Se sme v šoli govoriti o več spolnih usmeritvah?

Pred dobrim mesecem se je na čivkaču (twitter) spet razvnela debata o tem, ali se sme v osnovni šoli govoriti o več spolnih usmeritvah. Vanjo se je vmešal predsednik vlade Janez Janša. Pred kratkim je svojo tezo ponovil v drugem kontekstu.

Razprava o tem se je začela že konec avgusta preteklega leta. Neka uporabnica čivkača je prizadeto čivknila: "Pa kakšna transspolnost, pa kakšna legebitra za otroke!? Kaj delate!? Kdo je tu nor?" Na to se je odzval predsednik Janša: "Če ta objava /nanaša se na neko prejšnjo objavo/ ni fake, potem gre za ustavno sporno prakso, ki se jo nikakor ne sme dovoliti. Ustava RS, člen 41. daje staršem izrecno pravico, da vzgajajo otroke v skladu s svojim prepričanjem. Poleg tega ustava izrecno določa, da mora biti vzgoja primerna starosti otroka." Druga uporabnica pojasni: "Jaz razumem, da gre za izobraževanje učiteljev in profesorjev. Cilj pa je, tako razumem, njihovo večje razumevanje otrok in mladostnikov, ki niso heteroseksualno usmerjeni. To pa verjetno ni kršitev 41. člena." Z apelom na predsednika se oglasi še tretja uporabnica: "Prosim, da se vlada res zavzame, da se ne predava takih stvari mladim otrokom. Šola ni prostor za to. Odgovornost naj prevzamejo starši v intimnem krogu, ne pa učitelji." Konec letošnjega januarja Janez Janša pribije (29.1.22): "Oče je moški in mama je ženska! Po ustavi RS ter Evropski konvenciji o človekovih pravicah samo starši lahko odločajo o moralni, vrednotni vzgoji svojih otrok."

Kako je torej s to rečjo? Ima Janez Janša prav? Imajo njegove podpornice prav?

2. člen Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da mora država pri izvajanju nalog, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim verskim in filozofskim prepričanjem.

Ustava RS v 54. členu določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. ...

To ne pomeni, da imajo samo starši to pravico, ne pa tudi drugi ljudje (skrbniki, sorodniki, sosedje, znanci), vrtec (vzgojno-varstveni zavod), šola, cerkev in druge institucije, recimo vzgojni zavodi. To pravico ima tudi šola, sicer osnovna šola ne bi bila obvezna. V šoli sta vzgojna in izobraževalna funkcija neločljivi. Ni si mogoče zamisliti izobraževanja, ki ne bi bilo hkrati vzgoja. Verouk je prav tako neločljiv od moralne vzgoje, a verouka ne izvajajo starši, čeprav bi ga morda lahko, "v intimnem krogu". Starši, ki želijo za svojega otroka drugačno vzgojo, kot so je deležni v javnih šolah po javnem programu, lahko otroka vpišejo v druge šole (Montessori, waldorfska šola, škofijska gimnazija). To jim zagotavlja država in s tem izpolnijo dolžnost obveznega šolanja svojih otrok. Lahko ustanovijo ali si prizadevajo za ustanovitev ne samo Steinerjeve (waldorfske), ampak tudi platonske, Avguštinove ali marksistične šole, ki pa mora izvajati javni šolski program poleg posebnega avguštinskega. 

Predsednik Janša torej nima prav, če meni, da samo starši lahko odločajo o moralni, vrednotni vzgoji svojih otrok. "Izrecna pravica" staršev, kot navaja Janša ustavo, ni izključna pravica. Omenjeni tviti in razprava, ki se je ob tem razvila, se nanašajo na informiranje otrok o nebinarnih spolnih usmerjenostih (legebitra). To je informacija o razlikah med ljudmi, informacija, ki je bolj pomembna od informacije o botanični ali zoološki taksonomiji. Ni propaganda za homoseksualno usmerjenost ampak apel na sprejemanje različnosti doživljanja spola, da bi preprečili stiske, ki spremljajo razvoj otrok, ki se čutijo drugačne od prevladujočih usmerjenosti.

Samoumevno je, da je stvar pedagogov in avtonomne pedagoške vede, ki naj ne bi bila dekla politike, da spolno vzgojo načrtujejo in izvajajo po strokovnih načelih, primerno otrokovi starosti. Zato je strah pred tem, da bi pohujševali "mlade otroke", odveč.

Še besedo o tvitu, da je oče moški in mati ženska. Biološko je to res, psihološko in socialno pa ne. Koliko je otrok, katerih socialni oče ni njihov biološki oče ampak očim ali pa sorodnik ali skrbnik, ki ni v sorodstvu. Koliko je otrok, sirot ali posvojenih, ki jih ni vzgajala biološka mati ampak druga ženska, ki je postala njihova socialna mati! Koliko je otrok, ki jih vzgajata dve ženski, recimo mati in njena sestra ali druga sorodnica ali prijateljica. Ko smo se pred leti vračali s potovanja po Kitajski, je bil z nami na letalu tudi španski gejevski par, ki je na Kitajskem posvojil dojenčka. Vso pot sta se mu/ji posvečala bolj pozorno ljubeče kot kak "normalen", heteroseksualen par, da ne omenim kakega, ki je "normalen", a otroka zanemarja. Koliko nevzgojenih, motenih, nesrečnih otrok izvira iz heteroseksualnih družin, kjer so očetje moški in matere ženske! Le kakšni očetje in kakšne matere!

Janšev tvit ni spodrsljaj, izhaja iz splošnih ideoloških premis njegove stranke. Je izkrivljeno navajanje ustave in deklaracije o človekovih pravicah. Janševi ideološki pristaši zagovarjajo idealno normo. Idealno bi bilo, po njihovem, ko bi bila starša vedno biološki oče, moški, in biološka mati, ženska, ali vsaj kateri koli moški in ženska. Zato ta ideal proglašajo za normo: samo moški je pravi oče, samo ženska je lahko prava mati. Kaj pa številni primeri nefunkcionalnih heteroseksualnih družin; moških in žensk, ki zaplodijo in rodijo otroka, a ga ne vzrejajo in ne vzgajajo ali pa ga vzgojno zavozijo? In na drugi strani številni primeri vzgojno povsem ustreznih dopolnjenih družin in družin "krpank", ki so sestavljene iz staršev in otrok z vseh vetrov, družin, ki niso sestavljene idealno, vendar dobro opravljajo svojo vzgojno funkcijo.

Norme, za katere si prizadevamo, naj bi olajševale življenje ljudem, kakršni so v resnici, ne kakršni naj bi bili po idealni predstavi tega ali onega.

Tradicionalisti Janševega kova imajo seveda pravico do obstoja in razglašanja svoje ideologije. O njihovem prodoru v zakodajno sfero bodo odločale volitve.

***

Sicer pa bi mamici, ki jo skrbi, da se otroci ne bi pohujšali, lahko odgovorili s tvitom neke ameriške feministke: "Če so tvoji otroci dovolj stari, da se jim lahko pove, da je 12-letna devica Marija zanosila, ob tem ko je bila zaročena s 30-letnim tesarjem Jožefom, se jim lahko pove tudi, da ima Janez dve mami."

Red na vrhovnem sodišču

Filozof Rok Svetlič je lepo pojasnil smisel in pomen dejanja vrhovnega sodnika Jana Zobca. Odziv javnosti na sodnikovo dejanje je razkril prevladujočo mentaliteto uravnilovke, ki se skriva za kategorično zahtevo enakosti pred zakonom. Tudi sam menim, da ni nobene prave potrebe, da so vrhovni sodniki podvrženi enaki obravnavi kot ostalo sodno osebje, sodelujoči v procesih  in javnost.  Filozof bi znal to stališče globlje utemeljiti, sam ga lahko utemeljim le zdravorazumsko. Pri vrhovnih sodnikih je skrajno majhna verjetnost, da bi pri opravljanju svoje službe uporabili orožje. So osebe, katerih celotna karierna pot do funkcije vrhovnega sodnika predpostavlja poleg vrhunske strokovnosti celo vrsto pozitivnih osebnostnih lastnosti: bistrega duha, marljivost, osebnostno uravnovešenost itd.  Ker pa so tudi oni samo uboga človeška bitja, je teoretično možno,  da bi kak sodnik zašel v situacijo, ko  bi, recimo, pri kakem sporu s kolegi, ne videl druge možnosti, kot da nasilno odstrani nasprotnika. A to lahko stori tudi s kristalnim pepelnikom, če je še kje kakšen. Prav verjetno – podatkov nimam – so na svetu zelo redki primeri, ko bi kak vrhovni sodnik v službi uporabil orožje proti komer koli, razen morda proti sebi, razočaran nad svetom, v tišini svojega kabineta.

Pri vsej tej zadevi me skrbi nekaj drugega. Sodnikovo dejanje je razkrilo neko družbeno dejstvo, ki ga izpostavlja filozof.  Kot da bi bil vrhovni sodnik sociolog etnometodološke smeri, ki bi bil uporabil metodo »kršitvenega eksperimenta«, da bi prišel do ugotovitve, ki jo navaja filozof. Če bi bilo tako, bi bil moral že sodnik sam tako pojasniti svoje početje in bi bilo to pojasnilo morda bolje sprejeto v javnosti kot njegov siceršnji »zagovor«. Sociologi bi ga sprejeli v svoje vrste. Bližja resnici se mi zdi ugotovitev, da je sodnik ravnal kot politični aktivist, ki je za dosego svojih političnih ciljev uporabil metodo »neposredne akcije« - legitimna metoda političnih aktivistov. Ali tudi sodnikov?

Težnjo po uravnilovki , ki jo vsebuje hišni pravilnik o nadzoru pri vhodu na sodišče, je mogoče videti kot preostanek nelustriranega, »rdečega« »krivosodja«, kot ga imenujejo nekateri. Upor proti temu reliktu, za »normalno« pravosodje, je torej legitimen in nujen. Nekateri državljani so s shodi pred sodiščem protestirali proti »krivosodju«.

Kako pa lahko protestira sodnik? Trdno sem prepričan, da samo z doslednim uveljavljanjem zakonitosti s pravnimi sredstvi. Proti eni politizaciji sodstva se ne smemo boriti s politizacijo druge barve.  Sodnik Zobec ima na svojem položaju obilo možnosti, da se politizaciji sodstva upre s pravnimi sredstvi. Nočem politiziranega sodstva, partijskih sodnikov, ne rdečih ne modrih (črnih? belih?).

Njegovo dejanje političnega aktivizma je v ostrem protislovju z namenom, ki ga razglašajo on in njegovi somišljeniki.  Žal ga njegova aktivna političnost v sodni hiši, z namenom potrjevanja statusa in vloge vrhovnega sodnika, diskvalificira za to vlogo, kot jo pojmujem.

Samo medklic: o splavu

Zadnje čase je bila v javnem prostoru spet razprava o splavu; bolje rečeno propaganda proti uzakonjeni, celo ustavni pravici do splava. Ena odkrita, tistih, ki so molili za oplojena jajčeca pred porodnišnico; druga sprenevedava, tistih, ki so predvajali film o razvoju ploda, kot da to nima zveze s propagando proti pravici do splava navzlic sočasnosti agitacije proti pravici do splava na Poljskem, češ da je zgolj naravnoslovni poučni film (mogoče bi frančiškani odstopili isti prostor še za kak drug naravoslovni poučni film); tretja, zmešana, vrsta propagande je bila včerajšnja razprava na TV SLO 1.

V vseh teh razpravah ni nihče jasno izrazil misli, da je pri razpravi o pravici do splava treba razlikovati etično raven od pravne. Nekaj je reči, da splav ni zaželen, drugo je splav prepovedati.

Z mojega vidika (in najbrž z vidika mnogih) splav ni nekaj "dobrega", zaželenega. To pa ne pomeni, da ga je treba prepovedati. Tudi laž ni nekaj zaželenega. Otroke učimo govoriti resnico. A v zelo redkih in natančno opredeljenih okoliščinah, npr. pred sodiščem, je laž prepovedana in kazniva. Sicer pa je laž vsakdanji pojav, ki je včasih zaželen, ker zgladi medsebojne odnose; včasih pa povzroči trenja v teh odnosih, a ne taka, da bi zato tekli na policijo. Prešuštvo je vsepovsodno in moralno zavržno, prepovedano z moralnim zakonom (npr. deset božjih zapovedi), a ni z zakonom pravno neposredno prepovedano. Lahko je razlog za razvezo in s tem posredno kaznivo (recimo, da je razveza tako dojeta). Če bi vse te pregrehe skušali z zakonom prepovedati in kaznovati, bi življenje tako zapletli, da bi postalo neznosno - že prej pa bi se na pravni ravni zapletli v nerešljiva protislovja.

Zato nimam nič proti temu, da bi verska skupnost propagirala svetost življenja kot ETIČNO načelo. Soglašal sem tudi s predlogom filozofa Tineta Hribarja, da bi določilo o svetosti življenja prišlo v preambulo ustave (zminirali so ga tako desničarji kot levičarji). V zvezi s splavom bi to pomenilo propagiranje odgovornega odnosa do seksa in načrtovanja družine. Vendar vidimo, da ni tako. Vedno in povsod merijo pro-life moralisti na PRAVNO prepoved splava, ne da bi pomislili na dokazljive in vidne zle posledice take prepovedi za prizadete ženske in družbe v celoti; ne da bi uvideli, da v imenu potencialnega življenja uničujejo dejansko življenje.

Pristaši tistega franšiškanarskega društva bi rekli: saj smo hoteli pokazati samo, kako se razvija življenje. Žal ste si izbrali napačen trenutek, ko se je vaše prizadevanje pridružilo poljskim pro-life fundamentalistom, ki jih je porazila množica žensk, ki jim res gre za znosno življenje v družbi.

Republika sreče: ilustrirana politika

Robin Skynner in John Cleese sta svojo knjigo naslovila Družine in kako v njih preživeti. Že naslov veliko pove. Pomislimo na možne različice: Zapor in kako v njem preživeti; Podmornica in kako v njej preživeti ipd. Če se mi je v življenju pripetilo, da sem se znašel v družini, bom slejkoprej pred vprašanjem, kako naj v njej preživim, če že nočem (ali ne morem) izstopiti. Glede možnosti izstopa sem v družini precej na boljšem kot v zaporu ali podmornici. Pa vendar: družina lahko ogrozi posameznikovo preživetje, življenje; je smrtno nevarna reč. Tej nevarnosti se je mogoče izogniti, ne samo tako, da družino zapustiš, ampak da v njej ostaneš in vendarle preživiš; če spoznaš, kako deluje in se naučiš živeti v njej - to predpostavljata Skynner in Cleese. To pomeni, da družine ne pojmujeta kot nekaj neproblematičnega, nekaj čemur bi se lahko prepustili kot sprostilni kopeli, dali vse štiri od sebe, poslali možgane na pašo in kar je še teh ljubkih sprostilnih manevrov. Nasprotno, družina je precej grozna reč, ki nam lahko uniči življenje. To prostodušno zatrdita uveljavljen psihiater, ki je zdravil zelo grozne družine, in zelo bister humorist, komik, ki v vsaki reči hitro uvidi bistveno protislovje, paradoks, ki nam raztegne usta v smeh. Če je družina tako strašna zadeva, čemu rinemo vanjo. Hm, vse razlage se zvedejo na preprosto in pošteno priznanje: družine se nam zgodijo. Lepega dne se znajdemo v družini in potem se moramo znajti.
Družina seveda ni kaka izjema v ureditvi sveta. Tudi v (bolj ali manj zaljubljenem ali nezaljubljenem) paru se kar znajdemo. Pravi motivi za privlačnost dveh oseb različnega ali istega spola so nejasni. Osebi pač postaneta par. Če prav pomislimo, se tudi sami v sebi nekako pač znajdemo. Saj bi včasih radi kar pobegnili od samega sebe. Pa potem vendarle najdemo načine, da preživimo. Svoji drugi knjigi sta Skynner in Cleese dala naslov Življenje in kako v njem preživeti. Življenje ni lahko; malokaj dobro funkcionira; neprestano smo v krizi, neprestano moramo nekaj reševati in krpati, da preživimo. Ne vsi. Kakih 600 Slovencev vsako leto izstopi iz svojega življenja, da ne omenimo tistih, ki sicer telesno preživijo, duševno pa so zunaj sebe.   
To se mi je zdelo nujno povedati, da bi razumeli moje doživljanje igrokaza Republika sreče. Igrokaz sam je sestavljen iz treh delov. Prvi prikazuje družino, ki bi jo Skynner in Cleese imenovala disfunkcionalna, grozna družina, ki pa bi jo naši (feministični?) ideologi imeli za ponazoritev razpada družine kot družbene oblike sploh; za prikaz tega, kar je sodobna družina v svojem bistvu: gniloba, razpad, ki pa ima zaradi podpore kapitala še moč vsakršne represije nad njenimi člani. Drugi del sestavljajo zborne recitacije, ki se posmehujejo "neoliberalistični subjektiviteti", kot temu učeno pravijo interpreti, se pravi tako imenovanemu "svobodnemu posamezniku" in njegovi nazovi "svobodi", "svobodni izbiri", "pisanju lastnega scenarija", modnim praksam "skrbi za telo", "ohranjanju zdravja", skratka ideologiji težnje k sreči. V tretjem, nepošteno kratkem delu (čemu po odmoru? pa ne, da nas prisilno zadržujete v prostorih gledališča?) je prikazano stanje v republiki sreče, v belih nebesih duhovne in vsakršne druge praznine.
Če je ta revolucionarna agitka naperjena proti Primčevi et consortes idealizaciji svete družine, naj ji bo, če se njeni interpreti zavedajo, da sami negativno idealizirajo razpadlo družino, kot bi crknjenega psa prikazovali kot podobo vrste živih psov, canis lupus.  Kjub tej svoji vlogi igra ni drugega kot agitka, ilustrirana politika. Kajti to, da družina ni vnaprej dana idealna institucija in jo morajo iz dneva v dan naporno soustvarjati njeni člani, je danes pogrošna resnica. Ni treba iz tega delati cirkusa. Pa tudi to, da so družine, ki delujejo bolje, in one, ki delujejo slabše, je znano. In da je marsikomu lažje v družini kot brez nje. Ni potrebe po vsem tem ideološkem srdu.

"45 let" (2)

Nadaljujem razmislek o filmu "45 let". V tem, kar sem napisal prej, sem prepoznal stališče moralista, psihologa, psihoterapevta. Za življenjsko in zakonsko zagato obeh starcev sem okrivil Geoffa. Natančneje, domneval sem, da ni "odžaloval", da ni pravilno dokončal žalovanja za Kathy, svojo prvo nesojeno ženo.  To bi bil njegov "greh", njegova psihološka "napaka". Taka presoja pušča žarek svetlobe v turobni in tragični zgodbi. Žalovanje je mogoče dokončati. Četudi se je za ta dva zakonca njuna zgodba končala tragično, ostaja upanje za vse ostale, za gledalce filma, če bodo to zgodbo vzeli kot poduk; če se bodo držali pravila, da je treba potegniti črto pod pretekli odnos, preden se zapletemo v novega. Da je treba resnično "odžalovati", pustiti izzveneti čustva do "bivšega" ali "bivše", do dna. Tako bi svetoval psihoterapevt. To bi bila nekako optimistična interpretacija te zgodbe. Take nesreče je mogoče preprečiti.

Je taka interpretacija vzdržna? Geoff se je poročil s Kate po petih letih od smrti Kathy. Pet let je po vseh normalnih kriterijih spodobno dolga doba žalovanja. Geoffu ne moremo očitati, da je prekršil običaj, izneveril pričakovanja drugih; da je ravnal nemoralno.  Ali je v tem času res prebolel Kathy? Morda je mislil, da jo je, a film kaže, da je v resnici ni. Zmotil se je sam v sebi, zmotil glede svojih čustev. Najmanj to. Morda pa je res, kot smo nakazali, uporabil Kate, da bi vendarle pozabil Kathy. Tedaj je njegov greh težji. Pa vendarle: bi se temu grehu lahko izognil? Se mu mi lahko izognemo?

Bojim se, da ta film ni na ravni moralke ali psihoterapevtskega prosvetljevanja. Je globlji. Je tragedija. V tem primeru gre zgodba takole: Potem ko sta 45 let Geoff in Kate živela v skladnem zakonu, se je Geoffu, ne da bi hotel ali mogel to preprečiti, ob prejemu pisma obnovil spomin na Kathy, z njim čustva, za katera je bil prepričan, da so izginila. Kate je spoznala, da je Geoff ves čas, morda ne da bi vedel, ljubil Kathy, ne nje. Geoff subjektivno ni kriv; nadenj se je zgrnilo nekaj, kar je močnejše od njega, nekaj, na kar ni mogel vplivati: usoda. Čustva so tu. Lahko jih "reguliramo", ne moremo jih odstraniti. Če jih potlačimo, jih še "regulirati" ne moremo; postanejo še bolj razdiralna.

Spomnimo se Ojdipa. Čeprav ni bil ne kriv ne dolžan, se je na njem izpolnila prerokba. Tako je Geoffa zadela usoda. Čeprav ni hotel, čeprav je mislil, da je prebolel Kathy, da je vse za njim, navsezadnje je dolgo dobo preživel s Kate, so se čustva do Kathy obudila in ga zajela. Ves čas so bila v njem. Naša zakonca sta žrtvi usode. Film je daleč od pedagoškega optimizma, naj bo ta v še tako posplošeni obliki. Opozarja nas, da so v življenju dogodki, ki jih ni mogoče preprečiti; da je življenje lahko tragično. Nepreklicno in neizogibno tragično. V tem smislu je film kritika sodobnega "pozitivizma", nekritičnega optimizma, prepričanja, da je mogoče vse popraviti in vse spremeniti v "srečo".

Kljub temu, da je Ojdip vedel, da je žrtev usode, je prevzel odgovornost za svoj greh in zločin in se oslepil. Ni se ubil. To bi bila morda lažja pot. Ni se ubil, ostal je živ opomnik osebne odgovornosti. Sprejel je usodo, kot svojo usodo, pokazal svetu, da obstaja usoda, da obstaja tragika, da obstajata greh in kazen. Oba, Geoff in Kate, skušata navzven kazati, da je njun zakon trden, čeprav se zavedata, da je tragično propadel. Svetu kažeta, da ni tragike, čeprav jo doživljata. Kate se tega jasno zaveda, Geoff cinično nemočno, s poniževalno klovnovsko masko.

Tako svet ostaja še naprej neprosvetljen. Ni več Ojdipov.

Je pa film.

"45 let"

Včeraj sem si v kinu Dvor ogledal film "45 let". Tak je naslov, ne "45. obletnica", čeprav gre za 45. obletnico poroke ampak "45 let". 45 let česa?

Spokojno življenje upokojene učiteljice Kate in upokojenega menedžerja Geoffa, ki sta v svoji hišici na angleškem podeželju ravno sredi priprav na 45. obletnico poroke, zmoti pismo, naslovljeno nanj. V pismu pristojne oblasti sporočajo, da so v ledeniku v Švicarskih Alpah po petih desetletjih odkrili popolnoma ohranjeno truplo, ki je verjetno truplo njegove žene, in ga pozivajo, naj jo pride identificirat. Geoff takoj pojasni, da gre za njegovo dekle Katyo, ne za ženo; kot poročena sta se predstavljala, da bi v prenočiščih dobila skupno sobo. Kate je vedela, da je imel dekle, preden se je poročil z njo, ni pa poznala podrobnosti. Zanjo je ključno vprašanje, ali je za Geoffa to zaključena zgodba ali ne. Če ni, je torej ona 45 let živela v senci njegove prve ljubezni? Je zgolj nepopoln nadomestek?

Ena od kritčark vidi v filmu predvsem problem iskrenosti med zakoncema. Zamolčana preteklost se začne razkrivati, žena je vse bolj prizadeta. V njem se obudijo spomini in nekdanja čustva do prve ljubezni. Njun odnos je pred razpadom, važno je ohraniti videz, da je v zakonu vse v redu. "Nelson je umrl, a bitka je bila dobljena."

Za drugo kritičarko prikazuje film razkroj zaupanja in naklonjenosti.

Režiser in scenarist pravi, da gre za "globok in kritičen pogled na njuni življenji, za občutek eksistencialne izgube, za nerazumevanje lastnih želja, za negotova čustva in občutke krivde."

Vse to, mogoče še malo drugače. Ko je izgubil svoje dekle, s katero se je nameraval poročiti (star diapozitiv razkrije, da je bila noseča) in je bila torej v resnici skoraj že žena, se je Geoff po največ petih letih od nesreče poročil s Kate. Ko je Katya izginila, je imel 25 let. Katye ni več, življenje mora iti naprej. Kakšno življenje? Kako? Ali je Geoff do poroke s Kate odžaloval izgubo Katye? Ali se je "v globini svojega srca" sprijaznil z njeno izgubo, preden se je zvezal z novo ženo? Ali pa je, nasprotno, nadaljeval običajno življenje (običajno je, da se mladi moški poročijo), da bi lažje prebolel izgubo? Je bila Kate sredstvo za pozabo Katye? Je čustva do Katye prenesel na Kate (kot sugerira podobnost njunih imen)? O tem film ne govori neposredno, posredno pa. Film pokaže, da so Geoffova čustva do Katye tlela v njem 45 let. Rad bi jo videl, dobro ohranjeno v ledu. A 45 let je ob tem živel običajno zakonsko življenje s Kate. Film govori o želji, o "odkrenjeni želji", ne morem reči potlačeni ali zatrti, o "tleči želji", ki jo je prekrila zapadlost običajnemu življenju; o "zanikani želji", zanikani z zapadlostjo vsakdanjosti. Lahko bi uporabil izraz "banalnost zanikanja". Po prejemu pisma je Geoff ves čas razdvojen med težnjo, da bi sledil svoji ponovno zažareli želji in šel pogledat Katyo, in težnjo, da bi to željo prikril in ohranil odnos s Kate in njun zakon. Čuti se krivega, ker je izdal sebe in uporabil njo. Njun zakon je urejen, njun odnos ljubezniv, celo s seksom se potrudita. Njuno življenje pa je "postano". "Kaj bereš?" ga vpraša Kate. "Kirkegaarda." "Imaš tri izdaje iste njegove knjige in v vsaki si prišel do 3. strani", tako nekako ga zafrkne Kate. Geoffovo življenje stoji.
Kate je živa. Gre ji za ljubezen, za nedeljeno ljubezen. Ko spregleda, kaj se dogaja z Geoffom, ji gre samo še za videz urejenega zakona. V predzadnjem kadru, ko pri zaključku plesa Geoff poudarjeno vzneseno veselo dvigne njeno roko, jo ona ostro odsekano spusti. Zadnji kader zajame v velikem planu njen obraz, ki z grozo strmi v praznino. Kate je žrtev Geoffove eksistencialne zapadlosti običajnemu življenju. Kate doživlja tragedijo, Geoff je ni bil sposoben pre-živeti pokončno; utopil se je v vsakdanjosti.
Na vsakdanjostni ravni seveda lahko rečemo: starega je malo zaneslo, ženska je preveč čustvena in zahtevna, naj se skulira. A s tem bi naredili veliko krivico filmu, ki nam govori: svojo željo vzemi resno.

Uradna izjava v zvezi z družinskim zakonikom

Uradna izjava Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, Združenja psihoterapevtov Slovenije in Katedre za razvojno psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani:

http://www.klinicna-psihologija.si/docs/uradna_izjava_druzinski_zakonik.pdf

Simbolni oče

Ne bi se spravil poslušat razprave o sveti družini, če ne bi iz dnevne sobe zaslišal glasu, ki se mi je zdel znan, pa nisem bil čisto gotov, čigav je. Pogledal sem - bil je "psihoanalitik" R. V. - in ostal sem pred ekranom nekaj minut. Dovolj, da sem videl zbrano druščino nasprotnikov definiranja družine kot "skupnosti dveh oseb", zagovornikov družine kot "skupnosti moškega in ženske", in ujel bistven argument proti porokam istospolnih parov.
Tudi sam sem se pred časom čudil, da se heteroseksualnim parom zdi kul, če se ne poročijo in živijo - ne v konkubinatu, ne v koeksistenci - aha, v kohabitaciji, tako se reče, medtem ko si homoseksualni pari tako silno prizadevajo prav za poroko. To, kar se heteroseksualnim parom zdi zastarela in omejujoča institucija, vidijo kot odrešitev za istospolne pare. Od kod ta razlika med mladimi iste generacije? Seveda mi je kapnilo, da gre za otroke. Homoseksualni par ne more otroka dobiti drugače kot s posvojitvijo, pogoj za to pa je, da je par poročen. Homoseksualni pari so pripravljeni žrtvovati imidž modernosti in se ukloniti zastareli instituciji sklenitve zakona, da bi lahko posvojili otroke. To omenjam samo mimogrede, saj ni bistveno, je zgolj zanimiv paradoks.
Poglavitni argument proti predlagani novi definiciji družine - razpravljalci so se sklicevali na pravnico Barbaro Brezigar - je ta, da zagovorniki nove definicije družine izhajajo iz želje in "pravice" zakoncev, da bi imeli otroka, medtem ko nasprotniki nove definicije izhajajo iz prednostne pravice otroka, da ima starše, ki mu zagotavljajo najboljši možni razvoj. In, po njihovem, istospolni starši tega ne zagotavljajo. Za vzgojo otroka sta potrebna otrokova biološka oče in mati ali vsaj moški in ženska.
V. je ognjevito jezno razlagal svoje razumevanje psihoanalitične teorije, po kateri je za dečkovo prevladanje ojdipskega kompleksa bistvena identifikacija z očetom (do katere se, po V. pride, če mu da oče vsake toliko dve, tri po riti; da matere tega ne delajo, se zdi samoumevno, pa ni). Potem so molilni mlinčki v bolj ali manj vzvišenem in zgroženem tonu mleli dalje. Tudi profesor Musek se ob V-jevi interpretaciji psihoanalize ni oglasil. Je pač zavezan drugi politiki.
Zadeva pa je takale: otrok res potrebuje za zdrav psihološki razvoj očeta in mater, vendar ne biološkega moškega in biološko mater ampak očetovski in materinski lik, to je, simbolnega očeta in simbolno mater. V. je filozofiral, da otrok, ki nima (biološkega) očeta, ne razvije vesti, etičnih norm, in postane psihopat. Ne drži. Povsem "normalni" so lahko otroci, ki so zrasli v naslednjih konstelacijah, ki niso heteroseksualna zakonska zveza: otroci, ki so zrasli v skrbništvu sorodnikov (stric in teta, dedek in babica, starejši bratje in sestre ipd.); otroci, ki so po ločitvi bioloških staršev odrasli z ne-biološkim očimom; otroci, ki so odrasli ob materi-samohranilki, pa so očetovski lik dobili v svojem okolju; otroci, ki sta jih vzgajali npr. mati in njena sestra ali druga sorodnica pa tudi otroci, ki so zrasli samo ob očetu brez matere. Celo sirote, ki so odrasle v zavodih ob razumnih vzgojiteljih/cah so lahko povsem "normalni". Po drugi strani se v psihopata lahko razvije otrok, ki je zrasel v disfunkcionalni heteroseksualni zakonski zvezi bioloških staršev alkoholikov, ob nasilnem očetu, ob bioloških, beri "naravnih" starših, ki sta ga zanemarjala ali zlorabljala ipd. Naj omenim še, da sta očetovska in materinska vloga v heteroseksualnih zakonih lahko zamenjani, saj pri nas pogosto ženska nosi hlače (in daljinec) in je moški copata kot identifikacijski vzor. Te možnosti nasprotniki nove opredelitve družine spregledajo, ker ni v skladu z njihovo predpostavko, da je za otroka najbolje, če se razvija v "naravni" zakonski zvezi (biološkega) moškega in ženske. Če bi biološki oče v odnosu do svojih otrok nastopal kot biološki moški, bi bil to incest; tudi biološki oče nastopa v odnosu do svojih otrok kot simbolni oče. Vlogo simbolnega očeta pa lahko prevzame tudi kdo drug.
Predpostavka, da sta za zdrav otrokov razvoj nujna biološka oče in mati, ne velja ne empirično ne teoretično. Naj ponovim: otroci se povsem dobro razvijejo v vseh vrstah zvez, ki niso zveze moškega in ženske, se pa lahko ne razvijejo dobro v zvezah moškega in ženske. In drugič: pomebno je, da sta v otrokovem življenju "simbolni oče" in "simbolna mati" ne le moški in ženska kot starša.

Kaj je znanost

V Sobotni prilogi Dela v sestavku z naslovom Nihče še ni pojasnil, kaj naj bi bila alternativna znanost, dr. Gregor Majdič, redni profesor na ljubljanski veterinarski fakulteti in na mariborski medicinski fakulteti, obravnava vprašanje politike do znanosti in se med drugim dotakne tudi vprašanja psevdoznanosti, ki ji je v medijih namenjene vse več naklonjene pozornosti, posebej s prikazovanjem lažnih podatkov v zvezi z domnevnim negativnim vplivom cepljenj in domnevno povezavo avtizma in s pomočjo kemije pridelane in obdelane hrane. Takole pravi: "Kot rečeno, je osnova evropske znanosti, ki nam je omogočila izjemen napredek v zadnjih stoletjih, znanstvena metoda Francisa Bacona. Osnova tega je, da je treba vse trditve preveriti s strogo nadzorovanimi in ponovljivimi poskusi, in šele ko takšni poskusi potrdijo neko trditev, lahko o njej govorimo kot o znanstvenem dejstvu." In doda: "Nihče še ni pojasnil, kaj naj bi bila alternativna znanost."

Strinjam se s splošno težnjo njegovega sestavka kot tudi z zavračanjem psevdoznanosti sploh in konkretnih lažnih ali vsaj pretiranih ugotovitev v zvezi s cepljenjem in avtizmom posebej. Z njim delim tudi mnenje, da ni alternativne znanosti. Menim pa, da je njegova definicija znanosti v skladu z Baconovim kanonom preozka, prevzeta verjetno po pojmovanju, ki velja na primer v deželah z angleško izobraževalno tradicijo, kjer termin "znanost" (science) označuje le naravoslovne znanosti. Pri nas tradicionalno pojmujemo znanost širše. Baconova definicija ne velja niti za vse naravoslovne vede, sploh pa ne za družboslovne in humanistične. Astronomija, na primer, je le v omejenem obsegu eksperimentalna znanost. V glavnem temelji na opazovanju zvezdnega neba, na ponovljenih opazovanjih in na matematično izračunanih napovedih, ki se preverjajo z opazovanjem. Podobno velja za geologijo. Tudi geolog predvsem opazuje, v omejenem obsegu eksperimentira, v glavnem mora čakati na "eksperimente", ki jih proizvede narava sama in pri katerih sam ne manipulira neodvisnih spremenljivk. Med družbenimi vedami je gotovo zgodovinska veda jasen primer neeksperimentalne znanosti - saj ne dvomimo, da je znanost, kajne? Druga taka veda je, na primer, etnologija, katere spoznanja ne temeljijo na eksperimentu, pa so vseeno znanstvena. Umetnostna zgodovina, literarna veda, jezikoslovje, druge humanistične vede tudi niso eksperimentalne, so pa znanosti. 

Vsaka znanost je dejavnost, ki si prizadeva odkriti novo znanje o pojavih (o človeku in svetu) na osnovi izkustvenega gradiva, ki ga analizira v skladu s pravili logičnega mišljenja (pri čemer je eksperiment eno od orodij take analize), da bi pojasnila splošne zakonitosti na danem področju, ali razumela posamezne pojave; svoja spoznanja objavi v obliki teorij. Izkustvenost, logika in oblikovanje teorij so temeljne sestavine znanosti (eksperiment je eden njenih nenujnih postopkov). 

Bogati dajejo manj kot drugi

Ameriška revija The Atlantic (Ken Stern) objavlja članek, v katerem je navedeno, po podatkih za leto 2011, da so najbogatejši Američani, to je gornjih 20 odstotkov po dohodkih, prispevali v povprečju 1,3 odstotke od svojih dohodkov v obliki dobrodelnih darov, spodnjih 20 odstotkov pa je od svojih dohodkov prispevalo v povprečju 3,2 odstotka.

Tudi druge v članku omenjene raziskave kažejo, da so ljudje z nižjimi dohodki, ki sami nimajo veliko, bolj darežljivi od bogatih. V neki raziskavi so primerjali relativno višino dobrodelnih prispevkov med kraji z nizkimi in kraji z visokimi povprečnimi dohodki prebivalcev. Pokazala se je ista zakonitost. Okoliši bogatih so prispevali manjši delež kot okoliši revnejših. Neka psihološka raziskava je pokazala, da bogastvo korelira z neetičnim ravnanjem. Ko pa so v nekem poskusu obema skupinama, bogatim in revnejšim, predvajali film o revnih otrocih, so se razlike v darežljivosti in pripravljenosti pomagati med skupinama zmanjšale.

Zakaj je tako? Raziskovalci pojasnjujejo ta odnos z dejstvom, da so bogati izolirani od revnih. Bogati so sorazmerno (v absolutnih zneskih so njihove donacije milijonske) manj darežljivi zato, ker niso v stiku z revnimi; ker pravzaprav ne vejo, kaj pravzaprav pomeni biti reven. Ali po domače: Siti lačnemu ne verjame.

Bogati in revni pa se ne razlikujejo samo po višini donacij ampak tudi po tem, komu in v kakšen namen dajejo. Bogati darujejo kolidžem in univerzam, raziskovalnim organizacijam in organizacijam na področju kulture. Revnejši pa darujejo cerkvam in socialnim dobrodelnim organizacijam. To pomeni, da bogati podpirajo institucije bogatih, revni pa revnih, ali drugače: da ameriška dobrodelnost deluje v prid elit.

Ameriški sistem dobrodelnosti temelji na nezaupljivosti do federalne vlade, temelji na predpostavki, da se posamezniki bolje odločajo glede naložb, kot bi se vlada. V drugih razvitih državah, npr. v Evropi, ima država večjo vlogo; davki so višji in socialna zakonodaja boljša. Dobrodelnost zunaj državnih okvirov pa je manj razvita.

Mislim, da bi morali pri nas vzpostaviti primerno ravnotežje med socialno državo in civilno dobrodelnostjo, med davki in prostovoljnimi dobrodelnimi prispevki. Pri vzpostavljanju takega sistema pa je dobrodošlo opozorilo, da siti res ne verjame lačnemu in da ga je treba bodisi spodbuditi k večji darežljivosti, ali pa ga k tej v obliki davkov prisiliti.

Vir: 

http://www.theatlantic.com/magazine/archive/2013/04/why-the-rich-dont-give/309254/

Pet kondomov za nežna srca

Po dolgem času sem spet enkrat na tekočem s tistim, kar je 'in'. Prebral sem trenutno "uspešnico vseh uspešnic" - E. L. James, 50 odtenkov sive (Žepna knjiga, Učila international: Ljubljana 2012). Vtis po prvi strani: ni Dostojevski. Prizanesljivo do avtorice se potolažim: pač, žanrska knjiga, erotični roman. A tudi K. Millet ni. Najbrž bi se človek moral strinjati z oceno v Die Zeit (Nina Pauer, 19.9.12; prevod Global 9/12), da gre za "na smrt dolgočasno sadomazohistično knjigo", pri čemer je "edina sadomazohistična izkušnja pravzaprav mučno branje slabo napisane zgodbe na 600 straneh." A zdi se, da ob tem romanu navdajajo strogo kritičarko protislovna občutja, saj pravi proti koncu, da je tisto, "s čimer roman očara, bolj kot samo udejanjanje sadomazohizma predvsem čezmerno življenje v dvoje, ki ga taka praksa prinaša s seboj." Očarljiva smrtna dolgočasnost?
Priznam, da se nisem dolgočasil in da tudi nisem preskakoval nežgečkljivih prizorov, nisem pa knjige prebral na dušek ampak v nekaj obrokih. Je le zajetna. Nisem se dolgočasil, kar pripisujem dejstvu, da sem iz generacije s pomanjkljivo spolno izobrazbo, ki sem jo dopolnjeval bolj na internetu kot v resničnem življenju, pri čemer mi kakšna nova strokovna literatura kljub letom, ko je z žgečkanjem že bolj kriza, še vedno prav pride. Zanima me ne le seks ampak vse okrog žensk in v njih. In to je napisala ženska kot prvoosebna pripovedovalka. Branje mi torej ni bilo dolgočasno ampak prej pomirjujoče. In mogoče je v tem skrivnost uspeha te knjige.
Sadomazohistični odnos med študentko Ano-Anastazijo in očarljivim, a v otroštvu skrivnostno čustveno ranjenim bogatašem Christianom je tako lepo zavit v več zaščitnih slojev, da vsaka stran govori: ne boj se, nič hudega ne bo in na koncu se bo vse dobro končalo. Prvi zaščitni sloj je normalno vsakdanje življenje študentke z njeno cimro, nedolžne, pridne, prizadevne, razumne, tik pred diplomo. Drugi zaščitni sloj so Anini odnosi s prijatelji, družino, mamo - vse super normalno, vse dostojno, vse v mejah. Tretji, recimo tretji, mogoče jih je še vmes kaj, je pogodba, ki jo Christian ponuja v podpis svoji partnerki, pogodba z natančnimi določili o dovoljenih in nedovoljenih sadomazo-tehnikah in varovalkah, če bi deklico preveč bolelo. Četrti sloj je Christianova pozornost, obzirnost, skrb, nazadnje zaljubljenost, ki vse varujejo Ano pred hudim. Zadnja zaščita so tabletke in kondom.
Tako se človek lahko mirno preda rahlo žgečkljivemu mentalnemu vojerizmu in sladkemu pričakovanju, da se bo Ana izkazala kot uspešna terapevtka, ki bo ozdravila Christiana njegove travme iz otroštva, nakar bosta poletela v nebesa na krilih romantične ljubezni.
Roman seveda ni družbeno kritičen, nasprotno, je slep za družbeno; utrjuje 'ameriški sen', s tem ko dvigne preprosto dekle v bogatašev helikopter na vrhu nebotičnika. Ni feminističen, nasprotno, govori nam, kako sladko se počuti ženska, če brezpogojno uboga moškega, ki jo našeška, če ni pridna.
Je pa spolno vzgojen, saj si celo tak perverznež, kot je Christian, vedno natakne kondom.

V Vrata (24.6.2012)

Desetletja so minila od tedaj, ko sva šla zadnjič na Triglav iz doline Vrat. Takrat ni bilo avtomobilov in do Aljaževega doma ni šlo drugače kot peš. No ja, mogoče se je kdo pripeljal s kolesom, sem in tja se je pojavil kak fičko ali kak star Opel. Ampak mi smo šli peš, prespali smo v Aljaževem domu in zgodaj zjutraj po Tominškovi poti gor. Zdaj nisva nameravala gor, malo preveč sva že obrabljena; ne vem, kaj bi reklo srce. Do Aljaževega doma pa. Avto sva parkirala na koncu Mojstrane tik pred tablo z napisom Triglavski narodni park. Najbrž se ne sme naprej. Ampak nobenega znaka ni, ki bi prepovedoval vožnjo. Vseeno, po dolini Vrat se gre peš. Kakšna zmota! Avtomobili so naju prehitevali eden za drugim. Ob hišah pri zaselku Pri Rosu so zunaj neke ženske. Jo že vidim, da bo nekaj vprašala. Da vsaj ne bi vprašala, če se tukaj gre do Aljaževega doma; da bova takoj izpadla kot popolna bebca. Izdajalsko se potuhnem in grem kar naprej. Ja, natanko to je vprašala. "Ej, pravijo, da se ne gre po cesti ampak dol po poti, čez most, na levo." Tega sicer nisem vedel, ampak vprašati vseeno ne bi bilo treba, si mislim. Gotovo je vse na zemljevidu. Prideva do stebrička z napisom Pot Triglavske Bistrice. Hm, tega tudi nisem vedel, da se tej rečici reče Triglavska Bistrica. In da hodiva po Triglavski cesti. Jez, zapornica, most. Vse je lepo označeno, urejeno, vse drži. Kako prija jutranja svežina, kako dolgo že nisem slišal šumenja gorskega potoka.

Zavijeva čez most na levi breg in ob rečici navzgor. Z vsemi čuti vpijam to prelest. Dobro, da je vprašala, si mislim; jaz bi kar tolkel po cesti.

Čez čas zavije pot spet čez most na desni breg, na cesto. Peričnik. Kako dolgo ga že nisem videl. Kako to, da sem tako opustil hojo v hribe? Še takrat, ko sem bil pri najboljših močeh? Omenim, da je pri Peričniku eni zdrsnilo in se je ubila. Tujka. Spet napaka. "Jaz ne bi šla gor, saj se od tukaj tudi vidi." Drži jezik, kaj ti je bilo treba ziniti. Ne, ne, tukaj je varno, ona je padla s vrha slapa, midva pa prideva samo do podnožja. "Pa vseeno." Moram zarobantiti, krščen Matiček, kwa se to praw. Ko vidi ograjo, se potolaži. Potem si upa čisto zraven. Pazi, da ti ne spodrsne. "Ne slikaj tukaj, boš imel moker aparat." Saj se bo posušil.

Kratek vzpon se je izplačal. Teh reči se nikoli ne naveličaš gledat. Enkrat bom šel še do ta zgornjega slapu. Spodaj sva spet na cesti, a kmalu pot spet zavije na desni breg. Prečkava pobočje, kjer povsod mezi voda iz tal; ne more skozi konglomerat. Kdo bi si mislil, da je tak sprimek proda, ki je videti tako krušljiv, tako neprepusten.

Povsod stene, konglomeratni balvani, zanimive oblike debel.

Prideva do galerij, previsnih konglomeratnih sten s spodmoli. To vidim prvič. Včasih se nam je vedno mudilo po cesti do Aljaževega doma; nismo hodili po tej poti. Še Kunaver nas ni peljal tod. Ali pa jaz takrat nisem šel. 

Kaj vse izoblikuje narava. Ampak je spet problem. "Joj, kaj če se to dol podre." Ma, ne bo se, ne bo. "Kaj veš. Lahko se. Pejva hiter." Dio povero, tako čudo, pa si ga niti ogledat ne morem. Saj niti fotkat ne morem. "Dej, pejt, pejt."

Pot je potem spet zavila na cesto, kmalu zatem pa je oznaka spet kazala levo, čez vodo. A tu je bilo za najine superge preveč vode. Sem rekel, da je treba obuti gojzarje. V hribe vedno gojzarje. "Saj to niso hribi." Njena logika je 'neprikosnovena'. Ni nama kazalo drugega kot naprej po cesti. Ampak se vleče. Ura je že skoraj poldne. Že skoraj štiri ure se pomikava gor. Res je, malicala sva, opravila to in ono, fotkala. Evo, parkirišče. Uf, tega pa včasih ni bilo. Pa koliko avtomobilov. Končno zagledava dom, na vzpetinici, velika hiša. Ta dom ni bil tukaj. Tega se ne spominjam. To je drug dom. A so naredili novega? Pojma nimaš. Kako si se mogel tako zanemariti, Mesec? 

Noge imam že v ... (no, tako se reče, ampak ne bom zapisal). Podpreva se. Ob sosednji mizi razposajeno rezgeta skupina čeških kolesarjev, gospa in gospodov, ki se jim srednja leta zelo poznajo, v tesno oprijemajočih kolesarskih dresih, se pravi oblekah (dress je obleka, namreč), ki tako izdajalsko poudarijo sleherno oblino, pa še celulit  spodaj. Ko jo ubirava nazaj po cesti - greva kar po cesti, sva se odločila, bo hitreje - se priznavajoče čudiva: a po tehle klancih so šli oni GOR s kolesi? Buh dej, da jim je vzelo malo sala. Nazaj sva bila v dobrih dveh urah ali slabih treh, kakor obrneš. Facit: danes sva hodila dobrih šest ur ali slabih sedem. kakor pogledaš. Ni slabo za pozna srednja leta. 
Epilog: naslednji dan sem se težko premikal, noge sem imel še vedno v ...

Ljubezen, seks, zakon

Zadnji prispevek ima boljšo statistiko kot kateri koli prejšnji. Ne bom skrival: samo nečimern človek sem in mi to neznansko dobro de. Zato bom kar ostal pri temi, ki tako vleče.

Ena najvažnejših življenjskih modrosti, ki sem jo žal prepozno spoznal, je, da so ljubezen, seks in zakon (trajno partnerstvo) tri različne reči. Ker sem bil priden deček, sem bil zelo dovzeten za vse tiste pridige, ki so trdile nasprotno: če hočeš seksati, moraš človeka imeti rad in če nekoga ljubiš in seksaš z njim, je naravno, da se poročiš oziroma, to je zdaj bolj moderno, skleneš z njim zavezo o trajnem partnerstvu. Saj s tem ni nič posebno narobe. Lepo je, če je tako. Moralno je. Ampak v mnogih primerih so te tri reči ločene. Ali je prav ali ne, se lahko pričkamo. A ljudje seksajo, ne da bi se imeli posebno radi, kaj šele, da bi sklenili kakšno partnersko zvezo. Poglejmo, katere so možne kombinacije teh treh reči.

V ZVEZI	LJUBI	SEKSA
+	+	+
+	+	-
+	-	+
+	-	-
-	+	+
-	+	-
-	-	+
-	-	-

1. Je v trajni zvezi (ali zakonu), ljubi in seksa. - Smo povedali: lepo je, moralno, in če je vse iz srca, tudi zdravo.

2. Je v trajni zvezi (ali zakonu), ljubi in NE seksa. - So primeri poročenih ljudi, ki radi živijo skupaj, a iz tega ali onega razloga nimajo spolnih odnosov mimo nevznemirljivih nežnosti.

3. Je v trajni zvezi (ali zakonu), NE ljubi in seksa. - Pogostejši so verjetno primeri zakoncev, med katerima ni posebnih čustev mimo medsebojnega prenašanja, ki pa imata spolne odnose.

4. Je v trajni zvezi (ali zakonu), NE ljubi in NE seksa. - Gotovo so tudi primeri, ko živita zakonca skupaj v navzven 'normalnem' zakonu, med njima pa ni ne ljubezni ne seksa.

5. Ni v trajni zvezi (ali zakonu), ljubi in seksa. - So ljudje, ki se zaljubljajo po tekočem traku in seksajo, ne da bi se s spolnimi partnerji trajneje vezali. Ali kot je rekla neka bejba: Vedno dam iz ljubezni, ki pa ne traja dolgo.

6. Ni v trajni zvezi (ali zakonu), ljubi in NE seksa. - So ljudje, ki so (brezupno) zaljubljeni ali ki se nesrečno zaljubljajo, nesrečno in brezupno v tem smislu, da se jim ne posreči ne seksati ne ustvariti trajnejše zveze s osebo, po kateri hrepenijo. Ali naj sem štejemo tiste, ki ljubijo kako nezemeljsko bitje, in se razdajajo v njegovem imenu, pravzaprav ne vem.

7. Ni v trajni zvezi (ali zakonu), NE ljubi in seksa. - In seveda so ljudje, ki seksajo, ne da bi spolnega partnerja ljubili, kaj šele, da bi se trajneje vezali z njim.

8. Ni v trajni zvezi (ali zakonu), NE ljubi in NE seksa. - In na koncu so ljudje, ki iz različnih razlogov nimajo spolnih odnosov, nikogar ne ljubijo in seveda niso z nikomer v trajnejši zvezi. Tem pač manjka nekaj zrelo človeškega.

Hočem reči: tudi ljubezen se da popredalčkati. In predalčkov je več, kot bi si želeli moralisti. V katerem predalčku ste in v katerem bi želeli biti?

Ljubezen (pri Nemcih)

Prebiram podatke o spolnem in partnerskem življenju Nemcev v okviru raziskave LiebesTrendMonitor 2008, objavljene v Spiegel Wissen (2, 2012). Po pogostosti spolnih odnosov so Nemci na 10. mestu med 15 državami z vsega sveta, ki so jih primerjali. Vodijo Grki s povprečno tremi koitusi na teden; Nemci se potrudijo dvakrat (2,2), na repu so Japonci, 1 krat na teden. Pri vrhu so poleg Grkov še Brazilci, Rusi, Indijci (povzeto iz Durex Global Survey 2008). Toliko za napotek in usmeritev. Ta tedenska prizadevanja Nemcev so presenetljivo vztrajna. Še po 20 ali 30 letih partnerstva se je temu posvetiti vsaj enkrat na teden zakon. Porokam tudi v Nemčiji slabo kaže. Ljudje se poročajo vse starejši: moški s 33 leti, ženske s 30; pred desetimi leti so se poročali 4 leta mlajši: moški z 29 in ženske s 26 leti. Število porok pa je v desetih letih upadlo za 16 odstotkov, kar je veliko. Poročeni ali neporočeni, ki živijo v partnerskih zvezah, kjer se pričakuje zvestoba, so v povprečju 'skočili čez plot' 3,6-krat (moški), ženske pa 2,1-krat. V povprečju so imeli Nemci ne glede na spol v svojem življenju 6 spolnih partnerjev (v velikih mestih več kot 7). Ampak raje ne poskušajte flirtati z drugim ali drugo. Dve tretjini žensk bi s tem spravili v slabo voljo; moški so navidez za nekaj odstotkov bolj strpni do te nelepe navade. Število ločitev se je v 50 letih povečalo z 1/9 na 1/3. Vendar pa 3/4 anketiranih meni, da institucija 'zakon' ni preživeta; 16 odstotkov jih misli, da je. Število samskih gospodinjstev je od leta 1970 do 2010 naraslo od 25 na 40 odstotkov. Precej tega gre verjetno na račun povečanja števila samskih gospodinjstev starih (vdov). Še vedno pa dve tretjini vprašanih zaupata v možnost 'ljubezni do groba'; ženske kar v 71 odstotkih verjamejo, da lahko človek najde partnerja, s katerim nato srečno živi do konca življenja; pri moških je ta odstotek 62.
Ljubezen v partnerski zvezi pojmujejo Nemci precej realno. Dve tretjini menita, da je zveza lahko uspešna, če se partnerja v vsakdanjem življenju ujemata in podpirata, čeprav odnos ni posebno strasten. Samo 21 odstotkov jih meni, da je za zvezo bistvena strastna ljubezen. Prepričanje, da je ljubezen najpomembnejša, ima z naraščajočo starostjo vse manj pristašev in se ustali pri približno 38 odstotkih. Prepričanje, da je pomembna usklajenost v vsakdanjem življenju, pa s starostjo deli vse več ljudi, v najstarejši skupini (60+) jih tako misli 48 odstotkov.
"Kaj je po vašem zelo pomembno za dobro zvezo?" Odgovori so se takole razvrstili: 1. da se lahko zaneseta drug na drugega (92%); 2. da sta si zvesta (88%); 3. da se imata rada (86%); 4. da se spoštujeta (79%); 5. da se vzajemno podpirata in si pomagata; 6. da priznata in cenita uspehe drug drugega; 7. da se odkrito pogovorita o problemih; 8. da ju ne moti, če imata različna mnenja, o njih razpravljata in se tudi kregata; 9. da sta usklajena pri vzgoji; 10. da se strinjata glede tega, ali bosta imela otroke in koliko.
"Pri partnerju je zelo pomembno, da je: pošten (ž 90, m 84), zvest (ž 87, m 83), topel, prisrčen (ž 80, m 67), dobra mati/dober oče (ž 69, m 61), naraven (ž 61, m 61), humoren (ž 56, m 47), občutljiv, da se zna vživeti (ž 57, m 40), pripravljen na kompromis (ž 48, m 44), samostojen, ve kaj hoče v življenju (ž 50, m 39), spolno privlačen, atraktiven (ž 32, m 51). No, mačoti? Zahtevnost žensk se je v desetih letih povečala za nekaj odstotkov. Še bolj kot prej cenijo poštenost, naravnost, smisel za humor, točnost in približno sedmina jih pričakuje, da bo znal partner tudi kuhati. Zakaj pa ne? Ali naj bi si partnerja vse zaupala? Da ja, meni 32 odstotkov vprašanih (čim višja izobrazba, tem manjši odstotek); da ni treba vsega zaupati, jih meni 31 odstotkov; da je za zvezo dobro, če kaj zadržimo zase, meni 11 odstotkov; da je nekaj na popolni zaupnosti, jih meni 24 odstotkov. Zagovorniki malih skrivnosti torej niso v večini. Koliko bližine bi si sicer dovolili? Ali lahko greste v sobo ali stanovanje vaše/ga partnerja/ice, kadar je odsoten? Pritrdilno je odgovorilo 39 odstotkov vprašanih. Imata lahko različne konjičke? 25 %. Gresta lahko večkrat ven brez nje/ga? 23%. Lahko odpirate nje/no/govo pošto? 18 %. Vam dovoli, da berete nje/ne/gove sms-e? 12%. Bi imela ločeni spalnici? Da: 5%. Si dopuščata flirtanje z drugo osebo? Da: 3%. Očitno mislijo, da ni lepo, če imamo skrivnosti, pa vseeno večina ne bere pisem in sms-ov drug drugega.
"Zakaj je propadla vaša zadnja zveza?" 1. Imela sva v osnovi različne predstave o življenju in prihodnosti: 35 %; 2. Nisva se več razumela, preveč sva se prepirala: 33; 3. Eden od naju drugega ni imel več rad: 28; 4. Eden je bil drugemu nezvest: 27; 5. Živela sva drug mimo drugega: 27; 6. Eden od naju se je zaljubil v drugo osebo: 25; 7. Nisva se dovolj trudila, da bi rešila zvezo: 20; 8. Eden od naju se je v zvezi počutil preveč omejevanega: 20; 9. Eden od naju je bil preveč ljubosumen: 12; 10. Razhajala sva se glede tega, ali imeti otroka ali ne in koliko: 10.

O družinskem zakoniku (2): Epilog

Ali bo otrok imel očeta in mater, ne more zagotoviti noben zakon; vedno in povsod bodo obstajali otroci, ki imajo mater, ne pa dejansko prisotnega očeta. In za te je treba poskrbeti. Pater semper incertus, bi lahko navedli stari cinični rek, ki pa je žal tudi statistično resničen. Zakon mora urejati dejanska družbena razmerja, ne vsiljevati idealnih shem »svete družine«. 


 Tu se ponavlja stara nerazumnost, to je nerazlikovanje etične in pravne ravni. Ta nerazumnost se je pokazala pri razpravi o splavu in o razvezi. Etično je splav nesprejemljiv, nesprejemljiv je tudi iz medicinskega in psihološkega vidika; je zlo. To pa ne pomeni, da bi bilo modro, ko bi ga prepovedali. Prepoved splava sproži posledice, ki so hujše za vse prizadete in za družbo kot celoto, kot so posledice, zdravstvene, psihološke in etične dejstva, da je zakonsko dovoljen.

Etično je razveza kot prelomitev dane obljube, ki sta jo dala zakonca drug drugemu nezaželena. Nezaželena je še posebno, če imata otroke, ki utrpijo psihološke in lahko tudi zdravstvene posledice. Vseeno pa ne bi bilo modro, če je ne bi dopustili. Obojestransko mučenje zakoncev v neuspelem zakonu onesreči ne samo njiju ampak prav tako tudi njune otroke. Razvezo pa, ki je obojestranska, običajno oba sprejmeta in ker se do tega vedeta kot do realnega življenjskega dejstva, ki se je pač zgodilo, ter pametno urejata svoje odnose po razvezi, postane tudi za otroke sprejemljiva, kasnejše dopolnjene družine pa marsikdaj dobro fukcionirajo kot širša življenjska skupnost.

Psihološko je idealno, če ima otrok ljubeča starša, očeta in mater. To pa ne pomeni, da bi bilo treba (saj tudi ni možno) zakonsko prepovedati ali diskriminacijsko tretirati vse družine, v katerih ni obeh staršev; v katerih starši niso ljubeči; družine, kjer so disfunkcionalni pojavi; družine, v katerih otroci trpijo. Možno je, da so kljub raziskavam, na katere se sklicujemo zagovorniki predlaganega Družinskega zakonika, subtilne psihološke razlike med otroki iz istospolnih in raznospolnih družin (navsezadnje so take razlike tudi med otroki alkoholikov in drugimi; ali pa med otroki, ki živijo samo z materami in drugimi - pa jih ne izdvajamo). A to nikakor ne pomeni, da bi bilo zato treba tem družinam onemogočiti dedovanje, zdravstveno zavarovanje, bolniški dopust obeh staršev ipd. Pravo ureja realne vsakdanje zadeve. 


Naj bom še jasnejši. Recimo, da na etični ravni ne odobravam, da si ena od žensk v lezbičnem paru "preskrbi" otroka (ali analogno eden od gejev v gejevskem paru), češ da ne misli na dobro otroka in ji gre samo za zadovoljitev njene želje (čeprav, seveda, tudi mnogi raznospolni pari delajo otroke nepremišljeno za svoj užitek). Vidim pa, da je teh primerov med geji in lezbijkami precej. Naj z zakonom prepovem biseksualne odnose?  Naj v zakoniku "spregledam", da obstajajo take družine? Naj se delam, da to ni družinska skupnost? Ali pa naj tem družinam omogočim osnovne pogoje dostojne skrbi za otroka, naprej pa - bog pomagaj?

Razumna rešitev za kristjane bi bila, da bi še naprej zagovarjali, kar je etično in po Evangeliju, da pa bi po zdravi pameti, na katero se zdaj tako radi sklicujejo, dopustili, da se uredi, poenostavljeno rečeno, socialna varnost istospolnih družin. To ne pomeni, da mislim, da je predlagani zakonik tudi s krščanskega vidika neetičen. Nasprotno, če kaj, je po Evangeliju etična skrb za tiste, ki jih je večina pripravljena kamenjati.

O družinskem zakoniku (1)

Prijateljica mi je v razmislek poslala naslednje besedilo nasprotnikov novega družinskega zakonika in vprašala, če sem potem, ko sem prebral to besedilo še naklonjen temu zakoniku.
http://www.iskreni.net/druzba/druzina-v-druzbi/1200-gostecnik-stuhec-in-musek-o-druzinskem-zakoniku.html
Prebral sem in odgovoril, da še bolj, ker me argumenti nasprotnikov ne prepričajo. Na hitro so moji ugovori proti temu sestavku naslednji:
Novi Družinski zakonik ne zanika razlike med heteroseksualno in homoseksualno skupnostjo, kar se izraža prav v tem, da homoseksualnim parom ne dovoljuje posvojiti otroka, če ni otrok enega od partnerjev/ic.
Res pa je, da zakon ne izvaja drugih posledic iz dejstva, da v istospolni skupnosti »ni mogoče ustvariti novega življenja«, saj bi sicer moral drugače tretirati tudi heteroseksualne pare, ki nočejo, ali ne morejo, imeti otrok. »Neplodna ali nerodovitna« življenjska skupnost moškega in ženske torej ni nič posebnega, najdemo jo pri enih kot pri drugih. Tej konstataciji se pisci pisma uprejo: istospolna skupnost je drugače, usodneje, »nerodovitna« kot heteroseksualna.
»Nesporno je seveda res, da obstajajo heteroseksualne zveze, ki niso plodne in rodovitne. Razlika med njimi in homoseksualnimi zvezami je pomembna, saj gre v primeru homoseksualnega para za biološko izključenost, da bi do spočetja lahko prišlo. »
Homoseksualni par torej biološko ne more spočeti otroka, heteroseksualni par pa? Saj vendar tudi neplodni heteroseksualni pari biološko ne morejo spočeti, razen z biomedicinsko pomočjo, pa še tedaj mnogi biološko ne morejo spočeti. Ta argument piscev pisma se torej sesuje. Zato si izmislijo drugega.
»Istospolni par biološko in antropološko gledano ni enako odprt za sorodna doživetja, samouresničitev, medsebojno rast in iz tega izhajajočih nalog, kot je to v primeru heteroseksualnega para.« 
Ta je huda: popolnoma iz trte zvit argument. Kot da pri homoseksualnem paru, zato ker ni biološko ploden, ni prostora za sorodna doživetja, samouresničitev in medsebojno rast! Pri heteroseksualnem paru, ki tudi ni biološko ploden, pa je prisotna ta silna odprtost. Ne samo, da si izmislijo popolnoma neutemeljen argument, ti kristjani, pisci pisma, odrekajo nekaterim ljudem, samo zato, ker so istospolni in »biološko izključeni«, osnovne človeške in medčloveške potenciale, ki jih heteroseksualni pari, kljub temu, da so tudi biološko neplodni, torej »biološko izključeni«, po čudežu vendarle imajo. To se pravi, da gospode ne bode v oči »biološka izključenost«, s katero bi morali označiti ene in druge, ampak izključno istospolna erotična usmerjenost.
»V tej zvezi lahko kvečjemu govorimo o določeni nadomestni vlogi, ki bi jo pri istospolnih parih lahko imela pravica do posvojitve ali vključitev tretje, spolno različne osebe v njun odnos, recimo izbrani donator semena ali nadomestna mati. S tem povezana tveganja za bodočega otroka so velika, zato večina držav takšni praksi nasprotuje.«
Podpisniki pisma govorijo o »nadomestni vlogi«, ki bi jo imela pravica do posvojitve pri istospolnih parih. Novi Družinski zakonik ne daje istospolnim parom pravice do posvojitve, zato je vsako naklepanje o možni pravici do posvojitve podtikanje zakonu namenov, ki jih nima. Dopušča pa zakon posvojitev otroka enega od partnerjev. Pisci pisma tudi temu nasprotujejo, češ da so v tem primeru tveganja za otroka velika. Za to ne navajajo nobenih empiričnih dokazov.
»Zakonodajalci po vsej Evropi so zadržani do omenjenih praks predvsem zaradi tega, ker se zavedajo, da je za kasnejšo identiteto otroka pomembno, da le-ta ve, od kot je in kdo so njegovi biološki starši, kakor tudi zavest, da je za dobrobit otroka pomembno, da odrašča ob obeh spolih, … (nadalje pisci pisma navajajo avtorje,) …
ki poudarjajo vlogo očeta, ki je pri razvoju otroka bistvenega pomena. Poznavanje lastnega osebnega izvora (osebne zgodovine) je pomembno, saj gre za razumevanje resnice o nas samih, našem izvoru; gre za osebno dostojanstvo, ki se oblikuje na podlagi bioloških, zgodovinskih in tudi pravnih podatkov o sleherni osebi.«

Za identiteto otroka je pomembno, da ima urejene družinske razmere, vzgojno sposobne starše, da je sprejet in ljubljen. Ni vseeno, ali ima očeta in mater ali ne. V tem imajo pisci pisma prav. Pomembneje pa je, da ima otrok starše, ki ga sprejemajo in nudijo pogoje za rast in razvoj. Mnogi očetje in matere tega niso sposobni. Bolje se godi otrokom istospolnih partnerjev, kot otrokom v disfunkcionalnih družinah in starših z osebno zgodovino alkoholizma, nasilja ipd. Raziskave ugotavljajo, da se odrasli, ki so zrastli v istospolnih družinah, po vseh relevantnih značilnostih razen po občutljivosti za diskriminacijo ne razlikujejo od tistih, ki so zrastli v heteroseksualnih družinah. V Sloveniji je veliko enostarševskih družin, ki so v veliki večini družine mater-samohranilk; njihovi otroci ne odraščajo ob očetih; naj jih zato ne štejemo za družine? Kot bi se pisci pisma zavedali, da mnogi otroci spočeti v heterseksualni zvezi, nimajo očeta v socialnem pomenu, ne zahtevajo dejanskega, fizično prisotnega očeta, zahtevajo le, da je oče »znan«. Otrok mora imeti »znanega« očeta – potem je vse v redu in njegova identiteta se lahko nemoteno razvije.

»Brez dvoma je največja korist za otroka, da ima znano mamo in znanega očeta.« - 

Mnogi otroci imajo znanega očeta, ki pije, in znano mamo, ki je depresivna. Ne vem, kakšna velika dobrobit izvira zanje iz te »znanosti«.

»Zanemarljivo ni še drugo dejstvo, zaradi katerega družbe posebno varstvo nudijo heteroseksualni zvezi in družini, namreč nadaljevanje sorodstva in človeštva nasploh, s tem pa tudi skrb za medgeneracijsko solidarnost, ki je mogoča samo tako, da mlajši rodovi preživljajo starejše in da gre pri tem za neprekinjeno solidarnost različnih oblik na medosebni in institucionalni ravni. Lahko bi govorili tudi o trajnostnem razvoju človeške vrste, podobno kot govorimo o trajnostnem razvoju okolja.«

Ne vem, zakaj ne bi bila v istospolnih družinah prisotna medgeneracijska solidarnost, saj so tudi v teh družinah otroci mlajša generacija, ki lahko skrbi za starejšo generacijo svojih očkov ali mamic. Podpisniki odrekajo tako istospolnim staršem kot otrokom, ki žive z njimi, osnovno človeško sočutje in skrb.

Za trajnostni razvoj človeške vrste, za katerega so podpisniki tako zaskrbljeni (in ne vidijo, da človeštvo narašča v milijardah), naj poskrbijo tudi tisti, ki se držijo celibata; na srečo se mnogi, ki bi se ga morali, ne držijo, tako da človeštvo ne bo propadlo, njihovi otroci pa ne bojo imeli znanega očeta. 

»Zagovorniki predlaganega zakonika med drugim trdijo, da si ne smemo zatiskati oči pred različnimi oblikami družinskih skupnosti in otrok v njih. Pojav zakonskih, zunajzakonskih, takšnih ali drugačnih partnerskih in zunajpartnerskih skupnosti je preprosto dejstvo, ki ga je navrglo življenje kot življenje, država pa je dolžna, da pluralnost razmerij vzame na znanje in jih zakonsko uredi. To do neke mere seveda drži. Ob tem se upravičeno postavi vprašanje, zakaj si svobodomiselni ljudje želijo, da njihovo razmerje ureja država? Po eni strani nasprotujejo institucionalnim urejanjem intimnih razmerij med ljudmi, po drugi strani pa želijo, da jih država institucionalno legitimira. Takšna svobodomiselnost je sama s seboj v nasprotju. – Enkrat države ne potrebuje, drugič pa jo kliče na pomoč, naj ji zagotovi enakopravno legitimiteto izbranega stila življenja.«

Zakaj si svobodomiselni ljudje želijo, v domnevnem protislovju s samim seboj, da njihova razmerja ureja država? To domnevno protislovje je namreč čisti sofizem. Urejanje dediščine, zdravstvenega zavarovanja in bolniškega dopusta niso intimne zadeve.

»Država in njene institucije so vzpostavljene zaradi skupnih reči, ki zagotavljajo več pravičnosti in miru in ne zato, da razdvajajo družbo in vanjo vnašajo ideološki boj. Država in njene ustanove so lahko stvar družbenega soglasja, še posebej ko gre za temeljne vrednote družbe, ne pa stvar posamičnih primerov, ki jih je mogoče reševati po meri zdravega razuma.«

Ideološki boj vnašajo v družbo ideologi RKC, ki so nekaj določil zakona, s katerimi se zagotavlja istospolni manjšini nekaj osnovnih pravic, s podtikanji in neverjetnim zavračanjem drugače čutečih soljudi napihnili do razmerij, ki ogrožajo sprejetost dobrega zakona v celoti. Država in njene ustanove so dolžne zaščiti šibko manjšino; zaščititi natanko pred tako diskriminacijo, ki jo propagirajo nasprotniki zakona. Skupno ne pomeni večinsko ampak tisto, kar je v korist celotni družbi; in v korist celote je, če smo človečni do šibkejših. Človečnost je temeljna vrednota te družbe - upam. 

»Novi Družinski zakonik skuša bistveno spremeniti opredelitev družine in zakonske zveze. Nove opredelitve zakonske zveze in družine izhajajo iz predpostavke otroka in ga kot edinega postavljajo za merilo, ki naj določa skupnost, ki jo imenujemo družina. Postavljanje otroka za temelj družinskih razmerij je lahko na prvi pogled všečno, a je v resnici navidezno, ker otroku v naprej ne zagotavlja zanj največje koristi, namreč, da ima očeta in mater.«

Ja, novi zakon ni stari zakon; je drugačen od starega. Novo vino v novih sodih. Odzvati se je moral na spremenjene družbene razmere, za katere je značilna diverzifikacija oblik življenjskih skupnosti. Ureja predvsem družinska razmerja ne zakonske zveze. Pokazalo se je, da ni dovolj urediti zakonsko zvezo. Zakonska skupnost je po novem zakonu življenjska skupnost moškega in ženske. Ali si bosta rekla »dragi mož« in »draga žena«, ali bosta svojo zvezo dala blagosloviti ali ne, ali v tej ali oni cerkveni skupnosti, pa prepušča njima – kakor tudi to, ali bosta imela otroke ali ne. 

Še vedno bo velika večina otrok imela očeta in mater, manjšina, ki bodo imeli dva očeta ali dve materi (ali eno mater, ali enega očeta ali karkoli že) pa ne bo diskriminirana.

»Če je v veljavnem zakonu zakonska zveza skupnost moža in žene, je v novem stvar »svobodne odločitve … na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči«. Izpuščeni sta besedi mož in žena ali moški in ženska, ker bi to onemogočalo razumevanje istospolne zveze kot enakovredne heteroseksualni zakonski zvezi. Predlagana nova definicija družine je tako namenjena predvsem možnosti zasnovanja družine biseksualnim partnerjem in posvojitvi otroka iz prejšnjega heteroseksualnega razmerja.«

Da, tako je. Odprta je možnost enakopravne ureditve istospolnih razmerij; možnost nediskriminacije. Trn v peti je podpisnikom biseksualno razmerje. Kakšno zanimanje za posteljne zadeve pri resnih ljudeh! Dragi gospodje! Prav nobene zasluge nimam, da sem moški, nobene zasluge, da me po naravi privlačijo ženske in res ne vem, zakaj naj bi bila moja zveza z žensko privilegirana pred zvezo mojega brata, ki ga privlačijo moški. Ker je moja zveza po naravi »rodovitna«? Mogoče pa po naravi ni, prav tako kot ni po naravi rodovitna zveza mojega brata. Da pa bi bila »socialno« rodovitna, pa skušate na vso moč preprečiti. Ne, biseksualno pa ne! Ha ha.

*

O tem, kako imajo otroci mater in očeta in v kaj se razvijejo tisti, ki imajo samo biološkega očeta, ne pa tudi dejansko prisotnega psihološkega in socialnega, imam nekaj osebnih izkušenj. Sam sem sicer imel mater in očeta, moj oče pa je imel samo mater, prav tako moj dragi stric in moji najdražji teti. Vsi sijajni ljudje, ki jih je kalilo življenje in so bili spoštovanja vredni produktivni ljudje! Da so bili nezakonski in so jih zaplodili sinovi kmečkih gospodarjev kmečki delavki in to zatajili, je posledica hinavske morale, ki jo je propagirala slovenska Katoliška cerkev, ki s tem, farizejsko, v nasprotju z Evangelijem, nadaljuje tudi danes.

Pomisli, paberki (1)

Prebral sem (podatki veljajo za ZDA, Global 3/2012, po Atlantic Monthly), da samske mestne ženske v starosti od 22 do 30 let zaslužijo 8 odstotkov več kot primerljivi moški; 55-60 odstotkov diplomirancev od 25 do 29 let je žensk; ženske so na 51,4 odstotka vodstvenih in akademskih položajev. Ta trend prihaja k nam. Zato sem najprej pomislil, da bi Urad za enake možnosti prosto po Malem princu preimenovali v Urad za vzhajanje in zahajanje sonca. Ukinitvi tega urada pa nasprotujem, kajti moškim gre v bistvu res "naglo na slabše", kot ugotavlja piska v Atlantic Monthly.

*

A: Na dan žena je neka ženska oropala trgovino. Moja dilema: ali zaslužijo šopek vse ženske ali samo poštene?
B: Vse. To je tako kot pri volitvah. Pravica, ki pripada vsem, ne samo 'poštenim'.
A: Potem bi morala država vsem kupiti šopke.

*

Janša je pomen goljufije s srednješolskim spričevalom koalicijskega poslanca relativiziral in bagateliziral kot nepomembno temo, češ da se razpravlja o tem, ne pa o spričevalih, ki so jih podeljevali na kumrovški politični šoli CK ZKJ. S to primerjavo je hotel reči, da so ta spričevala prav tako nična kot ponarejeno poslančevo spričevalo.
Če bi bil Janša dosleden, bi moral zahtevati ničnost vseh spričeval od 1945-1991, ne samo kumrovških, ker so jih izdale šole komunističnega režima, še posebej pa spričevala obramboslovja na FSPN kot bivši politični šoli CK ZKS. 

*

Natanko sto odstotkov slovenskih homoseksualcev in lezbijk prihaja iz heteroseksualnih družin. Če želite izkoreniniti to zlo, boste morali, se bojim, vendarle prepovedati heteroseksualne družine. - Boris Dežulović, Dnevnikov objektiv, 10.3.12.

Sabina Spielrein

V filmu Nevarna metoda me je presunil lik Sabine Spielrein, Jungove pacientke in ljubice (igra jo Keira Knightley). Prvič sem zvedel o njej nekaj več kot samo omembo imena. Prav je, da jo uvrstim v svoj predstavni svet med ljudi, ki so prispevali k psihoanalizi. Oprl se bom na wikipedijo.

Sabina Naftulovna Spielrein je bila rojena 7. nov. 1885 v Rostovu na Donu, življenjsko pot je sklenila 57-letna, 12. avg. 1942. Njena mati je bila dentistka, oče pa entomolog, žužkoslovec, kasneje trgovec. Eden Sabininih bratov je bil Isaak Spielrein, pionir psihologije dela v Sovjetski zvezi.  Sabina je prišla v Zurich študirat medicino, avgusta leta 1904 pa so jo tam, še ne 19-letno, kot bolnico sprejeli v duševno bolnišnico Burgholzli, kjer je kot mlad psihiater deloval Carl Gustav Jung, tedaj star 30 let. V bolnišnici je ostala skoraj eno leto, do junija naslednjega leta. 

Jung jo je začel zdraviti s tedaj novo psihoanalitično 'pogovorno' metodo. Med terapevtom in pacientko se je razvil ljubezenski odnos, ki je prerasel v strastno razmerje, v filmu prikazano kot sadomazohistično. Sabina je, poleg tega, da sta imela 'normalne' spolne odnose, doživljala orgazme, če jo je Carl s kar krepkimi udarci z roko ali jermenom tepel po zadnji plati. Kot deklica je bila pri tem, ko jo je bil za kazen šeškal oče, doživela vzburjenje. Z vidika psihoanalitične teorije in tehnike je tako ravnanje terapevta nedopustno. Ljubezenska čustva, ki jih pacientka kaže do terapevta, naj bi ta pojmoval kot transfer, to je, kot prenos čustev, ki jih je pacientka prvotno gojila do pomembnega odraslega v svojem otroštvu, recimo očeta, na terapevta kot zaupanja vredno osebo. To dejstvo naj bi terapevt izkoristil za zdravljenje. Če terapevt čuti, da bi pacientki rad vračal njena čustva, to je, da se pri njem pojavi nasprotni prenos (kontratransfer), naj bi to svoje nagnjenje zadržal, ga samoanaliziral, ali pa analiziral s svojim supervizorjem, in naj bi se pod nobenim pogojem ne spustil v erotični odnos. 

Jungovo ravnanje je bilo torej s stališča psihoanalize kršitev njenega osnovnega pravila. Ko se je o aferi razvedelo, je prišel Jung v spor s predstojnikom Bleulerjem in je zapustil kliniko. Ostal je Sabinin mentor pri disertaciji. Sabina je doktorirala leta 1911 z disertacijo o primeru shizofrenije. Kasneje je bila izvoljena za članico Dunajskega psihoanalitičnega društva. Z Jungom je sodelovala do leta 1912, kasneje pa je srečala tudi Freuda, ki je bil dobrih 20 let starejši od Junga.

Leta 1923 se je vrnila v Sovjetsko zvezo in je z Vero Schmidt ustanovila v Moskvi vrtec z nazivom "Beli vrtec", ker je bilo v njem vse, od sten do pohištva belo. V njem naj bi otroke od vsega začetka vzgajali v svobodne ljudi. Čez tri leta so oblasti vrtec zaprle z lažno obtožbo, češ da je prihajalo do spolnih perverznosti in zlorab otrok. Baje pa je sam Stalin  v ta vrtec pod lažnim imenom vpisal svojega sina Vasilija.

Sabina se je po koncu razmerja z Jungom poročila z zdravnikom Pavlom Scheftelom, ki je  tudi bil judovskega porekla. Imela sta dve hčerki, Renato, rojeno 1912, in Evo, rojeno 1924.

Sabinin brat in mož sta izginila v obdobju Stalinovega Velikega terorja. Njo in obe njeni hčerki pa so leta 1942 pobili pripadniki SS Einsatz Gruppe D v Zmievskaji Balki (pri Rostovu na Donu), skupaj s 27.000 drugimi žrtvami.

In še opomba o psihoanalizi. Sabinino "zdravljenje" je bilo evidentno uspešno kljub temu, da je Jung kršil temeljno pravilo psihoanalize. Uspešno je doštudirala, postala psihoanalitičarka (morda to ni ustrezen kriterij zdravja), se poročila, imela otroke, nadaljevala družbeno koristno delo in svoje poslanstvo. Celo v smrti je bila na nasprotni strani očitne norosti - uničevalne "normalnosti".

Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Sabina_Spielrein