Zdaj se ob protestih naših zdravnikov in več drugih proti evtanaziji sprašujem, kako je Freudov zdravnik to zmogel, in kaj njegovo dejanje pomeni. Je prekršil zdravniško in človeško zapoved o ohranjanju življenja? Ali je sledil sočutju, spoštovanju bolnikove želje in dani besedi v poštenem dogovoru? Ga je pekla vest? Zakaj ni vrnil licence in šel raje jarke kopat?
Je zapoved o ohranjanju življenja kategorična, ima prednost pred vsem drugim, ali ne? V samoobrambi (enega življenja) je, na primer, dovoljeno ubijati (drugo življenje). Soborec po dogovoru ustreli tovariša in nato sebe, da ne bi živa padla v roke sovražniku. Podobno se zgodi med starima zakoncema, ki nočeta več živeti. Zdi se nam strašno, a storilca ne obsojamo. Torej so primeri, ko je etično dopustno vzeti življenje drugemu ali, blažje, pomagati drugemu, da si vzame življenje.
Pri vprašanju evtanazije, to je – kot se glasi natančnejša, sodobna formulacija – pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, se spopadata dve vrednoti: zapoved ohranitve življenja in sočutje do bolnika in spoštovanje bolnikove želje. Recimo temu »empatija« v širokem pomenu. Ali lahko iz sočutja in spoštovanja njegove želje pomagamo bolniku umreti, če si to želi, kadar ni niti najmanjšega dvoma, da ne bo nehal trpeti? Ne vemo, kaj je mislil Hipokrat; kaj je bilo zanj »človeško življenje«. Bi v imenu svojega načela odrekel trpečemu bolniku željo, naj mu konča trpljenje? Bi mu brezsrčno rekel, da naj o smrti odloči Bog, ne človek? Ali morda, da pač ne more prekršiti zapovedi, ki jo je sam podal. Če je bilo tako, potem njegova zapoved ni vredna, da preživi. Marsikaj starega ni prestalo preizkušnje časa. Nanjo se ne bi smeli več sklicevati. Kdo pa je Hipokrat, Bog zdravnikov? In še pravijo: Človek, ki sočloveku skrajša trpljenje, si jemlje pristojnost Boga. Človek, ki sočloveku skrajša trpljenje, ni Bog; nima se za Boga. To je dodatna potvorba nasprotnikov evtanazije. Je samo čuteči človek, človek s sočutjem; človek, ki zmore ravnati v skladu s svojim srcem in pametjo. Bog je ravnodušen: moje trpljenje ga ne zanima. Še do trpljenja svojega sina je bil ravnodušen. Žrtvoval ga je v svojo slavo! (Kar je sin spoznal šele na križu.)
Človek ni samo skupek utripajočih tkiv; je bitje, ki se zaveda svojega življenja pred obličjem smrti in želi svoj kratki vek preživeti smiselno. Je tubit. Je osebnost z usodo in dostojanstvom; osebnost, ki zasluži spoštovanje in upoštevanje. S tem, ko človeka proti njegovi volji ohranjamo vegetirajočega v mukah, ravnamo nespoštljivo, nedostojno in nečloveško. Vzdrževanje biološkega utripanja ad nauseam je vrhovna vrednota eliti naših zdravnikov, z magi medicinske etike vred. V imenu tega biološko reduciranega razumevanja pojma »človeško življenje« so pripravljeni žrtvovati človeškost trpečega bolnika.
Mar ni povzdignjeni privilegij zdravnika, da lahko izkaže spoštovanje trpečemu človeku tako, da upošteva njegovo zadnjo željo? Doktor Max Schur se je tega posvečenega privilegija še zavedal. V kaj so v tem tehniziranem stoletju medicinci – upam, da ne vsi – preobrazili pojem človeškega življenja, ne zavedajoč se globokega samoponižanja nekoč najplemenitejšega poklica? Mar res ne vidijo človeka izza monitorjev?
In kakšna je »zasluga« družbe, da se je to zgodilo? Tarnamo nad pomanjkanjem zdravnikov, sami pa posedamo pred zasloni, se neženirano nalivamo in prenajedamo, vozarimo okrog brez potrebe in za odvečni užitek, na kavico v Trst; se ukvarjamo s tveganimi športi, alpinizmom v copatih, in ko organizem odpove ali se zgodi nesreča, hitimo k zdravniku, namesto da bi prej sami po pameti poskrbeli za svoje zdravje. In dalje: niso zdravniki res nič drugega kot državni uslužbenci? Od uslužbenca, uradnika, pač ne moreš pričakovati neodvisne osebne odgovornosti, osebne etike. Je del »aparata«, »sistema«. Svoj pensum opravi, mogoče še kaj postrani, za drugo odgovarjajo drugi. Ko je v službi, je v službi; ko je doma, je doma. Ponoči ne moreš poklicati »svojega« zdravnika (če ga imaš); greš pač na urgenco, kjer te usmerijo k nekomu, neznanemu. Kje so časi, ko se je sloviti zelenojamski doktor Herbert Hawlina, žgoleč kot ptič povzpel v našo mansardo, da bi mi, malčku, posvetil v boleče uho? Vse je postalo anonimno, mehanično, poroboteno. Je v takem apel na osebno etiko in človečnost morda res zastarel?
Naši zdravniki se iz dileme med vzdrževanjem biološkega življenja in spoštovanjem človeškega življenja rešujejo z zagotovilom, da znajo bolečine učinkovito lajšati. Zdi se, da bolniku pomeni »lajšati« ležati v postelji omamljen in proti svoji volji čakati konca, zato da zdravnik ne bi grešil. Je to zadnja bolnikova žrtev v prid dušnega miru zdravnika? Je to smisel njegovega vztrajanja v trpljenju? Bi se moral bolnik usmiliti zdravnika ali zdravnik bolnika? Kakšen je smisel takega življenja, če bolnik sam ne vidi smisla? Je zdravnikova vest bolj čista, če podaljšuje tako življenje proti volji bolnika, kot bi bila, če bi mu ustregel?
Zdravniki ugovarjajo, da ne mislijo pomagati samomorilcem pri uresničitvi njihove namere – samomorilcem v njihovi postelji. Želja po končanju življenja je spremenljiva, pravijo, se lahko hitro umakne želji po življenju; danes je črnogled, jutri mu posije sonce. Po trideseti operaciji ali podobnem mučenju, gluhoslepemu v neznosnih bolečinah – posije sonce?
Tu je še ugovor o zlorabi. Evtanazijo menda lahko zlorabijo od sorodstva ali dedičev podkupljeni zdravniki; politični in organizacijski lobiji, da bi zmanjšali pritisk na pokojninsko blagajno; avtoritaren režim, da se znebi političnih nasprotnikov in "nekoristnih" ljudi. Kriminalci lahko zlorabijo vsak zakon. Naj zato ne bi bilo zakonov, ker so lahko zlorabljeni? Avtoritaren režim je in bo tako ali tako moril tudi zakonito – po svojih zakonih.
Danes bi Freudu rekli, naj še malo potrpi, saj ne bo dolgo. Žal. Ljudje pač trpijo in umirajo, mi pa imamo vendarle čisto vest. Kar pojdite jarke kopat!
Ni komentarjev:
Objavite komentar