NA MORJU 2025 (2)

13. 7. nedelja
Ponoči mi je piskalo v pljučih in sklenil sem, da ne grem plavat. Opravil sem pohod okrog našega dela kampa. Morje je bilo precej valovito in kopalcev ni bilo, tako da se mi ni bilo težko odpovedati plavanju, Po zajtrku sem vzel lekadol. A baje voda ni bila hladna, plavanje pa naporno zaradi valov. Kakor koli, sledi nedelja počitka in branja. Čutim pa, da bo spet toplo, če že ne vroče.

Z zavistjo berem Ahčanov Skalpel. Zavidam zdravniku-kirurgu njegov človekoljubni poklic, zavidam človeku neznansko različne življenjske izkušnje na vseh področjih, od jadranja in ribolova do potovanj in predavanj na tujih univerzah, in zavidam piscu njegovo razgledanost, poglobljeno razmišljanje in natančno in lepo ubesedovanje. Ni da ni. Kar preveč. Superman. No, tale zadnja, cinična, je zgolj izraz mojega občutka manjvrednosti spričo vsestranskosti in popolnosti. Je pa res, da je svojo mladost preživel v drugih časih, časih več možnosti. Pomislim, da bi se tudi jaz lahko odločil za medicino, za kirurgijo. Mama mi je rada kazala, kako je znotraj narejena kura, kje nastanejo jajčeca. A ob tem mi ni prišlo na misel, da bi sam prijel nožek in trančiral kuro. Vse skupaj mi je bilo malo gnusno in odvratno. Tudi mesarja nisem občudoval, ko je izrezoval kost ali rezal zrezke, čeprav sem ga z zanimanjem opazoval. Najbrž sem imel to sliko pred očmi, ko sem zavrnil medicino. Poleg debelih učbenikov, seveda. Zdaj imam, kar imam. Moje človekoljubje je seglo do tod, da sem invalidni punci, ki ji statistika ni šla v glavo, malo priredil izpitne zahteve. Dobro zanjo, slabo za človeštvo.

Ura bo 12. Nič drugega nisem opravil. Popoldne bom dremal. Naj bo, nedelja je. Nekaj sem postoril okrog kuhinje, pa sem spet sedel k računalniku. 

Berem Delo. Vidim, da moram v otročje preprostem jeziku izraziti svoje stališče, saj ga tisti, ki naj bi skrbeli za jasnost sporočanja, zapletajo v dolgovezne članke in vzvišeno moraliziranje. Ta se zavzema, da bi orožje prekovali v lemeže, oni da naj bi izstopili iz obrambne zveze, ker ji baje načeljuje razkrajajoča se demokracija s samovšečnim avtokratom. Kar naj, bomo mogoče s kovanjem lemežev oživili Unior v Zrečah. Na živce mi gre to vzvišeno moralistično abstraktno mirovništvo. Kot da tisti, ki menimo, da je prav, da je država oborožena, nimamo rajši miru kot vojne. Kot da se ne zavzemamo za obnovitev in utrditev mednarodnih mirovnih institucij. Kot da smo bojaželjni in krvoločni. Kot da imamo delnice v orožarski industriji in trgovini. Leporečniški »mirovniki« se ne vprašajo, zakaj so partizani tvegali življenja, da so si goloroki priborili puške. Zakaj so teritorialci zgrabili za puške? Zakaj se Ukrajinci branijo z orožjem, namesto da bi se uklonili ruskemu samodržcu in samo orali svoj plodni černozjom - zanj? Naposlušali smo se refrena o dobičkih ameriške orožarske industrije, kot da jih ruska nima. O zahodnem imperializmu, kot da Rusija ne skuša obvladovati Bližnjega vzhoda in širiti vpliva na Balkanu v Afriki in drugod, da načrta obnovitve Sovjetske zveze ne omenim. Vstopili smo v pakt in sprejeli zaveze, ki jih nismo izpolnili. Zdaj se je pa ta pakt menda tako spremenil, da zaveze ne veljajo več in da je bolje izstopiti iz njega. Tudi mi smo, kot Judje, blagoslovljen narod, od butalskega boga.

Pooblačilo se je. Od časa do časa se silijo kaplje.

14. 7. ponedeljek
Naredil se je idealen dan. Vstala sva ob pol osmih po dolgem spancu, prekinjanem z odhodi na stran. Devet ur. Če mi ne bi v široki in udobni postelji z dvema odejama sončni žarek silil v oči, bi še poležal. Čeprav nisem nameraval v hladno vodo, da ne bi še podaljševal piskanja v pljučih, sem po obhodu kampa vendarle zaplaval in odplaval običajno ruto. Ne vem, koliko je to, mogoče 300, mogoče 500 m. Dovolj. Voda ni bila izrazito mrzla. Imel sem še srečo, da mi ni nihče ukradel tople vode pod tušem. V ceveh tuša se namreč voda pod sončnimi žarki segreje, in če se pred tabo nihče ne tušira, te pod tušem poboža topla voda, kar neznansko prija. Zato me vedno ujezi, kadar vidim, da kdo leze iz vode pred mano, ker vem, da mi bo ukradel toplo vodo iz tuša. Ljudje so v glavnem samo motnja.

Ko sem se otiral z brisačo, je prišel na plažo par, Nemca ali Italijana, ona kot živ okostnjak pa še z naprej pomaknjeno spodnjo habsburško čeljustjo. Pomislil sem, da bi bila idealen model za učenje risanja figure, saj se ji je poznala sleherna koščica ramenskega obroča in trupa sploh. H. se je je malo zatem ustrašila v vodi. Mislila je, da ji nasproti plava sama Matilda. V naslednjih dneh sva ta par srečevala na jutranjih pohodih okrog kampa. Zanjo bi bilo bolje, ko bi ležala v senci in jedla.

Pripravil sem zajtrk, to je, skuhal kavo in čaj in narezal kruh, pripravil mizo. Takoj po zajtrku sem odhitel v trgovino, da bi še dobil ta čudoviti črni kruh s semeni, ki ga hitro razgrabijo. Pri blagajni je bil jugovzhodni Azijec, vrag si ga vedi ali Tajec, indonezijec, Malezijec, Bangladešan, pač en temen, kar močan fant, ki se ni trudil biti prijazen in mu je bilo skeniranje kod očitno zelo odveč. Pokazal mi je na ekrančku 11.85 € in dal sem mu 12 in rekel ok. Ko sem basal kruh v nahrbtnik, je na tekočem traku odkril še steklenico kefirja, ki jo je pozabil računati in mi pokazal še 1.80 €. Računa mi ni dal nobenega. Bez veze. Potem sem ugotovil, da je krompir z njive v trgovini 1 € kg, pri zelenjadarju na vogalu v kampu pa 2 €. Temu se reče čuječnost, zaznavanje majhnih razlik. Češnje so pri njem 12 €. O, to je pa drago, sem rekel prijaznemu prodajalcu, fantu, ki me pozna iz prejšnjih let. Pa baš zbog toga vam i nisam rekao za črešnje. Pozna mojo kupno moč. Kupil sem slive po 3 €. Rad kupim tako, kar se je po grižljajih, slive, grozdje. K res ta pravi breskvi se moraš pripraviti že s slinčkom, da o lubenici ne govorim.

Potem sem bral Nedelo. Zanimiv pogovor z oblikovalcem Tomatom Koširjem. Najprej sem misli, da gre za tiskarkega škrata in je mož v resnici Tomo. Ne, Tomato je. Naslovnice, ki jih oblikuje, objavljajo tuji časopisi, Guardian, Politico, Internazionale. Članek bom shranil za Larjo. Slike so res duhovite, zelo preproste, ekonomične: dve v križ položeni ogoreli vžigalici – ob požaru v Notre Dame; Trumpova rdeča kapa, posneta od zadaj, da se vidi polkrožna zadnja odprtina pregrajena z bodečo žico – o Trumpovem urejnju migracij. Umetnik. Življenjska zgodba pa tragična: oba starša je izgubil že kot otrok, mamo po duševni bolezni, ohranil pa je 241 avtomobilčkov, letal in drugih vozil, ki mu jih je na stružnici oblikoval oče-delavec, ki ni nihče prepoznal in izkoristil njegove nadarjenosti. Zato je Tomato sam pri sedmih letih sklenil, da bo nekaj naredil iz sebe. In je.

Zanimiv je tudi pogovor z obramboslovcem Grošljem in s političnim analitikom Lovcem o obrambnih izdatkih nevtralnih držav in držav v Natu. V glavnem pri nas nasprotniki povečanja odstotka za vojsko dvigujejo paniko predvsem zaradi populističnega pridobivanja glasov. V Natu obljubljene številke so politična obljuba, ne zaveza, ki bi ji sledile sankcije, in vsi jih utemeljijo z ustvarjalnim računovodstvom. 

Po večerji (ostanki od včeraj in danes) sva šla na sladoled z namenom, da nazaj grede ob poti ugotoviva, kaj piše na tisti tabli, ki naznanja, da se tam prodajajo ribe. Kdaj? Vzela sva mangov in čokoladni sladoled, se sprehodila ob obali do klopce, kjer sva sedela ob prvem obisku kampa, spominsko posedela na njej in gledala sonce, ki se je pomikalo v zaton. Nato sva postala ob dveh fantičih, ki sta družno igrala vsak na svojo harmoniko. Nisva si mogla kaj, pa sva vrgla v nastavljeni klobuk drobiž, ki sem ga imel v žepku denarnice. Na info-tabli sva prebrala, da je bila danes najvišja temperatura zraka 25, vode pa 22 stopinj. Ko sva prišla do table, zaradi katere sva šla na sprehod, sva na njej prebrala, da na tistem mestu prodajajo ribe vsak dan od 11h do 12h. Torej jutri bom/bova (?) tam ob 11h. Nato je H. na štantu kupila šild za 10 €, ker se ji je stari celuloidni zlomil. Zdaj pa pravi, da ga ne bo imela za plavanje.

16. 7. sreda
Včeraj je bil lep, sončen dan. Vse je potekalo po dnevnem redu. Čas ob računalniku sem posvetil urejanju bloga. Nimam dobrega pregleda čez porabo v mobilnem omrežju. Zvečer sem odplaval cel krog, z lahkoto. Ni bilo izrazitih valov. Ponoči je deževalo. 

Ko sva danes okoli pol osmih vstala, je bilo oblačno, sem in tja kakšna kaplja. Padla je odločitev, da je dan kot nalašč za v trgovino. Plodine. Bilo bi zanimivo opisati mikro premike z vozičkom in komande, pregledovanje polic, vračanje, izogibanje. Vse skupaj je zame v vlogi voznika vozička precej mučno, kajti voziček mora stati vedno tik za njeno ritjo, da ni treba narediti niti koraka do njega. Pač. Kupila sva krompir itd. Med drugim istarsko slanino za jutranji ham-and-eggs. Sa tartufima, kar sva ugotovila doma. Najbrž je bila zato dražja. Po oceni kuharice neprimerna za njen namen. Poleg s čebulo zmešanega jajca je bila na krožniku neka temno rjava hrustljava krpica, precej slana. Pomivanja pa spet več kot običajno.

NA MORJU 2025 (1)

Na svetu se dogajajo vojne in druge strahote. Človekoljubi pozivajo k miru, k ustavitvi grozodejstev, k solidarnosti in sodelovanju pri teh prizadevanjih. Je pošteno, da si v takem človek privošči uživanje ob morju, meni nič tebi nič? Navsezadnje: je pošteno, da doma na ekranu gledaš morijo in ob tem mirno srkaš pivo? Kako rešiti svojo dušo v tem precepu? Sam pri sebi si rečem: dober namen imaš, za mir si, proti vojni in moritvi. Navaden državljan male države si; storil si vse, kar je v tvoji moči, da si ta svoj namen izrazil na načine, ki so ti na voljo: podpisal si peticijo, napisal pismo bralca v časopis, podprl na volitvah stranko, ki zagovarja te vrednote. Ni pa nikjer zapisano, da moraš zajahati blazino in odpluti v Gazo, ter prebiti blokado. Torej, kot po navadi, julij je čas za na morje brez pretirano slabih občutkov. Če bo treba, bomo pa bežali, saj nismo oboroženi, da bi se uprli. Ali pač?

6. 7. nedelja
Prvič po mnogih letih, kar hodiva kampirat, sva doživela, da sva prišla na postavljeno in urejeno. Ena najinih mladih družinic je prišla sem tri dni pred nama in postavila prikolico in vse okoli, tako kot mora biti. Hvala Poloni, Boštjanu in Larji. V soboto sva se vselila, danes je prvi sproščeni počitniški dan.

V prikolici imam pravo razkošje: pisalno mizo, ki je sicer namenjena obema, a vem, da jo bom pretežno zasedal jaz. Kot običajno sem s seboj prinesel kartonsko škatlo s knjigami, pisalnimi in risalnimi pripomočki. Revije sem strpal v torbo z notesnikom. Tako ni bojazni, da bi se dolgočasil.

S seboj sem med drugim vzel Herodotove Zgodbe. Po sledovih svinčnika sem ugotovil, da sem jih nekoč že doma do konca prebral, a si bolj malo zapomnil. Samo to vem, da so se že v tistem davnem času ljudstva kar naprej vojskovala, iskala zaveznikov in se združevala v obrambno-napadalne pakte. Tako v vojni kot v miru pa so ljudje počeli različna grozodejstva, taka, da je težko verjeti, da je bilo to res. Če je bil mogotec jezen na soseda, ga je povabil na večerjo in mu okusno pripravljenega postregel njegovega sina. Človek se ni spremenil. A Herodot ne laže, morda prenese kakšno legendo ali govorico, kar tudi pove, a sam od sebe se trudi pisati po resnici, čeprav so njegova razmišljanja in sklepi včasih čudni in v nasprotju s sedanjimi spoznanji.

Njegove Zgodbe niso lahko branje, če skušaš slediti dogajanju, povezovati in si ga kolikor toliko zapomniti. Številna nenavadna imena ljudi, krajev, rodovniki ipd. Teh zgodb ni mogoče brati z razumevanjem in slediti rdeči niti, če si ne beležiš imen in njihovih zvez in rodovnikov; in če nimaš pred seboj vsaj tistega zemljevida na notranji strani platnic Sovretovih Starih Grkov ali obširnejšega zemljevida starega sveta. Doma sem bil začel pisati skrajšano verzijo, pa sem nehal, ker se je izrodilo v prepisovanje Sovreta, tako da bi si bilo treba izmisliti kak drug sistem, morda povzetke kot uvode v posamezna poglavja. Zdaj sem branje opustil. Morda se zadeve ponovno lotim v dolgih zimskih večerih. Me pa vleče: rad bi v glavi obdržal jasno celovito sliko dogajanj, namesto vtisa o kaotični množici imen in prizorišč.

Prebral sem intervju z Mojco Mavec (TV Čez planke) v Nedelu. Njen primer večne popotnice bi bilo zanimivo primerjati z de Bottonovimi nazori v Umetnosti potovanja, ki sem jo prebiral, a ne prebral, pred odhodom na morje. V Nedelu sem prebral odgovore sedmih modrih Slovencev na vprašanje o pomenu počitniškega dela za mladino, se spomnil na svoje počitniške zaposlitve. Nedvomno je počitniško delo dijakov in študentov koristno z vidika pridobivanja življenjskih izkušenj v delovnem okolju. Spominjam se sošolke, ki je povedala, da se je od delavk v tovarni, kjer je bila na praksi, naučila vse o seksu, vključno z vsemi kvantami in psovkami. Če bi članek o skupini OHO prebral prej, bi ga povezal z uvodom v del moje disertacije, knjigo, ki jo pripravlja Vesna Leskošek, Od Rakitne do Ploščadi. Socialno terapevtske kolonije so se dogajale v istem času, kot je delovala skupina OHO, in nekaj njihove ideologije se je prijelo tudi naših vzgojiteljev-prostovoljcev. Kaj je pravzaprav bistvo njihovega prizadevanja, mimo tega, da so se posmehovali uradni ideologiji in uprizorili Triglav s človeškimi glavami, ne vem.

Ne moreš samo brati. Treba je bilo v trgovino po kruh; zapičil sem nekaj malih količkov, da sem pritrdil »arafata« (kako nizko je padel spomin na palestinskega vodjo). Pravi mikrokirurški poseg pa je bilo šivanje zadrge na predprostoru. Hvala pokojni mami, ki me je naučila sukati šivanko.

Premestiti sem moral napeljavo vode in elektrike na drug oskrbovalni steber, kjer je bil še prostor, ker so se na dosedanjega priključili novi nemški prišleki. Prišel je F., ki nama je lani in predlani pomagal postaviti baldahin - računalničar iz Solingena, ki mu je pozimi umrla žena, pa se je sam vrnil na kraj, kjer sta preživljala zadnja poletja.

Na jugozahodni strani je prikolica tržaške slovenske družine. Prišli so čez vikend. Prisrčno smo se pozdravili; dolgo se že družimo in kar nekaj poti po slovenskem »zamejstvu« smo prehodili skupaj.

7. 7. ponedeljek
Ponoči je bila ploha, dopoldne še tudi v presledkih dežuje. Nobene škode. Odpeljala sva se v Poreč v Camping-shop po mrežico zoper insekte, ker se je strgala mrežica na strešnem oknu. Nimajo. Iskala sva ležalnik, ker je na starem grobo tkana plastična prevleka delno strgana in se telo preveč ugreza, da se okorno in šibko staro telo komaj dvigne iz njega. Poleg tega so vijaki zviti. Nisva dobila nič primernega. Dobil sem tesnila za vodovodne priključke. Ko sem potem vložil tesnilo, ni bilo nič bolje, voda je curila mimo. Potem sem preklopil na en še prosti priključek in delovalo je, kot mora. Čez nekaj časa sem našel cev izključeno, na tleh. Nekdo mi jo je meni nič tebi nič brez opozorila izključil, ker sem mu zasedel pipo s pitno vodo. Premestil sem cev na edini preostali priključek, kjer pa pušča. Sosedov, s katerimi si delimo ta steber z električnimi in vodovodnimi priključki, še ni. Imata pa vse postavljeno. Upam, da ne bo kaj puščalo in delalo luže. Te so zoprne, ker se ob njih zadržujejo komarji. Na srečo me še ni še našel noben komar. Ni panike.

Bila sva v treh trgovinah, prinesla hrane, sadja, zelenjave, mesa, pozabila poper, jaz sem pa pozabil iti po en vijak, po katerega bi moral prav v center Poreča. Še dobro, da sem pozabil. Potem sem pometal iglice, veliko količino, da je bilo pri poznem zajtrku kolikor toliko čisto okoli mize. Zdaj se bo kuhalo. Proti večeru pohod ob zunanji ograji kampa, 5,4 km.

8. 7. torek
Ponoči je deževalo, dopoldne občasni kratki nalivi. Ohladilo se je, oblekli smo se. Sosed, Tržačan G., naju je prišel pozdravit. Prijeten fant, tako lepo govori slovensko s tržaškim naglasom. Začel je študirati fiziko na tržaški uni, po prvem letniku pa presedlal na programiranje umetne inteligence. Poročala sva mu o Larji, s katero se je igral tu, ko sta bila še predšolska in sta krmila veverice. Tudi zdaj ima zanje orehe s seboj. Tudi on je imel težave z disleksijo, a so z zgodnjim »ukrepanjem proti«, spravili zadevo na skoraj popolno normalo. Njegova teta je logopedinja. Hvala Bogu, da nima tudi diskalkulije; tega mu tudi AI ne popravi. Potem se je prišla poslovit tudi njegova babica, ki je pri 82 videti prav mladostna. Malo se je poredila, kar ji paše. Občudovala sva jo, kako elegantno in z okusom se je opravila. 

Potem smo iskali nožek za lupljenje. Ko smo preiskali vse predale in kotičke, kjer bi lahko bil, in sem bil poslan še k umivalniku posode pri oddaljenih sanitarijah, kjer bi ga bil lahko pozabil, smo ga našli v smeteh, kamor ga je nekdo (le kdo?) odvrgel hkrati z olupki v rdeči plastični skodeli. Ne spomnim se, da bi jaz danes ali včeraj kaj lupil. Še pred tem sem bil poslan dotočit pitno vodo v dve delno izpraznjeni steklenici, v eni je voda za kuhanje, v drugi za pitje. To je moje opravilo in nihče drug ga ne sme izvesti. Medtem sem opazil, da priključek vodovodne cevi ne pušča (več), kar me veseli.

Berem Mazzinijevo Izbrisano. Kakšno svinjarijo so zakuhali »osamosvojitelji«! Vedel sem, a pisatelj vse približa, vse birokratske absurde in trpljenje nič krive mlade ženske, ki jo melje kolesje nacionalizma.

Popoldne se je zjasnilo, postalo je toplo, proti večeru pa spet pooblačilo in shladilo. Nič nisva šla v morje, tudi hodit ne. Zjutraj sva izmerila 2,5 km. Kaže, da je to običajni jutranji pensum. Večerja: grah v solati, kruh z marmelado, »studentenfutter« - indijski oreščki in brusnice. Vodovodni ventil ne pušča, obe steklenici sta polni sveže vode, obe kanti polni vode. Elektrika dela. Trenutno je vse v redu.

9. 7. sreda
Mraaaazzz. Ob sedmih se odmajem od prikolice proti stranišču, zagledam F., ki se mi reži. On v belo modrih kratkih hlačah, majici, s torbico čez rame, pripravljen za pohod. Nato hitim po kruh. Trgovina se odpre ob pol osmih, manjka še nekaj minut. Ko vstopim, v trgovini ni še nikogar. Police so založene s svežim kruhom. Medtem ko izbiram, se za mano nabere vrsta možakov, ki vsi čakajo, da se bodo zgnetli v ozkem prostoru, namenjenem policam s kruhom. Opravim, tudi pri blagajni je že vrsta.

Sledi pometanje iglic pred predprostorom in pod arafatom, ki se mu zdaj reče »outwell«. Nato zajtrk. Kruh, ki sem ga prinesel – črn s semeni in štiri bige – je v redu, brez pripomb. Potem malo nosim na mizo jaz, malo H. Seveda je treba najprej pojesti stari kruh, beli, kupljen predvčerajšnjim v Plodinah; trd je kot kamen, komaj narežem tri kose, pomaga, opozarja, naj pazim na prste. Vzamem zdravila, tudi lekadol. Hoče me boleti desno uho, ki nanj itak slabše slišim, a tudi na levega ne čisto dobro. Sledi čiščenje najinega prenosnega veceja, baje je poln: odpeti, naložiti na »voziček«, peljati do stranišča v poseben za to opremljen prostorček. V starosti je tak wc nepogrešljiv. Ko peljem posodo ven, opazim na stezi Gunnbritt, staro znanko iz kampa, profesorico geografije. Same ženske treh generacij so se pravkar pripeljale z velikim avtodomom, šofira babica. Ded, ki je bil z njimi, je pred nekaj leti umrl. Parkirajo tik nasproti sanitarij, že od nekdaj, ker je gospod moral pogosto na stranišče, si mislim. Sami stalni gostje povsod okoli.

Pregled spletnih novic. Zdaj bom nadaljeval branje Izbrisane. Je dobro napisano, vleče. Mogoče bi se pisatelj lahko izognil kakšni brci v jajca.

10. 7. četrtek
Sinoči sva šla plavat v nemirno morje, ona, ki tudi doma redno plava, preplava tu vsakokrat deset dolžin našega s plavajočo plutovinasto ograjo omejenega akvatorija, jaz eno počez in nazaj. Vse skupaj je vendarle  trajalo. Potem sva pojedla ostanek rezancev z drobtinami in marmelado in šla na pohod čez Lanterno. Je udobneje po asfaltu mimo plaž in restavracij kot na južno stran zunaj kampa po zvoženih kolovozih in makadamu do morja, potem pa čez kamp. Več kot 5 km. Vrnila sva se pred pol deseto. Ponoči je bil mraz, kljub trojni odeji, me je zeblo v roke, ker sem imel samo majico s kratkimi rokavi. Šele zjutraj okoli šestih sem oblekel trenirko in legel nazaj, spal do pol devetih.

Naredil se je idealen dan: ravno prav toplo, da sonce ogreje, voda pa ohladi, rahla sapica. Odplaval sem cel krog ob ograji.

Poslovil se je nemški par, stalna gosta, srednjih let, ona še črna (no ja) on siv. Zelo prijazna. Njo sva imela za Hrvatico, ki se je bodisi izselila bodisi rodila v Nemčiji hrvaškim staršem. Izrezan balkanski, recimo liški ali dalmatinski obraz, črni lasje, kot Jovanka. Pozdravljala je hrvaško z »dobro jutro« in »dobro veče«. Zdaj je povedala, da ni Hrvatica, da njeni starši niso bili Jugoslovani. Je Nemka, rojena v Nemčiji, imela pa je v Nemčiji prijateljico, Srbkinjo, in z njo je preživela 4 mesece v Beogradu in se naučila »dobro jutro«. Sicer pa, je rekla, je vse to, rod, narodnost, brez veze. Štirideset let je od takrat. Strinjala sva se. Vseeno me ne bo farbala: Jugoslovanka je, pa če se še tako trudi to zanikati. Lice ne laže.

Kaj danes? Ja, včeraj sem na dušek prebral Avgusta se vidiva. Kupil sem jo v Svetu knjige, ker je bila poceni, za četrtletno obveznost. Tale Marquez je pisatelj, svaka mu čast. Do risanja mi še ni. Bom vzel v roke Skalpel od Ahčana; se že dolgo paca in ga moram prebrati.

11. 7. petek
Ponoči hladno, spal neprekinjeno do sedmih. Pohod, 2,5 km. Od plaže do tu je 500 m, torej prehodiva samo gor in dol najmanj 2 km na dan. Bilo je prehladno, da bi naju mikalo morje. Ko sva prišla do plaže, je H. zakolebala, morje je bilo »šajba«, a ker meni ni bilo do plavanja, se mu je tudi ona odpovedala. Zajtrk. Ta črni kruh s semeni je zlata vreden, mehak, okusen, hrustljav. Potem sem se ukvarjal z namestitvijo interneta. Že drugi dan ne deluje. »Tega spletnega mesta ni mogoče doseči«. Doma mi je sin vse razložil, a stara pamet ne vsrka. Šel sem v recepcijo, pokazal mobi in rekel, da imam povezavo preko mobija. Osobna točka. Možak, ki je tam zato, da pomaga pri tovrstnih zapletih, je rekel, da imam gotovo zvezo preko »vašega«, to je slovenskega, wi-fi, in da moram preklopiti na wi-fi guest-valamar. Rečeno storjeno, google je oživel. V prikolici vključim še enkrat. Ne deluje. Pokličem Mareta. Mobilno omrežje in wi-fi nimata nič skupnega. Pojdi v določanje osebne mobilne točke, vključi mobilno točko in poglej, če sta dve črtici, ki kažeta gor in dol vključeni. Z gumbom s tema črticama se vključiš v mobilno omrežje. Pogledam: črtici nista vključeni. Vključim. Deluje. Hvala Mare. Rešitelj. Dopoldne rešeno. Grem v morje. Preplavam en krog, pred tem H. deset dolžin. Kosilo. Medtem ko ona kuha ričet, berem Ahčana. In še po tem, do zdaj.

12. 7. Sobota
Spal sem dobro. V postelji je bilo toplo, zunaj pa ne. Oba sva spala do osmih. Je hladno a znosno. Pohod, plavanje, po kruh, zajtrk. Ko sem kupil kruh, sem zavil še v prodajalnico časopisov. Na stojalu sem videl Delo in Nedelo. Vzel sem oboje in položil pred prodajalca. Za mano pride možak, vpraša za Delo. Nema više. Zadnjega sem vzel jaz, se obrnem k možu. Lahko pridete ponj, ko ga preberem, tamle zgoraj sem… Ni treba, saj ni zame, jaz preberem na spletu, je za prijatelja, invalida, doda odhajajoč med vrati. Bog pomagaj. Toliko, da mi je pustil slab občutek, da sem prikrajšal invalida. Klinc ga gleda. Zadnjič sem prišel prepozno in tudi jaz nisem dobil časopisa. Prejšnja leta hrvaška pošta tukaj ni dostavljala Dela naročnikom. Okrog tega sem imel kar nekaj neprijetnih pogovorov. Zato zdaj za en mesec odpovem Delo in kupim samo sobotno in nedeljsko. A kaže, da spet dostavijo premalo izvodov. Kdo bi se matral s prodajo!

Bogata zaloga branja. Prelistal sem Delo in Sobotno prilogo in prebral najprej večstranski članek Tineta Hribarja Tridelnost spravne slovesnosti v Rogu (ob njeni obletnici; bila je 2. julija 1990). Tridelnost pomeni, da so bili prisotni in imeli govore: nadškof Šuštar (Cerkev), predsednik Kučan (Država) in pisatelj Jančar (Kultura). Jančar bi moral biti drugi po vrsti, ker je kultura pred politiko po Hribarjevi hierarhiji, a so v zadnjem trenutku neznano zakaj spremenili vrstni red. To ni bistveno. Tridelnost poudarja H. zato, ker danes cerkvenjaki in domobranska zaveza nočejo nič več slišati o spravi med živimi. Radi bi poračunavali. Za njih je bila ta slovesnost samo maša za mrtve, črna maša. V nadaljevanju H. opiše, kdo sestavlja ta tabor oz. kdo so protagonisti poračunavanja, pred vsemi kardinal Rode. Omenja tudi duhovnike, ki niso v tem taboru. Zame je bilo novo, da je poleg Kučana tudi Dolanc pomagal preprečiti aretacijo Hribarjevih, Bučarja in drugih po jugoslovanskih oblasteh. Domobranski časopis Nova zaveza, ki izhaja vse od osamosvojitve dalje, v vsaki številki opisuje »komunistične zločine«, belogardističnih in domobranskih pa ne. – Nekaterih podatkov, ki jih navaja H., nisem poznal, a zame je stvar zaključena. Napisal sem bil prispevek za posvetovanje SAZU o spravi, je objavljen; povedal sem svoje mnenje in s tem je zame stvar končana.

Drugi članek čez celo stran redne dnevne številke Dela je Rizmanov Biti ali ne biti v Natu. Iz številnih virov navaja komentarje in ocene Trumpa in njegove avtokratske politike, na koncu pa se ob vprašanju, kaj naj stori Slovenija, izvije z nedoločnim namigom, da naj upošteva, da se je Nato spremenil, kar naj bi pomenilo, da ni več tisti, v katerega smo se včlanili, ergo se lahko odčlanimo. S tem se ne strinjam, a imam počitnice in se ne bom pričkal. Zadostuje utemeljeno nasprotno stališče nekdanjega veleposlanika Cerarja v Sobotni prilogi, Je za Slovenijo Nato res predrag?

Sicer pa je sobota dan, ko se gostje menjajo. Kolikor sem videl, jih je na našem koncu nekaj odšlo, že včeraj se je blizu nas instaliral nekdo, niti ne vem ali Slovenec ali Avstrijec s kolesom in šotorom. Na tisti parceli je bil prejšnja leta kranjski par. Malo pred dopustom so njej ugotovili limfom. Telefonirala je H., da je v bolnici in jih ne bo.

Presenečenja na Cresu (4. dan): Tu nej neč

Zadnji dan smo po zajtrku naložili kufre in se odpeljali - ne proti Porozini in na trajekt - ampak v nasprotno smer proti Pogani; tam spodaj naj bi bil zaliv s tem imenom. Mi smo se ustavili ob ruševinah starodavne gotske cerkvice sv. Vida. Stojijo še vsi štirje zidovi in apsida, strehe pa ni več. Zid v apsidi je ves zglajen, da se kar sveti, ker se tam ob dežju stiskajo ovce. Zdaj je bila še bolj privlačen motiv za fotografijo, kot spomladi, saj so povsod okrog nje oranžno-rumenkaste zvezdice osatov.

 

To je prva obiska vredna znamenitost. Druga je kal, ob katerem so se napajale ovce petero različnih lastnikov. Da se ne bi ovce mešale med sabo in da bi ovce vsakega lastnika imele dostop do svojega dela obrežja, so med posameznimi odseki zgradili suhe kamnite zidove. Vse to smo si ogledali in se malo sprehodili okoli.

 

Nazaj proti avtobusu sem se vračal skupaj z možakom, s katerim sva modrovala že tudi spomladi. Tam mimo teče po površju črna, plastična vodovodna cev. O tem sva se bila pomenkovala. Zdelo se je, kot da gre za deja vu, občutek, da sem to že enkrat doživel: na istem mestu, z istim človekom sva se pogovarjala o isti reči, skoraj da z istimi besedami. Ni bil deja vu; bil je pravi spomin na povsem resničen, skoraj enak pogovor na spomladanskem izletu. Vodovodna cev je speljana kar po površju, ker tu voda pozimi ne zmrzne. S tem se prihrani tričetrt sredstev za izgradnjo vodovoda, je dejal moj sogovornik, saj je kopanje jarka najdražje opravilo pri napeljavi vode.

Ja, sem dejal, kar dobro so uredili ta otok. Zastavili so si jasen cilj razviti turizem in temu so podredili vse ostalo.

Tu nej neč, je pribil moj Notranjec.

Osupnil sem, a nisem nič rekel, sam pri sebi sem si pa mislil: Lej ga Krajnca fovšljivega, ki ne bi priznal Hrovatu, da je kaj dobro naredil. Povsod po otoku so napeljali elektriko in vodo. Vse količkaj pomembne ceste so asfaltirali; do vsake vukozbičine je asfalt. Vse znamenitosti so zaznamovali, uredili muzeje. Povsod dobiš sobo, apartman. Vse živi za turizem. A to ni nič?

Nazajgrede smo se ustavili ob kažipotu do vasi s skrivnostnim imenom Filozići, simpatičnim imenom, ki ga v duhu takoj spremenim v Filozofići. Po asfaltirani cesti se sprehodimo skozi starodavni hrastov gozd. Ob poti so trhla debla starih hrastov z umetnikovo roko spremenjena v pravljična bitja, škrate in druge gozdne prikazni. Tam spodaj zagledamo precej široko in dolgo povsem zeleno trato brez kamenja, nenavadno za ta otok; na njenem delu opazimo gole za mali nogomet. Srečamo mlado mamico, ki v vozičku sprehaja svoj naraščaj. "Koliko je još do sela", jo vprašamo. "Sorry, don't understand." Kasneje preberem, da je v vasi umetniška kolonija. To je zadnja vas pred gozdnato, naravi prepuščeno Tramuntano. Kako lepo bi bilo tu, v tem miru sredi narave, prebiti dalj časa.

 

 

Na vožnji domov sem se spomnil domačina, ki nas je prestregel v Belem. Pozdravil sem ga in priznavajoče pokimal: Dobro ste to uredili. On je pa odvrnil: Da, lake pare, laže se živi, ali koliko dugo će. In mlelo mi je naprej. Ljudje se odseljujejo. Preostali se ukvarjajo s turizmom. Obdelovalne zemlje tako ali tako ni dosti, a še ta ni povsod obdelana. Število ovac upada. Stare poljedelske in ovčjerejske veščine se ne prenašajo več iz roda v rod. Vse manj je ljudi, ki znajo kaj narediti. Če ne bo ovac, bodo izginili jastrebi; ne bo volne za prejo in polst. Muzeji bojo ostali. Lepo urejeni, najsodobneje opremljeni z avdiovizualnimi pripomočki. Tisto volno bojo prinesli iz Zagreba.

Ostali bojo krš, morje in sonce.

Obiskovalcu bojo kar v hotelu ponudili očala za virtualno resničnost, da si bo lahko vse to ogledal kar v hotelskem naslanjaču.

Tu rejs nej neč.

Presenečenja na Cresu (3. dan): Slovenec tak in drugačen

V nedeljo smo malo poležali, za tolažbo, ker smo morali v soboto vstati zgodaj (ja, zato sva zamudila!). Potem sva se pridružila skupini, ki se je brezkompromisno zavzela za to, da upraviči namen izleta, ki naj bi bil pohod. Naprej na Lubenice! Lube-niiii-ce! Tudi te se potegujejo za lube-zenski izvor. Love-nice. So jim pa Rimljani rekli Hibernicia, temu imenu pa bi bolj pristajale Zimovice. Naj bo kakor koli, to je najvišje naselje na otoku (378 m) in pozimi gotovo najhladnejše, saj, kadar piha burja, pade temperatura tudi do minus 30, če sem prav slišal. Tudi ni zime brez snega. A? Na lipom Jadranu! To ni oviralo ljudi, da ne bi tam prebivali že nepretrgoma štiri tisoč let in da ne bi bilo to naselje za časa Rimljanov in v srednjem veku pomembno, z zidom ograjeno, utrjeno mestno središče. Zdaj čez zimo živita tam dva homo sapiensa, samec in samica, a ne skupaj. To je za Kranjca, ki gre na toplo morje, kar presenetljiv podatek.

Počasi, presenečenj je še več. Mimo razgledne točke, ob kateri je kamen, v katerega so Rimljani vklesali spodbudni napis CARPE DIEM, smo se z avtobusom zategnili do vasice Zbičina, kjer smo se ustavili ob kapeli (svetnika si nisem zapomnil), na kateri je spominska plošča, na kateri piše, da so jo zgradili vaščani leta 1912 za časa papeža Pija X, cesarja Franca Jožefa in škofa Antona Mahniča. Ja, tistega Antona Mahniča, ki je zatrl Simona Gregorčiča. Mahnič je bil namreč škof na Krku, predstojnik krške škofije, in je tam tudi pokopan. Literarni zgodovinar dr. Anton Slodnjak, ki je bil iz ideoloških razlogov v prejšnjem režimu predčasno upokojen, sicer pa tudi nagrajevan z državnimi nagradami, takole povzame Mahničevo zavrnitev Gregorčiča: "Mahnič je v smislu prenapete sholastične estetike in skrajno racionalistične razlage, ki ni upoštevala pravic domišljije in umetnosti, z ledeno logiko "dokazoval", da je pesnikova prošnja v pesnitvi Človeka nikar! bogokletna, pesimistična in panteistična." Kasneje je svojo sodbo o pesniku nekoliko omilil, a ubogi duhovnik Gregorčič, strt od zunanjih pritiskov in notranjih bojev, ni več upal svobodno izraziti svojih čustev in misli. Sam Mahnič je o kasnejših Gregorčičevih pesmih s čudno protislovnim obžalovanjem zapisal, da "niso več tako zanimive in izvirne, kot so bile v prvi knjigi" (nav. po Slodnjak, Obrazi in dela...1975, str. 168, 170). Bolj kot pri Slovencih je Mahnič v časteh pri Hrvatih, ki se celo zavzemajo za njegovo beatifikacijo. Tik ob kapeli je lepo prenovljena hiša; občudoval sem urejenost dvorišča in oljčnega nasada. Sopotniki so zvedeli, da je lastnik hiše Slovenec. Res je na vrtnih vratih povsem slovenski priimek. Sicer je bilo v kraju leta 2001 (zadnji podatek) 13 prebivalcev. Bi rekel, da jih je zdaj raje manj kot več.

 

Že v vasi se vzpne pot proti Lubenicam (378 m). Presenečenje: kakih 2 m široka pot navzgor je betonirana v dolžini kakih 500 m, če ne več, in lepo rebrasto profilirana, da se voda odteka. Svoj čas je bila to vozna pot. Po nepotrebnem sem vzel s seboj gojzarje, a na srečo sem obul superge; so le lažje. Višje gori se nadaljuje kamnita pot. Kmalu smo prišli do lokve, pravzaprav dveh kalov. Spomladi sta bila polna vode in regljajočih se zaljubljenih žab, zdaj pa je bilo vode prav malo, žaba pa komaj kje kakšna; dovolj da so fotografi navalili, da bi posneli to čudno žival.

 

Še malo smo se spotikali ob kamenju in že smo bili ob prvih hišah Lubenic. Hodili smo slabo uro, kar je zelo dober rezultat. Po postanku ob kavi v bifeju (kako se že imenuje? če si ne zapišem, pozabim!) smo si ogledali dva muzeja. V bivši duhovnikovi hiši (tudi ta se je odselil, ker ni več duš) je muzej volne in ovčarstva. Upravlja ga neka gospa, Zagrebčanka, ki se je poklicno ukvarjala z lutkarstvom, z izdelovanjem lutk. Tu izdeluje lutke iz volne in vodi ogled razstavne zbirke. Za to delo jo je pridobilo združenje (udruga) za ohranitev kulturne dediščine iz Rijeke. Mali muzej je sodobno urejen, prikazuje ovčerejo, pridobivanje in predelavo volne. Ogledali smo si celo na velikem platnu video o striženju ovac. Vse skupaj popestrijo razstavljene lutke od miniaturnih meduz do velike ovčje ali volčje glave.

                          

 

V nekdanji osnovni šoli, kajti tudi tu ni več otrok, deluje fant, ki se je sem, kot pravijo, zatekel, da bi se odvadil droge, verjetno po zdravljenju. Izdeluje polst (klobučevina, filc) in različne izdelke iz polsta, bodisi uporabne, kot so copate, ali pa okrasne, kot so različne figurice. Volno namaka in suši po postopku "banjašuga" (bagna-suga = zmoči-suši) in dobljeni polst barva z naravnimi barvili, ki jih pridobi iz različnih rastlin. Tu herojsko ostaja čez zimo.

V kraju je zadnji dan sezone še polno obratovala gostilna z jedačo in pijačo. Birtu se je videlo, da je že malo nataknjen in da mu mrzla burja, znanilka zime, prav pride. Spraševal sem ga namreč po nekem našem sopotniku, ki se je bil tam zasedel in smo ga čakali, pa je bil prav zadirčen.

Končno smo jo v polni sestavi ucvrli navzdol proti vasi Pernat, a smo se ji ognili in spet pristali v Zbičini na avtobusu. Odbrzeli smo - kolikor se po ozkih cestah da brzeti - proti vasi Orlec. Že takoj ko smo zapeljali vanjo, se mi je zdelo, da je drugačna od creskih naselij, ki smo jih obiskali doslej. Nekako bolj odprta, bolj domača se mi je zdela. Čakalo pa nas je še eno presenečenje. V vasi je precej velika cerkev sv. Antona Puščavnika iz 16. stol., kasneje povečana. V cerkvi pa freske Toneta Kralja. Nedavno tega je izšla monografija o freskah, ki jih je Tone Kralj naslikal na slovenskem Primorskem za rapalsko mejo (E. Pelikan, Tone Kralj, Prostor meje, 2017). Sistematično je v nevarnih časih za tako početje poslikal 50 cerkva in s freskami zaznamoval slovenskost tega ozemlja. Na freskah je z likovnimi sredstvi prikazal zatiralsko naravo fašizma tako, da je negativne like, na primer biriče, ki so tepli Kristusa, upodobil v barvah italijanske trobojnice in jim dal prepoznavne obraze fašističnih vodij (dučeja, d'Anunzija), pozitivne like pa je odel v barve slovenske trobojnice. Herojsko dejanje. Na freskah v tej cekrvi pa so bolj umirjeni prizori etnografske narave. Po ogledu cerkve smo se sprehodili skozi vas. Hiše so zgrajene okoli velike vrtače, kar daje vasi slikovito razgibanost.

 

 

V avtobus smo sedli prijetno utrujeni od hoje in tudi duhovno potešeni od vseh lepot in presenečenj.

Presenečenja na Cresu (2. dan): Strgalec in beloglavi jastreb

Drugo jutro se obirava in si dovoliva, da naju "cel avtobus" čaka več kot še vljudnih pet minut. Prisluživa si nujni telefonski klic vodnice in privoščljiv posmeh redoljubnih Notranjcev. Svoj prekršek sva skesano v notrini premlevala vso pot do Malega Lošinja, kamor smo se namenili, da bi si ogledali Muzej Apoksiomena. "Leta 1996 je", kot piše slovenska wikipedia, "belgijski turist ... pri potapljanju ob otočku Vele Orjule na peščenem dnu med dvema skalama, na globini 45 m, opazil nenavaden predmet človeških oblik. Izkazalo se je, da gre za kip..." - za bronasti grški kip mladeniča, atleta, verjetno rokoborca, ki si po tekmi s strgalom čisti s kože s peskom in oljem pomešan znoj (apokseo, ostrgam). To je kip Strgalca ali grško Apoksiomena, eden od menda osmih podobnih kipov na svetu, nekoliko višji od naravne velikosti. Ostrgano mešanico olja, znoja in peska (gr. gloios) so filtrirali in prodajali kot dragoceno zdravilo. Pomenu te najdbe primerno so o prezentaciji najdbe odločali najvišji hrvaški državni organi in sklenili, naj bo kip razstavljen v Malem Lošinju v nekdanji palači Kvarner. Ko sem si spomladi ogledal ta muzej, kjer je dogajanje okrog enega samega kipa predstavljeno v treh etažah palače, se mi je zdelo, da gre za pretiravanje z marketinškim motivom. Po premisleku sem ugotovil, da sem s to oceno razkril svojo lastno slovensko pretirano skromnost in nagnjenje k samozatajevanju. V resnici gre za veličastno in znamenito najdbo svetovnega pomena. Edino prav je, da so Hrvatje ravnali po načelu "nek se vidi raskoš" in dali tej najdbi ustrezen poudarek. Odličen članek o tem kipu je v slovenski wikipediji pod geslom "hrvaški Apoksiomen". (https://sl.wikipedia.org/wiki/Hrva%C5%A1ki_Apoksiomen).

  

Ker sva si bila kip že ogledala spomladi, sva se sklenila pridružiti skupini, ki se je podala navkreber do cerkve Marijinega rojstva. Ker pa sva se zadržala v lokalu, kjer sva poskrbela za nujne potrebe, sva zamudila odhod skupine. Prepuščena sama sebi sva se podala navkreber po ulici, ki vodi mimo Marketa. Tam naj bi potem na levi ali na desni zavila po stopnicah navzgor in še malo levo ali desno in bi prišla do cerkve. Seveda, če dva trmoglavca hkrati šofirata, gre ciza cik-cak. Ko zagledava prve stopnice, vprašava ženski, ki sta prišli naproti, če greva prav. "Nismo odavde". Potem nama neka gospa razloži, da tri stopnice niso dovolj in da "ima mnogo stepenica". Prideva do "mnogo stepenica". Potem zagledam cerkveni zvonik - na nasprotni strani. Pravim: "Lej, tamle je cerkev, tja morava." "Ne, tja že ne, to je druga cerkev." Aha, torej morava k tisti cerkvi, ki je ne vidiva. Že mogoče. Tudi Boga ne vidiva, ampak obstaja. Hoja navkreber mi prija, zato ne protestiram preveč. Prideva do obetavnega napisa na ulični tablici: KALVARIJA. Hm, pa naj bo kalvarija. Itak. Po kratkem vzponu prideva do gozda in do zidane kapelice, ene od postaj križevega pota. Od ene do druge se vzpneva do zadnje - in za zadnjo, glej jo, res, majhna cerkvica. "Vidiš, sem rekla." Ni cerkev Marijinega rojstva, ampak kapela sv. Blaža ali Jožefa, recimo. Od nje greva navzdol proti tisti  

 

cerkvi, ki se sedaj kaže v vsem veličastju na nasprotnem bregu. Moja družica ima čudovito lastnost, da zmote nima za zmoto ampak za odkritje, v tem primeru za odkritje grma lovora, ki se mu posveti z vso pozornostjo. Medtem ko mene žene k cilju, ki ga vidim pred sabo, se ona mirno posveča nabiranju nekega zelenja. Čutim, kaj ima za bregom: Ne boš, ne boš k tisti tvoji Mariji! Po strani ošine kažipot, zadnji jasni dokaz pravilnosti moje poti: ŽUPNA CRKVA SV. MARIJE. Brez besed. Ko po ulici Svete Marije prideva do velike crkve Svete Marije, se dela, kot da je ne vidi. Zatopljena v svoj opravek ureja zelene vejice in jih tlači v nahrbtnik. V cerkvi neka nuna vodi verouk, zato ne vstopiva.

 

Pot nazaj je kratka. Do avtobusa prideva četrt ure prezgodaj. Tako sva obilno "not prinesla" jutranjo zamudo. Brez haska in neopaženo. Izkazalo se je, da avtobus ne more odpeljati: promet je ustavljen zaradi malega maratona. Vsi bojo legalno zamudili. Stali smo ob ulici in spremljali tekmo. Za policijskim motoristom je prvi pritekel neki črno črni fant, gotovo kak Kenijec. Daleč za njim še trije njegovi rojaki. Šele nato nekaj svetlejših postav in za njimi dve črno črni dekleti. Potem ostala bela vojska. Prvi kenijski tekač je bil ne prav visok mladenič zelo skladne postave, slokih mišic, pravzaprav droben. Idealen gibalni stroj. Vsega občudovanja vreden. Tekel je tako hitro kot jaz na sto metrov v najboljših časih.

 

Nazajgrede smo se ustavili v Osorju, starodavnem rimskem Apsorusu (rimska naselbina ustanovljena leta 167 p.n.š. na temelju prazgodovinske naselbine), ki sem ga tako ali drugače obiskal že velikokrat, pa še nikoli vsega pregledal in ob vsakem obisku se mi odkrije kaj novega. Tokrat je bila odprta cerkev Marijinega vnebovzetja iz 15. stol., tako da smo lahko pokukali noter. Ogledali smo si še ostanke frančiškanskega samostana. Prebivalstvo včasih pomembnega mesteca se je zmanjšalo na manj kot 50 oseb. Samo v poletni sezoni oživlja kraj glasbeni festival Osorski večeri. Poseben značaj dajejo kraju kiparske upodobitve znamenitih hrvaških glasbenikov in skulpture, ki so tako ali drugače povezane z glasbo. Na eni od skulptur pa je upodobljena kuna. Kunino krzno je bilo v srednjem veku plačilno sredstvo tako v hrvaškem Primorju kot v Slavoniji. Posebna znamenitost je osorski most, ki je bil včasih dvižni, zdaj je pa vrtljivi. Preliv med Cresom in Lošinjem odprejo dvakrat na dan. Ob spomladanskem obisku smo lahko počakali, da so zavrteli most in sprostili plovno pot, tokrat pa smo se tam znašli ob neprimernem času.

 

Po opoldanskem odmoru smo se napotili v naselje Beli na severovzhodu otoka. Rimljani so ta predel imenovali Caput Insulae - glava otoka. Po vratolomni vožnji po ozki cesti nad strmim pobočjem, po katerem bi se, če naš voznik ne bi bil prav spreten, zvalili v morje, pred tem pa večkrat prekobalili, smo pred seboj uzrli slikovito piramidasto gručo hiš s cerkvenim zvonikom na sredi. A preden se napotimo tja, se ustavimo pred poglavitnim ciljem naše poti - pred Centrom za reševanje beloglavih jastrebov (Eko-centar Caput Insulae, Beli). Po hrvaško so to "bjeloglavi supovi". Ugibali smo, kako prevesti te "supove". So jastrebi ali orli? Angleški prevod v naslovu Centra je "griffon vultures", kar je ornitološko pravilno, vendar slovensko težko dobesedno prevedljivo. Angleško-slovenski slovar prevaja "griffon" s "krilati lev" (mitološko bitje; prav tako pojasnjuje Oxford Advanced Dictionary of Current English). No, ta bi bila malo huda. Moje namizno raziskovanje je privedlo do naslednjega izida. Ta ptica (Gyps fulvus) spada v vrsto mrhovinarjev, družino mrhovinarjev Starega sveta (Aegypiinae), poddružino jastrebov mrhovinarjev; domuje ob sredozemskih obalah. Torej bi njeno ime najbolje slovenili z "beloglavi jastreb". Beloglavi orel (Haliaeetus leucocephalus; angl. bald eagle, slov. plešasti o.) pa je doma v Ameriki, zato tudi nacionalni simbol ZDA. Sta si pa ptici na videz precej podobni, čeprav imata tako zelo različni latinski imeni. V Centru, ki domuje v nekdanji osnovni šoli (otrok ni več!), so nam povedali, da je populacija beloglavih jastrebov ogrožena, delno zaradi pomanjkanja mrhovine, ker je vse manj ovac, delno zaradi velike občutljivosti naraščaja mladih ptic, ki padajo v morje, ko se učijo leteti. Sodelavci Centra jih rešujejo in v veliki zastekleni kletki za šolskim poslopjem, do katere nismo mogli, dogojijo. Poleg tega nastavljajo jastrebom ovčja trupla. Nismo imeli vtisa, da je teh ptic malo, saj so nas ves čas preletavale. Mogoče starši iščejo svoje otroke. Ker je zunaj vabilo popoldansko sonce, sem se znanosti v Centru naveličal, čeprav je vse urejeno in prikazano z vsemi sodobnimi pripomočki. Na koncu sveta torej - znanstveni inštitut!

 

Še sprehod do vasi Beli, ki leži 100 m nad morjem. Pod njo je majhno pristanišče, ki pa je precej izpostavljeno vetrovom. Posebna znamenitost kraja je rimski most čez ozko skalnato sotesko. Kaže, da so v časih, ko ni bilo trajekta tam, kjer se istrska obala najbolj približa otoku, pripluli na otok iz smeri Reke v pristan Beli, od tod pa je pot vodila dalje preko mostu in vzdolž otoka do Osorja. Malo smo se zadržali na osrednjem trgu ob cerkvi in se nato napotili nazaj proti Eko-centru do avtobusa. Nedaleč od Eko-centra je za to okolje (pre)velik penzion ali hotel, vsekakor se zdi predimenzioniran.
Nazajgrede je avtobus ustavil še enkrat, da smo se sprehodili do zaselka Predoščica z nekaj starimi hišami in nekaj obnovljenimi in sodobno preurejenimi poletnimi rezidencami. Nazaj na toplo nas je pregnala prav mrzla burja.

 

Presenečenja na Cresu (1. dan): Tudi podgane se sončijo in kopajo

Pred mnogimi leti, ko sem prvič prevozil Cres od Porozine do Punta Križe, se mi je zdel pust in negostoljuben otok. K temu vtisu so prispevala skoraj gola skalnata pobočja, porasla le z redkimi grmiči in šopi bodičevja in takrat še slabe, večinoma makadamske ceste, s koničastim kamenjem.
Letos sem ta  otok s skupino Alenke Veber (Zavod Rihtarjeva domačija) obiskal kar dvakrat: spomladi in jeseni. Obakrat sem odkrival izredno pestrost tega na videz dolgočasnega otoka. Spomladanskega izleta nisem opisal, ker me je prehitelo poletje, zato bom v ta, jesenski, opis sem in tja dodal spomladanske vtise.

Tokrat smo se odpravili na pot zadnje dni septembra s skupino, ki so jo do polovice sestavljali domačini in domačinke iz Babnega polja, Alenkinega rojstnega kraja in zdaj stalnega bivališča, in Cerknice, drugo polovico pa smo nabrali v Ljubljani. Med tridesetimi nas je bilo pet moških s šoferjem (podjetje zaitex) vred.

V petek, 28. septembra opoldne, smo se v čudovitem sončnem dnevu pripeljali do trajektne luke Brestova. Ker je bilo do odhoda trajekta še nekaj časa, sem v lovu za fotografskimi motivi sklenil malo raziskati plažico pod cesto ob pristaniškem pomolu za trajekt. Domačini imajo tam na obali spravljenih nekaj čolnov, ki so v vseh položajih moja hvaležna motivika ob prepletih zarjavelih pristaniških naprav, vrvja in lesa.

(Za povečanje slike klikni nanjo)

 

Ko sem se sprehajal po produ, sem skoraj pohodil neko živalco. Sklonil sem se, da bi si jo bolje ogledal, in v nekakšnem priročnem gnezdecu iz odpadlega listja zagledal mlado podgano z dolgim in gnusnim, nedvomno podganjim repom, ki je nepremično ležala. Je živa? Je morda bolna? Slišala je moje stopinje in se zganila in malo premestila. Stegnila se je in trebušček nastavila soncu. Prav zares. Podganica se je sončila. Medtem ko sem jo opazoval, se je še malo obračala in nastavljala soncu, potem pa je zadrobencljala k vodi. Bo zaplavala? Ne. Nastavila se je valčku, ki jo je vso obpljusknil, tako da se je morala zravnati in s tačkami zavarovati oči. Potem se je spet ulegla malo više, se razprostrla na soncu in sušila. Čisto nič se ni bala. Začutil sem simpatijo do tega bitja in globoko sorodnost z njim, toliko bolj, ker si je nekaj korakov stran na skali sedeč namakala noge v morju in nastavljala obraz soncu moja žena. To je bil obetaven začetek našega izleta.

 

Na poti iz Porozine do mesta Cres smo se ustavili ob cesti na najožjem mestu otoka pod najvišjim vrhom, 648 m visokimi Goricami in le malo nižjim Sisom (638 m). Od tod je lep razgled na obe strani tega, po novih meritvah, največjega po površini in najdaljšega jadranskega otoka.

 

Tudi tokrat smo se nato ustavili pri hotelu Kimen, na začetku širnega avtokampa Kovačine. Že pri prvem obisku mi je bil ta hotel všeč z vsem, kar ponuja. Po moji laični sodbi je lepo umeščen v okolje, z obale skoraj neviden, z lepo urejeno okolico, z lepim pretokom med notranjimi in zunanjimi površinami jedilnic in lož. Sobe so modernistično minimalistične, a dovolj udobne za ljudi, ki večino časa prebijejo zunaj njih. Osebje prijazno in ustrežljivo, bolj prisrčno domačno kot svetovljansko uglajeno.

 

Alenka je bila prvi dan do nas prizanesljiva. Do večerje smo bili prosti. Kaj bi v tem čudovitem, skoraj še poletnem sončnem popoldnevu drugega, kot da sva se odoločila za kopanje. Do najinega konca plaže vodi betonirana pot mimo cvetličnih nasadov in cvetočih grmovnic. Zdaj visijo z vej različni plodovi in semenje, ki ga prvič vidim. Srečujeva druge kopalce, sprehajalce, kolesarje: živahno a hkrati mirno brez vsiljeve hrupne muzike in sejmarjev.

 

Temperatura vode je bila ravno na meji znosnega. Ko zabredeš v vodo, bi šel raje ven, a ko se premagaš in počasi potopiš vanjo, je čudovito. Po dveurnem kopanju sem se počutil tako lahkega, da sem bil takoj pripravljen na pohod v mesto. Ob creskem mandraču in okoli središča mesta sem se sprehodil že večkrat, tako da nisem odkril ničesar novega. Začutil pa sem prijetno mirno posezonsko vzdušje ob zahajajočem soncu. Nisva se dolgo zadržala. Čeprav ni bilo več dolgo do večerje in tudi nobene vročine in žeje ni bilo, sva si privoščila sladoled. Prav tam kot spomladi.

 

Bos

Zadnji teden svojih dolgih morskih počitnic sem se odločil, da bom hodil bos. Pravzaprav se nisem odločil. Zaradi okoliščin sem si mislil, da je to še najboljša varianta; ali vsaj varianta, ki jo velja preizkusiti.

Naj takoj povem, da se za to nisem odločil iz idejnih razlogov, na primer zato, ker bi verjel v eno tistih teorij o povezanosti podplatov z možgani. Ta teorija pravi, da je vsaka občutljiva točka na podplatu povezana z določenim organom v telesu in/ali z določenim centrom v možganih.
Če hodiš bos, stimuliraš torej te organe ali pa kar možgane, ki s tem zaživijo in se čisto prerodijo.
Te razlage so pospremljene z živopisnimi risbami, kjer so pripadajoče točke na podplatih in v možganih označene z isto barvo, tako da je vse silno prepričljivo. A vidiš: tale rdeča točka na podplatu stimulira tole rdečo točko v možganih. Ne moreš, da ne verjameš. Po takem prikazu moraš postati vernik te navidezne znanosti. Gotovo obstaja tudi povratna zveza od možganov k podplatom. Tedaj podplati delujejo kot nekakšni ta spodnji možgani. Če so možgani fuč, bi si mogoče lahko pomagal s podplati. Pravzaparav to kar naprej počnemo, saj pravi ljudska modrost: kdor nima v glavi, ima v petah. Te nauke si kar zataknite za klobuk. Nisem začel hoditi bos, ker bi verjel v take marnje.

Z ženo sva se vsako jutro po jutranji telovadbi odpravila na pohod okoli bolj naravnega, zelenega dela kampa. Rahlo oznojenima je potem prijalo zaplavati v mirnem in čistem jutranjem morju, zaradi rane ure skoraj brez kopalcev. Sezula sva superge in zokne in se spustila v vodo. Ko sem odplaval svoj dnevni pensum, se stuširal in obrisal, bi moral spet obuti zokne in superge. Naporno in brez zveze. Torej sem sklenil, da vzamem superge v roke in se napotim gor bos. Od obale do naše prikolice je kakih štiristo metrov. Položno navzgor. Po kamnitih ploščah ob pomolu je šlo seveda prav lepo, tega sem bil vajen. Potem sem imel na izbiro, ali stopim na asfaltirano pot ali naj grem po travi ob njej. Nizka travica mi je prijetno pobožala podplate. Po taki podlagi bi lahko hodil kilometre daleč. A tu se je pot končala po nekaj metrih. Moral sem stopiti na grobi asfalt, zjutraj še ni bil razgret in hoja po njem kar udobna. Potem nekaj metrov po široki cesti z gladkim asfaltom. Je udobno, ampak občutek na podplatih ni tako prijeten kot na travi. Potem pa se je začela kalvarija. Kakih petdeset metrov navzgor po poti, kjer ob deževju dere majhen hudournik, ki je po sredini razgalil koničaste kamne, ob straneh pa je pot posuta s peskom. Stopam po pesku, čutim groba zrna in konice, a proti pričakovanju ni boleče in se kar zdrži. Če se le da, poiščem otočke rdeče zbite zemljine, ki je gladka; pa spet po pesku. Ko stopim z bolj gladke poti na bolj robato, zadržim dih v pričakovanju kakšnega zbodljaja. Pa ni nič takega. Ko spet stopim na asfalt, se sprostim, a ta umetna gladkost je zahrbtna. Na asfaltu so zrca peska; tisto te pa res zbode. Previdno polagam stopinje. Nato pridem do borovega gozda: visoki, močni borovci, pod njimi pa prostrana igličasta površina. Le kako bo šlo to, po iglicah. Presenetljivo gladko. Nič me ni zbodlo. Iglice so očitno shojene, lepo položene. Užitek. Še travnat pas in sem pri prikolici. Ta prva izkušnja z bosonogo hojo me je opogumila, da sem nato ves teden hodil bos gor in dol, postopoma vse pogumneje in hitreje. Nisem več zaostajal za ženo, ki je hodila v natikačih. Počutil sem se prizemljenega. Moja hoja je postala bolj pokončna. Počutil sem se korajžnega, pokončnega, trdno na tleh.

Zadnji dan sva pospravljala. Prenašala sva reči sem in tja, treba se je bilo kar podvizati, če sva hotela pospraviti do odhoda domov. Torej sem si spet nadel natikače; tudi ko sem se šel v morje shladit. Hoja v natikačih je gladka, mehka, ni ti treba paziti na vsak kamenček, skratka, udobna. Tistega živega spremljanja koraka, iskanja najustreznejše stopinje, pospešenja in upočasnjenja dihanja, skratka, življenja, pa ni več.

Se mi zdi, da je moj poskus bosonoge hoje metafora za to, kar je udobje prineslo v naše življenje: pridušilo ga je. Vse gre gladko, ni izzivov, ne izmenjuje se prijetno z neprijetnim, grobo z gladkim, napetost s sproščenostjo, bolečina z mirom in zadovoljstvom. Vse je isto.

Časopisna drama

Tole bo morda zanimivo za tiste, ki še berete časopise tudi med počitnicami, drugi pa preskočite in se pojdite kopat.
Že vrsto let letujemo v istem kampu v bližini Poreča in vsakokrat prenaročim Delo na ta počitniški naslov. In vedno so bile težave: neredna dostava, majkajoče številke ipd. Kljub temu sem tudi letos ponovil prenaročilo.v upanju, da bo bolje.
In res. Prišli smo v nedeljo. V ponedeljek me je na recepciji že čakalo Delo. A že v torek ga ni bilo. Tudi v sredo ne in ne v četrtek in petek. V soboto napišem ogorčeno pismo Hrvatski pošti Poreč. V ponedeljek me pokliče gospa s pošte, z glasom na robu izgorelosti, se mi opravilči in vpraša, "da li stvarno ne znate, gde bi mogle biti te novine". Oj, bogpomagaj! Čez eno uro me spet pokliče: "Pronašli smo novine!" Bile so v predalu uprave kampov Valamar. "Niko ih nije digao." V torek dobim vse zaostale časopise, razen enega. Ne bom malenkosten. Samo, da se je uredilo!  Jok! Nisem siten, zato grem ponovno po časopis v četrtek. Morala bi biti dva časopisa, od torka in srede. Ni nobenega. Na recepciji je znanka, ki sprašuje receptorko, kje so časopisi. Tudi ona ga ima naročenega. Nihče ničesar ne ve. Drugi dan pride znanka, ki je bolj vztrajna in pronicljiva od mene, zadevi do dna.
Časopisno podjetje Delo je s Hrvatsko pošto sklenilo pogodbo, po kateri je pristalo na to, da ta pošta dostavlja časopis Delo ne vsak dan ampak vsak teden!! V Delovem oddelku naročnin svetujejo: "Pa odjavite časopis za čas dopusta!" Lepo pridobivanje naročnikov!
Hrvatska pošta je izsilila svoje. Kaže, da Hrvati dobro vedo, kako delujejo podalpski možgani.
Skratka, bratje in sestre v fejsbuku, tudi vi, ki še berete cajtenge, se pojdite raje kopat!

Glinščica

S tržaškima prijateljema smo se dogovorili za nedeljski izlet, tokrat v sotesko Glinščice. Slišal sem že bil zanjo, nisem pa natančno vedel, kje je in kako se pride do nje. S prijateljema, ki živita v Škednju (Seruola), smo se domenili, da se dobimo ob pol desetih dopoldne pri pokopališču sv. Ane (Cimitero di Sta. Anna) v Trstu. Ves dan sem načrtoval pot do tja, izdelal več variant, si natisnil zemljevide z Googla in še vso noč sem slabo spal. Do jutra so mi možgani le izdelali preprosto rešitev z enim samim ovinkom. Zavrgel sem vse zemljevide, se nehal spraševati, kje so Torri d'Europa in kako do Viale Istria, ki pelje mimo pokopališča. V Trstu slediš modremu kažipotu za Slovenijo, se zapelješ po nadvoznici (sopraelevata) in zaviješ na izhod za Škedenj (Seruola), potem pa kar naravnost do velikega krožišča in v njem spet naravnost: si na parkirišču pred glavnim vhodom v pokopališče. Prispela sva pet minut pred dogovorjenim časom po uri in pol vožnje; prijatelja sta naju že čakala. No, nismo pa bili še na izhodišču ture. Zapeljati smo se morali do Boljunca (Bagnoli della Rosandra). Parkirali smo pri novem slovenskem gledališču (uradno Kulturni center France Prešeren) v Boljuncu. Kako da so ga spravili sem na obrobje Trsta, stran od mestnega utripa? Ah, odgovor pač čutim.

 

Piha. Napovedali so blago burjo, pa je kar močna. Jakna mi pride prav. Vas Boljunec loči od vasi Dolina prav Glinščica (Rosandra). Po tej vasi se slovenski 'vrtači' po italijansko reče 'dolina', ker je vrtač tod okoli obilo različnih oblik. V gostilnici odpravimo še jutranje opravke, da smo sproščeni, pripravljeni za pot navzgor ob rečici.

Ne morem reči, da je naselje prav slikovito, nekaj starih hišnih gruč pa je še mogoče videti, čeprav se v glavnem vse renovira. V ozadju podirajoči se stolp separacije nekdanjega kamnoloma. Ker je nevarno, ne moremo po tisti poti, ki obide naselje, in se držimo ceste. Prav lahko bi do tod prišli tudi iz Socerba, preko nekdanjega mejnega prehoda.

Soteska Glinščice loči Tržaški kras (Monte Stena, 441 m) od Socerbskega krasa (vrh Kras, 457 m). Glinščica (torrente Rosandra), izvira v bližini vasi Klanec pri Kozini v Sloveniji in se izliva v Tržaški zaliv pod Žavljami pri Miljah kot torrente Rosandra. V zgornjem toku se vanjo izliva nekaj manjših izvirov, med njimi Krvavi potok (rio del Sangue). Pri zaselku Botač (Bottazzo) priteče na italijansko stran v občini Dolina (San Dorligo della Valle). Tu se vanjo izliva potok Grižnik (Grisa), ki izvira na slovenski strani pri vasi Beka in ki ob suši tudi rad presahne. Medtem ko se po nekaterih virih rečica od izvira do Botača imenuje Grižnik, pa je od Botača naprej njeno enotno ime Glinščica. Njeno porečje je geološko zanimivo zaradi mešanja apnenca in flišnih kamnin (peščenca, laporja). Ko je v geološki preteklosti pritekla s trdnejše flišne podlage na apnenčasto, je apnenec hitro izvotlila in do danes je nastal je 26 m visok slap, pod njim pa velik tolmun, 'jezerce' bi bilo kar pretirano reči. Sicer teče rečica po apnenčasti in flišni podlagi in oblikuje številne kotanje, tolmune. Tudi vegetacija ob njej se razlikuje glede na zemljino. V zgornjem toku, na flišni podlagi, je bujna, v spodnjem, na apnenčasti, pa bolj skromna. Od Boljunca dalje teče Glinščica po naplavinskem (aluvialnem) zemljišču.

  

Pot nas vodi najprej skozi gozd, na desni strani poti nas spremljajo deloma zelo dobro ohranjeni ostanki  rimskega akvedukta. Iz enega od izvirov, ki napajajo Glinščico višje gori, so Rimljani speljali zdravo studenčnico 15 km daleč vse do središča Trsta. Lahko samo občudujemo gradbeno veščino te antične civilizacije. V dveh tisočletjih so se vsaj deli te gradnje dobro ohranili, drugi deli 

so pač dali gradbeni material v naslednjih stoletjih.

 

 

Pot je lepo označena, napisne table, ki so v slovenščini in italijanščini, pa so nižje doli, do koder se je vandalom ljubilo, počečkane in premazane. Nacionalistični mazači pač. Z gozda se pot dvigne, hodimo po grušču z občutkom, da smo v visokogorskem svetu.

V strmih skalah na nasprotni strani reke se alpinisti urijo v plezalnih veščinah. Če preplezaš skalni rob, se znajdeš spet na ravnem svetu, kjer so slovenske vasi v bližini Kozine, in prideš do trase stare železnice Hrpelje-Kozina-Trst, po kateri je speljana kolesarska pot. V skalovju na desnem bregu vidimo več 'oken', to je votlin, ki so verjetno služile za občasno bivanje ljudi in živine in spravilo v prejšnjih časih.

Tako se vzpenjamo vse do Botača, skupinice hiš in gostilne tik ob državni meji. Na eno stran je mejni prehod proti Beki pri Kozini, od katerega je ostala danes zaprta stražarnica; če greš nekaj korakov po drugi poti pa prideš do table, ki opozarja, da je 10 m naprej državna meja. Skratka, smo res v zadnjem kotu Italije na tem koncu. V bližini so ruševine starih kamnitih hiš; kaže da je bil to mlin, eden od mnogih, ki so nekoč izkoriščali vodo Glinščice in mleli, ne toliko žita kot začimbe. V gostilni naročimo samo čaj in kavo. Okrog nas pa je izredno živahno. Gostilniški vrt je poln. Nenadoma zaslišimo ubrano petje moškega zbora. Pred vhodom v gostilno se je zbrala skupina uniformiranih moških - kaže da so civilna zaščita - ki so lepo zapeli. Spodaj v vasi je menda tekmovanje pevskih zborov. Ko se vračamo, ura je blizu ene, se ves čas umikamo kolonam izletnikov, družin, skupin mladih. Očitno je to zelo priljubljena izletniška pot, dan pa je tudi čudovit.
   

       

                                       

Burja se je polegla, samo sonce v popolni jasnini nas prijetno greje. S poti skrenemo še enkrat strmo navzgor, da si ogledamo starodavno cerkvico na vzpetini nad dolino, posvečeno Mariji na pečeh, ki jo je, kot pravi legenda, dal sezidati Karel Veliki. prvi zgodovinski zapis o njej pa je iz leta 1267. Šele v zadnjem času so jo obnovili, obnoviti pa skušajo tudi tradicijo romanja in procesij.

Ko smo se v toplem in blagem zgodnjejesenskem popoldnevu poslavljali, sva se prijateljema zahvalila za čudovito doživetje. V dolini Glinščice je toliko naravnih in kulturno-zgodovinskih zanimivosti, da jo je res vredno obiskati.

Podrobneje v:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Dolina_Glinščice_pri_Trstu

.