Na Volnik

Burja je kar pošteno vlekla, ko sva v soboto (17. 11.) okoli desetih pripeljala na Opčine. A burja ni ovirala tržaških kolesarjev, ki so ji, primerno oblečeni, pridno kljubovali. Na parkirišču pod obeliskom sva se dobila z najinima prijateljicama, sestrama Lauro in Marijo, ki sta nama razkrili svojo namero: na Volnik. Prvič slišim, sem zinil. Nič hudega, vsaka reč je enkrat prvič, sta odvrnili. Zapeljali smo se nazaj skozi Opčine in sredi naselja zavili na levo proti vasi Repen. Čeprav smo videli skalo in na njej nekakšno trdnjavo, nismo imeli časa, da bi se ustavili in razgledali. Pa bi bilo vredno.

KLIKNI NA SLIKO ZA POVEČAVO

Vas Repen (Rupino) je del občine  Repentabor (Monrupino) v tržaškem zaledju. Meji na občino Sežana. Občina Repentabor ali Veliki Repen (Rupingrande) je primer razpršene občine (comune sparso), v kateri je več naselij, njeno ime pa ni povzeto po imenu nobenega naselja v njej in figurira samo kot ime celotne občine. V tej občini so naselja (po velikosti) Repen, Fernetiči in Col, zaman pa bi iskali naselje, ki bi se imenovalo Repentabor (Veliki Repen) ali Monrupino. Sedež občine je v naselju Col. V občini je skoraj 80% prebivalcev Slovencev. Kasneje smo na poti srečevali skoraj same Slovence.

Vir: wikipedia.it - Monrupino, Veduta

Nessun autore leggibile automaticamente.

Zanimivost občine je repentaborska skala s cerkvijo na njej, vidna od daleč s slovenske in italijanske strani. Na ruševinah rimske utrdbe na griču nad Colom, ki je služila v bojih proti Histrom, je bila že ok. leta 1000 zgrajena cerkvica. Na njenih ruševinah pa so v 16. stol. postavili novo cerkev Marijinega Vnebovzetja, ki jo je l. 1513 posvetil tržaški škof Peter Bonomo, Trubarjev učitelj. On je zaslužen, da je naš veliki "oče slovenščine" sklenil pisati slovensko. Kasneje so cerkev obdali z obzidjem, saj je bil ob njej protiturški tabor. Ob cerkvi je skala, na kateri je po legendi odtis stopala Device Marije. Priprošnja Mariji z dotikom te skale pomaga k plodnosti. Pravzaprav so se ženske kar  ulegle na skalo in s trebuhom podrsale po njej, da je pomagalo.

V Repnu si je možno ogledati kraško hišo. Zadnjo nedeljo v avgustu pa se vsako leto tam odvija kraška ohcet. V občini je tudi fojba, v katero naj bi - po italijanski wikipediji -  ob koncu 2. svetovne vojne po bitki za Občine v maju 1945 med jugoslovansko in nemško vojsko zmetali nekaj trupel nemških vojakov in tudi tri italijanske železničarje.

Poleg cerkve na skali je Repen znan po nogometnem moštvu Kras Repen, ki je znano po svoji borbenosti in za katerega igra (je igralo) tudi več Slovencev (Jan Pahor, Erik Salkić, Jaka Štromajer, Anton Žlogar, Dalibor Radujko).

Na tem območju sta od leta 1996 dalje dve zavarovani naravni območji (riserva naturale) in sicer Veliki Medvedjak (Monte Orsario) v občini Repentabor in Volnik (Monte Lanaro, 544 m; volna = lana, it.) v občini Zgonik, ki je tudi pretežno slovenska. V tej občini je Briška jama (Grotta gigante), ki se ponaša z dvorano, največjo na svetu (po Guinessovi knjigi rekordov). Tudi te si nismo ogledali.

 

Tabla je poškodovana

Krenili smo mimo Repna do konca naselja, kjer je parkirišče s pregledno usmerjevalno tablo. Potem pa smo se po zložno vzpenjajoči se poti mimo bivšega vojaškega poligona začeli vzpenjati v hrib po tipično kraškem gozdnatem ozemlju. Gozd sestavljajo graden (hrast), cer (hrast z zelo hrapavo skorjo in bodičasto želodovo skledico) in črni bor.

Na živali nismo naleteli, če pa bi, bi najbrž srečali kaj kozjega, kakšno družino divjih svinj ali pa risa. Rjavi medved se priklati s slovenske strani.

Pot  vodi mimo starih oznak, da se bližamo italijansko-slovenski meji in da smo na meji. Table so stare, najbrž še iz časa Jugoslavije.  Okrog poldne je posijalo sonce in sedli smo na deblo na odprti jasi in pomalicali.

Vso pot smo odkrivali rastišča dežnikaric (marel) in nismo se mogli vzdržati, da jih ne bi nabrali vsak svojo boršo. Ne poznam italijanskih zakonov, a lahko si mislim, da je tako početje na naravovarstvenem območju, če že ne prepovedano pa vsaj zelo omejeno. Marija je nekaj omenjala gozdarsko stražo, guardio forestiero - mogoče je bilo gob toliko prav zato, ker jih domačini in "normalni" izletniki ne nabirajo. Saj tudi mi nismo ne vem kakšni gobarji, a tokrat se nismo mogli upreti zapeljivim lepoticam. Kakorkoli, prinesli smo jih domov, ne da bi nas kdo oštel.

 

 

Vrh Volnika je odprta, neporaščena ploščad, kjer danes stoji dvignjena lesena konstrukcija razgledne ploščadi, včasih pa je bilo tu poslopje italijanske karavle, ki so jo podrli, kar je trdno znamenje novega časa v medsebojnih odnosih. Na tistem mestu je samo nekakšno znamenje. Na vrhu lesene konstrukcije je informativna tabla, na kateri je slika beloglavega jastreba, ki ga poznamo z izleta na Cres. Tu je ena njegovih postojank. Iz zemljevida je razvidno, da je vrh Volnika na jastrebovi običajni poti s Cresa in nazaj. Precej je pihalo, zato smo tako odeti, čeprav ni bilo mraza. Z vrha je razgled daleč okoli; pod nami so bile slovenske kraške vasi, Komen, Tomaj, Dutovlje in druge; v ozadju Nanos. Na drugo stran pa Nabrežina, Tržič (Monfalcone), vse tam okoli in morje.

Nazajgrede bi lahko šli po makadamski cesti, ki so jo za vojaške namene zgradili anglo-američani v času STO, Svobodnega tržaškega ozemlja. A vzelo bi nam preveč časa, zato smo se po isti poti, po kateri smo se vzpeli, tudi spustili. S počitki in malico vred smo upokojenci zložno pohajkovali kake 4 ure. Kak tekač bi vse skupaj zmogel prej kot v eni uri.

Za slovo smo skupaj popili kavo na bloku na Fernetičih. Prijateljicama sva se zahvalila za zanesljivo vodstvo in odkritje novih-starih slovenskih pokrajin.

Bos

Zadnji teden svojih dolgih morskih počitnic sem se odločil, da bom hodil bos. Pravzaprav se nisem odločil. Zaradi okoliščin sem si mislil, da je to še najboljša varianta; ali vsaj varianta, ki jo velja preizkusiti.

Naj takoj povem, da se za to nisem odločil iz idejnih razlogov, na primer zato, ker bi verjel v eno tistih teorij o povezanosti podplatov z možgani. Ta teorija pravi, da je vsaka občutljiva točka na podplatu povezana z določenim organom v telesu in/ali z določenim centrom v možganih.
Če hodiš bos, stimuliraš torej te organe ali pa kar možgane, ki s tem zaživijo in se čisto prerodijo.
Te razlage so pospremljene z živopisnimi risbami, kjer so pripadajoče točke na podplatih in v možganih označene z isto barvo, tako da je vse silno prepričljivo. A vidiš: tale rdeča točka na podplatu stimulira tole rdečo točko v možganih. Ne moreš, da ne verjameš. Po takem prikazu moraš postati vernik te navidezne znanosti. Gotovo obstaja tudi povratna zveza od možganov k podplatom. Tedaj podplati delujejo kot nekakšni ta spodnji možgani. Če so možgani fuč, bi si mogoče lahko pomagal s podplati. Pravzaparav to kar naprej počnemo, saj pravi ljudska modrost: kdor nima v glavi, ima v petah. Te nauke si kar zataknite za klobuk. Nisem začel hoditi bos, ker bi verjel v take marnje.

Z ženo sva se vsako jutro po jutranji telovadbi odpravila na pohod okoli bolj naravnega, zelenega dela kampa. Rahlo oznojenima je potem prijalo zaplavati v mirnem in čistem jutranjem morju, zaradi rane ure skoraj brez kopalcev. Sezula sva superge in zokne in se spustila v vodo. Ko sem odplaval svoj dnevni pensum, se stuširal in obrisal, bi moral spet obuti zokne in superge. Naporno in brez zveze. Torej sem sklenil, da vzamem superge v roke in se napotim gor bos. Od obale do naše prikolice je kakih štiristo metrov. Položno navzgor. Po kamnitih ploščah ob pomolu je šlo seveda prav lepo, tega sem bil vajen. Potem sem imel na izbiro, ali stopim na asfaltirano pot ali naj grem po travi ob njej. Nizka travica mi je prijetno pobožala podplate. Po taki podlagi bi lahko hodil kilometre daleč. A tu se je pot končala po nekaj metrih. Moral sem stopiti na grobi asfalt, zjutraj še ni bil razgret in hoja po njem kar udobna. Potem nekaj metrov po široki cesti z gladkim asfaltom. Je udobno, ampak občutek na podplatih ni tako prijeten kot na travi. Potem pa se je začela kalvarija. Kakih petdeset metrov navzgor po poti, kjer ob deževju dere majhen hudournik, ki je po sredini razgalil koničaste kamne, ob straneh pa je pot posuta s peskom. Stopam po pesku, čutim groba zrna in konice, a proti pričakovanju ni boleče in se kar zdrži. Če se le da, poiščem otočke rdeče zbite zemljine, ki je gladka; pa spet po pesku. Ko stopim z bolj gladke poti na bolj robato, zadržim dih v pričakovanju kakšnega zbodljaja. Pa ni nič takega. Ko spet stopim na asfalt, se sprostim, a ta umetna gladkost je zahrbtna. Na asfaltu so zrca peska; tisto te pa res zbode. Previdno polagam stopinje. Nato pridem do borovega gozda: visoki, močni borovci, pod njimi pa prostrana igličasta površina. Le kako bo šlo to, po iglicah. Presenetljivo gladko. Nič me ni zbodlo. Iglice so očitno shojene, lepo položene. Užitek. Še travnat pas in sem pri prikolici. Ta prva izkušnja z bosonogo hojo me je opogumila, da sem nato ves teden hodil bos gor in dol, postopoma vse pogumneje in hitreje. Nisem več zaostajal za ženo, ki je hodila v natikačih. Počutil sem se prizemljenega. Moja hoja je postala bolj pokončna. Počutil sem se korajžnega, pokončnega, trdno na tleh.

Zadnji dan sva pospravljala. Prenašala sva reči sem in tja, treba se je bilo kar podvizati, če sva hotela pospraviti do odhoda domov. Torej sem si spet nadel natikače; tudi ko sem se šel v morje shladit. Hoja v natikačih je gladka, mehka, ni ti treba paziti na vsak kamenček, skratka, udobna. Tistega živega spremljanja koraka, iskanja najustreznejše stopinje, pospešenja in upočasnjenja dihanja, skratka, življenja, pa ni več.

Se mi zdi, da je moj poskus bosonoge hoje metafora za to, kar je udobje prineslo v naše življenje: pridušilo ga je. Vse gre gladko, ni izzivov, ne izmenjuje se prijetno z neprijetnim, grobo z gladkim, napetost s sproščenostjo, bolečina z mirom in zadovoljstvom. Vse je isto.

V Vipavska Brda

Časopisni članek o Erzelju in okolici (glej vire) in pa nedavni bežni obisk vasi Slap pri Vipavi in dela njenega starodavnega jedra s študijskima kolegicama naju je spodbudil, da sva si sklenila te kraje bolje ogledati. V Slapu sva si še enkrat ogledala znameniti vodnjak z živo vodo iz leta 1696, baje najstarejši na Slovenskem, in se sprehodila po vasi. Bilo je na velikonočno nedeljo malo čez deseto dopoldne, v vasi nisva videla žive duše, le avtomobilov je bilo okrog cerkve več kot ob mojem prvem obisku. V cerkvenem preddverju za stebrom opazim postavo, istočasno pa tudi mene že opazi čokat na pogled malce čuden možak. "A je maša," vprašam. "Ja, ja, maša," pridušeno odgovori. "Vse polno, takole," pokaže s sprijetimi vršički prstov; "Ne morem noter." "Ah, bogi, boste že not prinesli," ga potolažim, da se veselo posmeje: "Bom, bom, zagvišno." Ogledava si še vzorno urejeno zunanjščino bližnje turistične kmetije ali penziona in kreneva nazaj do avtomobila. Dohiti naju visok možak pozdravi nerazločno, bolj zamuka, vidim, da je prizadet; s prsti pokaže, če imam cigareto. "Nimam, ne kadim." Hitro se oddalji.

 

Iz Slapa do Lož je streljaj, a če hočeš z avtom, moraš narediti ovinek. Nad vasjo kraljuje kar mogočen grad z dvema širokima stolpoma. Tja sva namenjena. Z avtom po ozki ulici; ko že kaže, da sva zašla, vprašava za pot možaka, ki se je pokazal na nekem dvorišču. Pravi, da je v redu, le bolje je avto pustiti kar tu blizu. Mimo močno dišečega velikega hleva z govedom, ki se drenja v blatu okrog zunanjih jasli in vode, se vzpneva do gradu. Za zaveso bršljana opaziva manjše dvokrako stopnišče s prazno nišo za kip svetnika (ali pa morda raje kakšne nimfe, ne veva, saj je vdolbina prazna); preskočiva nekaj stopnic in znajdeva se na zapuščenem prostoru, ki je bil nekoč morda zunanji grajski park. Znajdeva se pred velikimi, modrimi vhodnimi vrati, šipe so razbite, polknice polomljene. Možak spodaj naju je opozoril, naj paziva, da se kaj ne podre na naju. Tako je, če ni gospodarja, je pristavil. Tam ob strani je prehod. Znajdeva se na kar razsežnem notranjem dvorišču. Skozi obokan prehod previdno ozirajoč se na porušen obok stečeva ven. Tu je poselska hiša in novejša zgradba z garažami; ob njih stopnice. Vzpneva se in prideva na precej široko teraso, s katere je prekrasen razgled na vso Vipavsko dolino. Streha gradu je na novo prekrita. Nekdo vendarle skrbi za grad; malo, premalo. Ne vejo kaj z njim. Dediščina izpred stoletij: da je vsaj ne bi bilo, si mislijo upravljalci. Revolucionarji so v prvih povojnih letih (1947 do 1961) v gradu namestili Kmetijsko šolo za Primorsko. Potem je obveljalo, naj bo kmetijska šola v Grmu pri Novem mestu. In tu se je vse nehalo.

 

Melita Dolenc (gl. vire) piše: "Na tem mestu naj bi že v 12. stoletju stal neutrjen srednjeveški dvor, ki so ga zgradili grofje Bogenski... Na začetku 13. stoletja so posest podedovali grofje Andleški, po letu 1228 pa je prešla v last oglejskih patriarhov. Ti so jo leta 1351 prepustili Habsburžanom, ki so jo leta 1399 podelili Walseejcem. Leta 1472 je posest prešla v deželnoknežjo last, v drugi polovici 16. stoletja pa najprej v zakup, nato v last rodbine Cobenzl, ki so živeli v Valvazorjevih časih. Sedanji dvorec je dal pred letom 1675 zgraditi Janez Filip Cobenzl. V glavnem poslopju je bila tudi grajska kapela Kristusovega trpljenja. Po izumrtju rodbine 1810 je posest podedoval Mihael grof Coronini in jo leta 1822 prodal zdravniku Jožefu Mayerju. Takrat (?, op. B. M.) je zadnji lastnik, Evgen Mayer, podaril, posestvo, grad in vso opremo novo ustanovljeni Kmetijski šoli za Primorsko."

Nazajgrede naju je spodaj prestregel tisti možak, ki naju je usmeril gor. "Ja je bila kmetijska šola. Je prišel Miha Marinko. Tak majhen je bil." Žena poprosi za vejico rožmarina. "Ah kaj vejico, vam ga dam, kolikor hočete. Tako ali tako ga moram otrebit, drugače je grdo." Ročno otrebi grm rožmarina in nama ga da celo naročje. Potem prinese še vejo lovorja. Ob tem mi da iz zadnje številke krajevnega časopisa iztrgan članek o zgodovini gradu. Res prijazni in ustrežljivi ti Slovenci.

Cesta se vzpne skozi vas Manče (samo ena fotka slikovite podrtije) po serpentinah na Goški preval.

Od tam naprej se cesta le malo dvigne. Najin razlagalec krajevnih posebnosti naju je opozoril, da so ulice v Gočah ozke in da je bolje pustiti avto na parkirišču ob šoli. Pustiva ga kar pri prvih hišah v vasi in se podava po res ozkih "gasah" z obokanimi prehodi. Slikovito.

  

Zdaj sva na svojih nogah. Hitro sva nad Gočami (pogled navzdol na okrog cerkve sv. Andreja nakopičeno vas). Nad nama grič s cerkvico: Marija Snežna na Obeluncu (409 m). Na razpotju jasen kažipot. Kakih 20 minut, pa sva gori. Cerkvica je zaprta, ob njenem vznožju pa na informacijski tabli izčrpni podatki o njeni zgodovini, pa tudi, kdaj je v njej služba božja. Po isti poti nazaj. 

  

Na križpotju kreneva v smeri puščice z napisom Erzelj. Erzelj je naselje, sestavljeno iz šestih zaselkov. Prideva do zaselka Vovki. Ob prvi hiši dedek guga vnučko na gugalnici. Deklič sramežljivo povesi glavico pred tujcema in se tako skrije. Nočeva je vsiljivo motiti in jo hitro ubereva dalje. 

Prideva do znamenitega kala (tu je vse znamenito). Mlad par, ki sedi na klopci ob lepo urejenem in zavarovanem izviru, nama ustrežljivo pojasni vse, kako naprej in nazaj.

Prideva do središča vasi, kjer je nekdanja šola in na njenem zidu ustrezne spominske plošče in oznake. In zaselek Mesesneli. Navzdol vodi pot do zadnjega zaselka Lenivec, navzgor pa pot do zaselka Tabor in dveh cerkvic. Manjša je posvečena sv. Lovrencu, večja pa sv. Mihaelu (omenjena že 1275). 

 

Z griča je lep razgled na Lenivec.

 

Del poti sva prehodila po "tematski poti", ki se deli na večji ali manjši krog in je prav dobro označena z modrim (krajša) ali rdečim (daljša) kačjim pastirjem. Od Tabora navzdol sva sledila tem oznakam in prišla do ostankov partizanske bolnišnice "Vera" (imenovana po zdravnikovi zaročenki), ki je delovala nekaj mesecev leta 1944, dokler ni bila izdana in so jo Nemci požgali, ranjenci pa so bili tik pred tem uspešno preseljeni.

 

Mimo vinogradov sva se vrnila skozi zaselek Miški do zaselka Vovki, nato pa po znani poti navzdol do Goč. Spoznala sva slikovit del naše deželice, ki jo vse življenje po malem odkrivava in se ji čudiva. Tokrat sva se čudila iznajdljivosti prebivalcev, ki znajo s tematskimi potmi, pohodi, osmicami, turističnimi kmetijami in raznimi prireditvami privabljati obiskovalce. In čudila sva se ravnodušnosti oblasti, ki pusti, da pomembna kulturno-zgodovinska dediščina propada in da ljudje ne vejo, kaj bo s poljedeljstvom in gospodarstvom sploh v teh rodovitnih krajih s pridnimi in gostoljubnimi ljudmi.

Viri:

Melita Dolenc, Grad v Ložah je omenjen že v davnih časih. Vipavski glas, marec 2016.

http://www.mojaobcina.si/vipava/novice/kultura/na-vzpetini-stoji-ze-stoletja.html

Katja Željan, Med zaselki in studenci v družbi kačjih pastirjev. Delo 23. 3. 2016.

Od Opčin do Miramara in nazaj

Prav nerodno zaostajam, zato kar k stvari. V nedeljo 29. marca smo se na vabilo naših tržaških prijateljev ob devetih zjutraj, potem ko smo ponoči evropsko premaknili uro naprej, dobili pri obelisku na Opčinah in krenili kar čez gozd nad Napoleonovo cesto (strada Vincentina) v smeri proti Miramaru.

Marija, izkušena planinka, članica škedenjskega planinskega društva, je vodila in nama Kranjcema razlagala tržaške reči. Salvatore je skrbel, da nismo hodili prehitro, Lavra je skrbela, da sem Salvatorejevo italijanščino prav zastopil, midva sva pa lepo ubogala.

Tale luknja je fojba; tako pač rečejo temu Italijani. Spustil sem se vanjo, kolikor se je dalo in kolikor so me merodajni pustili, da bi videl, ali se nadaljuje kam v globino. Ničesar nisem odkril. To pomeni, da pravzaprav ni brezno, ni prava fojba; ali pa so kaj razstrelili in zasuli, kaj se ve. Ampak za ilustracijo naj zadostuje. Tako nekako so videti fojbe; to je skromni nauk te zgodbe. Nič nismo naprej razglabljali o tem.

Tale kup kamenja je prav verjetno ostanek utrjenega položaja kakšnega težkega orožja. V okolici je še nekaj podobnih razdrtih utrdb. Morda so še iz prve svetovne vojne. To bi imelo smisel. Tu je avstroogrska vojska branila Tržaško obalo, modrujemo. Mogoče so bili v drugi vojni tu položaji Nemcev. Vsekakor to niso bili položaji Italijanov, sicer bi bil to zanje spomenik, ki bi ga ohranjali.

Pri cerkvi na Vejni (Monte Grisa) sva že bila. S tem sva malo razočarala Marijo, ki nama je hotela odkriti po njenem nama še neznano znamenitost. "Sir" ji pravijo ljudje, ki itak za vsako veličastno arhitektonsko stvaritev najdejo primerno podcenjevalno ime, da se stvaritelj ne bi prevzel.

Odpre se nam pogled na Tržaški zaliv pod odsekanim robom s čudovitimi kamnitimi skulpturami. Temule rumenozeleno razcvetenemu zelenju, ki tako živahno nasprotuje kamniti gmoti in mirnemu morju, ne vemo imena, ne slovenskega ne italijanskega.

Pred nami je Kontovel, starodavna slovenska vas, in tam v daljavi Tržič, Monfalcone. Predlani, leta 2013, so v Kontovelu praznovali 600-letnico ustanovitve vasi. 30. julija 1413 je tržaška občina odločila, da se vinorodno zemljo v bližini proseškega stolpa (oziroma gradu Mokolan) in cerkvice sv. Hieronima razdeli prihajajočim "Slovanom" (glej vire).

Poldne je, čas je za prigrizek. Malico smo prinesli s seboj; tudi po tem se lepo ujemava z najinimi prijatelji. Ni nam do posedanja v gostilnah. In ni ga lepšega, kot je takole gnezdo v skalnem zavetju na plahem pomladnem soncu nad modro širjavo.

Po premoru pridemo do sodobnega dela Kontovela, do stanovanjskih blokov, kamor so po vojni naselili istrske Italijane. Nismo gotovi, kod moramo, da bi prišli do stopnic, ki vodijo navzdol do železniške postaje pri Miramare. Vprašamo gospoda, ki ga srečamo. Neprijetna razlika, ki jo slovenski Morostar takoj začuti, je vzvišena malomeščanska gosposkost, ki jo srečaš med Italijani. Gospod ni vedel, da smo z one strani meje, Marija ga je ogovorila v povsem domači tržaščini in vendar je odgovoril tako izborno visokostno, da me je kar zmrazilo. Navaden Kontovelčan.

Avstrijski biciklist nas sprašuje, kod se pride do Miramare. Marijine italijanščine ne razume, s slovenščino niti ne poskušamo, angleško morda, potem mi kar samodejno pridejo nemške besede: da gre lahko tu dol; da pa so stopnice, treppen, in da se pride do zug, bahnhof. Bicikel tragen, aber leicht, nicht schwer. Je bližnjica. Kako daleč je? Marija pravi: 500 m do 1 km. Še preden pridemo do te luže, se Avstrijec že vrača. Vprašal je možake, ki so sedeli ob bajerju, ali pa je videl kako tablo in je užaljen: 4-5 km je, ne 500 m! Vrača se, raje gre okoli. Ali smo se delali važne in ga napačno napotili?

Luža je Kontovelska mlaka, v resnici izvir na neprepustni geološki plasti. Pravzaprav krajevna znamenitost. Ne vem, ali je kraju v okras; kaj posebno urejena že ni. 

                                     

Rimski vodnjak, nas pouči Marija. Bo že držalo, kajti ljudje so od pradavnine dalje bivali tod in Rimljani so znali odkriti, zavarovati in po vodovodih speljati vodne vire.

Stopnice se res vlečejo, a menda jih ni za pet kilometrov, bog ne daj. Spuščajo se mimo zapuščenih paštnov - besedo, ki je prej nisem poznal, sem pobral pri Borisu Pahorju. Na teh terasah, na pobočju, ki se vrtoglavo strmo spušča k morju, so Kontovelčani gojili trto in vse drugo, kar so potrebovali za življenje. Tu je raslo grozdje za prošek, svetovno znano vino, ki ima ime po Proseku in ki bi ga upravičeno označevali s podobo Proseškega stolpa, katerega drugo ime je grad Mokolan. Danes so za njim ostale le ruševine. Tudi paštnov nihče ne obdeluje. Ko se z enakomernim poskakovanjem spuščam po stopnicah, sanjarim o tem, kako bi preuredil kakšno terasico, jo spremenil v letno rezidenco - neustavljiva vikendaška pamet.

Nazadnje priskakljamo do žezniške postaje Miramare v starem dobrem avstroogrskem bahnhof-slogu. Pod tiri je podhod, znajdemo se na dovozni cesti do gradu Miramare. Za nami prineseta kolesa po stopnicah dva kolesarja, on in ona. Ni 5 km, 500 m je, morda malo več. Ta dva se nista ustrašila in sta si skrajšala pot, oni je pa paničaril v svoji nezaupljivosti. Pa naj pritiska pedala. Seveda si bo mislil, da je pameten, ker se je izognil petkilometrskemu nošenju kolesa. Ljudje znamo poskrbeti, da se naše umovanje vrti v zaprtih zankah. Zaprti sistemi.

Preseneti nas, da je prostrani park pred gradom tako zapuščen. Na levi štrlijo kvišku visoki skeleti borov, ki jih je uničil borov prelec. Palme prerašča poljubna podrast. Lo Stato italiano non ha dei soldi.

                                     

Kaže, da je voda v ribniku kljub drugačnemu videzu vendarle dovolj dobra za želve, ki jih je kar precej. Lepa pergola nas potolaži.

Sprehodimo se po ploščadi pred gradom, opazujemo obiskovalce, ki se po stopnicah spuščajo k obali. Menda je bila nedavno tega burja tako močna, da je odnesla kamnitega leva s podstavka na obalnem zidu v morje. Zdaj je spet na svojem mestu. V grad ne gremo, nekaj preurejajo, poleg tega smo utrujeni. Hodili smo skoraj pet ur, lepo počasi, seveda.

Na obalni cesti sonce prijetno greje. Malo dalje je avtobusna postaja. Je z avtobusom do Trsta res tričetrt ure? Pa že. Najini gostitelji so poskrbeli za vozovnice in jih kupili že dan prej. Če bi bila sama, jih danes tukaj ne bi mogla nikjer kupiti. Le kako bi prišla do Trsta? Izstopimo na trgu Oberdan. To je ta sloviti trg, po katerem je naslovljena Pahorjeva knjiga.

Ugotovimo, da je kiosk na postaji odprt in da je tu mogoče tudi na cvetno nedeljo kupiti vozovnice, poleg tega pa tudi časopise in drugo običajno šaro.

Prvič se peljem z openskim tramvajem. Kar dolga je - in strma, tako da na delu proge deluje kot žična vzpenjača. Opazujem pripenjanje vlečnega vagončka. Na sosednjih sedežih je italijanska družina, ki se vrača  na Opčine: nono, sin z ženo in vnuk. Žena je vzhodnjakinja, z Daljnega vzhoda. Tramvaj in globalizacija.

 

Viri:

Ob 600-letnici Kontovela so Kontovelčani s pomočjo drugih Tržačanov priredili znanstveni posvet in dramski prikaz podelitve zemlje krajanom in priseljencem. Ob tem so uredili tudi stran v facebooku "Contovel 1413". 

Dramski prikaz podelitve zemlje je prav zanimiv tudi zaradi arhaičnih italijanščine in slovenskega dialekta - na youtubu:

https://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=d8QbtekigG4#at=48

Opis slovesnosti ob ponovni otvoritvi obratovanja openskega tramvaja:

http://www.rtvslo.si/tureavanture/prevozna-sredstva/retrovoznja-do-trsta-openski-tramvaj-eden-najstarejsih-v-evropi-spet-na-progi/341837