ALTERNATIVNI PROSTOVOLJSKI PROJEKTI V SOCIALIZMU: NAUK ZA SEDANJOST IN PRIHODNOST CIVILNE DRUŽBE

ALTERNATIVNI PROSTOVOLJSKI PROJEKTI: NAUK PRETEKLOSTI ZA PRIHODNOST CIVILNE DRUŽBE

Blaž Mesec

Povzetek

V okviru širše problematike razmerij med civilno družbo in državo so v prispevku predstavljeni akcijskoraziskovalni projekti prostovoljnega socialnoterapevtskega dela z otroki in mladino, ki so potekali v Sloveniji v letih od 1975 do 1980, v času po zatrtju liberalnih teženj znotraj Zveze komunistov Jugoslavije v začetku sedemdesetih let, teženj, ki so se pojavile kot odmev »študentskih revolucij 1968« na Zahodu. Po samorazumevanju akterjev so bili ti projekti antiavtoritarni in alternativni. Antiavtoritarnost se navezuje na povojno kritiko nacistične in fašistične diktature in »avtoritarne vzgoje«, ki naj bi ju omogočala; alternativnost pa na konstruktivno kritiko razmer v socialističnem režimu, kritiko, ki naj bi se izognila odkriti konfrontaciji z režimom. Tudi v sedanjih razmerah naj bi se entitete CD izognile izključni razpetosti med neformalno opozicijsko držo ali neformalno zlizanostjo z oblastjo. Poleg ali namesto odvisnostno-protiodvisnostne drže naj bi zrelo izkoristile in uveljavljale svojo posebno svobodo ustvarjalnega udejanjanja alternativ in inovacij ob zaupanju v parlamentarni sistem in spoštovanju časa in prostorov nepolitičnosti in zasebnosti.

 

Zgodovinske okoliščine in razvoj »tretjega sektorja«

Na območju sedanje Republike Slovenije so vse od »marčne revolucije« 1848 dalje v okviru avstro-ogrske monarhije obstajala čitalniška društva, stanovska združenja, kmečke zadruge, različna cerkvena društva. Vse to se je nadaljevalo in množilo v Kraljevini Jugoslaviji. Socialistična revolucija je pomenila korenit prelom s to tradicijo. Prepovedane so bile organizacije, ki so sodelovale z okupatorji ali nasprotovale komunizmu. Prepovedana je bila dobrodelna dejavnost RKC; tudi druge civilne vrste dobrodelnosti so bile ovirane. Kmečke zadruge so bile nacionalizirane, prav tako imovina prepovedanih organizacij. Organizacije, ki so bile dovoljene (stanovske, športne, kulturne idr.) so bile podrejene krovnim organizacijam, ki jih je nadzirala Zveza komunistov. Ustanovljene so bile nove organizacije: SZDL, ZSMS, ZPM itd. vse nadzirane od ZK.

Po prelomu s stalinizmom (resolucija Informbiroja, 1948), začasni normalizaciji odnosov z vzhodnim blokom po Stalinovi smrti (Moskovska deklaracija, 1956) in po 7. kongresu ZKJ, povodu za novo »kritiko revizionizma« s strani KPSZ (1958), se je leta 1966 z »brionskim plenumom« začela institucionalna reforma ZKJ, katere bistvo je bilo širjenje participacije v osrednjem vodilnem organu (35-člansko predsedstvo z Izvršnim komitejem namesto Centralnega komiteja) in večja avtonomija republiških ZK.

V ZDA je tedaj prišlo do upora mladine proti vietnamski vojni in »establišmentu« sploh, do mladinskega gibanja, ki se je razširilo po vsem Zahodu (»mladinska ali študentska revolucija 1968«). Kaže, da je vse to spodbudilo »liberalistične« in »nacionalistične« težnje v vodstvih ZK Srbije, Hrvaške, Slovenije in Makedonije. Te težnje so bile zatrte v letih 1971/72, njihovi nosilci pa izločeni iz politike. Leta 1974 je bil na 10. kongresu ZKJ Titu podeljen mandat dosmrtnega predsednika ZKJ. Istega leta je bila sprejeta nova Ustava, v kateri so bile upoštevane Kardeljeve ideje o odmiranju države in nadomestitvi klasičnih političnih strank s samoupravnimi interesnimi skupnostmi, v katerih naj se ne bi pogajali pripadniki različnih političnih strank ampak uporabniki in izvajalci različnih storitev. To je vodilo do decentralizacije odločanja o vprašanjih vsakdanjega življenja v lokalnih skupnostih (samoprispevki) in do širokega razcveta NVO (Zakon o društvih). Vse več organizacij je bilo ustanovljenih na pobudo članov za člane; povečala se je njihova avtonomija; pojavile so se organizacije pomoči in samopomoči; povečala se je fragmentacija nevladnega sektorja.  V okviru ZSMS so se začela gibanja, kot so mirovno, ekološko, feministično. Vsa ta gibanja in društva so bila »pod streho« režimskih organizacij in od znotraj nadzorovana po članih ZK. Neodvisne civilne pobude so bile sprejete sumničavo in so se morale legitimirati pri obstoječih režimskih organizacijah. Naj omenim še, da nismo poznali sodelovanja laičnih prostovoljcev v strokovnih ustanovah, npr. študentov kot družabnikov otrokom v bolnišnici. Prostovoljstvo je bilo državno oz. partijsko dirigirano (delovne akcije, mladinske delovne brigade) oziroma dopuščeno v okviru obstoječih partijsko nadzorovanih organizacij (RK, ZPM itd.).

Alternativni prostovoljski projekti

V takih razmerah je bila izvedena prva socialno-terapevtska kolonija za otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v Mladinskem klimatskem zdravilišču na Rakitni nad Ljubljano (1975). Do pobude za ta projekt je prišlo po srečanju že obstoječe neformalne skupine mladih s strokovnjaki, ki so se ukvarjali s takimi otroki. Skupino študentov, pretežno s FF UL, so sestavljali posamezniki, ki jih je povezovala ideologija neavtoritarnosti, samorealizacije, protipotrošništva in do neke mere antipsihiatrije. Skupina se je sestajala že kako leto prej. Svoje nazore in pripadnost so nekateri izražali tudi s svojo zunanjostjo, ki so ju ljudje tedaj na splošno imenovali »hipijevska«. Ukvarjali so se z različnimi oblikami skupinske psihoterapije, dela na sebi. Po določenem času so si zaželeli, da bi na osnovi svojih izkušenj posegli tudi v realno družbeno življenje, ali kot pravi eden od njih, da bi se preskusili »z alternativno obliko vzgojnega procesa, iz katerega imamo vsi po vrsti dosti negativnih izkušenj, torej novatorstvo in spreminjanje obstoječega« (Fišer, 1977, str. 345-346).

Na drugi strani je zdravnica, pedopsihiatrinja, dr. Anica Mikuš Kos, tedaj vodja Pedopsihiatrične ambulante Klinične bolnišnice za pediatrijo v Ljubljani, pri svojem delu z otroki spoznala omejene možnosti obravnave v okviru obstoječih oblik in je želela z vključitvijo nepoklicnih prostovoljnih sodelavcev, tedaj novost pri obravnavi, razširiti delo z otroki v vsakdanja ali naravna okolja. S tem je seznanila tudi psihologa Bernarda Stritiha, tedaj predavatelja na VŠSD. Šest članov omenjene skupine študentov se je odločilo za sodelovanje v koloniji za motene otroke. Projekt je bil prijavljen kot akcijska raziskava (nosilec Bernard Stritih) v okviru širšega projekta Sociološke raziskave v zdravstvu na ISF (nosilec Dušan Repovš). Bivanje otrok v koloniji sta financirali Regionalna zdravstvena skupnost Ljubljana in Regionalni zavod za socialno medicino in higieno Ljubljana.

V koloniji, ki je bila od 11. 7. do 8. 8. 1975 v Mladinskem klimatskem zdravilišču na Rakitni, je bilo 30 otrok v starosti 9 do 15 let, normalno inteligentnih z motnjami v psihosocialnem razvoju in s psihosomatskimi motnjami. Otroci so bili prej obravnavani v omenjeni pedopsihiatrični ambulanti. Otroci in šest nepoklicnih prostovoljnih vzgojiteljev in vzgojiteljic so se nastanili v prostorih rakitniškega župnišča v bližini zdravilišča. Svoj čas so večinoma preživljali zunaj, v naravi, v zdravilišče so hodili jest, v župnišče pa spat. Strokovna vodja nista bila ves čas prisotna, ampak sta v nekajdnevnih razmakih prihajala iz Ljubljane.  Kolonija se je delno podrejala redu v zdravilišču, delno pa so vzgojitelji in otroci preživljali čas neodvisno od zdravilišča, po svojih dogovorih o dejavnostih in prišli tudi v spor z zdraviliščem glede primernega reda zdravstvenih dejavnosti.

Vzgojno-terapevtsko delo z otroki kot tudi celotna organizacija kolonije sta bila strokovno utemeljena: sociološko, pedopsihiatrično, skupinsko-dinamično, pedagoško. S sociološkega vidika (S. Saksida) so motnje pri otrocih posledica avtoritarnega pritiska v vsakdanjih okoljih (družina, šola), kjer se tradicionalno prenašajo hierarhični in avtoritarni odnosi (vzgoja k ubogljivosti, pokorščini). Ti odnosi zavirajo uveljavljanje samoupravljanja, ki ga želi razvijati politika, zato jih je treba »razstrukturirati«.  Z današnjega vidika lahko zaznamo protislovje  med avtoritarno politiko (na makro-ravni) in (paternalističnim) razvijanjem neavtoritarnih odnosov (na mikro-ravni).

Pedopsihiatrični razmislek (A. Mikuš) najprej relativizira diagnozo »motenosti« otroka, s tem ko ugotovi, da je za »motenega« proglašen otrok, ki moti okolje. Ne le od otroka, od narave okolja je odvisno, ali bo otrok proglašen za »motenega«. Ta razmislek pomeni dereifikacijo motenosti; ta ni zdravljenja potrebna lastnost otroka, ampak značilnost odnosa med otrokom in moda tudi zdravljenja potrebnim okoljem.

Skupinskodinamična teorija vsebuje v prvi vrsti teorijo o fazah razvoja skupine. V prvi fazi, fazi množice je posameznik osamljen, v obrambni drži, usmerjen na zadovoljevanje trenutnih potreb. Če se vzgojitelji vedejo tako, da ni razloga za obrambo (ne grozijo), pride do regresa, težavnega vedenja, preizkušanja meja, kar morajo vzgojitelji in vodje vzdržati. Počasi se v drugi fazi oblikujejo odnosi, podskupine in identifikacije s podskupino (»mi« in »oni«), da bi se v tretji fazi oblikovala zavest o skupini kot celoti in medsebojna odgovornost. Teorija komuniciranja poudarja pomen pozornega poslušanja, pozornost na čustvene vsebine (»poslušanje med vrsticami«) in dajanje povratnih sporočil.

Pedagoški vidik je zastopan s teorijo antiavtoritarne vzgoje in pojma avtoritarne osebnosti (Adorno) kot »družbenega karakterja« (Fromm) v avtoritarni družbi, to je, pojmovanj, ki so se razvila kot razlaga množične podpore nacističnemu in fašističnemu režimu agresorjev drugi svetovni vojni. V koloniji naj bi se izogibali kaznovanju in pritiskom na otroke, hkrati pa z njimi delali vzgojno in terapevtsko. Tako naj bi se v zadnji fazi razvilo kolektivno vodenje in pritisk skupine v primerih kršitev skupinskih pravil vedenja.

Iz teh premislekov so sledila vzgojna in terapevtska načela: izenačevanje možnosti za zadovoljitev psihosocialnih potreb vseh udeležencev, otrok in vzgojiteljev, namesto ločitve (privilegiranih) vzgojiteljev od otrok; vključitev vzgojitelja v življenje skupine (»vzgojitelj živi z otroki«); spodbujanje stikov vseh vrst na vseh ravneh kolonijske skupnosti (redundantna komunikacija); neavtoritarna vzgoja kot odsotnost kaznovanja ob dopuščanju nasprotovanja in pogajanja.

Zaradi odsotnosti pričakovanega pritiska vzgojiteljev se je razvilo teoretično pričakovano dokaj kaotično dogajanje. Nekako sredi trajanja kolonije je prišlo do regresa. Otroci so postali skrajno težavni, vzgojitelji so obupavali, tudi vodja sta bila negotova, a oprla sta se na spoznanje, da se ne dogaja nič nevarnega, ogrožujočega ali škodljivega. Dejansko so se, ko je kriza minila, otroci vedli bolj konstruktivno. To dogajanje so  zamejevali ponavljajoči se dnevni in tedenski dogodki, kot so, časi za obede, tedenski sestanki kolonijske skupnosti, sestanki vzgojiteljev, obiski staršev. Med temi dogodki so se odvijale programirane dejavnosti, igre sproščanja, povezovanja, izražanja, telesne vaje, situacijska drama.

Ali je bila kolonija uspešna? Z oceno uspešnosti kolonije so povezane številne metodološke težave, med drugim tudi zaradi načelnega zavračanja testiranja kot avtoritarnega pritiska s strani vzgojiteljev in vodstva. Kljub temu je možno grobo oceniti, da je bila kolonija uspešna. Na individualni ravni je indikator uspešnosti osip. Kolonijo je zapustilo pet otrok od 30, dva se nista dobro počutila, eden zaradi nestrinjanja skrbnice z načinom dela, dva iz razlogov nepovezanih z dogajanjem v koloniji. Ocene ublažitve simptomov niso enoznačne, ker je veljalo načelo »ne se osredotočati na simptom« (Otrok je Janez, ne »enuretik«), se pa iz izjav udeleženih in staršev da sklepati, da so otroci pridobili nove razvojno pozitivne izkušnje. Na skupinski ravni je uspeh to, da se je množica v začetku nepovezanih otrok brez avtoritarnih pritiskov a z dejavno prisotnostjo vzgojiteljev in vodstva v življenju otrok razvila v konstruktivno delujočo skupnost, ki je skozi vse predvidene faze svojega razvoja vztrajala en mesec zunaj običajnega okolja otrok. Tudi dejstvo, da so se bili otroci in starši pripravljeni sestajati po koloniji med šolskim letom, govori za to, da so začutili koristnost novih vezi, ki so se spletle v koloniji.

Prvi rakitniški koloniji je naslednje leto sledila druga po podobnem vzorcu, nato pa dve koloniji na Pohorju (1976 in 1979, vodja B. Stritih, P. Skuber; Dispanzer za psihohigieno, CSD Maribor; Svetovalni center, Ljubljana). V letih 1976 do 1978 je bil v okviru ISF (nosilec raziskave B. Stritih) in s sodelovanjem strokovnjakinj s Pedagoškega inštituta in ISF ter 24 študentk-prostovoljk FF UL in PeF na treh ljubljanskih OŠ izveden projekt Pomoč učencem s specifičnimi učnimi težavami, v katerega je bilo vključenih 60 otrok. V letih 1977 do 1980 je bila v okviru raziskave ISF in VŠSD Štepanjsko naselje II (nosilec B. Stritih) v tem naselju pri OŠ KDK ustanovljena nova četa taborniškega odreda Črni mrav. V intenzivno delo po taborniškem programu, v tečaje in taborjenja je bilo v treh letih vključenih okoli 300 otrok, okoli 30 študentov-prostovoljcev oziroma praktikantov in 13 strokovnjakov. V letih 1980-81 je bil podoben pristop uporabljen v projektih VŠSD Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok in Prostovoljno socialno delo (nosilec obeh B. Stritih). Delo prostovoljk in prostovoljcev z otroki je potekalo v KS Urške Zatler in v OŠ Danile Kumar v občini Ljubljana-Bežigrad. Študentje so v pomladnih mesecih enkrat tedensko prihajali na ploščad med bloki, animirali otroke in jih vključevali v igro z namenom, da bi poživili sodelovanje med stanovalci; druga skupina pa je delala v OŠ z učenci z učnimi in drugimi težavami. V dveh letih je bilo udeleženih okoli 40 študentov ter po 60 otrok in KS in OŠ.

V vseh teh projektih je bil poudarek na neavtoritarnem, demokratičnem vodenju, sodelovanju vzgojiteljev ali vodnikov v življenju otrok in enakopravno zadovoljevanje potreb.

Kako je bilo mogoče?

Ko sem na mednarodni konferenci o civilni družbi in družbenem razvoju 1999 predstavil opisane projekte, me je v razpravi neki udeleženec, Britanec, vprašal, kako je bilo to mogoče izvesti v razmerah totalitarnega komunističnega režima? Tedaj se mi je to vprašanje zdelo kot z drugega planeta. Časa in razmer, v katerih smo izvajali te projekte, nisem doživljal kot »totalitarnih« in svojega sodelovanja ne kot disidentstva. Vendar sem čutil, da Britančevo vprašanje ni brez osnove. Vedel sem, da so bile v »samoupravni, socialistični družbi«  »režimske« omejitve, ki jih je bilo treba upoštevati; bili so tudi tovariški pogovori s tovarišicami na CK ZKS in ZPM. Navsezadnje moraš tudi v liberalnih ZDA paziti, da tvojega projekta ne proglasijo za »kamjunizm«, sicer izgubiš službo.  Tam te lahko – liberalno - diskvalificira kdor koli, ki ima moč, tukaj le – totalitarna -  Komunistična partija.

Kako je bilo torej možno izvesti anti-avtoritarne projekte v avtoritarni državi? Zaradi značilnosti projektov, značilnosti, ki jih lahko delimo na kontekstualne, legitimacijske in organizacijske.

Ustava iz leta 1974 in Zakon o društvih sta odprla možnosti za razvoj civilnodružbenega povezovanja na ravni lokalnih skupnosti (»grass-root«). Drugič, vsebina projektov je bilo delo s prikrajšanimi otroki in mladino, socialna terapija, prostočasne dejavnosti. To so z vidika osrednjih skrbi državne ali partijske politike marginalna področja v primerjavi z industrijo, energetiko itd. Projekte so izvajale strokovne institucije (zdravstvene, vzgojne), ki imajo tudi v nadzorovani družbi določeno avtonomijo, neodvisnost od politike. Še več: bili so raziskovalni; sodili so na področje, ki po definiciji uživa večjo svobodo.

Projekti so bili zakoniti, prijavljeni financerjem (Raziskovalni skupnosti) na predpisan način in odobreni. Bili so navzven ustrezno ideološko legitimirani. Prijavitelji so se sklicevali, da bodo projekti prispevali k razvoju samoupravljanja z razgrajevanjem zastarelih vzgojnih vzorcev. Dalje: predstavljeni so bili kot alternativa marsikdaj ideološko nezaželeni togosti institucij in preizkušanje novih možnosti socialističnega razvoja, nikakor ne kot nasprotovanje režimu.

Projekti niso bili obsežni, vključevali so sorazmerno majhno število otrok in odraslih, bili so časovno sorazmerno kratkotrajni. Čeprav so bile zanje odgovorne raziskovalne, zdravstvene ali vzgojno-izobraževalne ustanove, so dejavnosti same potekale v veliki meri zunaj institucionalnih prostorov, v javnih prostorih, v naravi, samooskrbno in samoorganizirano. Niso obremenjevali institucij. V njih so neposredno z otroki delali prostovoljci, ki, razen študentov-praktikantov, niso bili poslovno vezani na institucije. Strokovnjaki, ki so sodelovali, so pripadali različnim institucijam in so bili med seboj le ohlapno povezani, niso pa sestavljali povezane skupine z vodstvom in definiranimi vlogami. Njihova odgovornost do ustanov ni bila jasno definirana ali pa so bile dopuščene avtonomne odločitve glede obsega dela in delovnih nalog. Navsezadnje: ustanove, ki so dajale na voljo svoje prostore ali druge kapacitete, niso bile dolžne sodelovati, ampak so se lahko samostojno odločile za sodelovanje po načelu: vzemi-ali-pusti.

Skratka, projekti so bili umeščeni v čas in prostor, kjer so delovali na robu poglavitnih interesov politike, dokaj samostojno, ne da bi obremenjevali vpletene institucije bodisi idejno-politično bodisi delovno in materialno. Navsezadnje: vsakega od teh projektov bi lahko brez škode (a tudi brez koristi) prekinili, če bi prišlo do nesoglasij z oblastjo.

Tretji sektor in država – sedanjost in prihodnost

Vprašanje liberalnega Britanca mi danes po 35 letih samostojne države Slovenije, v kateri je liberalni kapitalizem izpodrinil realni socializem, še vedno odmeva in dobiva nove dimenzije. Režim, ki sem ga sam doživljal kot »normalnega«, po načelu »mi ne dovolimo kapitalizma, vi pa ne socializma«, je mlajšim generacijam predstavljen kot »komunistični totalitarizem«, zatiranje vsakršne svobode. Projekti, ki smo jih izvedli, pričajo, da »zatiranje« ne samo ni bilo »totalno«, ampak je režim dopuščal preizkušanje alternativ v določenih mejah; služiti so morale socializmu, samoupravljanju, bratstvu in enotnosti, in priznavati oblast partije, armije in Maršala.

Kakšen nauk lahko iz te dejavnosti prenesemo v sedanji čas? V tedanjem času je bila civila družba nadzorovana, »grupaštvo« preganjano, danes se lahko svobodno povezujemo v vse vrste skupin od civilnih iniciativ do političnih strank in vse vmes. Kakšen naj bo odnos med državo in civilno družbo? Kako je z alternativami?

Ta odnos lahko opredelimo z dvema spremenljivkama: prva je stopnja avtonomije ali neodvisnosti med obema, druga je idejno-politična kompatibilnost med njima. Izhodišče je spoznanje, da sta tako »država« kot »civilna družba« heterogeni tvorbi. V »državi« v širokem pomenu besede lahko razlikujemo zakonodajno in izvršno politično oblast na eni strani in državni »aparat«, to je, sorazmerno stabilne državne hierarhične ustanove z ustaljenimi postopki, ki se ne menjajo z vsako menjavo politične oblasti in vodstva ustanove.

V civilni družbi lahko razlikujemo njen zasebni in neorganizirani del ter del, organiziran kot NVO; poleg tega lahko razlikujemo politično zainteresirani in dejavni del od dela, ki se ne vpleta v politiko. Te razlike komplicirajo možne konfiguracije odnosov.

Avtonomija pomeni samostojnost, nevmešavanje države v CD in obratno, spoštovanje vladnih pristojnosti s strani CD. Enostransko podpiranje ali odrekanje podpore NVO s strani države je nezaželeno poseganje v avtonomijo CD. Po drugi strani so protesti CD proti vladi ali državnim ustanovam dovoljeni a zakonsko regulirani. Neodvisnost od države naj bi pomenila tudi vsaj delno finančno neodvisnost. NVO-ji se vzdržujejo delno iz proračuna, delno iz donacij gospodarstva in delno s sredstvi članov.

Idejno-politična skladnost med državo in CD je lahko večja ali manjša in sega od popolne neskladnosti do popolne skladnosti ali idejne zlizanosti oblasti in dela CD. Ne da bi podrobneje razdelali te delitve v tipologijo možnih odnosov med državo in CD, naj izpostavimo samo skrajne možnosti.

NVO so lahko neformalna opozicija oblasti ali pa neformalni podaljšek oblasti. V skrajnem primeru pride znotraj CD do aktivnega nasprotovanja med opozicijskim delom CD in z oblastjo zlizanim delom. Spopadi med rdečimi in belimi ali črnimi in rdečimi deli CD so znani iz zgodovine.

Kje je tu prostor za alternative? Če se CD na ta način polarizira, se ta prostor zmanjša in v skrajnem primeru izgine. Izgine iskanje alternativ, reševanje problemov, inovacij, ostaneta samo upor ali pokornost. Odzivnost CD na poteze oblasti je nujna, ne sme pa biti edina preokupacija CD. Njena prava funkcija je svobodno ustvarjanje alternativ: dajanje ustvarjalnih pobud v civilnih iniciativah, povezovanj različnih delov CD, pospeševanje komunikacij med različnimi deli CD, spodbujanje prostovoljstva in dobrodelnosti, dopolnjevanje funkcij države, vzpostavljanje novih in neobičajnih oblik sodelovanja, povezovanja in bivanja.

CD je korektiv države, njeno dopolnilo, ustvarjalec in preizkuševalec novih možnosti življenja. »Ne več enotnih odgovorov, ampak več raznolikosti. Morda je prav sposobnost dopuščanja in spodbujanja različnih poti eden od pogojev ustvarjalnosti, tako v izobraževanju kot v družbi nasploh«, piše arhitekt Boštjan Vuga (Delo, SP, 4. 7. 26). Alexis de Tocqueville je prav tako v civilnodružbenih ustanovah videl vir ustvarjalnosti, pobud in idej za krepitev demokracije (M. Nahtigal, prav tam).

Naj omenim še eno značilnost civilne družbe, to je možnost in potrebo po prostorih nepolitičnosti. Ta teza je v razmerah pregrete politizacije  in zatrjevanju, da je »vse politično«, krivoverska.  Že več kot 60 let se vsako leto srečujemo preostali sošolci našega maturantskega gimnazijskega razreda. Nekoč smo bili, kot vse take skupine, svetovnonazorsko različni, razdeljeni – verni in neverni, organizirani in neorganizirani, »naprednjaki« in »nazadnjaki«. Že več desetletij pa ob naših srečanjih prevladuje pravilo »o politiki čim manj«, če se ji že popolnoma izogniti ne moremo. To pomeni, da se zanimamo za življenje drug drugega, za družine, potomce, za interese, dejavnosti, doživetja, novosti, in se sprejemamo s simpatijo kot ljudje, ki smo pomemben del življenja preživeli skupaj, ne glede na naše velepomembne svetovne nazore… Kot se da v pogovoru izogniti političnim temam, tudi v družbi sploh obstajajo dejavnosti in prostori, ki naj bi bili vsaj v idealnem primeru prosti politike. Ena od nalog civilne družbe je tudi, da vzdržuje te prostore umika in tišine in skrbi zanje, naj bodo prostori kulture ali naravni prostori. Čeprav je »vse politično«, ni treba, da bi bila politika vedno v središču naše pozornosti in življenja.

Opomba:

Ta prispevek sem pripravil potem, ko me je gospa L. P., "fb-prijateljica", s katero sva bila v prijaznem pogovornem stiku na facebooku, povabila k sodelovanju na simpoziju "kolektiva kritična fronta", ki naj bi bil septembra na Pedagoškem inštitutu (direktor prof. dr. Igor Ž.Žagar). Simpozij naj bi obravnaval vprašanja razvoja in/ali preoblikovanja civilne družbe. Vabilu sem se odzval in na predpisanem obrazcu v zahtevanem roku pripravil povzetek (enak kot zgoraj). Gospa se mi je 23. junija zahvalila za poslano in dodala: "Odlična zasnova!" Nato sem 6. avgusta od omenjene gospe prejel vljudno prošnjo, naj povzetek svoje predstavitve malce priredim, da bo ustrezal temi simpozija. Odgovoril sem, da ne razumem te prošnje glede na prejšnjo pohvalo, in vprašal, v kakšnem smislu naj povzetek priredim. Odgovoril mi je direktor v imenu programskega odbora: "Programski odbor je pregledal vse prijave in ugotovil, da jih nekaj, med drugimi vaša, presega oz. izstopa iz zastavljenega okvira konference, ki je razvoj in transformacije civilne družbe v Sloveniji. - Programski odbor vas zato prosi, da svoj povzetek natančneje uskladite s temo konference. Rok je 17. avgust." Odgovoril sem: "Spoštovani dr. Žagar, mislim, da moj prispevek govori o alternativnih projektih prostovoljnega dela, kar po moji sodbi sodi v okvir problematike civilne družbe in njene transformacije. Če pa na osnovi nekajvrstičnega povzetka sodite, da ni tako, se seveda ne bom silil." Tema simpozija je: "CIVILNA DRUŽBA IN NJENE PREOBRAZBE: OD ZMAGOSLAVJA DO KRIZE IN NEGOTOVOSTI". Mislim, da bi se moj prispevek ujel s predvideno alinejo "posebnosti civilne družbe v osemdesetih na Slovenskem in njene sorodnosti ter razlike z »disidentsikim« protikomunističnim pojmovanjem civilne družbe v Vzhodni Evropi."

Medtem pa sem zagrešil meni lastno nevljudnost, ki jo seveda obžalujem. Svoj odgovor direktorju sem posredoval gospe P. z neumestno ironično pripombo: "vidim, da kot anarhistka strogo spoštujete hierarhijo, kar me veseli." Kazen (ali uresničitev moje želje?), izrečena od doktorja retorike v obliki poduka in izključitve, je sledila takoj: "Spoštovani kolega, problem nekajvrstičnih povzetkov se da rešiti z razširitvijo, kakor brez dvoma veste. Glede na vaš odnos do organizatorjev in povsem neprimerna sporočila, ki jih naslavljate na kolegico P., pa bo verjetno bolje, da se udeležite kake druge konference."

Priznam svoj greh nevljudnosti (protislovja me razjezijo), še zdaj pa ne vem, ali je bil moj povzetek prekratek, kar sodi direktor, in mi svetuje razširitev povzetka, ali ni bil v skladu s temo konference, kar sodi programski odbor. Najbrž oboje. Gospe P. se ponovno opravičujem; odslej bom raje molčal. Mislim tudi, da res ne sodim h "kritični fronti", ki je "radikalno-levi digitalni prostor kritične misli, politične refleksije in teoretske produkcije", čeprav se prištevam bolj na levo stran in sem bil nekoč član Osvobodilne fronte in kasnejše SZDL. A kaže, da tudi po mnenju "kritične fronte" ne sodim v njihov okvir. Bo kar držalo. Mlačnež, brez prave, trdne vere (v komunizem).