ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 5

3. Zanos in sebstvo (self). Sebstvo ali občutek samega sebe je zavest o samem sebi, refleksija ali videnje samega sebe. »Vanj so vključeni vsi spomini, dejanja, želje, užitki in bolečine« (63). »… predstavlja hierarhijo ciljev, ki smo jo z leti, košček za koščkom, zgradili. … občutek samega sebe (je) v mnogih pogledih najpomembnejši element zavesti …« (64). Ti iz sebstva izvirajoči cilji usmerjajo pozornost, osredotočena pozornost zanosa pa oblikuje sebstvo. Zanosno doživetje podmorskega sveta je v nekem mladeniču postalo del njegovega občutka samega sebe, vzbudilo mu je željo po ponovitvi tega doživetja, in oblikovalo njegove cilje, ki so ga vodili do študija morske biologije in tako oblikovali njegovo identiteto. »Po zanosnem izkustvu je organizacija samega sebe kompleksnejša, kot je bila prej« (73). To je rezultat procesov diferenciacije in integracije. »Diferenciacija pomeni premik k edinstvenosti, k ločitvi sebe od drugih. Integracija se nanaša na njeno nasprotje, na povezovanje z drugimi ljudmi. … Kadar ima človek kompleksen občutek samega sebe, mu uspe združevati ti nasprotujoči si težnji. Ko premaga neki izziv, se neizogibno počuti bolj sposobnega, bolj veščega, posledično pa zanosno izkustvo vse bolj diferencira njegov občutek samega sebe.« (73)  Po zanosni epizodi »se človek čuti bolj »urejenega« kot prej, ne le znotraj v sebi, temveč tudi v odnosu do drugih in sveta na splošno« (74).

To zvezo med zanosom in občutkom samega sebe potrjujem na osnovi svojega izkustva, ne glede na primere, ki jih v podkrepitev te zveze navaja Cs. Ko se človek v določenem obdobju svojega življenja znajde v praznini; ko ima občutek, da je življenje zastalo; da ne ve, kdo je in kaj hoče, bi mu svetoval, da se vpraša: »kaj me vleče«, ali »kaj me je v preteklosti potegnilo, ob čem sem čutil zanos« (poleg seksa, ker v njem ni spodobne kariere)? Žalostna resnica najbrž slehernega otroštva in odraščanja je spoznanje: »kadar mi je bilo najbolj luštno, sem jih potem dobil po riti«; ali »kadar me je poneslo, sem moral prekiniti igro«. Spominjam se, kako sva najino malo dojenčico nekoč kopala v banjici. Neizmerno je uživala, ko je čofotala po vodi. Vendar to ni moglo trajati v nedogled. Dvignila sva jo iz banjice – in tedaj jo je zgrabil tako krčevit jok, da ji je za nekaj trenutkov zastal dih in sva se resno zbala zanjo. Tako je z našimi užitki. Tako ni čudno,  da, ko odrastemo, ljudje ne vemo, kaj bi radi. Tisto, kar bi res radi, je prepovedano ali nedostopno – in dolgčas si moramo krajšati s pobegi v vzporedne svetove ali domišljijo in - z izmišljanjem in načrtovanjem zanosa!

Skratka, odnos med zanosom in sebstvom je obojestranska pogojenost; spirala vse pristnejših, vse bolj posebnih in samolastnih izzivov in ciljev, katerih vztrajno in disciplinirano zasledovanje nas vse bolj približa nam samim, naši svojskosti. Hkrati pa postanemo s tem – tako nadaljujem misel v nasprotju s Cs. – vse bolj koristen in smiseln del družbe, če je toliko odprta, da sprejema našo drugačnost. Če ni, pa uporabimo tehniko vzbujanja zanosa kot zaporniki. - Cs. v nadaljevanju po vsej sili vztraja pri svojem »modelu cilja« in zavozi razpravo o smislu življenja.

4. Osebnostna rast in osmišljanje življenja.

Zanosna doživetja so torej »motor« osebnostne rasti in osmišljanja življenja. A življenje je čudno, kaotično (»život ti je bratac saćulatac«, srbska nadaljevanka v dobrih, starih časih). Ljudje se pogosto znajdemo pred kaosom, ki ogroža zavest. Kako se spopasti z nesrečo? Kako nesrečo, ki se nam je zgodila, preobraziti v srečo, v zanos? Z metodo Cs. preobražanja nesreče v zanos (in srečo) »ukanimo kaos« in se naučimo »popolnoma uživati v življenju« (286). Kako se, na primer, spoprijeti z ohromelostjo ali slepoto? Cs. strese odgovor iz rokava: po preizkušenem modelu izzivanja zanosa – z nekaj dopolnitvami. Med slednje sodi osvojitev nazora, 1. da je nesreča pozitiven dogodek, ki obogati življenje; 2. da je treba sprejeti omejitve, ki so se zgodile; 3. da bom prevzel nadzor nad svojo zavestjo in svojim življenjem. Lahko reči, težko doseči. Tisti, ki se ukvarjajo z rehabilitacijo, bi vedeli povedati, da je to lahko dolgotrajen in mučen postopek. Tega Cs. ne omenja, njegov sistem deluje kot sprejemanje dnevnega reda. Ko so te tri postavke sprejete, sledi izvajanje modela »naloga, cilj, postopki, posvetitev tem opravilom, povratne informacije, zahtevnejši izziv…« Toda hkrati trdi Cs.: »Zmožnost preobražanja nesreče v nekaj dobrega je zelo redek dar« (296).  Zelo redek dar ali preverjen postopek preobražanja nesreče v zanosno izkustvo za vsakogar? Kaže, da tisti, ki ima dar (»pogum, žilavost, vztrajnost, zrelo obrambo«), se lahko loti preobrazbe, ki vključuje »1. Nesramežljivo prepričanost vase … 2. Osredotočanje pozornosti na okolico … (ne nase) … »zavedanje alternativnih možnosti  … 3. Odkrivanje novih rešitev« (300-3007). To ni prav vzpodbudno za tiste, ki nimajo daru in ki so morda v večini.

V naši raziskavi o ljudeh, ki so jim zaradi raka na črevesju napravili stomo, izhod iz črevesja na trebuhu, je zelo lepo vidno, da gre človek v takem primeru v grobem skozi dve fazi, ki bi ju približno poimenoval »usodnostna« in »praktično-realistična«. V začetku dojema človek to, kar se mu je zgodilo, kot veliko nesrečo, krivico, božjo kazen, skratka, kot nekaj, zaradi česar zdvomi o tem, ali je še vredno živeti. Potem pa pride do dogodka, ki ga nekateri imenujejo »kristalizacija« ali zaostritev čustvene krize, »doseči dno«. »Šla sem v gozd, sedla na štor in se zjokala«, pravi intervjuvanka (Mesec, Kaube, 1989). Temu sledi uvid, da je resničnost nelepa, da pa se življenje nadaljuje. Potem se človek usmeri na urejanje praktičnih vidikov svoje prizadetosti in ostalih vidikov življenja. Faza, ki jo kolega dr. B. Stritih imenuje »utekočinjenje problema«. Začenja urejati svoje življenje po opravilih, eno za drugim. V svoji zunanji omejenosti zagleda nove priložnosti in se »uči, kako občutiti zadovoljstvo v trenutnem izkustvu« (313), kot pravi Cs.

Zadnje poglavje svoje knjige posveča Cs. vprašanju »osmišljanja življenja«, kot da ne bi do zdaj že dovolj jasno nakazal, za kaj gre pri »smislu življenja«. Ta smisel je v tem, »da lahko dobesedno vse, kar se nam zgodi, postane vir radosti in zadovoljstva« (313); se naučijo »popolnoma uživati v življenju« (286). Vsa knjiga je nekakšna enciklopedija življenjskih radosti. Kaj je torej smisel življenja? Živeti svoje življenje v skladu s samim sabo in radostno sprejemati, »kar Stvarnica vse nam ponudi«.  Cs. ne gre po tej poti. Žal se na tem mestu ne morem posvetiti podrobnejši analizi logike Cs. in vprašanju smisla življenja (radovednim priporočam Terryja Eageltona »zelo kratek uvod« v Smisel življenja), lahko samo nakažem razliko med svojim pojmovanjem smisla življenja in pojmovanjem Cs.

Cs. potrjuje: »Res je, življenje nima smisla, če mislimo s tem vrhovni cilj«, vendar to še ne pomeni, da življenju ni mogoče dati smisla« (316). Navaja 4 faze v razvoju koncepta smisla v življenju posameznikov, »kdo so in kaj želijo doseči v življenju« (325): v prvi fazi prevladuje potreba po ohranitvi občutka samega sebe (preživetje, udobje, užitek), v drugi fazi človek prevzame konvencionalne vrednote skupnosti; v fazi refleksivnega individualizma išče osnove »za avtoriteto znotraj samega sebe«, tedaj se razvije avtonomna vest, cilj pa so rast, izboljšanje in aktualiziranje  svojega potenciala; v četrti fazi se človek spet obrne »od samega sebe nazaj k integraciji z drugimi ljudmi in univerzalnimi vrednotami."Ko odkrije, kaj zmore, in še pomembnejše, česa ne zmore storiti sam, končni cilj združi s sistemom, ki je večji od posameznika - z namenom, idejo, transcendentalno enoto« (326). Cs. dosledno s svojim »modelom cilja« podredi individualno življenje univerzalnemu transcendentalnemu smotru. »Problem smisla bo razrešen, ko se bodo nameni posameznika združili z univerzalnim zanosom.« (350)

Naj kot nasprotje pojmovanja, ki išče smisel življenja v metafizični transcendenci, da bi se izognil  podrobnemu razpravljanju, navedem nedavni primer TV-intervjuja s Tonetom Partljičem ob njegovi 80-letnici (obnavljam po spominu). Dejal je, da je bil v življenju vse mogoče, od učitelja preko novinarja do poslanca v parlamentu, da pa je zares on sam v svojem »elementu«, ko sede za pisalni stroj in vtakne vanj prazen list papirja, ali zdaj ko sede za računalnik in ima pred seboj prazen ekran in začne pisati. Kaj je njegov cilj? Njegov smoter? Najbrž, da bi pač napisal neko zgodbo. To je njegov trenutni cilj. Kaj pa cilj življenja? Ni cilja. Samo želja pisati; kadar piše, se čuti pri sebi. To je vse. Biti pri sebi. Biti s svojo najljubšo dejavnostjo; najljubšimi ljudmi – doma - kjer koli sem - pri sebi v dobrem in slabem. Pri Cs. se ta »smoter« svetlika skozi besedilo, ko govori o samospoznavanju, a ga ne prepozna; podleže metafiziki. Kaj je bil Aristotelov vsevključujoči smoter? Morda dognati Resnico; toda Aristotelova »srečnost«, eudaimonia, je bila – filozofiranje.

Še drugače, naj parafraziram Cs.: Problem mojega smisla bo razrešen, ko se bom kolikor mogoče približal svoji "naravi" in bom v svoji samolastni življenjski drži sprejet v družbi kot njen upoštevan član.

NEDELJSKA PRIDIGA

Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. To pomeni, da ne verujem v Boga, Stvarnika in Osebo, ki je nekje, neodvisno od mene. Pa tudi sam ga po svoji potrebi in želji ne ustvarjam imaginarnega, da bi si lajšal svoje bivanje in pogled v prihodnost. Vsega tega ne potrebujem. Sem v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno vesoljnega nesmisla.

Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati njihova brezčasna sporočila.

Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,20 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Lk 17,21

Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so med nami, naši znanci in prijatelji.

V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogla biti računica "temnih sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo in krizo pokojninskih skladov. Torej?

In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus. Nesebično, brez računice.

Kar se računice tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh, pa pravi evangelij: Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Lk 9,62

Deklica s cerebralno paralizo

V včerajšnjih Odmevih na TV SLO1 je bil predstavljen primer družine s šestletno deklico s cerebralno paralizo. Kolikor sem uspel dojeti, je bila zaradi skrbi za hčerko njena mama pustila službo in ostala doma. Družina je vse do zdaj prejemala dodatek za nego in povračilo za izgubljeni dohodek okrog 800 € mesečno. Ker sta se starša ukvarjala z deklico, je ta napredovala, tako da se zdaj postavlja na noge in s hojco celo naredi nekaj korakov. Posledica tega dekličinega napredka pa je bila, da jo je pristojna strokovna komisija MDDSZ premestila iz kategorije "težko prizadetih" v kategorijo "težje prizadetih". Ker v naši preljubi administrativni slovenščini v tem kontekstu "težje" pomeni "lažje", je bila deklica torej premeščena iz kategorije bolj prizadetih v kategorijo manj prizadetih. S tem pa je družina izgubila denarni dodatek v dosedanjem znesku in prejema le še 200 € na mesec. Starša sta prizadeta, saj je videti, kot da sta za svojo skrb kaznovana. Imata možnost pritožbe na odločitev komisije 1. stopnje, na osnovi katere  bi primer obravnavala komisija 2. stopnje oziroma pritožbena komisija in nato še možnost pravde na sodišču.

O zadevi sta pred kamerami spregovorila predstojnik Pediatrične klinike dr. Kenda in predsednica društva "Vesele nogice" in zastopnica staršev prizadetega otroka gospa Spomenka Valušnik. Dr. Kenda je menil, da po formalni plati komisija, ki jo sestavljajo strokovnjaki z imenom in priimkom, odgovarja za svojo odločitev, starši pa se lahko na njen sklep pritožijo in pravdajo. Obstaja torej, po besedah dr. Kende "tristopenjska zgodba", kar naj bi pomenilo, da zadeva še ni končana in da se morda razplete v korist družine. Vsebinsko je komisija pač presodila, da je otrok toliko napredoval, da ga lahko uvrstijo v kategorijo manj prizadetih. Denarna pomoč, ki jo je prejemala družina, ni mišljena kot nagrada staršem ampak kot pomoč za nego in nadomestilo za izpad dohodka. Torej njen odvzem tudi ni kazen. Lahko bi si zamislili hipotetičen primer, ko bi se otroku stanje močno izboljšalo ali bi celo ozdravel. Ali naj bi torej družina še prejemala zanj pomoč 800 €? Ljudje se po besedah dr. Kende pogosto čutijo prikrajšane, čeprav so sklepi institucij v vseh pogledih neoporečni. Kenda je tudi menil, da mora komisija ravnati odgovorno tudi do davkoplačevalskih sredstev, iz katerih se dajejo te pomoči.

Prostovoljna laična zagovornica staršev teh otrok je poudarila, da so starši znižanje pomoči zaradi napredka otroka doživeli kot kazen za svoje prizadevanje; da bi starši teh otrok morali prejemati enak znesek ves čas življenja otroka, saj se njegovo stanje ne popravi toliko, da ne bi bila potrebno 24-urno varstvo, pomoč in skrb; da bi ta znesek moral biti višji, vsaj v višini povprečne plače; da bi v strokovni komisiji, če že je in če obstajata dve kategoriji otrok, moral biti predstavnik uporabnikov.

Razmišljam takole. Problematična je že predpostavka, da je možno otroke s cerebralno paralizo deliti na lažje in težje prizadete oziroma na tiste, ki naj bi prejemali višji in tiste, ki naj bi prejemali nižji znesek dodatka in nadomestila. Ne dvomim, da je možno te otroke razvrstiti glede na njihove psihofizične sposobnosti na dve ali več kategorij. Vprašanje je, ali je upravičeno, da takemu razlikovanju sledijo različno visoke denarne pomoči družini. Če tudi najsposobnejši med temi otroki potrebujejo 24-urno prisotnost in pomoč staršev ali skrbnikov, tedaj je tako razlikovanje na osnovi psihofizičnih sposobnosti brezpredmetno. Imel sem vtis, da je zagovornica staršev imela v mislih prav to. Kakšne kriterije uporablja strokovna komisija (sestavljena izključno iz pediatrov) pri kategorizaciji otrok? Bojim se, da presoja napredek v psihofizičnih sposobnostih, ne pa kakšno skrb potrebuje otrok.

Osnovni kriterij kakršnega koli kategoriziranja teh otrok naj bo potreba po oskrbi in pomoči. Samo če so med temi otroki taki, ki ne potrebujejo 24-urne pozornosti, skrbi in nege in bi jih lahko oskrbovali in negovali starši, zaposleni za polni ali za vsaj za polovični delovni čas, je smiselno tem otrokom oziroma družinam nameniti manjši znesek pomoči. Ocena otrokovih sposobnosti in njegovega psihofizičnega napredka torej ni ne edini ne zadosten kriterij za kategorizacijo otrok. Da bi lahko celovito presodili socialno situacijo družine, bi morala v komisiji biti predstavnik/ca uporabnikov in socialni delavec/ka. Navsezadnje je to komisija Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki naj bi upoštevalo sodobne koncepte o vlogi uporabnikov socialnih storitev, ne komisija Ministrstva za zdravstvo. Povsem neprimerno je namigovanje, naj komisija, katere naloga je strokovna ocena potrebe po pomoči družini, pri svoji presoji upošteva stiske državnega proračuna.

Če bi uresničili predlog zagovornice staršev in bi vse družine z otroki s to prizadetostjo prejemale doživljenjski dodatek, bi bila komisija za kategorizacijo na "težke" in "težje" primere odveč. Morda bi z ukinitvijo te komisije tudi kaj prihranili.