Lev in mravljice

Z odobravanjem sem prebral kolumno Urše Zabukovec v Delu (24.9.19) Si res želimo vzgajati v duhu ultraliberalnega družbenega konstruktivizma, kjer je edino, kar velja, samoidentifikacija. Njen naraščaj bere v šoli v Španiji basen o levu, ki se je počutil kot mravljica, pa mu tega druge živali niso hotele priznati, ker je bil pač videti kot lev, dokler jih ni modra kača prepričala, da ga je treba vzeti kot mravljico, če se on sam počuti kot mravljica. Zabukovec zaključi, da je tradicionalno kača lažniva, torej basen spodkoplje samo sebe. Mi je všeč, ker to konstruktivistično pretiravanje tudi meni ne gre v račun in ga doživljam kot nasilje. Taka samoidentifikacija je sicer možna, a naj bo izročena rahločutnosti intimnega kroga levovih najbližjih, ne pa poziv vesoljni družbi, naj temu prilagodi svoje institucije. Naj mravlje spustijo leva v mravljišče? Prilagodijo mravljišče levu? Vsak človek ima kakšno posebnost, nekateri tudi zelo posebne identifikacije, prepričanja o tem, kdo so in kaj so, ki jih lahko v osebnih stikih rahločutno upoštevamo, ne gre pa, da bi zaradi njih spreminjali navade in strukture celotne družbe. Vidim jasno vzporednico z zahtevami po spreminjanju jezika, uvajanju novoreka z novimi zaimki, ki bi ustrezali medspolnim in transspolnim, zahtevami, ki se jim je uprl kanadski profesor psihologije Jordan Peterson. Če mi poveš, da se imaš za eno od nebinarnih različic spolnega doživljanja, bom to upošteval pri najinem občevanju v zadevah spolnosti; upošteval, če mi poveš, kako naj te imenujem - "Metka, Metek", tudi "hej, zi" ali "hej, ši", čeprav se mi zdi, da se s tem ponižuješ na raven hišnega ljubljenčka. Tvoji težnji po spreminjanju slovenske slovnice, da ti bo bolj po duši, se pa ne bom pridružil. Bi se mi zdelo, da se imaš za preveč pomembnega, pravzaprav za prevelikega leva za eno mravljico. So meje prilagajanja posameznika navadam okolja, pa tudi meje spreminjanja okolja po željah posameznika ali skupine ljudi.