O GENOCIDU

V javnosti in na omrežjih se je razvnela debata o tem, ali je to, kar počne izraelska država s Palestici v Gazi genocid ali ne, in kdo ima prav: predsednica Nataša Pirc Musar (NPM) ali nekdanji predsednik, zdaj zasebnik, Borut Pahor (BP). NPM je v svojem govoru v evropskem parlamentu obsodila početje izraelske vojske v Gazi in ga imenovala "genocid". "Nalijmo si čistega vina. Gledamo genocid. Gledamo ga in smo tiho." BP pa je v nedeljskem intervjuju na TVS1 na vprašanje voditelja oddaje, ali je bila uporaba besede "genocid" s strani predsednice pogumno dejanje, ali kaj drugega, odvrnil, da za to ravnanje ne bi uporabil besede "genocid". Sicer pa je pohvalil govor predsednice, posebno poudarek o potrebi po večji enotnosti unije, s čimer "se absolutno strinjam". Predsednica je, ko je govorila o Gazi, odstopila od napisanega besedila: "če je tako začutila, je pač to rekla, jaz pa ne bi", je pristavil BP. Poudaril je, da smo zgroženi nad nesorazmernostjo ukrepov, da pa pozabljamo, da Hamas še vedno zadržuje talce...

Govor NPM je v (levi?) javnosti naletel na splošno odobravanje, izjava BP pa na splošno negodovanje in obsodbo. Najprej o tem, o čemer oba imenovana soglašata in s čimer se tudi večina javnosti strinja. Dejanja izraelske vojske v Gazi so vsega obsojanja vredna. Do sedaj je izgubilo življenje več kot 54 tisoč Palestincev, med njimi 44 odstotkov otrok in 26 odstotkov žensk, skupaj je torej od vseh smrtnih žrtev 70 odstotkov otrok in žena. Poleg tega je 124 tisoč ranjenih, tudi med njimi večina otrok in žensk.

Ali je početje Izraelske vojske v Gazi genocid? Zdi se, da lahko vsakdo odgovori na to vprašanje po svojem občutku in/ali vedenju. Ko na TV gledam grozote, ki se dogajajo v Gazi, si rečem: to je genocid. Pa bi znal to utemeljiti? Po katerih merilih naj presodim, ali je početje, ki mi ga prikazujejo in o katerem poročajo, genocid?

Na osnovi na spletu dostopnih podatkov, tudi UI, povzemam bistveno. Merila so naslednja:

1. Izkazan namen popolnega ali delnega uničenja nacionalne ali etnične skupine.

Po Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (1948) je genocid definiran kot katero koli dejanje, storjeno z namenom popolnega ali delnega uničenja nacionalne, etnične, rasne ali verske skupine kot take. Ta dejanja vključujejo: ubijanje članov skupine, povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb, namerno ustvarjanje pogojev za uničenje skupine (npr. lakota, pomanjkanje osnovnih sredstev), ukrepe za preprečevanje rojstev, prisilni prenos otrok v drugo skupino.

Ključni element je dokazan namen ("dolus specialis"), torej namen uničenja skupine kot take.

Ali je ta namen v danem primeru izkazan? Je izraelska vladajoča politika izrazila ta namen? (Opuščam podatke o okoliščinah izjav.) Predsednik vlade Netanjahu: ""Spopadli se bomo z 'človeškimi živalmi', in delovali bomo ustrezno." Gre za dehumanizacijo kot upravičevanje uničenja. - Obrambni minister: "Gaza bo oblegana: brez elektrike, brez hrane, brez goriva. Vse zapiramo. Bojujemo se proti človeškim živalim in delujemo ustrezno." Popolno onemogočanje življenja na obleganem področju in dehumanizacija. - Predsednik Izraela: "Celotna nacija [Palestincev v Gazi] je odgovorna. To ni res, da so [civilisti] vsi nedolžni." Usmerjenost na kaznovanje ali uničenje vseh/večine prebivalcev. - Minister za kmetijstvo: "Uresničujemo Nakbo 2023." "Nakba" pomeni etnično čiščenje Palestincev iz njihove domovine leta 1948. To pomeni zavestno nadaljevanje izgona Palestincev. - Itd.

Moje mnenje: izkazan je namen izgona Palestincev iz Gaze in/ali njihovo delno ali popolno uničenje.

2. Dejansko izvajanje omenjenih genocidnih dejanj. 

Izkazana so naslednja dejanja: ubijanje prebivalcev, povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb, namerno ustvarjanje pogojev za uničenje skupine, to je, lakota, onemogočanje oskrbe z vodo,  pomanjkanje drugih osnovnih sredstev, kolaps zdravstvenega sistema, rušenje drugih življenjsko pomembnih stanovanjskih zgradb, ustanov, infrastrukture, razseljevanje itd.

Zgoraj smo navedli podatke o številu ubitih in ranjenih. Ti znašajo 2,6 odstotka celotne populacije Gaze. To se ne zdi zelo veliko, vendar so to samo neposredno ubiti, brez ranjenih, bolnih, lačnih, brezdomnih, ki bodo vsi počasi umrli, če se agresija ne konča. 

Moje mnenje: Celotna akcija izraelske vlade kaže, da se namen delnega ali popolnega uničenja ali izselitve prebivalstva Gaze uresničuje z ubijanjem ljudi, onemogočanjem življenjsko pomembnih dejavnosti, s povzročanjem lakote, z rušenjem njihovih bivališč, institucij in infrastrukture. 

3. Mednarodno-pravno deklariranje dogajanja kot "genocid"

Na osnovi ocene položaja po gornjih kriterijih lahko vsakdo sklene, da gre v danem primeru za genocid. Temu primerno lahko usmerja svoje ravnanje kot posameznik ali kot član skupine, podjetja, organizacije ali institucije. S tem lahko doseže določene učinke na izvajalce genocida in vpliva na to, ali se uresničevanje genocidnega namena nadaljuje ali ne. Vendar tako protigenocidno delovanje ni pravno zavarovano, dokler genocidno ravnanje ni mednarodno pravno razglašeno za genocid. Taka razglasitev obvezuje vse države k preprečevanju genocida in kaznovanju njegovih izvajalcev; iz nje sledi individualna kazenska odgovornost in odgovornost države, ki lahko utrpi različne vrste posledic (izključitev iz mednarodnih organizacij, mednarodnega financiranja njenih programov ipd.)

Meddržavno sodišče (ICJ) je v postopku, ki ga je januarja 2024 sprožila Južna Afrika, presodilo, da obstaja verjetna možnost, da se v Gazi dogaja genocid. Ni pa še odločilo, ali je do genocida dejansko prišlo — ta proces lahko traja leta. Izrael trdi, da izvaja samoobrambo proti teroristični organizaciji Hamas in da ne cilja civilistov, temveč uporablja vojaško silo proti zakonitim tarčam. Trenutno ni pravno dokončno potrjeno, da gre za genocid, a resni indici obstajajo — toliko, da je Meddržavno sodišče odredilo nujne ukrepe za preprečitev genocida. Da se ne bi deklariranje genocida politično zlorabljalo, je potrebno pred sodiščem listinsko in s pričevanjem dokazati, da gre res za genocid.

Kdo ima torej prav, NPM ali BP? Predsednica je pogumno imenovala početje Izraela kot genocid, kar v bistvu ustreza dejanskemu stanju: njihovi politiki so v številnih izjavah izrazili genocidni namen, ki ga tudi uresničujejo, kot pričajo skoraj vsa poročila s terena. S tem je predsednica spodbudila dejavnosti, ki naj bi vodile do razglasitve ravnanja izraelske države kot genocida. BP se zaveda, da ravnanje izraelske države mednarodnopravno  (še) ni opredeljeno kot genocid in da je dokazovalno breme postavljeno visoko, da ne bi podpirali politične diskriminacije Izraela, o kateri imamo iz preteklosti obilo dokazov, vključno z vojno agresijo na to državo. Lahko se zgodi, da ravnanje izraelske države ne bo razglašeno kot genocid. Če bi bil v vlogi predsednika države, ki jo je izkusil, bi bil zadržan.

Mi pa "bomo videli", ali nam bosta poštenost in korajža koristili ali škodili. Moj nekdanji dobri sociološki kolega je rekel: Poštenje je najbolja politika. V odnosu do ukrajinskega konflikta mnogi pri nas na levi močno dvomijo v to in poštenjake posmehljivo proglašajo za "pravičnike". V odnosu do dogajanja v Gazi, pa je "pravičništvo" v časti. Levaki smo ne samo močno razdeljeni, ampak precej trumpovski: levica danes ne ve, kaj je rekla levica včeraj.

*

PRIPIS 8. 6. 2025

V uvodniku v Sobotno prilogo Dela 7. 6. 25 urednik komentira izjavo Boruta Pahorja, da "uporaba besede 'genocid' ni primerna, ker sodni postopki, ki naj bi odgovorili na vprašanje, ali se v Gazi dogajajo najhujša hudodelstva, še trajajo." Urednik se sprašuje: "Kakšno zanko nam natikajo Borut Pahor in drugi, ki rabo besed pogojujejo s sodno odločitvijo?" Zanka, ki jo ima v mislih, je, da bomo na tako sodno odločitev čakali zaman, "ker je Trumpova administracija torpedirala delovanje Mednarodnega kazenskega sodišča." - Zgoraj sem dobesedno navedel izjavo BP in opisal kontekst. PB je dejal, da on te besede ne bi uporabil - ne bi je uporabil kot predsednik države v govoru v evropskem parlamentu. To je razvidno iz konteksta. Ni izjavil, da uporaba te besede nasploh v javni komunikaciji ni primerna. To besedo prepričani v resničnost tega, kar označuje, uporabljajo vsi in jo lahko uporabljajo po mili volji. BP nam ni nataknil nobene zanke. Pošteno je povedal svoje mnenje. 

Zdi se, da je beseda "genocid" zadobila pomen magične zarotitve, zakletve. Če bomo le vsi vztrajno ponavljali, da gre v Gazi za "genocid", se bo ta nehal. In če kdo tega ne bo počel, bo izobčen iz skupnosti verujočih.

KAJ POMENI PRIVOLITI V SEKS?

 Razmišljam ob prikazu knjige Manon Garcia, Pogovor med spoloma, v Delu, 6. 5. 25. Prikaz z naslovom Privolitev kot filozofski koncept je podpisal Janez Markeš. Knjige nisem prebral, njen prikaz pa pozorno. Vendar se ne čutim kompetentnega razpravljati ne o knjigi sami, ne o njenem prikazu; ne čutim se dovolj podkovanega, da bi razpravljal filozofsko. Bo pač zdravorazumsko, brez Kanta in Focaulta, tudi brez Markeša.

Gre seveda za privolitev v spolni odnos v nasprotju od posilstva. Kontekst razprav o tej temi je naraščajoča emancipacija žensk po vsem svetu, posebno na Zahodu. Prodorna ost te emancipacije je gibanje "#jaz tudi". Širši pojav je nasilje nad ženskami sploh. Še širše ozadje je patriarhat. Posilstvo je torej ena od oblik nasilja nad ženskami, telesnega in duševnega, od katere je - po moji presoji - hujši samo še femicid.

Moje etično izhodišče za obravnavo tega vprašanja je - brez poglabljanja v filozofijo - spoštovanje dostojanstva osebe, moškega in ženske enako, njene/njegove avtonomije, njenega/njegovega doživljanja in dobrega počutja. To pomeni, da drugi,  v našem primeru ženska, ne sme biti sredstvo za dosego ciljev moškega, zadovoljitve moškega. 

Da ne bi razmišljanja preveč zapletli, izpustimo iz obravnave nasilje med zakoncema ali stalnima partnerjema in med moškim in žensko v siceršnjem odnosu nadrejenosti in podrejenosti (predstojnik-uslužbenka, profesor-študentka ipd.). Omejimo razmišljanje na odnos med znancema istega ranga ali osebama, ki se slučajno srečata in druga o drugi ne vesta nič drugega, kot to, kar vidita in kar sta zvedela v kratkem pogovoru, ko sta se seznanila. 

Moški napeljuje žensko na spolni odnos. Kaj pomeni, da ženska privoli? Da stvari ne zapletemo preveč, naj bo konstanta moška želja po trenutnem ali čimprejšnjem spolnem odnosu brez nadaljevanja in čustvenega odnosa. Njemu ne gre za nič drugega kot za trenutno zadovoljitev. Naj ponovim: privzemimo, da je tako in da moški nima drugih čustev, fantazij in namenov. 

Kaj pa ženska? Prva možnost je, da tudi njej ne gre za nič drugega, kot da "se da dol" in basta in adijo. V tem primeru besede niso potrebne, govorijo dotiki, zavzemanje teritorija in predajanje. Lahko so tudi besede. Moja domišljija ni dovolj bogata (tudi izkušnje ne tako pestre), a recimo, da bi se odvil takle dialog: Rad bi spal s tabo (rad bi se dal dol). - OK, jaz tudi s tabo. Zaradi večje jasnosti bi on dodal še: Brez obveznosti. Če je odgovor "OK", to pomeni privolitev. Še enkrat: pogoj je, da ženska nima v glavi "oblačka" (oblačka kot v stripu, skrite misli), fantazije, upanja, na kaj več kot "tu in zdaj in konec". Zdi se mi, pa ne morem podpreti s statistiko, da so taki primeri redki; morda še redki, morda pa redki na veke vekov. Vse drugo sodi pod pojem nesporazuma, neveljavne pogodbe ali zapeljevanja.

Do nesporazuma pride, če ženska fantazira, da je ta današnji seks samo uvod v nekaj trajnejšega. Samo, če ji je popolnoma jasno, da hoče ona sama samo ta današnji seks, je njena privolitev brez ostanka in obžalovanja (morda obžalovanje samo zaradi slabega seksa). V vseh drugih primerih ima ženska v glavi "oblaček", fantazijo, upanje, pričakovanje na nekaj več kot "tu in zdaj in konec". Ko jo on vpraša, "a bi", reče "bi". Privoli. Morda se spomni, da je "samo 'da' da in da 'ne' pomeni ne. In reče: "da", ne reče "ne". Toda, morda si misli: "Če bo obema pasalo, bi pa mogoče ponovila." On ne misli na to. On se hoče zadovoljiti in odjadrati naprej. Tudi, če mu bo pasalo, in ni hudič, da mu ne bi, bo šel svojo pot. Ne želi se vezati, noče se navezati. To se dobi povsod - ali karkoli že. Ženski ostane slab občutek. V redu mi je bilo in tudi on je bil zadovoljen, škoda, da je kar šel. Ja, ampak je privolila. Je to privolitev? Privolitev s posledično slabim občutkom. Lahko stopnjujemo vsebino "oblačka": "mogoče se bova ujela in bova začela 'hodit'" itd. 

Podprta s svojimi fantazijami, bo privolila. Rekla bo "da". Pravnik bo rekel: "Rekla je 'da'". Je z moralnega stališča to privolitev? Ne. Jo je izkoristil? Z njenega vidika da, čeprav se morda zaveda, da pri zadevi ni čisto nedolžna. Z njegovega vidika ne: vprašal je in privolila je. Z mojega vidika: če spoštuješ drugega kot osebo, se ne boš lovil na formalno privolitev, ampak boš malo bolj potipal. Nočeš je prizadeti, ne ker bi čutill kaj do nje kot osebe, ampak zato, ker je človek. "Meni res ni za nič drugega, kot da se dam dol, in da to noč uživam. Potem grem naprej in se ne vidiva več. Ti je to v redu?" Mislim, da bi statistika zabeležila  bolj malo primerov privolitev. A morda se motim.

Seks v primeru "privolitve z oblačkom", s skrito fantazijo o srečnem nadaljevanju, ni posilstvo. Tudi ni nepošteno z vidika vpletenega moškega; ni bral njenih misli. Morda je neobzirno, premalo občutljivo, ravnodušno. Ženske pa bi opozoril na njihove oblačke: radi se razblinijo.

Zapeljevanje pomeni, da moški pridobi žensko s sladkimi obljubami, ki jih ne izpolni. Privolitev ženske na osnovi lažnih obljub, četudi je privolitev izrecna, je nična. Take vrste zapeljevanje je moralno zavržno; moralo bi biti tudi pravno. Dokazati je pa težko.

*

Ko sem tole napisal, sem za razvedrilo vzel v roke Herodotove Zgodbe in naletel na opis, ki kaže, da smo vsaj na Zahodu v tisočletjih, ki nas ločijo od Babiloncev, vendarle napredovali. Govorimo o privolitvi žensk, Herodot pa takole opiše običaj Masagetov, enega od ljudstev v Babiloniji: ... ima pri njih sicer vsak svojo zakonsko družico, vendar so žene občinsko blago. ... Če dobi moški skomine po ženski, obesi svoj tul na voz in brez sramu opravi svojo reč.

Ukinimo samega sebe - ali res?

Mladi belgijski teoretik prava in filozof Laurent de Sutter je v Ljubljani predstavljal svojo knjigo s povednim naslovom Končajmo že s samim sabo (Delo, 1. 7. 23, Mirt Bezlaj). De Sutter pravi sam zase, da je pravnik, ki sovraži pravo (očitno ima težave sam s seboj in svojo strokovno identiteto – socialnim sebstvom). Zavzema se za ukinitev »samega sebe« in pojma sebstvo. Zlohotno cinično bi mu lahko zabrusil, da lahko on kar konča sam s sabo, naj pa tega ne priporoča vsem. Preseda mu, da kar naprej govorimo o samih sebi, da skušamo »izraziti samega sebe«, da negujemo in treniramo samega sebe in da se utapljamo v poplavi priročnikov za samopomoč, da o uzakonjeni sebičnosti (zasebna lastnina) niti ne govorimo. Izvirni greh tega početja vidi v pojmu »sebstvo«, v pojmu torej. V začetku je bila beseda…

Njegovo razmišljanje se umešča v razpravo o odnosu med individualnim in kolektivnim. Neizrečeno vprašanje, na katerega odgovarja, je: ali individualno ali kolektivno. Njegova tehtnica se prevesi v korist kolektivnega: on osebno se daje na voljo kolektivu. Odgovor na to in podobna vprašanja, tj. psevdoprobleme, v načelu ni "eno ali drugo" ampak "eno in drugo". Ne gre za to, da opustimo eno ali drugo, ampak da neprestano v konkretnih okoliščinah vzpostavljamo ravnotežje med enim in drugim. Sem hkrati individualno in kolektivno bitje; ali po Heideggerju: hkrati sem zaskrbljen zase in za druge v svoji in njihovi biti; zaskrbljen za svoje in njihovo življenje.

A poglejmo najprej, v čem je pravniškemu filozofu, nagnjenemu k ukazovanju in strogemu zakonskemu dopuščanju in ukinjanju, treba pritrditi.

Filozof se je občutljivo odzval na sodobno pretiravanje s čaščenjem sebstva, oboževanje samega sebe, na samoidolatrijo in selfije. Gotovo ni prav, da človek v ukvarjanju s samim seboj pozabi na druge, na bližnje, na skupnost. In morda se res približujemo času, ko bomo morali omejiti ukvarjanje s samim sabo in se posvetiti vprašanjem preživetja skupnosti: pestijo nas različne krize, ki jih moramo obvladati kolektivno, če hočemo preživeti. Prav ima, ko ne soglaša z odvrnitvijo posameznika od vsakršnega kolektivnega prizadevanja, od sodelovanja v skupnosti.

Prav ima, ko kritizira pretirano in izključujoče ukvarjanje sodobnega zahodnega človeka s samim seboj. Prav ima, ko kritizira »iskanje samega sebe«, pojmovanje, da obstaja v vsakem človeku neko notranje bistvo, ki ga mora v življenju najti, da bi bil srečen in spravljen sam s seboj, preden se poslovi. To je postvarjeno, reificirano pojmovanje sebstva. To pa ne pomeni, da je treba opustiti tako pojem sebstva kot tudi ukvarjanje s samim sabo.

Prav ima tudi, ko ponavlja Wittgensteinovo misel, da so meje jezika meje mojega sveta. Nima pa prav, ko proglaša jezik za »fašizem« (kako lahkotno etiketiranje, kot bi posnemal naše »antifajanšiste«; potem so pesniki, mojstri jezika, fašisti par excellence). Nima prav ko trdi, da nas jezik omejuje v razmišljanju o možnostih v prihodnosti. Od kod potem vse utopije in razmišljanja o boljši družbeni ureditvi, vključno z njegovim razmišljanjem o družbi brez sebstva in selfijev, od Akvinskega, Moora, utopičnih socialistov in marksizma dalje? Morda so se utopije sfižile, ker so bile zaradi omejitev jezika slabo formulirane? Je večna usoda projektiranih možnosti?

Kaj je sebstvo? Ta pojem je prišel v slovenščino sorazmerno pozno preko sociologije in psihologije. Psihologi ga v začetku sploh niso slovenili in so ga pisali kar angleško »self«. Samostalniško izražanje je tuje slovenščini, v nasprotju z germanskimi jeziki. Tudi De Sutterju je tuje. Jaz pospravljam, moj sosed v kampu pa "macht Raum", dela prostor.  De Sutter: "ko pa govorimo o samih sebe kot o samostalniku, impliciramo, da v svetu obstaja neko bistvo, ki je jaz". V slovenščini izražamo sebstvo, kadar uporabljamo oziralni zaimek »se«: učim se, motim se, zabavam se. To pomeni, kadar govorim o sebi ali s seboj, kadar sebe gledam in opisujem kot objekt.

Sebstvo je objekt opazovanja jaza. Jaz opazujem samega sebe, opisujem samega sebe, govorim o samem sebi. Ta samorefleksija je sestavni del človekove biti; brez nje ne moremo preživeti. Paleolitski lovec je nedvomno opazil, kdaj je premalo napel tetivo loka ali napačno usmeril puščico, da se je potem popravil: Ostrorogi Jelen slabo nameril - itd. skozi zgodovino. Belgijski filozof ima prav: sebstvo je zgodovinski produkt. To pa ne pomeni, kot misli on, da je ta pojem nastal sorazmerno pozno v zgodovini in da ga stari niso poznali. »Grki niso poznali sebstva kot nečesa, kar naj bi posameznik poosebljal«. Grki so res posameznika cenili po njegovi prosopon, to je, po njegovi »maski« ali, kot bi rekli danes, po njegovi vlogi v polisu. Toda Grki so bili tudi tisti, ki so zapisali na pročelje preročišča: gnothi seauton – spoznaj samega sebe. To filozof zamolči. Tu je drobna pomenska razlika: ali »spoznaj samega sebe« pomeni isto kot »spoznaj svoje sebstvo«? Čutimo, da ni isto. Morda je prav v tem osnovna težava in nesporazum. »Spoznaj samega sebe« pomeni: opazuj se, spoznaj svoje nagibe, želje, svoje reakcije v različnih življenjskih situacijah, da se boš vedel usmeriti, da boš živel v skladu s svojo naravo. »Spoznaj svoje sebstvo« pa bi pomenilo, da je v nas nekaj, neka struktura, ki se ji reče »sebstvo« in ki naj bi jo spoznali. Grki niso mislili tega. To bi bilo postvarjeno pojmovanje samega sebe. V kolikor se filozofova kritika nanaša na pojmovanje samega sebe kot postvarjenega »sebstva«, je upravičena.

Pojem sebstva se skozi zgodovino spreminja. Spreminja se človekov odnos do samega sebe. Previdni moramo biti in skrbno opazovati svoje mišljenje in čutenje kot nekaj, kar teče kot Heraklitova reka, ki je in ni venomer ista. Ko stopaš v isto reko, ne stopaš vedno v isto vodo. (To je še boljše od Heraklita.)

Kar zgrozimo pa se ob neki drugi težnji, ki jo izraža De Sutter. "Ko so me prosili, da bi na volitvah kandidiral zanje /za Gibanje za demokracijo v Evropi 2025, krajše Diem25/, ker bi jim to koristilo, sem se jim prepustil kot orodje. Namerno sem postal le lutka v njihovih rokah. V kolektivnem gibanju ne gre Zame, ... temveč sem zgolj na razpolago gibanju...". Mož se je prepustil neki politični stranki (če je v parlamentu, je stranka, ne glede na njen marketinški naziv »gibanje«) kot orodje. Ali to pomeni, da ne bo odprl ust? Da jih bo odprl po nareku? Da se bo ubogljivo pokoril vsaki strankarski neumnosti? Da bo skočil v tisto belgijsko reko, če bojo drugi skočili vanjo?

Zgrozil bi se Erich Fromm in vzkliknil »Beg od svobode!« In ne pozabimo, da je v begu ljudi od teže svobode in samostojnga mišljenja in odločanja pod okrilje totalitatističnih "gibanj" in vodij videl vzrok množičnosti teh gibanj in njihove prevlade, ki je vodila v spopad svetovnih razsežnosti. Z vso simpatijo pa bi njegovo držo pozdravili vsi, ki sebe in svet vdano prepuščajo božji volji. Kdo sem? Božje orodje. To izročanje samega sebe kolektivu pomeni dopuščanje nadvlade kolektiva (in nujno modrega vodstva), kakršno so spoznali trsi, povezani v fascio, in drugi, ki so se izročili kot orodje totalitarističnim strankam in bili za njihove svetle smotre pripravljeni dati življenje.

Naj sklenem z mislijo Zorane Baković v isti številki Dela: "Vse bolj se mi je zdelo, da od vsega kar na našem planetu odmira, najhitreje izginja komunikacija. In to predvsem pogovarjanje s samim seboj." (Delo, 1.7.23)

Nespodobni odvetnik

V zadnjem času je časopisje posvetilo precej pozornosti avtobiografiji dr. Petra Čeferina, napisani s sodelovanjem pisatelja Tadeja Goloba (del te biografije objavlja Delo kot podlistek), doktorju osebno v intervjuju in njegovi družini.

V vseh teh besedilih izstopa oznaka "nespodobni odvetnik". Tako so ga označili stanovski kolegi, ki se niso strinjali z njegovim načinom dela. To oznako pa je prevzel tudi sam v samovšečno-samoironični drži. Kaj pravzaprav pomeni? Kot nespodobno označimo dejanje ali vedenje, redkeje kar osebo v celoti, ki pomeni kršitev moralnih norm ali običajev in pričakovanj kake družbene skupine. Ker so te norme relativne, včasih zgolj nadaljevanje kake tradicije brez globlje utemeljitve, včasih zgolj pravila etikete ali bontona, očitek nespodobnosti ni posebno hud in si ga je mogoče pripeti tudi kot ironično pohvalno samooznako.
Doktorju Čeferinu pa so očitali tudi neetičnost. To je druga reč. Etika je resna zadeva, smrtno resna. Etično ravna človek, ki je pripravljen za svoj prav, za svojo vrednoto, zastaviti svoje življenje. Tako kot Antigona.
S čim si je odvetnik zaslužil ta hudi očitek? Pri obrambi klienta, obtoženega za zločin, za katerega bi mu bila dosojena tridesetletna zaporna kazen, je uporabil vsa zakonita pravna sredstva zavlačevanja in odlaganja, tako da je zadeva zastarala, preden bi prišlo do obsodilne sodbe. Hud zločinec, o katerega krivdi tudi odvetnik sam ni dvomil, je bil izpuščen na svobodo. Zdravi pameti se tako početje zdi sprevrženo. Pa je res?
Recimo, da bi odvetnik opustil dejanja zavlačevanja in dopustil, da bi bil obtoženi obsojen. Odvetnik sam ni dvomil, da je kriv, naj sodišče to potrdi. Če bi tako ravnal, bi to pomenilo, da je vzel pravico v svoje roke, ne neposredno pač pa posredno. Naloga odvetnika ni, da obsodi, ali da omogoči obsodbo, temveč da brani.
Odvetniški poklic je v tem podoben zdravniškemu. Recimo, da bi zdravnik dobil pod kirurški nož zločinca, za katerega je prepričan, da je kriv, morda že tudi obsojen; zavrženega človeka, ki si, kot se reče, ne zasluži živeti. Naj zdravnik opusti kako malenkost, pusti kakšno žilico odprto, malo zavleče postopek, tako da bo operacija uspela, pacient pa umrl? Nikakor! Zdravnik je po Hipokratovi prisegi dolžan uporabiti vsa dovoljena sredstva in vložiti ves napor, ki ga zmore, da človeka ohrani pri življenju; človeka, ne glede na to, kdo je in kakšen je.
Tako je tudi odvetnik dolžan klienta braniti po najboljših močeh in z vsemi zakonitimi sredstvi, ne glede na to, kdo je, kaj je zagrešil, in ne glede na svoje (ali kogar koli) prepričanje o njegovi krivdi.
Doktor Peter Čeferin je ravnal v skladu z osnovno etiko odvetniškega poklica. Ker je tako ravnal kljub nasprotovanju pomembnih predstavnikov stroke, zasluži vse spoštovanje kot dosleden in pokončen mož. Po tistem portoroškem kongresu pravnikov, na katerem so ga vsi kritizirali, mu je samo neki profesor dejal, da bi ga imel za svojega odvetnika. Naj se pridružim: takega odvetnika imel bi tudi jaz.

Red na vrhovnem sodišču

Filozof Rok Svetlič je lepo pojasnil smisel in pomen dejanja vrhovnega sodnika Jana Zobca. Odziv javnosti na sodnikovo dejanje je razkril prevladujočo mentaliteto uravnilovke, ki se skriva za kategorično zahtevo enakosti pred zakonom. Tudi sam menim, da ni nobene prave potrebe, da so vrhovni sodniki podvrženi enaki obravnavi kot ostalo sodno osebje, sodelujoči v procesih  in javnost.  Filozof bi znal to stališče globlje utemeljiti, sam ga lahko utemeljim le zdravorazumsko. Pri vrhovnih sodnikih je skrajno majhna verjetnost, da bi pri opravljanju svoje službe uporabili orožje. So osebe, katerih celotna karierna pot do funkcije vrhovnega sodnika predpostavlja poleg vrhunske strokovnosti celo vrsto pozitivnih osebnostnih lastnosti: bistrega duha, marljivost, osebnostno uravnovešenost itd.  Ker pa so tudi oni samo uboga človeška bitja, je teoretično možno,  da bi kak sodnik zašel v situacijo, ko  bi, recimo, pri kakem sporu s kolegi, ne videl druge možnosti, kot da nasilno odstrani nasprotnika. A to lahko stori tudi s kristalnim pepelnikom, če je še kje kakšen. Prav verjetno – podatkov nimam – so na svetu zelo redki primeri, ko bi kak vrhovni sodnik v službi uporabil orožje proti komer koli, razen morda proti sebi, razočaran nad svetom, v tišini svojega kabineta.

Pri vsej tej zadevi me skrbi nekaj drugega. Sodnikovo dejanje je razkrilo neko družbeno dejstvo, ki ga izpostavlja filozof.  Kot da bi bil vrhovni sodnik sociolog etnometodološke smeri, ki bi bil uporabil metodo »kršitvenega eksperimenta«, da bi prišel do ugotovitve, ki jo navaja filozof. Če bi bilo tako, bi bil moral že sodnik sam tako pojasniti svoje početje in bi bilo to pojasnilo morda bolje sprejeto v javnosti kot njegov siceršnji »zagovor«. Sociologi bi ga sprejeli v svoje vrste. Bližja resnici se mi zdi ugotovitev, da je sodnik ravnal kot politični aktivist, ki je za dosego svojih političnih ciljev uporabil metodo »neposredne akcije« - legitimna metoda političnih aktivistov. Ali tudi sodnikov?

Težnjo po uravnilovki , ki jo vsebuje hišni pravilnik o nadzoru pri vhodu na sodišče, je mogoče videti kot preostanek nelustriranega, »rdečega« »krivosodja«, kot ga imenujejo nekateri. Upor proti temu reliktu, za »normalno« pravosodje, je torej legitimen in nujen. Nekateri državljani so s shodi pred sodiščem protestirali proti »krivosodju«.

Kako pa lahko protestira sodnik? Trdno sem prepričan, da samo z doslednim uveljavljanjem zakonitosti s pravnimi sredstvi. Proti eni politizaciji sodstva se ne smemo boriti s politizacijo druge barve.  Sodnik Zobec ima na svojem položaju obilo možnosti, da se politizaciji sodstva upre s pravnimi sredstvi. Nočem politiziranega sodstva, partijskih sodnikov, ne rdečih ne modrih (črnih? belih?).

Njegovo dejanje političnega aktivizma je v ostrem protislovju z namenom, ki ga razglašajo on in njegovi somišljeniki.  Žal ga njegova aktivna političnost v sodni hiši, z namenom potrjevanja statusa in vloge vrhovnega sodnika, diskvalificira za to vlogo, kot jo pojmujem.

Samo medklic: o splavu

Zadnje čase je bila v javnem prostoru spet razprava o splavu; bolje rečeno propaganda proti uzakonjeni, celo ustavni pravici do splava. Ena odkrita, tistih, ki so molili za oplojena jajčeca pred porodnišnico; druga sprenevedava, tistih, ki so predvajali film o razvoju ploda, kot da to nima zveze s propagando proti pravici do splava navzlic sočasnosti agitacije proti pravici do splava na Poljskem, češ da je zgolj naravnoslovni poučni film (mogoče bi frančiškani odstopili isti prostor še za kak drug naravoslovni poučni film); tretja, zmešana, vrsta propagande je bila včerajšnja razprava na TV SLO 1.

V vseh teh razpravah ni nihče jasno izrazil misli, da je pri razpravi o pravici do splava treba razlikovati etično raven od pravne. Nekaj je reči, da splav ni zaželen, drugo je splav prepovedati.

Z mojega vidika (in najbrž z vidika mnogih) splav ni nekaj "dobrega", zaželenega. To pa ne pomeni, da ga je treba prepovedati. Tudi laž ni nekaj zaželenega. Otroke učimo govoriti resnico. A v zelo redkih in natančno opredeljenih okoliščinah, npr. pred sodiščem, je laž prepovedana in kazniva. Sicer pa je laž vsakdanji pojav, ki je včasih zaželen, ker zgladi medsebojne odnose; včasih pa povzroči trenja v teh odnosih, a ne taka, da bi zato tekli na policijo. Prešuštvo je vsepovsodno in moralno zavržno, prepovedano z moralnim zakonom (npr. deset božjih zapovedi), a ni z zakonom pravno neposredno prepovedano. Lahko je razlog za razvezo in s tem posredno kaznivo (recimo, da je razveza tako dojeta). Če bi vse te pregrehe skušali z zakonom prepovedati in kaznovati, bi življenje tako zapletli, da bi postalo neznosno - že prej pa bi se na pravni ravni zapletli v nerešljiva protislovja.

Zato nimam nič proti temu, da bi verska skupnost propagirala svetost življenja kot ETIČNO načelo. Soglašal sem tudi s predlogom filozofa Tineta Hribarja, da bi določilo o svetosti življenja prišlo v preambulo ustave (zminirali so ga tako desničarji kot levičarji). V zvezi s splavom bi to pomenilo propagiranje odgovornega odnosa do seksa in načrtovanja družine. Vendar vidimo, da ni tako. Vedno in povsod merijo pro-life moralisti na PRAVNO prepoved splava, ne da bi pomislili na dokazljive in vidne zle posledice take prepovedi za prizadete ženske in družbe v celoti; ne da bi uvideli, da v imenu potencialnega življenja uničujejo dejansko življenje.

Pristaši tistega franšiškanarskega društva bi rekli: saj smo hoteli pokazati samo, kako se razvija življenje. Žal ste si izbrali napačen trenutek, ko se je vaše prizadevanje pridružilo poljskim pro-life fundamentalistom, ki jih je porazila množica žensk, ki jim res gre za znosno življenje v družbi.

Sočutje je temelj

Pod sliko trupelca sirskega begunskega dečka na turški plaži je nekdo na Facebooku zapisal: Če bi ostal doma, ne bi utonil. Mislil sem mu odgovoriti preprosto: Sram te bodi. Potem nisem pripisal ničesar: model si ne zasluži odgovora. Tudi v moji zavesti, kot najbrž zavesti mnogih med nami, vztrajajo poleg te slike tudi prizori policijskega nasilja nad begunci v Makedoniji, madžarskega žičnega "zidu" in nastopa madžarskega premiera Orbana, ki je Merklovi očital, da je za begunsko krizo kriva ona, ker je begunce vabila v Nemčijo. Imam se za kolikor toliko sočutnega človeka, nasilja ne maram, ljubim svobodo in - čeprav se sam ne gibljem prav rad - imam prosto gibanje za pomembno človekovo pravico. Neka moja facebook-prijateljica je zapisala: "Ponudili smo jim pest pa so zagrabili za roko". To, da se ji je zatipkalo in je namesto "prst" napisala "pest", sem izkoristil in jo zafrknil: "Res, ponudili smo jim pest v obraz, ko so prosili za roko pomoči."

Tako humanistično našpičen sem se oni dan lotil branja članka filozofa, profesorja dr. Roka Svetliča, čigar razmišljanja sicer cenim, o "begunskem holokavstu" (Delo, Mnenja, 7.9.15) s podnaslovom: Begunska kriza - Dobrota, ki uničuje življenja; sočutje, ki je brezčutno; odprtost, ki priseljence zapira v gete. Že na prvi pogled kritika odziva na begunsko krizo, odziva, ki se sklicuje na sočutje, človekove pravice in dobrodelnost, v imenu katerih sem sam pri sebi obsojal ravnanje makedonske policije, ravnanje madžarske vlade in policije in Orbanov nastop. Ker ne pustim nič reči čez te tri kategorije, sem se pripravil na polemiko.  Ne bi bil moj prvi polemični odziv. Pred časom sem se odzval na pisanje Slavoja Žižka, ki je v razpravi o revščini zavrnil dobrodelnost, češ da samo podaljšuje agonijo revnih in s tem agonijo kapitalističnega sistema, ko bi samo z radikalno akcijo, ponovnim (boljšim) poskusom uvedbe socializma, enkrat za vselej odpravili revščino. Zame sta sočutje in iz njega izvirajoča dobrodelnost temeljni eksistencialni kategoriji.

Ko pa sem članek ponovno prebral in si v mislih obnovil dogajanje, ki sem ga spremljal v medijih, sem nerad priznal, da ima mož - do tistega trenutka na osnovi svoje predpostavke - prav. Njegova predpostavka je spoštovanje veljavnega prava. V osnovi evropske zakonodaje, ki ureja migracije, je razlikovanje med beguncem in (ekonomskim) migrantom; med tistim, ki beži pred nasiljem, da bi preživel, in tistim, ki gre drugam za boljšim življenjem. Prvemu mora država, v katero se je zatekel, omogočiti varno zatočišče, preživetje in končno azil, drugega pa lahko zavrne in pošlje nazaj v izhodiščno državo.

Begunci iz Sirije, naj se omejim na te, so se pred vojno, nasiljem in življensko ogroženostjo zatekli najprej v Turčijo. Tam bi morali ostati do razrešitve njihovega statusa. Vendar so začeli množično bežati v Grčijo, in iz Grčije v Makedonijo, na Madžarsko in naprej proti Nemčiji. Namesto, da bi se zadovoljili s tem, da so na varnem, hočejo v obljubljeno deželo, za boljšim življenjem. (Moja fb-prijateljica ima prav.) Naravna težnja, toda v nasprotju z evropsko zakonodajo. To pomeni, da so, takoj ko so zapustili Turčijo, s pravnega vidika doživeli transformacijo iz begunca v ekonomskega migranta. Družina dečka Aylana je zapustila mirno zatočišče v Turčiji, kamor so se umaknili pred vojno in nasiljem iz Sirije, in hotela za boljšim življenjem v zahodno Evropo. Hoteli so preveč in so kršili veljavno zakonodajo. K Aylanovi smrti je prispevala njegova teta v Kanadi, ki je družini poslala denar za pot in s tem omogočila, ne beg pred nasiljem, ampak sledenje želji po življenju v idealni državi.

Če zaradi sočutja popustimo težnji ljudi, ki vodi v kršenje zakonov in kaos, povzročimo njihovo še hujšo nesrečo. Sočutje in iz njega izvirajoča skrb za drugega se sprevržeta v svoje nasprotje, neskrb, ogrožanje. To je misel R. Svetliča. A kaj predlaga? "Če želimo spoštovati človekove pravice, je nujno begunce zaustaviti in nemudoma namestiti v kapacitete, kjer lahko uživajo vsaj minimum dostojanstva..." In nadaljuje: "Ta trenutek si urejanja razmer pri kolonah beguncev ni mogoče niti zamisliti. Urejanje prinaša omejitve, ki so obvezne, to je prisilne." Tu pa Svetličeva misel preskoči na obsojanje "dobrotniško fundamentalistične" ideologije, ki tako urejanje preprečuje. Ne! Ne gre za ideologijo! "Urejanje" danes konkretno pomeni: zid iz bodeče žice, ljudi, ki se opraskani plazijo podnjo in čeznjo; pretepanje moških, žensk in otrok, Ilonkino patriotično spotikanje očeta z otrokom v naročju. Neuspešno "urejanje" in "zaustavljanje" pomeni trupelce dečka na plaži. Ne gre za ideologijo, gre za osnovni človeški vzgib: tega ne morem gledati, to ni prav, to je treba preprećiti - urediti a ne z nasiljem. In tega vzgiba si ne pustim otopiti s sklicevanjem na veljavno pravo. Ne me siliti v razlikovanje med "dobrim" in "slabim" nasiljem. Nasilje sirske vojske je slabo, nasilje makedonske in madžarske policije pa dobro?

Danes sem na isti strani Dela (O azilnem pravu - da o morali ne izgubljamo besed, Delo, Menja, 11.9.) prebral mnenje spoštovanega mag. Matevža Krivica, ki odločno - in po mojem vendarle preveč podcenjujoče - nasprotuje Svetliču prav v imenu sočutja oziroma "morale". Njegov odziv bi lahko povzel v enem stavku: veljavna azilna zakonodaja je glede na nov pojav množične migracije neustrezna in jo je treba takoj spremeniti sklicujoč se na "višje pravne norme in načela, zajeta v ustanovitvenih aktih EU in v listini o človekovih pravicah". Krivic pravi, da je že v primeru Grčije evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo, da "so bile razmere tamkaj čakajočih beguncev tako nehumane in nečloveške, da v take razmere beguncev ni dovoljeno vračati, čeprav je to predpisano oziroma dovoljeno z dublinsko uredbo". Azilno pravo EU je "neizvršljivo" spričo novih pogojev, novih dejstev. Vztrajanje pri spoštovanju zakonov, kakršni so, neustrezni za današnje razmere, bi pomenilo uveljavljati načelo "fiat iustitia, pereat mundus". Spoštuj zakon, pa čeprav ljudje poginejo. V nasprotju s tem pravi Krivic: ex factis ius oritur, iz dejstev nastaja pravo. Naj nastane čim prej.

Staro nasprotje med legalnim in legitimnim, ki mu legalno le obotavljivo sledi. Slovenci smo se v dveh odločilnih trenutkih odločili za legitimnost: ob partizanskem uporu in ob osamosvojitvi. Naj bi se zdaj, ko gre spet za prelomne dogodke, ki utegnejo spremeniti podobo Evrope in nas, oklepali preozkih okvirov legalnosti?

Uradna izjava v zvezi z družinskim zakonikom

Uradna izjava Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, Združenja psihoterapevtov Slovenije in Katedre za razvojno psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani:

http://www.klinicna-psihologija.si/docs/uradna_izjava_druzinski_zakonik.pdf

Simbolni oče

Ne bi se spravil poslušat razprave o sveti družini, če ne bi iz dnevne sobe zaslišal glasu, ki se mi je zdel znan, pa nisem bil čisto gotov, čigav je. Pogledal sem - bil je "psihoanalitik" R. V. - in ostal sem pred ekranom nekaj minut. Dovolj, da sem videl zbrano druščino nasprotnikov definiranja družine kot "skupnosti dveh oseb", zagovornikov družine kot "skupnosti moškega in ženske", in ujel bistven argument proti porokam istospolnih parov.
Tudi sam sem se pred časom čudil, da se heteroseksualnim parom zdi kul, če se ne poročijo in živijo - ne v konkubinatu, ne v koeksistenci - aha, v kohabitaciji, tako se reče, medtem ko si homoseksualni pari tako silno prizadevajo prav za poroko. To, kar se heteroseksualnim parom zdi zastarela in omejujoča institucija, vidijo kot odrešitev za istospolne pare. Od kod ta razlika med mladimi iste generacije? Seveda mi je kapnilo, da gre za otroke. Homoseksualni par ne more otroka dobiti drugače kot s posvojitvijo, pogoj za to pa je, da je par poročen. Homoseksualni pari so pripravljeni žrtvovati imidž modernosti in se ukloniti zastareli instituciji sklenitve zakona, da bi lahko posvojili otroke. To omenjam samo mimogrede, saj ni bistveno, je zgolj zanimiv paradoks.
Poglavitni argument proti predlagani novi definiciji družine - razpravljalci so se sklicevali na pravnico Barbaro Brezigar - je ta, da zagovorniki nove definicije družine izhajajo iz želje in "pravice" zakoncev, da bi imeli otroka, medtem ko nasprotniki nove definicije izhajajo iz prednostne pravice otroka, da ima starše, ki mu zagotavljajo najboljši možni razvoj. In, po njihovem, istospolni starši tega ne zagotavljajo. Za vzgojo otroka sta potrebna otrokova biološka oče in mati ali vsaj moški in ženska.
V. je ognjevito jezno razlagal svoje razumevanje psihoanalitične teorije, po kateri je za dečkovo prevladanje ojdipskega kompleksa bistvena identifikacija z očetom (do katere se, po V. pride, če mu da oče vsake toliko dve, tri po riti; da matere tega ne delajo, se zdi samoumevno, pa ni). Potem so molilni mlinčki v bolj ali manj vzvišenem in zgroženem tonu mleli dalje. Tudi profesor Musek se ob V-jevi interpretaciji psihoanalize ni oglasil. Je pač zavezan drugi politiki.
Zadeva pa je takale: otrok res potrebuje za zdrav psihološki razvoj očeta in mater, vendar ne biološkega moškega in biološko mater ampak očetovski in materinski lik, to je, simbolnega očeta in simbolno mater. V. je filozofiral, da otrok, ki nima (biološkega) očeta, ne razvije vesti, etičnih norm, in postane psihopat. Ne drži. Povsem "normalni" so lahko otroci, ki so zrasli v naslednjih konstelacijah, ki niso heteroseksualna zakonska zveza: otroci, ki so zrasli v skrbništvu sorodnikov (stric in teta, dedek in babica, starejši bratje in sestre ipd.); otroci, ki so po ločitvi bioloških staršev odrasli z ne-biološkim očimom; otroci, ki so odrasli ob materi-samohranilki, pa so očetovski lik dobili v svojem okolju; otroci, ki sta jih vzgajali npr. mati in njena sestra ali druga sorodnica pa tudi otroci, ki so zrasli samo ob očetu brez matere. Celo sirote, ki so odrasle v zavodih ob razumnih vzgojiteljih/cah so lahko povsem "normalni". Po drugi strani se v psihopata lahko razvije otrok, ki je zrasel v disfunkcionalni heteroseksualni zakonski zvezi bioloških staršev alkoholikov, ob nasilnem očetu, ob bioloških, beri "naravnih" starših, ki sta ga zanemarjala ali zlorabljala ipd. Naj omenim še, da sta očetovska in materinska vloga v heteroseksualnih zakonih lahko zamenjani, saj pri nas pogosto ženska nosi hlače (in daljinec) in je moški copata kot identifikacijski vzor. Te možnosti nasprotniki nove opredelitve družine spregledajo, ker ni v skladu z njihovo predpostavko, da je za otroka najbolje, če se razvija v "naravni" zakonski zvezi (biološkega) moškega in ženske. Če bi biološki oče v odnosu do svojih otrok nastopal kot biološki moški, bi bil to incest; tudi biološki oče nastopa v odnosu do svojih otrok kot simbolni oče. Vlogo simbolnega očeta pa lahko prevzame tudi kdo drug.
Predpostavka, da sta za zdrav otrokov razvoj nujna biološka oče in mati, ne velja ne empirično ne teoretično. Naj ponovim: otroci se povsem dobro razvijejo v vseh vrstah zvez, ki niso zveze moškega in ženske, se pa lahko ne razvijejo dobro v zvezah moškega in ženske. In drugič: pomebno je, da sta v otrokovem življenju "simbolni oče" in "simbolna mati" ne le moški in ženska kot starša.

Kaj je znanost

V Sobotni prilogi Dela v sestavku z naslovom Nihče še ni pojasnil, kaj naj bi bila alternativna znanost, dr. Gregor Majdič, redni profesor na ljubljanski veterinarski fakulteti in na mariborski medicinski fakulteti, obravnava vprašanje politike do znanosti in se med drugim dotakne tudi vprašanja psevdoznanosti, ki ji je v medijih namenjene vse več naklonjene pozornosti, posebej s prikazovanjem lažnih podatkov v zvezi z domnevnim negativnim vplivom cepljenj in domnevno povezavo avtizma in s pomočjo kemije pridelane in obdelane hrane. Takole pravi: "Kot rečeno, je osnova evropske znanosti, ki nam je omogočila izjemen napredek v zadnjih stoletjih, znanstvena metoda Francisa Bacona. Osnova tega je, da je treba vse trditve preveriti s strogo nadzorovanimi in ponovljivimi poskusi, in šele ko takšni poskusi potrdijo neko trditev, lahko o njej govorimo kot o znanstvenem dejstvu." In doda: "Nihče še ni pojasnil, kaj naj bi bila alternativna znanost."

Strinjam se s splošno težnjo njegovega sestavka kot tudi z zavračanjem psevdoznanosti sploh in konkretnih lažnih ali vsaj pretiranih ugotovitev v zvezi s cepljenjem in avtizmom posebej. Z njim delim tudi mnenje, da ni alternativne znanosti. Menim pa, da je njegova definicija znanosti v skladu z Baconovim kanonom preozka, prevzeta verjetno po pojmovanju, ki velja na primer v deželah z angleško izobraževalno tradicijo, kjer termin "znanost" (science) označuje le naravoslovne znanosti. Pri nas tradicionalno pojmujemo znanost širše. Baconova definicija ne velja niti za vse naravoslovne vede, sploh pa ne za družboslovne in humanistične. Astronomija, na primer, je le v omejenem obsegu eksperimentalna znanost. V glavnem temelji na opazovanju zvezdnega neba, na ponovljenih opazovanjih in na matematično izračunanih napovedih, ki se preverjajo z opazovanjem. Podobno velja za geologijo. Tudi geolog predvsem opazuje, v omejenem obsegu eksperimentira, v glavnem mora čakati na "eksperimente", ki jih proizvede narava sama in pri katerih sam ne manipulira neodvisnih spremenljivk. Med družbenimi vedami je gotovo zgodovinska veda jasen primer neeksperimentalne znanosti - saj ne dvomimo, da je znanost, kajne? Druga taka veda je, na primer, etnologija, katere spoznanja ne temeljijo na eksperimentu, pa so vseeno znanstvena. Umetnostna zgodovina, literarna veda, jezikoslovje, druge humanistične vede tudi niso eksperimentalne, so pa znanosti. 

Vsaka znanost je dejavnost, ki si prizadeva odkriti novo znanje o pojavih (o človeku in svetu) na osnovi izkustvenega gradiva, ki ga analizira v skladu s pravili logičnega mišljenja (pri čemer je eksperiment eno od orodij take analize), da bi pojasnila splošne zakonitosti na danem področju, ali razumela posamezne pojave; svoja spoznanja objavi v obliki teorij. Izkustvenost, logika in oblikovanje teorij so temeljne sestavine znanosti (eksperiment je eden njenih nenujnih postopkov). 

Alenka

Nekoč sem sklenil, da tu iz več razlogov ne bom pisal o politiki. S prvim prispevkom po počitnicah pa temu sklepu ne sledim, ker sem preveč jezen.

Ne bom ponavljal znanih dejstev in stališč, povzel bi rad bistveno v mnenju, ki se mi je oblikovalo in lahko da temelji na pomanjkljivi vednosti in napačnem razumevanju zadev. Ustvaril sem si naslednjo sliko in sodbo.

Tedaj pravkar ugasnjeni šef evrske skupine, sedanji predsednik evropske komisije Juncker, je Bratovškovi, tedaj predsednici slovenske vlade, ob njenem obisku v Bruslju (maja 2013) izrazil željo, da bi postala del njegove ekipe evropskih komisarjev in podpredsednikov evropske komisije, ko (če) bo (bi) to postalo aktualno. Od tedaj dalje je Alenka delala na tem. Potem so si sledili padec vlade, predčasne volitve, nova vlada, vse do Alenkine sprostitve za novo funkcijo.

Očitki njeni kandidaturi so naslednji: da ni ravnala etično in/ali postopkovno korektno; da ni zaslužna; da ni izkušena oziroma sposobna.

Od tu dalje, sta možna dva izida (če bo pristala na mestu evropske podpredsednice): da se izkaže in bo sorazmerno uspešna; da se ne izkaže in bo precej očitno neuspešna.

Recimo, da se vsi ti očitki izkažejo za upravičene in Alenka svoji novi, zahtevni funkciji ne bo kos. Kdo tvega? Največ tvega Alenka sama, nato evropski predsednik. Slovenija je krita: poslali smo tri kandidate, izbral je Juncker. Ona se je sama kandidirala in z manipulacijo spravila na listo. Vsi (pametni) smo bili proti njeni kandidaturi.

Recimo, da so očitki neupravičeni in bo Alenka vsaj zadovoljiva podpredsednica. Kdo bo pridobil? Alenka, Juncker (in Evropa) in Slovenija. 

Iz tega sledi: pametno je utihniti in pustiti času čas; upati, da ji bo uspelo in jo dejavno podpreti, ker bo to uspeh za vso Slovenijo. Vse drugo je fovšija.

Ampak ni prav, da se je premeteno sama zrinila gor! Morala bi se dati izvoliti in predlagati slovenskemu občestvu, enemu ali drugemu lobiju šentflorjancev, ki so se do sedaj izvrstno izkazali pri urejanju svojih zadev, poslušati tega in onega zaslužnega in moralnega. Hvala Bogu, da se je postavila na svoje noge in se požvižgala na politično pripadnost, na kuhinje in lobije! Saj smo vsi proti njim, ne? Naj bo sama svoja kuharica!

Če pa je kršila zakon, bo lahko v miru pripravljala doktorat, ali pa sedela v parlamentu in lovila muhe.

PRIPIS
Potem ko sem v soboto objavil gornje besedilo, sem v ponedeljkovem Delu prebral intervju z direktorjem hrastniške steklarne, Andrejem Božičem, ki med drugim pravi naslednje:

"Kaj pa menite o komisarski zgodbi Alenke Bratušek?

Meni se zdi to precej brezveze. Že prej so bolj ali manj vedeli, kdo bo v koaliciji, in bi se lahko dogovorili, poleg tega je to Junckerjeva izbira. Če si bomo z domačimi zdrahami zminirali možnost, da dobimo podpredsednika evropske komisije za tako pomembno področje, kot je energetika, si s tem po mojem mnenju sami streljamo naravnost v koleno. Če jo je Juncker ocenil za sposobno, je to njegov izbor in hkrati tudi njegova odgovornost. Slovenska politika pa bi se morala zdaj povezati z njo in izrabiti priložnost, ki je dana tako pomembnem položaju."

Delo, 15.9.2014

PRIPIS 20.9.2014

Predlog A. B., da bi poslanci njene stranke prispevali svoja sredstva za izobraževanje, da bi njej omogočili učenje angleščine, je res kaplja čez rob (tudi za tiste, ki A. B. ne poznamo "od blizu"); razkriva naravo vase zaverovane finančne uradnice, ki je konkretneje na tem mestu ne bi opisoval, mi pa nikakor ni všeč. To moje stališče pa ne spremeni gornje logike razumnega ravnanja, logike, ki jo je, kot razumem, sprejel tudi premier. Če je Bog, bi rekli (na pol) verni, bi se ji moralo v Bruslju zalomiti. Vendar ni rečeno, da se ji bo. V politiki so doslej povsod uspevali tudi, milo rečeno, zelo nenavadni značaji.

Klasik (2)

Nepričakovano se mi je ponudila še ena iztočnica za premislek o pomenu šolanja na (pogojno) elitni šoli. Ob obletnici atentata na predsednika Kennedyja je The Atlantic objavil posnetek Kennedyjeve prijavnice za študij na harvardski univerzi. Kot odgovor na vprašanje o motivih za prijavo na to univerzo je 17-letni Kennedy zapisal, da je več razlogov za njegovo željo po študiju na prav tej univerzi. Harvard naj bi mu ponujal boljšo splošno izobrazbo (liberal education) kot katera koli druga univerza. Vedno si je želel priti prav na to univerzo, ker ni samo ena od mnogih, ampak je nekaj posebnega. Rad bi hodil na isto šolo kot prej njegov oče. In končno: "biti 'mož s Harvarda' je zavidanja vredna odlika, ki si jo resnično želim doseči." Ne glede na to, da je Kennedy skoraj enako besedilo napisal na prijavnico za Princeton, The Antlantic opozarja na to, da je bodoči predsednik ZDA poudaril predvsem status, ki ga pridobi človek, ki je končal študij na tej univerzi, ne pa morda poglobljenega znanja, saj samo bežno omeni "boljšo splošno izobrazbo". Časopis poudarja, da je bilo to Kennedyjevo pričakovanje seveda upravičeno, saj je Harvard dal osem predsednikov ZDA, veliko Nobelovih nagrajencev, dva njegova "falirana študenta" pa sta najbogatejša Američana. Tudi The Atlantic pa se sprašuje, ali je taka bilanca te univerze posledica posebej kakovostne izobrazbe ali pa predvsem statusa, ki ga da, in socialnih omrežij, "zvez in poznanstev", ki se ustvarijo med njenimi diplomanti.

Isto vprašanje lahko ponovim v zvezi s klasično gimnazijo. Kakor koli odgovorim, bi za svoj primer lahko rekel, da bilanca ni posebej odlična ne glede kakovostne izobrazbe ne glede socialne mreže. Ker sem o izobrazbi pisal že zadnjič, naj se omejim na zveze in poznanstva. V splošnem bi lahko pritrdil, da je bila Klasična gimnazija pomemben generator zvez in poznanstev, ki bi lahko pomagali človeku pri družbenem vzponu.

Zase pa moram reči, da sem se teh zvez kaj malo posluževal. Mislim, da so štirje moji sošolci arhitekti. Nikoli se nisem na nobenega med njimi obrnil, čeprav sem prenavljal stanovanje in nekaj prizidaval. Kakih pet sošolk in sošolcev je dohtarjev; če štejem še sotabornike, jih je še nekaj več. Nikoli nisem nikogar med njimi "uporabil" v svoj prid. Res pa je, da mimo zobozdravstvenih storitev nisem potreboval kaj dosti zdravniške pomoči. Računalniški in elektroinženirji mi tudi niso niti malo koristili. Nekaj zvez pa mi je koristilo. Ko sem menjal službo, sem kasneje zvedel, da je bila direktorica, ki me je "vzela v službo", mati mojega sošolca, s katerim sva se dobro razumela in prav verjetno je, da ga je povprašala o meni. Kasneje me je eden od kako leto starejših "klasikov" povabil k sodelovanju na neki študijski smeri. Poznal me je samo z gimnazije in od tabornikov in o mojem strokovnem delu ni vedel nič mimo formalnih nazivov. Povabil me je torej zgolj na osnovi zaupanja v te in v mojo "klasičnost" - torej čista "klasična" zveza! Že na koncu moje poklicne poti, ko smo si na šoli za socialno delo prizadevali za fakulteto, se je izkazalo, da je bil eden od pomembnih odločevalcev moj sošolec. Takrat me je povprašal, če je ta naša "obrt" znanost in če je stvar perspektivna. In prav na koncu me je ob svojem obisku na fakulteti nekdanja rektorica v svojem nagovoru posebej omenila kot svojega sotabornika na klasični gimnaziji.

Torej vendarle: Kennedy je vedel, kaj da Harvard.

http://www.theatlantic.com/education/archive/2013/11/jfks-deeply-revealing-harvard-application-essay/281699/

Klasik?

Včeraj sem se v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma skupaj z nekdanjimi sošolci udeležil slovesnosti ob 450-letnici klasično humanističnega izobraževanja na Slovenskem. Maturirali smo leta 1959, leto zatem, ko je bila ljubljanska Klasična gimnazija, v katero smo se bili vpisali leta 1951 in jo obiskovali osem let, ukinjena. Zato imamo na maturitetnih spričevalih zapisano, da smo maturirali na IV. državni gimnaziji, ki je takrat formalno obstajala šele eno leto. Zaradi te birokratske arabeske se je morala naša sošolka Tanja kar precej truditi, da so nas priznali kot polnopravne člane Društva klasikov in nam odmerili ustrezen prostor v Zborniku klasikov. O zavidljivo dolgi zgodovini "latinskih šol" na Slovenskem se lahko tisti, ki ga zanima, pouči drugod (gl. vire), prav tako bo najbrž kdo ocenil proslavo, ki se je opirala na zgodovinski pregled. Meni se zdi smiselno ob tem razmisliti o smislu in pomenu mojega šolanja na Klasični gimnaziji. Ta razmislek sem razdelil na dve vprašanji: kakšen je bil zame smisel in pomen obiskovanja Klasične gimnazije kot posebne vrste gimnazije in kakšen je smisel in pomen učenja klasičnih jezikov in kulture sploh.

Naj kar takoj povem, da se ne uvrščam med tiste nekdanje dijake Klasične gimnazije, ki se močno identificirajo s svojo nekdanjo šolo. Da sem hodil na Klasično gimnazijo, sem v preteklosti omenjal ob takih prilikah, ko sem menil, da bi mi to koristilo (npr. v prošnjah za službo ali napredovanje). Za mojo osebno identiteto pa to dejstvo ni tako pomembno. Ali drugače: precej ravnodušen sem do obstoja Društva klasikov in tudi do včerajšnje proslave, ki je bila sicer lepa. Ne delim sicer čisto občutja svojega sošolca, ki je dejal, da ne gre na proslavo, ker je imel osem let gimnazije dovolj za vse življenje. Ne mislim pa tudi, da sem zato, ker sem hodil "na Klasično", kaj boljši, bolj učen ali moder, od vrstnika, ki je hodil "na Poljansko" ali kako drugo gimnazijo. Zanimivo bi bilo prešteti, koliko učiteljev ljubljanske univerze je hodilo na klasično gimnazijo in koliko jih je prišlo iz drugih šol. Najbrž bi tudi za generacije, ki jih je smiselno upoštevati, ugotovili, da obiskovanje Klasične gimnazije ni kak bistven razlikovalni dejavnik pri vzponu v to elitno družbo.

V zavesti javnosti je bila Klasična gimnazija posebno ugledna, stroga in kakovostna šola. Ali je bila res? V prvi vrsti moramo razlikovati obdobje pred "osvoboditvijo" in po njej. Gotovo je med tema obdobjema velika razlika v pomenu in kakovosti šole. Moja izkušnja se nanaša samo na obdobje po letu 1950. Razlikovati moramo dva vidika. Klasična gimnazija je bila elitna gimnazija v dveh pomenih: nanjo so se vpisovali najboljši učenci štiriletnih osnovnih šol, med njimi je bilo veliko otrok družbenih elit (izobražencev, višjih uradnikov, politikov - da, tudi socialističnih). Morda je bil tudi med učitelji pozitiven izbor, česar pa ne morem dokazati z nobeno primerjavo. Ni pa bila, po mojih izkušnjah, posebno kakovostna glede pedagoških in didaktičnih metod. Nekateri učitelji so očitno imeli nekaj pedagoške izobrazbe o metodiki in didaktiki in pedagoškega posluha, drugi pa nič, tako kot po drugih šolah. Nekateri so uporabljali učne pripomočke in se trudili na primeren način posredovati snov, drugi so uporabljali bolj tradicionalne prijeme discipliniranja in prisile.

Kakšen je smisel učenja klasičnih jezikov in spoznavanja antične kulture? Glede spoznavanja antike mi ni težko odgovoriti: smo dediči te kulture; začetki vsega, kar se je dogajalo kasneje, so v grško-rimski (in judovski) kulturi, vse eksistencialne, etične in politične paradigmatične situacije. Bil sem povprečen dijak in kdo drug, ki je bil bolj pozoren in priden, ima morda drugačno izkušnjo; moja je ta, da o antični kulturi kljub njenemu pomenu nisem zvedel kaj dosti. Vzemimo primer. Pri grščini smo brali odlomke iz Iliade. Še zdaj bi vam znal recitirati prve tri verze, mogoče celo kakšnega več - v stari grščini: Menin aeide thea... Za šolsko nalogo bi morda znal s pomočjo debelega Doklerjevega slovarja prevesti še kak verz. Nekako ločim glagole od samostalnikov in prislovov. Pa sem prebral Iliado? Ne v grščini, v slovenščini? Sem, štirideset let kasneje. Podobno je z Eneido. Cezarjevo Galsko vojno sem prebral pri svojih šestdesetih - v slovenščini. Slišal sem to in ono ime, povedali so to in ono zgodbico - morda je bilo to dovolj, da sem veliko kasneje segel po kaki knjigi, morda je bil to namen?

Kulturi se res približaš samo, če znaš jezik. Klasične jezike, predvsem latinščino, je dobro znati iz praktičnih in nepraktičnih razlogov. Znanje latinščine pride zelo prav pri študiju prava, medicine, teologije, humanističnih ved (zgodovinskih ved) in seveda lingvistike. Ob latinščini se naučiš pristopa k učenju "zoprnega" jezika, naučiš se drila in discipline in kasneje analize stavka. Seveda se boš potem lažje naučil ne samo drugih romanskih jezikov ampak tudi neromanskih - strukture so podobne. A sprašujem se: mar ne dobiš znanja o osnovnih gramatičnih strukturah tudi, če obvladaš slovensko slovnico? Vsak jezik, ki se ga študijsko lotiš, je lahko osnova za naslednji jezik. Potem ostane še nepraktični namen latinščine in grščine: užitek. Ne v gimnaziji, veliko kasneje sem se lotil latinskega besedila Matejevega evangelija (z nemškim prevodom na drugi strani). Poseben občutek je, ko pomisliš: takole so govorili Rimljani. Vzameš v roke Tacitove Historiae: kakšna zgoščenost, ti ljudje so res pisali tako, kot da bi morali vse vklesati v kamen. Skratka: dobro se ti zdi, da približno razumeš jezik, ki so ga govorili in pisali pred 2000 leti. Užitek.

V zrelih letih sem kupil ta ali oni učbenik latinščine: da bi obnovil znanje, da bi videl, kako se danes učijo tega jezika. Čisto drugače kot mi. Tu so zgodbe, tu so opisi kulture. Pogovorni jezik. Ob učenju jezika si učenec res pridobi zanimivo in bogato znanje o kulturi. Ja, učite se latinsko, učite se grško, bi dejal. Če boste prizadevni, boste zlezi pod kožo davno preminulim, ki so začenjali vse na novo. Bili so ljudje kot mi, morda bolj polnokrvni.
Ste si kdaj ogledali sliko rimskega dekleta s tablico in pisalom v roki? Našli bi jo, dekle, v predavalnici katere koli naše šole. Vas zanima, kako živi?
Viri:
http://www.drustvoklasikov.com/
http://www.cd-cc.si/sl/humanizem/450-let-klasicno-humanisticnega-izobrazevanja-na-slovenskem-15632013-3969/

Čas protestov

Proteste razumem: Splošno gledano sta vzroka zanje dva: vladno "uravnoteževanje javnih financ" in splošno razočaranje nad političnim razredom, korumpiranimi "elitami" in položajem države sploh. Nekateri protestirajo zaradi omenjenega splošnega stanja, nekateri zato, ker so prizadeti v svojih posebnih interesih, na primer, ker je ogrožen njihov socialni položaj, ali pa zato, ker se jim zdi, da jih nihče nima pravice omejevati pri divjanju z avtom po mestnih ulicah. Nekateri protestirajo proti kapitalizmu sploh, proti reševanju bank z davkoplačevalskim denarjem ("Denar ljudem ne bankirjem" - kako nedomišljeno), nekateri proti celotnemu "političnemu razredu", nekateri proti vladajoči stranki, proti vladi, ki vodi desničarsko ofenzivo proti "kontinuiteti" v šolstvu (univerza) in medijih, in ni jih malo, ki so proti premieru JJ zaradi njegove politike pa tudi zaradi sloga, s katerim jo uveljavlja. Seveda protestniki niso tako lepo popredalčkani, ampak se te "tarče" prekrivajo. 

Marsikaj od tega tudi meni ni všeč, protestov pa se ne udeležujem. Intimno mi kričanje na ulici ni po duši. Vidim pa, da moji spoštovani kolegi navdušeno podpirajo ulične proteste, zato se sprašujem, kakšen človek sem pravzaprav: mar nisem solidaren z njimi in z vsemi tistimi vzgojiteljicami in učiteljicami in drugimi, ki naj bi jih varčevalni ukrepi prizadeli? Mar ne sprejemam kritike nobelovega nagrajenca za ekonomijo Krugmana in nekaterih naših ekonomistov, kritike varčevanja, ki ga razglaša EU? Varčevanje gotovo ni najpametnejša pot iz krize; bolje bi bilo, če bi lahko s svežimi investicijami pognali gospodarstvo. A od kod vzeti denar za nove investicije? Pa smo v krogu. Mislim, da je varčevanje kratkoročno nujno. Javne finance morajo biti uravnotežene, kar zdaj niso: izdatki presegajo prihodke, zato se mora država drago zadolževati; živimo na kredit. Prihodke proračuna je sicer možno povečati, če se investira v gospodarstvo, od koder prihajajo davki, vendar denarja za investicije ni, ali pa priteka prepočasi. Zato je treba kratkoročno in ne za vselej omejiti javne izdatke. Kje in kako jih omejiti, je sicer vprašanje, vendar verjamen, da se določenemu varčevanju pri vseh javnih izdatkih ni mogoče izogniti. Stopnja varčevanja, ki jo je določila vlada, se mi ne zdi pretirano visoka, opažam pa, da pri izvajanju tega omejevanja ni ravnala dovolj premišljeno. Istočasno pa zavračam moralno upravičene a praktično naivne in neuresničljive zahteve protestnikov, naj se vzame tistim, "ki so kradli". Tega, kar so nakradli, ni več, ali pa je nedosegljivo, kar je pa ostalo dosegljivega, ne bi pokrilo primanjkljaja, če upoštevamo še stroške odvzema in trajanje postopkov. 

Razočaranje nad stanjem v državi je splošno in upravičeno. Nihče iz političnega razreda ne uživa več dovolj visoke stopnje zaupanja hkrati z dovolj moči, karizme, pooblastil in politične spretnosti, da bi lahko povedel ljudstvo skozi krizo. Vendar so vsi na oblasti legalno in jih je možno razrešiti oziroma jim ne podeliti ponovnega mandata samo po legalnih postopkih. 

Protesti so dobrodošli kot opozorilo, pa nič več. Druga stvar je, če se bo na njihovi osnovi oblikovala nova stranka, ki bi kandidirala na volitvah in dobila podporo volilcev. Brez tega pa ne priznam nobenega na ulici samooklicanega "pravičneža" in revolucionarja, ki se zavzema za "novo družbo".

Pravično odločiti, četudi ne po črki zakona

Ob sojenju v primeru Balkanski bojevnik objavlja svoje razmišljanje o našem kazenskem sistemu Rok Svetlič, filozof, izredni profesor Fakultete za humanistične študije v Kopru (http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/izgubljeni-boj-pravosodnega-bojevnika.html). Takole piše: 

"... zavrniti je treba pavšalno obsojanje dela sodišča in tožilstva. Govorjenje o slabem delu, o posledicah za ugled Slovenije v svetu, o namigovanju na podkupljivost sodnikov, vse to je povsem nezdružljivo s najnižjimi standardi spoštovanja sodne veje oblasti. Še več, zelo verjetno je, da za tako razsodbo ni nihče »odgovoren« in da je sodišče razsodilo prav. Toda to nikakor ne izključuje konstruktivne kritike kazenskega sistema pri nas."

To sprejemam kot še eno zaušnico mojim prenagljeno in nepremišljeno zapisanim mnenjem, ne meni osebno, seveda. In vendar izraža Svetlič isto misel, ki sem jo okorno skušal formulirati v prejšnjem zapisu. Mimogrede, Svetlič zavrača abstraktno pojmovanje pravičnosti, pravi, da je treba pojem pravičnosti preiskovati "v kontekstu konkretnega okolja. "Pravičnost na sploh ne pomeni nič." Tudi to posredno kritiko svoje meglene predstave sprejemam.

Svetlič najprej zavrne teorijo kazenskega prava, ki izhaja iz podmene o radikalnem razkolu med državo in posameznikom. Država je po tem nesprejemljivem pojmovanju aparat zatiranja, ki služi parcialnim interesom vladajočega razreda, zato mora imeti posameznik vsaj minimalno zaščito pred njeno samovoljo. "... taka teorija ne more pojasniti okoliščine, da lahko človekove pravice zaščiti edinole – država." V kazenskem postopku naj bi po tej teoriji zaščitili nemočnega posameznika pred "vsemogočno represivno strukturo". Po Svetliču so "procesne zaščite ... potrebne, ker to zahteva spoštovanje človekovega dostojanstva ... in ne, ker je ena stran močnejša od druge." Poleg tega: "Če procesna zaščita pomeni le eno, brzdanje oblasti, takrat zaščite posameznika pred represivnimi apetiti države ni nikoli preveč!" Tako stališče pa se izteče v postavljanje nerazumno visokih standardov zaščite.

V sklepu svojega članka se Svetlič zavzema za revizijo "nerazumno visokih procesnih standardov" in za "tehtanje" (po nemškem vzoru):

"V ekstremnem primeru, ko na eni strani stojijo dokazi o izjemno hudem kaznivem dejanju in na drugi strani relativno majhna kršitev procesnih pravic, lahko sodišče izjemoma dovoli dokaze in doseže ravnotežje obeh ravni življenja pravičnosti, formalne in materialne."

"Aristoteles pozna posebno vrsto vrline, epikie, ki pomeni sposobnost, v mejnih primerih pravično odločiti, četudi onstran neposrednega branja zakona. S tem zakon ni kršen, nasprotno, je bolj natančno upoštevan."

Amatersko sem se - ogorčen - spustil na področje, ki ga ne obvladam. Dobil sem nekaj ukorov zaradi neznanja in nepremišljenosti, nekaj sem se naučil, na koncu pa dobil zadoščenje: v bistvu sem se zavzemal za pravo stvar.

Naučil sem se nečesa pomembnega: Ne boj se izraziti svojega mnenja, ker se bojiš, da ni dovolj utemeljeno. Samo če ga izraziš, ga boš lahko izboljšal. Hvala Zokiju in Svetliču.