Kaj je modrost

O tej temi sem že pisal na osnovi izkušenj in samorefleksije (gl. post Starost in modrost). Zdaj sem pa ugotovil, da je zanimanje za to vprašanje v psihologiji v zadnjih desetih letih močno naraslo; nedvomno zaradi vse več starih in dolgoživih ljudi povsod po svetu. (Ali velja to tudi za filozofijo in teologijo, ki prav tako definirata modrost, ne vem.)

Psihologi se seveda lotevajo tega vprašanja tako, da pojem "modrosti" razčlenijo na njegove komponente ali dimenzije, nato pa izdelajo merske lestvice. Z njimi je potem mogoče ugotovili, kako "moder" je posameznik. Ker so ti merski instrumenti primerni tudi za samoocenjevanje, lahko vsakdo sam pri sebi ugotovi, kako moder je. Znana je raziskava avtorjev Bangen, Meeks, Jeste, objavljena v ameriški reviji za geriatrično medicino (gl. vir) iz leta 2013.

Avtorji so v spletni bazi psychINFO (po stanju maja 2012) pregledali članke v angleščini, ki so v naslovu vsebovali besedo "modrost" (wisdom) in bili objavljeni v reviji s kolegialno recenzijo (peer review). Tako so dobili v prvi fazi 571 člankov, med njimi 105 relevantnih, to je takih, ki so raziskovali konstrukt "modrost". V izbranih člankih so se nekatere značilnosti, s katerimi so opisovali modrost, ponavljale pogosteje in se prekrivale, druge redkeje. Iz njih so na koncu izluščili devet dimenzij, ki naj bi jih vseboval pojem modrosti. To so (moji prevodi so improvizirani):

1. Pragmatično poznavanje življenja, kot se kaže v ustreznem praktičnem odločanju v vsakdanjih življenjskih zadevah (23 definicij)
2. Prosocialna stališča in ravnanja, kot so pomoč drugim ljudem in sodelovanje z njimi pri zasledovanju njihovih ciljev (21 definicij)
3. Samorefleksija ali razumevanje in sprejemanje samega sebe (19 definicij)
4. Sprejemanje življenjske negotovosti in dvoumnosti: ne nagnjenost k naglemu črno-belemu presojanju (16 definicij)
5. Čustvena ustaljenost (stabilnost, homeostaza) (13 definicij)
6. Sprejemanje relativizma vrednot in strpnost (toleranca) (7 definicij)
7. Odprtost za nova doživetja (5 definicij)
8. Duhovnost: verska in religiozna pojmovanja in prepričanja (5 definicij)
9. Smisel za humor (3 definicije)

Zadnji dve dimenziji, posebno zadnja, smisel za humor, se manj omenjata in tudi nista dosledno upoštevani pri merjenju tega konstrukta. 

Obstaja namreč več poskusov sestaviti lestvice za merjenje "modrosti". Obstaja več takih lestvic, med njimi precej navajana San Diego lestvica modrosti (SDWS-San Diego Wisdom Scale, Jeste in Thomas 2017, 2020). Lestvica je vsebovala prvih sedem zgoraj navedenih lastnosti. Vsaka je bila izražena s štirimi vprašanji oziroma postavkami, skupaj torej 28 postavk. (Spodaj je navedena povezava do lestvice s 24 postavkami.) Kasneje so poleg originalnega testa izdelali še skrajšano različico s sedmimi vprašanji oziroma postavkami. Pri vsaki postavki obkrožiš stopnjo strinjanja: "sploh se ne strinjam (0), ne strinjam se (1), nevtralen (2), strinjam se (3), zelo se strinjam (4)" (indeks 0--28).

Na primer: dimenzijo "sprejemanje nasprotnih nazorov" (preimenovana dimenzija "sprejemanje relativizma vrednot in strpnost") merijo naslednje štiri postavke:

1) Rad se seznanjam z drugimi kulturami

2) V redu se počutim z drugimi ljudmi, ki imajo druge vrednote in moralo, kot je moja

3) Od vsakega človeka, ki ga srečam, se kaj naučim

4) Rad imam, da mi o kaki temi predstavijo nasprotna stališča.

Na osnovi originalnega testa so sestavili skrajšan test s sedmimi postavkami (SDWS-7)

1. Pomembne odločitve skušam odložiti, kolikor se da. (Odločnost)
2. Izogibam se razmišljanju o samem sebi. (Samorefleksija)
3. Izogibam se situacij, ko bi moral komu pomagati. (Prosocialno ravnanje)
4. Navadno ne vem, kaj naj rečem človeku, ki me prosi za nasvet. (Nasvetovanje drugim)
5. Pod pritiskom ostanem miren. (Obvladanje čustev)
6. Rad vidim, da mi o kakem vprašanju predstavijo nasprotujoča si stališča. (Sprejemanje nasprotij)
7. Moje duhovno prepričanje mi daje notranjo moč. (Duhovnost)

Vidimo, da so prve štiri postavke formulirane negativno, naslednje tri pa pozitivno, da ne pride do avtomatičnega obkroževanja. Številčne ocene so seveda v obrnjenem vrstnem redu.

Naj se testiram! Pomembne odločitve skušam sprejeti ob pravem času, ne prehitro ne prepozno (recimo 2 točki). Ne izogibam se razmišljanju o samem sebi (4 točke). Ne izogibam se situaciji, ko bi moral komu pomagati, a kadar je takih pričakovanj več, ne pomagam vsem = ne nakažem vseh položnic (3). Včasih vem, kaj svetovati, včasih pa ne. Počakam, da človek sam najde pravšnji nasvet (2). Sem bolj mirne narave, zato tudi pod pritiskom nisem pretirano živčen; se vdam v usodo. V glavnem pa obvladujem čustva. Navadil sem se molčati, če ni nujno govoriti (3). Rad vidim, da mi predstavijo nasprotujoča stališča. Absolutno. Zato toleriram kakšnega tipa na FB, dokler gre (4). Ja, mislim, da sem pocukal Boga za brado (4). Vsota (indeks): 22/28.

Ja, bravo!

Vir: K. J. Bangen, Th. W. Meeks, D. V. Jeste. Defining and Assessing Wisdom: A Review of the Literature. The American Journal of Geriatric Psychiatry, Volume 21, Issue 12, December 2013, Pages 1254-1266.

M. L. Thomas, B. W. Palmer, E. E. Lee, J. Liu, R. Daly, X. M. Tu, D. V. Jeste. "Abbreviated San Diego Wisdom Scale (SD-WISE-7) and Jeste-Thomas Wisdom Index (JTWI)." International Psychogeriatrics (First published: December 03, 2021) 

https://medschool.ucsd.edu/research/aging/Documents/The%20San%20Diego%20Wisdom%20Scale%C2%A9%20(SD-WISE).pdf

https://begotnice-blazx.blogspot.com/2020/05/starost-in-modrost.html

K psihološki teoriji morale onkraj Ojdipovega kompleksa

To je pretenciozen naslov, ki je bolj program, kot opravljeno delo.

Včeraj sem namreč poslušal video predavanje Romana Vodeba o psihologiji morale. Vodeba poznam samo po tem, kar drugi govorijo o njem, in to ni prav prijazno. Njega samega nisem ne bral ne poslušal vse do nedavnega. Ujel sem nekaj odlomkov in nekaj čivkov na fejsbuku. Mislim, da mu ne manjka zdrave pameti, smisla za življenjske prioritete in človeške občutljivosti.  O njegovem obvladanju psihoanalitične teorije zaekrat ne morem soditi. Pošteno moram priznati, da se s psihoanalitično teorijo najbrž nisem pol toliko ukvarjal kot on. Kljub temu bom tvegal korak stran od te teorije. Tega koraka vstran ne morem (za sedaj) utemeljiti s kritiko te teorije; lahko pa nakažem njegovo smer z navajanjem indicev, ki vodijo v drugačno teorijo.

Vodeb  ponovi poenostavljeno psihoanalitično formulo o nastanku moralnega "čuta" pri otroku iz Ojdipovega kompleksa. Otrok-deček (pri deklicah je potek nekoliko drugačen) je sprva navezan na mater. Vanjo vlaga svoja ljubezenska čustva. Ona je njegova "ljubica". Oče mu je v odnosu do matere tekmec. Do njega ne goji prijaznih čustev; nasprotno, ne želi mu nič dobrega, jezen je nanj, posebno, kadar ga vidi, kako se ljubčka z mamico. Jezen je nanj, ker spi z mamico v njuni sobi. Ojdipov kompleks. Potem odkrije, da deklica nima lulčka. Začudi se in zgrozi. Tudi njemu bi se lahko zgodilo, da bi mu ga kdo "odvzel iz narave". Kdo? Očka vendar, za kazen, ker ima fantek o njem grde misli. Rodi se kastracijski kompleks. Deček uvidi, da je v primerjavi z očetom nebogljen in da ne more zmagati v boju za mamico. Bolje je, če posnema očeta in preko njega obožuje mamico. Pride do identifikacije dečka z očetom. Oče mu potem lahko  prenese moralni Zakon družbe. V dečku se usidra nezavedno občutje: če ne bom priden, bom kastriran. Moram reči, da mi ta teorija zveni zelo podobno oni, ki sem jo slišal v cerkvi: Če ne boš priden, boš prišel v pekel.

Ne nameravam kritizirati te teorije, ne v Freudovem originalnem zapisu ne v Vodebovi poljudni poenostavitvi. Nisem psihoanalitik, nimam za sabo učne analize svojega nezavednega, nisem nikogar psihoanaliziral; nimam empiričnega gradiva, da bi lahko preveril to teorijo. Lahko bi le primerjal Freudovo besedilo z Vodebovim, a nočem izgubljati časa. 

Hočem ponuditi alternativno razlago nastanka moralnega čuta ali moralne zavesti, razlago, ki temelji na mojih doživetjih v otroštvu, na sodobnih spoznanjih biologije (fiziologije možganov) in na opažanjih vedenja živali (in ljudi). 

Naj najprej na kratko in preprosto izrečem svojo teorijo. Moralna (etična) zavest in ravnanje izvirata iz sočutja,  pojmovanega kot spoznanje, da drugega prav tako boli kot mene. Sočutje se ontogenetsko razvije naravno kot rezultat filogenetske evolucije, saj pomaga preživeti vrsti. Poglejmo po vrsti znamenja, ki vodijo v to smer.

Moja doživetja v otroštvu. Mama mi je bila bližja kot ata. Ob nedeljah, ko smo vsi lahko malo poležali, sta mi dovolila, da sem vstal iz svoje postelje in legel mednju v njuno posteljo. Pri tem sem se držal mame. Mama je rekla: Pojdi še malo k atu. Odvrnil sem: Ne, ata smrdi. Res je meni neprijetno vonjal po moškem in po cigaretah, mama pa je lepo dišala. Ojdipov komleks? Najbrž. Kasneje sem imel ata rad. Bil je prijazen do mene, skupaj sva gradila zgradbe in naprave iz sestavin neke tehnične igrače. Kadar se je s kolesom pripeljal iz službe - zagledal sem ga, ko je v križišču zavil v našo ulico - in se ustavil pred našo hišo, kjer sem se igral s prijatelji, sem se ga razveselil. Sosedovega Jožeta je oče tepel, mene moj ni nikoli (samo enkrat). Identifikacija? Seveda. Očeta sem spoštoval. Ne spominjam se, da bi mi ata kdaj razlagal, kaj je prav in kaj (moralno) narobe. Neposredno mi ni prenašal Zakona. To je počela mama, s katero sem bil ves čas, medtem ko je bil ata v službi, ali pa je počival ali delal kaj za hišo. Mama me je tudi kaznovala. Za hud prestopek sem moral klečati v kotu (zelo redko).

Morala se ne začne "z očetovim prenašanjem Zakona", ampak z navajanjem na kahlico, učenjem držati žlico, navajanjem na vljudno pozdravljanje soseda, razlikovanjem med "izposoditi" in "ukrasti", ocenjevanjem "vedenja" v šolskih spričevalih. V naši soseski je malo starejši mulc rad mučil neko deklico in ji grozil: Kri ti bom spil. Mala je v grozi vreščala in ga s tem še bolj spodbujala. To se mi je zdelo zelo grdo od tega fanta, čeprav ne vem, kako naj bi bilo to videti in čeprav me ata ni nikoli učil, da se ženskam ne sme izpiti krvi; o tem ni govoril. Kako to, da sem čutil in vedel, da je tako početje nedopustno, če mi tega ni povedal oče?

V zvezi z našo temo je pomembno naslednje doživetje. Imeli smo kužka, mešančka, cucka. Takoj po vojni smo se otroci prosto potepali po okolici. Prometa ni bilo, živeli smo v predmestju, za zadnjimi hišami je bilo polje. S psičkom sva se vračala s polja, ko se je nenadoma od nekod vzel potepuški pes Tarzan, dolgodlaka, rdeča zverina, in se spravil nad Čujkota. Ugriznil ga je, tako da sta se malemu na vratu poznali dve rdeči ranici od Tarzanovih zob. Mali je cvilil in se doma zatekel v svojo uto. Imela je širok vhod, tako da sem se lahko zavlekel noter k njemu. Ležal sem ob njem ter ga tolažil, dokler me ni tako našla mama. Koliko sem bil star? Moralo je biti nekako takrat, ko sem začel hoditi v šolo. Vedel sem, da je kužka bolelo, tako kot bi bolelo mene, če bi me ugriznil pes. Kadar je sosed nažigal sošolca Jožeta, sem bil malo privoščljiv, čisto malo, v glavnem pa sem bil jezen na surovega soseda in žalosten zaradi Jožeta, ki ni storil nič takega, da bi moral biti tepen. Vesel sem bil, da me moj ata ne tepe.

Vedenje živali. Imeli smo mačka, mačkona, borca. Nekoč smo sedeli na dvorišču in maček ob nas. S sosedovega vrta je do vrtne ograje primijavkal majhen mucek in tam preplašen obstal. Naš maček ga je opazil, se sprehodil do svoje posode s hrano in sedel kak meter od nje, obrnjen k mladičku, s hrbtom proti nam in od časa do časa obrnil glavo in nas pogledoval. S svojim telesnim položajem (in najbrž še s kakimi drugimi znamenji mačjega jezika) je dal vedeti malemu, da lahko pride in da je pot zavarovana. Varujem te, nič ti ne bojo storile te velike živali, ki sedijo tam v senci. Mali je zares previdno prišel do posode s hrano. Naš muc je ves čas stražil, da se je mali lahko najedel. Ta opis zveni antropomorfno; mačku pripisujem človeške misli in nagnjenja. Morda. A ostane dejstvo, da je maček prepoznal malega, mu šel naproti in ga pustil, da je prišel do posode s hrano in jedel. Jedel je njegovo, mačkonovo, hrano. Ja, nekakšen instinkt, boste rekli. In kaj potem? Kakšno zvezo ima to z moralo? S svojim vedenjem je maček omogočil mladiču, da je prišel do hrane. Pomagal mu je preživeti. Je važen moj motiv, kadar dam beraču drobiž? Ali dejstvo, da je dobil za žemljico?

V zadnjem času se množijo filmi in videi, ki prikazujejo altruistično vedenje živali. Odrasli sloni pomagajo mlademu slončku, da spleza iz jarka. Gos hrani ribe. Raca-mati čaka, da se vsi člani jate povzpnejo čez oporni zid, čeprav se zadnjemu, najšibkejšemu, posreči šele, ko je čisto na koncu moči. Mačka pomaga drugi mački čez ograjo. Konj prinese drugemu konju šop sena. Pes z gobcem odriva vodo iz luže in zaliva naplavljeno ribo in jo ohranja živo. Medved potegne iz vode ptico, kokoško morda, ki je padla vanjo. Pes pomaga drugemu psu, da se povzpne iz bazena z vodo; potegne drugega psa v prtljažnik avtomobila. Želva preobrne drugo želvo, ki je nemočno obležala na hrbtu. Prav presenetljiv je primer mačka, ki potisne v bazen ribo, ki se je znašla na suhem. Mnogo je primerov, ko živali žalujejo za mrtvo živaljo, ali jo skušajo obuditi, da žalovanja za človekom-skrbnikom niti ne omenim. 

Daleč od tega, da bi živalim pripisovali človeške misli in občutja. Nič narobe pa ni, če domnevamo, da ima človek globoko v sebi podobna naravna nagnjenja. Prva moralna zapoved, ki sem jo spoznal, ni bila "Veruj v enega Boga" ampak "Ne stori drugemu hudega". In to je še zdaj osnovna zapoved, ki se je držim.

Zrcalni nevroni.  V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so nevrologi univerze v Padovi, Giacomo Rizzolatti in kolegi, opazovali delovanje možganov pri opicah makaki. Ko je opica segla po sadju, so se aktivirali določeni nevroni. Ti isti nevroni so se aktivirali, ko je opica samo videla drugo opico ali človeka, ki je segel po sadju. Podoben je bil izid poskusa na ljudeh. Te nevrone so imenovali "zrcalni nevroni", ker zrcalijo vedenje drugega v nas. To pomeni: ko vidim drugega nekaj početi, se v meni samem sprožijo isti nevroni, kot bi sam tisto počel. Sproži se zametek enakega ravnanja. To je osnova so-doživljanja, vživetja ali empatije, ki je tudi drug izraz za sočutje. Pojavili so se tudi različni dvomi v zvezi s temi raziskavami, ki se nadaljujejo. Empatija je - ne glede na to, kakšna je njena nevrološka osnova - psihološko dejstvo. Ljudje smo sposobni vživetja v drugega človeka. Sposobni smo sočutja. In sočutje, spoznanje, da drugega prav tako boli kot mene, je osnova zlatega moralnega načela "Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi". Kakšno zvezo ima to z Ojdipovim kompleksom, naj ugotovijo psihoanalitiki. Dotlej pa se vprašajte: vas je že kdaj stisnilo pri srcu (ali kjer koli drugje), ko ste videli koga pasti, se udariti, raniti. Vi se niste ranili, pa vas je zabolelo.

Potem si lahko Ojdipov kompleks zataknete za klobuk. 

"PRAVICA DO OKUŽENOSTI"?

Hrvaški mednarodno uveljavljeni, v tujini živeči, zdravnik Igor Rudan, silno izkušen, brihten in zgovoren, uvideva, da je osnovno nasprotje v zvezi z epidemijo nasprotje med ohranjanjem gospodarstva in s tem standarda in ohranjanjem človeških življenj. Njegovo kolumno si vsakdo lahko prebere (Večernji list), je tehtno branje, a tu navedem samo sklep. Rudan priporoča strategijo osebnega prevzemanja tveganja, "človeško pravico do okuženosti" (hvala, no). To pomeni, naj se starejši od 60 let, ki so najbolj izpostavljeni, pač zadržujejo doma oziroma tvegajo toliko izpostavljenosti, kolikor jo subjektivno prenesejo (ne) glede na možni smrtni izid. To pomeni tudi, da se starejši človek lahko namerno okuži, da bi omogočil sladko življenje mlajšim. (V japonskem filmu Balada o Narayami, ki sem ga bil omenil, je šlo za golo preživetje, ne "standard" kot danes pri nas.) Mlajši pa sicer prav tako, a naj vseeno hodijo delat, da bo ekonomija nemoteno delovala in da se s časom populacija prekuži. Rudan navede prepričljiv primer, da to tako ali tako že počnemo. V nemoteno proizvodnjo avtomobilov so vkalkulirane smrtne žrtve v prometu, pa "nikome ništa". Vsak, ki sede za volan, ve, da se morda vrne v krsti. Pa vseeno veselo sedamo. V Sloveniji je na leto (2019) okoli 100 smrtnih žrtev prometa (ne samo šoferjev, a naj poenostavim). Virus je zahteval do zdaj okoli 100 življenj. Upajmo, da je to vse za letos. Torej sta številki primerljivi. To pomeni 1 mrtev na 20.000 ljudi ob vseh epidemioloških ukrepih in, poudarjam, ob vseh prometno-varnostnih ukrepih. Če se epidemiološki ukrepi sprostijo, se to ravnotežje, ta primerljivost neha. To pomeni: če naj prenesemo odgovornost ali tveganje na posameznika, tako kot v prometu, moramo zagotoviti nadaljnje izvajanje epidemioloških ukrepov, lahko da ublaženih, lahko da drugačnih.
Nadaljujmo primerjavo. Promet ureja poseben zakon o prometni varnosti. Vozimo po prometnih predpisih in prometni signalizaciji. Opraviti moramo vozniški izpit, si pridobiti vozniško dovoljenje. Vozilo mora imeti tehnični pregled. Policija opravlja nadzor teh dveh zahtev, poleg tega pa trenutnega stanja voznikov, alkoholiziranosti, drogiranost, sposobnosti za vožnjo oz. ogrožanja varnosti. Akutno bolni ljudje ne sedajo za volan. To pomeni, da država s svojo zakonodajo, ukrepi in službami zagotavlja varnost v prometu, zmanjšuje tveganje posameznega udeleženca v prometu. In po vsem tem lahko reče: vse drugo je pa tvoja skrb, tvoje tveganje. Žal nam je, če se boš ponesrečil. Ni govora, da bi se nekega lepega dne naveličali te regulacije in si zaželeli "svobode" od prometnega nadzora.
Če naj torej sam prevzamem tveganje za svoje življenje v primeru virusne epidemije, pričakujem, da mi bo država zagotovila analogno zakonodajo in ukrepe, ki naj skušajo preprečiti, da bi okoli mene skakali lahkomiselni in nori in povečevali tveganje, da se okužim. Dopolnijo naj zakon o zdravstvenem varstvu s posebnim ozirom na epidemiološko varnost, Preverjajo naj poučenost o bolezni covid-19 in izdajo potrdilo o izpitu; zahtevajo naj priročno sanitarno opremo (masko, razkužilo itd.) posameznikov in javnih prostorov in opremljenost in postopke redno nadzorujejo. Redno naj nadzorujejo okuženost ljudi na javnih površinah in v javnih prostorih in odstranjujejo okužene. Potem bom sprejel nase "svobodo tveganja". Ponavljam, kar sem že zapisal. Svojega življenja ne bom zastavil za to, da bo kapitalistično gospodarstvo nemoteno množilo profite peščice, pa tudi ne za to, da se bo nebrzdano uživaštvo tistih, ki ne sodijo med ogrožene, nemoteno nadaljevalo.

***

Predlog dr. Rudana, da bi se morali med epidemijo ravnati podobno kot v prometu, ne upošteva bistvene razlike med obema situacijama. Tudi sam sem že večkrat pomislil, da smo ljudje pravzaprav zelo disciplinirani in zaupljivi. Ko vozim avto po običajni cesti, se popolnoma zanesem na to, da nasproti vozeči ne bo nenadoma zavil na moj vozni pas in trčil vame. To se zgodi, vemo, a ne tako pogosto. V mojem več kot 50-letnem vozniškem stažu se mi to še nikdar ni zgodilo - na srečo. Večkrat sem že peljal proti nekemu malo višje ležečemu kraju, kjer so na nekem mestu nepregledni ovinki in se cesta zoži; a še vedno sta dva pasova. Včasih me ima, da bi presekal ovinek, a vedno pomislim: kaj pa če v tem trenutku pripelje kdo nasproti. To se mi je zgodilo že dvakrat. Prav tam sva se srečala in varno zvozila. Tudi oni drugi je pomislil podobno kot jaz in se zadržal: kaj pa če... Če v križišču prevozim rdečo luč ob gostem prometu, je skoraj gotovo, da bo prišlo do trka. Zato se zelo redko zgodi, da bi kdo meni nič tebi nič prevozil rdečo luč. Zakaj se ljudje držijo prometnega reda? Ker je velika verjatnost, da res pride do nesreče, če ga prekršijo. Za svojo kršitev so takoj kaznovani tako, da utrpijo telesne poškodbe ali materialno škodo. Včasih jih zasači tudi policija. 

Saj tudi pri epidemiji tvegaš okužbo, če ne upoštevaš higienskih ukrepov. To že, vendar je položaj drugačen. Recimo, da prenašam virus. Brez maske grem v trgovino, se pomešam med ljudi, in ko pridem domov, si ne umijem rok itd. Mogoče ne bom zbolel, mogoče se mi ne bo nič zgodil. V trgovini pa sem mimogrede okužil mnoge druge. Morda ne bodo zboleli, bodo pa širili okužbo. Morda pa bo kdo zbolel in umrl. Zgodilo se bo isto, kot če bi pri rdeči čuči zapeljal skozi prižišče in na prehodu za pešce do smrti povozil pešca. Da, tako je, morda bi povozil skupino pešcev, a tega ne vem in nikoli ne bom zvedel. Prav zato bi morali toliko bolj dosledno upoštevati higienske ukrepe. Da, dopovejte to ljudem. 

Moja koronska samoobramba na fejsbuku

Od začetka epidemije do konca aprila sem na fejsbuku bil boj z neumnostjo, sebičnostjo in razvajenostjo, da bi sebe in druge zavaroval pred pogubnim virusom. Evo izbor replik.

5.3.
Končno se je začelo nekaj dogajati. končno nismo totalni zamudniki. Končno ena prava drama. Jaz sem itak izvzet. (Mal me glava boli.)
6.3.
Tokrat prekršim pravilo, ki sem si ga postavil, namreč, da se tukaj ne bom vtikal v komentiranje aktualnih političnih dogajanj. Mislim, da bi se bilo pri komentiranju političnih dogajanj dobro držati starega, dobrega, psihološkega pravila, da ocenjujmo dejanja ne oseb. Mislim tudi, da to, kar človek počne, ni odvisno samo od njegovega značaja ampak od tega, kako ga sprejema in se nanj odziva njegova okolica. Eno osnovnih zakonitosti pri pripisovanju "krivde" za določeno ravnanje je: ko ocenjujemo ravnanje drugega, vidimo vzrok za njegovo ravnanje v njegovi osebnosti. Ko ocenjujemo svoje ravnanje, vidimo vzrok zanj v situaciji. Če grem pri rdeči luči čez cesto, vem, da sem šel zato, ker ni bilo ne z leve ne z desne nobenega vozila. Ko vidim drugega, da prečka cesto pri rdeči luči, si mislim: Lej ga, pametnjakoviča, kaj pa misli, da je. Mogoče je on prečkal cesto z enakim razlogom kot jaz. Torej: kul daun - ohladite se.
6.3.
Peter: Se strinjam Blaž, čeprav mi ni všeč!
7.3.
Nikogar ne skušam obvarovati pred kritiko.
Nasprotno, mislim, da je kritika dejanj nujna, kritika osebnostnih značilnosti pa ni smiselna. Končna kritika bo pa na glasovnici.
9.3. Predsednica ZZ siol.net. Kdo je odgovoren, da se nismo pripravili na resno krizo? - Kaj to pomeni? Kdo je odgovoren? Od Šabedra navzdol, predstavniki NIJZ z imenom in priimkom itd., ki jih vsak dan gledamo na TV. Bi radi eno samo osebo? Avtoriteto? Infektologa XY? Predsednico ZZ? Nekoga nezmotljivega, ki bo pregnal vse dvome in preprečil vse okužbe? Kdo seje dvom?
10.3.
»Eden za drugim prihajajo na urgenco. Znaki, ki jih imajo, niso v ničemer podobni zapletom gripe.« | MLADINA.si
Teja: Vredno branja vsake besede. Premislite. To ni ustvarjanje panike ampak preventiva, da ne pride do najhujšega tudi pri nas (kapacitet nimamo). Če vam za starejše ni mar, pa naj vas razsvetlim, da umirajo tudi mladi. #samPovem
13.3.
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.
13.3.
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
14.3.
Korona v razredni družbi | MLADINA.si, N'toko
Ne vem, če virus razlikuje med višjim in nižjim razredom. Izolacija je prekleto težka za zdravnike višjega razreda. Panika pa grabi tudi ljudi nižjega razreda.
16.3.
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
17.3.
Na sprehodu. Hitro hodiva po ozki poti med njivami, eden za drugim. Nasproti se nama približa mlajša ženska. Ko je kakih pet metrov pred nama, se naju izogne v širokem loku, kar po travi in starih brazdah. Pravilno. Samozaščitno. Če bi prišla korak bliže, bi se ji izognila midva. A vendar mi ostane čuden občutek, ki bi ga Prlek izazil z besedami: Ka sn jas peees?
18.3.
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.
18.3.
Zjutraj mi dostavijo časopis. Kdo vse ga je šlatal do zdaj? Ga bom pustil 48 ur zunaj, da vse pocrka.
19.3.
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.
19.3.
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
21.3.
Iz Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.
22.3.
NEDELJSKA PRIDIGA
Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. To pomeni, da ne verujem v Boga, Stvarnika in Osebo, ki je nekje, neodvisno od mene. Pa tudi sam ga po svoji potrebi in želji ne ustvarjam imaginarnega, da bi si lajšal svoje bivanje in pogled v prihodnost. Vsega tega ne potrebujem. Sem v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno vesoljnega nesmisla.

Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati njihova brezčasna sporočila.

Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,20 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Lk 17,21

Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so med nami, naši znanci in prijatelji.

V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogla biti računica "temnih sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo in krizo pokojninskih skladov. Torej?

In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus. Nesebično, brez računice.

Kar se računice tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh, pa pravi evangelij: Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Lk 9,62
22.3.
VIRUSNE DRAME
Ženske ne razumejo moškega ritma. Tudi moja ne. Tudi danes ne. Prej me je opomnila, naj pomijem posodo. Itak se ve, da jaz pomivam posodo, ne ona, ker pravi, da to škoduje njenim zgaranim rokam. Itak jo bom pomil. Ampak ne, ona, kot da sem pravkar prišel k hiši, mi mora dat navodila, me mora opomnit. Seveda sem pomil, ampak eno kastrolo sem pustil v duršlagu, da se odmoči prismojeni riž. (Nisem ga prismodil jaz. Nič hudega, težko je pogrevat rižoto.) Pa pride, pa začne pomivat tisto kastrolo. To ni še nič, vajen sem nezaupnic; če bi le lahko ostala tiho, pomila in šla. Ampak ne, mora komentirat, samopomilovalno, žrtev moje brezbrižnosti: Spet sem si zmočila roke, O, sveta Pomagavka, kdo te je pa gnal to pomivat, a ne moreš mal počakat?! To je to. Ne morejo mal počakat. Potem sem ji to predočil strokovno, "reflektiral", s pomočjo tistega vica, ko mož reče, da ga ni treba vsake pol leta opominjat, naj zamenja žarnico, če je rekel, da jo bo. Moško dane besede ne upoštevajo. Je skoraj dojela in se je v samoobrambi smejala. Meni sta bila pa moja duhovitost in strokovni pogum tako všeč, da sem se do solz nasmejal in pri tem vreščal kot pavijan (saj pavijani vreščijo, ne?). Čez nekaj trenutkov so pritekli ta spodnji (sin z družino) po štengah gor pogledat, kaj se dogaja med ubogim starim parom v tej stresni virusni izolaciji (so upoštevali distanco). Mislili so, da se žena joka, ker jo tepem. Kao obično!
Ko je nekoč zdravniku potožila to o rokah, je rekel: A nimate pomivalnega stroja? Ja, lubi boh, za tista dva krožnika! (Da ga v resnici ima, ponosnega na enakopravnost, je zamolčala. Ji zamerim. Me too.)
30.3.
DVOMLJIVCEM
40 million dead if we had done nothing
The COVID-19 pandemic could have infected 90% of the world’s population and killed 40.6 million people if no mitigation measures were put in place to combat it. Estimates from an influential modelling group at Imperial College London highlight the importance that acting early had on suppressing the outbreak. (Nature)
31.3.
Direktor NIJZ meni, da vladna zaostritev ukrepov za zajezitev epidemije ni bila potrebna | MLADINA.si. - Če ima razkuževanje samo trenutni učinek, ker kak okuženi takoj spet okuži razkuženo površino, če je nošenje mask brez veze (WHO), če je izolacija kršenje svobode, če so ukrepi pretveza za državni udar, potem pustimo, naj gre okužba svojo pot. Ker spadam v ogroženo skupino, lahko rečem le: uživajte in ADIJO!
31.3.
Ker spadam v rizično skupino, se globoko opravičujem vsem, ki se zaradi mene odtegujete svojim užitkom, svobodi in primernemu življenjskemu standardu in tvegate, da boste potem, ko mene ne bo več, živeli pod diktaturo. Želim vam, da ostanete večno mladi in da se vas bolezni in življenjske tegobe ognejo na daleč. Itak to vedno zadene druge! Srečno in adijo!
31.3.
Posebej se opravičujem ekscelenci Christini Lagarde, ker ogrožam svetovno ekonomijo. Verjamem, da bo v navezi z virusom in gospodom Trumpom našla ustrezno rešitev.
Biba: Blaz, drzi se! V Uk smo videli velike spremembe v vedenju ljudi, ko so spremenili kampanjo iz ‘zasciti se, da ne dobis virusa’ v ‘zasciti se, da ne preneses virusa’.
1.4.
Laura, ne dvomi. Gospa na osnovi površne primerjave dveh številk dvomi v razglasitev nevarne pandemije, razglasitev, ki je strokovno podprta. Upoštevaj: 1. ta virus je bolj nalezljiv in povzroča hujše poškodbe pljuč, 2. Letošne številke so nižje zaradi obsežnih preventivnih ukrepov, a se lahko še povečajo. 3. ustrezna primerjava je z Italijo, kjer se je virus sprva širil neovirano. V predelih Bergama je bilo 4x več umrlih kot običajno. - Propagando proti ukrepom ostro zavračam, ker je neetična. Poslušaj Blaža.
3.4.
Kroži pismo odbora za svoboščine. Ne bom ga podpisal, ker me to prizadevanje ogroža. Nočem žrtvovati svojega življenja za tvojo komoditeto.
4.4.
Če se o neki poti okužbe dvomi, je pa možna, je bolje biti previden kot opustiti previdnost.
4.4.
K Alenki Zupančič: Konec sveta me pravzaprav ne zanima preveč. Itak ga bo, sveta, enkrat konec. Zanima me samo, če bi svet povzročil moj konec. Ker pa me bo konec, predvidevam, pred koncem sveta, me konec sveta ne zanima. A sem filozof?
4.4.
Kaj je psihoza? Širjenje panike zaradi virusa ali zaradi diktature? Od česa ljudje sedaj umirajo?
6.4.
Spoštovani, primerjave podatkov 19-20 ne upoštevajo, da je število umrlih letos manjše zaradi preventivnih ukrepov. Če teh ne bi bilo, bi se okužilo najmanj 70% populacije, od tega bi jih 20% obolelo. ca 2,5% umrlo. Izračunajte. 1400 mrtvih. Podatki Trampuž
6.4.
Nekateri ne razlikujejo med pojavom "janša" in "corono-virusom" in ju enačijo. Zato se namesto, da bi se varovali pojava "janša", borijo proti razumnim ukrepom, ki jih predlaga vlada. Corona-virus povzroča bolezen, imenovano "covid-19", ki je zelo kužna in je lahko v določenem odstotku okuženih smrtna. Pojav "janša" do zdaj ni zahteval človeških življenj, tudi ne drugih bolezenskih pojavov, razen lažje do huje izražene histerije, imenovane "anti-janša". Najboljša preventiva proti temu pojavu in bolezni, ki jo povzroča, je skrb za delovanje sistema demokratičnih institucij, medijev in civilne družbe. Omenjena reakcija na pojav "janša" ima tudi svojo nasprotno obliko, to je, "pro-janša"; ima enake simptome. Katera oblika se bo pri kom pojavila, je odvisno od nano-memov, to je nano-delcev ideologij, ki se dedujejo oziroma prenašajo iz roda v rod. Eni imajo plave, drugi pa rdeče nano-meme. Igrajo tudi določeno vlogo v seksualnosti, oziroma ljubezni itd. Če so v normalni količini, prispevajo k skladnemu delovanju družbe in izmenjavi na oblasti, če jih je preveč, pa vodijo do omenjene bolezni, histerizacije.
6.4.
Hvala vam za odzive. Pojavila se je potreba po razlikovanju pojava "janša" ali "janšizem", kot ga imenuje N.K., in "osebe JJ". Oseba JJ je lahko v večji ali manjši meri žrtev pojava "j", lahko se ga pa popolnoma znebi. V tem smislu se zelo strinjam z mislijo J.S. in njegovo posrečeno formulacijo, da ima vsaka oseba pravico do popolne preobrazbe. Mislim, da se je ta začela s frizuro, če ste opazili. Strinjam se tudi s teoretično zelo podprto tezo, da vsak čas zahteva drugačno vrsto vodje ali vodij; turbulentni časi drugačen slog vodenja kot mirni. Tako sem včasih razlagal.
6.4.
Okoljevarstvena Greta iz Norveške je Kitajce pozvala naj ne uporabljajo tradicionalnih paličic za jest in naj ohranjajo drevesa. Kitajci so ji odgovorili, da naj še naprej hodi v šolo, kjer ji bodo
razložili, da so paličice iz bambusa, ki je vrsta trave. Svetovali pa so ji, naj ona in njeni prijatelji ne brišejo riti s toaletnim papirjem, ker ta pa je res iz dreves!
8.4.
Tu se vsi sam pritožujejo, čez tega pa čez unga. Ful negativne energije in pametovanja. Ne bom več tuki.
9.4.
Men je Čeferin všeč. Tekmo bi moral prepovedati Giuseppe Conte. Naš PM naj pošlje noto Italiji (za nazaj). (Prej sem zamešal Madrid in Milano, ker se ne spoznam na fuzbal.)
KAJ IMA ČEFERIN S CORONO?
19.2. sporna tekma v Milanu (UEFA)
23.2. Italija prepove javna zbiranja
11.3. SZO razglasi pandemijo
12.3. Slovenija razglasi epidemijo
(podatki Delo, 9.4.)
10.4.
Od štirih do ene
korona nam misli,
bivanje žene.
Od štirih do ene,
od osmih do treh,
zasloni v očeh.
13.4.
Vedno znova me čudi, da ljudje zanikajo resničnost verodostojnih podatkov. V Italiji je do danes odstotek umrlih od okuženih 12,7%. V Sloveniji 4,4%. Da je v Italiji višji, je posledica nepripravljenosti in lahkomiselnosti; da je v Sloveniji nižji, je posledica ukrepov. Politična paranoja naj ne prepreči izvajanja razumnih ukrepov. Za to sem življenjsko zainteresiran, zato mi ne hodite pred oči s fantastičnimi teorijami zarote in sebično svobodomiselnostjo. Meja tvoje svobode je moje življenje. Kapiš?
13.4.
Loti: Čista resnica, Blaž! Po Trnovem se vedno potekajo večerne žurke mladih po dvoriščih in balkonih ob omamnih vonjavah travice. Res jim je hudo.
Barbara, nasprotno, želim, da bi bilo tega čimprej konec. Konec pa bo, če se bomo držali ukrepov. Objavljam, ker mi grejo na živce tisti, ki zadevo jemljejo preveč zlahka in jo politizirajo. Spadam v ogroženo skupino in sem zainteresiran za to, da se okužba ustavi. Ostanite zdravi.

Potem mi je veliko fb-prijateljev vošilo za RD. Videl sem, da me imajo tudi tisti, ki so me včasih sovražili in se me bali zaradi statistike, zdaj radi, in sem se sklenil nekaj časa ogibati razprav o svobodi in diktaturi v času korone.

VIRUSNE

Statistika obiskov mojega bloga v zadnjem času je porazna. Ni čudno. Zadnje obiskovalce sem odgnal s traktati o Bogu, potem pa nisem nič več objavil. Naj vsaj malo nadoknadim z re-fejsi (to je neologizem, ki se zgleduje po retvitih), viralnimi, pardon, virusnimi, od zadnjega nazaj.

***
OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE
Nina, nana, nano
strl si Milano,
skočil v Ljubljano.
Bi igral se z mano
rad?

***
z Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.

***
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
***
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.

***
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.

***
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
***
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
***
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.

"Vsi moji božiči"

Kolumne gospe Urše Zabukovec (Delo, 14. 1. 2020) se me vedno dotaknejo - tako ali drugače. Najina tokratna skupna točka je Dostojevski. Tudi jaz mislim, da "se v človeku lahko namesti Bog", le da bi jaz kot ateist to povedal drugače. V človeku je nekaj, neka instanca, neko področje čutenja in razmišljanja, ki je blizu pojmu "božjega". To je zavest o umrljivosti in občutek, da življenje lahko zapravimo; da lahko živimo mimo sebe in ne skrbimo za življenjsko izpolnitev. Temu včasih (kot nepravoveren psiholog) rečem "duša", najintimnejše premišljevanje o smislu moje biti, o moji življenjski poti, moji življenjski nalogi, mojem metierju, mojem domu v samem sebi... To je tisto področje, kjer se rojeva občutek izpolnjenosti življenja in dušni mir (za Aristotela je bilo to filozofiranje). Razvilo se je v meni, ko sem spoznal, da bom nepreklicno umrl - za vedno mrtev in bel.  Ne mislim, da je to občutje, to "dušo", to "božje", vame vsadil Nekdo, ki ga imenujete Bog (b-o-g.). Zelo težko si predstavljam, da je vame prišel Stvarnik vesolja. Da pa je v meni Oseba v moji podobi, je, zanimiva in po mojem povsem zanemarjena in neizkoriščena, ustrezna prispodoba. Pomeni prav to, kar sem opisal zgoraj. Sem nekako podvojen: v meni je neka duševna instanca, ki jemlje mojo umrljivost resno in me opominja, naj jemljem življenje resno, a tudi dovolj igrivo. Vera v posmrtno življenje in pokornost drugim sta neposredno navodilo za omalovaževanje tostranskega, to je, edinega življenja. Pokornost drugim (avtoritetam)  odvrača od poslušanja lastnega notranjega glasu, ki nas usmerja v uresničenje svojih darov in nagnjenj, svoje samolastnosti, kot to imenuje T. Hribar. Mislim, da sta se ta zavest in to občutje razvila v meni, ko so se mi z odraščanjem odpirale oči - naravno. Spoznal sem, da tako čutijo tudi drugi ljudje, religiozno verni in ateisti, da smo v istem čolnu.  To je vir mojega sočutja in solidarnosti. In zdi se mi, kajti prav podrobno tega nisem preučeval, da je bil Jezus iz Nazareta tisti človek, ki je to prav tako začutil in se uprl cerkvi (farizejem), ki tega ni razumela. To spoznanje je izrazil v jeziku svojega časa in menil, da je tega duha v njega vsadil vesoljni Oče, ki pa ga je - po njegovem - na križu, v smrtni uri, zapustil: Eli, Eli, lama sabaktami?

Naj po tej laični teološki razpravi, pojasnim še, zakaj se nekaterim Špancem, predvsem politikom določene smeri, zdi beseda »božič« »strašna«, čemur se gospa Zabukovec čudi. Španci so imeli državljansko vojno (1936). Proti nekaj let prej ustanovljeni republiki  je vstala klerofašistična vojska, to je, fašistična vojska, ki jo je podpiral kler katoliške cerkve, to je po posvetni oblasti stremeča duhovščina (klerikalci). Ob pomoči Mussolinijeve fašistične Italije in Hitlerjeve nacistične Nemčije je uporniška koalicija zatrla republiko  – v kateri so, roko na srce, imeli preveliko vlogo komunisti in sovjetski agenti (glej: Maurois, Hemingway) - in uvedla klerofašistično diktaturo pod vodstvom generala Francisca Franca. Ta diktatura je trajala vse do leta 1975. Šele leta 2007 so z zakonom prepovedali čaščenje diktatorja (B. Repe, Španska državljanska vojna …,PZNZ, 1/2016). Duhovništvo katoliške cerkve si je umazalo roke s krvjo sonarodnjakov. Klerofašizem v Španiji tli in z njim tudi odpor do njega. Zato je španskim politikom, ki bi radi v kraljevini služili duhu demokratične republike, "božič" »strašna beseda«. Najbrž ni strašna tistim Špancem, ki ob božiču še čutijo, da je njegovo praznovanje posvečeno Jezusu in ne cerkvenemu klerikalizmu. Gospa Zabukovec je med svojim bivanjem v Španiji najbrž obiskala marsikatero špansko vas, Guernice pa še ne. 

Altruizem in egoizem: tipologija

Nedavno me je neka srednješolka prosila, naj bi ji pomagal pri njeni nalogi o egoizmu. Pregledal sem nekaj besedil, dostopnih na spletu, in uvidel, da egoizma ni mogoče obravnavati brez upoštevanja altruizma. Literature o tej temi je veliko in gotovo bo še čas, da si jo kdaj podrobneje ogledam in o njej poročam. Za prvo silo pa sem si o zadevi ustvaril naslednjo sodbo.

Vse obširne obravnave se skrčijo na vozel protislovij. Egoizem je v bistvu altruizem. Altruizem pa je v bistvu egoizem. Poglejmo nekoliko podrobneje. Najprej egoizem. Če si sebično prizadevam, da bi postal boljši človek, s tem koristim vsem okrog sebe. Če si sebično prizadevam, da bi povečal svoje premoženje, s tem bogatim celotno skupnost. Vsak uspešen podjetnik v skrbi za svoj profit zadovoljuje potrebe drugih in prispeva k rasti družbenega produkta in razvoju družbe. In sedaj altruizem. Če nesebično pomagam drugemu, sem zadovoljen, izboljšujem svojo samopodobo, kar prispeva k mojemu sebičnemu občutku, da živim dobro in prav. Tudi če moje altruistično ravnanje ne vpliva na moje doživljanje samega sebe, samo dejstvo, da se zaradi njega drugi počuti bolje, ali živi bolje, ustvarja ugodnejše družbeno okolje zame: namesto zagrenjenih revnih ljudi, ki so morda lahko celo nevarni, so okrog mene zadovoljni in prijazni ljudje.

Seveda je o vsaki od teh trditev možno neskončno razpravljati. Temu se bom zaenkrat izognil.

Brez posebnega utemeljevanja predlagam naslednjo teorijo oziroma tipologijo egoizma-altruizma, ki jo je mogoče tudi empirično preveriti.

Izhajam iz eksistencialistične psihologije, v okviru katere sem, opirajoč se na Tineta Hribarja interpretacijo Heideggra (Hribar, Fenomenologija I, SM, Ljubljana 1993) identificiral dve za odnos egoizem-altruizem relevantni dimenziji, ki izhajata iz dveh eksistencialov: prvi je eksistencial življenjske skrbi oziroma zaskrbljenosti (skrb zase in skrb za druge); drugi je eksistencial avtentičnosti ali pristnosti (avtentično in neavtentično življenje). Eksistenciali so temeljna določila človeka kot bitja, ki se zaveda svoje smrtne izpostavljenosti in mu ni vseeno, kako bo preživel svoje življenje. Ve, ali vsaj nejasno čuti, da življenje lahko zapravi. Razlikuje med življenjem in životarjenjem, oziroma med polnim življenjem in praznim, neizpolnjenim, neuresničenim življenjem.

Prva dimenzija: skrb zase - skrb za druge.
Človek je v odnosu do samega sebe in v odnosu do drugih ljudi. Skrbi ga zase (skrbi zase) in skrbi ga za druge (skrbi za druge). Skrb zase vključuje oskrbovanje, to je, skrb za eksistenčne pogoje, hrano, obleko, streho nad glavo in telesno in duševno blagostanje. Vključuje pa tudi skrb za kulturo in duhovnost, za "dušo", v tem smislu, da bi človek imel občutek, da je vredno živeti; da je njegovo življenje izpolnjeno; in da živi svoje življenje na način, ki je lasten samo njemu, samolastno. Z drugimi besedami: da bi se v življenju uresničeval. Prav isto vključuje tudi skrb za druge: za njihovo telesno in duševno dobrobit in za njihovo samolastnost in uresničevanje.

Druga dimenzija: avtentičnost - neavtentičnost
Človek se ob rojstvu znajde v svetu, ki ni narejen po njegovi meri, v katerem je tujec. Hkrati pa pride na svet s svojo posebno naravo, posebnimi dispozicijami. Svet je, kakršen je, vendar ni nespremenljiv. Tudi človek ima naravo, biološko in psihološko, ki se v življenju razvija.

V nadaljnjem življenju je človek ves čas razpet med dvema možnima potema: ali se povsem priliči svetu, svojemu družbenemu okolju in živi nesamolastno, "zapadlo" življenje, ali pa razvije svojo posebno osebnost in značaj, svojo samolastnost, se samouresniči, kolikor mu pač razmere in njegov vek dopuščajo. Človek se lahko vtopi v povprečju, ali podleže pričakovanjem drugih, lahko pa zaživi svojsko in polno življenje v skladu s svojo naravo. 

Križanje teh dveh dimenzij, skrbi zase in za druge in samolastnosti življenja nam da štiri možne tipe na razponu med egoizmom in altruizmom.

Tip A: AVTENTIČNA SKRB ZASE - SAMOURESNIČEVANJE. - Pri tem načinu bi človekov odnos do sebe najbolj ustrezno poimenovali, če bi rekli, da je človek "pastir svoje biti". Tak človek v vsakem trenutku svojega življenja, še posebej pa ob različnih prelomnicah, skrbno prisluhne sebi, svojim čustvom in mislim, počutju, skratka svoji naravi. Odloči se za pot, ki mu je bolj "po duši", ki je bližja njegovi naravi - ne glede na pričakovanja drugih ali svoje lastne idealne predstave, ki jih je povzel iz sveta. Človek ni načrtovalec, inženir samega sebe, ampak varuh svoje biti, svoj "angel varuh".  

Tip B: AVTENTIČNA SKRB ZA DRUGE - PRISTNI ALTRUIZEM, SKRB ZA SAMOURESNIČEVANJE DRUGEGA. - Pri drugema načinu poskrbim za to, da bi drugi uresničil svoje možnosti; da bi postal on sam, samosvoj, samolasten. Pri tem drugem načinu pustimo drugemu biti, kar je; ga ne podrejamo, ne spreminjamo, ne skušamo popraviti. Odprto ga sprejmemo in pozorno spremljamo v njegovi biti. Pri tem načinu smo - po analogiji s skrbjo zase - varuhi njegove biti, njegova opora, mentorji, vzgojitelji, njegovi "angeli varuhi". 

Tip C: NEAVTENTIČNA SKRB ZASE - SAMONAČRTOVANJE (SAMODIZAJNIRANJE). - Človek je v odnosu do sebe lahko na dva načina: prvega, da je "varuh svoje biti", smo že omenili. Pri drugem pa ima samega sebe za predmet (objekt), ki ga hoče tako ali tako oblikovati po nekih vnaprej zamišljenih idealnih podobah in načrtih. Kot bi bil sam svoj 3D tiskalnik. Dostikrat so ti vnaprejšnji načrti izdelani po idejah ali pričakovanjih staršev in drugih pomembnih oseb, ali pa po mediijskih podobah idealne figure in idealnega življenja. 

Tip D: NEAVTENTIČNA SKRB ZA DRUGE - NEPRAVI ALTRUIZEM ALI SEBIČNO "SKRBNIŠTVO". - Podobno je človek v odnosu do drugih tudi lahko na dva različna načina. Prvega, pristno skrb, dopuščanje biti drugega, smo opisali zgoraj. Pri drugem pa ima človek drugega za predmet (objekt), za katerega mora poskrbeti, tako kot on kot skrbnik misli, da je prav. Skrbnik prevzame vso skrb, pogosto tako, da povzdigne samega sebe, kako je dober in nesebičen; ali pa tako, da bi ob tem, ko skrbi za drugega, tega popravil, izboljšal, ga pripeljal v svojo čredo, ga naredil odvisnega od skrbi. To je sprevržena, pretirana skrb, ki drugega podreja in omejuje.

  

Ravnanje po tipih A in B vodi v idealnem primeru do uspešnega, živega, izpolnjenega življenja v družbi enako izpolnjenih drugih kot svojskih osebnosti. Ravnanje po tipih C in D vodi do zapadlega, neuresničenega življenja v družbi enako zavoženih.

Naj poudarim, da je to idealnotipska konstrukcija. Služi nam za orientacijo. V realnem življenju ne moremo vedno živeti skladu z željami, prisiljeni smo v kompromise. Vendar je velika razlika, če vemo, kaj bi bilo prav, tudi če tega ne moremo vedno uresničiti, kot če živimo brez orientacije.

Iz gornje tipologije je mogoče izpeljati empirične mere položaja osebe  na tem življenjskem križpotju.