JAGABABA: ANALIZA

 

JAGABABA: ANALIZA

Dane Zajc, Jagababa, Drama, premiera 22. 9. 2007

 

 

POVZETEK

Sredi odra je oglarska kopa; nanjo je prislonjena lestev. Ozadje je zavešeno s širokimi trakovi črnega polivinila, iz kakršnega so vreče za smeti. Na levi strani odra je med dvema belima slopoma za širino postelje široka odprtina, ki je videti, da služi kot mrliška vežica. V njej je ogrodje železne bolniške postelje brez ležišča. Na tleh sredi posteljnega okvira leži na hrbtu Gregor, kot bi bil mrtev. Okrog njega in sklonjeni nad njim, kot da so se prišli poslovit od pokojnega, drugi nastopajoči. Drug za drugim odhajajo. Ko ostane sam, na tleh ležeči spregovori in odrecitira prvi spev. Nastopajoči sodijo v tri kategorije: osrednja oseba je Gregor, oglar-pesnik, ki sodi v skupino črnih, čadastih oglarjev, ki so v začetku živi, sredi igre pa se izkaže, da so tudi ti vmes nesrečno preminili. Drugo skupino sestavljajo oglarji, ki so se že davno pogubili v snežnem metežu, pa se zdaj vrnejo h kopi. Tretjo skupino sestavljajo mitske prikazni: Perkmandelc, Dekelca in Jagababa. Oglarji, ki so prižgali kopo, jo v noči na kvatrno nedeljo, ko rado straši, prepustijo v varstvo Gregorju, ki mu pravijo pesnik. Pazil naj bi, da se tlenje v kopi ne bi razbuhtelo v plamen, ki bi použil kopo. Če bi se to zgodilo, bi se tudi njihovo življenje spremenilo v prah in pepel. Ko Gregor bdi na kopi, drug za drugim prihajajo davno umrli oglarji – razlika med resničnostjo in blodnjo je zabrisana. Oglarji poravnavajo račune med seboj in s še živimi oziroma pravkar umrlimi, ki jih krivijo za svojo smrt. Opisujejo, kako je kdo umrl, zmrznil, se zadušil v snegu. Pripovedujejo, da se jim je, ko so umirali, prikazovala Dekelca, na pol dozorela ženska, jih naga objela in izpila zadnji dih. Dekelca obišče tudi Gregorja, ga zapeljuje in vzbudi njegovo poželenje. Hrupno se približa divja jaga in pojavi se Jagababa, ki predlaga, naj se Gregor in Dekelca poročita. K poroki pridejo vsi nastopajoči, med njimi tudi trije oglarji, ki so bili prejšnji dan, preden so odšli v dolino, še živi, na poti domov pa so pijani omahnili po skalah. Ker se Gregor in Dekelca nista objeta zavalila po skalah, kot bi se po pravilu Jagebabe morala, ampak je Gregor objemal zgolj praznino, proglasi Jagababa poroko za neveljavno. V divjem plesu zagrabi in odnese Dekelco. Zasliši se Dekelčin krik in vsi onemijo. Sence zapustijo prizorišče in Gregor ostane sam.

  

VSEBINA PO PRIZORIH

1. prizor

Gregor, oglar, pesnik, leži na tleh pod okvirjem bolniške postelje brez ležišča, kot bi bil naparan v mrtvaški vežici, ozki odprtini ob strani odra. Nadenj sklonjene črne postave oglarjev in mlada ženska v belem. Postave, kot da so se poslovile od pokojnega, druga za drugo odhajajo v ozadje in z odra. Ko ostane sam, Gregor, nepremično leže na hrbtu, spregovori. Odrecitira pesem kot molitev. Pesem poje o oglarju, ki je ves črn ne le na površini, zoglenelo je vse njegovo telo. V njegovi notranjosti je ogenj, venomer se v njem kuha oglje. Ko smrt stopi nanj, ga kot zavržen ogorek zdrobi v črn prah.

2. prizor

Gregor in trije oglarji. Sredi odra ogljena kopa. Oglarji ogovarjajo Gregorja kot pesnika. Sprašujejo ga, če je zmolil svoj očenaš o Svetem oglarju, ki mu pod čelom, kadar misli, »prikrita dva oglja gorita«. Je to smrt? Čaka vsakega oglarja smrt? Ne čaka ga, poišče ga. Za vsakega ve, kje ga najde, kdaj in kako. Vendar oglarja ne muči, ampak ga preprosto stre. Oglarji ne verjamejo. A misliš, da kaj veš, Gregor, sprašujejo. »Ne, ne vem. Vednost je vpraskana v mojo pokostnico«. Eden od oglarjev pove, da je maja leta 11 enajst oglarjev delalo kopo. Šest od njih jih je v nenadejanem snežnem metežu pobrala smrt. Imela je podobo nagega, negodnega dekleta z drobnimi prsmi. Drugi ga zavrne, da gre zgolj za privid. Oglarji se odpravijo domov, Gregor pa se odloči, da bo v noči na kvatrno nedeljo, ko hodi okrog Jagababa, varoval kopo, da ne pogori. Ko oglarji oddidejo, zapoje Gregor pesem o smrekah, ki se v vetru objamejo in se pogovarjajo. On pa jih ne razume. Je le glava, ki misli, da misli, in ki posluša, a ne sliši.

3. prizor

K Gregorju, ki varuje kopo, pride pokojni Kračkov Tevž. Pravi, da je kopa njegova; da je on izbral prostor zanjo. Začne mašiti duške na kopi, da se ne bi razplamtel ogenj v njej in požgal oglje. Gregor se mu upre in ga poziva, naj miruje. Grozi mu, da bo v nasprotnem primeru izrekel neko besedo. Tevž pa noče mirno sesti k ognju, ker ga ogenj ne ogreje. Gregor ga vpraša, če ve, zakaj ne čuti ne mraza ne toplote. Tevž se spomni, kako so tistega leta pripravljali kopo, ko je nenadoma začelo snežiti in ni nehalo. V bajti jim je zmanjkalo drv in hrane, zato so se podali v snežni metež. Gregor pomaga Tevžu pri spominjanju, tako da prevzame vlogo oglarja Naceta, ki na poti skozi metež spodbuja Tevža, naj ne omaga. Vendar Tevž popusti in zmrzne v snegu. Gregor pove, da jih je tedaj umrlo še pet, vsak na svoj način. Pred smrtjo se jim je prikazovala naga ženska, še ne ženska ne več otrok – Dekelca iz Zlodjeve luknje. Pristopila je k tistemu, ki je padel, in stisnila njegovo glavo v svoje naročje. Tudi k Tevžu je prišla in mu s poljubom izpila zadnji dih. Dva sta v objemu zdrsnila po drči, ona ju je vlekla navzdol; v klobčič prepleteni so se smeje in jokaje kotalili navzdol v neznanem užitku. In ko Tevž reče, da bodo vsi izginili, mu Gregor odvrne, da bodo odšli tja, kjer je on, Tevž. »Mrtev si, Tevž«, reče Gregor. Šele s to besedo-urokom naj bi Tevža izničil. Je mogoče izničiti nič?

4. prizor

Pred Gregorjem se pojavi Dekelca. Pravi, da se je ustavila mimogrede, ko gre na Ograde majarit. Gregor pravi, da tam ni stanov, da so samo opuščene podrtije, a Dekelca ima drugačno vednost. Začne se sezuvati. Gregor jo vpraša, če se bo slekla. Dekelca pravi, da se rada razkazuje, govori zapeljivo, a ne pusti Gregorju, da bi se je dotaknil. Pusti mu samo, da ji obzirno izdere trn iz pete. Razkrije se, da se je Dekelca, ko je bila še živa, v domači šupi razkazovala vaškim mulcem, ki so jo nagovarjali. Oče je zinil, naj jo vzame hudič in ona je odšla v planino in izginila v Zlomkovi luknji. Od tedaj se prikazuje oglarjem in drugim moškim.

5. prizor

Gregor sam pesni. Sprašuje se, kdo je bila, od kod je prišla kot mesečina iz noči in govorila tako, da so zvenele njegove prsi; da je pijan njenih zvokov, ki povzročajo v njem slastno bolečino. Pogreša jo.

6. prizor

Gregor sam se bori s prividi in prisluhi. Sliši, kako nekdo na Žagarjevi glavi seka macesne. Vidi, kako v kopo sili kozel, a ga prežene. Pesem o kopi. Kopa je zavetje, varnost, trdnost; v njej žari. Nenaden veter, neznani glasovi. Gregor, trd od strahu, skoči na kopo in zakriči kot blazen.

7. prizor

Ob Gregorju se pojavijo tovariši, ki so mu, še živi, poverili kopo v varstvo, in odšli v dolino, zdaj pa so tu kot prikazni mrtvih, skupaj z že prej preminulimi. Ti krivijo doslej žive za svojo smrt. Tevž očita Nacetu, da ga je nalašč zapustil v snegu pod skalnim previsom, da bi mu speljal njegovo Minko.

8. prizor

Približa se hrup Jagebabe, Tevž se mu pridruži. Gregor nečloveško vpije. Na Perkmandelcu prijaha Dekelca, razuzdano in zapeljivo. Oglarji skušajo pomiriti Gregorja, Perkmandelc in Tevž pa bi ga pustila, saj se njegovo rjovenje lepo vključuje v hrup divje jage. Oglarji med seboj poravnavajo stare račune. Tevž očita Matjažu, da je odpeljal Tilnovega sina k partizanom in ga izročil likvidatorju, Gregor, ki se je medtem umiril, ker je izkričal svoj strah, očita Vorancu, da je podrl Janezovo hišo in tako preprečil, da bi Janezov duh prebival v njej.

9. prizor

Perkmandelc v slogu ljudskih izštevank grozi s koso. Divjata skupaj s Tevžem. Dekelca se zateče v varstvo Gregorja. Gregor divjakoma zagrozi s sekiro. Jezna mu očitata, da se je vmešal v njuno igro, da pa v njej ne bo zdržal in Dekelce ne bo obranil. Gregor Dekelce noče izročiti, tudi Dekelca hoče ostati pri njem. Divjaka predlagata, naj Gregor zasnubi Dekelco in jo poroči. Vendar Dekelca pravi, da ne more postati Gregorjeva nevesta. Ker pa ji Perkmandelc in Tevž zagrozita, da bo v nasprotnem primeru njuna, se vda. Poroka bo. Gregor se bo poročil z nevesto iz Zlodjeve luknje, nevesto, ki je in je ni.

10. prizor

Prideta Tilen in Janez. Janez krčevito drži Tilna za roko, kot takrat, ko ga je hotel rešiti. Pride tudi Minka, Tevževa žena. Nace in Tevž, nasprotnika v boju za Minko, sprašujeta Minko, čigava žena je, Minka pravi, da nikogaršnja. Kar je bilo, tega ni več. Nace očita Tevžu, da je ljubosumen, Tevž pa mu odvrne, da ga s tem jezi in drži v šahu, pa čeprav bi bila ljubosumnost izmišljena. Kajti vse je izmišljeno.

11. prizor

Tilen in Janez, ki se držita za roke, se ne moreta spustiti. Komentirata dogajanje. Pravita, da Perkmandelc in Tevž skupaj počenjata morije. Minka bo Dekelčina družica, onadva pa ženinova svata. Dekelca je z drugega sveta. Sama je vanj odšla, zdaj naga hodi po svetu in nagaja živim in mrtvim.

12. prizor

Nastopi Tonač in toži, da so ga tovariši pustili v snegu, ne da bi ga spodbujali, naj vstane. Tudi on pravi, da je tedaj Dekelca naga sedla nanj in ga tiščala v sneg. Dekelca odvrne, da to počne samo, kadar se komu zgodi nesreča. Tedaj spije dih umirajočemu. Zapeljiva je a hladna. Gregor naj bi se nocoj poročil z njo. Jagababa naj bi ju poročil. Gregor si želi Dekelce in je pripravljen na poroko. Jagababa pa ga pouči, da sega v prazno. Dekelca pravi, da so jo prisilili v poroko. Jagababa razglasi pravilo. Poroka je veljavna, če se ženin in nevesta objeta zvalita prek skal in se privalita dol objeta. Ko Jagababa zakliče »Poroka«, vsi zatulijo. Gregor pade prednje ves pobit in opraskan. Dekelca se ni valila v objemu z njim. Jagababa razglasi poroko za neveljavno. Gregor pravi, da je objemal telo, ki ga ni bilo. Tudi Dekelca potrdi, da ni z njim poročena. Jagababa pozove vse na ples. Zaplešejo. Gregor stopi v krog, sam sredi kroga, njegove roke prijemajo zrak. Dekelca ga odganja, češ da smrdi po moški poltenosti. Jagababa zgrabi Dekelco, ki se ga otepa, in z njo odpleše stran. Zasliši se Dekelčin krik. Vsi onemijo. Sence zapustijo prizorišče. Samo Gregor ostane.

 

OSEBE

 

Gregor. Oglar-pesnik, posebno občutljiv in dojemljiv človek. Črn, ne samo povrh, od oglenega prahu, črn je ves, ves je iz oglja. V njem žari ogenj. Črn, oglen, smrten, obsojen na smrt, odmirajoč, umirajoč. Poje pesem o Svetem oglarju, ki mu, kadar misli, pod čelom dva oglja gorita. Gregor nekaj ve o smrti, čeprav pravi, da ne ve. »Vednost je vpraskana v mojo pokostnico.« Ima drugačen odnos do smrti kot drugi ljudje. Ne muči ga, ne boji se je. Ko pride, ga kar stre – in konec. Gregor se pogumno sam odloči, da bo varoval kopo v noči na kvatrno nedeljo, ko straši. Ne boji se svoje usode. Ko ostane sam, prisluhne smrekam, ki se objemajo v vetru. A jih ne razume. Sprašuje se celo, ali sploh velja to običajno dozdevno razmerje med njim in naravo, ali ni v resnici samo narava, njega pa ni. Ni morda on samo glava, ki misli, da misli; ki posluša, a ne sliši; v kaosu, ki mu ne ve, ne od kod ne zakaj. V odnosu do drugih oglarjev je »moderator«, tisti, ki jih sooča z resnico in jim izprašuje vest. Grozi jim z besedo; da bo izrekel, da bo povedal resnico. Ujame se z njimi, ko nehajo z utvarami in začno govoriti resnico in jih pri tem podpira. Tako Tevžu oporeka, da bi bila kopa njegova, grozi mu, da bo povedal resnico o njem in se uglasi z njim, ko se začne Tevž spominjati, kako je tistega leta v snežnem metežu umrlo šest oglarjev. Gregor pri tem spominjanju prevzame vlogo Naceta, enega od še živih oglarjev, ki je tedaj zvlekel Tevža pod previsno skalo in ga pustil tam zmrzniti. Gregor izreče tisto besedo-urok: »Mrtev si, Tevž.« Čeprav mrtev in zgolj prikazen, je Tevž s to besedo uročen in izničen (a nastopa dalje). Gregorjeva beseda ureče, izniči. Dekelca ga privlači, vendar je do nje obziren in se drži meja, ki mu jih postavi. Vendar je zvedav in v kramljanju z njim se razkrije Dekelčina zgodba. Hrepeni po Dekelci. Sredi noči pa zasliši grozeče glasove, otrdi od strahu in kriči od groze. Podložen je nesreči. Lahkomiseln in pogumen. S sekiro se postavi v bran Perkmandelcu in zavaruje Dekelco, ki pa je zgolj videz – slika le za oči; telo, ki ga ni. Vendar je Gregor ne izpusti. Hoče se z njo poročiti, v objemu z njo zvaliti prek skal. Medtem pripoveduje o svojih sanjah, v katerih je kot duhovnik poročil svoje starše. Gregor je edina oseba, ki je na prizorišču od začetka do konca igre.

Oglarji so navadni ljudje. Boje se smrti. Ne verjamejo, da bodo (kmalu) umrli. Govorijo o prividu nage ženske, ki se pojavlja ob smrti drugih oglarjev. Zaupajo, da bodo jutri živi tako kot danes. Mrtvi, ki se vračajo, krivijo za svojo smrt doslej žive in drug drugega. Med njimi izstopa Tevž.

Samozavesten, vsiljiv, ukazovalen, trmast, aktiven. Obtoži Naceta, da ga je v snegu nalašč zapustil, da bi mu speljal ženo Minko. Tevž svari Gregorja pred nesrečo. Matjaža spomni, da je sosedovega sina izročil partizanskemu likvidatorju. Gregor pa očita Vorancu, da je podrl hišo Janeza, ki je izginil v snežnem metežu, in tako preprečil Janezovemu duhu, da bi prebival v njej. Ko Gregor izreče Tevžu, da je mrtev, ga s tem uroči, izniči, in Tevž preide k Perkmandelcu, na stran mitskih bitij (?).

Bajeslovna bitja. Dekelca je privid, prikazen, »slika, ki jo vidijo samo oči«, »ki je in jo obenem ni«, ki pa »se rada kaže«. »Še ne ženska, ne več otrok«, gracilna, rdečelasa, se oglarjem prikazuje naga, z rdečkastim puhom pod trebuhom. Je »vidna očem, razkošje poželjivosti«, vendar nedotakljiva. Pojavi se, kadar je nesreča, da izpije umirajočim zadnji dih. Je »duh« deklice, ki jo je oče preklel, ker se je v domači šupi razkazovala vaškim mulcem, pa je odšla v planino in izginila v Zlodjevi luknji. Sama je odšla na drugi svet. »Sama je vanj odšla«. »Pobrala« je šest oglarjev. »Zaplesala je z njimi v mečavi…«, bosa v snegu. Ko je umiral Tevž, je vzela njegovo glavo v svoje naročje in mu s poljubom izpila poslednji dih. Tista dva, ki sta zdrsnila po drči, je ona vlekla navzdol. Vsi trije so se v klobčič prepleteni valili navzdol. Oglarja sta vpila na pomoč z glasom, ki je bil sredi med jokom in smehom, ko sta padala v temen in neznan užitek.  Ženska se je smejala z napol otroškim napol hripavim glasom. Zapeljuje Gregorja. Je neobčutljiva, nikoli je ne zebe, nikoli ji ni vroče. Rada se kaže. Vendar ni ravnodušna do Gregorja. Zateka se k njemu. Hoče, da jo Gregor varuje pred Perkmandelcem. Prisiljena je v poroko z Gregorjem (čeprav ni jasno, kakšna je grožnja). Ne mara poroke. V poroko privoli le zato, da bo gola vabila in priklenila nase moške poglede. Vendar se ne zakotali v objemu z Gregorjem po skalah. Ni nikogaršnja. Na koncu jo ugrabi Jagababa in… (pokonča?)

Perkmandelc je hudobec, ki s koso grozi vsem, tudi Dekelci. Druguje s Tevžem. Skupaj počenjata »norčije in morije«. Ker Dekelca noče biti njuna, se mora poročiti z Gregorjem. Perkmandelc skliče svate na njuno poroko.

Jagababa. Prikazana kot žovialen, sarkastičen, oblasten starec z dolgimi belimi lasmi, vodi poroko Dekelce in Gregorja na kvatrno noč. Opiše smrt, smrtni vrt. Norčuje se iz človeške želje po drugem, po drugem telesu, po biti-v-drugem, biti sparjen, izginiti v drugem, da ne bi bil, kar si. Ljudje »nič ne veste, živite v sanjah in podobah sanjskih«. Opiše in določi poročni obred. Kot prvi zapleše z Dekelco in tuleč najavi: »Vsi bomo plesali s tabo«. Podajajo si Dekelco v tej orgiji. Jagababa uživa, ko »življenjci vpijejo«. Ugrabi in ugonobi (?) Dekelco.

 

METAFORE IN PERSONIFIKACIJE

Oglje, ogenj, oglar(ji), kopa. Pomen teh ključnih prispodob je že dešifriral Boris A. Novak (v Gledališkem listu SNG Drame 01/2007-08: 8-15) in k temu ljubitelj ne more veliko dodati. Morda le nekaj misli.

Oglje je ambivalentna, protislovna reč. Po eni strani je proizvod ustvarjalnega procesa, ustvarjalnega žara, žarenja; proizvod, ki lahko ponovno zažari in oddaja energijo. Je prispodoba za pesem. »Kaj je oglje? V premog spremenjen les, ki čaka, da ponovno zagori. Tako kot pesem čaka, da jo bralec/ka prebere in začuti podobno emocionalno tlenje« (B. A. Novak). Po drugi strani pa je oglje produkt ognjenega spreminjanja in použivanja lesa, vmesni produkt razpada. Na koncu, po ponovnem žarenju, razpade v prah in pepel. Drevo, ki zogleni v gozdnem požaru, ni več živo, čeprav je morda še uporabno prav kot oglje.

Ogenj je, kot poudarja B. A. Novak, kot »ogenj v ustih«, Zajčeva prispodoba pesnikove potencialne energije. Tudi ogenj je ambivalenten element. »Poleg pozitivnih simbolnih kvalitet topline, svetlobe in ustvarjalnosti ima ogenj v Zajčevem pesniškem slovarju tudi in predvsem pomen rušile, uničevalne moči« (B. A. Novak, ibid.) Ogenj v kopi mora zadržano tleti, žareti, spreminjati les v oglje, ki lahko ponovno zažari v srcih drugih. Ne sme se razplamteti (v akciji, revoluciji, vojni?), ker bi požgal, uničil kopo, jo spremenil v prah in pepel.

Kopa je več kot samo kup nastajajočega oglja. Je pesniški proizvodni obrat. Pri tem lahko pojmujem ta obrat kot povsem osebno, Zajčevo pesniško dejavnost, njegovo »kopo«. Lahko pa pojmujem pesništvo kot kulturo v celoti – vse načine duhovnega, »pesniškega« izražanja in snovanja. Vse dejavnosti, ki proizvajajo »oglje«, ki zažari v drugih dušah. Morda celo širše, kot družbo v celoti. Kulturo kot družbo, »ki daje zavetje, varnost, trdnost«, in katere del je pesnik, ki jo soustvarja. Kopo namreč zgradi več oglarjev, tudi takih, ki niso pesniki, samo Gregor je pesnik med njimi. Vseh teh oseb ne morem imeti za pesnikove alter ego, za različne vidike pesnikove osebe. So druge osebe, povsem realistično označene z opisi njihovih zadržanj v realnem življenju in njihovih povsem individualnih smrti. Kopa je kolektivno delo. Tudi Kračkov Tevž je prinašal les zanjo: »Z jezikom si ga žgal, z besedami klal.« Kopo sestavlja les, oblikovan z jezikom. Kulturo oblikuje in povezuje jezik.

         Oglarji niso vsi pesniki. Samo eden med njimi je to. Vendar se v telesu vsakega oglarja kuha oglje. V vsakem žari ogenj. Vsak se spreminja v oglje. In vsakogar oglje stre smrt v prah in pepel. V sleherniku je življenjski žar, poiesis, oglje, ki lahko greje drugega, ki lahko zažari v drugem. Vsakdo pa tudi zogleneva, umira od rojstva dalje. Vsakdo je »bolan za smrt« (Kierkegaard). Smrt samo še stre v prah, kar je že samo zoglenelo.

Črnina, ki prevladuje na odru, je pač mrtvaška barva, barva smrti. Da vemo, katero obzorje nas oklepa.

Mimogrede: Zajčeva oglarska metafora je antološka metafora slovenskega pesništva. Vsaj zame. Težko bi našel tolikšno povednost bolj parsimonično izraženo.

Od personifikacij naj se zadržim najprej pri vsaj delno antagonistični dvojici Gregor – Kračkov Tevž. Gregor je pesnik, varuh (pesniške) kope, predstavnik pesništva, kulture. Skrbi, da se ogenj v kopi ne bi razplamtel in požgal kopo. Pokojni Tevž, ki je nekoč določil prostor za kopo, prispeval les in kopo gradil, si lasti tudi to kopo, ki jo varuje Gregor, in »šari po njej«. Za razliko od Gregorja, ki mirno pesni, Tevž agira, »šari«, se vede aktivistično, nemirno. »Miruj, sem rekel,« ga poziva Gregor. »Mirujem naj?« se upira Tevž. Tevž je nemiren aktivist, Gregor miren pesnik. Vendar Tevžu ni, kot bi morda pričakovali, do tega, da bi se ogenj v kopi razplamtel in požgal kopo. Ni mu do tega, da bi se razplamtela revolucija in vse uničila. Njegov cilj je isti kot Gregorjev: tudi on bi rad z zapiranjem duškov preprečil požig kope. Morda pa tudi v svoji vnemi zadušil produktiven žar. Morda se Gregor boji tega, da bi kdo posegal v pesništvo, da bi ga dušil. Verjetnejše je nekaj drugega. Tevž je že mrtev. In Gregor mu grozi, da mu bo to naravnost povedal, če ne bo jenjal šariti. Gregor ne dovoli, da bi pokojniki šarili po kopi, ki jo varuje. Je preveč pritlehno politikantsko, če vidim v tem Zajčevo zahtevo, naj se ne bi »pokojniki«, tradicionalisti, vtikali v njegovo (slovensko?) pesništvo? So se vtikali? Hkrati pa je povsem možno, da je Tevž Gregorjev alter ego, kajti govori mu iz glave: »iz središča glave si govoril«… »jaz pa sem hitel, da bi se otresel tvojega glasu; da bi stresel iz glave tvoje ropotave prerokbe.«

Pomen mitoloških prikazni je delno razviden že iz njihovega opisa. Dekelca splošno rečeno personificira Eros-Thanatos. Kot poosebljenje čutne ljubezni je po svoji pojavi in ljubkosti vredna poželenja (in ljubezni) in vzbudi v Gregorju najnežnejša, najbolj goreča in najbolj plemenita čustva. V pripovedih oglarjev se pojavlja naga, nazorno opisana, da opisi vzbudijo živo predstavo krhke, vitke rdečelaske, svetle, bose v snegu. Ko se pojavi pred Gregorjem je ljubko zapeljiva, a zadržana; se približa in oddalji, ponudi in odtegne, postavi meje, igra igro »dam-ne dam«. In vendar je ta popolna zapeljivka samo privid. Ljubezenska investicija v prikazen, v utvaro. Mar niso vse ljubezenske investicije take? Ne opozarja Zajc prav na to (kar razlagajo tudi psihoanalitiki), da so človeške ljubezni zagledanost v božji ništrc? Kot poosebljeni Thanatos, Smrt, je Dekelca hladna, mrzla. Njeno mednožje je hladno, njen poljub mrzel. Njen poljub je smrtonosen. Sama sicer pravi, da samo dovrši delo, ki ga je opravila Nesreča. Je pravzaprav tista, ki naredi umiranje sladostrastno. Kdor je že doživel smrtni strah, bo morda potrdil, da ga je tedaj zaščemelo v dnu trebuha. (Morda je ta občutek eden od motivov za adrenalinske športe.)

Perkmandelc je hudič, zlobec, poosebljeno zlo. S koso seka ljudi na kose, jim izlušči zrkla, izseka ledvice, prebode jetra, odseka noge in roke. Agent nesreče in bolezni. Koliko človeških organov raztrosi po slovenskih cestah? Mrcvari ljudi – skupaj s Tevžem, z aktivističnim človekom, ki se tako maščuje za prevaro (?). Jagababa vodi igro, divjo jago sveta. Je krohotajoči se Kaos, Gospodar sveta.

TEME

Ustroj sveta. Svet je divja jaga, kaos. Kaos govori skozi usta Jagababe. Edino ta ve, kakšna je smrt, kakšne so njene navade in okus; kakšen je vrt smrti. Divji, hrupni in nasilni nered, naključje in zmešnjava, gospodujejo svetu, so svet: določajo, ali se bo pesnik poročil z Dekelco, ki jo imajo za smrt, kdaj in kako. V kaosu izgine tudi smrt sama. Saj ima smrt pomen le za živega človeka.

 

Svet je varljiv, svet videzov, podob, prividov, prikazni, sanj in utvar. Ni meje med živim in mrtvim, sedanjim in preteklim, resnico in blodnjo, naravo in kulturo, med dobrim in zlim. Eno prehaja v drugo, komaj se razloči, če sploh.

Conditio humana. Kaj je človek? Kaj zmore? Kje so njegove meje? Človek je nebogljen vržen v kaos, ki ne njemu ne sebi ne ve ne izvira ne namena:

»… o vrvenje, vrženo v vrvež,

odkod in zakaj?«

 Bolan za smrt, ogleni –

 »Oglje se kuha v oglarjevih bokih«

 - in na koncu, zoglenelega:

 »Smrt ga zdrobi kakor zavržen ogorek.«

 Negotov glede lastne eksistence

»… da me ni in so le smreke…«

na milost in nemilost izročen naključjem, nenadnim in nepojasnjenim premenam

»Od kod ta veter naenkrat?«

 drhti in ledeni od strahu:

 »Pokončna ledena sveča, to sem. Trd od strahu, negiben.«

Boji se smrti. Jagababa ga zafrkava: 

»A te je strah? Si šel na vrt, si videl smrt?«

 Človekova vednost je omejena:

»… jaz pa sem le glava, ki misli,

da misli, ki posluša in ne sliši…«

 Jagababa zaničljivo:

 »Nič ne veste. Živite v sanjah in podobah sanjskih. Pravzaprav vas živijo sanje in podobe. Z vami se hranijo, dokler je v vas še ščepec sanjske snovi. Potem umrete. Shirate brez sanj in podob.«

  

Pesništvo in družba. Edino zatočišče je človeku-pesniku njegova pesniška poiesis, pesniško ustvarjanje. Zatočišče ljudem sploh pa je pesništvo v širšem pomenu, kultura in soustvarjanje. 

»Kopa je zavetje.

Kopa je varnost.

Trdnost je kopa.«

Pesnik edini (?) ima neko vednost. Ne tisto, ki jo je mogoče ubesediti logično-diskurzivno, ampak neko drugo. Zato na Vorančevo vprašanje »A misliš, da kaj veš?« Gregor odgovori navidezno protislovno: najprej »Ne, ne vem«, misleč na ono prvo vsakdanjo vednost, a takoj za tem, kot bi se spomnil na drugo vednost, intuitivno, pesniško izrazljivo:

»Vednost je vpraskana v mojo pokostnico«.

 Pesnik pogumno varuje svojo kopo, svoj pesniški obrat, da ne bi pogorela. Jo brani pred vsakomer, ki bi hotel šariti po njej. Drzne se spopasti s silami nerazuma (norčavosti) in morije; stopiti v bran svoje ustvarjalnosti in ljubezni, naj je še tako navidezna in pogubna.

 Eros-Thanatos. V središču pozornosti te igre je poleg teme smrti in umiranja tema ljubezni, pogubne ljubezni, ljubezni na smrt ali ljubeznive smrti. Protagonista ljubezenske igre sta pesnik Gregor in Dekelca, od očeta v svoji ženskosti prekleto in onemogočeno dekle, samomorilka, ki prevzame podobo smrti. Pravzaprav ne bi smeli reči tega zadnjega, kajti smrt je in ni; dokler je človek živ, se smrt kot njegova smrt ne pojavi. Ko pa je mrtev, nima smrt zanj nobenega pomena več.

 »Ko boste vstopili…,

vas več ne bo«,

 pravi Jagababa. Človek doživi samo umiranje. Dekelca je prikazen, ki jo umirajoči vidijo pred smrtjo, ko umirajo.

Možnih interpretacij tega odnosa je verjetno več, skrčimo jih na dve, ki pa se ne izključujeta, saj predstavljata le dve dimenziji istega odnosa oziroma  dva poudarka. Po prvi naj bi šlo za neuresničeno ljubezen, za temo nemožnosti ljubezni. Gregor se zaljubi v Dekelco, ki je videz, privid, utvara. (Psihoanalitike smo ob tem že omenili.) Jo brani pred silami zla. Pripravljen se je poročiti z njo, čeprav bi se s tem pogubil (ljubezen na smrt – a-mor(t), po B. A. Novaku). Eros, ki vodi v Thanatos. Tudi ona ga rada zapeljuje in se zateče k njemu v varstvo. Vendar mu ne pusti blizu, se mu tudi ne pokaže gola, čeprav ves čas trdi, da »se rada kaže« (to bo prihranila za poroko) in se noče poročiti z njim. Na koncu ga odkrito zavrne, češ da ne mara moške poltenosti. Preprečeni, nevračani Eros. Po drugi strani naj bi Dekelca predstavljala prešernovsko »dobrotno smrt«, ki naj se ne mudi predolgo, in opozarjala na erotično dimenzijo umiranja in smrti. Predsmrtna doživetja, kot jih opisujejo nekateri, imajo to erotično potezo sproščenosti, miru in užitka ob pojemanju življenjske sile. Mrtveci imajo na obrazu spokojen izraz. (Medicinci bojo tu dodali svoje.) Smrt spremlja užitek: Thanatos-Eros. Verzi, ki jih Gregor namenja Dekelci, so tako dvoumni, da ne prevesijo tehtnice; samo na osnovi zunajtekstovne vednosti o na smrt bolnem pesniku bi lahko prevesili tehtnico v prid te zadnje intepretacije. Dekliška prikazen je igrala na glasbilo pesnikovih prsi, »mojih reber«, da je bil »prsni koš«

 

»napolnjen z njenimi glasovi.

Še jih čutim, še sem pijan

In zaletav od njih.

Teh zvokov, ki rasejo v bolečino,

Otožno in slastno.

Kam je odšla?

Kdaj bo prišla?

Odkod bo?«

 

Prešernov verz »prijazna smrt, predolgo se ne mudi« zamenja Zajčev klic po ljubezenski združitvi s predsmrtnim prividom: 

»… privid, bodi resnica,

bodi moja nevesta, privid.«

 Da bi se končalo sladostrastno, med smehom in jokom.

 Smrt in umiranje. Smrt je vedno smrt nekoga, individualna. Ni smrti, so samo posamezne smrti. Najbolj realistično in dramatično so opisane te smrti posameznih oglarjev. V splošnem pravi Zajc, da

»Ne matra oglarja smrt,

kot matra druge ljudi.«

 Preprosto stre ga. Ker je oglar, ki ga prežarja živi ogenj, že za življenja zoglenel. (Aluzija na kadilčeva pljuča bi bila boleče nepesniško neposredna.) Smrt oglarjev spremlja mrzel objem in poljub gole Dekelce. Tudi ta je pri vsakem malce drugačen: od mrzlega poljuba, ki izpije zadnji dih, do orgiastičnega sladostrastnega kotaljenja klobčiča a trois. Tevža je Nace vlekel skozi zamete in ga silil, naj premika noge, dokler se Tevž ni sesedel. Tedaj ga je Nace zvlekel pod previsno skalo, da bi tam počakal rešitev. Ko so prišli ponj, je bil trd od mraza. Mrtev. O drugih ve Gregor:

 

»Eden se z glavo v sneg zarije. Ne dobi je več ven, glave. Enemu noga zaškriplje. Neuporabna je noga. Ne nosi več telesa. Eden po drči zdrsne. Mu drugi pomagat priskoči. Zdrsita oba po strmem žlebu tja, kjer se več ne pobereš.«

Tako končajo. Šest jih premine, pet jih ostane. Življenja živih in mrtvih so prepletena. Smrt vsakogar spremljajo zanikrne okoliščine, nizkotni interesi. Živi niso brez krivde. Nacetu očita Tevž, da ga je pustil pod skalo, da bi mu speljal Minko. Matjaž je izročil Tilnovega sina, tistega Tilna, ki je zdrsnil, partizanskemu likvidatorju. Voranc je porušil Janezovo hišo in na njenem mestu postavil svojo. Živi se okoriščajo z mrtvimi.

Kako konča pesnik?

 »A jaz navzgor, navzgor letim.

A jaz sem čisto tenek dim.«

 

VTIS

Poezije zelo dolgo nisem maral, bodisi zato, ker se mi je, če je bila tradicionalna, zdela osladna in patetična, bodisi zato, ker je, če je bila moderna, nisem razumel. Izjema je Prešeren, ki sem si ga že kmalu na glas prebiral. Šele zelo pozno, v zadnjih letih, prej pač sporadično, sem prebral nekaj poezije. In mi je bilo všeč. So verzi, ki sedejo.

Zajčeva drama je bila torej zame izziv. Predstavo sem gledal z zanimanjem, zdelo se mi je, da teče, občudoval sem režijo in igro. Takega besedila najbrž ni lahko igrati. Drama je udarjala na tiste strune v meni, ki so že dolgo napete in rade zazvenijo. Nekako sem dojel, kaj hoče povedati, a kot metodolog-analitik hočem več jasnosti. Zato sem se lotil analize. Medtem ko sem komponiral to besedilo, sem dramo večkrat preletel, posamezne dele večkrat prebral. Omenil sem že, da so nekatere metafore najbrž antološke, metafora oglarjev in oglarske kope gotovo. Posamezne pesmi je treba prebrati večkrat, da zazvenijo in da verzi sedejo. Po svojem besedilu sem posejal nekaj takih citatov. Veliko tega bo ostalo.

V celoti pa se mi zdi, da govori Zajc o nečem meni že znanem. Lepo, pretresljivo, resnično, a že znano. Ni me pretresel. Ni udaril na tisto mojo struno, ki se napenja zdaj in ki ji še ne vem imena.