Ne vem, ali obstajajo kaka pravila ali uzance glede tega. Opažam, da novinarji svojih prispevkov ne podpisujejo z nazivom. Verjetno zato, ker novinar, ki ima doktorat, ne piše samo o temah svojega ožjega področja, na katerem si je pridobil ta naziv, ali o njih celo redko piše. Če bi se pod vsako notico podpisal z nazivom, bi dal svojemu prispevku neupravičen poudarek strokovne ali znanstvene sodbe. Tudi v strokovnih revijah je ime avtorja članka pod naslovom običajno navedeno brez naziva, verjetno zato, ker se predpostavlja, da ima vsakdo, ki objavlja v strokovni reviji, kak naziv. Običajno so nazivi in funkcije pisca navedeni v opombi pod črto.
Sicer pa je praksa različna. Vidim, da se v pismih bralcev Delu nekateri podpisujejo s polnim nazivom, npr. prof. dr., drugi, ki imajo prav tak naziv, pa se podpišejo brez njega. Kaže, da to ni brez zveze s siceršnjo uveljavljenostjo osebe v javnosti. Pri znanih sodržavljanih vemo, kdo je kdo, in kakšne nazive ima; je že bilo kdaj kje jasno zapisano. Dolgoletni rektor Univerze v Ljubljani se dosledno podpiše brez naziva, kar mi deluje simpatično, saj vem, kakšen naziv ima in ni nevarnosti, da bi ga zamenjal s kakim njegovim soimenjakom. Morda se tako podpisuje zato, ker je upokojen, nazivi so pa bolj službena reč za zaposlene. Ali pa gre za varčnost ekonomista. Podobno velja za znane akademike in estradnike. Bilo bi kar smešno, če bi napovedali, da bo popevko zapel dr. Stane Tainta, če ne gre ravno za akademijo medicincev, ljubiteljev glasbe. Kadar vidim zapisano "dr. Slavoj Žižek", se mi zdi ta naziv res odveč. On je tak ljudski človek. Kot bi pisalo "dr. Sokrat". Na neki nagrobni plošči v Beogradu je napisano samo TITO, pa vsi vemo, kdo je to; pa je mož imel številne častne doktorate. Tako je s slavnimi.
Vsakemu utemeljenemu pravilu, ki bi odsvetovalo navajanje naziva, sem se pripravljen podrediti. Do tedaj in tukaj pa se kitim s tem nazivom vedno, ko se podpišem pod besedilo, namenjeno objavi v časniku. To počnem iz treh razlogov.
Prvi je jasna identifikacija. Včasih sem mislil, da sem samo jaz tako nesrečen, da imam priimek, ki so se mu vsi posmehovali in iz njega izpeljevali različne moje nadimke. Potem so se, po povojnem baby-boomu, eden za drugim pojavljali v javnosti drugi s tem priimkom, začenši s smučarskim skakalcem Marjanom. Danes je ta priimek vsak dan v časopisih in drugih medijih. Nekoč sem obiskal neko pokopališče v hribih in videl: sami Mesci, menda padli na osojni strani hriba. Zadnjič sem priimek vtipkal v iskalnik na Obrazniku (facebook) in odkril, da je po vsem svetu raztresena množica Mescev; celo Hrvate sem nejevoljen odkril med njimi. Tako da je res treba poskrbeti za jasno razlikovanje pri osebi, ki je sorazmerno neznana: aha, to je tisti, ki se podpisuje z dr.
Drugič. Svoj naziv navajam, ker sem nanj ponosen. Mali pridni in bolehni deček iz Zelene jame, se je kolikor toliko pridno učil, naredil vse šole, in si nazadnje po sili razmer (»Kad ga nemaš, smeta; a kad ga imaš, ništa ne koristi« - Če ga nimaš, te ovira; ko ga imaš, ti ne koristi) pridobil ta zveneči naziv, ki vse bolj izgublja veljavo. Naj ga kažem, dokler ga lahko!
In tretji, poglavitni razlog, je v tem, da z navajanjem naziva v svojih objavah poudarjam svojo odgovornost za to, kar sem napisal. Doktorski naziv ne pomeni samo potrdila o izvedenstvu v določeni stroki, ampak pomeni, da je nosilec homo doctus, učen človek, ki je kolikor mogoče razgledan tudi v splošnih družbenih in kulturnih zadevah, predvsem pa družbeno odgovoren. Svoj blog Begotnice (malo reklame ne škodi) podpisujem z nazivom, ker ne nameravam anonimno trositi zabavljic in psovk, čeprav me malo kdo bere. Vedno ko napišem pismo bralca, ga, preden ga odpošljem, desetkrat preberem in popravljam, ker ves čas slišim za seboj glas: doktor je, pa take kvasi, hvala lepa za take doktorje. Sicer pa: ja, ne mislim, da sem Boga za brado pocukal.
Saj razumete to mojo pogumno žrtev, kajne?
