Karakter

Minilo bo leto dni, kar smo v mali skupini petih upokojenih kolegov in kolegic, psihologov in psihologinj, poslušali predavanje našega dragega, kmalu zatem preminulega kolega Andreja Frančeškina, o njegovem originalnem testu karakterja (FTK - Frančeškinov test karakterja). Ker se bom morda k temu še vrnil, naj samo omenim, da je ta test za samoizpolnjevanje s tako imenovanim prisilnim izborom sestavljen iz pridevnikov, ki opisujejo osebnost, in ki jih je Frančeških izbral s posebnim računalniškim postopkom iz 16 znanih osebnostnih teorij. V naši razpravi se je pojavilo tudi vprašanje, čemu je svoj test imenoval "test karakterja" in ne "test osebnosti". Kakšna je pravzaprav razlika med karakterjem in osebnostjo? Ob tem sta se pojavili dve stališči: prvo, da gre za sinonima; in drugo, da gre za dva različna pojma.

To drugo pojmovanje sem zagovarjal sam in tu bi rad navedel razmišljanje v prid tezi, da sta "karakter" in "osebnost" dva različna pojma. Drugotno je vprašanje, v kakšnem odnosu sta. Morda se delno prekrivata, morda sta v odnosu nadrejenosti-podrejenosti oziroma vključenosti.

Pomudimo se najprej pri etimologiji. Beseda karakter izvira iz grške besede haraktér (iz glagola haratto ali harasso, katerega tretji pomen je vdolbem, vrežem, vtisnem) in pomeni 1. kov, vtisk, pečat, podoba, znamenje. 2. izrazita lastnost, značaj, bistvo, kakovost, posebnost, znak. (A. Dokler, Grško-slovenski slovar).

SSKJ navaja 11 gesel z osnovo karakter-, to je kar obsežna družina pojmov. Geslo karakter ima tri pomene: 1. kar označuje človeka kot posameznika, zlasti v odnosu do ljudi, okolja, značaj. 2. oseba kot nosilec s prilastkom določenih negativnih lastnosti (razdvojen karakter, slab karakter) ali pozitivnih lastnosti (v tej družbi je malo karakterjev, ona ima karakter). 3. kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste, narava (določiti karakter reke, pesmi). Iz Velikega slovarja tujk, CZ, navajam samo tisto, kar je navedno drugače kot v SSKJ. Karakter je v 2. pomenu: nrav, nravni lik, značaj človeka. -

Karakter torej pomeni značaj s poudarkom na nravnih (moralno-etičnih) značilnostih. Vidimo, da samo na osnovi etimologije ne moremo razsoditi, katera od prej omenjenih dveh teorij ima prav. Lahko pa zaznamo, da karakter izvorno etimološko pomeni tisto, kar je v človeka z vzgojo vtisnjeno, ne kar mu je po naravi dano. Tu smo pri starem problemu, kaj oblikuje človeka, "vzgoja ali narava" ("nature vs. nurture"), ki je načelno rešen s formulo: oboje plus samoaktivnost.

Zanimivo je, da se je psihološki študij osebnosti začel kot študij karakterja, ki pa so ga pojmovali ravno nasprotno od pojmovanja, ki ga zagovarjamo tukaj. Štirje klasični karakterji (značaji) so kolerik, sangvinik, flegmatik, melanholik. V resnici so to naravni temperamenti, ne z vzgojo oblikovani značaji.

S prej navedeno formulo "narava + vzgoja + samoaktivnost = osebnost" se je težišče raziskovanja preneslo na študij osebnosti. Ta pojem - v angleščini personality -  etimološko izvira iz latinskega persona, ki pomeni maska, to je, človeka, kakršen se kaže drugim, ne kakršen je v resnici sam pri sebi. To nadalje komplicira raziskovanje osebnosti. Vendar kaže, da je z omenjeno formulo uspelo vsaj nominalno prevladati dilemo "narava vs. vzgoja", kar se je izrazilo v tem, da se je nekdanje raziskovanje karakterja skoraj povsem umaknilo raziskovanju osebnosti. Karakter je postal zastarel pojem. Pogledal sem v dva učbenika psihologije osebnosti s konca devetdesetih let (Carver & Scheier, 1988; Pervin & John, 2001) in v indeksih nisem našel pojma karakter (character). To morda pomeni, da je psihologija kljub zatrjevanju, da je osebnost enotnost naravnih dispozicij in vzgoje, zanemarila vzgojni vidik osebnosti, tisto, kar imenujejo Nemci "Prägung", oblikovanje, vtisnjenje (moralnih vrlin).

Susan Cain (Tihi, MK Ljubljana 2014, str. 39) odločilno povzame družbeno-kulturno spremembo, ki se je zgodila v preteklem stoletju. "Kot se je izrazil vpliven kulturni zgodovinar Warren Susman, je Amerika od "kulture značaja" prešla h "kulturi osebnosti"... Citira Susmana:  "Moderno pojmovanje osebnosti se je izoblikovalo v začetku 20. stol. in se uveljavilo v obdobju po prvi svetovni vojni. Okoli leta 1930 je po besedah Gordona Allporta, enega zgodnejših psihologov osebnosti, zanimanje za "osebnost" doseglo "osupljive razsežnosti" (Susman (2003). Culture as History (str. 277), cit. po Caine 1968 /2014/). Caine nadaljuje: "V kulturi značaja je bil idealen posameznik resen, vzgojen in spoštovan. Pomemben ni bil vtis, ki ga je napravil človek v javnosti, temveč njegovo ravnanje v zasebnosti. Angleščina pred 19. stoletjem ni poznala besede "osebnost"; in pred 20. stoletjem o ljudeh niso govorili, da so "prijetna osebnost" (str. 39).
V novejšem času se je spet obnovilo zanimanje za moralno-etični vidik osebnosti, torej za človekov značaj ali karakter. Ponovno lahko beremo opredelitve, ki so bile izginile iz knjig o psihologiji osebnosti in so menda ostale le še v učbenikih pedagogike.

Značaj ali karakter bi lahko opredelili kot tisti del osebnosti, ki človeku omogoča kontrolo impulzov in odlašanje zadovoljitev; oboje je bistveno za moralno ravnanje in za uspešnost pri delu in v življenju. Za oblikovan (dobro skovan) značaj naj bi bili značilni empatija in samokontrola (Q. Wilson 1991). V tem pomenu se s študijem karakterja kot moralnega značaja danes ukvarjata "pozitivna psihologija" ("emocionalna inteligentnost") in psihologija morale (Kohlberg).

Dostavek (19. 9. 2024). Jack Miles, ki ni psiholog ampak urednik, kolumnist in književni kritik s teološko izobrazbo med drugimi študiji, na zanimiv način pojmuje in primerja karakter in osebnost (God: A Biography, London 1987). Osebnost so zanj - sklepamo iz sobesedila, saj tega pojma ne definira izrecno - bolj različne človekove vloge (tako nadaljuje izvorno pojmovanje osebnosti kot "maske"), karakter pa notranja narava, čustva in doživljanje. Karakter je tisto, kar povezuje različne človekove osebnosti. Karakter je področje notranje dinamike, notranjih bojev. Čim boj zapleteni so, čim več dela mora človek dan za dnem opravljati na sebi, tem bogatejši, tem močnejši karakter je. Miles piše: "Ljudje, ki samo spretno igrajo svoje vloge, so daleč od tega ideala: imajo osebnost – ali nabor osebnosti – nimajo pa karakterja. Nezapleteni, preprosti ljudje, ki vedo, kdo so, ne da bi iz tega delali cirkus, in brez pritoževanja sprejemajo svoje vloge, tudi niso blizu tega ideala. Morda občudujemo njihov notranji mir, a posnemali jih najbrž ne bomo. Ti so preveč zbrani okrog jedra – imajo karakter, a bolj malo osebnosti. Dolgočasijo nas, kot bi mi dolgočasili same sebe, če bi jim bili podobni." Krščanski Bog "združuje več osebnosti. Veliko preprosteje bi bilo, ko bi bil samo enotnost (samo karakter) ali samo mnogoterost (samo osebnost). Toda, je oboje in taka je tudi podoba človeka, ki izvira iz njega; zahteva oboje"(str. 6).