Hararijeva "namišljena ureditev"

Sinoči sem prebiral Yuvala Hararija, Sapiens; kot običajno z zamikom, ki mi je omogočil nakup (KUPUJTE KNJIGE!) žepnice namesto dražje, trdo vezane knjige (a s spodobno velikimi črkami). Začetek obeta svež in duhovit pregled bistvenih tokov in osnovne strukture človeške zgodovine. Očitno sodi H. med tiste zgodovinarje, ki se sprašujejo o "smislu" zgodovine, o njenih "makrostrukturah", o tem, kam gre človeštvo.  Ta težnja mi je blizu. V gimnaziji sem mislil, da je ves smisel nepotrebnega učenja zgodovine v tem, da se potrdi železni (marksistični) zakon zgodovine, to je razvoj človeštva iz praskupnosti preko sužnjelastništva, fevdalizma, kapitalizma, socializma, v komunistično brezrazredno družbo. Na nesrečo smo se zdaj od tam že vrnili nazaj v kapitalizem. Piketty v sodobnem kapitalizmu že zaznava elemente fevdalizma, oblikovanje dednih aristokracij. Lepo, no.

Hegel je videl v zgodovini uresničevanje svetovnega Duha, ki se preko svojih utelešenj vrača sam vase prav v individualnem duhu Georga Friedricha Hegla. (Tako nekako, ne jamčim za filozofsko korektnost.) Bolj vsakdanje so teorije, ki vidijo v zgodovini neprestan napredek k vse boljšemu in vse bolj človečnemu življenju. Atomski arzenal za večkratno uničenje Zemlje menda zagotavlja večni mir. Njihovo nasprotje so pogledi, ki ne vidijo nič drugega kot kaotično brcanje "miši v mleku", s tem, da ne upajo, da bo iz mleka kadarkoli nastalo maslo, da bi miška lahko splezala iz lonca. H. misli, da je miška v pasti.

Človek se je ujel v zanko, ki jo je ves čas spletal sam. Dokler je bil lovec in nabiralec, je šlo v redu, v soglasju z naravo v samooskrbnih, trajnostnih manjših skupnostih. Tudi meni se zdi življenje zgodnje neolitske skupnosti v Lepenskem viru ob Donavi v Srbiji idealno. Vsi skeleti so imeli krasno ohranjeno zobovje, ki je za življenja živelo po taborniško, grizljalo pečene ribe, trlo okusne oreščke in se sladkalo z gozdnimi jagodami. Potem je človek začel gojiti pšenico, še več pšenice za še več ljudi in tako dalje do sedmih milijard in opustošenega planeta - in kovinsko-keramične proteze namesto zob v mojih ustih in podobnih nadomestkov za druge ude pri drugih ljudeh.

H. prepričljivo pokaže, kako si je človek začel žagati vejo, na kateri sedi. Pri pojasnjevanju kompleksnih urbanih družb mu pa zmanjka. Njegova teorija o "namišljenih ureditvah" je precej neznosna in tu sem se zataknil.

H. izhaja iz lucidne ugotovitve: "Večino vojn in revolucij v zgodovini ni sprožilo pomanjkanje hrane. Francosko revolucijo so začeli dobro rejeni pravniki, ne lačni kmetje. ... rimska politična ureditev (je) propadla prav v času največjega bogastva ... Jugoslavija je imela ... več kot dovolj virov, da bi nahranila vse prebivalce, pa je razpadla v grozovito krvavi vojni." (str. 111) Vojne, revolucije, propade in razpade držav povzročajo torej ideje ali vizije ureditev, fantazije, izmišljije, "namišljene ureditve": ideja o svobodi, bratstvu in enakosti; ideja o dobri ureditvi države; ideja velike države za veliko nacijo. Bo kar držalo. V nadaljevanju pa se s H. ne morem več strinjati.

Zakaj imajo te izmišljije tolikšen učinek? Zakaj, vraga, se ljudje ne morejo sporazumeti brez uničevalnih spopadov, ki jih zanetijo izmišljotine? Omenjene katastrofe izvirajo, po H. iz dejstva, da se v ljudeh, razdeljenih na male skupine, v nekaj tisočletjih od začetka kmetijske revolucije do nastanka urbanih družb, ni razvil "občutek za množično sodelovanje". Namesto množičnega globalnega, planetarnega sodelovanja, nadaljujem neizrečeno misel, so se ljudje, živeči v razširjenih družinah ali krajevnih skupnostih, povezovali (torej vendarle sodelovanje) v rodove, plemena, ljudstva, narode, nacije, in večnacionalne države, ki se spopadajo za življenjski prostor in eksistenčne dobrine. V dobi lova in nabiralništva je "kljub odsotnosti takih bioloških nagonov sodelovalo na stotine ljudi". Zakaj? "Zaradi skupnih mitov", pravi H. "... ljudje (so si) izmislili zgodbe o vplivnih bogovih, domovinah in delniških družbah, da so zagotovili potrebne družbene povezave ... osupljive mreže množičnega sodelovanja". Nastane Hamurabijev zakonik, ki se sklicuje na Boga, ko vzpostavlja družbeni red - prva "namišljena ureditev", ki temelji na mitu.Tega sodelovanja zaradi skupnega mita, meni H., ne gre idealizirati. "Večina mrež medčloveškega sodelovanja je temeljila na zatiranju in izkoriščanju." "Vse te mreže sodelovanja so bile 'namišljene ureditve'. Družbene norme, ki so jih ohranjale, niso temeljile ne na zakoreninjenih nagonih, ne na osebnih znanstvih, temveč na veri v skupne mite."

To je torej H-jev biologistično-idealistični sociološki nazor. Zakaj biologistični, saj vendar trdi, da družbena ureditev temelji na izmišljeni veri v bajke, v kulturni proizvod? Druga možnost, ki jo ima v mislih H. in zanjo ugotovi, da, žal, ni temelj reda, so naravni nagon in neposredni živi stiki med ljudmi, "občutek za množično sodelovanje", ta manjka, tega H. pogreša, iz tega občutka, gona, bi ljudje naravno sodelovali tudi v kompleksnih družbah. Ljudje nimajo nagona po sodelovanju v velikih množicah, ker so navajeni le malih skupnosti. Zato so potrebne bajke kot nadomestek. Velike množice držijo skupaj bajka o bogovih, bajka o domovini, bajka o delničarstvu. Da so te bajke resnične, oblastniki prepričajo ljudi zlepa ali zgrda. Ta teorija pretirano poudarja vlogo ideologije, družbene zavesti, kot dejavnika družbene kohezije in reda v obžalovani odsotnosti naravnega nagona k sodelovanju.

Kaj manjka v tej zgodbi, preden pridemo do bajke? Manjka vsa "družbena baza". Manjka uvid, da po prehodu v kmetijstvo razvoj tehnologije in organizacije dela (proizvajalnih sredstev) vodi na eni strani do množičnega sodelovanja ljudi v proizvodnji in distribuciji; sodelovanja, ki je pogosto posredno, ne da bi sodelujoči vedeli drug za drugega in se zavedali verige in mrež, v katerih sodelujejo; ne da bi to spremljal sentiment sodelovanja, iz gole nuje po preživetju. Nastanejo viški proizvodnje, namenjeni prodaji; ustvarijo se mreže proizvodnje in prodaje, ki so oblika povezanosti med ljudmi, množičnega sodelovanja brez "nagona po sodelovanju". Pride do delitve dela med kmetijsko proizvodnjo in obrtmi, ki ji služijo, in do menjave proizvodov, do nastanka denarja in denarnega gospodarstva, ki je kompleksna oblika povezanosti in sodelovanja. In pride do tega, da eni proizvedejo več, drugi manj; prodajo več in manj, si tako ali drugače pridobijo več premoženja. Oblikujejo se premoženjski razredi, rodi se izkoriščanje in zatiranje. Šele potem pride Hamurabi. Ljudje sodelujejo in so povezani v mrežah proizvodnje, organizacije, nabave, prodaje; so razslojeni in izvajajo oblast, preden oblastniki začutijo potrebo po opravičevanju svojih naşilnih dejanj - z bajkami.

Družina ne nastane zato, ker bi si jo zamislil kak vladar. Naselbina ne nastane načrtno; nastane, ker je kraj ugoden, da se tam ustavljajo plovila, vozovi, da se kupčuje. Kmetijstvo ni "namišljena ureditev". Ni se razvilo zato, ker bi si ga zamislil kak minister za kmetijstvo. Kamnosek, kovač, usnjar postaneš, ker v zameno za obdelan kamen, podkev in sedlo dobiš hrano in obleko, ne zato, ker bi tako predvidel umni Hamurabi. Proizvajanje, izkoriščanje, prilaščanje, vladanje so nastali, so se razvili postopoma zaradi potreb ljudi, ne načrtno, četudi so kasneje to predstavljali kot božji načrt. 

H. opozori na vlogo ideologije pri doseganju in ohranjanju družbene kohezije in reda, vendar njeno vlogo pretirano poudarja. Družbe ne obstajajo zaradi skupne vere v karkoli ampak zaradi kohezije, ki jo ustvarjajo delitev dela, tehnologija, vzdrževanje proizvodnje in družbenih dejavnosti, ki zadovoljujejo človekove potrebe. Skupne vrednote so zgolj eden od dejavnikov družbene kohezije in reda. 

STAROST IN MODROST

Stari naj bi bili modri. Ali ta stereotip velja? Kaj kažejo raziskave in statistika, ne vem. Opisal bom, kako sam doživljam stanja in procese, ki imajo morda kaj opraviti z modrostjo. Kaj je pravzaprav modrost? Da ni isto kot inteligentnost, sem spoznal že zgodaj. Ni treba, da bi bil brihten, da bi bil moder. Seveda je dobro, če si oboje. Ker ne morem iz svoje kože raziskovalca-metodologa, naj ta odnos izrazim v spodnji preglednici.

==============================

                                                MODER                    INTELIGENTEN

 ---------------------------------------------------

                                                                                   DA                  NE                                               

                                                DA                                1                     2

                                                NE                                3                     4

==============================

1 - ljudje, ki so modri in inteligentni

2 - ljudje, ki so modri pa ne ravno inteligentni

3 - ljudje, ki niso modri, a so inteligentni

4 - ljudje, ki niso ne modri ne inteligentni.

Ta klasifikacija ali tipologija seveda zelo poenostavlja odnose, saj ne upošteva količinskih razlik. Človek je lahko bolj ali manj inteligenten, bolj ali manj moder, ne zgolj inteligenten ali neinteligenten. 

V čem je pravzaprav razlika med modrostjo in inteligentnostjo. Inteligentnost je brihtnost; sposobnost znajdenja v novi situaciji, nevajeni, nenaučeni. Je sposobnost reševati miselne probleme, ne samo šolske, matematične in druge, tudi iznajdljivost pri rokovanju z napravami, orodji sodi k inteligentnosti. Inteligenten človek se lahko uči, hitro dojema, je iznajdljiv. Je tudi preračunljiv. To je lahko dobra lastnost, strateško mišljenje; lahko pa je tudi značajska hiba kot pretirana sebična preračunljivost. Inteligentnost znajo psihologi danes že kar dobro "izmeriti" s svojimi testi.

Modrost pa... Kaj je to pravzaprav? Filozof (zgledujem se po Tinetu Hribarju) razlikuje tri ravni mišljenja ali miselne dejavnosti: duha, um in razum. Med njimi je hierarhija:

DUH (SPIRITUS, GEIST, SPIRIT, SPIRITO)

UM (MENS, VERNUNFT, MIND, MENTE)

RAZUM (RATIO, VERSTAND, REASON, RAGIONE) 

Človeški duh bi najlažje opredelili kot človekovo zavest o celoti njegovega položaja v prostoru in času; položaja v svetu, družbi in naravi, in položaja v času. Zavest o tem, da sem hkrati združen z drugimi ljudmi in ločen od njih kot posameznik; zavest o tem, da sem del narave in ločen od nje; zavest o tem, da sem se rodil in da bom umrl in da moram iz svojega življenja nekaj narediti. Kaj je to, odkrivam vse življenje. Druga beseda za duha bi bila eksistencialna zavest. Ta zavest se rodi v človeku samem in je njegova lastna, avtohtona, samolastna, enkratna. Lahko bi tudi rekli, da ne gre toliko za mišljenje kot za počutje, držo, zavedanje.

Um je tisti del nas, ki razmišlja. spekulativno razmišlja. Lahko bi mu rekli naš notranji filozof. Na to instanco je mislil Kant, ko je napisal Kritiko čistega uma, Kritiko praktičnega uma. Napisal je kritiko, razmišljanje o tem, kako razmišlja naš um, kakšna vprašanja si lahko zastavi in kakšnih ne in kje so njegove meje. Moj profesor filozofije je dejal: vsak človek si zastavlja filozofska vprašanja, a vsak ne odgovarja nanja filozofsko. To umovanje, predvsem če je filozofsko, je um.

Razum, ratio, je praktično preračunavanje o vsakdanjih človekovih potrebah. Kakšna je bolezen, ki nas je prizadela; kako jo obvladati; kaj pomaga in kaj ne. Razum je samopašen; vse ga zanima, poganja znanosti in tehniko. Loteva se vsega, čeprav bi se ne smel. Hladen razum je vodil zločinskega zdravnika, da je delal poskuse na živih taboriščnikih. Prav ta primer nas opozarja, da razumu ne smemo pustiti, da bi vodil igro. Podrejati se mora umu, etičnemu premisleku. ki ga samega vodi duh, to je zavest, da smo vsi umrljivi in da je življenje najvišja vrednota.

Moder je človek, ki združuje duha, um in razum.

Prav danes je moj kolega, psiholog Zoran Pavlović, na fejsbuku pripel naslednjo sliko, ki jo je pobral na spletu:

Slika se nanaša na aktualno situacijo pandemije. Tako kot pri nas so se ljudje tudi drugod po svetu razdelili na tri skupine: na tiste, ki jih skrbi okužba in si prizadevajo, da bi ostali zdravi (zgornji krog): na tiste, ki jih skrbi zastoj gospodarstva in bi radi pognali gospodastvo, da ne bi občutili poslabšanja standarda (levi krog); in na tiste, ki jih skrbi državljanska svoboda in se bojijo, da bi vlade izkoristile pandemijo, da bi si prigrabile več moči, kot jo dopušča demokratičen sistem (desni krog). Skrajneži teh treh skupin se spopadajo. Povsod po svetu se pojavljajo te skupine: pri nas se bojimo desne vlade, v Španiji leve. Oboji, desni in levi, so že kdaj kje zakuhali kakšno diktaturo.

Krogi se sekajo in ustvarjajo presečne množice: zaskrbljene za gospodastvo in politiko, zaskrbljene za politiko in zdravje in za gospodarstvo in zdravje. V središču je mala presečna množica (ME, JAZ) tistih, ki jih skrbi vse to in niso del ene same skrajne množice. Ti vidijo celoto, vidijo, da je vse pomembno in ne pretiravajo v nobeni smeri. Ti se držijo Aristotelove zlate sredine. Ti so modri.

Kako je torej z mano? Se počutim modrega? Sem moder?

V zadnjem času opažam, da sem neverjetno ustvarjalen. Korona mi je dala vedeti, da se čas izteka in da bi rad še vse mogoče postoril, preden se poslovim. Zaostrila je mojo eksistencialno zavedanje. To je gotovo dejavnik, ki mobilizira vse preostale energije. Sicer pa sem opazil nekaj sprememb v svojem doživljanju glede na obdobje pred upokojitvijo.

1. PRIORITETE. Jasnejše zavedanje prioritet; kaj je pomembno v življenju. Pomembno je, da si živ; da se počutiš živega, izpolnjenega in delovnega. Pomembno je, da skrbiš, da se ljudje okrog tebe dobro počutijo; da jih ne prizadeneš; da si z njimi, ko jim ne gre dobro. Imam vse, kar je potrebno za udobno in skromno življenje, zato se ne peham za materialnimi dobrinami in dragimi užitki. Lepo bi bilo imeti to in ono, poleteti tja in tja. A ni vredno škode, ki jo s tem nehote povzročiš. Uživam, ko berem, pišem, slikam. Vse, vse imamo, če nimamo prevelikih apetitov. V sedanji krizi so moje prioritete razvrščene takole: 1. zdravje, 2. gospodarstvo, 3. politika.

2. SEM, KI SEM. Postal sem pogumnejši. Ne bojim se več izpostaviti v javnosti, povedati svojega mnenja, se tudi ujeziti na kakšnega nepridiprava. Ta pogum izvira iz dejstva, da sem sprejel samega sebe: "sem, kar sem in kdor sem". To ne pomeni, da se ne poskušam še izboljšati v praktičnem in etičnem oziru. A v bistvu sem, kakršen sem. Bog se je oglasil iz gorečega grma: "Sem, ki sem". Nisem Bog, ampak ta prilika mi pove, da človek, ki pri sebi doživi, da lahko reče "Sem, ki sem", zadobi trdnost, ki je božanska, največ, kar lahko človek doseže.

3. ETIKA IN SAMODISCIPLINA, SAMOODPOVED. Vem, da se moram omejiti in disciplinirati. Življenje samo omejuje tvojo svobodo in občutek vsemogočnosti. Omeji te bolezen, izgube bližnjih, postopno usihanje moči. Spoznaš, da ne smeš in nočeš živeti tako, da bi prizadel druge, ki ti nekaj pomenijo. Mirna vest, mir v duši je pomembnejši od svobode. Če hočeš uresničiti, kar še misliš, da bi rad, ali da bi bilo treba postoriti, se moraš organizirati in disciplinirati. Skušam vstajati dovolj zgodaj (si privoščim tudi kdaj poležati), organizirati dan. Vidim, da me "kozarček ob kosilu" ravno dovolj omami, da nisem potem za nobeno rabo. Zato to samo včasih. Ne mislim časa, ki mi je odmerjen, preživeti omamljen.

4. UČIM SE, IZRAŽAM SE, DELUJEM. Berem - vse: informacije, stvarno literaturo in lepo književnost. Hočem vedeti, kaj se dogaja v svetu, hočem si ustvariti pregled nad rečmi, hočem vedeti, kako živijo in kaj doživljajo drugi ljudje. Da bi vedel, kaj vem in kaj mislim, pišem, se tudi pričkam in opredeljujem. Nisem pa zvest pristaš ali pripadnik nobene stranke ali gibanja. Amicus Plato, magis amica veritas. Platon mi je prijatelj, a večja prijateljica mi je resnica. Moja resnica. Nisem aktivist, za delovanje štejem to, da javno povem, kaj mislim in da podprem tistega, ki mu gre slabše od mene.

Še kaj bi se našlo, a mislim, da so to poglavitna zadržanja, ki napajajo modrost. Domišljam si, da se s tem, ko jim sledim, veča delež modrosti v meni. Modrost ni samo v glavi, modrost je v srcu, v celotnem tvojem odnosu do življenja. Modrost je sposobnost videti širšo in globljo sliko in njen pomen za življenje.

Pripis: Prav ima Freud, ki piše, da se ima človek v nezavednem za nesmrtnega. Tudi jaz. Večkrat pomislim: saj ni mogoče, da bi umrl. Toliko neprebranih knjig imam. Atena ne bo dopustila, da ostanejo neprebrane. A Morana kosi, kosi...

Živeti z virusom

Epidemija je preklicana. Odslej bomo živeli z virusom. Kaj pomeni živeti z virusom? Pomeni podobno kot živeti s katero koli nevarnostjo, ki ogroža zdravje ali življenje. Živimo z nevarnostmi v prometu. Živimo z nevarnostmi v poklicu, pri delu. Živimo z nevarnostjo potresa, poplave, udara asteroida. So nevarnosti, pred katerimi se lahko zavarujemo in nevarnosti, pred katerimi se ne moremo zavarovati. Pred virusom se lahko do določene mere zavarujemo. Pred nobeno nevarnostjo se ne moremo zavarovati z gotovostjo; zato je ne-varnost. Življenje je tvegano. In življenje se konča; proti temu ni zdravila.
Torej se je treba sprijazniti s tem, da se lahko okužim. In da lahko okužen zbolim in umrem. Lahko okužim druge. S čim zmanjšam možnost teh dogodkov? Ker spadam v bolj ogroženo vrsto, to je, v kategorijo, v kateri ljudje bolj verjetno umrejo, če zbolijo, moram biti bolj previden. Ne mislim pa težiti vsem, ker bi se tako bal umreti. Pride, ko pride.

Zato sem sklenil:
- da ne bom bolan zapuščal doma, razen če mi bo zdravnik dovolil, da pridem k njemu
- da se bom kolikor mogoče zadrževal doma in hodil ven le v naravo oziroma na odprto, na sprehode, pohode in kolesarjenje
- da se ne bom zadrževal na prešercu; hodil ven na kavo, pijačo in jedačo le izjemoma
- žal se bom, dokler ne odkrijejo cepiva ali uničijo te golazni, odpovedal obisku koncertov, gledališča in drugih prireditev razen galerij
- da si bom pri obisku zdravnika, trgovin, knjižnic, knjgarn in drugih servisov nadel masko, se držal na razdalji in si po obisku umil roke na priporočeni način
- s seboj bom nosil malo steklenično razkužila za vsak primer
- se bom ob srečevanju z drugimi držal na razdalji in se ne rokoval, objemal (poljubljal samo s simpatičnimi).
- to do določene mere velja tudi za občevanje s svojci v hiši razen z ženo, s katero se bova sporazumno vzajemno okužila (je pa še nisem vprašal).

Če se srečamo, vedite, da sem storil vse, da bi bili vi varni. To pričakujem tudi od vas in vam zaupam.

Pomisleki ob nacionalni raziskavi covid-19 - nadaljevanje

Vodje raziskave covid-19 pravijo: "Očitek, da raziskovalci ne vedo, zakaj se približno polovica oseb, zajetih v vzorec, ni odzvala prošnji, naj sodelujejo pri raziskavi, je v temelju zgrešen. Izhodišče komisije za medicinsko etiko je, da lahko vabljeni sodelovanje zavrnejo brez slehernega pojasnila. 'Za pojasnilo ne smemo spraševati', opozarja prof. Poljak."

V tem odgovoru je v temelju zgrešeno razumevanje očitka, namenjenega raziskovalcem. Seveda je pravica človeka, da se sam odloči za sodelovanje, a ta svoboda je v tej raziskavi povzročila samoizbor v vzorcu.

Raziskovalcem ne očitam, da ne vedo, zakaj se več kot polovica, zajetih v vzorec, ni odzvala prošnji za sodelovanje, ampak jim očitam, da ne vedo, po čem se ti, ki se niso odzvali, razlikujejo od onih, ki so se odzvali. Raziskovalci ne poznajo strukture te neodzivne polovice po za raziskavo pomembnih spremenljivkah. Če jo poznajo, naj povedo, ali se kategorija teh, ki se niso odzvali, razlikuje od tistih, ki so se odzvali, po starosti, spolu, regiji ali kraju? Ali se neodzvivni razlikujejo po pretekli izpostavljenosti virusu (potovanja, druženje); po obolevnosti (predvsem po blagih simptomih covida-19). Če to vedo, naj povedo in naj v skladu s tem interpretirajo končne izide raziskave.

Raziskovalcem očitam, da še sedaj, po kritiki, ki so jo doživeli (poleg mene tudi dr. Ana Kolar opozarja na to težavo), ne uvidevajo, da se je mimo njihove volje in prizadevanj (in v skladu z vso medicinsko etiko) zgodil zdrs raziskave; zgodil se je pristranski končni vzorec; pristranski, ker je samoizbran in s prvotnim slučajnostnim vzorcem tritisočih, ki je bil, to verjamem, korektno izbran, nima več prave zveze. To je tako, kot da bi iz populacije izbrali samo tiste, ki želijo sodelovati in ne vseh, ki jih določi žreb oziroma slučajnosten postopek vzorčenja. Do končnih izidov, ocene prekuženosti, so raziskovalci prišli na osnovi stanja res da vzorčenih oseb, ki pa so se nato same odzvale vabilu, medtem ko se druga polovica vzorčenih ni odzvala.

Raziskava je v organizacijskem oziru resnično enkratna in občudovanja vredna; žal ne tudi v metodološkem. Naj prvo ne zasenči drugega, ki je pomembnejše.

Pomisleki ob nacionalni raziskavi covid-19

Zelo nerad izrazim pomisleke ob nacionalni raziskavi covid-19, v katero je bilo vloženo veliko truda velikega števila sodelavcev v izrednih razmerah. Bila je opravljena izredno hitro na velikem številu ljudi in je glede tega gotovo zgled raziskovalnega poleta in dobre organizacije. Njen izid je verjetno sorazmerno točna ocena prekuženosti populacije kot pomembnega parametra za nadaljnje usmerjanje epidemioloških ukrepov. Kljub temu mi vest znanstvenika- metodologa ne pusti molčati. 

Moj pomislek zadeva velik osip vzorca, zaradi katerega prvotni, po vseh zagotovilih pravilno izbrani slučajnostni, reprezentativni vzorec na koncu ni bil več ne slučajnosten ne reprezentativen. Če povzamem medijska poročila, je slika naslednja: Iz populacije dveh milijonov državljanov je bil izbran reprezentativen vzorec 3000 oseb. Od teh se je vabilu odzvalo 1368 oseb, ostali pa se niso odzvali (1146), so sodelovanje zavrnili (448), ali pa jih na danih naslovih niso našli (38). Upoštevanih je bilo 46,4 odstotka oseb iz vzorca, izpadlo je 53,6 odstotka vabljenih. To pomeni, da je prišlo do velikega osipa prvotnega reprezentativnega vzorca. Prvotni vzorec se je spremenil iz slučajnostnega v samoizbrani pristranski vzorec.

Tak osip je za tovrstne raziskave, ki sledijo vzorcu poštne ankete (obveščanje po pošti in prostovoljni odziv), po vseh podatkih v literaturi (učbenikih) pričakovan. Pričakuje se, da bo pri poštnem vabilu, naslovljenem na vzorec splošne populacije, ne kake posebne, povezane z ustanovo, ki izvaja anketo, osip polovičen. Zato so v takih raziskavah predvideni preprečevalni in popravljalni ukrepi, ki omogočajo vsaj oceno pristranskosti takega vzorca, če pristranskosti že ne morejo odpraviti.

Težava ni v zmanjšani velikosti vzorca glede na predvideno velikost. Tudi zmanjšani vzorec bi bil dovolj velik, če ne bi bil pristranski. Težava je v verjetnosti, da se tisti ljudje, ki so se vabilu odzvali, razlikujejo od tistih, ki se niso, po značilnostih, ki so pomembne za izid raziskave. Treba bi bilo pridobiti za sodelovanje čim več tistih, ki so bili pravilno, slučajnostno, izbrani v vzorec, ne zato, da bi bil vzorec večji, ampak da bi bil bolj reprezentativen. Običajno vodi tak osip do precenjenih ali podcenjenih vrednosti ključnih spremenljivk, v našem primeru prekuženosti.

Po katerih značilnostih bi se lahko razlikovali tisti, ki so sodelovali v raziskavi, od tistih, ki se niso odzvali vabilu? Ali je možno, da so bili eni bolj verjetno izpostavljeni okužbi zaradi tveganega vedenja in zadrževanja v okoliščinah, kjer so bili izpostavljeni okužbi, kot drugi?

Dosedanji podatki o obolevnosti so pokazali, da je obolevnost nižja na Primorskem, pri mlajših in pri ženskah. Je mogoče taka razlika tudi glede izpostavljenosti okužbi in prekuženosti? So raziskovalci preverili ujemanje strukture končnega »vzorca« s strukturo populacije?

Domnevam, da so se odzvali ljudje, ki imajo bolj izrazit občutek dolžnosti in solidarnosti ali večjo željo po tem, da bi ugotovili, če so (bili) morda okuženi; in tisti, ki so si želeli pridobiti prednostno obravnavo v primeru potrebe. Morda je ta večja skrbnost povezana z večjo previdnostjo in manjšo izpostavljenostjo, kar bi dalo na koncu manjšo prekuženost. Po drugi strani je manjša verjetnost, da se bodo odzvali ljudje, ki so manj skrbni, katerim je vse to nepotrebna »panika« in ki veselo živijo svobodno dalje in se izpostavljajo okužbi. Morda je med njimi več prekuženih. Če je tako, je dobljena ocena odstotka prekuženosti prenizka zaradi neudeležbe večjega števila bolj izpostavljenih in torej prekuženih.

To so domneve. Hočem povedati, kaj pomeni osip prvotno reprezentativnega vzorca. Pomeni previsoko udeležbo ene vrste ljudi v končnem vzorcu. Na srečo v danem primeru na vsaki strani ne prevladuje le ena značilnost, ampak tudi njej nasprotne, tako da se vplivi več znakov morda izničujejo. To pomeni, da je izid lahko točen, čeprav je postopek napačen. Upajmo, da je v tej raziskavi sreča uredila tako.

Od raziskovalcev bi vsekakor pričakoval, da bi osip priznali kot tak, kot metodološki problem , in ga primerno interpretirali, saj bi lahko samo s tem priznanjem omogočili popravo ocen v nadaljevanju raziskave. Tako pa slišim samo, da je raziskava – svetovna.

"KRASNI NOVI SVET"

To je odzvi na kolumno Urše Zabukovec, Krasni novi svet, v današnjem Delu (5.5.20).

Verjamem, da je težko prenašati omejitve v času pandemije; mladim težje kot starim, ki tako ali tako raje tičimo doma. Če bi se omejevali samoiniciativno in po svoji volji na osnovi smernic epidemiologov, bi omejitve prenašali lažje. Ker pa samo na zaupanje te reči ne delujejo, saj se vedno najdejo ljudje, ki jim ni mar zase, še manj za druge, je potreben državni nadzor. Tega je težje prenašati, posebno če so državni uslužbenci preveč zagreti in zavzeti, in če pri izpolnjevanju svojih dolžnosti prekoračujejo zdravo pamet in meje človeško sprejemljivega. Še težje je, če se med ljudmi začne ovajanje. Preveč vdane in agresivne samozvane izpolnjevalce oblastnih zapovedi težko prenašamo. Preziramo jih in bojimo se jih. Ogrožajo naš občutek povezanosti z drugimi ljudmi, občutek solidarnosti, ki nas varuje pred "onimi", pred oblastjo, pred državo, ne glede na to, kako legitimna je oblast.

Spadam v ogroženo skupino prebivalcev; ne najbolj ogroženo, ker še nisem v domu, pa vendar. Enkrat sem se že srečal z Minljivostjo in mislil sem, da se je odtlej ne bojim več. Pride, ko pride, "jest sm prpravlen". Pa mi vseeno ni vseeno. Rad bi še živel. Zato mi ni vseeno, kako v ogroženosti od virusa ravnajo ljudje okoli mene. Vem, da je mladim težko, zato kolikor mogoče sam skrbim, da se ne izpostavljam. Ostajam doma, samo s kolesom šinem po praznih cestah. Tudi v hiši, kjer živiva z ženo skupaj s sinovo družino, smo žalostno disciplinirani. Ne objemamo se, ne približujemo se preveč, samoiniciativno, ker ne želimo drug drugega okužiti. Tega ni kriva oblast, ampak narava; ne morem ji reči maščevalna, ker ni oseba. Res je, da je že tudi čas, da se počasi umaknem. A skrajno žalostno bi bilo družbeno vzdušje, ki bi mi nakazovalo, da je to od kogar koli zaželeno. Glede na prekomerno družbeno bogastvo, ki je daleč od skrbi družbe in mojih bližnjih za preživetje, bi bilo tako moje preudarjanje prav izdajalsko defetistično. Ne mislim se umakniti vse blaginje in svobode deležnim razvajencem. Govorim tudi v imenu tistih, še živih ali pokojnih, za katere pravijo, da "bi itak umrli". To pomeni: ker "bi itak umrli", jih pustimo umreti, nam pa pustite svobodo. Tako mišljenje ni vredno človeka.

Pozorni moramo biti na morebitne skrivne namere oblasti po prekomernem poseganju v državljanske svoboščine pod krinko skrbi za zdravje naroda. Tudi namere o preoblikovanju »narodnega značaja« po podobi ene stranke so pretirane in ne upoštevajo usode takih metafizičnih poskusov izboljševanja ljudi v naši nedavni zgodovini. Vlade imajo povsod v demokratičnih deželah opozicijo: v parlamentu in na ulici, legalno in legitimno. Opazujte vlado, vsako vlado, protestirajte proti njej in vsem nečednostim in sprevrženostim, ki se zaredijo v njej in okoli nje, a izpolnjujte tiste njene ukrepe, ki varujejo življenje vseh, v tem času še posebej nas starcev. Zavedamo se vaše žrtve in jo spoštujemo.

"PRAVICA DO OKUŽENOSTI"?

Hrvaški mednarodno uveljavljeni, v tujini živeči, zdravnik Igor Rudan, silno izkušen, brihten in zgovoren, uvideva, da je osnovno nasprotje v zvezi z epidemijo nasprotje med ohranjanjem gospodarstva in s tem standarda in ohranjanjem človeških življenj. Njegovo kolumno si vsakdo lahko prebere (Večernji list), je tehtno branje, a tu navedem samo sklep. Rudan priporoča strategijo osebnega prevzemanja tveganja, "človeško pravico do okuženosti" (hvala, no). To pomeni, naj se starejši od 60 let, ki so najbolj izpostavljeni, pač zadržujejo doma oziroma tvegajo toliko izpostavljenosti, kolikor jo subjektivno prenesejo (ne) glede na možni smrtni izid. To pomeni tudi, da se starejši človek lahko namerno okuži, da bi omogočil sladko življenje mlajšim. (V japonskem filmu Balada o Narayami, ki sem ga bil omenil, je šlo za golo preživetje, ne "standard" kot danes pri nas.) Mlajši pa sicer prav tako, a naj vseeno hodijo delat, da bo ekonomija nemoteno delovala in da se s časom populacija prekuži. Rudan navede prepričljiv primer, da to tako ali tako že počnemo. V nemoteno proizvodnjo avtomobilov so vkalkulirane smrtne žrtve v prometu, pa "nikome ništa". Vsak, ki sede za volan, ve, da se morda vrne v krsti. Pa vseeno veselo sedamo. V Sloveniji je na leto (2019) okoli 100 smrtnih žrtev prometa (ne samo šoferjev, a naj poenostavim). Virus je zahteval do zdaj okoli 100 življenj. Upajmo, da je to vse za letos. Torej sta številki primerljivi. To pomeni 1 mrtev na 20.000 ljudi ob vseh epidemioloških ukrepih in, poudarjam, ob vseh prometno-varnostnih ukrepih. Če se epidemiološki ukrepi sprostijo, se to ravnotežje, ta primerljivost neha. To pomeni: če naj prenesemo odgovornost ali tveganje na posameznika, tako kot v prometu, moramo zagotoviti nadaljnje izvajanje epidemioloških ukrepov, lahko da ublaženih, lahko da drugačnih.
Nadaljujmo primerjavo. Promet ureja poseben zakon o prometni varnosti. Vozimo po prometnih predpisih in prometni signalizaciji. Opraviti moramo vozniški izpit, si pridobiti vozniško dovoljenje. Vozilo mora imeti tehnični pregled. Policija opravlja nadzor teh dveh zahtev, poleg tega pa trenutnega stanja voznikov, alkoholiziranosti, drogiranost, sposobnosti za vožnjo oz. ogrožanja varnosti. Akutno bolni ljudje ne sedajo za volan. To pomeni, da država s svojo zakonodajo, ukrepi in službami zagotavlja varnost v prometu, zmanjšuje tveganje posameznega udeleženca v prometu. In po vsem tem lahko reče: vse drugo je pa tvoja skrb, tvoje tveganje. Žal nam je, če se boš ponesrečil. Ni govora, da bi se nekega lepega dne naveličali te regulacije in si zaželeli "svobode" od prometnega nadzora.
Če naj torej sam prevzamem tveganje za svoje življenje v primeru virusne epidemije, pričakujem, da mi bo država zagotovila analogno zakonodajo in ukrepe, ki naj skušajo preprečiti, da bi okoli mene skakali lahkomiselni in nori in povečevali tveganje, da se okužim. Dopolnijo naj zakon o zdravstvenem varstvu s posebnim ozirom na epidemiološko varnost, Preverjajo naj poučenost o bolezni covid-19 in izdajo potrdilo o izpitu; zahtevajo naj priročno sanitarno opremo (masko, razkužilo itd.) posameznikov in javnih prostorov in opremljenost in postopke redno nadzorujejo. Redno naj nadzorujejo okuženost ljudi na javnih površinah in v javnih prostorih in odstranjujejo okužene. Potem bom sprejel nase "svobodo tveganja". Ponavljam, kar sem že zapisal. Svojega življenja ne bom zastavil za to, da bo kapitalistično gospodarstvo nemoteno množilo profite peščice, pa tudi ne za to, da se bo nebrzdano uživaštvo tistih, ki ne sodijo med ogrožene, nemoteno nadaljevalo.

***

Predlog dr. Rudana, da bi se morali med epidemijo ravnati podobno kot v prometu, ne upošteva bistvene razlike med obema situacijama. Tudi sam sem že večkrat pomislil, da smo ljudje pravzaprav zelo disciplinirani in zaupljivi. Ko vozim avto po običajni cesti, se popolnoma zanesem na to, da nasproti vozeči ne bo nenadoma zavil na moj vozni pas in trčil vame. To se zgodi, vemo, a ne tako pogosto. V mojem več kot 50-letnem vozniškem stažu se mi to še nikdar ni zgodilo - na srečo. Večkrat sem že peljal proti nekemu malo višje ležečemu kraju, kjer so na nekem mestu nepregledni ovinki in se cesta zoži; a še vedno sta dva pasova. Včasih me ima, da bi presekal ovinek, a vedno pomislim: kaj pa če v tem trenutku pripelje kdo nasproti. To se mi je zgodilo že dvakrat. Prav tam sva se srečala in varno zvozila. Tudi oni drugi je pomislil podobno kot jaz in se zadržal: kaj pa če... Če v križišču prevozim rdečo luč ob gostem prometu, je skoraj gotovo, da bo prišlo do trka. Zato se zelo redko zgodi, da bi kdo meni nič tebi nič prevozil rdečo luč. Zakaj se ljudje držijo prometnega reda? Ker je velika verjatnost, da res pride do nesreče, če ga prekršijo. Za svojo kršitev so takoj kaznovani tako, da utrpijo telesne poškodbe ali materialno škodo. Včasih jih zasači tudi policija. 

Saj tudi pri epidemiji tvegaš okužbo, če ne upoštevaš higienskih ukrepov. To že, vendar je položaj drugačen. Recimo, da prenašam virus. Brez maske grem v trgovino, se pomešam med ljudi, in ko pridem domov, si ne umijem rok itd. Mogoče ne bom zbolel, mogoče se mi ne bo nič zgodil. V trgovini pa sem mimogrede okužil mnoge druge. Morda ne bodo zboleli, bodo pa širili okužbo. Morda pa bo kdo zbolel in umrl. Zgodilo se bo isto, kot če bi pri rdeči čuči zapeljal skozi prižišče in na prehodu za pešce do smrti povozil pešca. Da, tako je, morda bi povozil skupino pešcev, a tega ne vem in nikoli ne bom zvedel. Prav zato bi morali toliko bolj dosledno upoštevati higienske ukrepe. Da, dopovejte to ljudem. 

Moja koronska samoobramba na fejsbuku

Od začetka epidemije do konca aprila sem na fejsbuku bil boj z neumnostjo, sebičnostjo in razvajenostjo, da bi sebe in druge zavaroval pred pogubnim virusom. Evo izbor replik.

5.3.
Končno se je začelo nekaj dogajati. končno nismo totalni zamudniki. Končno ena prava drama. Jaz sem itak izvzet. (Mal me glava boli.)
6.3.
Tokrat prekršim pravilo, ki sem si ga postavil, namreč, da se tukaj ne bom vtikal v komentiranje aktualnih političnih dogajanj. Mislim, da bi se bilo pri komentiranju političnih dogajanj dobro držati starega, dobrega, psihološkega pravila, da ocenjujmo dejanja ne oseb. Mislim tudi, da to, kar človek počne, ni odvisno samo od njegovega značaja ampak od tega, kako ga sprejema in se nanj odziva njegova okolica. Eno osnovnih zakonitosti pri pripisovanju "krivde" za določeno ravnanje je: ko ocenjujemo ravnanje drugega, vidimo vzrok za njegovo ravnanje v njegovi osebnosti. Ko ocenjujemo svoje ravnanje, vidimo vzrok zanj v situaciji. Če grem pri rdeči luči čez cesto, vem, da sem šel zato, ker ni bilo ne z leve ne z desne nobenega vozila. Ko vidim drugega, da prečka cesto pri rdeči luči, si mislim: Lej ga, pametnjakoviča, kaj pa misli, da je. Mogoče je on prečkal cesto z enakim razlogom kot jaz. Torej: kul daun - ohladite se.
6.3.
Peter: Se strinjam Blaž, čeprav mi ni všeč!
7.3.
Nikogar ne skušam obvarovati pred kritiko.
Nasprotno, mislim, da je kritika dejanj nujna, kritika osebnostnih značilnosti pa ni smiselna. Končna kritika bo pa na glasovnici.
9.3. Predsednica ZZ siol.net. Kdo je odgovoren, da se nismo pripravili na resno krizo? - Kaj to pomeni? Kdo je odgovoren? Od Šabedra navzdol, predstavniki NIJZ z imenom in priimkom itd., ki jih vsak dan gledamo na TV. Bi radi eno samo osebo? Avtoriteto? Infektologa XY? Predsednico ZZ? Nekoga nezmotljivega, ki bo pregnal vse dvome in preprečil vse okužbe? Kdo seje dvom?
10.3.
»Eden za drugim prihajajo na urgenco. Znaki, ki jih imajo, niso v ničemer podobni zapletom gripe.« | MLADINA.si
Teja: Vredno branja vsake besede. Premislite. To ni ustvarjanje panike ampak preventiva, da ne pride do najhujšega tudi pri nas (kapacitet nimamo). Če vam za starejše ni mar, pa naj vas razsvetlim, da umirajo tudi mladi. #samPovem
13.3.
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.
13.3.
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
14.3.
Korona v razredni družbi | MLADINA.si, N'toko
Ne vem, če virus razlikuje med višjim in nižjim razredom. Izolacija je prekleto težka za zdravnike višjega razreda. Panika pa grabi tudi ljudi nižjega razreda.
16.3.
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
17.3.
Na sprehodu. Hitro hodiva po ozki poti med njivami, eden za drugim. Nasproti se nama približa mlajša ženska. Ko je kakih pet metrov pred nama, se naju izogne v širokem loku, kar po travi in starih brazdah. Pravilno. Samozaščitno. Če bi prišla korak bliže, bi se ji izognila midva. A vendar mi ostane čuden občutek, ki bi ga Prlek izazil z besedami: Ka sn jas peees?
18.3.
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.
18.3.
Zjutraj mi dostavijo časopis. Kdo vse ga je šlatal do zdaj? Ga bom pustil 48 ur zunaj, da vse pocrka.
19.3.
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.
19.3.
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
21.3.
Iz Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.
22.3.
NEDELJSKA PRIDIGA
Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. To pomeni, da ne verujem v Boga, Stvarnika in Osebo, ki je nekje, neodvisno od mene. Pa tudi sam ga po svoji potrebi in želji ne ustvarjam imaginarnega, da bi si lajšal svoje bivanje in pogled v prihodnost. Vsega tega ne potrebujem. Sem v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno vesoljnega nesmisla.

Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati njihova brezčasna sporočila.

Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,20 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Lk 17,21

Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so med nami, naši znanci in prijatelji.

V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogla biti računica "temnih sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo in krizo pokojninskih skladov. Torej?

In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus. Nesebično, brez računice.

Kar se računice tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh, pa pravi evangelij: Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Lk 9,62
22.3.
VIRUSNE DRAME
Ženske ne razumejo moškega ritma. Tudi moja ne. Tudi danes ne. Prej me je opomnila, naj pomijem posodo. Itak se ve, da jaz pomivam posodo, ne ona, ker pravi, da to škoduje njenim zgaranim rokam. Itak jo bom pomil. Ampak ne, ona, kot da sem pravkar prišel k hiši, mi mora dat navodila, me mora opomnit. Seveda sem pomil, ampak eno kastrolo sem pustil v duršlagu, da se odmoči prismojeni riž. (Nisem ga prismodil jaz. Nič hudega, težko je pogrevat rižoto.) Pa pride, pa začne pomivat tisto kastrolo. To ni še nič, vajen sem nezaupnic; če bi le lahko ostala tiho, pomila in šla. Ampak ne, mora komentirat, samopomilovalno, žrtev moje brezbrižnosti: Spet sem si zmočila roke, O, sveta Pomagavka, kdo te je pa gnal to pomivat, a ne moreš mal počakat?! To je to. Ne morejo mal počakat. Potem sem ji to predočil strokovno, "reflektiral", s pomočjo tistega vica, ko mož reče, da ga ni treba vsake pol leta opominjat, naj zamenja žarnico, če je rekel, da jo bo. Moško dane besede ne upoštevajo. Je skoraj dojela in se je v samoobrambi smejala. Meni sta bila pa moja duhovitost in strokovni pogum tako všeč, da sem se do solz nasmejal in pri tem vreščal kot pavijan (saj pavijani vreščijo, ne?). Čez nekaj trenutkov so pritekli ta spodnji (sin z družino) po štengah gor pogledat, kaj se dogaja med ubogim starim parom v tej stresni virusni izolaciji (so upoštevali distanco). Mislili so, da se žena joka, ker jo tepem. Kao obično!
Ko je nekoč zdravniku potožila to o rokah, je rekel: A nimate pomivalnega stroja? Ja, lubi boh, za tista dva krožnika! (Da ga v resnici ima, ponosnega na enakopravnost, je zamolčala. Ji zamerim. Me too.)
30.3.
DVOMLJIVCEM
40 million dead if we had done nothing
The COVID-19 pandemic could have infected 90% of the world’s population and killed 40.6 million people if no mitigation measures were put in place to combat it. Estimates from an influential modelling group at Imperial College London highlight the importance that acting early had on suppressing the outbreak. (Nature)
31.3.
Direktor NIJZ meni, da vladna zaostritev ukrepov za zajezitev epidemije ni bila potrebna | MLADINA.si. - Če ima razkuževanje samo trenutni učinek, ker kak okuženi takoj spet okuži razkuženo površino, če je nošenje mask brez veze (WHO), če je izolacija kršenje svobode, če so ukrepi pretveza za državni udar, potem pustimo, naj gre okužba svojo pot. Ker spadam v ogroženo skupino, lahko rečem le: uživajte in ADIJO!
31.3.
Ker spadam v rizično skupino, se globoko opravičujem vsem, ki se zaradi mene odtegujete svojim užitkom, svobodi in primernemu življenjskemu standardu in tvegate, da boste potem, ko mene ne bo več, živeli pod diktaturo. Želim vam, da ostanete večno mladi in da se vas bolezni in življenjske tegobe ognejo na daleč. Itak to vedno zadene druge! Srečno in adijo!
31.3.
Posebej se opravičujem ekscelenci Christini Lagarde, ker ogrožam svetovno ekonomijo. Verjamem, da bo v navezi z virusom in gospodom Trumpom našla ustrezno rešitev.
Biba: Blaz, drzi se! V Uk smo videli velike spremembe v vedenju ljudi, ko so spremenili kampanjo iz ‘zasciti se, da ne dobis virusa’ v ‘zasciti se, da ne preneses virusa’.
1.4.
Laura, ne dvomi. Gospa na osnovi površne primerjave dveh številk dvomi v razglasitev nevarne pandemije, razglasitev, ki je strokovno podprta. Upoštevaj: 1. ta virus je bolj nalezljiv in povzroča hujše poškodbe pljuč, 2. Letošne številke so nižje zaradi obsežnih preventivnih ukrepov, a se lahko še povečajo. 3. ustrezna primerjava je z Italijo, kjer se je virus sprva širil neovirano. V predelih Bergama je bilo 4x več umrlih kot običajno. - Propagando proti ukrepom ostro zavračam, ker je neetična. Poslušaj Blaža.
3.4.
Kroži pismo odbora za svoboščine. Ne bom ga podpisal, ker me to prizadevanje ogroža. Nočem žrtvovati svojega življenja za tvojo komoditeto.
4.4.
Če se o neki poti okužbe dvomi, je pa možna, je bolje biti previden kot opustiti previdnost.
4.4.
K Alenki Zupančič: Konec sveta me pravzaprav ne zanima preveč. Itak ga bo, sveta, enkrat konec. Zanima me samo, če bi svet povzročil moj konec. Ker pa me bo konec, predvidevam, pred koncem sveta, me konec sveta ne zanima. A sem filozof?
4.4.
Kaj je psihoza? Širjenje panike zaradi virusa ali zaradi diktature? Od česa ljudje sedaj umirajo?
6.4.
Spoštovani, primerjave podatkov 19-20 ne upoštevajo, da je število umrlih letos manjše zaradi preventivnih ukrepov. Če teh ne bi bilo, bi se okužilo najmanj 70% populacije, od tega bi jih 20% obolelo. ca 2,5% umrlo. Izračunajte. 1400 mrtvih. Podatki Trampuž
6.4.
Nekateri ne razlikujejo med pojavom "janša" in "corono-virusom" in ju enačijo. Zato se namesto, da bi se varovali pojava "janša", borijo proti razumnim ukrepom, ki jih predlaga vlada. Corona-virus povzroča bolezen, imenovano "covid-19", ki je zelo kužna in je lahko v določenem odstotku okuženih smrtna. Pojav "janša" do zdaj ni zahteval človeških življenj, tudi ne drugih bolezenskih pojavov, razen lažje do huje izražene histerije, imenovane "anti-janša". Najboljša preventiva proti temu pojavu in bolezni, ki jo povzroča, je skrb za delovanje sistema demokratičnih institucij, medijev in civilne družbe. Omenjena reakcija na pojav "janša" ima tudi svojo nasprotno obliko, to je, "pro-janša"; ima enake simptome. Katera oblika se bo pri kom pojavila, je odvisno od nano-memov, to je nano-delcev ideologij, ki se dedujejo oziroma prenašajo iz roda v rod. Eni imajo plave, drugi pa rdeče nano-meme. Igrajo tudi določeno vlogo v seksualnosti, oziroma ljubezni itd. Če so v normalni količini, prispevajo k skladnemu delovanju družbe in izmenjavi na oblasti, če jih je preveč, pa vodijo do omenjene bolezni, histerizacije.
6.4.
Hvala vam za odzive. Pojavila se je potreba po razlikovanju pojava "janša" ali "janšizem", kot ga imenuje N.K., in "osebe JJ". Oseba JJ je lahko v večji ali manjši meri žrtev pojava "j", lahko se ga pa popolnoma znebi. V tem smislu se zelo strinjam z mislijo J.S. in njegovo posrečeno formulacijo, da ima vsaka oseba pravico do popolne preobrazbe. Mislim, da se je ta začela s frizuro, če ste opazili. Strinjam se tudi s teoretično zelo podprto tezo, da vsak čas zahteva drugačno vrsto vodje ali vodij; turbulentni časi drugačen slog vodenja kot mirni. Tako sem včasih razlagal.
6.4.
Okoljevarstvena Greta iz Norveške je Kitajce pozvala naj ne uporabljajo tradicionalnih paličic za jest in naj ohranjajo drevesa. Kitajci so ji odgovorili, da naj še naprej hodi v šolo, kjer ji bodo
razložili, da so paličice iz bambusa, ki je vrsta trave. Svetovali pa so ji, naj ona in njeni prijatelji ne brišejo riti s toaletnim papirjem, ker ta pa je res iz dreves!
8.4.
Tu se vsi sam pritožujejo, čez tega pa čez unga. Ful negativne energije in pametovanja. Ne bom več tuki.
9.4.
Men je Čeferin všeč. Tekmo bi moral prepovedati Giuseppe Conte. Naš PM naj pošlje noto Italiji (za nazaj). (Prej sem zamešal Madrid in Milano, ker se ne spoznam na fuzbal.)
KAJ IMA ČEFERIN S CORONO?
19.2. sporna tekma v Milanu (UEFA)
23.2. Italija prepove javna zbiranja
11.3. SZO razglasi pandemijo
12.3. Slovenija razglasi epidemijo
(podatki Delo, 9.4.)
10.4.
Od štirih do ene
korona nam misli,
bivanje žene.
Od štirih do ene,
od osmih do treh,
zasloni v očeh.
13.4.
Vedno znova me čudi, da ljudje zanikajo resničnost verodostojnih podatkov. V Italiji je do danes odstotek umrlih od okuženih 12,7%. V Sloveniji 4,4%. Da je v Italiji višji, je posledica nepripravljenosti in lahkomiselnosti; da je v Sloveniji nižji, je posledica ukrepov. Politična paranoja naj ne prepreči izvajanja razumnih ukrepov. Za to sem življenjsko zainteresiran, zato mi ne hodite pred oči s fantastičnimi teorijami zarote in sebično svobodomiselnostjo. Meja tvoje svobode je moje življenje. Kapiš?
13.4.
Loti: Čista resnica, Blaž! Po Trnovem se vedno potekajo večerne žurke mladih po dvoriščih in balkonih ob omamnih vonjavah travice. Res jim je hudo.
Barbara, nasprotno, želim, da bi bilo tega čimprej konec. Konec pa bo, če se bomo držali ukrepov. Objavljam, ker mi grejo na živce tisti, ki zadevo jemljejo preveč zlahka in jo politizirajo. Spadam v ogroženo skupino in sem zainteresiran za to, da se okužba ustavi. Ostanite zdravi.

Potem mi je veliko fb-prijateljev vošilo za RD. Videl sem, da me imajo tudi tisti, ki so me včasih sovražili in se me bali zaradi statistike, zdaj radi, in sem se sklenil nekaj časa ogibati razprav o svobodi in diktaturi v času korone.

NEDELJSKA PRIDIGA

Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. To pomeni, da ne verujem v Boga, Stvarnika in Osebo, ki je nekje, neodvisno od mene. Pa tudi sam ga po svoji potrebi in želji ne ustvarjam imaginarnega, da bi si lajšal svoje bivanje in pogled v prihodnost. Vsega tega ne potrebujem. Sem v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno vesoljnega nesmisla.

Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati njihova brezčasna sporočila.

Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,20 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Lk 17,21

Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so med nami, naši znanci in prijatelji.

V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogla biti računica "temnih sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo in krizo pokojninskih skladov. Torej?

In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus. Nesebično, brez računice.

Kar se računice tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh, pa pravi evangelij: Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Lk 9,62

VIRUSNE

Statistika obiskov mojega bloga v zadnjem času je porazna. Ni čudno. Zadnje obiskovalce sem odgnal s traktati o Bogu, potem pa nisem nič več objavil. Naj vsaj malo nadoknadim z re-fejsi (to je neologizem, ki se zgleduje po retvitih), viralnimi, pardon, virusnimi, od zadnjega nazaj.

***
OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE
Nina, nana, nano
strl si Milano,
skočil v Ljubljano.
Bi igral se z mano
rad?

***
z Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.

***
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
***
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.

***
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.

***
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
***
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
***
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.

Dodatek na dostojanstvo

"Luč Sirize", "Upanje za poteptano dostojanstvo" - naslovi v Sobotni prilogi Dela. O grški revoluciji seveda.
Bili smo država, v kateri so partizani na strani zaveznikov s spretnim vojskovanjem zadrževali toliko in toliko nacifašističnih divizij; ki smo utrpeli toliko in toliko vojnih žrtev. Bili smo država, ki se je uprla mogočnemu Stalinu in gradila svoje vrste socializem. Bili smo država, ki je uvedla delavsko samoupravljanje in družbeno upravljanje. Bili smo država, ki je pobudila in vodila neuvrščene, večino sveta, blok neblokovskih. Bili smo država z genialnim voditeljem, čigar pogreba se je udeležila stotina državnikov sveta...
Dostojanstva na klaftre! Ćojstvo i poštenje! Upanje, vera v pravično družbo enakih! Vrenje množic, kipenje ponosa!
Potem smo rekli: vse lepo in prav, AMPAK: pralnega praška ni, olja primanjkuje, bencina zmanjkuje, rezervne dele za avto dobiš le na koncu Tržaške ali Celovške. Prisluženi denar mečemo v jamo brez dna nerazvitih. Izkoriščajo nas, bolj razvite, lenuhi. Produktivnost je na psu. Inovacij ni. Zasebna pobuda ni dovoljena.
Enodušno smo glasovali za kapitalizem, za podalpsko Švico. Za razvoj, za blagostanje, za meščansko demokracijo, za upanje v evropsko kakovost življenja.
Na čem temelji dostojanstvo Švicarjev? Na tem, da držijo široko odprt žakelj za prigrabljene milijone "izkoriščevalskega" denarja; da uspevajo ohranjati tak status svoje države skozi desetletja; da pridno delajo in živijo dobro v urejeni državi.
Grčija je bila zadolžena čez vsako mero; oblastniki so Evropi prikazovali lažne podatke, da so izpolnili kriterije za vstop v EU. "Večino kreditov je dobila grška elita, ta je denar spravila v tujino, v davčne oaze in celo v same banke, ki so dale posojila. Preprosti ljudje od tega niso imeli kaj dosti," pravi dr. Franjo Štiblar. Niso imeli kaj dosti, razen širokogrudnih možnosti za zaposlitev v javni službi in dodatka za točen prihod na delovno mesto, med drugimi dostojanstvenimi bizarnostmi. Tudi preprosti ljudje niso nedolžni pri tem zadolževanju. Vzeli so, dostojanstveno ali ne, kar so pač lahko dobili od vlad, ki so kupovale socialni mir. 
Varčevalni ukrepi pa so prizadeli predvsem njih, prizadeli so njihovo možnost preživetja. Upor je razumljiv in upravičen. Njihovi domači kapitalisti in evropski bankirji bodo preživeli, tudi če ne dobijo vrnjenih kreditov. Preprosti ljudje ne bojo.
Kam cilja vlada Sirize? Če je njen namen ublažiti stisko ljudi z ublažitvijo varčevalnih ukrepov, ji ne morem kaj očitati. Naj se pogaja, naj doseže znosnejše pogoje. Če meri na vzpostavitev novega družbenega reda, takega ali drugačnega socializma, ki bo opravil z ekološko in družbeno zagato kapitalizma, pa naj začne pri domačih kapitalistih in jim vzame, kar so ukradli ljudem. Ko ji bo to uspelo, bo mogoče njeno socialno inovacijo uporabiti in razlastiti tisti odstotek bogatih, ki obvladuje polovico svetovnega bogastva. Pred tem naj ugotovi, zakaj je propadel nekoč že uresničeni socializem.

"Dobrodelnost ponižuje"?

"Absolutno pa ne želim živeti v državi, kjer je dobrodelnost nacionalni šport, saj ta legitimizira nesposobnost in pokvarjenost oblasti, ki spravi toliko ljudi na kolena. Dobrodelnost tudi nečloveško ponižuje." 

Matevž Lenarčič

Težko bi našli ostrejšo, bolj "absolutno" obsodbo dobrodelnosti in stanja, zaradi katerega je postala - ne le "pop art" - ampak "nacionalni šport", kot je ta iz ust moža, ki je sam z ultralahkim letalom z raziskovalnim in marketinškim namenom obletel svet in pri tem tvegal, da strmoglavi in da ga pridejo reševat. Ne vem, kaj bi bilo zanj hujše ponižanje, da bi padel, ali da bi ga reševali. Kajti pozorni moramo biti ne le na to, da mož obsoja "nesposobnost in pokvarjenost oblasti", ampak da obsoja neposredno tudi dobrodelnost kar iz dveh razlogov: ker ta legitimizira tako oblast in ker sama "nečloveško ponižuje". To, da so ljudje "na kolenih", da so prisiljeni prosjačiti, bi človek še prenesel; to, da jim drugi dajejo miloščino, to je pa neznosno.

Ali dobrodelnost res ponižuje? Kaj pomeni "poniževati"? Poglejmo najprej prejemnikovo stran. Objektivno gledano dobrodelnost izboljša prejemnikov položaj, torej ga poviša ne poniža. Toda prejemnik subjektivno doživlja to kot ponižanje. Zakaj tako doživlja? 1. Ker človek dojema položaj, v katerem se je znašel, npr. revščino, kot ponižujoč; nižji od drugih, najnižji na družbeni lestvici. 2. Pogosto neupravičeno pripisuje svoj družbeni zdrs svoji nesposobnosti, kar še oslabi njegovo samopodobo in samozavest. Zato svojo revščino skriva. 3. Pomoč drugih razkrije njegov položaj, ga javno izpostavi in ga s tem še bolj prizadene. 4. Ker je pomoč dojeta kot miloščina, to je dar, odvisen od dobre ali slabe volje darujočega in ne kot pravica, ki je ob določenih pogojih samodejno zagotovljena z zakonom. Tako javno izpostavljeno znižanje družbenega statusa, ki mu sledi odvisnost od darov drugih, prizadene človekovo dostojanstvo (etična kategorija), psihološko rečeno prizadene človekovo samozavest, samopodobo in samostojnost (avtonomijo). 

Dobrodelnost ponižuje tudi dajalca, ker s svojo dobrodelnostjo objektivno sicer pomaga sočloveku, po drugi strani pa mu povzroča slabe občutke; s tem krši zlato pravilo, naj človek ne bi Drugemu storil, kar ne želi, da bi Drugi storil njemu. Dobrodelnik  doživlja svoje dejanje kot nekaj dobrega, subjektivno, v svojih očeh je torej povišan, objektivno pa po eni strani pomaga Drugemu, po drugi pa ga prizadene. Etično gledano se hkrati poviša z dobrim delom in poniža, ker je s tem prizadel Drugega. Morda ob tem ni neumestna analogija z zdravnikom, ki rani, da bi ozdravil.

Za trenutek odmislimo občutke ponižanosti in se vprašajmo: ali je torej dobrodelnost objektivno nekaj dobrega? Če pomislimo na to, da izboljša posameznikov položaj, olajša stisko, bi rekli, da je. Kakšni pa so njeni siceršnji družbeni učinki? Ti so dobri in slabi. Prepreči poslabševanje življenjskih pogojev večjega števila ljudi in jim pomaga prebroditi stiske, ter jim s tem omogoči dvig nad eksistenčno ogroženost. Prepreči negativno spiralo večanja revščine in zmanjševanja družbene produktivnosti. Poveča občutek povezanosti v družbi, družbeno kohezijo. Poveča občutek varnosti ljudi, saj začutijo, da jim bodo drugi pomagali, če bodo zašli v stisko. Nekoliko omili razredne razlike in prerazdeli bogastvo. Vendar je možno, da dobrodelnost tudi slabo vpliva na širšo družbo. Zgoraj je omenjeno, da legitimizira nesposobno in pokvarjeno oblast. Dodamo lahko, da legitimizira ne le trenutno oblast ampak obstoječi družbeni sistem. Zagovorniki spremembe družbenega sistema pravijo, da je dobrodelnost ne le hipokrizija kapitalistov, ki z eno roko kot izkoriščevalci jemljejo, z drugo pa nekaj malega dajejo nazaj; je "pesek v oči", ker otopi razredno zavest in pripravljenost za revolucijo. 

Lahko se strinjam, da dobrodelnost ohranja ljudi v znosnih življenjskih pogojih in ohranja družbeni mir. Zaradi tega pa še vedno lahko na volitvah izrazijo nezaupnico do nesposobne in pokvarjene oblasti; zaradi tega si še vedno lahko prizadevajo za boljši družbeni sistem ali celo za njegovo radikalno nadomestitev s temeljno drugačnim sistemom. Ne pristajam pa na leninistično logiko "čim slabše tem boljše", čim slabše za ljudi, tem boljše za revolucijo. Nič ni tako svetega, da ga ne bi mogli spremeniti ali zamenjati, človeško življenje pa je nenadomestljivo.

Vrnimo se k občutku ponižanosti. Ga je mogoče ublažiti? Mislim, da je to mogoče z razvojem nove kulture družbene skrbi za ljudi, ki zaidejo v socialno stisko. 1. Revščina je družbena sramota, ni pa sramota za posameznika. Je mogoče nizek družbeni status doživljati drugače kot ponižanje? Je mogoče revščino doživljati drugače kot ponižanje? Je mogoče v revščini ohraniti človeško dostojanstvo? Vsekakor. Pravimo, da je vsak poklic časten; predsednik republike je to demonstriral, ko se je za en dan prelevil v smetarja. Prostitutke se odkrito in dostojanstveno zavzemajo za svoje pravice iz dela. Torej ni poniževalnih poklicev. Čemu bi bila revščina zaradi nizke plače, zaradi brezposelnosti, bolezni, prizadetosti in podobnih vzrokov nedostojna? Čemu bi bilo poniževalno sprejeti dar za šolanje svojega otroka? Mnogi znani in slavni ljudje, vzori človeškega dostojanstva, so se rodili v revščini, živeli v revščini ali vsaj skromno in mnogi v njej umrli. 2. Revščina je akcidenca, nekaj kar te doleti, česar nisi zakrivil sam s svojo lenobo, nespametnostjo, ob čemer zato lahko ohraniš svoje človeško dostojanstvo. Če pa si jo sam zakrivil, si to priznaj in se skušaj izkopati iz nje. Poniževalno je, če si ne prizadevaš in se ne trudiš osmisliti življenja. 3. Naravno je, da skuša človek skriti svojo revščino. Vendar revščina prizadene mnoge; v njej ni nihče osamljen. Ni sramota opozoriti na svojo stisko, se obrniti na druge po pomoč. 4. Države, ki se definirajo kot socialne države, imajo socialno zakonodajo, ki določa pravice ljudi, ki zaidejo v stanje socialne potrebe. Te pravice so lahko bolj ali manj širokogrudno definirane. Države so lahko tudi bolj ali manj gospodarsko uspešne in sposobne financirati socialne transferje. Nobena država (tudi najbolj socialna, socialistična) pa ni (in ni bila) sposobna pokriti vseh "socialnih" potreb in to v "normalnih" časih ali celo v letih debelih krav, kaj šele, ko pride do gospodarske krize.

Za pokrivanje potreb, ki jih ne pokriva država, poskrbijo ljudje neposredno, civilna družba. To je normalno stanje stvari. V socializmu je tiste potrebe, ki jih ni pokrivala "sociala", pokrivala država z zagotavljanje polne zaposlenosti, ki je botrovala nekonkurenčnosti podjetij takoj, ko se je sprostil trg, le preostanek je pokrila civilna družba. Čim bolj bo civilno družbena dobrodelnost razvita kot nujni in normalni sestavni del celovite družbene "sociale", tem manj jo bodo ljudje doživljali kot miloščino. Nekoč smo kot silno napredno propagirali in razvijali sosedsko pomoč, npr. starim, danes proglašajo nekateri razvijanje neposredne pomoči med ljudmi za ultra konzervativnost, za v nebo vpijoč napad na človekovo dostojanstvo, za nečloveško poniževanje.

Slišim pripombo: pišeš, kot da je revščina stalnica našega družbenega življenja, kot da ni nekaj nezaželenega in začasnega. Saj je stalnica. Relativna revščina se določa na osnovi srednjega (medianskega) dohodka. Tisti, ki ima dohodek, manjši od določenega odstotka srednjega dohodka, je reven po definiciji. Torej je v vsaki državi reven določen odstotek populacije, ne glede na to, kako visoki so povprečni dohodki in standard te države. Revni so na Tajskem in na Švedskem, v Kongu in pri nas. Torej je relativna revščina stalnica. Absolutno revni so na dnu te kategorije. Ali preživijo lažje ali težje, ali sploh ne, pa je odvisno od tega, kako visok je povprečni standard v državi. V Kongu ne preživijo.

Dobrodelnost ponižuje tem bolj, čim bolj trobimo, da ponižuje; čim bolj imamo tako stanje za izjemno in za nedopustno kršitev nekih norm, ne pa za nekaj, s čimer je treba računati in vzpostaviti kot normalen družbeni odziv. Kot pri vsaki stvari je torej občutek ponižanja odvisen od konteksta: v enih pogojih je močnejši, v drugih šibkejši, morda kdaj tudi izgine.

Od kod izvira dobrodelnost? Izvira iz sočutja, empatije, vživetja v Drugega. Je torej naravni vzgib, nekakšen instintkt, ki je vtkan v človeški organizem. Univerzalen. Nevroznanstvenik bi dejal, da izvira iz zrcalnih nevronov, nevronov, ki "se prižgejo" v meni, ko opazujem Drugega in "simulirajo" njegovo ravnanje. Drugi pride vame, postane del mene. Ko njega boli, čutim ublaženo bolečino - ublažene enake fiziološke reakcije. Ko on trpi, trpim na ublažen način jaz; ko njemu pomagam, pomagam sebi, kot da bi bil na njegovem mestu. Dobrodelnosti kot primarnega impulza torej ni mogoče zatreti, lahko pa ta impulz potlačimo. Posledica te potlačitve je, da otopi sočutje v nas. Postanemo ravnodušni, neobčutljivi, cinični; tudi napadalni do ljudi, ob katerih bi morali naravno začutiti sočutje, pa ga ne. Kot bi se čutili krive in jezo stresemo nanje ne na sebe. Sočutje je univerzalen človeški občutek, ki ni pridržan samo za religiozno verne, čeprav je res, da ga vse velike religije še posebej poudarjajo kot osnovno vrednoto; vse tudi spodbujajo dobrodelnost ali samaritanstvo. V večini velikih verstev je pomoč drugemu ena osnovnih vernikovih dolžnosti. 

Dopolnjevanje ali izboljševanje naravne dobrodelnosti se je začelo z uvajanjem socialne zakonodaje, ki je uvedla presojo o dodelitvi denarne pomoči po enotnih, zakonsko določenih kriterijih upravičenosti in omejila element arbitrarnosti dobrodelnosti, njene odvisnosti od muhavosti posameznikov. Socialna zakonodaja je zagotovila relativno pravičnost, trajnost in neprekinjenost minimalnih prejemkov tistim ljudem, ki so bili nezmožni pridobitnega dela. 

Izrinjanje naravne dobrodelnosti pa se je začelo s širjenjem socialistične ideologije.
Za to ideologijo je dobrodelnost hinavščina ali pa idejno neosveščena preproščina. Hinavščina je, ker po tej ideologiji kapitalist izkorišča delavce, z dobrodelnostjo pa, če hoče, vrne majhen del tega, kar si je neupravičeno prilastil, si s tem "reši dušo" in to prikazuje kot družbeno pravičnost. Hkrati je dobrodelnost pesek v oči proletariatu, ker z blaženjem revščine slabi njegovo pripravljenost za revolucijo. Revolucija bo, tako so verovali, odstranila izkoriščanje in s tem samo po sebi revščino in vse druge nadloge, ki iz nje izvirajo. Po uspešno izvedeni socialistični revoluciji, v kateri so bili kapitalisti razlaščeni (če so ostali živi), je skrb za državljane prevzela država oziroma komunistična partija kot vodilna politična sila. Poskrbela je za polno zaposlenost in za minimalno oskrbljenost nezmožnih za delo. Kljub temu niso izginili ne revščina (se je pa enakomerneje porazdelila!) ne socialni problemi, ker država preprosto ni mogla poskrbeti za vse. To so komunisti v Jugoslaviji spoznali prej kot v drugih socialističnih deželah. (To je bil med drugim razlog za ustanovitev šol za socialno delo in uvedbo poklicnega socialnega dela pri nas.)

Tisti, ki smo zrasli v socializmu, smo tako rekoč z materinim mlekom vsrkali zavračanje dobrodelnosti, ki so nam jo slikali kot hinavsko solzavost premožnih gospa in gospodičen, ki so v lazaret prišle tolažit vojake v Haškovi satiri Dobri vojak Švejk. Po eni strani so dobrodelnost zavračali, češ da država za vse dovolj dobro poskrbi, po drugi strani so pa s samoprispevki občanov nadomeščali nezmožnost države, da bi investirala v javne službe, in še vedno dopuščali dobrodelnost v okviru cerkva in družbenih organizacij (Rdeči križ, Društva upokojencev idr.). V imenu iste ideologije in nostalgije po socializmu danes očitajo sedanji državi, da ne pokriva potreb ljudi, ki so se znašli na robu preživetja in da slabo skrbi za javne službe. Stari odpor do dobrodelnosti vztraja in se napaja z novodobnimi fantazmami o radikalni spremembi družbenega sistema, v katerem ne bo ne razslojenosti ne revščine in s fantazmo o državi kot materi hraniteljici.

Dokler se ne uresniči nova utopija, smo tu, kjer smo. Revščino lahko zmanjšamo in zagotovimo ljudem preživetje samo s skupnimi napori države in civilno družbene dobrodelnosti, ob tem ko se ni nadejati, da bi država lahko dajala vedno več. Kaj in koliko naj pokriva država, naj se določi s pogajanji med državo in akterji civilne družbe in sprejme v parlamentu. Jasno pa je, da bo vse več bremena morala prevzeti civilna družba. Glede na to, da je bila v prejšnjem režimu dobrodelnost pol stoletja nedobrodošla in nadomeščena z dirigirano "solidarnostjo", je presenetljivo, kako hitro in kako množično so se ljudje odzvali na nove izzive. In to naj bi bila sramota, vredna posmeha in prezira - vzrok, da bi se človek kar izselil iz države?

Dobrodelnost: nadomestek ali dopolnilo države

Ne morem nehat o dobrodelnosti. Mogoče zato, ker imam občutek, da se o tem pri nas premalo razmišlja, kot bi se hoteli te teme, če se nam že vsili, npr. z glasovanjem bralcev časopisa, čimprej znebiti z nekaj priložnostnimi članki in dolžnostnimi intervjuji. Zakaj je tako, bom razpredal drugič (še enkrat, potem pa konec!), danes bi rad pogledal, kako se razlikujeta pristopa dveh dobrodelnih projektov, ki ju vodita osebnosti leta 2012 in 2013 časopisa Delo, Ana Lukner in Anita Ogulin. Zanimata me njuna pristopa, ne njuni osebnosti. Zanimata me predvsem zato, ker se mi zdi, da odkrivata dva različna koncepta, dva različna pomena dobrodelnosti. Zanimata me sicer tudi "tehnično", organizacijsko, a za to "raziskavo" je v objavljenih intervjujih premalo podatkov. Vsako podrobnejše brskanje po teh dobrodelnih dejavnostih, predvsem pa primerjanje različnih dobrodelnih projektov meji na nespoštljivost, tega se zavedam. Zato naj poudarim: dejavnost obeh pobudnic in organizatoric je neprecenljiva in zasluži vse priznanje in občudovanje.

Fundacija Anina zvezdica (Ana Lukner, osebnost leta 2012) je samostojna ustanova (fundacija), ki jo je prav za dobrodelno dejavnost ustanovila njena pobudnica in jo tudi vodi. Do sedaj se je omejevala na zbiranje in razdeljevanje hrane. Voditeljica poudarja, da ne zbirajo in ne razdeljujejo denarja. Vsi sodelujoči vključno z voditeljico so prostovoljci, ki delajo za fundacijo v svojem prostem času. Od ustanovitve fundacije dalje je ustvarila mrežo posameznikov, skupin in organizacij, ki jo podpirajo. Njihova dejavnost je uspešna: hrano so razdelili več kot 2000 družinam. Voditeljica je kritična do države v širšem pomenu, ker z birokracijo zavira razvoj podjetništva in poslovanja sploh; kritična pa je tudi do državne "sociale", češ da je nepravična in da je "socialna pomoč nepošteno razdeljena". Po njenem bi bilo treba "prečesati bazo socialne pomoči", kar pomeni preveriti upravičenost posameznih prejemnikov do te pomoči.

Dobrodelno dejavnost fundacije usmerja vizija voditeljice, njeno poslanstvo spreminjanja družbenih vrednot in ustvarjanja trdnih temeljev družbe, ki po njenem zdaj niso solidni. To pomeni, da pojmuje dobrodelno dejavnost kot nekaj dolgoročnega, trajnega ("trajnostna dobrodelnost") in ne začasnega; začasno je morda zgolj razdeljevanje hrane. Razvija nove modele dobrodelnosti; vodi jo predstava o "Truhoma" (True and Honest Mankind), iskrenega in pristnega človeka, ki ga želi prebuditi tudi v Slovencih, "da si, kdor si, pristen". Trenutno vzdušje med ljudmi je po eni strani po sodbi ameriških gostov "zamorjeno", po drugi strani pa meni, da "zdaj očitno zmagujejo človeškost, sočutje, notranja toplina, nekaj iskrenega". Voditeljica se pritožuje, da je postala za nekatere "moteči faktor" v družbi.

Zveza prijateljev mladine Moste-Polje (Anita Ogulin, osebnost leta 2013) je nevladna organizacija, ki ima svoje korenine v prejšnji državi in nadaljuje svoje preoblikovano poslanstvo skrbi za otroke in mladino. "Že prej smo s podporo donatorjev in medijev ogroženim družinam, otrokom in mladim kar se da celostno pomagali. Dali smo jim materialno in brezplačno psihosocialno pomoč, skrbniško in učno podporo. Socialno šibkim otrokom smo omogočali strokovne ekskurzije, tabore, izlete, letovanja." V skladu s sedanjimi potrebami razvija vrsto dejavnosti, med drugim materialno pomoč otrokom in družinam v stiski. Najbolj znano je botrstvo. Začeli so tudi projekt brezplačne pravne pomoči. V to dejavnost so vključeni zaposleni in prostovoljci. Razvili so široko podporno mrežo posameznikov in organizacij. Pri svoji dejavnosti so uspešni. Pomagali so več tisoč družinam (13.000). Vendar je tudi njihov doseg omejen: "ne zmoremo rešiti vseh in vsakogar. In če so pričakovanja prevelika, so velika tudi razočaranja." Voditeljica je kritična do države, ker po njenem "civilno-družbene organizacije uresničujemo deklarirano socialno državo", ker "so porušeni temelji socialne države. Država ne zmore več poskrbeti za osnovno preživetje svojih državljanov". Tudi ona poudarja: "Če ne bo gospodarskega razvoja, če ne bo delovala pravna država, če ne bo pravičnosti, poštenosti, spoštovanja, povezovanja, odgovornosti posameznika in skupnosti, ne bo novih delovnih mest, ne bo možnosti preživetja že skoraj za polovico prebivalcev Slovenije." Voditeljica ugotavlja, da "se tu in tam spopadamo z nezaupanjem; v delo, v ljudi, v dejavnosti" in se pritožuje, da "so postale predmet zavisti tako družine in posamezniki kot tudi mi kot humanitarna oziroma civilnodružbena organizacija."

Med obema filantropskima prizadevanjima vidim več podobnosti kot razlik: podobno ocenjujeta položaj, ki ga skušata s svojo dejavnostjo izboljšati. V državi narašča revščina, vse več je ljudi, ki nimajo osnovnih sredstev za preživetje. Do tega je prišlo zaradi slabo delujočega gospodarstva in države. Obe sta prepoznali to potrebo in si prizadevata ublažiti stisko ljudi. Ob svoji dejavnosti sta ustvarili široko podporno mrežo posameznikov in organizacij. Obe sta pri svojih prizadevanjih uspešni. Obe voditeljici tudi računata na trajen obstoj svojih organizacij, upata pa, da so sedanji projekti materialne pomoči (denarne ali s hrano) začasni do izboljšanja splošnega položaja v državi. Obe sta kritični do države, le da ZPM pogreša boljše sodelovanje z javnimi službami, AZ (Anina zvezdica) pa sodi, da je sistem dodeljevanja državne socialne pomoči nepravičen (kar bo nekatere gotovo zmotilo, češ da se pravičniško vtika v dohodke revnih ne bogatih). Obe tudi usmerjajo podobne vrednote: pravičnost, poštenost, pristnost (AZ), sočutje (AZ). Pri obeh opazimo nekaj razočaranja nad odzivom okolja, ki ju doživlja kot motnjo ("moteči faktor"): nezaupanje, zavist. Ko (če) se bodo materialne razmere uredile, se bo, tako si mislimo, ZPM vrnila k svojim prvotnim dejavnostim, zagotavljanju ne zgolj preživetja ampak nekoliko višjega standarda revnejšim (prostočasne dejavnosti, letovanja), AZ pa, domnevam, bo iskala nove priložnosti za dejavno uveljavljanje svojih vrednot pristnosti in poštenosti.

Pravzaprav sem sam presenečen nad podobnostjo obeh prizadevanj. Če bi že po vsej sili hotel videti razliko, bi jo iskal predvsem v predzgodovini obeh voditeljic in v njunem odnosu do vloge države. Pri AZ imam vtis, da se ta fundacija postavlja bolj po zgledu ameriške filantropije, to je, kot samostojen organizem, ki ima državo za enega od soigralcev in od nje ne pričakuje kaj dosti, kvečjemu, da je ne bo ovirala. ZPM pa se razume kot trenutni nadomestek za izpad funkcij države. Tako jo je opredelil predsednik Kučan: »Ona nadomešča državo tam, kjer ne bi smela imeti nadomestkov,« Ali drugače: Če bi država delovala, bi bila filantropija odveč ali zgolj "nadstandard". To je, po mojem, pretirano pričakovanje do države, najsi si je v ustavo zapisala, da je "socialna". 

Filantropija ima globoke korenine v sočutju in neposredni "naravni" solidarnosti, iz katerih je zrasla tudi "socialna država". Socialna država in filantropija imata isti temelj in smoter, le da ga uresničujeta ena neposredno, druga posredno in se pri tem dopolnjujeta.

Botrstvo kot pop art: o socialni državi

Nadaljujem razmislek začet v prejšnjem postu. Zadnjič sem prišel do sklepa, da je predstavljanje zgodb revnih družin in otrok na radiu ob izvajanju projekta Botrstvo res mogoče primerjati s pop artom. Ob tem sem se vprašal, kateri postopki pop arta so bili uporabljeni in s kakšnim učinkom. Ugotovil sem, da je učinek uporabljenih postopkov poudarjanja in redukcije dvojen a protisloven: po eni strani je z zgodbami, iztrganimi iz (zgodovinskega in družbenega) konteksta, revščina povzdignjena na piedestal (okrog katerega se odvijajo politični boji), po drugi strani pa se s ponavljanjem podobnih zgodb zmanjšuje njihov pomen, postanejo samo še en predmet potrošniške vseenosti.

Nedelujoča socialna država. Avtorica članka tako kot mnogi drugi pripisuje krivdo za revščino državi, ki ne deluje kot "socialna država". Res je, otroci ne bi smeli trpeti pomanjkanja osnovnih življenjskih dobrin in za to bi morala poskrbeti država. Vendar država - ne v ožjem smislu "sociale" ne v širšem smislu celotnega državnega aparata - v sedanjih pogojih ne more preprečiti vseh stisk in vsem zagotoviti zaposlitve in zadostnih dohodkov, ne da bi še bolj obremenila že itak pešajoče in v svetovnem merilu nekonkurenčno gospodarstvo in se zapletla v začarano spiralo drsenja navzdol.
Mnogim se danes toži po socialistični socialni državi. Vsaj za zadnje desetletje, za osemdeseta leta lahko rečem, da smo imeli dobro socialno državo - v obeh pomenih: dovolj dobro urejene socialne transferje za tiste, ki so se znašli v stiski, in socialen režim s skoraj polno zaposlenostjo.

Polna zaposlenost - formalna zaposlenost ne ekonomsko upravičena polna delovna aktivnost - je pokrivala tisti del "sociale", ki se je nato, po spremembi režima, pojavil v obliki brezposelnosti (in iz nje izhajajočih izgub prebivalstva), ki je bila v socializmu skrita za premajhno produktivnostjo in nekonkurenčnostjo gospodarstva. Temu so se pridružili propadi podjetij, za katere so vsaj delno krivi propad politike izsesavanja socialistične in postsocialistične države (npr. velegradbeništvo z avtocestami) ter fiasko iz socializma podedovane lagodnosti in neinventivnosti menedžmenta (v "tovarišijskem kapitalizmu"). Socialna država v ožjem pomenu se je v tranziciji v glavnem ohranila, socialistične skrbniške države, ki bi z nadzorom gospodarstva pokrivala vse ostalo, pa ni več, ker je prav zaradi tega svojega skrbništva (med drugim) propadla. Današnja socialna država v ožjem smislu ne more prevzeti bremena "nepreskrbljenosti", ki je nastala po propadu socialističnega paternalizma. Na kratko: socialna država v ožjem pomenu deluje, ne moremo pa pričakovati, da bo ustvarjala nova delovna mesta in s tem pokrila povečane potrebe po pomoči. Tudi državni aparat v celoti deluje, o tem, kako dobro, ne bom sodil, ne more pa ustvarjati novih delovnih mest v gospodarstvu (le sam pri sebi, kar nam pa ni všeč in ni dobro). Posledica slabo delujočega gospodarstva je revščina.

Mnogi kljub temu, da to nekako vedo, kar naprej ponavljajo mantro "več socialne države". Celo socialni delavci, kar me po svoje čudi, saj pomeni, da ne vejo, kaj je socialno delo. Kaj torej? Nastala je kriza, prepad med potrebami in možnostmi, nastal je položaj, ko jadikovanje in vpitje ne pomaga, ko "nedelujočo socialno državo" lahko jezni razstrelimo, kot da bi šlo za ognjevarno blagajno, pa iz nje ne bo denarcev. Lahko naredimo revolucijo in ponovimo krog. A kaj bo do novega socializma (s polno zaposlenostjo ali vsaj z UTD) s temi otroki, ki so danes lačni?

Če je prišlo do tega, da so otroci lačni, jim je treba dati jesti. Če imam kos kruha odveč, ga dam. Če lahko nekaj dam, bom dal za otroke. Če sem lahko boter, bom boter. Če lahko tečem, bom tekel za dober namen. Tudi sam delim občutke nelagodja ob tem, kar se nam dogaja, a zaletavanje v državo in siljenje pod njeno materinsko krilo se mi zdi otročje in neplodno.

Botrstvo je znamenje prebujene neposredne solidarnosti. Po drugi strani pa sem vesel, ko vidim, kako ljudje pomagajo, koliko novih, iznajdljivih načinov za zbiranje denarja se je rodilo; kako so vzniknile nove akcije in novi organizatorji dobrodelništva, Ana Lukner, Anita Ogulin, Jan Golja in številni drugi. Vesel sem, ko vidim, kako močan je v tem majhnem narodu "socialni imunski odziv", neposredni, osebni, solidarnostni odgovor na nesrečo sodržavljanov. Socialni delavci bi se morali tem pobudam pridružiti, sami sprožiti svoje pobude, prevzeti koordinacijo. To je naloga socialnega dela: pomoč v stiski. A tega ne vidim. Slišim staro afežejevsko mantro "dobrodelnost ponižuje", "za reveže mora poskrbeti država". In sodobni dodatek: "dostojno življenje je pravica". Zagotovite nam jo! Dajte nam! Osebna pobuda, iznajdljivost, delavnost se umaknejo jeznim zahtevam! Rodili ste me, hranite me!

"Socialna država" stane. Poleg neposrednih stroškov za transferje ima prikrite stroške, če zagotavlja večjo zaposlenost, kot je ekonomsko upravičena, in posredne družbene "stroške" ali disfunkcije, med katerimi je poglavitna ta, da otopi neposredni solidarnostni čut in preprečuje samoorganizacijo prav s sklicevanjem na "pravice" ljudi in njene dolžnosti do njih. "Ne dam, naj da država." Ustvari pri večinskem prebivalstvu iluzijo, da je življenje praznik, ne delovni dan. Spodbudi izločevanje in segregacijo: "Spravite mi to nesnago spred oči." Odpor meščanov do ljudske kuhinje v njihovem bloku in do ciganske restavracije v njihovem okolju je morda psihološko "naraven", vsekakor pa ga spodbuja in utrjuje prepričanje, da niso oni dolžni skrbeti in trpeti za obstrance, ampak da mora to narediti država, tam in tako, "da bodo reveži in čudaki izginili izpred naših oči" in nam pustili, da živimo v fantazmi idile.

V tistih časih, ko je za reveže poskrbela država, sem šel mimo berača, vzorno socialistično zgrajen, pogledal stran in si mislil: za tega bo tako ali tako poskrbela država. Poskrbela je tako, da ga je miličnik pregnal s Tromostovja. Zamislil sem se šele, ko mi je kolega dejal: "Jaz pa dam. Če ne bi rabil, ne bi prosjačil. Tudi sam sem bil nekoč na cesti."

Nočem, da bi se vrnili tisti časi, ko nam je ideologija državnega paternalizma zameglila sočutje in preprečevala neposreden, oseben odziv. Naučil sem se lekcije in ponavljam: Dam - ker ni lepšega, kot če lahko daš in če imaš občutek, da ti bojo dali, če boš potreboval. Ne država, ljudje.

So akterji dobrodelnih projektov pop artisti? Je moje sodelovanje pop art? Nič ne predstavljam, pač dam, kolikor se mi zdi, da lahko.

Iz muhe slon ali medvedja usluga: o predstavljanju revščine in botrstva

V zadnji številki Socialnega dela (let. 52, dec. 2013, št. 6) je objavljen zanimiv prispevek Vesne Lujinović z naslovom Stiska kot pop art: reprezentacija stisk otrok in njihovih družin v projektu Botrstvo v Sloveniji. V članku razmišlja o pomenu predstavitev stisk otrok in njihovih družin na valu 202, ki spremlja projekt Botrstvo. Pravi, da "stiska postane z reprezentacijo medijev umetnost, pop art"; da "projekti pomoči postajajo popularna umetnost" in se pri tem sklicuje na Andyja Warhola, znanega pop art-umetnika. Te predstavitve sprožajo pri poslušalcih čustvene odzive: "čustveni in psihološki vpliv na poslušalca je velik in če zgodbe ne bi bile resnične, bi bila vse skupaj le psihološka manipulacija in igra s čustvi." Sprožajo pa tudi številna vprašanja od etičnih do družbenokritičnih. Poleg tega, da opiše, kaj pomeni, da je stiska postala pop art, posveti velik del članka kritiki socialne države, ki ne poskrbi, da otroci ne bi bili lačni, in imenuje projekt Botrstvo "blagovno znamko nedelujoče socialne države."

Svojo nekdanjo študentko Vesno Lujinović cenim kot nadarjeno in ustvarjalno osebo; tak nenavaden in ustvarjalen je tudi njen preblisk, da gre pri predstavljanju stisk družin na radiu pravzaprav za nekaj, kar asociira na pop art. Vendar pa nisem povsem razumel, kaj je poanta njenega razmišljanja; zbodlo me je tudi, da sodelujem v projektu, ki je "blagovna znamka nedelujoče socialne države". O tem razmišljam drugače.

Stiska kot pop art. Da se razumemo: pop art je umetniško predstavljanje resničnosti. Stiska je resničnost in ne predstavitev resničnosti. Ni pop art, lahko pa je predstavljena pop artistično. Kaj bi to pomenilo? Andy Warhol je vzel podobo Marilyn Monroe, podobo, za katero pravijo, da je sama po sebi dramatična, jo predrugačil v grobo plakatno podobo in jo razmnožil v velikem številu izvodov. S tem postopkom je reduciral dramatičnost prvotne podobe in jo naredil za običajen letak, ki ga zmečkanega odvržemo.

V pop artu srečujemo v grobem dva načina predstavljanja stvarnosti oziroma izražanja odnosa umetnika do stvarnosti. Prva načina sta "sploščenje", plakativnost in ponavljanje, tehnično razmnoževanje. S tema postopkoma se dramatično spremeni v banalno, izjemno v vsakdanje, trdo v mehko, trajno v minljivo, pomembno v nepomembno, obstojno v neobstojno, vsebinska podoba v dekoracijo. Prvotni pomen se spremeni v brezpomenskost in nepomembnost. Drugi postopek je vzeti iz konteksta in povečati. Izseček iz stripa kot cenene literature se poveča v umetniško sliko. Claes Oldenburg je banalne predmete, kot so zidarske žlice in tube zobne paste predstavil kot gigantske skulpture. S tem je poudaril banalno vsakdanjost in pokazal, kako v potrošniški družbi častimo, postavljamo na piedestal, predmete vsakdanje rabe. Spet nekdo drug je naslikal ogromne ženske akte s poudarjenimi spolnimi znaki in opozoril na popredmeten odnos do ženske.
Vse te predstavitve opozarjajo na popredmetenost in odsotnost smisla v množični potrošniški družbi. Vidimo, da uporabljajo pop artisti dva nasprotna postopka: "sploščanje" ali reduciranje in povečevanje. Nasprotji, ki lahko postaneta protislovje.

Kaj je pop artističnega v medijskih predstavitvah stiske? Po radiu torej vsak teden enkrat ob določeni uri predvajajo zgodbe o družinah v stiski. Namen organizatorjev je bil seveda vzbuditi pozornost, poudariti, da so med nami revni ljudje, revni otroci, ljudje v stiski. Revščine ne gre skrivati, kar je naravni refleks revnih; opozoriti moramo nanjo in mobilizirati pomoč. Iz nečesa, kar se skriva na družbenem robu narediti veliko sliko; dati revščino v izložbo. To pa v radijskem mediju pomeni veliko zgodb, podobnih, ki se ponavljajo. To enakomerno ponavljanje istega ustreza Warholovemu postopku razmnoževanja slike, neskončno ponavljanje istega, torej "sploščenje", odvzemanje dramatičnosti, povsakdanjenje.

Kaj je torej revščina, dramatična stiska, ki se jo z reprezentacijo reducira, pokaže na njeno vsakdanjost, običajnost; ali nekaj običajnega, vsakdanjega in banalnega, kar se z reprezentacijo poudari do dramatičnih dimenzij? Če velja prva interpretacija, tedaj medijsko predstavljanje stisk družin tem dela medvedjo uslugo; kaže, da je treba na revščino računati, ker je vsakdanji pojav. Če velja druga interpretacija, tedaj organizatorji delajo iz muhe slona. Jemljejo iz zgodovinsko-družbenega konteksta osamljene primere in jih posplošujejo.

Težava je v tem, da čutimo, da sta obe interpretaciji upravičeni. Medijska reprezentacija revščine in stiske je oboje hkrati: pretiravanje in omalovaževanje. Dober namen poudariti, kar ljudje skrivajo, se z objavo in ponavljanjem zgodb po zakonitosti pop arta sprevrže v svoje nasprotje - "sploščenje", banaliziranje, omalovaževanje.

O botrstvu kot zaščitnem znaku nedelujoče socialne države prihodnjič.

Vir:
Vesna Lujinović, Stiska kot pop art. Soc. del. let. 52, dec. 2013, št. 6: 399-402.
Art, a world history. Dorling Kindersley, London 1997.