Izviri smisla

 

Elisabeth Lucas, Izviri, ki napajajo življenje s smislom: Kje lahko zajemamo moč. Novi svet, Ljubljana 2015.

Ustaviti se moramo že kar pri naslovu knjige. Je namreč bolj poveden, kot bi si mislili, saj se nam zdi samoumeven. Samoumevno nam je namreč, da se sprašujemo o smislu življenja. Tega vprašanja pa si v ne tako daljni preteklosti ni bilo mogoče niti misliti in še danes se marsikomu zdi odveč in nesmiselno. Ljudje se niso spraševali o smislu življenja. Smisel je bil vnaprej dan, za vse enak. Živimo zato, da izpolnjujemo božjo voljo, kjer koli že smo, kamor koli že nas je položila božja roka. Naj bomo visokega ali nizkega stanu, naj opravljamo to ali ono delo, držati se moramo božjih zapovedi in si prizadevati za zveličanje svoje duše. To je človekov namen in smisel njegovega življenja. Tako je veljalo.

V naslovu knjige se skriva še večje krivoverstvo: pomeni namreč, da je življenje samo po sebi brez smisla in da ga moramo s smislom šele napojiti ali napolniiti. Kako bi mogla biti brez smisla božje stvarstvo in človekovo življenje? Je Bog ustvaril nekaj nesmiselnega? Gornji obet, da bomo v knjigi zvedeli za vire, ki napajajo življenje s smislom, bi bil videti (ali pa je marsikomu še danes videti) nesmiseln in brezbožen. 

Prestopiti moramo nejasno ločnico med tradicionalnim in modernim mišljenjem, da se nam zdi obet knjige ne le razumljiv ampak samoumeven. Če te ločnice nočemo prestopiti, se lahko izvijemo s trditvijo, da je Bog pač dal človeku svobodno voljo, ki vključuje tudi to, kako si človek predstavlja smiselnost obstoja sveta in svojega življenja. Bog mu je dal voljo, da tudi zavrže Boga in tvega pogubljenje.

V to se ne bomo spuščali; morda smo res vsi skupaj zavrgli Boga (in se nam pogubljenje bliža), ali pa ima prav Nietzsche, ki pravi, da je Bog mrtev (mi smo pa do nadaljnjega preživeli). Oprimo se na vsakdanje izkustveno dejstvo. Mnogi smo se v svojem življenju že srečali s "krizo smisla"; zastavili smo si vprašanje: Čemu živim; kakšen je smisel mojega življenja? Mnogi na to vprašanje odgovarjajo na tradicionalen način: samo vprašanje zavrnejo kot nesmiselno; kot odvečno ali celo brezbožno. Ne sprašuj: sprejmi breme življenja na svoje rame, kot ti ga je naložil Bog, naj ti je všeč ali ne, naj omahuješ pod njim, morda omahneš v dvomu, ali pa ga nosiš hvaležno in ubogljivo v upanju, da si boš pridobil zasluženje in boš v posmrtnem življenju sedel na božji desnici. Tega odgovora, ki zavrne samo vprašanje o smislu kot nesmiselno, ne podcenjujemo; je eden od možnih odgovorov, ki ohranja človeško življenje. Premnogi so si na vprašanje o smislu odgovorili, da njihovo življenje nima smisla in so se sami uničili. Zato si ga mogoče res ni smiselno zastavljati, ampak življenje pač prenesti, naj je smiselno ali ne. Ta knjiga je za tiste, ki še iščejo in upajo, da bodo našli smisel svojega življenja, četudi morda mislijo, da življenje v vesolju nima smisla in namena. Svojemu življenju se ne bi radi odpovedali.

Elisabeth Lucas jih, te zadnje, napotuje k virom smisla, ki daje življenjsko moč. Našteje šest virov smisla. Prvi vir je filozofija. Iz nekoliko čudaškega izbora iz filozofije razberemo, da je osnovna funkcija filozofije v odnosu do vprašanja smisla ta, da nas informira o hierarhiji vrednot. Ne velja samo, da so pojavi polarni, to je, da vemo za dan, ker poznamo noč, da ločimo sladko, ker okušamo grenko, ampak da obstaja hierarhija: resnica je več vredna kot laž; v življenjski krizi je priložnost pomembnejša od nevarnosti. (Seveda pa imamo tudi rajši sladko kot grenko.) Nauk? Usmerimo se k vrednemu, to je že smiselno a hkrati banalno; ne vemo, kaj je vredno in kako to presoditi.

Branje lepe književnosti je drugi vir osmišljanja življenja: zdravilnost branja je nesporna. Verjemimo Viktorju Franklu, ki pravi, da je "prava knjiga ob pravem času mnoge obvarovala pred samomorom". In ni dvoma, da nam branje skozi identifikacijo z literarnimi junaki in spoznavanjem različnih življenjskih zgodb razširja duha, veča našo občutljivost za doživljanje drugih in naše notranje odzive in nas opremlja za spopad z lastnimi življenjskimi težavami. Nam posreduje smisel? Seznanja nas z različnimi "smisli" in pomaga odkriti naša nagnjenja. Zgodbe, ki jih navaja avtorica, so gotovo terapevtsko koristne, glede iskanja smisla pa mi je bila še najbolj všeč zgodba o natakarici, ki ni preslišala fantovega naročila hotdoga s kečapom, naročila, ki ni bilo po volji matere, ona, natakarica, pa ga je vzela resno. Zgodba nam sporoča, naj odkrijemo svojo voljo, želje, cilje, strasti in "podobo človeka, kakršni bi radi bili", jo vzamemo resno in se postavimo zanjo.

Ideja logoterapije ali "terapije smisla" preveva celotno knjigo. Je tretji vir smisla, saj je pomagati človeku, da odkrije svoja posebna nagnjenja in individualni "smisel", osnovna naloga te terapevtske smeri. Ne grebsti po preteklosti, ne se ozirati nazaj ampak naprej: odkrivati možnosti, avtonomno oblikovati in presegati samega sebe. Primeri iz terapije, ki jih navaja Lucas, ilustrirajo ta pristop in pomagajo bralcu na ta način razmišljati o svojem življenju.

Kako nam znanost pomaga pri iskanju smisla? No, tisti, ki radi znanstveno raziskujejo, so že našli svoj smisel v kateri od znanstvenih dejavnosti. Lucas misli predvsem na nevrološko znanost, ki odkriva, kaj se dogaja v možganih, ko brskamo po preteklosti, in na psihologijo, ki odkriva "kognitivne prevare" pri pogledu nazaj. Na osnovi teh spoznanj "zavzeto odsvetuje presojanje in obsojanje preteklega" in svetuje postopen preklop iz razvednotenja preteklosti in iskanja krivde na pogled na svobodno izbiro možnosti v prihodnosti. 

Da vera zdravi, je znano dejstvo. Lucas poudarja poseben vidik učinka vere. Vera, opomin zapovedi (zaveze-religio), nam pomaga, da v situacijah, ko smo pod velikim pritiskom k neposrednemu odreagiranju, k neposredni zadovoljitvi nagonov, "duhovno in etično ne iztirimo" in si ne zapletemo življenja prek vzdržnega. 

V hektičnosti sodobnega sveta in priročne razvedrilne tehnologije vodi pot k sebi v tišini. "Tisti najbolj notranji glas, ki nam sredi labirinta še vedno kaže pravo pot ali izhod, je mogoče slišati samo v tišini." O svojem življenju se odločamo sami, po svojem notranjem glasu, ki mu Lucas pravi "vest". Sam sem (na drugem mestu) uvedel razlikovanje med moralno in eksistencialno vestjo; slednja je tista, ki nas opominja, kadar se oddaljimo od poti k sebi.

Knjiga Elisabeth Lucas je človeku, ki ima rad logične izpeljave, strogost in sistematičnost mišljenja, precej naporna zaradi njene esejistične poljudnosti in ohlapnosti. To pa ne pomeni, da bralec ne pritrjuje njenim modrim uvidom in nasvetom.

Poglavje, ki ga je namesto spremne besede prispeval dr. Jože Ramovš in ki bistvo razkrije že v naslovu, je odlično branje (Osebno stališče je vrh človeške svobode in vir zdravja).

                                                             

Pomisel

Kaj naj bi dosegli z naštevanjem in opisovanjem "virov smisla"? Kako bo to bralcu pomagalo? Kako bo s pomočjo teh besedil prišel do smisla svojega življenja? Poskusimo odgovoriti. Lucasova navaja primer matere, ki se je ločila od moža, pustila svoje otroke in šla za svojo ljubeznijo. Čez čas pa je v novem odnosu začela doživljati praznino, pojavil se je občutek krivde, pustila je novega partnerja in se vrnila k otrokom. Tu je začutila, da je našla smisel svojega življenja. Pomislimo: ampak nekaj časa je čutila, da je nova ljubezen smisel njenega življenja; tako močan smisel, da je zapustila otroke. Mater, ki zapusti otroke, seveda obsojamo. Vrnitev k otrokom opredelimo kot "pravi" smisel, prehodne zaljubljenosti, naj bo še tako goreča, pač ne opredelimo kot smisel. Tu pride v poštev hierarhija vrednot iz prvega poglavja: materinska skrb je vrednotno nad spolno ljubeznijo kot smislom. Morda pa je bil smisel tudi v tem, da je žena doživela strastno ljubezen z moškim po njeni meri in se izpolnjena vrnila. Saj ni rečeno, da je smiselno samo tisto, kar traja večno.

Kaj je "smisel", subjektivni smisel življenja? Ne iščem splošnega odgovora, iščem vrsto doživljanja, ki bi ga lahko imenoval "doživetje smisla". Kaj doživimo kot "smisel", kot smiselno; katera dejanja, ravnanje, odločitve, doživetja, čustva, počutja. Kako je videti to doživetje? Omenjena mati vidi smisel svojega življenja v skrbi za otroke, v življenju z otroki in za otroke. Prej ga je videla v ljubezni do nekega moškega. Za zdravnika Davida Zupančiča (njegovo knjigo sem nedavno pohvalil) je opravljanje zdravniškega poklica smisel njegovega življenja. Zdi se, da je zavest o tem, da rešuje življenja, tako opojna, da ga, poleg ljubezni do bližnjih, notranje izpolnjuje, daje njegovemu življenju smisel. Ima torej dva smisla? Glasbenik ne more brez glasbe, igralec ne brez odra, ne glede na to, da ne eden ne drugi ne bosta dosegla kaj zelo pomembnega. 

Sam sem najprej verjel, da je smisel mojega življenja biti priden in se držati božjih zapovedi, da bi bil deležen zveličanja in bi po smrti in vstajenju mesa sedel na božji desnici, med ta pridnimi. Potem sem sprejel misel, da je smisel življenja prizadevanje za komunistični raj na zemlji, solidarnostno družbo enakih. Nato je prišlo v meni do preloma. Nič od tega, kar so mi opisovali kot smisel življenja, ni prišlo iz mene, ni bilo nekaj, čemur bi bil pripravljen podrediti svoje življenje. Če pogledam nazaj, bi dejal, da sem nekaj smisla našel v spoznavanju človeškega in družbenega (v branju, če hočete), poučevanju in pisanju. To še zdaj rad počnem. Našel sem pa tudi nova veselja, recimo slikanje. Je smisel to, kar rad počnem? Kaj pa veliki smotri? 

Zdi se mi, da se spopadata, ali morda združujeta dve pojmovanji "smisla": eno, da je smisel končni dosežek, končno stanje. Življenje naj bi bilo stremljenje k temu smotru, kot v besedah "želim si postajati vse boljši človek". Smoter ali namen se imenuje telos. Prvo pojmovanje smisla je torej teleološko, usmerjeno k smotru. Po drugem pojmovanju je smisel življenja dejavnost, ob kateri se človek čuti notranje izpolnjen. Glasbenik si sicer želi vse bolje igrati, a to, kar mu je res pomembno, je, da rad igra. Morda ne bo nikoli postal slaven violinist, najboljši na svetu. Vseeno igranje izpolnjuje pomemben del njegovega življenja. Ali kot pravi športnica: "Ni mi bilo do zmage, rada sem igrala. Zmaga je samo potrditev, da mi gre dobro; da sem izbrala pravi šport zase." To drugo pojmovanje je blizu pojmu dejavnosti, ki je sama sebi namen, ali "avtotelične" dejavnosti po Csikszentmihalyiju. Sam bi namesto "smisla" uporabil kar izraz "notranje izpolnjujoči življenjski slog". Ta razlika se mi zdi kar pomembna: namesto napetega stremljenja k Dobremu (ali Najboljšemu in Zveličavnim Vrednotam), sproščeno uživanje v ljubih - in včasih tudi napornih - nam dejavnostih.

Drobna knjižica Terryja Eagletona Smisel življenja (v zbirki zelo kratkih uvodov založbe Krtina/Oxford Univ. Press, Ljubljana, 2008/2009) se po pregledu filozofskih razglabljanj o smislu življenja konča z ugotovitvijo, da je smisel življenja življenje samo. Smisel mojega življenja je biti resnično živ, ne pred smrtjo mrtev.

Izvir smisla je karkoli, kar napaja moje življenje z živostjo; kar me ohranja notranje živega, neravnodušnega in nezdolgočasenega, v razpoloženju, da si želim še živeti. "Živost" bi bil lahko pomen besede "moč" v naslovu knjige - moč za življenje.

O smislu svojega življenja se ne sprašujem več, samo za soncem hodim.

Vidite, meni je drobna knjižica dala veliko misliti. Naj da tudi vam.