KAJ BI BILO, ČE SE NE BI UPRLI

Posegam na področje, na katerem nisem strokovnjak. To je moj dnevnik in v njem izražam svoje misli in premišljanja. Bralce prosim za uvidevnost in dobronamerno kritiko.

Ob razpravah ob obletnici dražgoške bitke in požiga vasi zanese misel tudi na hipotetično vprašanje: kaj bi bilo, če se ne bi uprli. Po 80 letih od bitke si že lahko dovolim to vprašanje. Cena partizanskega upora, izražena v človeških življenjih, cena v številu žrtev boja in represalij, je bila visoka. Dražgoše niso edina požgana slovenska vas kot odgovor okupatorjev na partizanske napade. Vsako življenje šteje; danes se ljudje tega živo zavedajo, ko se celo malenkostnega tveganja ob cepljenju, tveganja v svoje dobro in dobro skupnosti, branijo in ga odklanjajo. Vprašanje je torej upravičeno z vidika človekovih pravic in najvišje pravice, pravice do življenja.

I
Poglejmo zadevo z vidika tistih, ki so se hoteli izogniti spopadom z okupatorji in represalijam, ter tako ohraniti prebivalstvo, to je, z vidika tedanjih oblasti v "Dravski banovini" in "Ljubljanski pokrajini". Možna izida vojne sta bila dva: da Nemčija zmaga, ali da bo poražena. Na njeno zmago se pripravimo tako, da zagotovimo brezpogojno lojalnost nacističnemu režimu in si skušamo za nagrado ohraniti kulturno avtonomijo, to je, jezik in kulturo. Seveda bi bilo lepo, ko bi si pridobili status Neodvisne države Slovenije v okviru, to je pod nadvlado nemškega Reicha, tako kot so Hrvati dobili NDH.

Če je kdo tako mislil, bi bilo to popolnoma nerealistično sanjarjenje. Nemci so takoj po zasedbi začeli raznarodovalno in germanizatorsko politiko: po Hitlerjevem osebnem ukazu "naredite mi to deželo spet nemško", je sledil izgon 260.000 Slovencev v Srbijo, izseljevanje v Nemčijo, naseljevanje Kočevskih Nemcev med Savo in Sotlo, prepoved slovenskega jezika v šolah, uničevanje slovenskih ustanov in kulturnih dobrin. Uničevanje, ki so ga med vojno zaradi partizanskega boja in odpora prebivalstva, upora, ki jim je povzročal preveč stroškov, ustavili, so nameravali nadaljevati po vojni. V začetku bolj benigna italijanska okupacija v Ljubljanski pokrajini bi se brez dvoma, tudi če ne bi bilo partizanskih napadov, nadaljevala v italijanizaciji Slovencev, za kar smo že tedaj imeli zglede na slovenskem ozemlju, ki je prišlo pod Italijo po prvi svetovni vojni. Zmaga sil osi bi torej pomenila za Slovence prej ali slej propad, če ne fizično uničenje ali razselitev, pa kulturno uničenje, izginotje slovenskega naroda.

II
Druga možnost je bila zmaga zaveznikov. V tem primeru je bila politika tedanjih slovenskih oblasti igrati dvojno igro: navzven se potuhniti, priznati nadvlado okupatorjev, jim obljubiti in celo priseči lojalnost, upati na zmago zaveznikov in počakati na vrnitev kraljeve vlade z ostanki kraljeve armade v domovini, tudi na ozemlju sedanje Slovenije, ter obnoviti kraljevino. V kočevskih gozdovih, na meji z NDH, bliže obali, bi se zbirale enote jugoslovanske vojske (plava garda) - tisti, ki so jih partizani uničili v Grčaricah - in čakale na izkrcanje zaveznikov. Vzdrževale bi zveze z Mihajlovičevimi četniki in upale na izkrcanje in na vrnitev kralja in obnovitev kraljevine. Nemcev ne bi izzivale, ker ne bi hotele izpostavljati prebivalstva represalijam. Če bi jih Nemci vendarle odkrili in potolkli, to ne bi bistveno vplivalo na življenje mirnih in lojalnih prebivalcev.

Tudi če popolnoma odmislimo partizanski odpor in bi bilo vse prebivalstvo mirno in vdano okupatorjem, je bila ta politika popolnoma nerealistična. Že takoj v začetku vojne je nastala - vse prej kot neodvisna - Nezavisna država Hrvatska (kraljevina kot ozemeljski kondominij Italije in Nemčije), ki je obsegala tudi Bosno (ne pa obale, ki si jo je prisvojila Italija). Začela se je genocidna politika nad Srbi in drugimi narodi. Po zločinih nad Nehrvati je ustaška država presegla zločine nacistične države.

Da bi po vojni, po genocidu nad Srbi, in zmagi zaveznikov obnovili kraljevino s srbsko dinastijo na čelu, je bilo daleč od realnosti. Ne morem si misliti, da naši lojalistični politiki niso vedeli, kaj se dogaja na Hrvaškem, in kako majhne so možnosti za obnovitev predvojne kraljevine pod dominacijo Srbov, kot "komandne nacije". Bi zavezniki uničili ustaše, ali jih le "pacificirali" in "integrirali" v novi red, kot se je zgodilo s fašisti v Italiji, pa tudi z nacisti v Nemčiji, če so se izognili zavezniškemu pravosodju takoj po vojni? In vendar je bila po vojni Jugoslavija obnovljena, bi ugovarjali, in Hrvati in Srbi združeni v isti državi! Torej bi bila taka obnova mogoča? Da, a to je bila zasluga partizanskega boja, v katerem so sodelovali Hrvati in Srbi kot soborci in sotvorci nove države pod vodstvom Komunistične partije in v katerem je bilo genocidno hrvaško ustaško gibanje uničeno. V odporu se je ustvarila zaveza obeh narodov, poleg drugih sodelujočih. Nacionalizmom vseh vrst je nasprotovala politika "bratstva in enotnosti" in jih držala v šahu, dokler je mogla, to je 45 let, do razpada Titove Jugoslavije. Prav ta razpad kaže, kako težko bi bilo takoj po vojni ohranjati kraljevino Jugoslavijo v predvojnih okvirih. Vsekakor bi bila to zelo nestabilna tvorba, daleč od parlamentarne demokracije po zahodnem vzoru.

Da brez partizanskega odpora nacizem ne bi bil poražen, ni mogoče reči. Zmago nad silami osi so izvojevali zahodni zavezniki in Sovjetska zveza; odporniška gibanja so prispevala k tej zmagi, morda pomembno, a ne bistveno. Združene države so pred koncem vojne že imele atomsko bombo in so s tem prehitele Nemčijo.

Odločilni za zmago zaveznikov so bili uspehi Rdeče armade v SZ, izkrcanje Anglo-američanov v Normandiji in ameriško bombardiranje nemških mest. Balkan bi osvobodili zahodni zavezniki ali sovjeti, tudi če ne bi bilo notranjih osvobodilnih gibanj. O tem priča "osvoboditev" tistih držav na tem področju, ki so po okupaciji in vzpostavitvi kvizlinških režimov pripadale silam osi in v njih odporniška gibanja, čeprav so se proti koncu vojne formirala, niso imela tako pomembne vloge kot v Jugoslaviji (Bolgarija, Romunija, Madžarska, Grčija). Mislim, da bi se to zgodilo tudi z Jugoslavijo, tudi če ne bi bilo partizanov. Osvobodili bi jo bodisi sovjeti bodisi anglo-američani, odvisno od dogovora med njimi o delitvi interesnih sfer. Prav verjetno bi Jugoslavija hkrati z Grčijo ostala na zahodni strani železne zavese, ki jo je moral Churchill zaradi Titove premoči potegniti vzdolž naše zahodne meje namesto po meji z Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo.

Naše odporniško gibanje, NOB pod vodstvom komunistov, je bilo pomembno predvsem lokalno. Lokalno, za Slovenijo, je bila NOB, povezana v partizansko vojsko z vstajniki v drugih predelih nekdanje kraljevine Jugoslavije, veliko pomembnejša kot sicer odporniška gibanja globalno. Prispevala je k ohranitvi Slovenije v sedanjih mejah in k njeni sedanji državnosti. Zagotovilo je neodvisnost in ozemeljsko celovitost Jugoslavije in obnovo države v njenih nacionalno kolikor toliko pravičnih mejah (z obžalovano izgubo Trsta in Gorice - komu bi pripadla, če ne bi bila Jugoslavija komunistična?). Zagotovilo je možnost sedanje državnosti Slovenije.

Tudi v Grčiji se je vzpostavilo levičarsko odporniško gibanje. Po koncu vojne se je tam nadaljevala državljanska vojna, v kateri so pod geslom boja proti komunizmu zmagale sile, ki so sodelovale z okupatorji. Tak razvoj bi bil možen tudi pri nas: po vojni bi nam zavladala kvizlinška stran. Mogoče bi zavezniki očistili najbolj eksponirane hitlerjevce in fašiste in bi uvedli "normalno" parlamentarno demokracijo v okviru ustavne monarhije srbske dinastije. Vsekakor skrajno nestabilen režim, ves čas na robu, na tej ali oni strani diktature - nova "ječa narodov". Bi bilo to bolje kot komunistična diktatura?

III
Tretja možnost bi bil partizanski odpor brez revolucije; vztrajanje na večstrankarski osvobodilni koaliciji s ciljem obnovitve parlamentarne demokracije in ustanovitve republike Jugoslavije. Tak razvoj je bil delno uresničen po vojni z združitvijo jugoslovanske vlade v eksilu in narodnega komiteja osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) in ustanovitvijo začasne vlade Demokratične federativne Jugoslavije, vlade Tito-Šubašić, s Titom kot predsednikom vlade in abdikacijo kralja Petra II. Ustanovljena je bila Federativna ljudska republika Jugoslavija. V naslednjih dneh je postalo jasno, da imajo dejansko oblast v državi komunisti pod Titovim vodstvom, in ministri, imenovani s strani prejšnje kraljeve vlade, so drug za drugim odstopili. Uveden je bil režim ene stranke, Komunistične partije. Nadaljevala se je komunistična revolucija.

Za primerjavo: V Franciji je bila pestra množica odporniških gibanj, med njimi so imeli pomembno vlogo komunisti. Ta gibanja so se maja 1943. leta povezala v Nacionalni odporniški svet (Conseil National de la Resistance, CHR), ki ga je koordiniral Komite narodne osvoboditve Francije (Comité Français de Libération Nationale, CFLN), pod vodstvom generalov Charlesa de Gaulla in Henrija Girauda. Po vojni so v Republiki Franciji ohranili večstrankarsko parlamentarno demokracijo.

Jugoslovanski komunisti niso šli po tej poti. Z vidika njihovega cilja, ustvarjanja pravičnejše, socialistične družbe, bi bila nezaslišana neumnost, če bi ravnali drugače, potem ko so si krvavo, z velikimi žrtvami, priborili vso oblast.

IV
Strateški cilj komunistov je bil že pred vojno komunistična revolucija; revolucija, ki bi odpravila izkoriščevalski kapitalizem, kot je šla njihova mantra, in uvedla socialno pravičnejši družbeni red, ustvarila novega Človeka, nesebičnega, solidarnostnega, skupnostnega itd. Najprej vsakemu po njegovem prispevku k skupnosti, nato vsakemu po njegovih potrebah. Danes pravimo temu utopija, tedaj so bile to sanje in projekt mnogih. Nekritično so prikazovali stanje v Sovjetski zvezi, kjer je bila vsaj prva faza baje že uresničena. Borci so umirali z imenoma Stalina in Tita na ustih.

Revolucija je bila strateški cilj komunistov, pot do nje pa je vodila preko narodnoosvobodilnega boja. V tem boju bi pridobili zaveznike, široko podporo ljudstva, ki ni maralo okupacije in okupatorjev, in po vojni bi jim oblast tako rekoč sama padla v roke. Naši komunisti so si oblast nad drugimi skupinami OF zagotovili že z Dolomitsko izjavo ob kapitulaciji Italije. Ta podreditev je bila v prid enotnosti vodenja odpora, bila pa je tudi korak k prevzemu oblasti po vojni. Med vojno so komunisti delovali na dveh frontah, proti okupatorjem in domačim izdajalcem in proti eksponentom kapitala, buržoazije, če jih "kulaki in buržuji" niso materialno podpirali (pa tudi, če so jih). Proti njim so se dvignili predvojni ideološki nasprotniki in vsi, ki so se bali partizanskega revolucionarnega nasilja, ali ki so ga že doživeli. Tako so nastale "vaške straže" in iz njih pod Italijani bela garda in pod Nemci domobranci. 

16. septembra 1941 je Slovenski narodnoosvobodilni odbor, najvišje telo OF, razglasil prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin zunaj OF. 8. septembra 1943 (ob kapitulaciji Italije) so partizani razbili odred Jugoslovanske (kraljeve) vojske v domovini ("četnike"), ki se je v Grčaricah pripravljal na predvideno izkrcanje zahodnih zaveznikov v Dalmaciji. To je bila zavrnitev sodelovanja s kraljevo vlado in prizadevanja za obnovo kraljevine in jasna napoved enostrankarskega režima po vojni. Vaški stražarji, belogardisti in domobranci so - logično - pristali v "objemu" okupatorjev kot kvizlingi. Domači politiki so se uračunali v vseh pogledih. Komunisti so imeli boljšo strategijo in taktiko. Usoda ljudi, ki so bili tedaj na "oblasti", je tragična. Znašli so se v brezizhodnem položaju. S pobegom v Argentino ali kamor koli pač, so si rešili golo kožo, tisti, ki so si jo lahko.

Zasluge komunistov so nesporne: poenotili so vodenje odpora, zaradi česar je bil bolj učinkovit. Skupaj z nekomunističnimi soborci so prispevali k zmagi zaveznikov. V povezavi s partizanskimi gibanji v drugih predelih Jugoslavije in pod enotno komando Vrhovnega štaba NOV/POJ so osvobodili vse ozemlje Jugoslavije. Slovenija je osvobodila ozemlje, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji. Izguba Trsta in Gorice pa gre verjetno na račun dejstva, da smo zaradi Titove revolucije pripadli pod sovjetsko vplivno področje, "vzhodni blok" oziroma področje za "železno zaveso" (po Churchillovi opredelitvi) in bi se Italija počutila preveč ogroženo, če bi še Trst postal "sovjetski". Kljub nasprotju med Srbi in Hrvati, nasprotju, ki ga je okrepila genocidna politika NDH, je uspelo v novi Jugoslaviji spraviti oba naroda, ker so vodstva v obeh republikah prevzeli komunisti-soborci v NOV ("bratstvo-enotnost, rojena v boju"). Naj ne naštevam dalje, saj to ni namen tega pisanja.

Komunisti so že med vojno obračunavali z "buržuji", večinoma pod pretvezo kaznovanja narodnih izdajalcev, po vojni pa so prevzeli oblast, vzpostavili enostranskarski režim, "diktaturo proletariata", izvedli nacionalizacijo in uresničili socializem "po knjigi". V nadaljevanju so popustili začetni pritisk in skušali graditi socializem kot novo obliko družbene organizacije po zamisli Edvarda Kardelja.

V
Naj povzamemo. Od štirih možnosti povojnega razvoja, izginotja slovenskega naroda v nemškem Reichu, obnovljene Kraljevine Jugoslavije kot diktature, Federativne demokratične Jugoslavije kot parlamentarne demokracije in Socialistične federativne republike Jugoslavije, se je uresničila slednja: enostrankarska komunistična diktatura.

Po 45 letih obstoja je ta država razpadla. V novo nastalih državah, med njimi v Republiki Sloveniji, se trudimo uveljavljati klasično parlamentarno demokracijo po zahodnem vzoru na osnovi kapitalističnega gospodarstva z mešano (državno, zasebno) lastnino proizvajalnih sredstev. Socialistični sistem je deloval, a po produktivnosti (potrošne in druge dobrine) in svoboščinah (človeške pravice) ni mogel uspešno konkurirati kapitalističnemu.

Vsi, ki so v svojem življenju izkusili kraljevino Jugoslavijo, drugo svetovno vojno, socialistični režim in sedanjo demokracijo, pa tudi tisti, ki smo doživeli samo socialistični režim in sedanji kapitalizem, imamo izkušnjo, ki je bogatejša od izkušnje zahodnega Evropejca. V to izkušnjo sodijo dobre in slabe plati socializma in kapitalizma. Iz tega bi lahko skombinirali res dobro državo: socialno, demokratično, večstrankarsko parlamentarno republiko na temelju trajnostnega, socialno odgovornega kapitalizma z več oblikami lastnine. Zaradi mene mu lahko rečete socializem z zasebno, družbeno in državno pobudo.

Hararijeva "namišljena ureditev"

Sinoči sem prebiral Yuvala Hararija, Sapiens; kot običajno z zamikom, ki mi je omogočil nakup (KUPUJTE KNJIGE!) žepnice namesto dražje, trdo vezane knjige (a s spodobno velikimi črkami). Začetek obeta svež in duhovit pregled bistvenih tokov in osnovne strukture človeške zgodovine. Očitno sodi H. med tiste zgodovinarje, ki se sprašujejo o "smislu" zgodovine, o njenih "makrostrukturah", o tem, kam gre človeštvo.  Ta težnja mi je blizu. V gimnaziji sem mislil, da je ves smisel nepotrebnega učenja zgodovine v tem, da se potrdi železni (marksistični) zakon zgodovine, to je razvoj človeštva iz praskupnosti preko sužnjelastništva, fevdalizma, kapitalizma, socializma, v komunistično brezrazredno družbo. Na nesrečo smo se zdaj od tam že vrnili nazaj v kapitalizem. Piketty v sodobnem kapitalizmu že zaznava elemente fevdalizma, oblikovanje dednih aristokracij. Lepo, no.

Hegel je videl v zgodovini uresničevanje svetovnega Duha, ki se preko svojih utelešenj vrača sam vase prav v individualnem duhu Georga Friedricha Hegla. (Tako nekako, ne jamčim za filozofsko korektnost.) Bolj vsakdanje so teorije, ki vidijo v zgodovini neprestan napredek k vse boljšemu in vse bolj človečnemu življenju. Atomski arzenal za večkratno uničenje Zemlje menda zagotavlja večni mir. Njihovo nasprotje so pogledi, ki ne vidijo nič drugega kot kaotično brcanje "miši v mleku", s tem, da ne upajo, da bo iz mleka kadarkoli nastalo maslo, da bi miška lahko splezala iz lonca. H. misli, da je miška v pasti.

Človek se je ujel v zanko, ki jo je ves čas spletal sam. Dokler je bil lovec in nabiralec, je šlo v redu, v soglasju z naravo v samooskrbnih, trajnostnih manjših skupnostih. Tudi meni se zdi življenje zgodnje neolitske skupnosti v Lepenskem viru ob Donavi v Srbiji idealno. Vsi skeleti so imeli krasno ohranjeno zobovje, ki je za življenja živelo po taborniško, grizljalo pečene ribe, trlo okusne oreščke in se sladkalo z gozdnimi jagodami. Potem je človek začel gojiti pšenico, še več pšenice za še več ljudi in tako dalje do sedmih milijard in opustošenega planeta - in kovinsko-keramične proteze namesto zob v mojih ustih in podobnih nadomestkov za druge ude pri drugih ljudeh.

H. prepričljivo pokaže, kako si je človek začel žagati vejo, na kateri sedi. Pri pojasnjevanju kompleksnih urbanih družb mu pa zmanjka. Njegova teorija o "namišljenih ureditvah" je precej neznosna in tu sem se zataknil.

H. izhaja iz lucidne ugotovitve: "Večino vojn in revolucij v zgodovini ni sprožilo pomanjkanje hrane. Francosko revolucijo so začeli dobro rejeni pravniki, ne lačni kmetje. ... rimska politična ureditev (je) propadla prav v času največjega bogastva ... Jugoslavija je imela ... več kot dovolj virov, da bi nahranila vse prebivalce, pa je razpadla v grozovito krvavi vojni." (str. 111) Vojne, revolucije, propade in razpade držav povzročajo torej ideje ali vizije ureditev, fantazije, izmišljije, "namišljene ureditve": ideja o svobodi, bratstvu in enakosti; ideja o dobri ureditvi države; ideja velike države za veliko nacijo. Bo kar držalo. V nadaljevanju pa se s H. ne morem več strinjati.

Zakaj imajo te izmišljije tolikšen učinek? Zakaj, vraga, se ljudje ne morejo sporazumeti brez uničevalnih spopadov, ki jih zanetijo izmišljotine? Omenjene katastrofe izvirajo, po H. iz dejstva, da se v ljudeh, razdeljenih na male skupine, v nekaj tisočletjih od začetka kmetijske revolucije do nastanka urbanih družb, ni razvil "občutek za množično sodelovanje". Namesto množičnega globalnega, planetarnega sodelovanja, nadaljujem neizrečeno misel, so se ljudje, živeči v razširjenih družinah ali krajevnih skupnostih, povezovali (torej vendarle sodelovanje) v rodove, plemena, ljudstva, narode, nacije, in večnacionalne države, ki se spopadajo za življenjski prostor in eksistenčne dobrine. V dobi lova in nabiralništva je "kljub odsotnosti takih bioloških nagonov sodelovalo na stotine ljudi". Zakaj? "Zaradi skupnih mitov", pravi H. "... ljudje (so si) izmislili zgodbe o vplivnih bogovih, domovinah in delniških družbah, da so zagotovili potrebne družbene povezave ... osupljive mreže množičnega sodelovanja". Nastane Hamurabijev zakonik, ki se sklicuje na Boga, ko vzpostavlja družbeni red - prva "namišljena ureditev", ki temelji na mitu.Tega sodelovanja zaradi skupnega mita, meni H., ne gre idealizirati. "Večina mrež medčloveškega sodelovanja je temeljila na zatiranju in izkoriščanju." "Vse te mreže sodelovanja so bile 'namišljene ureditve'. Družbene norme, ki so jih ohranjale, niso temeljile ne na zakoreninjenih nagonih, ne na osebnih znanstvih, temveč na veri v skupne mite."

To je torej H-jev biologistično-idealistični sociološki nazor. Zakaj biologistični, saj vendar trdi, da družbena ureditev temelji na izmišljeni veri v bajke, v kulturni proizvod? Druga možnost, ki jo ima v mislih H. in zanjo ugotovi, da, žal, ni temelj reda, so naravni nagon in neposredni živi stiki med ljudmi, "občutek za množično sodelovanje", ta manjka, tega H. pogreša, iz tega občutka, gona, bi ljudje naravno sodelovali tudi v kompleksnih družbah. Ljudje nimajo nagona po sodelovanju v velikih množicah, ker so navajeni le malih skupnosti. Zato so potrebne bajke kot nadomestek. Velike množice držijo skupaj bajka o bogovih, bajka o domovini, bajka o delničarstvu. Da so te bajke resnične, oblastniki prepričajo ljudi zlepa ali zgrda. Ta teorija pretirano poudarja vlogo ideologije, družbene zavesti, kot dejavnika družbene kohezije in reda v obžalovani odsotnosti naravnega nagona k sodelovanju.

Kaj manjka v tej zgodbi, preden pridemo do bajke? Manjka vsa "družbena baza". Manjka uvid, da po prehodu v kmetijstvo razvoj tehnologije in organizacije dela (proizvajalnih sredstev) vodi na eni strani do množičnega sodelovanja ljudi v proizvodnji in distribuciji; sodelovanja, ki je pogosto posredno, ne da bi sodelujoči vedeli drug za drugega in se zavedali verige in mrež, v katerih sodelujejo; ne da bi to spremljal sentiment sodelovanja, iz gole nuje po preživetju. Nastanejo viški proizvodnje, namenjeni prodaji; ustvarijo se mreže proizvodnje in prodaje, ki so oblika povezanosti med ljudmi, množičnega sodelovanja brez "nagona po sodelovanju". Pride do delitve dela med kmetijsko proizvodnjo in obrtmi, ki ji služijo, in do menjave proizvodov, do nastanka denarja in denarnega gospodarstva, ki je kompleksna oblika povezanosti in sodelovanja. In pride do tega, da eni proizvedejo več, drugi manj; prodajo več in manj, si tako ali drugače pridobijo več premoženja. Oblikujejo se premoženjski razredi, rodi se izkoriščanje in zatiranje. Šele potem pride Hamurabi. Ljudje sodelujejo in so povezani v mrežah proizvodnje, organizacije, nabave, prodaje; so razslojeni in izvajajo oblast, preden oblastniki začutijo potrebo po opravičevanju svojih naşilnih dejanj - z bajkami.

Družina ne nastane zato, ker bi si jo zamislil kak vladar. Naselbina ne nastane načrtno; nastane, ker je kraj ugoden, da se tam ustavljajo plovila, vozovi, da se kupčuje. Kmetijstvo ni "namišljena ureditev". Ni se razvilo zato, ker bi si ga zamislil kak minister za kmetijstvo. Kamnosek, kovač, usnjar postaneš, ker v zameno za obdelan kamen, podkev in sedlo dobiš hrano in obleko, ne zato, ker bi tako predvidel umni Hamurabi. Proizvajanje, izkoriščanje, prilaščanje, vladanje so nastali, so se razvili postopoma zaradi potreb ljudi, ne načrtno, četudi so kasneje to predstavljali kot božji načrt. 

H. opozori na vlogo ideologije pri doseganju in ohranjanju družbene kohezije in reda, vendar njeno vlogo pretirano poudarja. Družbe ne obstajajo zaradi skupne vere v karkoli ampak zaradi kohezije, ki jo ustvarjajo delitev dela, tehnologija, vzdrževanje proizvodnje in družbenih dejavnosti, ki zadovoljujejo človekove potrebe. Skupne vrednote so zgolj eden od dejavnikov družbene kohezije in reda. 

Homo lupo homo

Homo lupo lupus
Lupus homini lupus

Če je že tako, da so se razgreli duhovi, pa nadaljujmo prejšnjo temo.
Vse, kar sem dal v oklepaj, se tu ponovi. Če je punca temu rekla umetnost, obravnavam to kot umetnost. Ni njena zasebna naslada, ni politični govor, ne proti desnim ne proti levim. Je predstavitev nečesa, dano pogledu, apel na naša čustva in misel.
Kako sem doživel njeno dojenje psa? Izziv je uspel: pazi, pazi, kaj pa ta dela? Psu daje svojo siso. Ljubeče? Kaj hoče s tem povedati? Osnovna občutja podobna kot v prejšnjem primeru (gl. prejšnji post), le da sem zdaj že navajen, potlačenje je bilo učinkovito za nazaj in za naprej, golo oprsje se me le površno dotakne, bolj denotativno kot s kako konotacijo.
Premišljujem. Romul in Rem sta pila iz seskov volkulje. Kamala in Amala sta živeli z volkovi, zanju je skrbela volkulja. Njun najditelj opisuje: "Osupel sem bil ob misli, da ima lahko žival tako plemenita čustva, ki prekašajo celo človeška..." Misha Defonseca opisuje svoje življenje v volčjem tropu (naj bo fikcija ali dokument). Spremna beseda h knjigi: "Ob tem je videla in spoznala človeško zverinskost in obenem človečnost živali." Tako volkovi do človeka; kako človek do volka, do psa?
Zame je bil ta performas predvsem znamenje, kako močno se je v teku mojega življenja spremenil naš odnos do živali; kako močno sem sam spremenil svoj odnos. Pravzaprav ne na vseh ravneh. Spominjam se, kako hudo mi je bilo, osnovnošolcu, ko je potepuški, rdečedlaki Tarzan ugriznil mojega Čujkota, da se mu je na vratu pokazala kapljica krvi. Zatekel se je v uto, jaz pa sem skozi ozko odprtino zlezel k njemu in ga stisnil v objem. Sultanu, ali kako mu je že bilo ime, sem zunaj na balkonu na gorilniku kuhal ogabno smrdeča goveja pljuča. A kasneje sem kratkodlako ptičarko Izo vztrajno priklepal zunaj na verigo. Tudi zime je morala preživljati v sicer izolirani a ne ravno topli luknji pod stopnicami. Pes ni človek. Ob pokanju novoletnih petard je revica pobegnila in, podivjana, verjetno končala nekje pod streli lovcev. Nekoč se je pri nas naselila psička, ki je ravno za božič povrgla. Drobiž je cvilil spodaj za garažo. Toliko psov ne moremo imeti. Prišel je namig: spravi to stran. Rečeno - storjeno. Podrobnosti prihranim. Množični kanicid.
Prelom je pomenil Liber. Muc. Bojevnik brez očesa in na starost brez zob. Sede ob njem na stopnicah sem ga pital z mačjo hrano iz konzerve. Poginil je v predsobi, do zadnjega na varnem pod dekco. S hčerko sva ga spoštljivo pokopala na bregu Save. Žival je skoraj kot človek.
Na spletu se vrstijo videi, ki prikazujejo iznajdljivost živali, njihovo inteligenco, medsebojno pomoč, nežno skrb za potomstvo, požrtvovalno navezanost na človeka, igrivost, skoraj bi rekel smisel za humor, igrivo posnemanje človeka itd. In to ne samo primati, ne; odlikujejo se medvedi, sloni, konji, psi in mački, da o bistrih vranah ne govorim. Še krava zna dvigniti zaklop in se sama odpraviti iz hleva. Žival je skoraj kot človek. Tam nekje je neka povratna zveza, ki se je pri človeku zgodila, pri živali pa (še) ne. Zanka samozavedanja in - besede. Po vsem drugem pa smo sorodni.
Ste opazili, da za domače ljubljence ali sploh živali, ki so nam pri srcu, vse redkeje rečemo, da je "poginil/a"? Pogosteje rečemo, da je umrl. Včasih je veljalo, da le človek in čebela umreta, živali pa poginejo. Zdaj to razlikovanje zasledimo le v odgovornem javnem in strokovnem jeziku. Na fejsbuku kužki in mucki umirajo kot družinski člani.
Vrnimo se k dojenju psa. Berem, da to dojenje ni bilo resnično; bilo je "fake", "kao". Torej očitek zoofilije odpade. To dejanje je bilo "zgolj" simbolično. Pišejo sicer, da je umetnica hotela izraziti vizijo prihodnosti po planetarni kataklizmi. Morda, v tem primeru je to bla-bla. Človeka ni treba oplajati z živaljo, v sebi ima dovolj in preveč živalskega.
Meni njeno simbolično dejanje pove, da so živali naša sobit in da smo dolžni z njimi ravnati človečno.

Dodatek na dostojanstvo

"Luč Sirize", "Upanje za poteptano dostojanstvo" - naslovi v Sobotni prilogi Dela. O grški revoluciji seveda.
Bili smo država, v kateri so partizani na strani zaveznikov s spretnim vojskovanjem zadrževali toliko in toliko nacifašističnih divizij; ki smo utrpeli toliko in toliko vojnih žrtev. Bili smo država, ki se je uprla mogočnemu Stalinu in gradila svoje vrste socializem. Bili smo država, ki je uvedla delavsko samoupravljanje in družbeno upravljanje. Bili smo država, ki je pobudila in vodila neuvrščene, večino sveta, blok neblokovskih. Bili smo država z genialnim voditeljem, čigar pogreba se je udeležila stotina državnikov sveta...
Dostojanstva na klaftre! Ćojstvo i poštenje! Upanje, vera v pravično družbo enakih! Vrenje množic, kipenje ponosa!
Potem smo rekli: vse lepo in prav, AMPAK: pralnega praška ni, olja primanjkuje, bencina zmanjkuje, rezervne dele za avto dobiš le na koncu Tržaške ali Celovške. Prisluženi denar mečemo v jamo brez dna nerazvitih. Izkoriščajo nas, bolj razvite, lenuhi. Produktivnost je na psu. Inovacij ni. Zasebna pobuda ni dovoljena.
Enodušno smo glasovali za kapitalizem, za podalpsko Švico. Za razvoj, za blagostanje, za meščansko demokracijo, za upanje v evropsko kakovost življenja.
Na čem temelji dostojanstvo Švicarjev? Na tem, da držijo široko odprt žakelj za prigrabljene milijone "izkoriščevalskega" denarja; da uspevajo ohranjati tak status svoje države skozi desetletja; da pridno delajo in živijo dobro v urejeni državi.
Grčija je bila zadolžena čez vsako mero; oblastniki so Evropi prikazovali lažne podatke, da so izpolnili kriterije za vstop v EU. "Večino kreditov je dobila grška elita, ta je denar spravila v tujino, v davčne oaze in celo v same banke, ki so dale posojila. Preprosti ljudje od tega niso imeli kaj dosti," pravi dr. Franjo Štiblar. Niso imeli kaj dosti, razen širokogrudnih možnosti za zaposlitev v javni službi in dodatka za točen prihod na delovno mesto, med drugimi dostojanstvenimi bizarnostmi. Tudi preprosti ljudje niso nedolžni pri tem zadolževanju. Vzeli so, dostojanstveno ali ne, kar so pač lahko dobili od vlad, ki so kupovale socialni mir. 
Varčevalni ukrepi pa so prizadeli predvsem njih, prizadeli so njihovo možnost preživetja. Upor je razumljiv in upravičen. Njihovi domači kapitalisti in evropski bankirji bodo preživeli, tudi če ne dobijo vrnjenih kreditov. Preprosti ljudje ne bojo.
Kam cilja vlada Sirize? Če je njen namen ublažiti stisko ljudi z ublažitvijo varčevalnih ukrepov, ji ne morem kaj očitati. Naj se pogaja, naj doseže znosnejše pogoje. Če meri na vzpostavitev novega družbenega reda, takega ali drugačnega socializma, ki bo opravil z ekološko in družbeno zagato kapitalizma, pa naj začne pri domačih kapitalistih in jim vzame, kar so ukradli ljudem. Ko ji bo to uspelo, bo mogoče njeno socialno inovacijo uporabiti in razlastiti tisti odstotek bogatih, ki obvladuje polovico svetovnega bogastva. Pred tem naj ugotovi, zakaj je propadel nekoč že uresničeni socializem.

Možnosti prihodnosti in začetek zgodovine

Tak je naslov članka, objavljenega v Delu, 14. 1. 2013 v okviru serije Revolt in alternative. Nanj se odzivam.

Razmišljanje gospoda Primoža K., ki s fotografije skozi očala vizionarsko zre vame kot mladi Edvard K. ali Boris K., mi je vzbudilo pozornost, še posebej kot upokojencu: Kapitalizem nima prihodnosti, pravi. Hoče reči, da prihodnost ima, saj lahko s svojimi cikli traja še stoletja, nima pa bodočnosti, to je, življenjske sile, ki bi prenovila zgodovino in dvignila globalno družbo na novo stopnjo človeškega bivanja. Kapitalizem se ne bo zrušil sam vase, treba ga bo pokončati in začeti novo zgodovino; aktivno, z bojem ustvariti novo družbo, v kateri bodo odnosi neodtujeni, nepostvareli in v kateri bodo posamezniki lahko razvijali svoje potenciale in producirali in reproducirali sami sebe kot ustvajalna družbena bitja. Ta boj se začenja kot reformizem s sindikalističnimi zahtevami (med drugim povišanje pokojnin), predvsem pa z zahtevami po obdavčitvi bogatih in po razvoju ne le politične ampak tudi ekonomske demokracije. Kako zvito! Pusti kapitalistom, naj ustvarjajo dobiček, ti pa ustvarjeno bogastvo progresivno obdavči in z njim, potem ko uvedeš participativno upravljanje s proračunom, financiraj ustvarjanje prave socialne države in nove družbe. Tako je Engels nekoč financiral Marxa. Boj že poteka: neavtoritarno zahtevajo, naj odstopi avtoritarna vlada. Potem gredo dalje: "poskupili" (=socializirali) bodo družbeno produkcijo (proizvodna sredstva), internacionalizirali boj proletariata (z upokojenci kot sestavnim delom). V svojih vrstah ne marajo drugih utopistov, strokovnjakov, akademikov, menedžerjev, modrecev in drugih nezanesljivih in dvomečih intelektualcev, saj so oni, DPU, Delavska punkerska univerza, dovolj modra avantgarda. Pod rdečo zvezdo ob koračnicah tovarišic Kombinata iz večno iste, neznosno puste in naporne sedanjosti v vsak dan zanosno, s srčno krvjo prenovljeno novo bodočnost permanentne revolucije! Je to duh tega časa, novega časa, začetka Prave Človeške Zgodovine (PČZ)?

Osuplo strmim. Mislil sem, da je minila epoha podrejanja tega krhkega in kratkega človeškega življenja Pravi Zgodovini. Star sem in spomin me zapušča. A toliko se še spominjam, da so pred kakimi sedemdesetimi leti pri nas neki mladci že uspeli s tem projektom, le da so bili manj prizanesljivi. Mogoče zato, ker so naleteli na odpor in so ga morali spotoma streti. Nihče ne ve, ali bodo mladi ustvarjalci Prave Zgodovine ravnali prav tako in z enakim izidom. Kakor koli: konec kapitalizma je res nepredvidljiv. Ampak enkrat ga bo konec. - Neki zgodovinar je dejal, da se zgodovina ne ponavlja. Razveselil sem se. Potem so pa neki drugi zgodovinarji začeli poznavalsko ponavljati zgodovino.

Svetlikanje na koncu predora...

... čeprav je morda na koncu luči spet temen predor.

Eden od mirnih udeležencev protestov je dejal: "Ne gre nam za socializem, za komunizem, za  revolucijo, smo proti pokvarjenosti, radi bi perspektivo." Predsedniške volitve kažejo, da je ljudem dovolj pričkanja, blokad in odstranjevanja tega ali onega iz politike. Kljub vsem pomislekom (tudi o možnem taktiziranju desnice in volitvah po nareku) so izvolili čudaškega BP-ja in ne diplomatskega DT-ja. Slednji je žrtev svoje izključujoče navezanosti na staro gardo, ki jo združuje - upravičen ali neupravičen - strah pred JJ in avtoritarno vladavino, za katero si baje prizadeva. Strankarska demokracija je lahko kaj drugega kot onemogočanje drug drugega, blokada, pat položaj, nepremičnost. Kaže, da se lahko poslovim od svoje bojazni, da hočejo mladi v socializem, kot smo ga že enkrat veselo živeli in preživeli, potem ko so ga naši očetje ustvarili na grobiščih nasprotnikov. Zato sem vesel Miheljakovega zapisa v posebni številki Mladine.

M. ugotavlja, da model liberalnega tržnega kapitalizma, ki veruje v samoregulacijo trga, ne deluje. Nerad sprejema, da so v kapitalizmu krize neogiben ciklični pojav, "normalna patologija kapitalizma". Ugotavlja, da sedanja ekonomska paradigma ni združljiva z demokracijo (je učinkovita v avtoritarnih režimih, ki onemogočajo sindikalni boj); da se tudi nemški model "socialno-tržnega gospodarstva" obnese v blaginji ne v krizi; da EU ne more preživeti, če se odpove pridobitvam socialne države. Vendar ne napoveduje boja kapitalizmu, zavrača revolucijo (ki "požre najprej tuje, potem lastne otroke"), ampak pušča odprta vrata možnostim, ki bi se pojavile po sklenitvi novega socialnega dogovora ali, naj dodam, nove socialne pogodbe.
Zavzema se torej za novi socialni dialog, za oživitev socialnega partnerstva brez izsiljevanj in za "revitalizacijo participativnih družbenih in ekonomskih mehanizmov," se pravi za oblike delavskega delničarstva, kooperative ipd.
Pogoj za vse to pa je, da bi EU začela s protekcionistično politiko in zaščitila evropske proizvajalce pred nelojalno konkurenco iz drugih delov sveta, ki se na trgu pojavljajo s cenenim blagom, ki ga proizvajajo delavci v napol suženjskih razmerah.  "Kdor si želi vstopiti na evropski trg, bi moral zagotavljati delavske pravice in standarde ... kot jih ima in prizna Evropa. ... "delojemalska stran se mora na novo učiti sindikalnega boja. ... Pavperizirani delojemalci ne koristijo temeljni ideji profita in rastočega trga," piše Miheljak.

Povzetek: liberalno tržno gospodarstvo ne; revolucija ne; kapitalizem da; protekcionizem da; novi socialni dialog (nova družbena pogodba) da; participativno gospodarstvo da.

Mogoče se M. ne bi strinjal s tako poenostavitvijo svojih misli, meni pa je pomagala, da se premaknem v nova obzorja.

Vir: V. Miheljak, Konec neke iluzije. Mladina - Alternative 2012. Ljubljana.

Za zeleni razvojni preboj

Podpisal sem peticijo

https://mail.google.com/mail/u/0/?tab=cm#inbox/13b1d3ce4a20b1b3

Vesela jesen: zeljada v Zajčji dobravi

Z veselice na veselico, bi lahko rekel. Sobotni mošt se še ni razkadil, pa sem že šel na kislo zelje v Zajčjo dobravo, na vsakoletno 'zeljado'. Ni kaj filozofirati tako kot o rodovnem srečanju. Letos so prireditveni prostor pomaknili na travnik za gostiščem, kjer je več prostora. Tako je spredaj dovolj prostora za avtomobile, gostje gostilne lahko v miru pokosijo, na širokem travniku pa se lahko razmahne veselica. Pametna preureditev. To seveda še nič ne pove o vsebini. Vsebina je bila pa bučna. Ne 'bučna' od buč, čeprav je tudi teh bilo nekaj, ampak od 'bučati'. Na največjo jakost naravnana 'feršterkarija', ki je prenašala govedarijo živih kranjskih janezov v nošah, mi je že takoj vzela voljo, da bi se kaj dolgo zadrževal tam. Kljub temu sva zaokrožila po stojnicah, si ogledala pridelke okoliških kmetij, kupila še zadnji stročji fižol, in se nato podprla s - kislim zeljem, ki so mu priložili to in ono meso. Naša mala je ob pomoči mame in konjevodca naredila krog na poniju, potem smo pa pobegnili v tišje dežele.

V Vrata (24.6.2012)

Desetletja so minila od tedaj, ko sva šla zadnjič na Triglav iz doline Vrat. Takrat ni bilo avtomobilov in do Aljaževega doma ni šlo drugače kot peš. No ja, mogoče se je kdo pripeljal s kolesom, sem in tja se je pojavil kak fičko ali kak star Opel. Ampak mi smo šli peš, prespali smo v Aljaževem domu in zgodaj zjutraj po Tominškovi poti gor. Zdaj nisva nameravala gor, malo preveč sva že obrabljena; ne vem, kaj bi reklo srce. Do Aljaževega doma pa. Avto sva parkirala na koncu Mojstrane tik pred tablo z napisom Triglavski narodni park. Najbrž se ne sme naprej. Ampak nobenega znaka ni, ki bi prepovedoval vožnjo. Vseeno, po dolini Vrat se gre peš. Kakšna zmota! Avtomobili so naju prehitevali eden za drugim. Ob hišah pri zaselku Pri Rosu so zunaj neke ženske. Jo že vidim, da bo nekaj vprašala. Da vsaj ne bi vprašala, če se tukaj gre do Aljaževega doma; da bova takoj izpadla kot popolna bebca. Izdajalsko se potuhnem in grem kar naprej. Ja, natanko to je vprašala. "Ej, pravijo, da se ne gre po cesti ampak dol po poti, čez most, na levo." Tega sicer nisem vedel, ampak vprašati vseeno ne bi bilo treba, si mislim. Gotovo je vse na zemljevidu. Prideva do stebrička z napisom Pot Triglavske Bistrice. Hm, tega tudi nisem vedel, da se tej rečici reče Triglavska Bistrica. In da hodiva po Triglavski cesti. Jez, zapornica, most. Vse je lepo označeno, urejeno, vse drži. Kako prija jutranja svežina, kako dolgo že nisem slišal šumenja gorskega potoka.

Zavijeva čez most na levi breg in ob rečici navzgor. Z vsemi čuti vpijam to prelest. Dobro, da je vprašala, si mislim; jaz bi kar tolkel po cesti.

Čez čas zavije pot spet čez most na desni breg, na cesto. Peričnik. Kako dolgo ga že nisem videl. Kako to, da sem tako opustil hojo v hribe? Še takrat, ko sem bil pri najboljših močeh? Omenim, da je pri Peričniku eni zdrsnilo in se je ubila. Tujka. Spet napaka. "Jaz ne bi šla gor, saj se od tukaj tudi vidi." Drži jezik, kaj ti je bilo treba ziniti. Ne, ne, tukaj je varno, ona je padla s vrha slapa, midva pa prideva samo do podnožja. "Pa vseeno." Moram zarobantiti, krščen Matiček, kwa se to praw. Ko vidi ograjo, se potolaži. Potem si upa čisto zraven. Pazi, da ti ne spodrsne. "Ne slikaj tukaj, boš imel moker aparat." Saj se bo posušil.

Kratek vzpon se je izplačal. Teh reči se nikoli ne naveličaš gledat. Enkrat bom šel še do ta zgornjega slapu. Spodaj sva spet na cesti, a kmalu pot spet zavije na desni breg. Prečkava pobočje, kjer povsod mezi voda iz tal; ne more skozi konglomerat. Kdo bi si mislil, da je tak sprimek proda, ki je videti tako krušljiv, tako neprepusten.

Povsod stene, konglomeratni balvani, zanimive oblike debel.

Prideva do galerij, previsnih konglomeratnih sten s spodmoli. To vidim prvič. Včasih se nam je vedno mudilo po cesti do Aljaževega doma; nismo hodili po tej poti. Še Kunaver nas ni peljal tod. Ali pa jaz takrat nisem šel. 

Kaj vse izoblikuje narava. Ampak je spet problem. "Joj, kaj če se to dol podre." Ma, ne bo se, ne bo. "Kaj veš. Lahko se. Pejva hiter." Dio povero, tako čudo, pa si ga niti ogledat ne morem. Saj niti fotkat ne morem. "Dej, pejt, pejt."

Pot je potem spet zavila na cesto, kmalu zatem pa je oznaka spet kazala levo, čez vodo. A tu je bilo za najine superge preveč vode. Sem rekel, da je treba obuti gojzarje. V hribe vedno gojzarje. "Saj to niso hribi." Njena logika je 'neprikosnovena'. Ni nama kazalo drugega kot naprej po cesti. Ampak se vleče. Ura je že skoraj poldne. Že skoraj štiri ure se pomikava gor. Res je, malicala sva, opravila to in ono, fotkala. Evo, parkirišče. Uf, tega pa včasih ni bilo. Pa koliko avtomobilov. Končno zagledava dom, na vzpetinici, velika hiša. Ta dom ni bil tukaj. Tega se ne spominjam. To je drug dom. A so naredili novega? Pojma nimaš. Kako si se mogel tako zanemariti, Mesec? 

Noge imam že v ... (no, tako se reče, ampak ne bom zapisal). Podpreva se. Ob sosednji mizi razposajeno rezgeta skupina čeških kolesarjev, gospa in gospodov, ki se jim srednja leta zelo poznajo, v tesno oprijemajočih kolesarskih dresih, se pravi oblekah (dress je obleka, namreč), ki tako izdajalsko poudarijo sleherno oblino, pa še celulit  spodaj. Ko jo ubirava nazaj po cesti - greva kar po cesti, sva se odločila, bo hitreje - se priznavajoče čudiva: a po tehle klancih so šli oni GOR s kolesi? Buh dej, da jim je vzelo malo sala. Nazaj sva bila v dobrih dveh urah ali slabih treh, kakor obrneš. Facit: danes sva hodila dobrih šest ur ali slabih sedem. kakor pogledaš. Ni slabo za pozna srednja leta. 
Epilog: naslednji dan sem se težko premikal, noge sem imel še vedno v ...

O družinskem zakoniku (2): Epilog

Ali bo otrok imel očeta in mater, ne more zagotoviti noben zakon; vedno in povsod bodo obstajali otroci, ki imajo mater, ne pa dejansko prisotnega očeta. In za te je treba poskrbeti. Pater semper incertus, bi lahko navedli stari cinični rek, ki pa je žal tudi statistično resničen. Zakon mora urejati dejanska družbena razmerja, ne vsiljevati idealnih shem »svete družine«. 


 Tu se ponavlja stara nerazumnost, to je nerazlikovanje etične in pravne ravni. Ta nerazumnost se je pokazala pri razpravi o splavu in o razvezi. Etično je splav nesprejemljiv, nesprejemljiv je tudi iz medicinskega in psihološkega vidika; je zlo. To pa ne pomeni, da bi bilo modro, ko bi ga prepovedali. Prepoved splava sproži posledice, ki so hujše za vse prizadete in za družbo kot celoto, kot so posledice, zdravstvene, psihološke in etične dejstva, da je zakonsko dovoljen.

Etično je razveza kot prelomitev dane obljube, ki sta jo dala zakonca drug drugemu nezaželena. Nezaželena je še posebno, če imata otroke, ki utrpijo psihološke in lahko tudi zdravstvene posledice. Vseeno pa ne bi bilo modro, če je ne bi dopustili. Obojestransko mučenje zakoncev v neuspelem zakonu onesreči ne samo njiju ampak prav tako tudi njune otroke. Razvezo pa, ki je obojestranska, običajno oba sprejmeta in ker se do tega vedeta kot do realnega življenjskega dejstva, ki se je pač zgodilo, ter pametno urejata svoje odnose po razvezi, postane tudi za otroke sprejemljiva, kasnejše dopolnjene družine pa marsikdaj dobro fukcionirajo kot širša življenjska skupnost.

Psihološko je idealno, če ima otrok ljubeča starša, očeta in mater. To pa ne pomeni, da bi bilo treba (saj tudi ni možno) zakonsko prepovedati ali diskriminacijsko tretirati vse družine, v katerih ni obeh staršev; v katerih starši niso ljubeči; družine, kjer so disfunkcionalni pojavi; družine, v katerih otroci trpijo. Možno je, da so kljub raziskavam, na katere se sklicujemo zagovorniki predlaganega Družinskega zakonika, subtilne psihološke razlike med otroki iz istospolnih in raznospolnih družin (navsezadnje so take razlike tudi med otroki alkoholikov in drugimi; ali pa med otroki, ki živijo samo z materami in drugimi - pa jih ne izdvajamo). A to nikakor ne pomeni, da bi bilo zato treba tem družinam onemogočiti dedovanje, zdravstveno zavarovanje, bolniški dopust obeh staršev ipd. Pravo ureja realne vsakdanje zadeve. 


Naj bom še jasnejši. Recimo, da na etični ravni ne odobravam, da si ena od žensk v lezbičnem paru "preskrbi" otroka (ali analogno eden od gejev v gejevskem paru), češ da ne misli na dobro otroka in ji gre samo za zadovoljitev njene želje (čeprav, seveda, tudi mnogi raznospolni pari delajo otroke nepremišljeno za svoj užitek). Vidim pa, da je teh primerov med geji in lezbijkami precej. Naj z zakonom prepovem biseksualne odnose?  Naj v zakoniku "spregledam", da obstajajo take družine? Naj se delam, da to ni družinska skupnost? Ali pa naj tem družinam omogočim osnovne pogoje dostojne skrbi za otroka, naprej pa - bog pomagaj?

Razumna rešitev za kristjane bi bila, da bi še naprej zagovarjali, kar je etično in po Evangeliju, da pa bi po zdravi pameti, na katero se zdaj tako radi sklicujejo, dopustili, da se uredi, poenostavljeno rečeno, socialna varnost istospolnih družin. To ne pomeni, da mislim, da je predlagani zakonik tudi s krščanskega vidika neetičen. Nasprotno, če kaj, je po Evangeliju etična skrb za tiste, ki jih je večina pripravljena kamenjati.

O družinskem zakoniku (1)

Prijateljica mi je v razmislek poslala naslednje besedilo nasprotnikov novega družinskega zakonika in vprašala, če sem potem, ko sem prebral to besedilo še naklonjen temu zakoniku.
http://www.iskreni.net/druzba/druzina-v-druzbi/1200-gostecnik-stuhec-in-musek-o-druzinskem-zakoniku.html
Prebral sem in odgovoril, da še bolj, ker me argumenti nasprotnikov ne prepričajo. Na hitro so moji ugovori proti temu sestavku naslednji:
Novi Družinski zakonik ne zanika razlike med heteroseksualno in homoseksualno skupnostjo, kar se izraža prav v tem, da homoseksualnim parom ne dovoljuje posvojiti otroka, če ni otrok enega od partnerjev/ic.
Res pa je, da zakon ne izvaja drugih posledic iz dejstva, da v istospolni skupnosti »ni mogoče ustvariti novega življenja«, saj bi sicer moral drugače tretirati tudi heteroseksualne pare, ki nočejo, ali ne morejo, imeti otrok. »Neplodna ali nerodovitna« življenjska skupnost moškega in ženske torej ni nič posebnega, najdemo jo pri enih kot pri drugih. Tej konstataciji se pisci pisma uprejo: istospolna skupnost je drugače, usodneje, »nerodovitna« kot heteroseksualna.
»Nesporno je seveda res, da obstajajo heteroseksualne zveze, ki niso plodne in rodovitne. Razlika med njimi in homoseksualnimi zvezami je pomembna, saj gre v primeru homoseksualnega para za biološko izključenost, da bi do spočetja lahko prišlo. »
Homoseksualni par torej biološko ne more spočeti otroka, heteroseksualni par pa? Saj vendar tudi neplodni heteroseksualni pari biološko ne morejo spočeti, razen z biomedicinsko pomočjo, pa še tedaj mnogi biološko ne morejo spočeti. Ta argument piscev pisma se torej sesuje. Zato si izmislijo drugega.
»Istospolni par biološko in antropološko gledano ni enako odprt za sorodna doživetja, samouresničitev, medsebojno rast in iz tega izhajajočih nalog, kot je to v primeru heteroseksualnega para.« 
Ta je huda: popolnoma iz trte zvit argument. Kot da pri homoseksualnem paru, zato ker ni biološko ploden, ni prostora za sorodna doživetja, samouresničitev in medsebojno rast! Pri heteroseksualnem paru, ki tudi ni biološko ploden, pa je prisotna ta silna odprtost. Ne samo, da si izmislijo popolnoma neutemeljen argument, ti kristjani, pisci pisma, odrekajo nekaterim ljudem, samo zato, ker so istospolni in »biološko izključeni«, osnovne človeške in medčloveške potenciale, ki jih heteroseksualni pari, kljub temu, da so tudi biološko neplodni, torej »biološko izključeni«, po čudežu vendarle imajo. To se pravi, da gospode ne bode v oči »biološka izključenost«, s katero bi morali označiti ene in druge, ampak izključno istospolna erotična usmerjenost.
»V tej zvezi lahko kvečjemu govorimo o določeni nadomestni vlogi, ki bi jo pri istospolnih parih lahko imela pravica do posvojitve ali vključitev tretje, spolno različne osebe v njun odnos, recimo izbrani donator semena ali nadomestna mati. S tem povezana tveganja za bodočega otroka so velika, zato večina držav takšni praksi nasprotuje.«
Podpisniki pisma govorijo o »nadomestni vlogi«, ki bi jo imela pravica do posvojitve pri istospolnih parih. Novi Družinski zakonik ne daje istospolnim parom pravice do posvojitve, zato je vsako naklepanje o možni pravici do posvojitve podtikanje zakonu namenov, ki jih nima. Dopušča pa zakon posvojitev otroka enega od partnerjev. Pisci pisma tudi temu nasprotujejo, češ da so v tem primeru tveganja za otroka velika. Za to ne navajajo nobenih empiričnih dokazov.
»Zakonodajalci po vsej Evropi so zadržani do omenjenih praks predvsem zaradi tega, ker se zavedajo, da je za kasnejšo identiteto otroka pomembno, da le-ta ve, od kot je in kdo so njegovi biološki starši, kakor tudi zavest, da je za dobrobit otroka pomembno, da odrašča ob obeh spolih, … (nadalje pisci pisma navajajo avtorje,) …
ki poudarjajo vlogo očeta, ki je pri razvoju otroka bistvenega pomena. Poznavanje lastnega osebnega izvora (osebne zgodovine) je pomembno, saj gre za razumevanje resnice o nas samih, našem izvoru; gre za osebno dostojanstvo, ki se oblikuje na podlagi bioloških, zgodovinskih in tudi pravnih podatkov o sleherni osebi.«

Za identiteto otroka je pomembno, da ima urejene družinske razmere, vzgojno sposobne starše, da je sprejet in ljubljen. Ni vseeno, ali ima očeta in mater ali ne. V tem imajo pisci pisma prav. Pomembneje pa je, da ima otrok starše, ki ga sprejemajo in nudijo pogoje za rast in razvoj. Mnogi očetje in matere tega niso sposobni. Bolje se godi otrokom istospolnih partnerjev, kot otrokom v disfunkcionalnih družinah in starših z osebno zgodovino alkoholizma, nasilja ipd. Raziskave ugotavljajo, da se odrasli, ki so zrastli v istospolnih družinah, po vseh relevantnih značilnostih razen po občutljivosti za diskriminacijo ne razlikujejo od tistih, ki so zrastli v heteroseksualnih družinah. V Sloveniji je veliko enostarševskih družin, ki so v veliki večini družine mater-samohranilk; njihovi otroci ne odraščajo ob očetih; naj jih zato ne štejemo za družine? Kot bi se pisci pisma zavedali, da mnogi otroci spočeti v heterseksualni zvezi, nimajo očeta v socialnem pomenu, ne zahtevajo dejanskega, fizično prisotnega očeta, zahtevajo le, da je oče »znan«. Otrok mora imeti »znanega« očeta – potem je vse v redu in njegova identiteta se lahko nemoteno razvije.

»Brez dvoma je največja korist za otroka, da ima znano mamo in znanega očeta.« - 

Mnogi otroci imajo znanega očeta, ki pije, in znano mamo, ki je depresivna. Ne vem, kakšna velika dobrobit izvira zanje iz te »znanosti«.

»Zanemarljivo ni še drugo dejstvo, zaradi katerega družbe posebno varstvo nudijo heteroseksualni zvezi in družini, namreč nadaljevanje sorodstva in človeštva nasploh, s tem pa tudi skrb za medgeneracijsko solidarnost, ki je mogoča samo tako, da mlajši rodovi preživljajo starejše in da gre pri tem za neprekinjeno solidarnost različnih oblik na medosebni in institucionalni ravni. Lahko bi govorili tudi o trajnostnem razvoju človeške vrste, podobno kot govorimo o trajnostnem razvoju okolja.«

Ne vem, zakaj ne bi bila v istospolnih družinah prisotna medgeneracijska solidarnost, saj so tudi v teh družinah otroci mlajša generacija, ki lahko skrbi za starejšo generacijo svojih očkov ali mamic. Podpisniki odrekajo tako istospolnim staršem kot otrokom, ki žive z njimi, osnovno človeško sočutje in skrb.

Za trajnostni razvoj človeške vrste, za katerega so podpisniki tako zaskrbljeni (in ne vidijo, da človeštvo narašča v milijardah), naj poskrbijo tudi tisti, ki se držijo celibata; na srečo se mnogi, ki bi se ga morali, ne držijo, tako da človeštvo ne bo propadlo, njihovi otroci pa ne bojo imeli znanega očeta. 

»Zagovorniki predlaganega zakonika med drugim trdijo, da si ne smemo zatiskati oči pred različnimi oblikami družinskih skupnosti in otrok v njih. Pojav zakonskih, zunajzakonskih, takšnih ali drugačnih partnerskih in zunajpartnerskih skupnosti je preprosto dejstvo, ki ga je navrglo življenje kot življenje, država pa je dolžna, da pluralnost razmerij vzame na znanje in jih zakonsko uredi. To do neke mere seveda drži. Ob tem se upravičeno postavi vprašanje, zakaj si svobodomiselni ljudje želijo, da njihovo razmerje ureja država? Po eni strani nasprotujejo institucionalnim urejanjem intimnih razmerij med ljudmi, po drugi strani pa želijo, da jih država institucionalno legitimira. Takšna svobodomiselnost je sama s seboj v nasprotju. – Enkrat države ne potrebuje, drugič pa jo kliče na pomoč, naj ji zagotovi enakopravno legitimiteto izbranega stila življenja.«

Zakaj si svobodomiselni ljudje želijo, v domnevnem protislovju s samim seboj, da njihova razmerja ureja država? To domnevno protislovje je namreč čisti sofizem. Urejanje dediščine, zdravstvenega zavarovanja in bolniškega dopusta niso intimne zadeve.

»Država in njene institucije so vzpostavljene zaradi skupnih reči, ki zagotavljajo več pravičnosti in miru in ne zato, da razdvajajo družbo in vanjo vnašajo ideološki boj. Država in njene ustanove so lahko stvar družbenega soglasja, še posebej ko gre za temeljne vrednote družbe, ne pa stvar posamičnih primerov, ki jih je mogoče reševati po meri zdravega razuma.«

Ideološki boj vnašajo v družbo ideologi RKC, ki so nekaj določil zakona, s katerimi se zagotavlja istospolni manjšini nekaj osnovnih pravic, s podtikanji in neverjetnim zavračanjem drugače čutečih soljudi napihnili do razmerij, ki ogrožajo sprejetost dobrega zakona v celoti. Država in njene ustanove so dolžne zaščiti šibko manjšino; zaščititi natanko pred tako diskriminacijo, ki jo propagirajo nasprotniki zakona. Skupno ne pomeni večinsko ampak tisto, kar je v korist celotni družbi; in v korist celote je, če smo človečni do šibkejših. Človečnost je temeljna vrednota te družbe - upam. 

»Novi Družinski zakonik skuša bistveno spremeniti opredelitev družine in zakonske zveze. Nove opredelitve zakonske zveze in družine izhajajo iz predpostavke otroka in ga kot edinega postavljajo za merilo, ki naj določa skupnost, ki jo imenujemo družina. Postavljanje otroka za temelj družinskih razmerij je lahko na prvi pogled všečno, a je v resnici navidezno, ker otroku v naprej ne zagotavlja zanj največje koristi, namreč, da ima očeta in mater.«

Ja, novi zakon ni stari zakon; je drugačen od starega. Novo vino v novih sodih. Odzvati se je moral na spremenjene družbene razmere, za katere je značilna diverzifikacija oblik življenjskih skupnosti. Ureja predvsem družinska razmerja ne zakonske zveze. Pokazalo se je, da ni dovolj urediti zakonsko zvezo. Zakonska skupnost je po novem zakonu življenjska skupnost moškega in ženske. Ali si bosta rekla »dragi mož« in »draga žena«, ali bosta svojo zvezo dala blagosloviti ali ne, ali v tej ali oni cerkveni skupnosti, pa prepušča njima – kakor tudi to, ali bosta imela otroke ali ne. 

Še vedno bo velika večina otrok imela očeta in mater, manjšina, ki bodo imeli dva očeta ali dve materi (ali eno mater, ali enega očeta ali karkoli že) pa ne bo diskriminirana.

»Če je v veljavnem zakonu zakonska zveza skupnost moža in žene, je v novem stvar »svobodne odločitve … na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči«. Izpuščeni sta besedi mož in žena ali moški in ženska, ker bi to onemogočalo razumevanje istospolne zveze kot enakovredne heteroseksualni zakonski zvezi. Predlagana nova definicija družine je tako namenjena predvsem možnosti zasnovanja družine biseksualnim partnerjem in posvojitvi otroka iz prejšnjega heteroseksualnega razmerja.«

Da, tako je. Odprta je možnost enakopravne ureditve istospolnih razmerij; možnost nediskriminacije. Trn v peti je podpisnikom biseksualno razmerje. Kakšno zanimanje za posteljne zadeve pri resnih ljudeh! Dragi gospodje! Prav nobene zasluge nimam, da sem moški, nobene zasluge, da me po naravi privlačijo ženske in res ne vem, zakaj naj bi bila moja zveza z žensko privilegirana pred zvezo mojega brata, ki ga privlačijo moški. Ker je moja zveza po naravi »rodovitna«? Mogoče pa po naravi ni, prav tako kot ni po naravi rodovitna zveza mojega brata. Da pa bi bila »socialno« rodovitna, pa skušate na vso moč preprečiti. Ne, biseksualno pa ne! Ha ha.

*

O tem, kako imajo otroci mater in očeta in v kaj se razvijejo tisti, ki imajo samo biološkega očeta, ne pa tudi dejansko prisotnega psihološkega in socialnega, imam nekaj osebnih izkušenj. Sam sem sicer imel mater in očeta, moj oče pa je imel samo mater, prav tako moj dragi stric in moji najdražji teti. Vsi sijajni ljudje, ki jih je kalilo življenje in so bili spoštovanja vredni produktivni ljudje! Da so bili nezakonski in so jih zaplodili sinovi kmečkih gospodarjev kmečki delavki in to zatajili, je posledica hinavske morale, ki jo je propagirala slovenska Katoliška cerkev, ki s tem, farizejsko, v nasprotju z Evangelijem, nadaljuje tudi danes.

Samostojnost je motivator

 SAMOSTOJNOST - velika beseda; pomembna, najpomembnejša. The Word. Avtonomija. Avtopoeza, samoproizvajanje. 

Že dolgo nisem bral tako navdušujoče knjige; knjige, ki izrazi in postavi na pravo mesto, kar si že dolgo čutil in nekako vedel; ki pa hkrati tudi preseneti in prinese povsem nov pogled. Kar so nas učili o motivaciji v organizacijah, v podjetju, v šoli (in kar smo mi potem učili druge), je 'mimo'. Ni v celoti zavrnjeno, pač pa potisnjeno v kot. Nagrade in kazni, korenček in palica, so motivatorji v situacijah, ki se še vlečejo iz preteklosti. V novih okoljih, kjer imamo opraviti z visoko izobraženimi, ustvarjalnimi ljudmi, so na prizorišču samostojnost, dovršenost in smisel. 

Poleg bioloških potreb, poleg odzivanja na nagrade in kazni, imamo ljudje še "tretji gon", to je "notranjo motivacijo", užitek v igri, užitek v delu samem. Vsi smo ga doživeli, nekateri morda zadnjič v otroštvu. V novem stoletju je vse več del, ki nas vlečejo sama po sebi, ki so zanimiva, ustvarjalna, ob katerih doživljamo zagon in zanos, ČE - ČE nam naše naravne notranje motivacije za ustvarjalno delo in učenje ne uničijo z metodami "motiviranja", ki so bile primerne za industrijsko delo. Tradicionalni način motiviranja temelji na nagrajevanju uspešnega dela, na modelu "če-potem": če boš naredil to in to, tako in tako, boš dobil to in to. Iznajdljive raziskave so prepričljivo pokazale, da s tem načinom motiviranja ustvarjalnih delavcev dosežemo nasprotno od nameravanega: uničimo notranjo motivacijo, zmanjšamo storilnost, zatremo ustvarjalnost, izpodrinemo zaželeno vedenje. Celo več, spodbudimo neetično ravnanje, odvisnost in kratkoročno usmerjenost. Še več: celo pri preprostih delih tako motiviranje ni vedno zaželeno. Če otroka nagradimo, ker je odnesel smeti dol, smo dolžnost, ki izhaja iz soodvisnosti in povezanosti družine, spremenili v poslovni odnos. Nikoli več ne bo odnesel smeti, če ne bo dobil nagrade, tako kot delavec ne bo delal, če ne dobi plače.

Čarobne besede nove usmeritve so: samostojnost, dovršenost in smisel. Če hočemo doseči visoko storilnost pri ustvarjalnih delih, morajo ustvarjalci imeti samostojnost. Sami se morajo odločati o tem, kaj bodo delali, kdaj, s kom in kako. Dovršenost (ki se ji lahko samo asimptotično približamo) pomeni, da svoje zmožnosti vidimo kot nekaj, kar se lahko izboljšuje v neskončnost. Pomeni biti vedno boljši pri nečem pomembnem in zahtevnem. Zahteva trud, pogum in vztrajno, zahtevno vadbo do mojstrstva. Tretji motivator je smisel. Organizacije si ne prizadevajo več samo za čim višji profit; zaposleni morajo v tem, kar delajo, videti višji smisel, nekaj, kar presega individualno korist, naj bo to korist za druge ljudi, prispevek k ekologiji, trajnostnemu razvoju ali kaj drugega. Pomembno je, da so ljudje tudi pri izbiri in določanju smisla in pri smiselno usmerjeni dejavnosti samostojni.

Pozitivna revolucija De Bona

 Pred dvajsetimi leti sem kupil knjižico dobrih 150 strani, na rumenem papirju, z zračnimi presledki med vrsticami in shematičnimi risbami - Edwarda de Bona Handbook for the Positive Revolution. Prelistal sem jo, prebral tu in tam kako stran in jo odložil. Zadnja revolucija, ki sem jo vsaj posredno doživel, je bila v mojih očeh zaradi svoje krutosti popolnoma diskreditirana, tako zelo, da sem skrajno nejeverno sprejemal vsako nadaljnje 'revolucionarno' prizadevanje. To, kar je pod imenom 'revolucija' ponujal De Bono, pa se mi je zdelo prav tako utopično, pa še otročje povrhu. Danes mislim drugače. V človečno izpeljane revolucije še zdaj ne verjamem, v postopno spreminjanje družbe pod vplivom zavestnih in namernih dejanj ljudi pa verjamem. V vsakdanjem življenju in vsakdanjih stikih skušam ravnati tako, da bi se družba spreminjala v smeri vrednot, ki so mi v orientacijo. In ko sem zdaj ponovno vzel De Bonovo knjigo v roke, sem ugotovil, da se prav lepo ujema z mojim sedanjim nazorom in prizadevanjem. To je družbeno spreminjanje, ki se začne pri meni, pri posamezniku, ki v stikih z drugimi ravna po načelih te 'revolucije'. Mislim, da jo lahko imenujem etična ,revolucija'.

Osnovna načela De Bonove revolucije, pet načel za pet prstov roke, sem povzel v geslu: S SPOŠTOVANJEM (človeka in narave) KONSTRUKTIVNO in UČINKOVITO PRISPEVAJ in IZBOLJŠUJ SE - s kratico S.K.U.P.I. Kratica je kar pomenljiva in lahko zapomnljiva. Temelj te 'revolucije' je SPOŠTOVANJE človeka, njegovega dostojanstva in narave, obzirnost. Nasprotje brezobzirnosti 'rdeče' revolucije. KONSTRUKTIVNO pomeni, da ta 'revolucija' ne ruši, ne razdira, ampak gradi. Moje izhodišče ni 'kritika obstoječega', kritika sistema, ampak ustvarjanje novega: novih idej, novih odnosov, novih reči. UČINKOVITO pomeni, da se velike cilje razčleni na majhne, uresničljive cilje, ki se jih vztrajno in disciplinirano dosega. Verjamem, na primer, da s tem svojim pisanjem ponujam svojim prijateljem nekaj uporabnega ali vsaj zanimivega; mogoče se ob njem sproži kakšno vrvenje v njihovih možganskih vijugah. Trudim se, da bi pisal redno. S tem skušam nekaj PRISPEVATI skupnosti. Prispevam tudi na druge načine. Prispeval sem v službi, bil sem prostovoljec, podporni član društva ipd. Podpiram akcije civilne družbe. Rad se IZPOPOLNJUJEM. Spremljam časopisje, zanimam se za novo, skušam se naučiti česa novega, npr. tujega jezika, risanja, se vključevati v kulturno dogajanje. Skušam kultivirati svoje vsakdanje ravnanje. 

De Bono pravi, da iz načela konstruktivnosti 'rumene', sončne revolucije izhaja, da se ne bori proti nasprotniku ali sovražniku; nikogar ne določi za sovražnika, ne kapitalista ne kapitalistični sistem, ne politični režim, ne cerkve, ne te ali one stranke, skupine ali posameznika. Nasprotno, ena od njenih metod je skrb za ideološko neobremenjeno realistično in celostno nepristransko ZAZNAVANJE različnih družbeni skupin in odnosov in odpor do etiketiranja, obkladanja z vzdevki. Kapitalist ni 'izkoriščevalec', ampak človek, ki investira, odpira delovna mesta, daje delo in prispeva družbi v obliki produkcije dobrin, davkov in donacij.

Posebno mesto med metodami družbenega spreminjanja ima ustvarjanje idej, ustvarjalno mišljenje s tehniko 'šestih klobukov'. In tako naprej.

Skratka: mislim, da je danes vsakdo med nami lahko 'revolucionaren' tako, da v vsakdanjem življenju uresničuje temeljne človeške vrednote, etiko konstruktivnosti, udeleženosti in prispevanja in se pri tem povezuje z drugimi. Pri tem nam je De Bonovo razmišljanje lahko v pomoč.

Vir: Edward de Bono, Handbook for the Positive Revolution. Penguin Books, London 1991.

Neravnodušni državljan

Ni govora, da bi lahko to temo izčrpal v kratkem zapisu. Gotovo se bom še pogosto vračal k njej. V zadnjem tednu je bil v Oni (Delo) objavljen intervju z De Bonom, slovitim inovatorjem na področju ustvarjalnega mišljenja. Pa sem iz zaprašenosti potegnil njegovo knjigo Pozitivna revolucija (1991). Tudi o njej bom gotovo še kdaj kasneje. Ob tem sem se vprašal, kako v tem trenutku gledam na revolucije in evolucije in namerno družbeno spreminjanje sploh. Kje sem? Kajti nekaj je v zraku: veliko nezadovoljstvo in veliko novega. Samo skiciram lahko: bil sem revolucionaren, ravnodušen, srečal sem se, kot vsi sodobniki, s protesti, neposrednimi akcijami, se seznanil z de Bonovo "rumeno revolucijo" in krščanstvom.

REVOLUCIJA. Mislim na jugoslovansko socialistično revolucijo. Kot mladinec sem bil ponosen (ker sem se čutil privilegiranega) borec za novi svet. Naiven zelenec, rdeče pobarvan. Razočaran. Od tedaj dalje dolgo nisem več hotel slišati besede "revolucija". Še zdaj mi pomeni nasilno spremembo družbenega reda, z mnogimi žrtvami, ki ji sledi totalitarna diktatura, izsiljeni dosežki in propad, celo krvav. Čeprav se zdaj sprašujem, kaj smo dobili s formalno demokracijo. Ne danes o tem.

RAVNODUŠEN. Potem sem bil dolgo (družbeno) ravnodušen. Ta pozicija se mi zdi povsem ubranljiva. Življenje je kratko, nudi lepe užitke, če se jim posvetiš. Sonce sije, trava zeleni, morje valovi. Svet je, kakršen je. Moja moč je neznatna, ne morem ga spremeniti. In nočem zabijati časa za spreminjanje sveta. Ampak ljudje trpijo. Nisi solidaren. Tisti, ki trpijo, naj se uprejo. Ne rabijo slinastih dobrodelnih pomagačev, ki so tam zaradi svojega dobrega občutka. Navsezadnje tako ali tako hočeš nočeš prispevam za vse javne zadeve.

PROSTOVOLJEC. Tudi ko sem bil ravnodušen, sem bil prostovoljec. Malo sem podprl reči in ljudi, ki so se mi zdele koristne/koristni. Se ujema s konstruktivno akcijo, rumeno (pozitivno) revolucijo in dejavno duhovnostjo.

KONSTRUKTIVNE AKCIJE. Potem se je zgodilo čiščenje Slovenije. Bravo. Če je to revolucija, sem spet za revolucijo. Nisem pa bil zraven. Enkrat sem nekam poslal eno sliko svinjarije. Se ujema s prostovoljstvom, rumeno revolucijo in dejavno duhovnostjo.

PROTESTI, DEMONSTRACIJE. Protesti so nujni, ampak tako omejeni, brez pravega učinka. Tolažba v stopitvi z množico enako mislečih. Slaba tolažba. Udeležim se kakega protesta, včasih podpišem kako peticijo, ki jih načelno sicer ne podpisujem. Če imam kaj povedati, povem, objavim. GIBANJE 15 o? Naj bo; je "noga med vrati" (M. Dolar). Se ujema s tem in onim, kakor kdaj, ali pa tudi ne.

POZITIVNA REVOLUCIJA (De Bono) ali KONSTRUKTIVNA REVOLUCIJA za razliko od klasične revolucije, ki ruši, da bi gradila, ta ne ruši, samo gradi. Ne bori se proti nasprotniku ali sovražniku. Izdeluje ideje, načrte, spreminja zaznave, ne ločuje, povezuje, uporablja humor, pospešuje samoorganizacijo, skrbi za učinkovitost, samoizpopolnjevanje pristašev. Njena načela bi lahko povzel v stavku: Konstruktivno in učinkovito prispevaj in izboljšuj se. Se ujema s prostovoljstvom in konstruktivnimi akcijami in dejavno duhovnostjo.

DEJAVNA DUHOVNOST (npr. krščanstvo). Če me poznate, se vam bo zdelo čudno, tudi meni se. Čudenje je mati modrosti, so rekli Stari. A ne morem mimo dejstev. Kristusu, ki je bil prvi odmevni eksistencialist, je šlo za spreminjanje življenjske drže, za spreminjanje duš ne sveta. Duše naj bi zažarele v sočutju, ki ga nosimo v sebi (recite temu Bog ali pa zrcalni nevroni); v dobroti, spoštovanju sočloveka, spoštovanju osnovih zapovedi medsebojnega občevanja v civilizirani družbi. Vsakdo naj v sebi prižge to luč, da jo bodo videli tudi drugi. Prižgi luč v sebi in bodi luč drugim. Svet se spremeni, ker se širi luč dobrote. Vse drugo so si izmislili potem. Se ujema s prostovoljstvom, konstruktivnimi akcijami, konstruktivno revolucijo.

Ljudje smo različno nadarjeni; imamo različno karizmo. Nekatere vleče politika in so nadarjeni zanjo. Jaz zanjo nimam talenta. Sodim med tiste, ki verjamejo, da se pot do sprememb začne pri sebi, pri samoizpopolnjevanju in skrbi za svoje etično ravnanje pri delu, ki ga opravljaš, in v zvezi z ljudmi, s katerimi prideš v stik. Na ta način širiš zaupanje med ljudmi in pošteno ravnanje. Gre pri revoluciji za kaj drugega?
Vir: Edward de Bono, For the Positive Revolution. Penguin Books, London, 1991.

Ne stopnja rasti ampak kakovost rasti

Čeprav se mi zdi ideja 'ničelne rasti' problematična, ne morem mimo razmišljanj prof. Pluta (Delo SP 14.1.12) in harvardskega profesorja ekonomije K. Rogoffa (Delo 17.1.12), ki se tudi sprašuje o smiselnosti neprestane gospodarske rasti, ki je, kot kaže, osnovna predpostavka ekonomske teorije in prakse. Če bi bila gospodarska rast 1 odstotek na leto, kolikor je približno sedanja povprečna rast visoko razvitih gospodarstev, ugotavlja Rogoff, bi se v dvesto letih bogastvo povečalo osemkrat; če bi bila rast 2-odstotna, bi tako količino bogastva dosegli v sto letih. Komu je do tega, če bi to pomenilo okoljsko katastrofo zaradi izropanja naravnih virov in onesnaževanja in socialno katastrofo zaradi naraščajočih družbenih neenakosti, se sprašuje Rogoff. "Obsedenost z maksimiranjem dolgoročne povprečne rasti dohodka in neupoštevanje drugih tveganj in dejavnikov je absurdna." Rast bi se slej ko prej ustavila, zaradi izčrpanja virov in uničenja okolja. Zakaj se ne bi omejili, preden pride do katastrofe?
Po drugi strani se vprašajmo, kaj bi se zgodilo, če bi ta trenutek v Sloveniji uveljavili načelo ničelne rasti. Kolikor imamo, imamo, naslednje leto si prizadevajmo prigospodariti samo, kolikor smo zapravili, tako da bomo vrečo spet napolnili toliko kot letos. Ob predpostavki, da ne bi prišlo do prerazdelitve dohodka; da družbene razslojenosti ne bi zmanjšali, saj je že tako ali tako najnižja v Evropi, bi nam ostali vsi problemi financiranja javnega sektorja, brezposelnosti, revščine, prenizkih plač, zaradi katerih stavkajo zdaj ti zdaj oni. Bi nam povečanje bogastva torej vendarle koristilo? 
Vprašanje je seveda retorično. To lahko pomeni, da čas za omejitev rasti na ničelno stopnjo še ni napočil. Zagovorniki tega koncepta govorijo o postopnem približevanju ničelni stopnji. Vsekakor se ne gre dolgo obotavljati. Z vidika skrbnikov okolja že zamujamo. Poleg tega se zagovorniki 'ničelne rasti' ne odpovedujejo 'napredku'. Kako bi vlagali v 'napredek', npr. v okoljske inovacije, če ne bi bilo rasti, ne povedo.
Rešitev teh zagat bi bila neke vrste kompromis med zahtevo po ničelni rasti in zahtevo po neomejeni rasti. Torej državno limitirana rast? Ni nujno. Mislim, da nihče nima nič proti rasti, do katere bi prišlo ob znosnem izkoriščanju naravnih virov in obvladljivem onesnaževanju ob preusmeritvi na obnovljive vire in 'čiste' dejavnosti (npr. turizem). To možnost dopušča tudi prof. Plut. Omejiti velja načine izkoriščanja virov in onesnaževanje, prestrukturirati gospodarstvo v smeri okoljsko in socialno vzdržnega, ne pa omejevati stopnje rasti. Hkrati s tem pa, gledano globalno, prerazdeliti bogastvo tako, da bi se zmanjšala nefunkcionalna razslojenost. Pravo vprašanje torej ni: rast da ali ne oziroma kolikšna rast ampak kakšna rast, s kakšno strukturo proizvodnje. S tako rešitvijo bi se strinjali tudi tisti ekonomisti, ki sicer nasprotujejo pojmu 'ničelne rasti'.