"45 let" (2)

Nadaljujem razmislek o filmu "45 let". V tem, kar sem napisal prej, sem prepoznal stališče moralista, psihologa, psihoterapevta. Za življenjsko in zakonsko zagato obeh starcev sem okrivil Geoffa. Natančneje, domneval sem, da ni "odžaloval", da ni pravilno dokončal žalovanja za Kathy, svojo prvo nesojeno ženo.  To bi bil njegov "greh", njegova psihološka "napaka". Taka presoja pušča žarek svetlobe v turobni in tragični zgodbi. Žalovanje je mogoče dokončati. Četudi se je za ta dva zakonca njuna zgodba končala tragično, ostaja upanje za vse ostale, za gledalce filma, če bodo to zgodbo vzeli kot poduk; če se bodo držali pravila, da je treba potegniti črto pod pretekli odnos, preden se zapletemo v novega. Da je treba resnično "odžalovati", pustiti izzveneti čustva do "bivšega" ali "bivše", do dna. Tako bi svetoval psihoterapevt. To bi bila nekako optimistična interpretacija te zgodbe. Take nesreče je mogoče preprečiti.

Je taka interpretacija vzdržna? Geoff se je poročil s Kate po petih letih od smrti Kathy. Pet let je po vseh normalnih kriterijih spodobno dolga doba žalovanja. Geoffu ne moremo očitati, da je prekršil običaj, izneveril pričakovanja drugih; da je ravnal nemoralno.  Ali je v tem času res prebolel Kathy? Morda je mislil, da jo je, a film kaže, da je v resnici ni. Zmotil se je sam v sebi, zmotil glede svojih čustev. Najmanj to. Morda pa je res, kot smo nakazali, uporabil Kate, da bi vendarle pozabil Kathy. Tedaj je njegov greh težji. Pa vendarle: bi se temu grehu lahko izognil? Se mu mi lahko izognemo?

Bojim se, da ta film ni na ravni moralke ali psihoterapevtskega prosvetljevanja. Je globlji. Je tragedija. V tem primeru gre zgodba takole: Potem ko sta 45 let Geoff in Kate živela v skladnem zakonu, se je Geoffu, ne da bi hotel ali mogel to preprečiti, ob prejemu pisma obnovil spomin na Kathy, z njim čustva, za katera je bil prepričan, da so izginila. Kate je spoznala, da je Geoff ves čas, morda ne da bi vedel, ljubil Kathy, ne nje. Geoff subjektivno ni kriv; nadenj se je zgrnilo nekaj, kar je močnejše od njega, nekaj, na kar ni mogel vplivati: usoda. Čustva so tu. Lahko jih "reguliramo", ne moremo jih odstraniti. Če jih potlačimo, jih še "regulirati" ne moremo; postanejo še bolj razdiralna.

Spomnimo se Ojdipa. Čeprav ni bil ne kriv ne dolžan, se je na njem izpolnila prerokba. Tako je Geoffa zadela usoda. Čeprav ni hotel, čeprav je mislil, da je prebolel Kathy, da je vse za njim, navsezadnje je dolgo dobo preživel s Kate, so se čustva do Kathy obudila in ga zajela. Ves čas so bila v njem. Naša zakonca sta žrtvi usode. Film je daleč od pedagoškega optimizma, naj bo ta v še tako posplošeni obliki. Opozarja nas, da so v življenju dogodki, ki jih ni mogoče preprečiti; da je življenje lahko tragično. Nepreklicno in neizogibno tragično. V tem smislu je film kritika sodobnega "pozitivizma", nekritičnega optimizma, prepričanja, da je mogoče vse popraviti in vse spremeniti v "srečo".

Kljub temu, da je Ojdip vedel, da je žrtev usode, je prevzel odgovornost za svoj greh in zločin in se oslepil. Ni se ubil. To bi bila morda lažja pot. Ni se ubil, ostal je živ opomnik osebne odgovornosti. Sprejel je usodo, kot svojo usodo, pokazal svetu, da obstaja usoda, da obstaja tragika, da obstajata greh in kazen. Oba, Geoff in Kate, skušata navzven kazati, da je njun zakon trden, čeprav se zavedata, da je tragično propadel. Svetu kažeta, da ni tragike, čeprav jo doživljata. Kate se tega jasno zaveda, Geoff cinično nemočno, s poniževalno klovnovsko masko.

Tako svet ostaja še naprej neprosvetljen. Ni več Ojdipov.

Je pa film.