SAMOZDRAVLJENJE Z BIVANJEM V NARAVI
Esej o knjigi Irene Cerar, Svetišča narave
Obravnave knjige Irene Cerar, Svetišča narave v okviru tečaja Književnost na UTŽO Ljubljana sem se lotil tako, da sem se vprašal, kako naj se je lotim. Povsem zdravorazumsko sem si rekel: tu je KNJIGA, ki jo je napisala AVTORICA. Knjiga obravnava določene KRAJE / PODROČJA s široko pojmovanega naravovarstvenega vidika z namenom, da bi jo BRALEC vzel v roke in prebral, kar koli si bo že ob njej mislil. Tako se pojavijo naslednja vprašanja oziroma vidiki obravnave:
Kakšna je knjiga v literarnem smislu? Kako je sestavljena? Kako teče pripoved? Kakšen je njen slog? Kakšen je njen jezik? V kateri žanr spada? Kakšna je v primerjavi z drugimi deli tega žanra?
Kdo je avtorica? Njeni biografski podatki? Motivi za ta projekt? Katera so njena pomembna doživetja med izvajanjem projekta? Kako je doživljala posamezne kraje?
Kako so videti kraji, ki jih je obiskala in v njih bivala? Kakšne so njihove naravne, bio-geografske značilnosti? Naravovarstveni izzivi?
Kako je bralec doživel branje te knjige? Kakšna čustva in misli so se mu porodila ob njej?
In na koncu bi bilo mogoče razmisliti še o splošnih vprašanjih odnosa med človekom in naravo: kako človek vpliva na naravo in narava na človeka? Kakšen je in naj bi bil človekov odnos do narave?
BRALEC. Naj začnem z bralcem, ki je najbolj pri roki. Ob branju sem doživljal obžalovanje, občudovanje in sram. V mladih letih sem bil tabornik, učenec in gojenec prof. Pavla Kunaverja, ki nas je vodil v Rakov Škocjan in k Cerkniškemu jezeru, na Triglav in druge hribe, na Boč gledat velikonočnice. Vsako poletje smo taborili v Bohinju. Sami smo v duhu našega starešine obiskali še druge kraje. V taborniškem klubu Orion smo, ko smo bili že v višji gimnaziji, sanjarili o zavzetju Kilimandžara, a uresničeni cilji so bili skromnejši: Uskovnica in Učka. Študij in služba pa sta me odnesla v druge vode. Še vedno sem z družico in družino hodil po domu in svetu, a tisti pustolovski duh, ki je po svetu vodil Križnarja ali Šerugo, se je pri meni izgubil. Večkrat sem bil že na tem, da grem sam od izvira kake naše reke do izliva, pa nikoli nisem zbral korajže, da bi se odlepil od doma. Tudi o Caminu sva govorila z ženo in se pri tem postarala. Tega sem se spomnil in obžaloval, da nisem bolj odločno sledil svojim mladostnim sanjam, na primer o Kilimandžaru ali – vsaj o kakšnih takih pohodih, kot si jih je privoščila Irena.
Občudoval sem avtoričino odločitev za tak projekt, posebej še glede na njeno kronično razširjeno bolečino. Ne vem, kaj je to, kako se občuti; se čuti tako kot kakšen "muskelfiber", ali je bolj zoprno. Kakšno bolečino je "posvojila"? Kakor koli: odločitev za tak zahteven projekt je občudovanja vredna. Čutim vznemirjenje, ki jo je prevevalo ob tej odločitvi, ko se je začela uresničevati. Kar sledil bi ji. Postala mi je vzor - žal nedosegljiv, saj se že vso jesen odpravljam na polhovgrajsko Grmado, pa sem še vedno tu.
Bilo me je tudi sram. Sram, da tako malo vem o svoji domovini, kljub temu, da nisem bil skrajni zapečkar in sem bil v gozdu (ne Kočevskem), ob Muri, še ob starem mlinu, na tej ali oni planini (ne V Lazu), v Sečovljah in drugod ob obali, v jamah (Škocjanski, Postojnski, Križni) in tudi na vzhodu, ne ravno v Podsredi in Podčetrtku ampak na Kozjanskem, okoli Krškega in Rogaške. Tudi Sevnica mogoče šteje. Čeprav sem torej hodil okoli in se vozil, me metulji in ptiči niso zanimali, rože, ko sem bil mlajši, potem ne več tako, medveda in volka sem pa videl v živalskem vrtu in mi zadošča. Sem pa nekoč bežal pred nekimi zvoki, ki sem jih glede na okoliščine imel za medvedje brundanje. Sram me je bilo, da o naravi tako malo vem.
KNJIGA. No, je pa glede na zgoraj povedano treba dodati, da sem kot bralec v branju te knjige užival. Užitek se pri meni začne, ko primem knjigo v roke. Prav taka, mehko vezana, ravno prav debela, da je kaj prijeti, nežno sede v dlan in se pusti pobožati. Knjige založbe UMco so mi prav zato všeč.
Na literarno teorijo se ne spoznam (mogoče se je bom kaj naučil na tečaju), a zdi se mi, da je avtorica prav vešče kombinirala zelo različne književne sestavine: objektivne opise pokrajine in narave, bitja in žitja, pogovore z naravovarstveniki, zgodovinske podatke o krajih in ljudeh, mitologijo, povezano s kraji in pojavi, in osebno doživljanje. Njena pripoved se bere tekoče, je zanimiva in – kar posebno cenim – do kraja natančna in odkritosrčna, brez prikrivanja, ne da bi pri opisovanju najbolj človeških opravil zašla v vulgarnost. To kaže na zrel, izoblikovan značaj avtorice. Nekateri opisi narave so prav poetični; opazi se tudi, da se je skušala izogniti stereotipnim okrasnim frazam in je skovala nove, prav všečne besedne zveze.
KRAJI. Pri obravnavanju krajev in dogajanja v njih bi bilo dobro razlikovati naravovarstveni vidik in duhovni vidik, pomen narave in njenih pojavnih oblik, zaradi katerih jo avtorica imenuje »svetišča«. Res so "svetišča narave", kar pomeni, da združujejo oboje, biološko "vseživost" ali biodiverziteto, to je, samoohranitveno funkcijo, in posebno estetsko, psihološko in duhovno funkcijo za človeka. V tem spisu ne bom opisoval ali kritiziral avtoričinih opisov naravoslovnih značilnosti obiskanih krajev.
AVTORICA. Irena Cerar ne piše samo objektivno, poročevalsko o tem, kar je videla in počela, ampak govori tudi o sebi in svojem doživljanju, ne samo o nečem zunaj sebe. Odkrito govori o svojem življenju in doživljanju in to poglobljeno. Avtobiografski vidik, doživljanje avtorice, je za nas posebno zanimiv. Posebno zanimiv je zato, ker ima celoten projekt obiskanja in bivanja v različnih krajih, za avtorico življenjski pomen. Njen namen je, da o tej "pustolovščini" napiše knjigo, da torej reflektira svojo izkušnjo. Njena pustolovščina in opis njenega doživljanja sta oblika samozdravljenja in poskus preraščanja same sebe v boljšo različico sebe in svojega življenja. V življenju se je znašla v položaju, ko ji je "življenje zastalo", ker "ni bila več ona" ampak neke vrste bolnica ali večna rekonvalescentka. Ta položaj je postal zanjo neznosen in zaželela si je obnoviti "staro Ireno", polno pustolovskega duha. Kot razumna ženska se je zavedala omejitev, ki jih ji postavlja bolezen, in je "pustolovščino" primerno prostorsko in časovno že vnaprej omejila. Kljub temu je predstavljala občudovanja vreden podvig.
S tega vidika nas zanimajo motivi avtorice za ta podvig; njena doživetja, pomembna za nadaljnje življenje; in končni izid, to je, vpliv na njeno zdravje in počutje in na njeno delovno in siceršnjo produktivnost.
Samozdravljenje
a. Motivi. Njen motiv je (na zavestni ravni) osebnostna rast; preiti iz zaradi okoliščin zdravljenja "zastalega življenja", iz življenjske letargije, preko »medprostora« projekta samozdravljenja z naravo, v novo življenjsko obdobje, ki bo bolj živo, če uporabim najsplošnejši izraz oziroma Ireni bolj »po duši«. To je psihološko in etično zaželen motiv, eden najproduktivnejših, z etičnega vidika najplemenitejših: težnja po osebnostni rasti in razvoju in polnem življenju, življenjski živosti.
b. Pomembna doživetja. Pomembna doživetja pojmujem kot posamezne impulze, ki potisnejo človeka za korak naprej k želenemu stanju, kot sestavine končnega ugodnega terapevtskega izida. V vsakem od obiskanih okolij se je zgodilo kaj, kar je Ireno odmaknilo od letargije in jo približalo znosnejšemu, sprejemljivejšemu, če že ne optimalnemu občutku živosti in polnosti življenja, občutku, da je »pri sebi«.
V gozdu je doživela samotno noč v slabo zavarovani koči, nevihto in srečanje s spominom na pomor nesrečnikov, ki niso bili na strani zmagovalcev. Premagala je strah, tesnobo in bolečino. "V teh neprespanih nočeh sem izvedela veliko o sebi. Iz mene so potegnile neko prabolečino, prastrah, za katerega sploh nisem vedela, da ga še imam. Spet sem bila deklica, ki mora živeti v svetu, v katerem ni nikogar, ki bi jo zaščitil. … Ni me bilo strah gozda… neurij… živali. Strah me je bilo neznanih moških. … V mojih budnih nočnih urah se je po cesti mimo koče vil sprevod … spolnih plenilcev … pred katerimi me oče ni mogel zaščititi in pred katerimi mama ni mogla zasaditi dovolj visoke koruze. … Ne vem, zakaj, a umik, odhod, pobeg, ni prišel v poštev. … Utrujena od vsega sem poskusila nekaj novega: tesnobo in bolest sem kot majhnega otroka samo sprejela, objela, opazovala. Tukaj sem. Držim te. Vdih, izdih. Naenkrat sem ugledala nove povezave med dogodki iz preteklosti in mojo, med tkiva ugnezdeno telesno bolečino. … Zdelo se mi je, da v temi svoje koče razkrajam nevidne ostanke prabolečin" (56-57). … sem vse noči bedela, ali spala na obroke, brala in pisala, preganjala miši, neurja ali svoje demone. A pobegnila pred njimi nisem. Vem, kaj nisem. … Opravila sem svojo nalogo, našla pot iz temnega gozda…" (71). Bralec dopolni: Ni strahopetna, upa si soočiti se s samo sabo in zunanjimi nevarnostmi. Bralec se sprašuje, ali je res uvidela povezave med dogodki iz preteklosti in svojo bolečino; kakšne so te povezave? Kakor koli, zaupamo njeni izjavi, da se je v njenem duhu nekako povezalo ogrožujoče doživetje iz otroštva s telesno bolečino; da se je nekoč zgodila neka »konverzija« duševnega v telesni simptom in da se je v samotni koči v temnem gozdu začel obratni proces – kot sama pravi – razkrajanja bolečine. Pomembno je, da ni pobegnila, ampak je pogumno zdržala.
Zapis o reki začne z refleksijo o bivanju v gozdu. "Po burnem dogajanju v Kočevskem rogu se mi je zdelo, da zmorem vse. Iz gozda sem prišla močnejša, samozavestnejša, kot bi prestala neke vrste preizkušnjo. Presenetilo me je, da sem našla v sebi več trdoživosti, kot sem si jo pripisovala" (76). To je odličen, opogumljajoč začetni korak. Kaj se je nato zgodilo ob reki? Znašla se je v družbi naravovarstvenic, biologinj in gozdarke, ki jih bo po koncu druženja dojela v besedni igri kot "biologinje-boginje narave". Namenjene so bile k Muriši, "eni bolje ohranjenih mrtvic…" (86). Ko je z njimi pohajala skozi goščavje ob zastali vodi, se je "počutila… kot bi sodelovala v najboljši naravoslovni oddaji v živo, v kateri sem častna gostja, ki jo vsi pojijo s svojim znanjem, a ni nobenega pritiska zaradi kamer. Bila sem med svojimi, njihovo navdušenje in strast sta me božala kot topli žarki novorojenega sonca. Že dolgo nisem bila tako srečna… Kot bi se me dotaknila veličastnost življenja samega. V teh mladih, predanih ženskah sem videla sebe - takšna bi morda postala, če bi se odločila za študij biologije…" (90). Doživela je trenutke sreče in našla svoj možni trop, skupino, s katero bi se lahko enačila in v njej počutila varno. To pomeni vrhunsko doživetje, utrditev samozaupanja in zaupanja v svet.
Sledi trenutek, ki pravzaprav sodi v sklepno poglavje našega spisa. V premoru med raziskovanjem mrtvice sede na breg Mure, se Irena zazre v mogočno reko, ki pri nas ni ukročena, in reka jo "prikuje nase". "Vedno, kadar se znajdem pred obličjem nečesa mogočnega v naravi … me to navda s svečanim mirom. Res je, da se takrat počutim majhno in neznatno, vendar me to ne preplaši temveč … pomiri. Postanem delček nečesa večjega … Vse človeške zadeve se mi zazdijo zanemarljive, saj obstajajo reči, ki nas presegajo" (95).
Doživi poplavo in evakuacijo iz Čebelarjeve hišice ob Muri na varno, od koder o tem obvesti domače, in se pogovori s svojo mladostnico, ki ji je s "frendi kul", da ne morejo nikamor iz Velenja. V skrbi za hčer se v spominih poenači s svojo mamo, ko ji je sama povzročila skrbi zaradi odsotnosti med osamosvojitveno vojno. Zjoče se od olajšanja, ko zve, da je hči na varnem. Kljub neugodnim razmeram ostane, da bi nadaljevala in izpolnila svojo nalogo, kot si jo je zadala. Iz mesta se vrne v čebelarjevo hiško. Z daljnogledom, naslonjena na protipoplavne vreče, opazuje vodomca. Zgodili so se ji "glede na vsesplošno razdejanje prav bizarni trenutki lepote in miru" (112). Nazadnje doživi še predvideno pustolovsko plovbo z raftom po Muri. Pred nami je skrbna, čuteča, odgovorna ženska, ki si želi pustolovščin in jih doživi. Kaj še hočemo?
V gorah, na planini V Lazu v zaledju Bohinja: "Planine in gore so del mojega telesnega tkiva, moj habitat, moja terapevtska pokrajina. Gorska narava me zadovolji instinktivno, nerazumsko" (126). Spomni se na obiske pri stricu na neki planini nad Savinjsko dolino, na mladostniška doživetja na Veliki planini in se tako spet pripne na svojo dobro preteklost.
V Veliki lovski koči, kjer je prebivala še z nekaj drugimi, so ponoči zaslišali nenavadne zvoke, ki niso mogli biti drugo kot zavijanje volkov. "Prisluhnila sem z nejeverno slovesnostjo. To ni bilo tuljenje, zavijanje, kakršnega sem si predstavljala. Bilo je bolj podobno ženskemu petju, klicu siren, ki se mu ne moreš upreti. Ta zvok se me je nežno dotaknil v drobovju… volčje oglašanje /je/ sprožilo hrepenenje" (134). Spomnila se je knjige Ženske, ki tečejo z volkovi, katere nauk je, da je vsaka ženska lahko "močna, zdrava, ustvarjalna in celovita«, če se odpove "privzgojeni vlogi pridne, ukročene, večno prijazne in podrejene osebe" (134). Spomnila se je pravljice o zakletem mlinu, kjer je vsakega, ki se je naselil v njem, požrl volk. Junaški mladenič, ki se je javil, da bo ugonobil volka, pa je odkril, da je volk pravzaprav lepa ženska, ki se je oblekla v volčjo kožo. Skril ji je kožo in postala sta mož in žena in dobila otroka. Nato pa je žena našla volčjo kožo, jo oblekla in odšla. A volčji pastir jo je mlinarju pomagal najti in ji jo vzel, tako da sta spet živela kot mož in žena. Itd. Ko je premišljevala o tej zgodbi, je ugotovila, da govori zgodba "o tatvini najhujše vrste - če izgubimo svojo kožo, lahko postanemo nekdo, ki nočemo biti… Tiste noči sem /svojo kožo/ spet dokončno oblekla" (137). Tako je pridobila dodatno opremo za dostojanstveno življenje, lahko dodamo. Pozorni moramo biti na majhno zamenjavo pomenov: pravljica govori o volčji koži, ne o njeni, navadni, ne-volčji koži. »Izgubiti svojo kožo« pomeni odtujiti se od same sebe, svoje narave in hotenj. »Izgubiti volčjo kožo« pa pomeni izgubiti svoje kremplje, svojo divjost. Oboje pomeni okrnitev osebnosti, a »volčja koža« ima še omenjeni dodatni pomen. Irena si želi napredovati v obojem in piše, da je napredovala.
Irena je preživela dan kot pomočnica majerice v sirarni in spoznavala življenje pastirjev in krav. Nazadnje se je odmaknila od sopotnikov in se sama povzpela na neki vrh. "Ko se vzpenjam po strmem pobočju, čutim, kako v svežini jutra skladno dela in diha vse telo, končno se je prebudilo iz panonske otopelosti. Ena sama osredotočena pozornost me je. … Ko sedim na samotnem … vrhu, daleč stran od planinskih avtocest, sem preprosto hvaležna, da še obstaja tak svet. Kako ga potrebujem! Kamnito oazo, ki se ne obrača po vetru, zadnji modi, človeški minljivosti. Mogočne in s soncem obsijane gore so moja stabilnost in varnost. Predstavljam si, da njihova trdnost postane tudi moja" (152). Toda gorski svet je zahteven, v njem "si odvisen od moči, vzdržljivosti in spretnosti svojega telesa" (154). A to ne pomeni, da se mu moraš odpovedati, če vsega ne zmoreš. "Iz gorskega okolja, ki ga imam za svoj duhovni dom, se tudi ne pustim prepoditi, treba je le najti nove načine, ki jih zmorem. … Bivanje V Lazu /mi je/ omogočilo, da sem šla vsak dan samo malo naokrog. … našla sem si samo en cilj …" (155), kot pisateljica Nan Shepherd, ki pravi: "Toda gora se pogosto razdaja najbolj docela, kadar se namenim nikamor posebej, temveč grem od doma samo zato, da bi bila v stiku z njo, kakor obiščeš prijatelja…" (155, op.). "Tako sem tudi jaz, razbremenjena kakršnega koli zbirateljstva, s ciljem, da sem brezciljna, pohajkovala po okoliških gorah…" (156). Po enem takih obhodov zapiše: "Vrnila sem se globoko izpolnjena, cela in zadovoljna, kot mah, ki se napije vlage" (161). Ne smemo pozabiti, da je kljub samotnim pohodom bila ves čas med ljudmi, "se čutila del nenavadne skupnosti … V tej začasni vasici sredi macesnove samote sem za trenutek našla varen prostor, svoj ris, topel brlog, v katerem sem si odpočila. … Še nekaj dni po vrnitvi v dolino, nisem mogla sestopiti" (163). Irena spozna, ne samo, da se med mogočnimi gorami počuti varno, ampak da obstoj mogočnih gora nekako jamči njeno varnost. Spozna, da ji koristi brezciljno pohajkovanje in da za dobro počutje ni treba nič več, nobenega naprezanja in osvajanja vrhov. Spozna, da se dobro počuti med ljudmi; da se čuti del skupnosti. Počitek po telesnih in duševnih naporih in vznemirjenjih je nujen in dobrodejen.
V solinah se je utaborila skupaj z mladimi ornitologi. Obudil se ji je spomin na mladostna pohajanja, taborjenja, zanimanje za gledališče. Občudovala je pedagoški pristop vodje. Med ornitologi se je dobro počutila. Doživela jih je kot "sorodne duše". Mreže, v katere so se lovile ptice, so nastavljali ponoči: "neprespane noči /so/ postale nekaj najbolj vznemirljivega, kar se mi je zgodilo v zadnjih letih" (177). Dobila je celo priložnost, da je pobožala eno od ujetih ptic. "Skovika /sem se/ dotaknila z vso rahločutnostjo, kar sem jo lahko poslala v svoje okorne prste" (180). O pticah, ki so jih ujeli, pravi: "Dotaknile so se nečesa globokega v meni, prenovile so me, oživile, mi dale novo voljo, veselje, radoživost" (193). Kaj hočemo še drugega? Kritični bralec je kar nekoliko sumnjičav ob toliko dobrem; da avtorica ne pretirava z navajanjem dobrih občutkov in navdušenjem? Ne ostane nam drugega, kot da zaupamo napisanemu.
Po prečutih nočeh, jo je čakal apartma z bazenom v krajinskem parku Debeli rtič. Tudi to, da si je po nočeh brez spanja in po mladostniškem živžavu privoščila ta luksuz, sodi k nujnim zdravilnim dejavnikom. Na Debeli rtič je šla, da bi raziskala flišne klife. "Na Debelem rtiču sem našla, kar sem iskala. Poti, kjer sem bila sama… Sončne zahode na slanem travniku… jutranjo kavo…" (203). Dnevi samote po burnem mladostniškem živžavu in malo preprostega razvajanja so pomenili nujno protiutež ornitološkim nočem. Okrepila se je za nov, zahteven podvig.
Prvi večer je na robu Škocjanskih jam v vasici Motovun sama občudovala prepadne stene korita reke Reke in jato hudournikov, ki se je spreletavala nad njimi. Začutila je hvaležnost: "Bila sem edina povabljena gostja na njihovi večerni prestavi. … postajala /sem/ delček nečesa neprimerno večjega od sebe" (209). Ne vem, kdaj je začela poosebljati naravo, a tu že v podnaslovu napove "zmenek z reko" (210). Reka ji ne bo pobegnila, zato se ji tisto jutro ni "nikamor mudilo, imela sem ves čas tega sveta – razkošje, ki redko pritiče ponedeljkovemu dopoldnevu" (213). Dobrodejni odklop od običajnega delovnika doma. Zvečer si je privoščila še drugo razkošje v samoti: "Še zadnjič, preden dokončno pride jesen … sem zaplavala v reki. Voda je godila razgretemu telesu" (215). Ne le ugodje, potrdilo živosti in pogumne skrbi zase, nujno potrebne.
V jamo se je podala z vodnikom, jamarjem in krasoslovcem, vrstnikom, s katerim "govoriva isti jezik, se od nekdaj dobro razumeva … ki zna tudi poslušati" (216). Seznanil jo je z zgodovino jamarstva in pogumnimi prvimi jamarji, ki so tvegali tudi življenje, ko so raziskovali podzemni svet. Doživela jih je kot zglede, vredne občudovanja in posnemanja. Nato sta se podala v globino Hada ob reki, polni slapov in brzic, po bolj ali manj tesnih prehodih in skozi manjše ali večje dvorane, do sifonskega Mrtvega jezera. Sledil je vrhunec tega tedna, noč v jami. "Naučila sem se že, da nobenega kraja ne doživiš zares, če ne prespiš tam." (227). Si velja zapomniti! Postlala sta si vsak v svojem kotičku, a izprosila si je pogovor na njegovi spalni vreči. "Edino, kar sva imela, je bila družba drug drugega … dva človeka, čisto sama na dnu sveta" (229). Ob prijatelju je obudila spomin na otroštvo in raziskovanje jam v domači okolici. Vseeno so jo bolj kot jame pritegnile gore. Po pogovoru ni mogla zaspati od vznemirjenja ob zavesti, da je zanjo to enkraten, neponovljiv dogodek v življenju, "zato sem si rekla, glej, poslušaj, bodi prisotna, uživaj v tej enkratni noči" (233). V resnici je "prisluškovala najbolj bizarnemu zvočnemu kvizu" (233), kajti "v navidezni tišini jame, se razpre bogastvo zvokov, ki jih ustvarja intimno življenje vode in kamnin" (234). Vsak dan bivanja v Motovunu se je držala obreda opazovanja. "Ustaviti in umiriti telo ter misli za dlje časa, brez hlastanja za novimi dražljaji … je veščina, ki jo je treba vaditi. … "bila sem uigrana in izurjena. Prav nič nestrpna, notranje mirna, globoka in široka kot udornica pod mano" (235). Vsekakor zaželen izid samozdravljenja.
Sledil je "krajši postanek doma", ki je razkril, kaj se zgodi, če ženska začasno opusti svoje družinske vloge. "Domači, ki so bili sprva nadvse podporni in navdušeni nad mojimi terenskim prigodami, so bili zdaj samo še jezni name. Medtem ko sem jaz spala po jamah, opazovala ptice, spoznavala nove ljudi … je bil doma kaos … so me pogrešali kot gospodinjo in negovalko … Nihče ni rekel, da pogreša zanimive pogovore z mano, vzdušje, ki ga ustvarjam… moje prijazne pozdrave in objeme. Njihovo negodovanje me je razkačilo …" (250). Pogrešali so vlogo ne osebe. "Brez slabe vesti sem spakirala… (251). Preden zakličemo "upravičeno ogorčenje in ukrep!" pomisel: vlog se žal ne moremo vedno kar tako znebiti; ali jih začasno opustimo ali preoblikujemo, je stvar pogajanja. V našem primeru bo mama čez teden dni nazaj in bo uredila kaos.
Čakala jo je samo še kulturna krajina Posavja in Kozjanskega, Podsreda. Začelo se je z razgledom in prijetnim pihljanjem na Vetrniku v družbi naravovarstvenika, biologa v Krajinskem parku Kozjansko. Ob ogledu travnika je beseda nanesla na metulje. Vodnik je povedal zgodbo, ki da misliti psihologu. Na poletnem taboru za mlade so naleteli na hroščka, bukovega kozlička, ki so si ga podajali iz rok v roke, dokler ni pristal v rokah nekega fantiča. V roki ga je držal več kot dve uri, kot svojo domačo živalco, dokler ni bilo treba iti spat in se je moral posloviti od njega. Vodnik pripoveduje: "Takrat me je pogledal v oči in rekel: 'Zdajle mi mogoče samo še mama več pomeni na svetu'" (258). Kako da se je v fantiču zganila nežna zaščitniška ljubezen do skromne živalce, ki še mucka ni?
Travniki, sadovnjaki, gozd, metulji, vodomec, bobrov jez, pogovori z vodnikom, so izpolnjevali dneve v parku. Spomini na domače stare sorte jabolk ob opazovanju priprav na dan jabolk. "Praznik, posvečen jabolku, je … tudi moj praznik" (266). Ogled "središča starih sadnih sort" in obisk na kmetiji, obdani s starimi sadnimi drevesi – pogled v stare čase. Nato dan, preživet z nabiralko gozdnih sadežev. "Dan, ki sem ga preživela z njo, me je še dolgo nosil na svojih krilih … Njeno preprosto življenje, h kateremu močno vleče tudi mene, je lahko zavestni odpor proti agresivnemu potrošništvu" (272-276). "Jutranja strmina skozi hladni gozd do gradu Podsreda me je dokončno prebudila. … "Gozd … Ničesar mi ni bilo treba vedeti, določati, analizirati, samo občutila sem in srkala, medtem ko je telo delovalo kot popoln mehanizem, ustvarjen za gibanje. Kako sem mu bila hvaležna, da nosi mene in nahrbtnik! Pri hoji sem imela močan občutek, da polno živim, da nisem zgolj zunanja opazovalka, ampak sem del sveta, s katerim si pripadava. Zaznavanje časa se je upočasnilo, lahko sem svobodna v svojem ritmu gledala in tudi videla, poslušala in tudi slišala. In … sem ob tem še vedno čutila neko posebno hrepenenje, sladostrastje in radost ob tem, da preprosto grem. Tu pogrešam slovensko besedo za tisto, čemur Nemci rečejo Wanderlust" (281).
"Upočasnjeni in samotni dnevi spoznavanja teh krajev /so bili/ zame največji praznik" (287). Doživljajski stik z otroštvom in domačimi jabolki, s starim, ki se nadaljuje v sedanjost, z nabiralništvom, preprostim življenjem, vrednotami, ki so tudi njene. In doživetje zmožnega telesa in radosti hoje.
c. Vpliv na zdravje in produktivnost. Kakšen je bil izid vseh teh zdravilnih doživetij? Navedimo spet kar Ireno samo: "Nisem postala popolnoma druga oseba, a vendarle nisem takšna kot prej. Nisem čudežno ozdravela ali postavila svojega vsakdana na glavo. Sem pa na stežaj odprla vrata in okna svojega življenja ter naredila pošten prepih. Spoznala sem, da sem še vedno veliko bolj trdoživa, kakor sem mislila, in da s pametnim načrtovanjem zmorem več, kot sem si upala sanjati. Ohranila sem občutek, da zmorem in smem še zaupati svojemu telesu. In da je krasno, ko sem gospodarica svojega življenja. … Ostalo je spoznanje, da je življenje v preprostosti, svojevrstnem asketstvu osvobajajoče, ker odpade toliko nepomembnih odločitev. Da so dnevi digitalnega odmika nujni za zdravo pamet. … Vrnila sem se manj prijazna in uslužna, kar je za druge verjetno neugodno, zame pa vsaj razbremenjujoče. Zaslutila sem, da je moje življenje preprosto večje od bolečine, zato se z njo nisem toliko ukvarjala, čeprav je nisem prezrla. Trenutki povezanosti opazovanja in potopljenosti v naravne ritme so mojo telesno bolečino dobesedno raztopili. … Nahranila sem nerazložljivo hrepenenje po divjem, spontanem, nestrukturiranem… Vse, kar sem doživela, je resda že mimo… pa vendar je hkrati ostalo zapisano v mojem telesu. Ostale so notranje slike, ki jih lahko kadarkoli prikličem, kakor dobro izurjena čarovnica. Ko jih opazujem, se v telo nemudoma vrnejo tudi čutenja in ga naselijo. To notranjo knjigo svetišč narave lahko listam vedno, kadar se mi zazdi, in berem, kar mi pripoveduje. In čemur posveti svojo pozornost, zame postane sveto. … Čutim, da nisem še v celoti zdrsnila čez medprostor trenutnega življenja, a sem na dobri poti. Lahko se premikam, nisem priklenjena. Prevetritvena pustolovščina je opravila svoje. Za zdaj je to dovolj" (str. 296-98).
Vsak psihoterapevt bi bil vesel takega zapisa svoje klientke: v njem – morda celo nekoliko nepričakovano spričo prejšnjih navdušenih vzklikov – povsem realistično navede bistvena spoznanja in spremembe, ki jih je povzročila "pustolovščina", in tudi opore za nadaljevanje poti čez medprostor v še bolj sprejemljivo in samo sebe poživljajoče življenje.
Dejavniki zdravljenja
Skušajmo povzeti osnovne zdravilne dejavnike, ki so pripeljali Ireno od negativnega konca do pozitivnega konca »medprostora« med zastalim življenjem in živim ali ponovno oživljenim življenjem. Dejavniki, ki jih lahko povzamemo iz Irenine pripovedi so: narava, ljudje, spomini, praktični izzivi, samoaktivnost in refleksija.
Narava je delovala zdravilno na štiri načine: kot vzor vseživosti in trdoživosti, kot prostor svobode, kot zavetje, zibelka in tolažnica in kot mogočna zaščitnica. Irena piše: »… name ne učinkuje le narava sama po sebi, delujejo tudi pomeni, ki jih ji pripišem…« (126). Tako zelo lucidno navede osnovno spoznanje, da ni pomembno, kakšne so stvari v resnici, ampak kakšne ljudje mislijo, da so.
Narava je v prvi vrsti prostor svobode. Lahko kreneš kamor hočeš, gor ali dol, hodiš hitro ali počasi, si ogledaš, kar hočeš, v določenih mejah počneš, kar hočeš, tudi marsikaj takega, kar človek rad počne na skrivaj. To samo po sebi človeka sprosti običajnih napetosti vsakdanjega življenja. Irena lepo zapiše: »Gozd mi je od nekdaj predstavljal prostor svobode, zavetje in pribežališče« (29).
Narava je vzor. Opise vzorov naravne trdoživosti ali drugih posnemanja vrednih lastnosti narave najdemo na mnogih straneh knjige. Gozd, pragozd, je zgled dolgoživosti in kljubovanja naravnim elementom. Če pogledamo v njegove biološke temelje, pa zgled povezanosti, prepletenosti in sodelovanja. Razpadajoče truplo drevesa je pogoj življenja številnih drugih bitij. Reka pomeni pretočnost v nasprotju z zavrtostjo, zastalostjo ali zadrgnjenostjo. Nebesna in morska modrina pomenita širjavo in odprtost. Med živalmi najdemo številne zglede odpornosti, trdoživosti, simbioze, organizacije. V svoj odnos do njih vnašamo skrb, zaščitništvo, nežnost, ljubkovanje.
Narava je zibelka, zavetje, kot na primer travnata zibel, v katero leže utrujena pohodnica; kot tolmun, v katerem se okopa. V gozd se Irena poda kot v zavetje; zanjo je prostor avtonomije, odmika od zahtev in pričakovanj drugih. Je pred zunanjim svetom kot od sveta odmaknjena jama. Ljudje, tudi odrasli, včasih potrebujemo »crkljanje« v travi, na mahu, v tolmunu, pod božajočimi sončnimi žarki na obali, trenutke prelestnega telesnega spomina na otroštvo v materinem objemu.
Naravo doživljamo tudi kot mogočno zaščitnico. Gore imajo to vlogo. »Mogočne, s soncem obsijane gore, so moja stabilnost in varnost. Predstavljam si, da njihova trdnost postane tudi moja« (152). Ljudje so imeli gore za domovanje bogov, sanjarili so o »svetovni gori«, ki jih varuje.
Ljudje so zdravilno delovali na tri načine: kot vzori, kot pomočniki in zibelka in kot sogovorniki.
Vzori. Lastnika koče v kočevskem gozdu opisuje Irena kot strastnega človeka, »ki se v vsako stvar vrže na polno«, ki snuje »umetniško središče, ki bo osrečevalo divje duše sveta« (25). Biti strasten, vreči se v stvar na polno, osrečevati, biti divji, so njeni zgledi, vrednote.
Pomočniki, skrbniki. V vseh krajih, kjer se je nastanila, je Irena imela zvezo z nekom, ki je deloval kot primarni gostitelj ali vodnik, in še z več ali manj osebami, ki so ji bile pripravljene priskočiti na pomoč, če bi jo potrebovala. Imela je tudi stalno telefonsko zvezo s svojo družino. Imela je torej varovalno mrežo ljudi. Občutek varnosti je prav tedaj, ko se po svoji volji podajaš v nevarnost, nujen, da tveganje ni preveč ogrožujoče in da premagovanje težave prispeva k rasti, ne da bi povzročilo osebnostno krizo zaradi panike.
Sogovorniki. Že v gozdu sreča ljudi, med katerimi »ni volje za sprenevedanje« in se z njimi pogovarja o življenjskih preizkušnjah. Bolečina je tema, skupna Ireni in njenemu gostitelju, lastniku koče. Pogovarjata se o sprejemanju bolečine. »Če bolečino jemljemo kot del življenja, nas ne iztiri, ko pride, ampak nas osredotoči. Potem se rodijo prava dejanja« (26). Že na začetku je Irena našla »sotrpina«, s katerim je lahko podelila občutja in izkušnje, kot jih sicer ljudje v terapevtskih skupinah samopomoči bolnikov s podobnimi boleznimi.
Identifikacijska skupina, trop. Ob Murini mrtvici Muriši je bila Irena med naravovarstvenicami kot »med svojimi… V teh mladih, predanih ženskah sem videla sebe… zdele so se mi kot sestre…« (90). Kot sodelavka se je vključila med druge v sirarni in med sostanovalce na planini. To druženje je utrjevalo vidike njene osebnosti in na koncu koncev pokazalo njeno raznoliko zakoreninjenost.
Spomin je deloval na dva načina: kot spomin na otroštvo in mladost in kot zgodovinski spomin. Irena se spominja, kako so kot otroci hodili delat na očetovo domačijo, ob tem spoznavali naravna okolja in se po delu predali svobodni igri. Naravo je doživela kot veliko igralnico. V gozdu so si otroci postavili svojo kočico, proč od staršev in v prostih urah tam živeli kot organizirana skupnost. »Zgradili smo si to avtonomno cono…« (31). Tako se spomni na svojo (in drugih otrok) težnjo po samostojnosti. To je spomin, ki utrjuje njeno sedanjo avtonomno odločitev za bivanje v naravi, saj jo vidi kot nadaljevanje in uresničitev otroške želje.
Zgodovinski spomin. V vseh okoljih naravovarstveniki seznanijo Ireno z zgodovino kraja, naravovarstvenih prizadevanj, predvsem pa z osebnostmi, pionirji raziskovanja in varovanja določenega okolja. S tem postavljajo Irenin projekt v zgodovinski kontekst in osmišljajo njeno prizadevanje, krepijo njeno identiteto kot nadaljevalko plemenitih prizadevanj, ji dodajo moč.
Metafore. Naj omenim še v psihoterapiji razširjeno uporabo metafor, to je zgodb in pravljic. Zgodbe pomenijo povezovanje na prvi pogled ali tudi na zadnji pogled nepovezanih dogodkov v smiselno celoto. Metafore, prispodobe, konkretizirajo abstraktne pojme in povežejo miselno in čustveno doživljanje. Konkretna naravna okolja ponazarjajo čustva. »Mura ne napaja samo zemlje, ampak tudi duše; je hrbtenica kulturne identitete…« (82). Spomin je kot rečni meander. Pravljice, ki jih je Irena posejala po opisih vseh habitatov, so hkrati zgodbe in metafore, pripovedi kot prispodobe dogajanja tu in zdaj. Strahu pred temnim gozdom se lepo prilega pravljica o gozdni »hudobi«, ob Muriši pa se zazdi, da se bo zdaj zdaj pojavila rusalka in nas začarala v zasanjano razpoloženje.
Praktični izzivi. Irena je morala odpotovati v izbrane kraje, si vsakokrat urediti bivališče, poskrbeti za hrano, obleko, opremo in osebno higieno. Poleg tega je ponekod pomagala gostiteljem pri delu, kot na planini, ali pa je sama narava naloge zahtevala telesno spretnost in napor ter praktično veščino: postavljanje šotora, lovljenje ptic, raftanje. Začne uživati ob vsakdanjih opravilih v preprostih pogojih svojih bivališč. »Z velikim užitkom sem se umila… Vonj novega mila je bil opojen, v surovosti koče se mi je zazdel kot košček miline in čiste lepote« (27).
Ne pozabimo na samoaktivnost. Celoten njen projekt je v znamenju samoaktivacije: ona je pobudnica in avtonomna šefinja svojega projekta. Ni si privoščila, da bi zaradi bolečin poletje preležala v postelji. Aktivirala se je in skrbela za svoje preživetje v vsakdanjiku. V tem okviru pa je sama od sebe pobudnik še drugih »mikrodejavnosti«. Ko pride v gozd se odloči in po dolgem času zaigra na kitaro in zapoje; ne le zapoje, izkriči se, izdere. Ob tem se spomnim na svojo udeležbo v skupini za »kričalno terapijo« v obdobju, ko je bilo moderno zdravljenje z vračanjem vse do prvotnega krika (»primal scream«). (Ženske so se tako drle, da je prišla policija, ki jo je poklical zaskrbljen občan.)
Refleksija pomeni videti svoj obraz v zrcalu. Dogaja se na dva načina: s pogovori in s pisanjem, povzemanjem doživljanja in razmišljanjem. V vseh okoljih se je Irena pogovarjala s svojimi gostitelji, vodniki in strokovnjaki individualno, poleg tega pa še v skupinah lovcev, naravovarstvenic, sodelavcev v sirarni, sostanovalci, mladimi ornitologi. Lahko se je pogovarjala o svojih bolečinah, o doživljanju drugih, spoznavala življenjske zgodbe drugih. Vse to je osvetlilo njeno lastno doživljanje, ji ponujalo zglede, tolažilo, in ji vse bolj določno kazalo njen obraz. Končna Irenina refleksija je njena knjiga kot celota. Je njena slika v zrcalu. Irena je mojstrica pronicljive samorefleksije! V tem je lahko zgled drugim v podobnem položaju, kako pogledati vase in izraziti svoja občutja.
Kako bi se zadeve lotil psihoterapevt?
Bolj za šalo kot zares, si lahko zastavimo to vprašanje in se vživimo v vlogo psihoterapevta, ki zdravi Ireno. Gre za psihoterapevta, ki je vsaj še z eno nogo v klasični, v veliki meri preživeti medicinski doktrini »zdravljenja« duševnih bolezni (kot pri nas klinični psihologi in psihiatri, nasprotniki uzakonitve psihoterapevtskega poklica). Medicinska doktrina je, na kratko, doktrina »diagnoza-terapija«. Poudarek je na čim boljši diagnozi, saj naj bi šele ta vodila k uspešni terapiji (kar nedvomno velja za somatske bolezni, ne pa za doživljanje »zastalosti življenja«). Sodobna psihoterapevtska doktrina se brani diagnoz kot nalepk, ki bolj ovirajo kot pospešujejo zdravljenje. Poleg tega tudi medicinci vedo, da terapija pomaga diagnosticirati. (O tem več drugje.) Naš psihoterapevt se loti »zdravljenja« po zaporedju: anamneza, diagnoza, terapija, prognoza.
Anamneza. Gospa I.C. (pacientka), rojena leta 1970 (stara 55 let), iz kmečke družine v bližini Moravč. Ima še živo mater, ki živi z njeno družino. Živi v mestu s partnerjem; je mati mladostnice. Po izobrazbi je univ. dipl. komparativistka; delovala je kot urednica, piska pohodniških vodnikov in pripovedovalka pravljic. Materialne in socialne razmere ima urejene.
Gospa že od 18. leta dalje čuti nedoločne bolečine, na različnih delih telesa; bila operirana na vratnem delu hrbtenice, nato na rehabilitaciji v URI Soča (5 tednov). Dg.: sindrom kronične razširjene bolečine (neozdravljivo). Po odpustu upošteva nov režim vsakdanjega življenja: manj dela, pravilna razporeditev delovnih obremenitev, skrb za ustrezno vadbo, redno izvajanje sprostitvenih tehnik, zdrava prehrana, dovolj vitamina D, vzdrževanje dobrih socialnih odnosov in čim več sproščenosti; nobenih skrajnosti, nobenega naprezanja, vse v mejah, ki jih telo zmore. Navaja, da je po pogovorih s psihologom v zavodu uvidela prednosti novega stanja, upočasnitve dejavnosti a bolj poglobljeno doživljanje. Kljub temu je še vedno obžalovala izgubo nekdanje moči, spretnosti, vzdržljivosti. Navaja, da je njeno življenje postalo »neznosno mirno in neznosno predvidljivo«. Pravi: »Spoznala sem, da je življenje brez tveganja veliko tveganje.« (15). Pravi, da »jo je začela preplavljati melanholija« (16). Nato naj bi jo verz neke ameriške pesnice navedel k odločitvi za projekt, opisan v nadaljevanju. Ta verz se glasi: »Povej, kaj nameravaš storiti s svojim edinim in divjim življenjem?« Tedaj se je, po njeni pripovedi, v njej prebudila divja ženska (kaj to pomeni?); spomnila se je na radoživo otroštvo in zbudila se ji je želja po pustolovščinah. (Regres na infantilno?)
Diagnoza. Izvedena je bila diagnostična ocena na osnovi preučitve celotne njene življenjske situacije. Njen IQ (del običajne diagnostične obravnave) je po moji oceni visoko nadpovprečen, z izrazito visokim skorom na verbalni lestvici. Na lestvici »5 velikih dimenzij osebnosti« bi bile domnevno poudarjene naslednje dimenzije: odprtost za izkušnje, vestnost, sprejemljivost, ekstravertnost, nevroticizem – v tem vrstnem redu po izrazitosti. Ekstravertnost-introvertnost izmenjaje, odvisno od situacije; nevroticizem kontaminiran s somatskimi težavami (dg. navedena zgoraj). (Te navedbe so v tej obliki izmišljene.) V njenem primeru ne gre za duševno bolezen, ampak za tudi sicer pogost občutek zastalega življenja, življenjskega mrtvila, in željo po premiku v bolj živo in zadovoljivo življenje, kar je zaželen motiv zdravljenja.
Terapija. Odločila se je za samozdravljenje. Obiskala bo šest naravnih habitatov z veliko biotsko pestrostjo in v vsakem preživela po en teden, samostojno. Vendar si namerava na vsaki lokaciji zagotoviti ustrezno bivališče, vodnika, srečanja s strokovnjaki, izvedenci za konkretno področje, prevoz in telefonsko zvezo z domom in različnimi ustanovami, predvsem z naravovarstvenimi. Glede na njene osebnostne karakteristike zaupam, da se bo razumno omejevala pri svojih podvigih in ne bo tvegala preveč.
Prognostična ocena. Pozitivni ali olajševalni dejavniki: 1. močna osebnost, 2. kmečko poreklo in izkušnje v otroštvu, zakoreninjenost, spomini, varna navezanost, 3. lastna družina, urejene razmere, 4. socialna mreža po poklicni liniji. - Negativni ali zaviralni dejavniki: 1. bolezen, možno poslabšanje, 2. možne spremembe v družini oz. konflikti, 3. nepredelani travmatični spomin, 4. stres v službi oziroma pri izbranih dejavnostih.
Odločilni pozitivni dejavnik: samostojna odločitev za tveganje dejavnosti v skladu z njenimi željami po bolj razgibanem življenju, vendar v ožjih geografskih mejah in v dosegu pomoči.
Komentar. Lacanova maksima pravi, naj človek sledi svoji želji. Ker gre za precej zapleteno teorijo, naj pojasnim le, da je mišljeno, naj bo človek zvest samemu sebi, in ne morda, naj gre za užitki oziroma trenutnimi željami. Vtis imam, da je gospa Irena storila prav to. Spomnila se je na Ireno otroštva, Ireno življenja pred boleznijo oz. pred operacijo, začutila, da ji je potem življenje »zastalo« in je hotela obnoviti »staro sebe« oziroma sploh »sebe, kakršna je«. Menim, da je to pravi motiv za njeno odločitev.
Nato se še sama umije in osveži. Potem bere knjigo, ki opisuje podobno »gozdno izkušnjo« nekoga drugega. Tako se uglaša z novim okoljem in projektom. Nazadnje zaigra na kitaro in poje; na ves glas se dere, sproščeno, saj je nihče ne sliši. Že samo glasno petje pomeni sprostitev. V spominu se poveže z otroštvom in kočami, ki so si jih gradili za igro, in kasneje na njeno posebno kočo za umik ob robu vrta. V gozd ob domačiji je tudi ponoči hodila opravljat potrebo, brez strahu. Vsi ti spomini utrdijo njeno občutje, da je v koči na pravem kraju, kot bi bila spet v domačem gozdu, povezana z nečim, kar je jedro njene identitete.
»Svetišča«: kako to mislite?
»Svetišča« so kraji, kjer naj bi ljudje doživeli »sveto«. SSKJ pripiše pridevniku »svet« šest pomenov: (1) »zaradi popolnosti vreden češčenja« (Bog, Duh, svetniki); (2) »sveto pismo«; (3) »ki se časti kot božansko bitje, bog« (sveti bik, hrošč, hrast, krava); (4) »ekspr. ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro« (svet mož, delati se svetega); (5) »ekspr. ki ima za koga veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim (ta kraj je zanj svet); (6) »ekspr. ki se pojavlja v veliki stopnji (sveti mir, sveti strah, sveta groza).
Čutimo, da že SSKJ razlikuje dva temeljna pomena: prvega, da so svetišča kraji, kjer častimo nekaj ali nekoga zunaj tega kraja, in drugega, da so svetišča kraji, ki jih same po sebi zelo cenimo ali ljubimo, ki so sami oboževani ali čaščeni. V prvem primeru je naše čaščenje obrnjeno k nečemu zunaj samega kraja, k višjemu bitju, bogu, duhu; v drugem primeru pa s svojimi obiski častimo kraj sam in naravo v celoti.
Z besedo »sveto« imamo pri nas težave ravno zato, ker so najprej dolgo časa kot »sveto« pojmovali samo tisto, kar je v zvezi z nečim »višjim«, Bogom, bogom ali duhom. Potem pa so rekli, da je treba to črtati, ker Boga ni, torej tudi svetega ne. Zato oklevamo, da bi kaj imenovali sveto, da nas ne bi imeli za starokopitne, in se nam zdi, da Irena pretirava, ko nekim krajem reče »svetišča«. »Sem prav slišala, da je to zate naravno svetišče,« je Irena podrezala biologa. »V teh gozdovih je več takih kotičkov, kamor se rad vračam, ker prebujajo v meni posebna občutja. … me preprosto očarajo s svojo estetiko, slikovitostjo…«, odvrne biolog (45).
Filozof razlikuje »sveto« in »sakralno«, »cerkveno sveto« in »človeško sveto«. Ker je bilo »sakralno« dolgo časa sinonim za sveto, je prikrivalo bolj temeljni, prvotni pomen te besede. Ta temeljni pomen je človekovo doživetje nečesa kot zelo cenjenega in/ali ljubljenega. Lahko rečemo, da so svetišča narave kraji, ki jih cenimo in ljubimo zaradi dobrih občutkov, ki jih sprožajo v nas: miru, lepote, sproščenosti, vznesenosti, sreče. V nas sprožijo občutje povezanosti z vesoljem; občutek, da smo del prelestne narave.
Pa smo pred novim problemom. Freud je o tem občutju pisal kot o »oceanskem občutju« (»ozeanisches Gefühl«, GW XIV, 421-427). Nanj ga je opozoril njegov prijatelj, ki je to občutje imenoval »izvor religioznosti« in ga tudi imenoval »oceansko«. Freud: »To naj bi bilo občutje, ki tega prijatelja nikdar ne zapusti, za katerega ta sme reči, da ga potrjujejo mnogi drugi, in lahko domneva, da ga občutijo milijoni ljudi…. Pravi, da bi to občutje lahko imenoval 'občutek večnosti', občutek nečesa neomejenega, brezmejnega, prav 'oceanskega'. To občutje naj bi bilo čisto subjektivno dejstvo, ne stavek veroizpovedi; ne pridružuje se mu nikakršno zagotavljanje osebnega trajanja, bilo pa naj bi izvor religiozne energije, ki so ga prevzele različne cerkve in religijski sistemi… Tudi če ima človek samo ta občutek, se ima lahko za religioznega, čeprav odklanja vsako vero in vsako iluzijo.« Tako Freud povzema misel spoštovanega prijatelja, in pošteno doda, da sam ne more v sebi odkriti tega občutja, ga pa ne oporeka pri drugih. V nadaljevanju navaja druge primere, ko se ljudje ne zavedajo ločenosti jaza od zunanjega sveta, ko izgine meja med jazom in objektom, na primer pri zaljubljencih, ki čutita, da sta eno. Opozori na to, da dojenček v začetku ne razlikuje sebe od sveta, polagoma pa se z zorenjem in stiki s svetom okoli njega oblikuje jaz, kot zavest o ločenosti bitja od okolja. »Naš sedanji jaz je torej le skrčeni ostanek nekega vseobsegajočega občutja, ki bi ustrezalo neki tesni povezanosti jaza z okoljem.« Po Freudu je oceansko občutje preostanek prvotnega vseobsegajočega jaza, ki ostane ohranjen v duševnosti in se lahko ponovno pojavi v kasnejših razvojnih obdobjih in pri zrelem človeku. To pojavljanje že prevladane razvojne oblike imenuje regresija ali nazadovanje. Religiozna verovanja naj bi izvirala iz otroških občutij nerazlikovanja sebe od okolja in – tudi to dodaja Freud – potrebe nebogljenega otroka po očetovem varstvu.
Humanistični psihologi so kritizirali Freudovo pojmovanje. Oceansko občutje naj bi po njihovem bilo najvišji izraz zrele osebnosti, ki teži k preseganju samega sebe in spajanju z nečim »višjim« od sebe. Vzvišena duhovnost ne more izvirati iz dojenčkovih občutij. Poudarjanje »visokega«, »višjega« in »vzvišenega« nas spomni na podobo svetnice (sv. Terezije?), ki se je tako samopresežno zazrla nekam visoko gor, da se vidijo samo beločnice njenih oči. Sprašujem se, zakaj ne bi to »višje zrenje« moglo črpati svoje energije iz v naših obistih zakoreninjenega spomina na (»nizko«?) materino naročje in oceansko zlitost s svetom. Pojmovanje »višjega« je pri humanističnih psihologih regresija na mistično predstavo »nebes« in vsega lepega »tam zgoraj«. To je njihova duhovnost. Njenega izvora ne vidijo v zgodnjih človekovih občutjih, ampak je v njihove glave prišlo »od zgoraj«, s prižnice.
Morda je v Freudovem poimenovanju te nezavedne spominske vrnitve v otroštvo kot regresije neka napaka ali netočnost. Regresija na zgodnji razvojni stadij bi se dogodila, če bi se zrel človek kot celota začel vesti kot dojenček (to se dogaja!). Vendar se pri oceanskem občutju ne dogaja kaj takega. Ko zrel človek občuti oceansko občutje, ob tem ohrani vse svoje razvojne pridobitve, svoj nadjaz z vsemi moralnimi načeli, ves svoj karakter, vključno s težnjo, da bi presegal samega sebe, svojo sebičnost in svojo priklenjenost na danosti tega sveta. V njem se le obudi tisto prvotno občutje zlitosti s svetom kot osrečujoče občutje, ki ne zanika zrelosti, ampak jo okrasi. Prav pri Ireni vidimo, kako je z obujanjem spominov na otroštvo (regresija?) vzpostavljala zvezo z dogajanjem v sedanjosti in iz spominov črpala osrečujoč občutek povezanosti in kontinuitete svoje osebnosti in dosežek pri uresničevanju mladostnih teženj v sedanjosti.
Ne moremo reči, da Freud ni bil visoko razvita osebnost in karakter, vendar sam v sebi ni našel oceanskega občutja. To pomeni vsaj to, da to občutje ni razvojno nujen pojav. Pojavi se nam pa še hudobna pomisel, da je morda inducirano po humanistični psihologiji sami, ki jo krivim za to, da je »duhovnost« postala modna, nekaj »višjega« in presežnega. Ne morem reči, da je naša avtorica podlegla tej modi. Ljudje smo različni, verujemo v to ali ono, imamo taka ali drugačna čustva, vidimo obstoječe in neobstoječe reči.
Naj bo dovolj. Irena Cerar se je premaknila iz letargije – želimo ji, da bi njeno novo počutje trajalo – in napisala je zanimivo in pomembno knjigo, ki bo morda spodbudila druge v podobnem položaju, kot je bila v začetku svojega podviga ona sama.
Ni komentarjev:
Objavite komentar