Narcizem ali narcisizem?

 V tej dilemi nisem osamljen. Simon Brezovar v svojem delu Osebnostne motnje (UMco 2019) piše v opombi pod črto na str. 414: "Moja velika dilema je bila, ali rabiti pojem narcizem ali narcisizem..." Ugotovi, da sta po SSKJ oba izraza dovoljena; da razpoložljiva slovenska literatura pogosteje uporablja "narcizem"; da spletni brskalniki najdejo več zadetkov pod geslom "narcizem", da pa pogostost rabe zanj ni pravi argument. O tem, kaj je izid njegovega dopisovanja z več strokovnjaki, ne pove, pač pa navede, da Bogdan Lešnik (v besednjaku Temelji psihoanalize, *cf, 2009) uporablja "narcizem" tako kot Freud, čeprav Freud piše, da bi bilo bolje "narcisizem". Tako se je B. odločil za to zadnjo varianto. 

Moj pregled je pokazal, da štirje nemški besednjaki psiholoških pojmov (lahko navedem) uporabljajo "narcizem" (Narzismuss), vse knjige v angleščini na moji polici, tudi debele (lahko navedem), pa "narcisizem" (narcisism). Pogledal sem v Doklerjev Grško-slovenski slovar (1915) geslo narkissos, narcis; v oklepaju je glagol narkao, otrpnem. Prevedena beseda "narcis" ni pojasnjena še drugače kot z omenjenim glagolom; ni pisana z veliko začetnico kot ime "Narcis", zato je lahko tudi naziv cvetlice, narcise, pač v moški obliki. Ta "narkissos" nas pripelje v sorodstvo z "narkos": narko-za, narko-tik, narko-man, kar nam ni po volji. Vemo, da se "narcizem/ narcisizem" nanaša na Narcisa, ki se je zaljubil v svojo podobo na gladini tolmuna in da ni bil narkoman. Ne vemo pa, od kod jezikovno izvira njegovo ime. Če je koren njegovega imena "nark-", od tod "nark-issos" (nark-ao, nark-osis) bi bilo prav "narc-izem, narc-ist". Če pa ime mladeniča ni izpeljano iz "nark-ao", saj tisto samoljublje ni povezano s spanjem, ni umestno iskati korena imena, tedaj je prav "narcis-t, narcis-tka, narcis-izem, narcis-ologija". A spet se pojavi pomislek: kaj pa če je ime Narcisa morda vendarle povezano z "narkos", z zasanjanostjo, zagledanostjo, otrplostjo v zanosu občudovanja svoje podobe? 

Še to: "Adonis, adonist, adonizem" ali "adonis(t)izem"; "Dioniz, dionizem" ali "dionizizem"? Naj ne omenim, kako se zadeve zapletejo, če končnica ni -is ampak -ist: "faš-ist", "faš-izem" ali  "fašis(t)izem"; "monist", "monizem" ali "monis(t)izem"; "kolonia-list", "kolonia-lizem" ali "kolonialis(t)izem". "Materialistizem"?

Meni je bolj všeč "narcizem". Bi pa potreboval pomoč jezikoslovca/ke.

SAMSKOST IN KOREKTNOST

V Nedelu, nedeljski izdaji časnika Delo, je bil 18. 8. 24 objavljen članek novinarke Katje Cah z naslovom Naraščanje samskosti: V odnosih smo vse bolj površni in nepotrpežljivi. V članku so, delno dobesedno navedeni delno povzeti, intervjuji s tremi govorci, "z Evo Mihalinec, mag. sociologije, ki je prav na to temo diplomirala in magistrirala, psihologom dr. Andrejem Perkom in psihiatrom dr. Matjažem Lunačkom." V intervjuju z dr. Perkom je posebej poudarjena in ponovljena v posebnem okencu izjava, ki je bila nato ponatisnjena še v rubriki "Beseda ni konj". Potem je zaokrožila po socialnih omrežjih. Če hočem o tem razpravljati, jo moram ponatisniti tudi sam:

»Pogosto citiram dr. Janeza Ruglja, ki je izjavil, da je samskost celo najhujša psihiatrična diagnoza. Pretežno samski človek namreč nima možnosti, da se oblikuje kot spodobna osebnost.«

Dr. Perko v nadaljevanju pravi, da se človek "lahko primerno izbrusi šele v odnosu ob partnerju, ko lastne potrebe včasih daje na stran in se prilagaja. Prav zato ne more vedno delovati po načelu ugodja, ki je sicer značilno za našo dobo..." Pojasni, "zakaj to ne velja za določene duhovne poklice, ko posamezniki v celibatu ob sebi nimajo partnerjev ... denimo duhovniki in nune ..." Samskih je po njegovem mnenju toliko predvsem "zaradi nezrelosti moških" in "negativnega feminizma ... ki ne priznava različnosti med moškim in žensko, kar zadeva našo naravo, možgane in čustvovanje" in ki se kaže v tem, da v odnosu prevzemajo vajeti ženske in "moškega kastrirajo"; ta pa se z žensko ne bode, ampak se raje umakne, tudi v alkoholno ali drugačno omamo. Poleg tega družba spogledovanje in zapeljevanje razglaša za spolno nadlegovanje, "kar je grozno". Celoten članek sem prebral z zanimanjem, saj je v okviru dnevnika, ki ni strokovno glasilo, dobro predstavil razpon problematike in različnih mnenj.

Na Perkovo izpostavljeno izjavo se je na FB odzvala psihoterapevtka, gospa Katja K. Knez Steinbuch. Navedla je, da gre za skrajno neprimerno stališče, ki bi ga morala obravnavati psihoterapevska zbornica, ki je še ni, in bi bila njena ustanovitev nujna prav za obravnavo takih stališč. "... ljudje ... se ob tako neprimernih izjavah lahko počutijo ponižane, slabe, nevredne, ne dovolj dobre, čudne... In kaj če ta izjava najde človeka ravno takrat, ko je že v močni stiski in ga potisne še globlje? Globlje v depresijo, globlje v samomorilnost?! Kdo bo odgovarjal potem?" Mediji naj bi se zamislili, da je to škodljivo za ljudi v stiski; država naj bi se zavedela, da mora zaščititi ljudi in to področje zakonsko urediti. "Ker moramo zaščiti ljudi!" (Za zakonsko ureditev psihoterapije sem se že javno zavzel.)

Razvila se je razprava, v kateri je večina izrecno ali z všečki podprla psihoterapevtinjo in obsodila Perkovo izjavo. Nekateri so pri tem napisali, da je bila izjava vzeta iz konteksta. Oglasila se je tudi neka novinarka, ki je zapisala, da se izjava nanaša na osebe, ki do 40. leta niso oblikovale nobenega odnosa. Psihoterapevtka je odgovorila, da prav zato te osebe potrebujejo še več miselnih objemov, še več ljubezni in varnosti, ker so to nekje izgubile, jim je to nekdo vzel in si zato ne upajo stopiti v odnose. Nikakor pa si ne zaslužijo dodatnega obsojanja s strani medijev, ki sicer objavljajo tudi dobre in spodbudne zgodbe. Novinarka je odgovorila, da bo pri globoko depresivnem človeku že manj dramatična izjava sprožila poslabšanje in opozorila, da je na drugem mestu v istem časniku ločena družina označena za "invalidno". To bi lahko pomenilo, da se je težko izogniti negativnemu poimenovanju ne-dobrih ali ne-idealnih pojavov in jih poimenovati pozitivno. (Kar je slabu, nej dobru.)

Potem sem se oglasil še sam. Menil sem, da Perkova izjava vsebuje predpostavko "zdrave" ali "razvite, oblikovane" osebnosti, kar dolgotrajno samska oseba, po njegovem, ni. Vprašal sem, ali zavračanje te izjave pomeni zavračanje vsakega kriterija zrele ali razvite osebnosti. "Je normativnost zastarela? Manj obsojanja - več razmišljanja!" Ta zadnji stavek je ujezil psihoterapevtko, ki je odgovorila, da je, če skrajšam, Perkova izjava vsestransko "toksična". Poudarila je: "Partnerstvo ne sme in ne more biti vrhunec zivljenja. Lahko je pomemben in ključen mejnik na poti k zrelosti, ni pa zrelost sama… še več, zrelost mora doseči vsak posameznik, da lahko sploh gradi varne odnose." Perko ni izjavil, da je partnerstvo "vrhunec življenja", nasprotno, izjavil je, da je sredstvo dozorevanja, v njem se človek obrusi; je pa izjavil, da, na primer, duhovništvo, to je življenje brez (spolnega) partnerja, predpostavlja zrelost. Knez Steinbuch piše: "Zrelost mora doseči vsak posameznik, da lahko gradi varne odnose". Iz tega sledi, da je "graditev varnih odnosov" cilj, zrelost pa predpogoj za dosego tega cilja. Skratka, iz vsega sledi, da je tako Perku kot Knez Steinbuchovi pomembno, da ljudje gradijo dobre odnose, prvemu, da se v njih obrusijo, drugi, ker so sami po sebi nekaj dobrega. Kdo jih postavlja na piedestal, ali je prej kura ali jajce, niti ni pomembno.

Perko navaja Rugljevo izjavo (Rugelj je umrl 2008). Izjava je vzeta iz konteksta. Kontekst je trojen: vzeta je iz celote intervjuja; vzeta je s področja urejanja odvisnih od alkohola in "zaležancev", kot jih je imenoval dr. Rugelj; vzeta je iz drugega časa. Ti konteksti so zamolčani. Izjava je groba in netočna: "samskost po 40. letu" ni uradna psihiatrična diagnoza. Je pa v izjavi pojmovana kot osebnostna pomanjkljivost, češ da je samo človek v partnerskem odnosu polna osebnost (recimo raje tako kot "spodobna", čeprav danes ni odveč opozoriti na spodobnost, saj jo primanjkuje). Ta izjava je iz nekega specifičnega konteksta posplošena s poudarjeno objavo, da bi bila splošna orientacija, kar ne more biti. Ta izjava ni "uporabna" kot orientacija običajnemu bralcu. Morda je res "udarila" na patriarhalno ali pa na marketinško žilico kakega urednika. Izjava iz tega razloga ne sodi v Delov cvetober. Perko pa je rekel, kar je rekel, in prav je, da je objavljeno - brez cenzure.

 

Ob vsem tem ostajata zame odprti dve vprašanji: 1. Kaj pomeni zatrjevanje, da lahko neka izjava, objavljena v časopisu ali drugem mediju, koga prizadene in kaj torej storiti, in 2. Ali nisem morda sam s kako javno objavljeno izjavo koga prizadel in ga pognal v samomor, in kaj to pomeni za moje nadaljnje pisanje? Ali sem koga "potisnil predaleč"?

1. O besedah, ki prizadenejo. - V splošnem se mi zdi, da objavljamo, kar objavljamo, da bi koga "prizadeli"; da bi se ljudje zamislili, da bi v njih in svetu kaj premaknili. Sam sodelujem v polemikah in - ja, včasih me kaj prizadene. (Je ga. psihoterapevtka pomislila, da me je morda prizadela? Kaj ve o duševnem stanju "poodmaklog" starca?) Vživimo se v malo starejšega, še vedno samskega fanta (ali dekle), ki prebere tele besede "Naraščanje samskosti: V odnosih smo vse bolj površni in nepotrpežljivi" (ja, to je naslov članka v Nedelu). "Res je, da sem samski, ampak jaz nisem nič površen, nisem nepotrpežljiv. Doma vse pospravim, vse natančno pomijem in obrišem, tudi za spodnjimi robovi posode. Še mami je zadovoljna. Zelo sem potrpežljiv, že toliko let prenašam to k----vo življenje, čeprav je vedno isto in ni nič iz njega. In zdaj me bojo še po cajtengah zaj----val... saj res ni za žvet..." Itd. Kaj če človek v takem razpoloženju naleti na Sartra in prebere, da "so pekel drugi", in da je "življenje gnus" ali na Camusa, ki pravi da živimo v absurdu, saj je življenje nesmiselno. Naj ne omenim romanov, ki dokaj podrobno opisujejo nesrečnike, ki si vzamejo življenje. Kaj naj s temi izjavami, ki lahko človeka "potisnejo na rob in še globlje"? - Vennn! Črtati! Prepovedati! Mar res?

To je izvir "politične korektnosti", ki preureja starodavne pravljice (Dostojevskega se še ne upa) in ki meče iz službe "nekorektne" univerzitetne profesorje (v ZDA). Tej "korektnosti", tej vseobsegajoči ljubezni in prizanesljivosti, ki preti zatreti vso pestrost življenja in kastrirati vso moškost v imenu reševanja duš, sem gorak. Če se do štiridesetega leta nisi spravil stran od matere - brco v rit. (Najbrž bom izginil prej, preden bo ustanovljena psihoterapevtska zbornica, za katere člana itak nimam kvalifikacij, zato si upam.)

2. O moji krivdi. - V nekem svojem zapisu, objavljenem v taistem, zgoraj omenjenem časniku, sem bil med drugim zapisal:

... smo sami v temini vesolja, za kratek vek, brez kakršnega koli namena.

Ta stavek bi človeka, ki premišlja, da bi storil samomor, vsekakor utrdil v njegovi nameri, če ga že ne bi kar pognal v brezno. Če bi ga pognal v brezno, ker je bil tik pred tem in je manjkal samo še malenkosten potisk, bi bil jaz kriv? Bi se čutil krivega? Ne bi bil kriv objektivno, nobeno sodišče me ne bi spoznalo za krivega, ker je nekdo, ki je storil samomor, pred tem prebral ta stavek. Stavke pišemo, da bi jih ljudje brali. Pa tudi subjektivno se ne bi čutil krivega, saj moj namen ni bil navajati ljudi k samomoru. Razmišljal sem o veri in neveri in celo skušal dopovedati bralcem, da mora vsak človek sam najti smisel svojega življenja, ker ta ni od zunaj dan ali zapovedan. Je res nesreča, če je to nekega človeka pognalo v smrt. Vendar se ne čutim krivega. Naj neham misliti in pisati in objavljati, da ne bi koga prizadel? So ljudje, ki se čutijo prizadete, ko te vidijo; ko pomigaš z mezincem... Naj neham migati? - No, to ni zgodba o meni ampak o nesrečnih ljudeh.

Bi se pa čutil krivega, če bi mi predočili konkretno povezavo med tem, kar sem rekel ali napisal, in smrtjo bližnjega, mojega soseda ali prijatelja. Če bi mi rekli: "Veš, prebral je tisti tvoj blog in rekel 'Blaž tudi misli, da je življenje nesmiselno'; zjutraj smo ga pa našli mrtvega." Vem, v mislih mi očitate, da se šalim z resnimi in žalostnimi rečmi. Vendar bi bilo tako. V tem primeru mi ne bi bilo vseeno; bi se pa čudil, kako to, da ga je en moj stavek - res je, da sva si bila zelo blizu - navedel do njegove odločitve. Kako to, da je sploh razmišljal o samomoru? Imam jaz kaj pri tem? Sem ga kako drugače užalil? Itd. Skratka, tudi če bi bila zadnja stvar, ki jo je nesrečnež prebral, moj stavek, napisan v drugem kontekstu in z drugim namenom, ne bi sam pri sebi prevzel vse krivde za njegov samomor. Prej bi se čutil krivega, ker nisem opazil, da se z njim nekaj dogaja. To se mi je nekoč zgodilo. S fantom, ki je bil z nami na taborjenju, sva se nekoč srečala v mestu. Fant je vedel, da sem psiholog in da v grobem poznam njegovo zgodbo. Verjetno mi je tudi zaupal. Spregovorila sva nekaj vljudnostnih fraz, potem pa me je povabil na kavo, kot da bi mi imel še nekaj povedati. Odklonil sem, ker se mi je res mudilo po opravkih. Čez nekaj časa sem zvedel, da si je vzel življenje. To me je kar žrlo: nisi prepoznal stiske, tvoj ničevi biznis ti je bil pomembnejši...

Kak pameten sklep iz vsega tega si boste morali oblikovati sami.

Pater Anselm Grün o tolažbi

 Od časa do časa kupim nemški tednik Die Zeit, klasičen zajeten časnik z jasno ločenimi rubrikami na širnih plahtah. V drugi letošnji številki je članek patra Anselma Grüna, nemškega benediktinskega meniha, ki je po študiju teologije, filozofije in ekonomije postal ekonom opatije v Münsterschwarzachu in vodil okoli 300 uslužbencev v več podjetjih tega samostana. Tudi v slovenščino je prevedenih nekaj njegovih knjig (izdal jih je okoli 300), ki so priljubljeni vodniki skozi življenje. Obiskal je tudi Ljubljano; poslušal sem eno njegovih predavanj. Mož mi je všeč, ker ni pobožnjakar, ampak ga odlikuje zelo stvaren, prizemljen in sodoben odnos tudi do duhovnih vprašanj. Tudi v tem članku jasno izrazi svojo vero: "Kot kristjan in menih verujem v Boga kot "Boga vse tolažbe"". In vendar pred tem izpove občutje, ki ga od predanega vernika ne bi pričakoval. Pričakoval bi, da bi potrtim in žalujočim, potrebnim tolažbe, svetoval, naj se v molitvi zaupajo Bogu, naj še bolj redno in dosledno izpolnjujejo svoje verske dolžnosti in upajo, da jih bo Bog uslišal in potolažil. Sicer pa jih čaka večna tolažba na drugem svetu. Nič takega.

"Kaj je tolažba? Tolažiti ne pomeni pomiriti, vzbuditi ceneno upanje, bežati pred bolečino, ampak v njej vzdržati. Kot duhovniku, ki skrbi za duše, se mi zdi popolnoma napačno, če žalujoče tolažimo z upanjem na onstransko življenje. Ljudje, ki so v stiski, potrebujejo tolažbo tu in zdaj. Ni dovolj, če jim rečemo, naj zaupajo v Boga. Take pobožne fraze služijo pogosto samo temu, da z njimi prikrijemo, da ne vemo, kaj reči, in da bi se najraje izognili trpečemu. Toda bolečine ne moremo ne preskočiti ne lajšati z razumskimi argumenti."

Kaj torej? Pater sam je doživljal stisko žalujočega ob svojem bratu, ki mu je po petdesetih letih zakona umrla žena. Bilo je dovolj, da je bil ob bratu, razumevajoč in brez besed. Samo prisotnost razumevajočega človeka pomaga, človeka, ki posluša, prisluhne bolečini. 

Tudi pater sam je žaloval. Ugotovil je, da mu pomaga, če se posveti drobnim radostim vsakdanjega življenja: prisluhne ptičjemu petju; se ukvarja s psom; kaj dobrega poje; si po jedi privošči dremež; vzame v roke knjigo; uživa v tihoti svoje celice. 

Žalost je naše čustvo; je del nas. Sprejeti jo moramo in živeti za trenutek v skladu s samim seboj in svojimi čustvi, mislimi in nagnenji. 

Za uzakonitev poklica psihoterapevta

Kako dolgo si bomo še zatiskali oči pred dejstvom, da pri nas obstaja poklicna psihoterapevtska dejavnost

Že nekaj časa lahko spremljamo polemiko o statusu psihoterapije pri nas in o njeni zakonski ureditvi. Ta polemika izvira iz neurejenega stanja na tem področju, saj se za »psihoterapevte« sami proglašajo tudi nekateri ljudje brez ustrezne strokovne izobrazbe in usposobljenosti, šarlatani torej, ki pa so v manjšini med psihoterapevtsko dejavnimi. Da je stanje neurejeno in ga je treba urediti, se strinjata obe nasprotni strani. Spor je nastal glede tega, kako to stanje urediti; kaj uzakoniti, predvsem pa, ali sploh potrebujemo psihoterapijo in psihoterapevte. V polemiki so udeleženi na eni strani psihiatri in klinični psihologi, zaposleni v zdravstvu, na drugi strani pa ustrezno usposobljeni psihoterapevti, čeprav pri nas njihov poklic ni zakonsko priznan, in smo s tem izjema med zahodnimi razvitimi deželami. 

Psihoterapevti trenutno pri nas delujejo zunaj zdravstva, javnega in zasebnega, in so klientom dostopni samo samoplačniško v zasebnih psihoterapevtskih ambulantah, od katerih nekatere delujejo v okviru nekaterih visokošolskih ustanov (npr. Teološka fakulteta, ljubljanska izpostava dunajske Univerze Sigmunda Freuda), nekatere v okviru strokovnih združenj in nekatere zunaj takih okvirov. Izobraževanje za psihoterapijo poteka na visokošolski ravni v dodiplomskih in podiplomskih programih, temu pa sledi večletno usposabljanje ob delu s klienti pod mentorstvom izkušenih učiteljev-praktikov. V okviru strokovnih združenj se zagotavlja strokovni in etični nadzor, vendar ne sistematično, ker področje ni zakonsko urejeno. Individualna psihoterapija poteka večinoma v obliki pogovorov s klientom, ki ima težave sam s sabo in z drugimi, tako da se postopno spremenita njegovo doživljanje in ravnanje, s tem pa tudi njegovi odnosi z drugimi, v smeri njegovega »opolnomočenja« in izboljšanja kakovosti življenja – sam naj bi postopoma prevzel vajeti svojega življenja v svoje roke. Psihoterapevti si prizadevajo, da bi bila njihova dejavnost tudi pri nas priznana kot poklic in da bi se lahko zaposlovali tako v javnem zdravstvu kot zunaj njega, npr. v socialnem varstvu, na področju vzgoje in izobraževanja, pravosodja, notranjih zadev, gospodarstva, športa, zdraviliškega turizma idr. 

Temu nasprotuje večina ali vsaj glasnejši del psihiatrov in kliničnih psihologov, zaposlenih v zdravstvenih ustanovah. Psihiatri zdravijo duševne motnje na način, ki je običajen v medicini. Začne se z diagnostičnim postopkom, v katerem se skuša čim bolj natančno ugotoviti značilnosti motnje in ki se konča z diagnozo, to je, uvrstitvijo motnje v določen predalček klasifikacije motenj in z njenim poimenovanjem. Zdravnik-psihiater potem predpiše ustrezno terapijo, ki je po pravilu medikamentozna in se po potrebi kombinira s hospitalizacijo, včasih pa tudi s psihoterapijo. To slednje je odvisno od narave motnje, psihiatrovega interesa, pa seveda od kritja stroškov. Klinični psiholog sodeluje predvsem v diagnostičnem postopku tako, da z uporabo psiholoških testov prispeva k ustrezni diagnozi, ki jo postavi psihiater. Tudi klinični psiholog, zaposlen na kliniki za duševne bolezni, lahko izvaja psihoterapijo, če ga zanima, če se je usposobil za to dejavnost in če to dopuščajo organizacijski pogoji.

Čému pravzaprav nasprotujejo psihiatri in klinični psihologi? Mar ni nerazumno nasprotovati uzakonitvi poklica psihoterapevta z jasnimi izobrazbenimi pogoji, načinom delovanja, strokovnim in etičnim nadzorom? Samo na ta način bi se znebili nestrokovnih kvazi-psihoterapevtov in dovolili samo delovanje psihoterapevtov, ki ustrezajo zakonsko določenim pogojem. 

Po zdravi pameti bi kot državljan z odprtimi rokami pozdravil pojav in razvoj psihoterapevtskega poklica, saj so potrebe po psihoterapevtskih storitvah velikanske. Psihiatri in klinični psihologi jih ne zmorejo obravnavati poleg svoje običajne dejavnosti. Na široko bi temu poklicu odprl vrata v javne zdravstvene ustanove, da ljudem ne bi bilo treba teh storitev še dodatno plačevati iz svojega žepa poleg prispevka za zdravstveno zavarovanje. Kako torej razumeti odpor do take ureditve? Gre res za bojazen pred tem, da bi psihiatri in klinični psihologi morali s psihoterapevti deliti omejena sredstva zdravstvenega zavarovanja? Saj bi lahko skupaj s psihoterapevti pritisnili na zavarovalnico, da odobri nove storitve! Če lahko odobri to ali ono najnovejše slikanje možganov, zakaj ne bi odobrila psihoterapevtskega pogovora kot zdravstvene storitve? 

S kakšnimi argumenti nasprotujejo uzakonitvi tega poklica? 

V resnici so argumenti psihiatrov in kliničnih psihologov protislovni. Po eni strani trdijo, da je psihoterapija terapija, torej zdravljenje, in sodi v zdravstvene ustanove; ni prav da se izvaja »divje« zunaj njih. Za psihoterapevte zahtevajo medicinsko izobrazbo, ko psihiatrična stroka sama uvideva, da to, kar zdravi, niso “bolezni” ampak “motnje”, jim torej priznava drugačen status kot boleznim, ki majo telesne vzroke. Po drugi strani pa trdijo, da psihoterapija ni poklic ampak zgolj dejavnost, s katero se tako ali tako ukvarjajo tudi psihiatri in klinični psihologi in torej ni potrebe ne le po sodelovanju psihoterapevtov ampak sploh ne potrebe po tem poklicu. Psiholog (neklinični) bi v tem zaznal težnjo po prisvajanju dejavnosti pomoči ljudem v duševni stiski, po nadzoru drugega, po izganjanju rivala, in/ali njegovem izničenju oziroma zanikanju njegovega obstoja. Psihoterapija je bojda zgolj dejavnost, ne poklic. To je hudo samozavestno oblastno naziranje in očitno zanikanje realnosti. Psihoterapevti obstajajo, sprejemajo kliente, jim pomagajo k boljšemu življenju; dopolnjujejo delo psihiatrov in kliničnih psihologov pri težavah, ki jih oni ne obravnavajo. 

Psihoterapija ni samo dejavnost, je poklic. Dejavnost je delo ali delovanje na določenem področju. Cepljenje je ena od zdravstvenih dejavnosti. Ne obstaja pa poklic »cepilec«. Poklic je dejavnost, za katere opravljanje je potrebno posebno, v našem primeru visokostrokovno znanje, pridobljeno s šolanjem, usposabljanjem; ki se izvaja redno in sistematično; ki se mora odvijati po določenih strokovnih in etičnih merilih; in je plačana. Pripadniki določenega poklica se običajno povezujejo v poklicna društva ali združenja, ki zagotavljajo strokovni in etični nadzor njihovega dela. Zavezani so k stalnemu poklicnemu izpopolnjevanju, osveževanju znanja. Vse to že danes obstaja na področju psihoterapije pri nas. Psihoterapevt je poklic povsod v razvitih deželah, le pri nas ni zakonsko priznan in reguliran, čeprav psihoterapevti dejansko opravljajo svoje delo tako kot tam, kjer je zakonsko priznan.

Psihoterapija ni samo poklicna dejavnost, je tudi veda o tej dejavnosti; je kritična raziskovalna samorefleksija praktične psihoterapije; veda, ki se raziskovalno razvija in poučuje na ravni visoke šole ali univerze (pri nas na Teološki fakulteti in izpostavi Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, ki izvaja 5-letni študij). Raziskovalci te vede, ki so hkrati psihoterapevti-praktiki, izmenjujejo izkušnje na strokovnih srečanjih in kongresih; izdajajo od leta 2007 znanstveno strokovno revijo Kairos. Slovenska psihoterapija ima torej vse potrebne sestavine posebne vede. 

Kako dolgo si bomo še zatiskali oči pred dejstvom, da pri nas obstaja poklicna psihoterapevtska dejavnost; da obstajajo strokovno ustrezno usposobljeni poklicni psihoterapevti in da se razvija psihoterapevtska veda? Čakamo, da država to uvidi in uzakoni.

 

DODO O PSIHOTERAPIJI

Tomaž Flajs in Miran Možina, Dodo se pogovarja: vodnik po psihoterapiji. SKZP in SFU, Ljubljana 2022.

Dodo (Raphus cucullatus, množ. dodi) je izumrli ptič-neletalec, ki je živel endemično na otoku Mauricius v Indijskem oceanu, vzhodno od Madagaskarja. Njegovi najbližji živeči sorodniki so golobi in grlice. Nazadnje so ga videli leta 1662. Risali so ga rjavkasto sivega, a tudi belega. Bil je visok približno meter in težak okoli 10-17 kg. Razumljivo je, da je bil rejen in mesnat izziv za nizozemske mornarje, ki so imeli verjetno precejšnje zasluge za njegovo iztrebljenje. V tej svoji dokončnosti je postal simbol zastarelosti, nečesa nedvomno mrtvega ("mrtev kot dodo"). V pritlehnem govoru je "dodo" sinonim za bedasto in neiznajdljivo bitje, ker so ga opisovali kot naiven in lahek plen. V naši zgodbi se je znašel po zaslugi Alice v čudežni deželi, zgodbi, v kateri je kot sodnik hitrostne tekme razsodil, da so zmagovalke vse živali, ki so se udeležile tekme. Tako je razsodil tudi v tekmovanju psihoterapevtskih smeri, kot lahko preberemo v uvodu: »Ptič Dodo je po eni strani posrednik o izsledkih številnih raziskav, ki opozarjajo na skupne značilnosti in podobno učinkovitost različnih psihoterapevtskih pristopov, kar je v strokovni literaturi že od leta 1936 poznano kot 'razsodba ptiča Doda'«. Zato se je torej pojavil v naslovu knjige o psihoterapiji. Spoštljiv hommage ubogemu, izumrlemu ptiču.

V stoletjih, odkar so ga zadnjič videli, se je dodo v višjih sferah izobrazil in v naši knjigi ne nastopa kot nekoliko naiven spraševalec, kar bi pričakovali glede na njegov renomé, ampak kot pameten in razgledan porte-parole psihoterapije, kot njen predstavnik. Pogovor se odvija med njim in Ano, ki bi ji bolj pristajal nadimek dododinje, naivne spraševalke. Če bi dodoju v skladu s pričakovanji pripadla vloga naivnega klienta*, bi se seveda zastavilo težko vprašanje, zakaj dodo potrebuje psihoterapijo in ali sploh obstajajo terapevtski postopki za debele, izumrle ptiče-neletalce. Z zamenjavo vlog pa se temu neprijetnemu vprašanju izognemo. Ana je namreč bodoča klientka. Po ločitvi od partnerja so se ji izmaknila tla pod nogami. Tako se je uvrstila med pametne, ki si ne zatiskajo oči pred svojimi težavami, in poiščejo pomoč. Rada pa bi, odgovorna do svojega življenja, o psihoterapiji zvedela več, da bi vedela, v kaj se podaja.

In tako se znajdemo v vlogi bralcev zapisa pogovora, ki nam odkriva osnovne značilnosti psihoterapije. »Namen tega priročnika je na poljuden in razumljiv način psihoterapijo predstaviti in približati širši javnosti, še posebej potencialnim uporabnikom in tudi klientom, ki so v psihoterapevtsko obravnavo že vključeni«, lahko preberemo na ovitku knjige. V 15 poglavjih knjige zvemo, kaj je psihoterapija in čemu služi; kakšna je razlika med psihoterapijo, psihiatrijo in klinično psihologijo; kakšne težave se lajšajo z zdravili in kakšne s pogovorom; kako se vzpostavi zaupljiv delovni odnos med terapevtom in klientom in začne edinstven projekt pomoči; kaj se pričakuje od klienta in kakšen naj bi bil terapevt; kakšna pravila veljajo v tem odnosu; kako pomembno je povratno sporočilo klienta terapevtu; kakšne tehnike se uporabljajo in kakšen je njihov pomen; kakšne so etične norme v psihoterapiji in kaj se skriva za učenim izrazom "kontekstualni model psihoterapije".

Zelo na kratko povzeto: psihoterapija naj bi ljudem, ki se v življenjskih stiskah zatečejo po pomoč psihoterapevta, s pogovori v zaupnem odnosu olajšala težave in izboljšala moteče vzorce mišljenja, čustvovanja, vedenja, medosebne odnose in spodbudila njihovo osebnostno rast v smeri zdravja in boljše kakovosti življenja. Ta svoj cilj doseže po zagotovilih dodoja pri 80 odstotkih ljudi, ki so se zatekli po pomoč. K taki uspešnosti pa ne prispevajo v prvi vrsti metode in tehnike različnih psihoterapevtskih pristopov (psihoanalitična, kognitivno vedenjska, eksistencialno humanistična, sistemska, integrativna, telesna terapija), ampak dejavniki, ki so skupni različnim pristopom. Pisca navajata, pogumno natančno, da je za 87 odstotkov ugodnih sprememb zaslužen klient in le za ostanek terapevtska obravnava, ki vključuje odnos med terapevtom in klientom. Terapevt naj bi prispeval le 6 odstotkov, tehnike pa manj kot en odstotek, ostalo odnos. To pomeni slovo od terapevta-čarodeja. Res? Še večji čarodej je, ker zna s kar najmanjšimi sredstvi, s svojo veščino in zanikanjem svoje veličine in vsemogočnosti izbezati iz klienta njegovo moč samozdravljenja in vitalnosti. Upravičeno se psihoterapevti zavzemajo za priznanje stroke in poklica in zakonsko ureditev področja psihoterapije. Prepričljivo je v knjigi prikazana tehtnica stroškov države in družbene dobiti od psihoterapije.

Pisca se ogibata dihotomnega razmišljanja »ali-ali« in se zavzemata za vključujoči »in-in«. Namesto boja smeri poudarjata skupne dejavnike in sodelovanje, čeprav je res, da se prava privlačnost psihoterapije pokaže pri opisovanju konkretnih postopkov v okviru posameznih smeri, ne toliko pri obravnavanju najbolj abstraktnih skupnih značilnosti vseh smeri. Tudi ljubitelji opisov posameznih primerov terapije bodo v knjigi prišli na svoj račun ob opisu Bernardinega dela s Katjo, v katerem so didaktično, grafično poudarjeni elementi celotnega procesa.

Kakšna je relevantnost tega priročnika za socialno delo? Sploh ne gre samo za informacijo o sosednjem strokovnem področju. Na trenutke imamo vtis, da beremo knjigo o načelih in metodiki socialnega dela. Knjiga ne obravnava odnosa med psihoterapijo in socialnim delom, to ni njen namen. O tem vprašanju tudi ni mogoče izčrpno razmisliti v pričujočem okviru, zato samo nekaj izhodiščnih misli.

Kako se razlikujeta psihoterapija in socialno delo in kaj jima je skupno? Obe stroki si predstavljamo v Vennovem diagramu kot dva kroga s skupnim presečiščem. Skupen jima je poudarek na samopomoči oziroma samozdravljenju (v socialnem delu »pomoč do samopomoči«) in pojmovanje o zaupnem odnosu med socialnim delavcem ali terapevtom in klientom kot osnovnem dejavniku pomoči oziroma zdravljenja. Skupno jima je tudi pojmovanje odnosa z vsakim klientom kot edinstvenega delovnega projekta pomoči, »ukrojenega« prav zanj, v sodelovanju klienta in socialnega delavca ali terapevta. Razlikujeta pa se obe stroki po naravi težav, ki jih obravnavata in po namenu obravnave. Socialno delo obravnava težave in stiske socialne narave, to je take, ki izvirajo iz disfunkcionalnih povezav človeka z viri, ki zagotavljajo zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb. Socialni delavec posreduje med posameznikom ali družino in družbenimi viri, da bi klientom zagotovil preživetje in zadovoljitev osnovnih potreb. Pri tem kot zagovornik posega tudi v klientovo okolje, da bi ga prilagodil klientovim potrebam. Psihoterapija pa obravnava težave, ki jih ima človek sam s sabo in s svojim neposrednim družbenim okoljem in mu jemljejo veselje do življenja, ovirajo njegov osebnostni razvoj in družbeno funkcioniranje. Delno se obe stroki razlikujeta tudi po družbenih (socioloških) značilnostih klientov, to je, po njihovi slojni in kulturni ali subkulturni pripadnosti. Po drugi strani pa se k njima lahko zatečejo isti klienti po pomoč, ki jo daje vsaka stroka s svojega vidika in na svoj način, tako da hkrati ali zaporedno urejajo svoje zadeve pri obeh.

Knjiga, h kateri je poleg obeh urednikov prispevalo še osem drugih strokovnjakov, na ramenih številnih drugih, je vsebinsko informativna, zanimiva in tehtna, slogovno posrečena, zelo lepo oblikovana in prav priročna. Pisca sta se odločila za obliko dialoga med bodočo klientko Ano in dodojem, poznavalcem psihoterapije. Pogovorni slog je za tak položaj prav primeren. Je zelo stara oblika raziskovanja in razlaganja, ki temelji na Sokratovih oziroma Platonovih dialogih, in je bila priljubljena skozi vso zgodovino, saj se na ta način najbolje predstavijo teze in antiteze, zagovori in ugovori, kot zavarovanje pred apodiktično dogmatiko. Nestrpnemu sodobnemu bralcu naj ta slog pravzaprav ne bi bil blizu. Spominjam se, da sem odložil izvrstne Pečjakove dialoge o Nastajanju psihologije (1983) prav zato, ker sem hotel hitro imeti kratke povzetke bistvenih značilnosti različnih smeri in ne, po mojem tedanjem občutju, dolgoveznih prepirov med fenomenologi in behavioristi. Knjiga naših "ornitologov" ponuja oboje: iskriv in tekoč dialog in kratke povzetke. In kar mi seže naravnost v dušo: diagrame, slike odnosov med ključnimi pojmi.

Poglavja so razločno razmejena z risbami dodoja v različnih položajih, vprašujočem, zadovoljnem, jeznem, vzvišenem itd. (ilustrirala Ejti Štih). Vsako poglavje se konča s povzetkom poglavitnih misli na obarvanih straneh. Tipografija je prav prijazna tudi do bralca z nekoliko slabšim vidom, vajenega povečanih črk na zaslonu (oblikovalec Kostja Bras). Opozorilo takoj za "kolofonom" in na zadnji strani nas napotuje na spletno stran dodosvetuje.si, kjer najdemo povzetke poglavij in koristne nasvete.

Skratka, knjižica o psihoterapiji za telebane je vsebinsko in oblikovno taka, da jo z užitkom vzameš v roke in s pridom predelaš. Sam pri sebi bi jo kar razglasil za najbolj privlačno in najbolj tehtno knjigo leta 2022/23 na našem strokovnem področju - dodo se mogoče ne bi strinjal s takim tekmovanjem; sploh pa bi tudi njega prevzela zelena zavist, če bi knjigi podelili ibisa (Threskiornis aethiopica), znamenje egipčanskega boga znanosti Tota. Toliko o ornitologiji.

Da ne pozabim: pridružujem se dodoju in tudi sam dvigam transparent z napisom: ZA PSIHOTERAPIJO KOT SAMOSTOJNI POKLIC.

----------------------

*Oseba je "uporabnik" storitev zdravstva ali socialnega varstva - administrativna kategorija; v odnosu z zdravnikom je "bolnik" ali "pacient", v odnosu s psihoterapevtom ali socialno delavko pa je "klient" - medosebna kategorija v formalnem odnosu. Zdravnika, psihoterapevta ali socialne delavke ne uporabljam; ne uporabljam njegovih ali njenih kodiranih in numeriranih storitev, ampak z njim/njo stopim v celovit odnos zdravljenja ali pomoči, v katerem enakopravno sodelujem in sprejemam tradicionalno oznako svoje vloge.

Izviri smisla

 

Elisabeth Lucas, Izviri, ki napajajo življenje s smislom: Kje lahko zajemamo moč. Novi svet, Ljubljana 2015.

Ustaviti se moramo že kar pri naslovu knjige. Je namreč bolj poveden, kot bi si mislili, saj se nam zdi samoumeven. Samoumevno nam je namreč, da se sprašujemo o smislu življenja. Tega vprašanja pa si v ne tako daljni preteklosti ni bilo mogoče niti misliti in še danes se marsikomu zdi odveč in nesmiselno. Ljudje se niso spraševali o smislu življenja. Smisel je bil vnaprej dan, za vse enak. Živimo zato, da izpolnjujemo božjo voljo, kjer koli že smo, kamor koli že nas je položila božja roka. Naj bomo visokega ali nizkega stanu, naj opravljamo to ali ono delo, držati se moramo božjih zapovedi in si prizadevati za zveličanje svoje duše. To je človekov namen in smisel njegovega življenja. Tako je veljalo.

V naslovu knjige se skriva še večje krivoverstvo: pomeni namreč, da je življenje samo po sebi brez smisla in da ga moramo s smislom šele napojiti ali napolniiti. Kako bi mogla biti brez smisla božje stvarstvo in človekovo življenje? Je Bog ustvaril nekaj nesmiselnega? Gornji obet, da bomo v knjigi zvedeli za vire, ki napajajo življenje s smislom, bi bil videti (ali pa je marsikomu še danes videti) nesmiseln in brezbožen. 

Prestopiti moramo nejasno ločnico med tradicionalnim in modernim mišljenjem, da se nam zdi obet knjige ne le razumljiv ampak samoumeven. Če te ločnice nočemo prestopiti, se lahko izvijemo s trditvijo, da je Bog pač dal človeku svobodno voljo, ki vključuje tudi to, kako si človek predstavlja smiselnost obstoja sveta in svojega življenja. Bog mu je dal voljo, da tudi zavrže Boga in tvega pogubljenje.

V to se ne bomo spuščali; morda smo res vsi skupaj zavrgli Boga (in se nam pogubljenje bliža), ali pa ima prav Nietzsche, ki pravi, da je Bog mrtev (mi smo pa do nadaljnjega preživeli). Oprimo se na vsakdanje izkustveno dejstvo. Mnogi smo se v svojem življenju že srečali s "krizo smisla"; zastavili smo si vprašanje: Čemu živim; kakšen je smisel mojega življenja? Mnogi na to vprašanje odgovarjajo na tradicionalen način: samo vprašanje zavrnejo kot nesmiselno; kot odvečno ali celo brezbožno. Ne sprašuj: sprejmi breme življenja na svoje rame, kot ti ga je naložil Bog, naj ti je všeč ali ne, naj omahuješ pod njim, morda omahneš v dvomu, ali pa ga nosiš hvaležno in ubogljivo v upanju, da si boš pridobil zasluženje in boš v posmrtnem življenju sedel na božji desnici. Tega odgovora, ki zavrne samo vprašanje o smislu kot nesmiselno, ne podcenjujemo; je eden od možnih odgovorov, ki ohranja človeško življenje. Premnogi so si na vprašanje o smislu odgovorili, da njihovo življenje nima smisla in so se sami uničili. Zato si ga mogoče res ni smiselno zastavljati, ampak življenje pač prenesti, naj je smiselno ali ne. Ta knjiga je za tiste, ki še iščejo in upajo, da bodo našli smisel svojega življenja, četudi morda mislijo, da življenje v vesolju nima smisla in namena. Svojemu življenju se ne bi radi odpovedali.

Elisabeth Lucas jih, te zadnje, napotuje k virom smisla, ki daje življenjsko moč. Našteje šest virov smisla. Prvi vir je filozofija. Iz nekoliko čudaškega izbora iz filozofije razberemo, da je osnovna funkcija filozofije v odnosu do vprašanja smisla ta, da nas informira o hierarhiji vrednot. Ne velja samo, da so pojavi polarni, to je, da vemo za dan, ker poznamo noč, da ločimo sladko, ker okušamo grenko, ampak da obstaja hierarhija: resnica je več vredna kot laž; v življenjski krizi je priložnost pomembnejša od nevarnosti. (Seveda pa imamo tudi rajši sladko kot grenko.) Nauk? Usmerimo se k vrednemu, to je že smiselno a hkrati banalno; ne vemo, kaj je vredno in kako to presoditi.

Branje lepe književnosti je drugi vir osmišljanja življenja: zdravilnost branja je nesporna. Verjemimo Viktorju Franklu, ki pravi, da je "prava knjiga ob pravem času mnoge obvarovala pred samomorom". In ni dvoma, da nam branje skozi identifikacijo z literarnimi junaki in spoznavanjem različnih življenjskih zgodb razširja duha, veča našo občutljivost za doživljanje drugih in naše notranje odzive in nas opremlja za spopad z lastnimi življenjskimi težavami. Nam posreduje smisel? Seznanja nas z različnimi "smisli" in pomaga odkriti naša nagnjenja. Zgodbe, ki jih navaja avtorica, so gotovo terapevtsko koristne, glede iskanja smisla pa mi je bila še najbolj všeč zgodba o natakarici, ki ni preslišala fantovega naročila hotdoga s kečapom, naročila, ki ni bilo po volji matere, ona, natakarica, pa ga je vzela resno. Zgodba nam sporoča, naj odkrijemo svojo voljo, želje, cilje, strasti in "podobo človeka, kakršni bi radi bili", jo vzamemo resno in se postavimo zanjo.

Ideja logoterapije ali "terapije smisla" preveva celotno knjigo. Je tretji vir smisla, saj je pomagati človeku, da odkrije svoja posebna nagnjenja in individualni "smisel", osnovna naloga te terapevtske smeri. Ne grebsti po preteklosti, ne se ozirati nazaj ampak naprej: odkrivati možnosti, avtonomno oblikovati in presegati samega sebe. Primeri iz terapije, ki jih navaja Lucas, ilustrirajo ta pristop in pomagajo bralcu na ta način razmišljati o svojem življenju.

Kako nam znanost pomaga pri iskanju smisla? No, tisti, ki radi znanstveno raziskujejo, so že našli svoj smisel v kateri od znanstvenih dejavnosti. Lucas misli predvsem na nevrološko znanost, ki odkriva, kaj se dogaja v možganih, ko brskamo po preteklosti, in na psihologijo, ki odkriva "kognitivne prevare" pri pogledu nazaj. Na osnovi teh spoznanj "zavzeto odsvetuje presojanje in obsojanje preteklega" in svetuje postopen preklop iz razvednotenja preteklosti in iskanja krivde na pogled na svobodno izbiro možnosti v prihodnosti. 

Da vera zdravi, je znano dejstvo. Lucas poudarja poseben vidik učinka vere. Vera, opomin zapovedi (zaveze-religio), nam pomaga, da v situacijah, ko smo pod velikim pritiskom k neposrednemu odreagiranju, k neposredni zadovoljitvi nagonov, "duhovno in etično ne iztirimo" in si ne zapletemo življenja prek vzdržnega. 

V hektičnosti sodobnega sveta in priročne razvedrilne tehnologije vodi pot k sebi v tišini. "Tisti najbolj notranji glas, ki nam sredi labirinta še vedno kaže pravo pot ali izhod, je mogoče slišati samo v tišini." O svojem življenju se odločamo sami, po svojem notranjem glasu, ki mu Lucas pravi "vest". Sam sem (na drugem mestu) uvedel razlikovanje med moralno in eksistencialno vestjo; slednja je tista, ki nas opominja, kadar se oddaljimo od poti k sebi.

Knjiga Elisabeth Lucas je človeku, ki ima rad logične izpeljave, strogost in sistematičnost mišljenja, precej naporna zaradi njene esejistične poljudnosti in ohlapnosti. To pa ne pomeni, da bralec ne pritrjuje njenim modrim uvidom in nasvetom.

Poglavje, ki ga je namesto spremne besede prispeval dr. Jože Ramovš in ki bistvo razkrije že v naslovu, je odlično branje (Osebno stališče je vrh človeške svobode in vir zdravja).

                                                             

Pomisel

Kaj naj bi dosegli z naštevanjem in opisovanjem "virov smisla"? Kako bo to bralcu pomagalo? Kako bo s pomočjo teh besedil prišel do smisla svojega življenja? Poskusimo odgovoriti. Lucasova navaja primer matere, ki se je ločila od moža, pustila svoje otroke in šla za svojo ljubeznijo. Čez čas pa je v novem odnosu začela doživljati praznino, pojavil se je občutek krivde, pustila je novega partnerja in se vrnila k otrokom. Tu je začutila, da je našla smisel svojega življenja. Pomislimo: ampak nekaj časa je čutila, da je nova ljubezen smisel njenega življenja; tako močan smisel, da je zapustila otroke. Mater, ki zapusti otroke, seveda obsojamo. Vrnitev k otrokom opredelimo kot "pravi" smisel, prehodne zaljubljenosti, naj bo še tako goreča, pač ne opredelimo kot smisel. Tu pride v poštev hierarhija vrednot iz prvega poglavja: materinska skrb je vrednotno nad spolno ljubeznijo kot smislom. Morda pa je bil smisel tudi v tem, da je žena doživela strastno ljubezen z moškim po njeni meri in se izpolnjena vrnila. Saj ni rečeno, da je smiselno samo tisto, kar traja večno.

Kaj je "smisel", subjektivni smisel življenja? Ne iščem splošnega odgovora, iščem vrsto doživljanja, ki bi ga lahko imenoval "doživetje smisla". Kaj doživimo kot "smisel", kot smiselno; katera dejanja, ravnanje, odločitve, doživetja, čustva, počutja. Kako je videti to doživetje? Omenjena mati vidi smisel svojega življenja v skrbi za otroke, v življenju z otroki in za otroke. Prej ga je videla v ljubezni do nekega moškega. Za zdravnika Davida Zupančiča (njegovo knjigo sem nedavno pohvalil) je opravljanje zdravniškega poklica smisel njegovega življenja. Zdi se, da je zavest o tem, da rešuje življenja, tako opojna, da ga, poleg ljubezni do bližnjih, notranje izpolnjuje, daje njegovemu življenju smisel. Ima torej dva smisla? Glasbenik ne more brez glasbe, igralec ne brez odra, ne glede na to, da ne eden ne drugi ne bosta dosegla kaj zelo pomembnega. 

Sam sem najprej verjel, da je smisel mojega življenja biti priden in se držati božjih zapovedi, da bi bil deležen zveličanja in bi po smrti in vstajenju mesa sedel na božji desnici, med ta pridnimi. Potem sem sprejel misel, da je smisel življenja prizadevanje za komunistični raj na zemlji, solidarnostno družbo enakih. Nato je prišlo v meni do preloma. Nič od tega, kar so mi opisovali kot smisel življenja, ni prišlo iz mene, ni bilo nekaj, čemur bi bil pripravljen podrediti svoje življenje. Če pogledam nazaj, bi dejal, da sem nekaj smisla našel v spoznavanju človeškega in družbenega (v branju, če hočete), poučevanju in pisanju. To še zdaj rad počnem. Našel sem pa tudi nova veselja, recimo slikanje. Je smisel to, kar rad počnem? Kaj pa veliki smotri? 

Zdi se mi, da se spopadata, ali morda združujeta dve pojmovanji "smisla": eno, da je smisel končni dosežek, končno stanje. Življenje naj bi bilo stremljenje k temu smotru, kot v besedah "želim si postajati vse boljši človek". Smoter ali namen se imenuje telos. Prvo pojmovanje smisla je torej teleološko, usmerjeno k smotru. Po drugem pojmovanju je smisel življenja dejavnost, ob kateri se človek čuti notranje izpolnjen. Glasbenik si sicer želi vse bolje igrati, a to, kar mu je res pomembno, je, da rad igra. Morda ne bo nikoli postal slaven violinist, najboljši na svetu. Vseeno igranje izpolnjuje pomemben del njegovega življenja. Ali kot pravi športnica: "Ni mi bilo do zmage, rada sem igrala. Zmaga je samo potrditev, da mi gre dobro; da sem izbrala pravi šport zase." To drugo pojmovanje je blizu pojmu dejavnosti, ki je sama sebi namen, ali "avtotelične" dejavnosti po Csikszentmihalyiju. Sam bi namesto "smisla" uporabil kar izraz "notranje izpolnjujoči življenjski slog". Ta razlika se mi zdi kar pomembna: namesto napetega stremljenja k Dobremu (ali Najboljšemu in Zveličavnim Vrednotam), sproščeno uživanje v ljubih - in včasih tudi napornih - nam dejavnostih.

Drobna knjižica Terryja Eagletona Smisel življenja (v zbirki zelo kratkih uvodov založbe Krtina/Oxford Univ. Press, Ljubljana, 2008/2009) se po pregledu filozofskih razglabljanj o smislu življenja konča z ugotovitvijo, da je smisel življenja življenje samo. Smisel mojega življenja je biti resnično živ, ne pred smrtjo mrtev.

Izvir smisla je karkoli, kar napaja moje življenje z živostjo; kar me ohranja notranje živega, neravnodušnega in nezdolgočasenega, v razpoloženju, da si želim še živeti. "Živost" bi bil lahko pomen besede "moč" v naslovu knjige - moč za življenje.

O smislu svojega življenja se ne sprašujem več, samo za soncem hodim.

Vidite, meni je drobna knjižica dala veliko misliti. Naj da tudi vam.