18 marec 2018

O profesorju Pavlu Kunaverju

V: V petek, 16.3., je bila v Slovanski knjižnici za Bežigradom predstavitev knjige Jurija Kunaverja o njegovem očetu profesorju Pavlu Kunaverju. Menda ste se udeležili tega dogodka?
O: Zaradi družinskih obveznosti sem prišel samo toliko, da sem pred začetkom kupil knjigo in pozdravil Jurija in druge svoje taborniške tovariše. Ničesar ne morem povedati o prireditvi.
V: Ste pa poznali profesorja Pavla Kunaverja?
O: Seveda. Bil je moj profesor zemljepisa v drugem razredu Klasične gimnazije in starešina Triglavske taborniške družine. Hodil sem z njim na izlete in večkrat taboril na taborih, ki jih je vodil.
V: Kakšen profesor je bil?
O: Pravzaprav je bil predmetni učitelj. Po učiteljišču je naredil še enoletno pedagoško akademijo na Dunaju. Ni imel možnosti, da bi študiral na univerzi. Mene je učil, mislim, v šolskem letu 1952-53.  Takrat je bil star že okrog 63 let. Zame  je bil dober učitelj. Je živahno razlagal, nazorno, uporabljal je episkop. Z episkopom je projeciral na platno slike iz National Geographic. Takrat te revije ni bilo v prosti prodaji. On je bil najbrž naročen nanjo, mogoče je moral za to imeti posebno dovoljenje. Skratka, kazal nam je slike, takrat ko še niti televizije ni bilo. Dal nam je risati zemljevide. Pri tem sem se posebej potrudil in me je pohvalil. On je najbrž želel, da bi narisali pregledne skice, na katerih bi označili poglavitne značilnosti površja: gorovja, reke, jezera, morja ipd. Jaz sem pa natančno prerisal in celo povečal zemljevid iz atlasa. Čeprav sem s tem najbrž zgrešil njegov didaktični smoter, me je moral pohvaliti.
V: To vam je prijalo?
O: Veste, da. Zelo sem ga spoštoval. Njegova pohvala mi je veliko pomenila. Bil je zahteven in strog. In iznajdljiv pri spraševanju.
V: Kako? Lahko navedete kak primer?
O: Nekoč je poklical k tabli sošolko in jo vprašal, kako se imenuje morje med Japonsko in Kitajsko.
V: Ni posebno težko, ne?
O: Če si vedel, ne. Če si lahko pogledal na zemljevid, bi tudi lahko prebral. Ampak mož je rekel: ne glejte na zemljevid. Ampak zemljevid je visel tam na tabli.
V: Je sošolka poškilila na zemljevid?
O: Sošolka je poškilila na zemljevid, toda zemljevid je bil v cirilici. Bili smo v Jugoslaviji in kakšen tak učni pripomoček je bil v cirilici. Mož je namenoma prinesel tak zemljevid.
V: Kaj je bilo potem?
O: Sošolka škili na zemljevid, profesor se muza za katedrom. Sošolka črkuje: žu- žu- žu-to mo- mo- mo-re. Žuto more, zaključi.
V: Najbrž v splošno veselje, razen njeno. Kakšen je bil profesor Kunaver kot taborniški vodja?
O: Naj povem še to, da mi je bilo pri njem všeč to, da ob ponedeljkih ni spraševal tistih, ki so bili v nedeljo z njim na izletu, ker je vedel, da se niso mogli učiti. Takrat smo imeli pouk tudi ob sobotah in je bila nedelja edini prosti dan. Ja, taborniški vodja. S tem v zvezi je kar nekaj dogodkov, ki so mi ostali v spominu, a naju bi predaleč odvedlo, če bi vse to pripovedoval. Zame, pa tudi za mnogo drugih je bila ta njegova vloga izredno pomembna; vzgojno pomembna, pomembna za naše odraščanje. On je bil očetovska figura, ki so mu zaupali tudi starši. Poznate taborniško organizacijo?
V: V glavnem.
O: Potem veste, da so osnovne enote vodi, ki se združujejo v družine ali čete itd. Profesor kot starešina ni vodil neposredno. Neposredno so nas vodili vodniki. Vodi so bili avtonomne osnovne enote. Tako je še zdaj. Starešina je skrbel, da je šla zadeva v glavnem v pravi smeri. Bil je moralna avtoriteta. Podobno je bilo tudi na taborjenjih. Življenje je temeljilo na samoorganizaciji, starešina je bil nekakšen varuh osnovnih načel in osnovnega reda.
V: Se spominjate kakšnega značilnega dogodka?
O: Saj pravim, tega je veliko, a naj navedem samo spomin na njegove slovite nagovore o hrani. Saj veste, takrat ni bilo izobilja, hrana na taborjenju je bila precej enolična. Kuhala nam je profesorjeva žena Henrietta-Jeti. Osnovne sestavine smo dobili iz zalog ameriških ali mednarodnih organizacij za pomoč deželam, prizadetim od vojne: mleko v prahu, riž, "Trumanova jajca" v prahu, marmelado ("pekmez") in podobno. Od časa do časa se je med taborečimi pojavilo nezadovoljstvo zaradi enolične hrane. Takrat je običajno na večernem zboru sledil nagovor starešine. V njem nas je najprej spomnil na to, kaj so jedli "naši partizani", nato pa tistim, "ki bi radi jedli zrezek", svetoval "naj kar grejo v hotel in plačajo".
V: Je zaleglo?
O: Seveda. Kaj pa naj bi. Mene hrana ni motila, tudi doma smo živeli skromno.
V: Najbrž se bova še vrnila k tej temi. Kako bi ocenili pomen profesorja Pavla Kunaverja?
O: Njegova zasluga za vzgojo mladine je ogromna. Zase lahko rečem, da mi je dejstvo, da sem bil pri tabornikih v njegovem okrilju v razvojnem oziru zelo koristilo, koristilo pri socializaciji. To je bila prava šola samostojnosti in odgovornosti, šola solidarnosti, kolektivnega življenja, varovanja narave da ne omenim mnogih znanj in veščin, ki mi še danes koristijo pri hoji in bivanju v naravi.

Ni komentarjev:

PO ČRNI GORI (4)

  5 . dan: Budva - Cetinje - Lovćen - Njeguši - Kotor - Budva Zjutraj smo se od recepcije Slovenske plaže vzpeli po serpentinah v smeri pro...