Zadnji dan je vedno nekaj nervoze. Smo vse spakirali? Smo kaj pozabili? Zajtrk je bolj na hitro. Zanemariti moramo vse obilje hrane, ki se ponuja, in se osredotočiti na najnujnejše. Vseeno se ob pravem času spravimo iz hotela. Če pa je kdo kaj pozabil, ima še eno šanso. Še malo se bomo zadržali v Perugi - v ravnini. Ustavili se bomo v znani čokoladnici. Tu delajo in prodajajo čokoladne izdelke. Mogoče je to prilika, da kupiva kaj za domače. V prodajalni gneča - seveda, če navali cel avtobus. Zagledava se v pravkar ulite plošče čokolade z mandlji. Direkt iz kuhinje. Dve plošči skupaj - vsaka pol kile. Ne vprašava za ceno. Prej se nisva odločila za majšo ploščico, ker se nama je zdela predraga. Predraga glede na to, da je tukaj narejena; je tako rekoč v tovarniški prodajalni, "outlet". No, ko plačava najini dve sveže uliti plošči, debelo pogoltneva slino in se bojiva spogledati. Kot tisti kuža, ki ima slabo vest. Naja, saj prej nisva nič zapravljala. Ta pametni pustijo čokolado pri miru in se zunaj odteščajo s kavo, ali pa s toplo čokolado.
Do Gubbia je kaka ura vožnje. Ko stopimo iz avtobusa, se znajdemo pred bronasto skulpturo svetega Frančiška - s psom. Ne, ni pes. To je strašni volk, ki je tod okoli žrl ljudi in ki ga je Frančišek s svojo milino in vero pomiril in udomačil in tako odrešil strahu tamkajšnje ljudi. Frančiškanski vir takole opisuje srečanje med zverjo in Frančiškom: "Frančišek je nad njim naredil znamenje presvetega križa, ga poklical k sebi in rekel: 'Pridi sem, brat volk, zapovedujem ti v Kristusovem imenu, da ne delaj hudega ne meni ne komu drugemu.' In zgodil se je čudež. V trenutku, ko je sveti Frančišek naredil znamenje križa, je strašni volk zaprl gobec in se ustavil. In ko je bila dana zapoved, se je volk približal, krotko kot jagnje in se sklonil k nogam svetega Frančiška, da bi legel."
Če pomislim, kako se je spremenil naš odnos do živali, do domačih in hišnih še posebej, bi rekel, da smo osvojili Frančiškove vrednote. Da se svet vendarle nekoliko spreminja na bolje. Da vidimo v živalih svoje brate - razen Notranjcev, ki so jezni na volkove, ki jim žrejo ovce. Bi tudi njim dobro delo nekaj več mirnosti in preudarnosti. Mah, blebetam. V strmem pobočju pred nami: prastaro umbrijsko mesto Gubbio (umbrijsko Ikuvium ali Iguvium),
Sv. Frančišek z volkom Gubbio
Po ravninskem delu v podnožju hriba se mimo tržnice mimo kamnitih starih hiš napotimo do "ascensore", do javnega dvigala, ki nas bo dvignilo na prostran trg pred konzulsko palačo.
Palača je danes muzej, v njem je shranjenih sedem bronastih tabel z besedilom v umbrijskem jeziku, delno v umbrijski in delno v latinski pisavi (tavole eugubine), odkritih v 15. stol.
Gubbio je znamenit še zaradi nečesa. Tega nam, kolikor vem, naš vodnik, zgodovinar ne naravoslovec, ni povedal. V bližini Gubbia, v soteski Bottaccio, "vodnjaku", kjer teče rečica Camignano, je izredno dobro viden glinen geološki sloj, ki pomeni mejo med obdobjema krede in triasa, oziroma med geološkim paleogenom in neogenom, starim in novim geološkim vekom (K-T boundary); se pravi najpomembnejša geološka ločnica. V tem sloju je na nekaterih mestih znatna količina iridija in drugih kovin, ki so na Zemlji redke. Velja teorija, da je to sloj prahu, ki je legel na Zemljo po padcu meteorita na polotok Yucatan. Ali drugače: sloj, ki označuje čas pred 66 milijoni leti, ko so izumrli dinozavri. To je zanimivost svetovnega pomena. V priznanje tega dejstva so neko primitivno mikroskopsko bitje, ki so ga našli nad tem slojem, imenovali po Gubbiu - globigerina eugubina. Primitivno bitje, kajti Zemlja je tedaj začenjala obnovo po velikem izumrtju vrst, ab ovo, jovo na novo.
Z avtobusa smo samo bežno uzrli prav tako pomebno znamenitost mesta, ki smo ga zapuščali, to je rimsko gldališče iz 1. stol. p.n.š. (55 do 27 p.n.š.). Tudi to gledališče so Rimljani postavili prej kot mi novo NUK.
To je središče mesta. Tu se dogaja vse. Tu je vse za turiste. Vlakec, na primer. In kavarna Terence Hill. Tu so snemali tisti film, serijo "Don Matteo", tu so sedele zvezde. Tako pravijo moji sopotniki. Nisem je gledal, nič ne vem o tem. Mogoče sem kdaj videl kakšno epizodo, prav megleno se spomnim tistega obraza, Terence Hill (Mario Girotti). Mož se je izšolal pri špageti-vesternih in igral z Budom Spencerjem. Pa ker bo mogoče koga zanimalo - evo dve fotke. Mora biti prav grozno, ko ti v lokal navali množica "gostov", pa vsi samo gledajo fotografije na stenah in ne prodaš več kot dve kavi. Če. Če ne bi bilo tega, pa mogoče še dveh ne bi.
Poglavitna atrakcija nas še čaka: vzpon na vrh gore, v katere pobočju se je usidralo mesto, na vrh Monte Ingino. Do tja vodi lepo urejena, dovolj široka, a ne prav položna pot. Ta je prihranjena za posebno priliko. Nas bo potegnila vzpenjača. Na vrhu je namreč bazilika svetega Ubalda, patrona Gubbia.
Gubbio z žičnice Žičnica na Mt. Ingino
Bazilika Vitraži
Zgornji fotki prikazujeta atrij pred baziliko in enega od oken, vitraž s prizori iz življenja sv. Ubalda.
V baziliki sv. Ubalda hranijo najsvetejše in najznamenitejše rekvizire Gubbia, tri sveče, "tre ceri". To niso običajne sveče, to so tri lesene, podolgovate škatle, vsaka razdeljena na dve neodvisni, osmerokotni škatli vretenaste oblike, v njih so kipi svetnikov: sv. Ubalda, sv. Jurija in sv. Antona Padovanskega. Čemu? Vsako leto 15. maja, na rojstni dan sv. Ubalda, se v Gubbiu odvija "praznik sveč" (La festa dei ceri). Tri lesene "sveče" so osnovni rekvizit tekmovanja, ki pritegne množico domačinov in turistov in je ena osrednjih folklornih prireditev v Italiji. Vsako "svečo" pritrdijo na nosila, dovolj razsežna, da si jih lahko na ramena naloži 20 nosačev, "svečarjev" (ceraioli). Vsaka sveča je namreč približno 4 m visoka in težka nekaj manj kot 300 kg. Na praznični dan zjutraj prinesejo najprej sveče iz bazilike v mesto, kjer se nato ves dan odvijajo različne slovesnosti, na večer pa se začne poglavitno: tekma "svečarjev". Tri ekipe, ki nosijo imena po treh svetnikih, tekmujejo, katera bo prej prinesla svečo nazaj na hrib v baziliko. Sveče nosijo na nosilih v teku navkreber po ozki in ponekod prav strmi poti, skozi podhode in ožine ob navdušenem vzpodbujanju vsega prebivalstva. Če ne bi bili spretni, bi sveča lahko padla, kar bi bila velika sramota. Posameznega moštva ne sestavlja samo 20 nosačev, ki so vsakokrat ob nosilih, ampak okoli 400 mladeničev in moških, ki se izmenjujejo in ki so se vse leto pripravljali na tekmo. Poleg tega je potek tekme odvisen od ogromnega števila pomočnikov, trenerjev, organizatorjev in drugih posrednih sodelavcev. Okrog te prireditve se je razvila sestavljena družben struktura tega mesta, ki se je razvijala skozi stoletja, vse od 11. stoletja, ko so predstavniki srednjeveških cehov darovali sveče mestnemu patronu.
Sveče Tekma Sv. Ubaldo
Gubbio je znamenit še zaradi nečesa. Tega nam, kolikor vem, naš vodnik, zgodovinar ne naravoslovec, ni povedal. V bližini Gubbia, v soteski Bottaccio, "vodnjaku", kjer teče rečica Camignano, je izredno dobro viden glinen geološki sloj, ki pomeni mejo med obdobjema krede in triasa, oziroma med geološkim paleogenom in neogenom, starim in novim geološkim vekom (K-T boundary); se pravi najpomembnejša geološka ločnica. V tem sloju je na nekaterih mestih znatna količina iridija in drugih kovin, ki so na Zemlji redke. Velja teorija, da je to sloj prahu, ki je legel na Zemljo po padcu meteorita na polotok Yucatan. Ali drugače: sloj, ki označuje čas pred 66 milijoni leti, ko so izumrli dinozavri. To je zanimivost svetovnega pomena. V priznanje tega dejstva so neko primitivno mikroskopsko bitje, ki so ga našli nad tem slojem, imenovali po Gubbiu - globigerina eugubina. Primitivno bitje, kajti Zemlja je tedaj začenjala obnovo po velikem izumrtju vrst, ab ovo, jovo na novo.
Z avtobusa smo samo bežno uzrli prav tako pomebno znamenitost mesta, ki smo ga zapuščali, to je rimsko gldališče iz 1. stol. p.n.š. (55 do 27 p.n.š.). Tudi to gledališče so Rimljani postavili prej kot mi novo NUK.
Tudi tokrat nas Italija ni razočarala (če odštejem zuppo).
