Zakon o družinah (2): Sobota je zaradi človeka...

Da bi malo obnovil svojo latinščino, sem prebral nekaj odstavkov Markovega evangelija, ker je sorazmerno preprosto besedilo. Ker je Sveto pismo zelo lepo prevedeno v slovenščino, si seveda pomagam s slovenskim prevodom. Tako sem naletel tudi na odstavke, iz katerih je lepo razviden Jezusov odnos do starozaveznih običajev in zapovedi, nad katerimi so bedeli farizeji, odnos, ki nam je lahko zgled in vodilo.
V prvi zgodbi so farizeji očitali Jezusu, da obeduje s cestninarji in grešniki, se pravi neuglednimi ljudmi, obstranci. Odgovoril je: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, temveč bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." Druga zgodba govori o postu. Medtem ko so se farizeji postili, se Jezusovi učenci niso. Ko so mu farizeji to očitali, je Jezus odgovoril, da se bodo postili, ko bodo imeli pravi razlog, to je, ko jim bo vzet njihov učitelj. V tretji zgodbi je šel Jezus z učenci čez žitno polje v soboto, ki je bila, kot za Jude tudi še danes, dela prost dan, posvečen Bogu. Učenci so bili lačni in so spotoma smukali klasje in jedli zrnje. Farizeji so to videli in se spet mrščili, češ da to ni dovoljeno početi v soboto. Jezus je rekel: "Sobota je zaradi človeka in ne človek zaradi sobote". Še isti dan - četrta zgodba -  je šel Jezus v shodnico, kjer ga je pričakal človek s posušeno roko, da bi ga ozdravil. Farizeji so spet prežali na zdravilca, ali si bo upal prekršiti postavo in zdraviti na dela prosti, posvečeni dan. Jezus je bolnega povabil, naj stopi na sredo dvorane. Farizeje je vprašal: "Ali se sme v soboto delati dobro ali hudo, življenje rešiti ali uničiti?" Molčali so. Jezus pa "jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovi src" rekel možu, naj stegne roko in ga ozdravil. Farizeji so besni zapustili shodnico.
Skupni imenovalec vseh teh prilik je dejstvo, da Jezus postavlja človečnost pred ustaljene cerkvene običaje, obrazce in predstave. Prva prilika nas poziva, naj se postavimo na stran  preziranih, na stran obstrancev, na stran družbene manjšine, v našem primeru istospolnih. Druga nam sporoča, naj ne žalujemo na določen dan, ampak takrat ko nam to narekuje srce; naj ne spoštujemo prazne forme, ampak naj se odzivamo na to, kar čutimo. V našem primeru je pomembna ljubezen, ki jo čutijo pari med seboj in do otroka, in naše sočutje, ne pa zunanja podoba 'svete družine'. Tretja prilika nas uči, da so vitalne človekove potrebe in želje pomembnejše od ustaljenih pravil, obrazcev in ikon. In četrta zgodba vse to še enkrat podčrta: Če gre za človekovo življenje, ne bomo gledali na soboto. Če gre za določilo, pomembno za izpolnitev življenja ljudi, ne bomo gledali na to, ali se prilikuje idealizirani podobi družine. Lahko bi dodali še priliko o novem vinu v starih sodih. Pojavile so se nove družbene razmere, polovica zvez ne ustreza več podobi tradicionalne družine. Nasprotniki novega zakonika pa bi jih radi utesnili v staro normo 'svete družine'; novo vino v stare sode.
Evangelistov opis Jezusovega razpoloženja natančno ustreza tudi mojemu: jezen sem in žalosten nad zakrknenostjo src ljudi, ki se imajo za kristjane. Le kdo je tistemu nevarnemu samovšečnemu bedaku dal diplomo filozofa? Niti evangeliji se ga niso dotaknili.