ZA SPODOBNO DRŽAVO

Torej vendarle navajanje Prešernovega verza o sužnih dnovih (glej prejšnjo objavo) ni bilo zgolj priložnostno nostalgično leporečništvo ampak resen Delov poziv k uporu tu in zdaj; ta pravemu, pri katerem zastavimo vse in tvegamo, da nas bo po njem pokrila črna zemlja. Upor proti komu ali čemu? Odgovarja Markeš (Delo SP, 10. 2. 24): v svetu ob aktualnih vojnah "... proti napihovanju evropske in ameriške vojaške industrije in kapitala" (Ukrajina, Gaza); pri nas "proti razgrajevanju javnega zdravstva", proti lobijem "v ekološkem razgrajevanju celih regij" (Anhovo); proti spregi politike s kapitalskimi centri moči (Litijska). To je "proti", kaj pa "za"? Odgovarja Žerdin: "ne" odmiranju države in vitki državi! "Prihodnost skupnosti zahteva novo državotvornost", krepitev države; ponovno vzpostavitev ravnovesja med stebri oblasti, za "delujočo umno državo, ki ne bo plen strankarskih nomenklatur." Te cilje upora lahko samo podpišem. (Črna zemlja me tako ali tako čaka.)

Imam le dve pripombi. Upiramo se torej proti pojavom. Ti imajo sicer svoje nosilce (vojna industrija, centri moči, lobiji ipd.). Da bi Črtomirov meč vedel, kam udariti, bi morali biti ti, v katerih suženjstvu živimo, jasneje določeni. Kako naj se uprem Netanjahuju, ki bi ga zdajle pihnil, če bi ga mogel? Pa Putinu? Kako naj se uprem napihovanju ameriške ali kake druge vojne industrije? Mogoče tako, da glasujem proti nabavljanju orožja za slovensko vojsko? Kakšna vojska bo to? Torej proti vojski? Kdo razgrajuje naše javno zdravstvo? Zasebni zdravniki? No, tu so tarče jasneje vidne. Naj se spravim kar na svojega zasebnega zobozdravnika, ki mi je edini res uredil zobovje, ko so me v javni ordinaciji naročali na datume po moji možni smrti? Kateri lobi vzdržuje tisto prekleto cementarno, ki ji strežejo zasužnjeni Anhovčani?

Še nekaj mi ni jasno. Markeš se sprašuje, ali bo "širšo logiko" sprege med kapitalom in politiko mogoče zlomiti brez vojne. Torej je vojna dobrodošla, da se naredi red? Zadnjo svetovno vojno so naši fantje izkoristili za socialistično revolucijo in pometli s sprego med (meščansko) politiko in (zasebnim) kapitalom, da bi z vsem kapitalom upravljala ena stranka. To se je imenovalo "ljudska demokracija". Potem je bil v svetu nekaj časa mir - razen sovjetsko-ameriških vojn v Koreji in Vietnamu. Pri nas pa smo imeli zgledno javno zdravstvo, šolanje, socialo zastonj in vse drugo poceni, kar se je dobilo. In eno v redu neposredno demokracijo brez države. Takrat ni bilo problema v samoupravni interesni skupnosti za gradbeništvo v Tomačevem izglasovati pravo traso kanala. Bi to ponovili?

Muzej Jugoslavije

Moj odnos do pisanja Mojce Pišek je toplo-hladen. Tokrat me je s svojo navdušeno kolumno o muzeju Jugoslavije (Delo, 27. 1. 23) že skoraj potegnila na toplo stran, mnenjsko, seveda. Svoja najlepša leta sem preživel v socializmu (do upokojitve, kajti prava svoboda se je začela potem) in užival njegove "zastonjske" dobrine: šolanje, zdravstvo in druge. Živeli smo skromno, a imeli smo vse bistveno. Človek ne potrebuje veliko. Ko smo se lotili preurejanja hiše in stanovanja, pa so se začele težave: kar smo potrebovali, smo morali »prešvercati«. Marsičesa sem se, "socialistični izobraženec", naučil pri tem: mešanja malte, polaganja parketa, prekrivanja strehe, beljenja - mojstrov ni bilo, ali pa so bili tudi brez računa predragi za moj žep. Tudi čakanja na drva in premog na železniški postaji ne bom pozabil. Ker sem bil z vso dušo za socializem, me tudi niso zaprli kot nekatere druge, ki so dvomili v odrešenje in raj na zemlji. Pravzaprav so nekateri teh imeli privilegij, da so jih raje spustili ven, kot da bi jim pustili tu kvariti slogo. Drugi nismo mogli ven brez posebnega razloga in virov.

Potem pa je ta idealni, solidarnostni sistem brezplačnega samograditeljstva propadel. Vsa vzhodna Evropa ga je imela dovolj. Mojca, propadel je; in ni ga zrušil Janša. Kako to, ko je bil vendar tako idiličen, da mnogi danes hrepenijo po njem in po nasmehu tovariša Tita? Preprosto: za vse brezplačno je moral nekdo plačati. Plačevali smo vsi v skupno kaso, država je pa razdeljevala zdravnikom, šolnikom in drugim po planu. Seveda se je preveč solidarnostnega denarja prijelo tudi tistih, ki so razdeljevali – za težko in odgovorno delo. Gospodarstvo ni dohajalo državne porabe. Izkoriščevalskega, sebičnega kapitalizma pa partija ni mogla dopustiti; tudi vam ni všeč. Produktivnost so dvigovali s simpoziji o produktivnosti. Zares povečala se je šele s sprostitvijo zasebne pobude. Poleg tega je država nenačelno plemenitila denar v nemških kapitalističnih bankah.

BDP na prebivalca je v Jugoslaviji od leta 1950 do 1991 zelo počasi naraščal, a šele v 80. letih presegel 5000 dolarjev na prebivalca. Slovenija je v 70. letih imela 12 752 dolarjev BDP na prebivalca, na kar je BDP upadal kot v vsej takratni državi. Po letu 1991, ko je bil BDP 5131 EUR na prebivalca, se je po začetnem padcu strmo dvignil in je v letu 2022 dosegel 22.014 EUR na prebivalca. To pomeni, da je prehod v kapitalizem sprostil produktivne sile prebivalstva.

Biti podjetnik ne pomeni biti sebičen. Pomeni dajati delo ljudem, plačo delavcem, davke državi in lokalni skupnosti, darove civilni družbi in lokalni skupnosti, in investirati v razširitev proizvodnje ali prodaje, v nova delovna mesta itd. Biti podjetnik je poklic, je veselje, je strast – ne samo do bogatenja, ampak do premagovanja izzivov, merjenja moči, do ustvarjanja in razvoja.

Ne želim si socializma, kakršen je bil pri nas uresničen »po knjigi«. Dobro pa bi bilo premisliti, kako njegove dobre plati nacepiti na mešano lastništvo proizvajalnih sredstev s prevladujočim zasebnim podjetništvom, klasično parlamentarno demokracijo (pravijo, da je slaba, a da ni boljše) s človekovimi pravicami. Kajti to so gonila ustvarjalnosti in produktivnosti.

Muzej Jugoslavije je pa dobra ideja; v opozorilo sanjačem.