Pomislek ob e-pouku

Pred enim letom so na OŠ Prule v prvem razredu uvedli e-pouk z občasno uporabo tabličnih računalnikov. Sistematične evalvacije takega pouka še ni, učiteljica pa pravi, da se je novi način zelo obnesel (Delo, 7.7.12). To je vsekakor precej drugačen pouk, recimo računstva, kot sem ga bil deležen jaz, ki sem se osnovnih računskih operacij učil s pomočjo fižolčkov, ki sem jih nosil s seboj v puščici. V bistvu so mi te novotarije kar všeč. Šolnikom tudi zaupam, da bodo uvajanje e-pouka skrbno spremljali in pametno vodili. Nekaj pomislekov se mi vseeno pojavlja.
Da ne bi kdo mislil, da sem zadrt konzervativec, naj povem, da kot uporabnik spremljam razvoj računalnikov od začetka, ko so računalniki prišli izza zidov bolj ali manj zaprtih institucij. Moj prvi računalnik je bil ZX Spectrum, potem Atari, potem pa vrsta PC-jev. Seznanil sem se z najrazličnejšimi programi in za prvo silo znam med drugim uporabljati vse programe Windows Office. Ne poznam vseh bližnjic, trikov in fines, za svojo rabo pa jih obvladam. Brez računalnika si ne znam več predstavljati življenja. Kljub temu se mi nič ne mudi, da bi si kupil ipad in na njem prebiral knjige. Knjige berem po starem. S tem je povezana cela vrsta občutkov in navad, ki bi jih težko pogrešal. Ne predstavljam si, da ne bi obiskoval knjigarn in knjižnic, pregledoval polic in listal po knjigah. Fizično, z rokami in vsemi čuti. A to je druga tema. Nazaj k e-pouku.
Osnovno prednost računalniškega pouka vidim v NAZORNOSTI in INTERAKTIVNOSTI. Noben drug medij razen neposrednega fizičnega stika z rečjo ali realne demonstracije, ne omogoča tako nazorne predstavitve npr. anatomije človekovih organov. Navidezno tridimenzionalno sliko lahko obračaš v vseh smereh. Povsem nazorno so predstavljeni različni fizikalni poskusi. Učenje matematike šele ob računalniških demonstracijah dobi trdno osnovo. Do nezavesti lahko ponavljaš poslušanje stavkov v tujem jeziku. Ob računalniškem učenju je učenec lahko aktiven. Ponavlja, preskakuje se usmerja sam po mili volji. Njegovi odgovori so takoj potrjeni ali pa ne. Na vprašanja lahko hitro poišče zanesljive odgovore. Sam lahko usmerja svoje učenje.

Ob vseh prednostih računalnika je njegova osnovna pomanjkljivost NEPREGLEDNOST. Da lahko mislim in pišem (in rišem) potrebujem široko mizo, po kateri lahko razprostrem papirje, da si ustvarim pregled, kaj sem napisal, v kakšnem zaporedju, kaj manjka itd. Ko so mi začeli študentje pošiljati diplomske in druge naloge po e-pošti, sem ugotovil, da jih tako ne morem pregledovati. Vsakemu posebej sem odpisal, naj mi nalogo raje prinese ali pošlje natisnjeno.
Naročen sem na Delo, kar pomeni, da lahko neomejeno pregledujem spletno stran tega dnevnika ob vsakem dnevnem času, podnevi in ponoči. Vendar kljub temu zjutraj ob kavi berem tiskano izdajo.
Čisto drugačen je občutek, ko imam pred seboj plahto s kakimi desetimi članki, okvirčki, noticami in prav toliko fotografijami, kot če gledam na ekran z neprimerno manjšim obsegom, pa naj še tako skrolam gor in dol.

Zadnja leta si o temah, ki me posebej zanimajo, ali s katerimi imam kakšne načrte, da bom o tem kaj napisal in podobno, delam miselne vzorce. Poleg računalnika imam zvezek A4 formata, v katerega si rišem miselne vzorce o temah, za katerimi brskam po internetu. Vem, obstajajo številni programi za miselne vzorce, zelo pripravni, tudi sam uporabljam enega ali dva od njih, a moja misel ima rajši roko s svinčnikom in radirko in papir. Ne vem, zakaj. Včasih koncipiram miselni vzorec na papirju in ga potem izdelam na računalniku. Tudi ne vem, zakaj risarji še vedno rišejo (tudi) s svinčnikom na papir in slikarji slikajo na platno, kiparji pa, kako staromodno, pacajo z glino.
Tudi glasbeniki s pridom uporabljajo različne glasbene programe za učenje in komponiranje, potem pa vendarle zasvirajo na prave violine. Mogoče računalnik ni najboljši prav za vsako reč.

'Socialno omrežje'

Film o nastanku Facebooka in njegovem avtorju Marku Zuckerbergu, zakerbrgu po ameriško, je nominiran za oskarja v več disciplinah, poleg tega so mi domači rekli, da je v redu. Poleg tega sem uporabnik Facebooka. Zato sem ga šel gledat. Če prav pomislim: kako to, da niso posneli filma o izumitelju fotokopirca, še prej o izumitelju šapirografa, singerice ali bicikla ali 'Človek ne jezi se'. Kaj je facebook? Družabna igrica, formular, kamor vpišeš svoje podatke, dodaš slikce, malo pametuješ, si priklikaš kao prijatelje in, če imaš čas, si ogleduješ njihove slikce, prebiraš njihove modrosti in neartikulirane krike ob prebujanju in drugih dejavnostih, jih pohvališ ali pograjaš, raziskuješ, kdo je s kom in s kom ni več, in si morda celo dopisuješ z njimi. Malo za šalo malo zares. Pol milijarde ljudi na svetu se gre to igrico, drugih šest milijard očitno preživi brez nje. Film o drugi pomembni postranski reči, najbolj pomembna postranska reč je baje fuzbal. In vendar ti film da kar misliti.
Zamisel se je posvetila čudaškemu študentu, piflarju, ki si je želel postati član ekskluzivnega kluba, njegovi punci se je to zdelo odbito, zdelo se ji je, da on misli, da ni dovolj dobra za elito in po prepirčku ga je pustila. Njemu, računalničarju, sine ideja, kako bi se ji maščeval. Priskrbi si sezname študentov, preoblikuje obstoječo stran in po vesoljnem harvardskem omrežju razpošlje obvestilo, da je ta pa ta (njegova punca) prasica. Zadeva je učinkovala, pot je bila odprta, začelo se je razdelovanje ideje o študentskem omrežju, kjer bi bil vsakdo, predvsem vsaka bejba, predstavljen s fotografijo, podatki; kjer bi lahko vsak maščevalno zdravil svoje komplekse in jih razglašal urbi et orbi. Študentsko občestvo je dobilo novo zabavo. Piflar, 'nerd', dobiva idejo za idejo in jo  deloholično uresničuje. Pridobi si prijatelje, sodelavce, FB se dograjuje in širi. Ta osredotočenost na razvijanje proizvoda je osupljiva. Ni pomislekov o banalnosti, ki sem jih izrekel prej, ne, mulc je ves v programiranju in izboljševanju formularčka. Višji smotri, vrednote, smisel, širši razgledi, svet - fuck off. Samo formularček je važen: da bo slikca, da se bo dalo naložiti več slikc, da boš lahko kliknil onega v Hong Kongu... Da boš lahko napisal 'she is a bitch' ali pa 'Anita, jest ne morm lajkat tvoje slike, a morm bit tvoj prjatu tuki na Fb?' ali pa skrivno sporočilo svoji ljubi.
Potem se začne biznis, pridobivanje sponzorjev, investitorjev. Rast. Selitev iz NY v Kalifornijo. Tu ni sentimentalnosti. Če prijatelj zamoči, ni več prijatelj, njegov delež je le še 0,03%. 'Ukradel nama je idejo', se pritožujeta konkurenta. 'Fuck off', ju nažene dekan, 'na Harvardu si izmislimo novo idejo, nov projekt'. In fact: kaj je ideja, če je ne razviješ in fanatično realiziraš. FB osvoji svet. Cukerberg je težak deset milijard. Formularček, ki ga izpolnjuje ves svet in brez njega ne more živeti. What a world!