Naj kar takoj povem, da se ne uvrščam med tiste nekdanje dijake Klasične gimnazije, ki se močno identificirajo s svojo nekdanjo šolo. Da sem hodil na Klasično gimnazijo, sem v preteklosti omenjal ob takih prilikah, ko sem menil, da bi mi to koristilo (npr. v prošnjah za službo ali napredovanje). Za mojo osebno identiteto pa to dejstvo ni tako pomembno. Ali drugače: precej ravnodušen sem do obstoja Društva klasikov in tudi do včerajšnje proslave, ki je bila sicer lepa. Ne delim sicer čisto občutja svojega sošolca, ki je dejal, da ne gre na proslavo, ker je imel osem let gimnazije dovolj za vse življenje. Ne mislim pa tudi, da sem zato, ker sem hodil "na Klasično", kaj boljši, bolj učen ali moder, od vrstnika, ki je hodil "na Poljansko" ali kako drugo gimnazijo. Zanimivo bi bilo prešteti, koliko učiteljev ljubljanske univerze je hodilo na klasično gimnazijo in koliko jih je prišlo iz drugih šol. Najbrž bi tudi za generacije, ki jih je smiselno upoštevati, ugotovili, da obiskovanje Klasične gimnazije ni kak bistven razlikovalni dejavnik pri vzponu v to elitno družbo.
V zavesti javnosti je bila Klasična gimnazija posebno ugledna, stroga in kakovostna šola. Ali je bila res? V prvi vrsti moramo razlikovati obdobje pred "osvoboditvijo" in po njej. Gotovo je med tema obdobjema velika razlika v pomenu in kakovosti šole. Moja izkušnja se nanaša samo na obdobje po letu 1950. Razlikovati moramo dva vidika. Klasična gimnazija je bila elitna gimnazija v dveh pomenih: nanjo so se vpisovali najboljši učenci štiriletnih osnovnih šol, med njimi je bilo veliko otrok družbenih elit (izobražencev, višjih uradnikov, politikov - da, tudi socialističnih). Morda je bil tudi med učitelji pozitiven izbor, česar pa ne morem dokazati z nobeno primerjavo. Ni pa bila, po mojih izkušnjah, posebno kakovostna glede pedagoških in didaktičnih metod. Nekateri učitelji so očitno imeli nekaj pedagoške izobrazbe o metodiki in didaktiki in pedagoškega posluha, drugi pa nič, tako kot po drugih šolah. Nekateri so uporabljali učne pripomočke in se trudili na primeren način posredovati snov, drugi so uporabljali bolj tradicionalne prijeme discipliniranja in prisile.
Kakšen je smisel učenja klasičnih jezikov in spoznavanja antične kulture? Glede spoznavanja antike mi ni težko odgovoriti: smo dediči te kulture; začetki vsega, kar se je dogajalo kasneje, so v grško-rimski (in judovski) kulturi, vse eksistencialne, etične in politične paradigmatične situacije. Bil sem povprečen dijak in kdo drug, ki je bil bolj pozoren in priden, ima morda drugačno izkušnjo; moja je ta, da o antični kulturi kljub njenemu pomenu nisem zvedel kaj dosti. Vzemimo primer. Pri grščini smo brali odlomke iz Iliade. Še zdaj bi vam znal recitirati prve tri verze, mogoče celo kakšnega več - v stari grščini: Menin aeide thea... Za šolsko nalogo bi morda znal s pomočjo debelega Doklerjevega slovarja prevesti še kak verz. Nekako ločim glagole od samostalnikov in prislovov. Pa sem prebral Iliado? Ne v grščini, v slovenščini? Sem, štirideset let kasneje. Podobno je z Eneido. Cezarjevo Galsko vojno sem prebral pri svojih šestdesetih - v slovenščini. Slišal sem to in ono ime, povedali so to in ono zgodbico - morda je bilo to dovolj, da sem veliko kasneje segel po kaki knjigi, morda je bil to namen?
Kulturi se res približaš samo, če znaš jezik. Klasične jezike, predvsem latinščino, je dobro znati iz praktičnih in nepraktičnih razlogov. Znanje latinščine pride zelo prav pri študiju prava, medicine, teologije, humanističnih ved (zgodovinskih ved) in seveda lingvistike. Ob latinščini se naučiš pristopa k učenju "zoprnega" jezika, naučiš se drila in discipline in kasneje analize stavka. Seveda se boš potem lažje naučil ne samo drugih romanskih jezikov ampak tudi neromanskih - strukture so podobne. A sprašujem se: mar ne dobiš znanja o osnovnih gramatičnih strukturah tudi, če obvladaš slovensko slovnico? Vsak jezik, ki se ga študijsko lotiš, je lahko osnova za naslednji jezik. Potem ostane še nepraktični namen latinščine in grščine: užitek. Ne v gimnaziji, veliko kasneje sem se lotil latinskega besedila Matejevega evangelija (z nemškim prevodom na drugi strani). Poseben občutek je, ko pomisliš: takole so govorili Rimljani. Vzameš v roke Tacitove Historiae: kakšna zgoščenost, ti ljudje so res pisali tako, kot da bi morali vse vklesati v kamen. Skratka: dobro se ti zdi, da približno razumeš jezik, ki so ga govorili in pisali pred 2000 leti. Užitek.
V zrelih letih sem kupil ta ali oni učbenik latinščine: da bi obnovil znanje, da bi videl, kako se danes učijo tega jezika. Čisto drugače kot mi. Tu so zgodbe, tu so opisi kulture. Pogovorni jezik. Ob učenju jezika si učenec res pridobi zanimivo in bogato znanje o kulturi. Ja, učite se latinsko, učite se grško, bi dejal. Če boste prizadevni, boste zlezi pod kožo davno preminulim, ki so začenjali vse na novo. Bili so ljudje kot mi, morda bolj polnokrvni.
Ste si kdaj ogledali sliko rimskega dekleta s tablico in pisalom v roki? Našli bi jo, dekle, v predavalnici katere koli naše šole. Vas zanima, kako živi?
Viri:
http://www.drustvoklasikov.com/
http://www.cd-cc.si/sl/humanizem/450-let-klasicno-humanisticnega-izobrazevanja-na-slovenskem-15632013-3969/
Ni komentarjev:
Objavite komentar