ŠE ZA PPKŽ

 POSAMEZNIK NI ORODJE

Nasprotniki PPKŽ navajajo kot argumente proti PPKŽ različne škodljive posledice, ki naj bi jih imelo izvajanje PPKŽ za družbo.

- PKKŽ naj bi pomenila dovoljenje za samomore vsevprek. Tisti, ki mu gredo po glavi samomorilne misli, ali ki je preprosto obupan, naj bi si mislil: če se lahko bolnik sam zakonito pokonča, se lahko tudi jaz. 

- Sorodniki starega in bolnega v dolgotrajni oskrbi bojo pritiskali nanj, naj se da pokončati, da jim bo s tem olajšal življenje. Tudi vsem, ki skrbijo za bolne in onemogle, bo postalo vseeno za oskrbovance, s katerimi imajo veliko dela, in bojo pritiskali nanje, naj oddajo prošnjo za PPKŽ.

- Trdijo, da se bo v slovenskem narodu razširila "kultura smrti". Slovenec si bo bolj želel umreti kot živeti. Tako ali tako radi rečemo, da danes "ni za živet". In tudi zdravnikom bo ljubše, če neozdravljiv bolnik umre, kot da bi ga ohranjali pri življenju. Imeli bi manj brezperspektivnega dela.

- V Sloveniji se bo razmerje med rojenimi in umrlimi še bolj nagnilo v smer krčenja številčnosti že tako majhnega naroda, ki bo postopoma izginil z obličja Zemlje.

Itd.

Ni rečeno, da ne bi komu res prišle take misli, vendar zakon o PPKŽ preprečuje, da bi se udejanjile.

Skupna vsem tem bojaznim je težnja, da bi pritisnili na trpečega, naj se odpove prošnji po končanju življenja, ker bi njegova smrt slabo vplivala na slovenski narod. Posameznik naj bi trpel za narod in se odpovedal prekinitvi svojega trpljenja v dobro naroda.

Dragi rodoljubi! Odločitev o tem, da vztrajam v trpljenju v dobro naroda, je moja, prostovoljna, ne vaša, prisilna. Vaša človeška dolžnost je, da mi omogočite prostovoljno izbiro med biti v trpljenju in ne biti.

Saj ste naklonjeni lajšanju trpljenja, kajne?

PALIATIVNA SEDACIJA IN PPKŽ

Kaj je "paliativna sedacija". Prav lepo jo opredeli sestra-usmiljenka, ki skrbi tudi za hudo bolne in umirajoče: "PS pomeni, da damo bolniku, ki ima nek neobvladljiv simptom, sredstvo, ki mu zmanjša stopnjo zavesti do te mere, da simptoma ne čuti več. Bolniki lahko zaspijo ali so le bolj pomirjeni. Lahko je to za neko obdobje, lahko do smrti, gre pa vedno za čisto zadnje dni življenja, ko je trpljenje res prehudo. Mora pa se bolnik ali svojci s tem strinjati" (s. M. M. Mehle na iskreni.net).  Slovensko bi "paliativni sedaciji" lahko rekli tudi "blažilna umiritev" ali - ojoj - "blaga smrt", (gr. eu-thanasia). Saj lahko ta "sedacija" traja do smrti?

Saj tudi pri PPKŽ trpečega ne ustrelijo, ampak sam popije sredstvo, po katerem se njegove bolečine ublažijo, nato pa mirno zaspi za vedno.

V čem je torej razlika?

Pri PS se za ta postopek odloči zdravnik, lahko na prošnjo bolnika, naj mu ublaži trpljenje in po posvetovanju s svojci. Možne smrti ne omenjajo, oni samo blažijo trpljenje in Bogu prepuščajo, da medtem ubogega vzame k sebi. Včasih se potem bolnik celo zbudi in se malo kasneje, mirno, v družbi svojcev poslovi za vedno. Ni prav, sodijo zdravniki, da o končanju življenja odloča trpeči bolnik. O tem lahko odloča samo Bog ali pa njegov zastopnik na Zemlji; ne nujno duhovnik, lahko tudi zdravnik, ki trdno veruje v Boga ali Hipokrata, ki mu je prisegel.

Čemu zapletati z nekim zakonom in dolgotrajnim postopkom, če gre bolj preprosto in to tako ali tako že počnemo?

Zato, ker je opisani postopek v nebo vpijoče dejanje hinavščine in prikrivanja ob tihem a jasnem zavedanju prisotnih, kam ves postopek vodi. To je postopek prikrite evtanazije brez javnega nadzora  pod krinko ohranjanja življenja.

Tej hinavščini nasprotujem. Pri PPKŽ se za skrajšanje trpljenja odloči bolnik, zdravniki pa mu odobrijo prošnjo, če jo. Če bom le mogel, bi rad v okoliščinah, ki jih omenjamo, o končanju svojega življenja odločil sam in se sam usmrtil - v skladu z zakonom, torej upoštevajoč presojo družbe, ki jo zastopajo zdravniki, presojo, ki uravnoteži mojo, morda neutemeljeno težnjo. Torej ne držijo slogani, "da lahko in imaš pravico s svojim življenjem delati kar hočeš, da nikogar nič ne briga in da ti nihče ne sme nič reči." Če bi zašel v položaj neobvladljivega trpljenja in bi si želel umreti, bi se pogovoril s svojci, preden bi oddal prošnjo in jo prepustil presoji družbe. In rad bi pred odhodom s tega sveta  z najbližjimi spil kozarec penine (polsuhe).