprehodimo se ob obrežju pa spet na avtobus. 

Pred večerom moramo priti do 'našega' hotela. Avtobus se vzpenja po serpentinah. Kam gremo? Kam nas peljete? Postajamo nejevoljni. Da bi malo sprostila vzdušje, vodička zastavi nagradno vprašanje: Kolikšno višinsko razliko bomo premagali? Hm, bomo videli. Avtobus se ustavi v naselju Premeno, pred hotelom Moderno, na nadmorski višini 850 m, toliko kot Kranjska gora. Lep hotel, sobe so malce zastarele, spodnji prostori, razni saloni, lože, so mi pa všeč. Večerja: postana mineštra, lazanja, piščanec. Piščanca ne jem. E, gospod ne je, ne je, alora lazanja. Saj je bila užitna, lazanja, ampak vse skupaj - porazno za slovito italijansko kuhinjo. Negativni čudež. Spali pa smo dobro: primerno utrujeni, osvežujoč srednjegorski zrak, dobre postelje. Do tedaj sem v naravnem laboratoriju italijanščine spregovoril pet italijanskih besed: Signora, una birra piccola, prego. Mislim, da so te besede že ponarodele - med Slovenci. Zdaj pa sem po v bistvu skromnem zajtrku srednjegorsko razpoložen ogovoril starejšo gospo v recepciji. Hotel sem natančen podatek o nadmorski višini tega kraja. Potrdilo se je, da smo na 850 metrih. Potem sva izračunala, da je od Premeno do Rima približno prav toliko kot od Premeno do Lubiana. To se je nama z gospo zdelo zelo pomenljivo. Ljubljana se je v odnosu do njenega kraja uvrstila nekako na isto mesto kot Rim, Romaaa... Gospa me je s tem zelo počastila; bila je vesela, ker sem govoril italijansko!

Spustili smo se nazaj do Strese in vkrcali na gliser. Boromejski otoki (imenovani po florentinski družini Borromeo) so trije, zraven pa še neki otoček in ena čer. Fantje, ki vozijo čolne, delajo to od zore do mraka bolj ali manj vse leto in so primerno razposajeni. Gliser se z vso hitrostjo požene proti obali, dih nam zastane, saj se to ne more dobro končati, v zadnjem trenutku pa možak zavre in čoln se nežno spusti v z gumami oblazinjen pristan. Isola Madre. 



Sprehodimo se skozi rezidenco - pozabil sem čigavo - 18. stoletje, krasne sobane, a vse samo vhod in uvod v park, res zanimiv in vreden ogleda. Menda rastejo v njem najvišje palme v Italiji; bambusov gozd, mogočna drevesa, čudovito cvetje, pavi (redkost je bel pav), fazani, papige. Vse lepo urejeno in negovano - ve se čemu. Vsekakor čudež. Lahko bi tukaj preživel ves dan, kaj en dan, pol življenja (kot nepoboljšljiv meščan). A otoki so trije in na voljo manj kot en dan. 

Isola Bella. S čim vse so se ljudje ukvarjali, kaj vse snovali! Ta otok je 'zgrajen' kot ladja: s krme z mogočno palačo, pod njo smo pristali, se pomikamo proti baročnemu parku na premcu vmes pa se vzpnemo na veličasten 'poveljniški most' v obliki umetelnih arhitekturnih zavojev in mogočnih skulptur. Povsod pisano cvetje. Vreme nam idealno služi, razpoloženje je na višku - prilika za skupinsko sliko z gospodom. 


Tele ture so dobro načrtovane. Ko pristanemo na Ribiškem otoku (Isola dei pescatori), se nam že oglaša želodec; ravno prav, saj je na vsakem koraku kaka gostilnica. Ta otok je še najbolj podoben tistemu, kar imamo pri nas za normalen morski otok: visoke hiše, ozke uličice, vse tlakovano. In povsod diši - tokrat ne po akacijah, glicinijah, mimozah, magnolijah (saj sploh ne vem, če kaj dišijo) ampak po pašti in ribah. Nekaj bo treba pojesti. Hodiva in hodiva od gostilne do gostilne, ali nama ni všeč, ali je polno - na, navsezadnje bova ostala brez jesti, če se bova obirala. Na koncu sva tam, kjer sva začela, pri restavraciji na pristaniškem pomolu, tako rekoč 'fast food'. Naročiva pico in pašto milaneze, dobiva hitro, pojeva hitro, pač, bilo je užitno, predvsem pa 'fast'.

Pa ne da smo že na koncu čudežev? Ne še. Čudež je tudi to, da smo se živi in zdravi po vožnji v gostem prometu vrnili domov še dovolj zgodaj, da se je splačalo iti spat.

Čudežev je bilo več kot sedem. A taka je narava čudežev. Nepredvidljivi so.

Padec Evrope

"... drama preseneti - s svojo praznino." - Aljaž Kovač, Gledališki list


Ob otvoritvi hotela Evropa, ki naj bi bil v bistvu kurbišče, saj je ob vsaki postelji bide, se zbere krajevna elita. Ko ostali povabljenci odidejo, ostanejo le še lastnik z ženo, njegov poslovni ‘prijatelj’ bankir, zakonski par - mlad povzpetnik s hrepenečo ženo, poklicna ‘gospodična’, pustolovec-svetovni popotnik in novinar krajevnega časopisa. Zunaj so demonstracije, varnostnik pride povedat, da so izhodi zaprti in da je najbolje, da počakajo, da se stvar umiri. Družba sklene, da se bo medtem pač zabavala. Da bi bil užitek takojšen in intenziven, jim ‘gospodična’ razdeli tabletke, ki jih použijejo s šampanjcem. Novinar nastopa v začetku kot nekakšen moralist, kritik in nasprotnik povzpetniškega in nasilniškega lastnika in se brani vzeti drogo, ko pa se izkaže, da tudi on šmira z ženo njegovega uslužbenca in ko ona požre tabletko, češ naj gre vse k vragu, tudi on popusti. Zabava se odvija v slogu zajebancij, svetovni popotnik in plejboj, ki osvaja ‘gospodično’, pripoveduje zgodbe o svojih seksualnih peripetijah s ta črnimi v Afriki itd. Tedaj pa varnostnik najavi, da se je v hotel zatekel nekdo z ulice. Lastnik pravi, naj ga pripelje noter. Varnostnik porine noter fanta, ki ne govori (in do konca se ne razkrije, ali noče, ali je nem), ki pa je očitno prestrašen. Lastnik ga začne siliti s pijačo, ki jo nemi zavrača; to posiljevanje se stopnjuje, dokler lastnik popolnoma ne popeni in veli, naj vržejo mulca ven. Ko ga zgrabi varnostnik, se fant vda in popije nekaj vina. Zdaj se ve samo, da nikakor noče nazaj na ulico, kjer divjajo protesti. Od preostale družbe nekateri sočustvujejo z njim, drugi ga skušajo izkoristiti, recimo bankir, ki mu ni dosti do žensk, fanta bi pa pošlatal. Ženske ga probajo zapeljati, zvirajo se pred njim, razgaljajo, nastavljajo se mu, nasilno ga poljubljajo, a fant ne trza. Družba je v dvomu, ali je fant sploh moški. Položijo ga na mizo in slečejo, ugotovijo, da je kar dober moški. Pri tem pride do ruvanja, fant se brani pred lastnikom, vskoči varnostnik in ga ustreli. Nato prileti s ceste kamen, razbije se okno dvorane. Varnostnik nažene družbo ven, nad truplom si potisne pištolo v usta, poka ne slišimo, kajti na ves glas zadoni finale Beethovnove devete, evropska himna.

Okvirna ideja je seveda stanje sveta, stanje v Evropi: požrtost uživaških elit, razpad vrednot, kurbarija taka in drugačna, korupcija, povzpetništvo na eni strani, na drugi protesti, demonstracije; priseljenci-tujci, ki nimajo besede, so ‘nemi’ in ki jih hočemo nasilno ponašiti. Vzgibi sočutja so šibki, egocentrični; le še varnostnik, zanesljiv profesionalec (proletariat?), ima občutek za to, kaj je prav in poravna smrt za smrt.

Zadeva se gleda, brez odmora dobro uro in pol, vendar se veseljačenja, pijanskega rezgetanja in neslanih duhovitosti naveličaš. Pritegnilo me je v začetku, dokler se vloge niso razvile, in na koncu, ko se dogajanje zelo hitro razplete. Vmes je pa, kot bi pač z balkona opazoval kakšen žur do kraja zadetih in poživinjenih osebkov. Čeprav so nekateri osebki videti nekako bolj človeški kot drugi, so na koncu vsi ista ravnodušna banda. Občutek sem imel, da je tudi igralcem mučno dve uri kričati drug na drugega in se zvirati v pijanosti.

Igra me ni pretresla. Nič novega mi ni povedala. Vse to sem videl že v TV-dnevniku: pokvarjenost uživaških kvazi-elit, konformizem kvazi-upornikov, nasilno asimilacijo, policijsko nasilje, neme nedolžne žrtve oblastnega terorja. Je resničnost hujša od fantazije?

Gledališki list pripisuje igri vsakršne globokoumnosti. Meni pa se zdi precej enostranska, poenostavljena agitka, precej "politično korektna" v krogih mladih protestnikov (99-odstotkov in 15o) in starih socio-nostalgikov, v nasprotju z zagotavljanjem avtorja, da mu ni do tega, da bi razglašal svojo "revolucionarnost". Mislim, da je stvarnost mnogo bolj kompleksna, moralna pokvarjenost na eni strani, pa tudi sočutje, neravnodušnost in iskreno prizadevanje na drugi, mnogo bolj enakomerno porazdeljeni.


Avtor je svojo zgroženost nad dogajanjem v svetu izrazil v svoji igri; igralci tako, da so prevzeli nehvaležne vloge. Sem se jaz oddolžil tako, da sem si to ogledal? Sem manj ravnodušen? Če da, kaj naj storim? Naj se naučim pilotirati Boeing? S kakšnim učinkom?
Vir: Gledališki list SNG Drama, Ljubljana. Letnik XCI, Številka 12, Sezona 2011/12, Uprizoritev 11, marec 2012. SNG Drama, Ljubljana.

Neravnodušni državljan

Ni govora, da bi lahko to temo izčrpal v kratkem zapisu. Gotovo se bom še pogosto vračal k njej. V zadnjem tednu je bil v Oni (Delo) objavljen intervju z De Bonom, slovitim inovatorjem na področju ustvarjalnega mišljenja. Pa sem iz zaprašenosti potegnil njegovo knjigo Pozitivna revolucija (1991). Tudi o njej bom gotovo še kdaj kasneje. Ob tem sem se vprašal, kako v tem trenutku gledam na revolucije in evolucije in namerno družbeno spreminjanje sploh. Kje sem? Kajti nekaj je v zraku: veliko nezadovoljstvo in veliko novega. Samo skiciram lahko: bil sem revolucionaren, ravnodušen, srečal sem se, kot vsi sodobniki, s protesti, neposrednimi akcijami, se seznanil z de Bonovo "rumeno revolucijo" in krščanstvom.

REVOLUCIJA. Mislim na jugoslovansko socialistično revolucijo. Kot mladinec sem bil ponosen (ker sem se čutil privilegiranega) borec za novi svet. Naiven zelenec, rdeče pobarvan. Razočaran. Od tedaj dalje dolgo nisem več hotel slišati besede "revolucija". Še zdaj mi pomeni nasilno spremembo družbenega reda, z mnogimi žrtvami, ki ji sledi totalitarna diktatura, izsiljeni dosežki in propad, celo krvav. Čeprav se zdaj sprašujem, kaj smo dobili s formalno demokracijo. Ne danes o tem.

RAVNODUŠEN. Potem sem bil dolgo (družbeno) ravnodušen. Ta pozicija se mi zdi povsem ubranljiva. Življenje je kratko, nudi lepe užitke, če se jim posvetiš. Sonce sije, trava zeleni, morje valovi. Svet je, kakršen je. Moja moč je neznatna, ne morem ga spremeniti. In nočem zabijati časa za spreminjanje sveta. Ampak ljudje trpijo. Nisi solidaren. Tisti, ki trpijo, naj se uprejo. Ne rabijo slinastih dobrodelnih pomagačev, ki so tam zaradi svojega dobrega občutka. Navsezadnje tako ali tako hočeš nočeš prispevam za vse javne zadeve.

PROSTOVOLJEC. Tudi ko sem bil ravnodušen, sem bil prostovoljec. Malo sem podprl reči in ljudi, ki so se mi zdele koristne/koristni. Se ujema s konstruktivno akcijo, rumeno (pozitivno) revolucijo in dejavno duhovnostjo.

KONSTRUKTIVNE AKCIJE. Potem se je zgodilo čiščenje Slovenije. Bravo. Če je to revolucija, sem spet za revolucijo. Nisem pa bil zraven. Enkrat sem nekam poslal eno sliko svinjarije. Se ujema s prostovoljstvom, rumeno revolucijo in dejavno duhovnostjo.

PROTESTI, DEMONSTRACIJE. Protesti so nujni, ampak tako omejeni, brez pravega učinka. Tolažba v stopitvi z množico enako mislečih. Slaba tolažba. Udeležim se kakega protesta, včasih podpišem kako peticijo, ki jih načelno sicer ne podpisujem. Če imam kaj povedati, povem, objavim. GIBANJE 15 o? Naj bo; je "noga med vrati" (M. Dolar). Se ujema s tem in onim, kakor kdaj, ali pa tudi ne.

POZITIVNA REVOLUCIJA (De Bono) ali KONSTRUKTIVNA REVOLUCIJA za razliko od klasične revolucije, ki ruši, da bi gradila, ta ne ruši, samo gradi. Ne bori se proti nasprotniku ali sovražniku. Izdeluje ideje, načrte, spreminja zaznave, ne ločuje, povezuje, uporablja humor, pospešuje samoorganizacijo, skrbi za učinkovitost, samoizpopolnjevanje pristašev. Njena načela bi lahko povzel v stavku: Konstruktivno in učinkovito prispevaj in izboljšuj se. Se ujema s prostovoljstvom in konstruktivnimi akcijami in dejavno duhovnostjo.

DEJAVNA DUHOVNOST (npr. krščanstvo). Če me poznate, se vam bo zdelo čudno, tudi meni se. Čudenje je mati modrosti, so rekli Stari. A ne morem mimo dejstev. Kristusu, ki je bil prvi odmevni eksistencialist, je šlo za spreminjanje življenjske drže, za spreminjanje duš ne sveta. Duše naj bi zažarele v sočutju, ki ga nosimo v sebi (recite temu Bog ali pa zrcalni nevroni); v dobroti, spoštovanju sočloveka, spoštovanju osnovih zapovedi medsebojnega občevanja v civilizirani družbi. Vsakdo naj v sebi prižge to luč, da jo bodo videli tudi drugi. Prižgi luč v sebi in bodi luč drugim. Svet se spremeni, ker se širi luč dobrote. Vse drugo so si izmislili potem. Se ujema s prostovoljstvom, konstruktivnimi akcijami, konstruktivno revolucijo.

Ljudje smo različno nadarjeni; imamo različno karizmo. Nekatere vleče politika in so nadarjeni zanjo. Jaz zanjo nimam talenta. Sodim med tiste, ki verjamejo, da se pot do sprememb začne pri sebi, pri samoizpopolnjevanju in skrbi za svoje etično ravnanje pri delu, ki ga opravljaš, in v zvezi z ljudmi, s katerimi prideš v stik. Na ta način širiš zaupanje med ljudmi in pošteno ravnanje. Gre pri revoluciji za kaj drugega?
Vir: Edward de Bono, For the Positive Revolution. Penguin Books, London, 1991.

Križarjenje 2011: Ciper

Iz Ašdoda se ponoči prestavimo na Ciper. Limassol. Za oglede je na voljo dopoldne, do kosila. Iz pristanišča, ki je pač samo pristanišče, polno dvigal, zabojnikov, pločevine, se peljemo mimo nasadov pomaranč, ki jih omejujejo vrste cipres, nekam proti zahodu, v bližino nekdanjega mesta Kourion. Vmes vodička razlaga zgodovino. Depresivno. Otok, ne posebno velik (no, tretji največji v Sredozemskem morju, velik kot pol Slovenije, po površini in po prebivalstvu), neprestani boji, invazije, vojne, žrtve. Razdeljenost. Človek je res čuden. Znajdemo se med ostanki starodavnih stebrišč, zidov, ogrevalnih kanalov; najstarejši kamni so iz arhaične dobe, nekaj ostalin iz helenizma, največ iz rimske dobe - pokrivajo obdobje od 7. stol. p.n.š. do konca rimskega cesarstva. Na eni strani Apolonov tempelj (Apolo Hyllates, bog gozdov), poleg hiša za duhovnike, na drugi strani palestra-telovadnica s kopališčem in prenočišči, tlakovane poti. Nad vsem dominira malo privzdignjen ostanek templja, dva stebra, še pokrita z delom arhitrava. V bližini so še ostanki stadiona, ki je svoj čas sprejel do 6000 gledalcev. Deževalo je, izogibamo se lužam, iščemo motive in zorne kote za čim manj dolgočasne posnetke.

Peljemo se dalje, proti vrhu klifov, spodaj lep, blago zaokrožen zaliv; zeleno-modri valovi z belimi grivami so z višine lepo vidni, torej so kar visoki. Ustavimo se pri kapelici vrh klifov, pred njo sokolar spušča svoja ptiča, ki se odzivata na žvižge in vračata k gospodarju. Posnetek se mi ne posreči najbolje. 

Odpeljemo se proti naslednji znamenitosti: Eustolijeva hiša iz rimske dobe, odkrita leta 1938. S polkrožno streho na mogočnih lesenih nosilcih muzejsko zavarovana antična vila leži na blago nagnjenem pobočju nad klifi s pogledom na lepi, odprti zaliv. Množica terasasto razporejenih prostorov, talno ogrevanje, kopeli, mozaiki, napisi. Ni da ni. Hiša je nazadnje služila kot krščanski verski objekt. Blizu te hiše je  gledališče iz helenistične dobe. Prvotno gledališče je bilo razdejano ob potresih v 3. stol. n.š. Obnovljeno še zdaj služi svojemu namenu.

Krožna pot našega ogleda nas vodi v srednji vek, v obdobje križarskih vojn. Ustavimo se pri gradu Kolossi, gradu vitezov sv. Janeza, ali ivanovcev, kot jim tudi pravijo zgodovinarji, v obliki enostavnega stolpa s kvadratnim tlorisom iz 13. stol. (natančneje 1210). Menda se je tu Rihard Levjesrčni poročil z Berengardo, a kaže, da je to bolj legenda, saj takrat tega gradu še ni bilo, zatrjujejo bolj natančni zgodovinarji. Z nami potuje slovenska družina s kake štiriletnima dvojčkoma, fantkom in punčko. Ker sem se prvi dan vozil z njimi na čisto zadnji klopi avtobusa, sem se seznanil z Nino in Timonom. Očka razloži Timonu, da so v to hišo, v ta stolp, hodili vitezi v službo. Timon sedi pred mano. Moram mu razložiti. A veš, kaj je rekel Rihard Levjesrčni Berengardi? Beghrrrengharrrda, ljubim te. Mali ne reagira; seveda ni primerno, stari.

Vitezi so po porazu v Sveti deželi prenesli svoj glavni stan na Rodos, grad Kolossi pa so obdržali kot komanderijo, neke vrste ekonomijo in depandanso. Tu so med drugim delali posebno sladko vino, v bistvu prošek, ki ga na Cipru delajo še danes in se imenuje komandarija.

Zvedrilo se je, postalo je toplo. Pred stolpom drevesasti kaktus in še neko drevo z velikimi rdečimi cvetovi.

Naš krog je sklenjen: smo spet v Limassolu. Najprej ogled mestne trdnjave blizu pristanišča. Blabla. Povzpnemo se na teraso. Razgled nad mestom razočara. Nobenega zanimivega pogleda. Vse nametano, križem kražem. Neki minaret je edino, kar se ponuja med dolgočasnimi stavbami z ravnimi strehami. 

Prosto raziskovanje mesta. Jugovina. Radi bi na rivo, k obali, na promenado med palmami. Izkaže se, da je vse obrežje zagrajeno v dolžini dobrega kilometra - razkopavajo, velik projekt rekonstrukcije obrežja. Rad bi dobil kak enostaven a dober fizični zemljevid Cipra. V kiosku mi ponujajo avtokarto. Prekomplicirano, zame danes neuporabno; najraje bi tak šolski zemljevid. Pojdite v Turistični informacijski urad. Tu gor, desno, pred hotelom Ambasador ulica levo. Hodiva, sprašujeva. Parkec pred pravoslavno cerkvijo. Ne najdeva. Potem se pičiva. A zdaj zaradi tvojega zemljevida sploh ne bom videla mesta, sploh ne bom prišla do morja. Kot da nima morja že cel teden. Ok. Ne skušava več obiti gradbene ograde. Greva nazaj, tam je mogoče kakšna pot. Res odkrijeva neko blatno pot, ki ob gradbeni mreži vodi do mandrača. Nekaj posnetkov ciprskih čolnov. Zdaj je zadovoljna. Blatno morje. Balaton. Nazaj po blatu. Je še čas za avtobus, ki stoji pred prodajalno spominkov. Skočiva notri. Zelo zanimiva prodajalna. Pred njo lutka kapitana Cousteauja v naravni velikosti s potapljaško opremo. Zakaj nisva vstopila že prej? Zdaj je samo še nekaj minut. Kupim eno pravo morsko zvezdo in eno pravo morsko spužvo za brisanje vnučkine tablice. (S temi eksponati nisem naredil nanjo posebnega vtisa. Spužvico ima že doma, tudi ta pravo, z zvezdo se ne da nič početi, ker se lahko poškoduje. Ja, plastične igrače so pripravnejše.) 

Križarjenje 2011: Nauplion, Peloponez

Drugo jutro, v petek, 25.2., pristanemo na vzhodni strani Peloponeza v Nauplionu (Nafplion po grško). Tam sva že bila a ne z morske strani. Ker je pristanišče preplitko, se ladja zasidra zunaj njega. V pristanišče se peljemo z reševalnimi čolni. Čeprav niso videti veliki, gre v vsakega 150 ljudi. Sem preštel. Mesto je slikovito, nad njim dominira turška trdnjava. Po neštevilnih stopnicah se povzpnemo gor. Pri blagajnici se pobaham s svojo grščino: parakalo, dio, seniores (to zadnje se mi zdi bolj špansko, ampak vstopnice sem dobil). Zanimiva zelo razčlenjena trdnjava, krasen razgled. Slovenci z našega omizja se slikamo v vseh luknjah. Nazaj grede greva po široki, tlakovani sprehajalni poti ob obali v zavetrju visokih pečin, obraslih z opuncijami. Poskusim olupiti sadež opuncije. Žena se jezi: samo zbodel se boš. Res. Ravno toliko sem prčkal, da sem dobil bodico, nato pa zadevo vrgel stran. Dva možaka spodaj odpirata kopalno sezono. Brrrr. Prideva okoli rta, zbašemo se v čoln in odpeljemo. Na obali neki možak obupano maha, ker misli, da je zamudil zadnjo vožnjo na ladjo. Tako kakšnega po neumnosti zadene fršlog.

Križarjenje 2011: Katakolon - Olimpija

Naslednje jutro se izkrcamo v Katakolonu na Peloponezu - majhno naselje je nastalo kot pristanišče in turistično izhodišče.

Katakolon je glavno pristanišče za pokrajinsko središče Pyrgos. Šteje le 271 prebivalcev. V njem je šola, cerkev, gostilna, trg, od leta 2005 dalje pa tudi zanimiv muzej antične tehnologije (Municipial Museum of Ancient Greek Technology), v katerem je 150 delujočih rekonstrukcij mehanizmov, ki so jih konstruirali stari Grki od okrog 2000 p.n.š. do l. 100 n.š. (http://www.kotsanas.com/)

Iz pristanišča se zapeljemo do kakih 30 km oddaljene stare Olimpije. Neverjetno, kako so znali stari izbrati lokacije za svoja svetišča. Res sveti kraji. Začutim posebno blago, prijetno vzdušje sredi odprte gričevnate pokrajine z bori, cipresami, cedrami, tamariskami ob sotočju starodavnih rek; ni mraz, malo pihlja, malo se sili sonce. Dober zrak, z lahkoto dihaš. Ostanke stebrišč oživljajo pomladanske rožice: stavbe za trening tekačev, tekmovalcev v borilnih veščinah, prostori trenerjev, sodnikov, funkcionarjev, duhovnov, templji. Prvi olimpijski stadion je še tam: peščen, ob straneh položne brežine - gledalci so sedeli na travi, samo sodniki in olimpijski komite na kamnitih sedežih; 192 m dolg. Moja žena, nekoč športnica, ga je pretekla 4-krat: tja in nazaj na svojo pobudo, in še enkrat tja in nazaj, da sem jo posnel. Ponosna na ta dosežek. Jaz sem kar tako stopil na ciljno črto, označeno s starodavnimi marmornatimi ploščami.  Med ostanki je tudi Praksitelova delavnica, kjer je ustvarjal velikanski kip Zeusa, da ga ni bilo treba prevažati od daleč. Kupil sem si knjižico, ki prikazuje rekonstrukcije zgradb na slikah ostankov stebrišč. Vse so imeli, vse so znali, vse je vzel gospodar čas.

Področje antičnih tekmovališč in svetišč Olimpije leži ob vznožju gozdnatega griča Kronos, ob sotočju rek Kladeos in Alfeos v pokrajini Elis. Izkopanine kažejo, da je bil ta kraj poseljen že v 2. tisočletju p.n.š., ko so tu častili Kronosa in njegovo mater Geo. Verjetno je bilo tu že v mikenski dobi, vsaj že v 9. stol., svetišče. Kdaj so bile prve igre, ne vemo, štejejo pa se od leta 776 p.n.š., ko je bilo prvič zapisano ime zmagovalca. Tedaj so Grki začeli šteti čas po olimpiadah. Že okoli l. 884 p.n.š. je bil v času olipiade proglašen 'božji mir', ko so prenehali vsi spopadi, mir, ki vse do konca prirejanja antičnih olimpiad ni bil nikoli prekršen. V začetku so se pomerili le v teku v dolžini štadiona (600 Heraklovih čevljev ali 192 m; preprost račun pokaže, da je bil Heraklov čevelj dolg 32 cm ali 8 cm daljši od mojega - torej Herakles ni bil tak strašen hrust). Kasneje pa so prirejali peteroboj: poleg teka še metanje kopja, diska, skok v daljino in rokoborbo. Kasneje so dodali še dirko z vozovi in tek v orožju. Prve igre so trajale 1 dan, kasneje pa 5 dni. Tekmovalci pa so se pripravljali že tri mesece prej. Igre je kot poganski kult l. 394 n.š. prepovedal rimski cesar Teodozij, l. 420 pa je cesar Teodozij II dal požgati Zeusov tempelj. K uničenju zgradb so prispevale poplave, zemeljski plazovi in spreminjanje toka rek, ki oklepata to področje. 


Ogledali smo si tudi muzej s posebno znamenitimi kipi.


V muzeju so med drugim razstavljeni ostanki reliefov na zatrepih Zeusovega templja. Relief na vzhodnem zatrepu prikazuje tekmo z vozovi med kraljem Arkadije Enomajem in ahejskim vojvodo Pelopsom. Enomaju so Delfi prerokovali, da ga bo ubil zet. Zato se je vsak snubec njegove hčere moral pomeriti z njim v tekmi z vozovi. Dogovor je bil, da zmagovalec ubije poraženca. Ker je imel Enomaj najboljšo vprego, je do tedaj premagal in ubil že 13 snubcev. Pelops pa je podkupil Enomajevega voznika, da je zrahljal kolo voza. Kolo je med vožnjo odpadlo, Pelops je zmagal, ubil Enomaja in se poročil z njegovo hčerjo Hipodamejo. Morala zgodbe? 
Relief na zahodnem zatrepu pa prikazuje prizore iz spopada med Kentavri in Lapiti. Tezejev prijatelj, lapitski kralj Peiritij, je na poroko z nimfo Hipodamejo povabil sorodnike, polljudi Kentavre, iz soseščine. Ti so se napili, se vrgli na Lapitinje, prvi med njimi kar na nevesto, nakar se je vnel krut in krvav boj z Lapiti, ki so v njem zmagali in pregnali Kentavre.

Ob stari Olimpiji je novo mestece. Ravno nekaj praznujejo. Pred gostilno žar in 'klasika sa roštilja'. Neka Francozinja se prav nesramno grebe za kremenateljc. Žena nama pribori nekaj kruha. Točijo črnino. Tako po stari navadi: kos domačega belega kruha in kozarec črnine. Je ravno čas kosila in se prileže. Na ladji se potem dostojno podpremo.

Vir: Sudgriechenland, Polyglott Reisefuhrer.

Križarjenje 2011: Malta

Republiko Malta (Repubblika ta' Malta) sestavlja otočje sredi Sredozemskega morja (9 otokov, največja otoka sta Malta in Gozo), 93 km južno od Sicilije, s skupno 316 kvadratnih km površine (pribl. 60x manjša od Slovenije; kvadrat s stranico pribl. 18 km) in pribl. 413.000 prebivalcev. Gostota prebivalstva je 1307 na kvadr. km, kar je 13-krat več kot v Sloveniji, kjer je pribl. 100 prebivalcev na kvadr. km! Strateško pomemben otok so v zgodovini zasedali različni zavojevalci: Feničani, Grki, Rimljani, Fatimidi, Siciljanci, vitezi sv. Janeza, Francozi, Britanci.  Malta je postala neodvisna od Velike Britanije l. 1964, republika je postala 1974 in članica EU 2004. 

Ime otoka naj bi po eni teoriji izviralo iz grške besede meli, ki pomeni med. Grki so otok imenovali Melite, medeno sladki otok. V resnici živi na otoku endemična vrsta čebel. Druga teorija izvaja ime iz feničanske besede maleth, ki pomeni pristanišče, kar se meni zdi verjetnejša razlaga. 

Otočje naj bi najprej naselili v kameni dobi, 5200 p.n.š., lovci in poljedelci iz Sicilije, ki so iztrebili pritlikave slone in pritlikave povodne konje. Ti Sicani naj bi bili v sorodstvu z Iberci. Ti ljudje ali pa njihovi nasledniki so gradili megalitske templje (na Gozu), v katerih so žrtvovali živali (4000-2500 p.n.š.). Druga arheološka zanimivost otoka so sledovi koles v kamnu, verjetno sledovi lesenih koles, ciz, v mehkem apnencu. Za časa prve punske vojne (264 p.n.š.) so prebivalci, nezadovoljni s kartažansko oblastjo, predali mesto rimskemu konzulu Semproniju, ostali lojalni tudi v drugi punski vojni in zato uživali določene privilegije kot zavezniška država (foederata civitas). Za časa cesarja Hadrijana je Malta imela pomemben status municipija. Na otoku je bila zgodnja krščanska skupnost in znano je, da se je na otok po brodolomu zatekel sv. Pavel, ki je tu pridigal. Ob razpadu rimskega cesarstva je Malta prišla v okvir Bizantinskega cesarstva in pod nadoblast Konstantinopla. Pred koncem prvega tisočletja so po izdaji bizantinskega admirala Eufemija na otoku zavladali Arabci; Malta je spadala pod sicilski emirat (Fatimidi). Posledica arabske vladavine je tudi današnji malteški jezik, ki se je razvil iz sicilsko-arabskega. 
Leta 1091 so otok hkrati s Sicilijo zavzeli Normani z Rogerjem I, ki so ga kristjani navdušeno sprejeli. V zahvalo je Roger odtrgal del svojega rdeče-belega praporja in ga podaril Maltežanom - od tod barve današnje malteške zastave. V normanskem obdobju se je otok kot del  Kraljestva Sicilije uspešno razvijal pod oblastjo malteškega kneza. Zgradili so več cerkva in drugih zgradb. Nato je bila Malta 72 let del Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti pod Hohenstaufi. Ti so pretvorili Malto v utrjen vojaški garnizon, Friderik II pa je pregnal preostale muslimane z otoka. Za njimi so za krajši čas prevzeli oblast Anžuvinci, za njimi, v času 'sicilskih večernic' pa Aragonci. 
Kasneje je otok prišel pod oblast Reda vitezov bolnišnice sv. Janeza iz Jeruzalema - to so sloviti 'malteški vitezi'. Ti so se skupaj z Maltežani l. 1565 uspešno zoperstavili otomanski pomorski sili in jo odvrnili od otoka. Voltaire je tedaj dejal, da ni nič bolj znano kot obleganje Malte. Po končanem obleganju so se posvetili gradnji utrdb, predvsem v notranjem pristanišču, kjer je zraslo novo mesto La Valetta, imenovano po Velikem mojstru Jeanu Parisotu de la Valette. Vitezi so uresničili veliko arhitekturnih in kulturnih projektov, ustanovili nova mesta in kulturne in izobraževalne ustanove. 
Njihova oblast se je končala, ko je Napoleon l. 1798 zavzel Malto na poti v Egipt. Najprej je prosil Maltežane za gostoljubno zatočišče za svoje ladje. Ko so mu ugodili, je obrnil orožje proti njim, oropal otok in pustil na otoku vojaško posadko. Maltežane, ki so sovražili francosko okupacijo, so z orožjem podpirali Kraljestvo Neapelj, Kraljestvo Sicilija in Britanci. Končno se je francoski general Claude-Henri Belgrand de Vaubois leta 1800 predal, Maltežani pa so oblast izročili Britancem in Malta je postala britanski dominion; l. 1814 je postala del Britanskega imperija. A ljudje niso bili zadovoljni z britansko vladavino; ko so protestirali proti visokim davkom, je britanska vojska ubila štiri Maltežane, kar danes praznujejo kot državni praznik Sette Giugno. 
V drugi svetovni vojni je bila Malta blizu oskrbovalnih poti osi, a Maltežani so skupaj z britanskimi silami na otoku junaško prestali tudi 'drugo obleganje', to je preko 3000 bombardiranj sil osi, ki so tako pripravljale izkrcanje, do katerega ni nikoli prišlo. Za junaško zadržanje je britanski kralj Jurij VI podelil Maltežanom 'Jurijev križ' kot kolektivno priznanje - križ, katerega podoba je na nacionalni zastavi. (Po Wikipediji)

Ob avtobusu nas sprejme lokalna vodička, privlačna gospa srednjih let. Izkaže se, da enako dobro obvlada angleščino in arabščini podoben malteški jezik, v katerem se pogovarja s šoferjem.  Pozornost pa mi vzbudi njena nenavadna sproščena, nenasilna odločnost, ponos, svetla energija, ki jo pripisujem odraščanju na tem sončnem otoku sredi morja v kulturi, kjer so Maltežani, kljub temu, da so jim vedno gospodarili tujci, ohranili nacionalno identiteto, ki so jo tudi znali izraziti, uporno ali sodelovalno, kakor je ustrezalo njihovim interesom. Ni sledu nacionalne manjvrednosti; nasprotno, zdi se mi, da izžareva ponos zaradi narodno-zgodovinske posebnosti naroda in države, ki ji pripada. Lep zgled Slovencem, ki prosjačimo tujce za pohvalo naši deželi in smo jim, če nam ugodijo, pripravljeni nekam zlesti. Na koncu se ji zahvalim za odlično razlago.

La Valetta je impresivno pristanišče in mesto, ki se razprostira okrog več zalivov, povsod starodavne utrdbe. Malo se sili dež, malo sonce, vse dopoldne se izmenjujeta. Najprej se ustavimo ob neki cerkvi na obali, globlje v mesto ne prodremo. Avtobus nas zapelje v ribiško mestece Marsaskala s slikovitimi ribiškimi čolni. Potem si ogledamo še staro prestolnico Mdino, kjer so živeli Feničani in Rimljani, peljemo se skozi mesto Mesta; ves čas se vozimo skozi neka naselja, nato se z drugega konca vrnemo v pristanišče. Povsod kupolaste cerkve. Vodička pravi, da je poleti tu do 39 stopinj, najugodnejši čas za obisk pa je prav ta, v katerem smo se tu znašli mi.

Križarjenje 2011: Genova - Marseilles - Malta

Naslednje jutro, v ponedeljek, 21.2., ob pol osmih smo pristali v Marseillesu. 

Z 1,5 milijona prebivalcev je Marseilles drugo največje mesto v Franciji, takoj za Parizom. Kot Massilio so ga okrog 600 p.n.š. tam, kjer je danes staro pristanišče, Vieux Port, ustanovili grški kolonizatorji. V 1. stoletju se je v boju med Julijem Cezarjem in Pompejem postavilo na Pompejevo stran, zato ga je Cezar l. 49 n.š. zavzel in zaplenil mestno brodovje. V 10. stol. so ga oživili provansalski knezi, leta 1480 pa je bilo vključeno v Francijo. L. 1720 je kuga, ki jo je zanesla trgovska ladja iz Sirije, pomorila 90.000 meščanov. V podporo meščanski revoluciji so Marsejčani l. 1792 poslali v Pariz 500 prostovoljcev, ki so po poti prepevali koračnico, ki je postala znana kot marseljeza. Mesto se je močno razvilo in prebivalstvo pomnožilo po odprtju sueškega prekopa (1869), osamosvojitvi Tunizije (1956) in Alžirije (1962). Danes je Marseilles najhitreje rastoče mesto v Franciji.

S precej oddaljenega pomola, kjer se je privezala naša ladja (kakih 8 km od centra mesta), smo se z avtobusom zapeljali do starega pristanišča (Vieux Port), tam pa nas je večina sedla na turistični vlakec, ki nas je popeljal na grič, vrh katerega kraljuje veličastna cerkev Notre Dame de la Garde. Prav zoprno je pihalo. Ogledali smo si cerkev, kripto in baziliko, si v sosednji trgovinici ogledali spominke in kupili kakšno malenkost.

Z vlakcem smo se peljali mimo trdnjave Bas Fort St-Nicolas, ki varuje pristanišče, videli pa smo tudi trdnjavo Fort St-Jean na otočku pred pristaniščem. - Bazilika Notre Dame de la Garde stoji na 162 m visokem hribu La Garde. Zgrajena je bila med 1853 in 1864. Na vrhu zvonika je 9,7 m visok kip Device Marije na 12 m visokem podstavku.

Potem smo počakali vlakec in se po kar strmih klancih spustili do starega pristanišča. Spodaj ni pihalo in okrog poldne je bilo v čudovitem sončnem dnevu prijetno toplo. Ljudje so pomladno razpoloženi sedeli zunaj, pred kavarnami s pogledom na gozd jamborov jaht, zasidranih v pristanišču. Sprehodila sva se še po nekem bulvarju, do druge cerkve, mimogrede skočila še v trgovski center, kupila eno majčko za vnukinjo - pour une fille du douze ans, madame, s'il vous plait, neuf euro, merci, auvoir. Seveda sva se pričkala na vsakem voglu, a greva v štacuno al ne, al gor do cerkve, al še kam naprej al nazaj, a te slikam tuki al tam.

Ob petih popoldne krene ladja na 36-urno plovbo proti Malti; vso noč, ves dan, vso noč. To je čas za raziskovanje ladje.

Med plovbo je v torek zvečer gala večerja. Nadenemo si najlepše, kar smo prinesli s seboj. Na desni od naju sta upokojen profesor s soprogo, na levi gospa v najlepših letih s krasnima hčerkama, študentkama. Nasproti naju dobrodušen in prav veseljaški gospod z mirno in molčečo soprogo, na drugi strani družina z najstnikom. Ves čas smo se lepo razumeli in ob mizi je bilo vedno vedro in prijazno vzdušje. Kaj pretirano pa nismo drezali drug v drugega in - politiko smo pustili doma.

Ob pol osmih zjutraj v sredo, 23.2., pristanemo v La Valetti na Malti. Naročila sva izlet - ogled otoka.

'Socialno omrežje'

Film o nastanku Facebooka in njegovem avtorju Marku Zuckerbergu, zakerbrgu po ameriško, je nominiran za oskarja v več disciplinah, poleg tega so mi domači rekli, da je v redu. Poleg tega sem uporabnik Facebooka. Zato sem ga šel gledat. Če prav pomislim: kako to, da niso posneli filma o izumitelju fotokopirca, še prej o izumitelju šapirografa, singerice ali bicikla ali 'Človek ne jezi se'. Kaj je facebook? Družabna igrica, formular, kamor vpišeš svoje podatke, dodaš slikce, malo pametuješ, si priklikaš kao prijatelje in, če imaš čas, si ogleduješ njihove slikce, prebiraš njihove modrosti in neartikulirane krike ob prebujanju in drugih dejavnostih, jih pohvališ ali pograjaš, raziskuješ, kdo je s kom in s kom ni več, in si morda celo dopisuješ z njimi. Malo za šalo malo zares. Pol milijarde ljudi na svetu se gre to igrico, drugih šest milijard očitno preživi brez nje. Film o drugi pomembni postranski reči, najbolj pomembna postranska reč je baje fuzbal. In vendar ti film da kar misliti.
Zamisel se je posvetila čudaškemu študentu, piflarju, ki si je želel postati član ekskluzivnega kluba, njegovi punci se je to zdelo odbito, zdelo se ji je, da on misli, da ni dovolj dobra za elito in po prepirčku ga je pustila. Njemu, računalničarju, sine ideja, kako bi se ji maščeval. Priskrbi si sezname študentov, preoblikuje obstoječo stran in po vesoljnem harvardskem omrežju razpošlje obvestilo, da je ta pa ta (njegova punca) prasica. Zadeva je učinkovala, pot je bila odprta, začelo se je razdelovanje ideje o študentskem omrežju, kjer bi bil vsakdo, predvsem vsaka bejba, predstavljen s fotografijo, podatki; kjer bi lahko vsak maščevalno zdravil svoje komplekse in jih razglašal urbi et orbi. Študentsko občestvo je dobilo novo zabavo. Piflar, 'nerd', dobiva idejo za idejo in jo  deloholično uresničuje. Pridobi si prijatelje, sodelavce, FB se dograjuje in širi. Ta osredotočenost na razvijanje proizvoda je osupljiva. Ni pomislekov o banalnosti, ki sem jih izrekel prej, ne, mulc je ves v programiranju in izboljševanju formularčka. Višji smotri, vrednote, smisel, širši razgledi, svet - fuck off. Samo formularček je važen: da bo slikca, da se bo dalo naložiti več slikc, da boš lahko kliknil onega v Hong Kongu... Da boš lahko napisal 'she is a bitch' ali pa 'Anita, jest ne morm lajkat tvoje slike, a morm bit tvoj prjatu tuki na Fb?' ali pa skrivno sporočilo svoji ljubi.
Potem se začne biznis, pridobivanje sponzorjev, investitorjev. Rast. Selitev iz NY v Kalifornijo. Tu ni sentimentalnosti. Če prijatelj zamoči, ni več prijatelj, njegov delež je le še 0,03%. 'Ukradel nama je idejo', se pritožujeta konkurenta. 'Fuck off', ju nažene dekan, 'na Harvardu si izmislimo novo idejo, nov projekt'. In fact: kaj je ideja, če je ne razviješ in fanatično realiziraš. FB osvoji svet. Cukerberg je težak deset milijard. Formularček, ki ga izpolnjuje ves svet in brez njega ne more živeti. What a world!

Ekološko v novo leto

Prebral sem napotke za ekološko obnašanje v Sončnih pozitivkah (po Viti) in ček-listo v WAYNU in primerjal svoje ravnanje.


NE VODE V PLASTENKAH. Ne kupujem vode v plastenkah. Hodim po pitno vodo v izvir pri Potoku (pri Snoviku). Za kuhinjsko rabo uporabljam vodo iz pipe. Oskrbovanje s pitno vodo zahteva 1x mesečno vožnjo z avtom tja in nazaj okrog 70 km in s tem povezano onesnaževanje.


NE PLASTIČNIH VREČK OZ. PONOVNA UPORABA VREČKE. V knjigarne in druge trgovine hodim z nahrbtnikom. Blago dam v nahrbtnik, vrečko zavrnem, če se le da. V nahrbtniku nosim s seboj vedno vrečko, ki jo po potrebi večkrat uporabim. Vendar pa v supermarketih na veliko uporabljava vrečke pri kupovanju sadja, zelenjave, mesa idr. – za vsako vrsto blaga posebna tanka vrečka zaradi lažjega transporta. Tu bo napredek, ko bojo na voljo razgradljive vrečke.


PEŠ. Že dolgo uporabljam avto samo za daljše vožnje; za vožnjo po mestu in v btc pa samo, če je treba pripeljati blago ali ponoči in v slabem vremenu. Hodim peš, če je vreme, kolesarim, uporabljam mestni promet. Pri daljših vožnjah po avtocesti vozim zmerno (potovalna hitrost 110 km/h), defenzivno, uporabljam tempomat.


EKO-HIŠA IN GOSPODINJSTVO. Izolirali smo hišo; zamenjali okna. Poraba plina je bistveno manjša. Termostat centralne na plin je pozimi naravnan na 22 stopinj čez dan in 18 ponoči. Slabo je izolirano strešno okno v delovni sobi. Večina starih žarnic je zamenjanih z varčnimi. Opekač uporabljamo zelo redko, mikrovalovke, avtomata za kavo nimamo, druge strojčke – mešalnik - dokaj redko. Za kuhanje uporabljamo plin ne elektrike. Računalnik izključim zvečer. Še vedno pustim teči vodo pri umivanju zob. Tudi posodo pomivam pod toplim curkom, a to delam z mrzlim 'predpranjem', kolikor mogoče hitro in z vmesnim prekinjanjem.


LOČEVANJE ODPADKOV. Odpadke v najinem gospodinjstvu ločujeva: organski, neorganski, plastika, konzerve; plastiko, steklo in pločevinke odnašava v skupni zbiralnik.


MANJ PAPIRJA. Le še redko printam v primerjavi s prvim obdobjem uporabe računalnika. Samo kar je nujno. Kupujem pač najcenejši papir, reciklirani je dražji.

EKOLOŠKA ČISTILA. Teh reči še nisem proučil. Od čistil uporabljamo detergent za posodo, čistilo za kopalnico, za okna, pralni prašek in muscolo za odtoke. V glavnem.


EKO-HRANA. Hrane ne kupujem v posebnih ekoloških prodajalnah, redko tudi posebno EKO-hrano, ker je dražja. Mesa ne jemo veliko, radi imamo zelenjavo in sadje. Nekatere proizvode nabavimo neposredno pri kmetih, npr. kakije, včasih tudi povrtnino pri branjevkah in vino.


POSADI DREVO. Drevesa, ki sem jih posadil, sem pred kratkim požagal. Žal so postala prevelika in so začela povzročati škodo, za popravo katere bo treba potrošiti energijo iz neobnovljivih virov (nafto).


MANJ POTOVANJ. Potujem malo, enkrat na leto v glavnem z avtobusom (40 oseb/1 diesel), z letalom mogoče na 3 leta enkrat. Z avtom razdalje do 300 km. Prišel pa sem na okus za križarjenje z ladjo. Ne vem dobro, kakšno ekološko škodo povzročam s tem.


PROSTOVOLJNO DELO. Prostovoljnega dela sem v življenju opravil kar nekaj, mogoče se bom še kdaj čemu pridružil. Na splet sem dal v branje vse svoje pisne izdelke zastonj. Vsake toliko časa odnesem v knjižnico rabljeno literaturo na polico podarjenih knjig.


BODI ZGLED. S tem ko tole objavljam, bom mogoče spodbudil še koga k bolj trajnostnemu obnašanju v okviru možnega.