Narcizem ali narcisizem?

 V tej dilemi nisem osamljen. Simon Brezovar v svojem delu Osebnostne motnje (UMco 2019) piše v opombi pod črto na str. 414: "Moja velika dilema je bila, ali rabiti pojem narcizem ali narcisizem..." Ugotovi, da sta po SSKJ oba izraza dovoljena; da razpoložljiva slovenska literatura pogosteje uporablja "narcizem"; da spletni brskalniki najdejo več zadetkov pod geslom "narcizem", da pa pogostost rabe zanj ni pravi argument. O tem, kaj je izid njegovega dopisovanja z več strokovnjaki, ne pove, pač pa navede, da Bogdan Lešnik (v besednjaku Temelji psihoanalize, *cf, 2009) uporablja "narcizem" tako kot Freud, čeprav Freud piše, da bi bilo bolje "narcisizem". Tako se je B. odločil za to zadnjo varianto. 

Moj pregled je pokazal, da štirje nemški besednjaki psiholoških pojmov (lahko navedem) uporabljajo "narcizem" (Narzismuss), vse knjige v angleščini na moji polici, tudi debele (lahko navedem), pa "narcisizem" (narcisism). Pogledal sem v Doklerjev Grško-slovenski slovar (1915) geslo narkissos, narcis; v oklepaju je glagol narkao, otrpnem. Prevedena beseda "narcis" ni pojasnjena še drugače kot z omenjenim glagolom; ni pisana z veliko začetnico kot ime "Narcis", zato je lahko tudi naziv cvetlice, narcise, pač v moški obliki. Ta "narkissos" nas pripelje v sorodstvo z "narkos": narko-za, narko-tik, narko-man, kar nam ni po volji. Vemo, da se "narcizem/ narcisizem" nanaša na Narcisa, ki se je zaljubil v svojo podobo na gladini tolmuna in da ni bil narkoman. Ne vemo pa, od kod jezikovno izvira njegovo ime. Če je koren njegovega imena "nark-", od tod "nark-issos" (nark-ao, nark-osis) bi bilo prav "narc-izem, narc-ist". Če pa ime mladeniča ni izpeljano iz "nark-ao", saj tisto samoljublje ni povezano s spanjem, ni umestno iskati korena imena, tedaj je prav "narcis-t, narcis-tka, narcis-izem, narcis-ologija". A spet se pojavi pomislek: kaj pa če je ime Narcisa morda vendarle povezano z "narkos", z zasanjanostjo, zagledanostjo, otrplostjo v zanosu občudovanja svoje podobe? 

Še to: "Adonis, adonist, adonizem" ali "adonis(t)izem"; "Dioniz, dionizem" ali "dionizizem"? Naj ne omenim, kako se zadeve zapletejo, če končnica ni -is ampak -ist: "faš-ist", "faš-izem" ali  "fašis(t)izem"; "monist", "monizem" ali "monis(t)izem"; "kolonia-list", "kolonia-lizem" ali "kolonialis(t)izem". "Materialistizem"?

Meni je bolj všeč "narcizem". Bi pa potreboval pomoč jezikoslovca/ke.

Moj spomin na Bogdana Lešnika

Dekanja Fakultete za socialno delo, izred. prof. dr. Mojca Urek, me je bila povabila na žalno sejo v počastitev spomina na izred. prof. dr. Bogdana Lešnika, ki se je končala pred kako uro. Zaradi prenosa izjav govornic iz Oddelka za socialno delo na Univerzi v Colombu, Šri Lanka, kjer je Bogdan sodeloval in tudi organiziral študijsko izmenjavo med FSD in tem oddelkom, se je seja zavlekla, tako da nisem prišel na vrsto za predstavniki Centra za mentalno zdravje, Društva za skupinsko psihoanalitično terapijo, varuhom načela enakosti idr. Naj zato tu zapišem, po čem se bom spominjal Bogdana in kakšen bo ostal v mojem spominu.

Čeprav je študiral psihologijo tako kot jaz, se z Bogdanom nisva spoznala na fakulteti, saj je bil dvanajst let mlajši od mene. Prvič sem ga videl v Martuljku, kjer sva v letih 1979-1980 s kolegom doc. dr. Bernardom Stritihom vodila tabor rodu Črnega mrava v okviru širšega prizadevanja po vključevanju mladine s težavami v odraščanju v običajne prostočasne organizacije. Ti tabori so bili nadaljevanje socialnoterapevtskih kolonij za te otroke, katerih prva je bila ob zdravilišču na Rakitni leta 1975 pod vodstvom dr. Anice Mikuš Kos in kolega Stritiha. Bogdan se je taboru pridružil kot zainteresiran strokovnjak, ni pa bil član strokovne ekipe teh projektov, ki smo jih izvajali kot akcijske raziskave v okviru tedanjega Inštituta za sociologijo in filozofijo, Višje šole za socialne delavce in Pedopsihiatričnega dispanzerja Pediatrične klinike v Ljubljani. Na taboru se je pomešal med ostale taboreče in ni z ničimer izstopal, da bi si ga po čem zapomnil.

Ponovno sem ga srečal čez dobih deset let, ko se je - potem ko je pustil službo psihologa na Centru za mentalno zdravje univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani in bil nekaj časa svobodnjak - pridružil projektu Duševno zdravje v skupnosti (pod vodstvom dr. Vita Flakerja), ki ga je v okviru evropskega programa TEMPUS koordinirala Visoka šola za socialno delo in se za tem zaposlil na šoli za nedoločen čas. Med drugim je tedaj mene nadomestil na mestu urednika strokovnega časopisa Socialno delo in prevzel mesto vodje šolske založbe.

Strokovni časopis Socialno delo je takrat izhajal že deset let v skromnem formatu A5, razmnoževan na kseroksu, financiran s strani tedanjega Sekretariata za zdravstvo in socialno varstvo, Društva socialnih delavcev, VŠSD in drugih. Ta časopis je nasledil nekdanji uradni Vestnik socialnega varstva in kasnejši Vestnik delavcev na področju socialnega dela. Časopis je imel stalno strukturo rubrik; izdajali smo štiri številke letno, med njimi tudi tematske. V njem smo objavili tudi referate bienalnega seminarja Mednarodne zveze šol za socialno delo, ki je bil na Bledu leta 1989, še v starem režimu. Po osamosvojitvi Slovenije smo pod različnimi uredniki izdali nekaj številk A4 formata. Potem pa je leta 1994 prevzel uredništvo Bogdan.

Spominjam se, da si je takrat najprej uredil delovno sobo, skromno, z zamreženim oknom, prej namenjeno ropotarnici kot delovni sobi, a v njej je bil sam; si dal nabaviti zmogljiv računalnik z veliki zaslonom. Na njegovih policah se je znašla Encyclopedia Britannica. Dobil sem vtis, da se loteva dela z vso zagnanostjo in s ciljem. Res je v kratkem času uredil vse potrebno za dvig Socialnega dela na višjo stopnjo - tudi s pomočjo angleške sourednice Jo Campling. Temelji nove države so bili položeni, struktura države oblikovana na novo. Dobro se je znašel v teh novostih, ki jim jaz sam najbrž ne bi bil kos, zagotovil financiranje revije, pridobil oblikovalce, tiskarno, povečal format, povabil k sodelovanju širši krog strokovnjakov, ne samo socialnih delavcev in izid je bil viden že v prvi številki novega letnika.

Dobili smo znanstveno-strokoven časopis, podoben že uveljavljenim časopisom drugih strok; izvlečke člankov je vključil v mednarodne baze podatkov. Vedel je, kako se tem rečem streže! Kot prejšnji urednik in pisec člankov sem bil navdušen. Nova, resna in lična oblika s stolpci me je še bolj spodbudila k pisanju. Moje članke je Bogdan kot urednik sprejemal brez komentarja. Nikdar mi ni ničesar zavrnil; nikoli se nisva pogajala o popravkih, ustreznih izrazih, slovnici in pravopisu. Včasih sem opazil, da je popravil kakšno besedo. Če popravek ni pačil smisla, sem brez besed sprejel njegov popravek. Nikoli ni pačil smisla.

Podobno je bilo z urejanjem moje knjige o kvalitativnem raziskovanju. Oddal sem mu tipkopis in knjiga je izšla v obliki, s katero sem bil zelo zadovoljen. O ničemer v zvezi z njo se nisva pogovarjala - mogoče o slikah, s temi so večkrat težave. Kar je popravil, je popravil. Ne vem, kaj je popravil.

Sva se sploh pogovarjala? Ja, včasih sva kaj pokomentirala: ironično, cinično. V tem sva se kar ujela. Pasivna agresivnost. Boljša kot aktivna, posebno, če ne veš natanko proti komu v zmedenem javnem življenju, bi jo usmeril. Kot osebnost je Bogdan združeval samozavest, prodornost, široko razgledanost, organizacijsko veščino s sposobnostjo delegiranja; na drugi strani pa skromnost in pravo znanstveno akribijo.

Te značilnosti njegove osebnosti najbolje izraža naslovna stran njegove knjige Temelji psihoanalize. Temelji psihoanalize so besednjak psihoanalitičnih izrazov na tristo straneh, namenjen strokovnjakom, da bi prevladali "terminološko zmedo", kot piše v uvodu h knjigi Matjaž Lunaček. Ima študijski namen. Vendar naslov knjige ni Besednjak psihoanalitičnih izrazov. Ne, naslov knjige je Temelji psihoanalize, torej fundamenta. Niti ne Einfuehrung..." kot pri Freudu. Kot da sledi tisoč strani debel špeh učenosti. Ja, naslov obeta pretirano veliko učenosti - vsaj po moji laični sodbi. Megalomansko. Toda pod naslovom je podnaslov: "Opombe h konceptom". Opombe. Opombe k temeljem. Pretirano skromno.

Tako nekako sem dojemal Bogdana: po eni strani človeka vseobsegajočih, visokih teženj in načrtov, po drugi strani skromnega, zaposlenega z natančnim beleženjem opomb k opombam, za kar mu je zmanjkalo številk in latinskih črk in je segel po grških: alfa, beta, gama.

Na dosežke v svojem življenju je bil Bogdan upravičeno ponosen, čeprav tega ni razglašal. Ko sem na zaslonu v predavalnici videl njegov nasmejani obraz, s kančkom distance v očeh, sem pomislil: ne morem verjeti, da ga ni več, saj je tako resničen. Res je še tu: v mojem naklonjenem spominu in hvaležnosti za vse, kar je storil za Fakulteto.

Moj svet se prazni.

Za uzakonitev poklica psihoterapevta

Kako dolgo si bomo še zatiskali oči pred dejstvom, da pri nas obstaja poklicna psihoterapevtska dejavnost

Že nekaj časa lahko spremljamo polemiko o statusu psihoterapije pri nas in o njeni zakonski ureditvi. Ta polemika izvira iz neurejenega stanja na tem področju, saj se za »psihoterapevte« sami proglašajo tudi nekateri ljudje brez ustrezne strokovne izobrazbe in usposobljenosti, šarlatani torej, ki pa so v manjšini med psihoterapevtsko dejavnimi. Da je stanje neurejeno in ga je treba urediti, se strinjata obe nasprotni strani. Spor je nastal glede tega, kako to stanje urediti; kaj uzakoniti, predvsem pa, ali sploh potrebujemo psihoterapijo in psihoterapevte. V polemiki so udeleženi na eni strani psihiatri in klinični psihologi, zaposleni v zdravstvu, na drugi strani pa ustrezno usposobljeni psihoterapevti, čeprav pri nas njihov poklic ni zakonsko priznan, in smo s tem izjema med zahodnimi razvitimi deželami. 

Psihoterapevti trenutno pri nas delujejo zunaj zdravstva, javnega in zasebnega, in so klientom dostopni samo samoplačniško v zasebnih psihoterapevtskih ambulantah, od katerih nekatere delujejo v okviru nekaterih visokošolskih ustanov (npr. Teološka fakulteta, ljubljanska izpostava dunajske Univerze Sigmunda Freuda), nekatere v okviru strokovnih združenj in nekatere zunaj takih okvirov. Izobraževanje za psihoterapijo poteka na visokošolski ravni v dodiplomskih in podiplomskih programih, temu pa sledi večletno usposabljanje ob delu s klienti pod mentorstvom izkušenih učiteljev-praktikov. V okviru strokovnih združenj se zagotavlja strokovni in etični nadzor, vendar ne sistematično, ker področje ni zakonsko urejeno. Individualna psihoterapija poteka večinoma v obliki pogovorov s klientom, ki ima težave sam s sabo in z drugimi, tako da se postopno spremenita njegovo doživljanje in ravnanje, s tem pa tudi njegovi odnosi z drugimi, v smeri njegovega »opolnomočenja« in izboljšanja kakovosti življenja – sam naj bi postopoma prevzel vajeti svojega življenja v svoje roke. Psihoterapevti si prizadevajo, da bi bila njihova dejavnost tudi pri nas priznana kot poklic in da bi se lahko zaposlovali tako v javnem zdravstvu kot zunaj njega, npr. v socialnem varstvu, na področju vzgoje in izobraževanja, pravosodja, notranjih zadev, gospodarstva, športa, zdraviliškega turizma idr. 

Temu nasprotuje večina ali vsaj glasnejši del psihiatrov in kliničnih psihologov, zaposlenih v zdravstvenih ustanovah. Psihiatri zdravijo duševne motnje na način, ki je običajen v medicini. Začne se z diagnostičnim postopkom, v katerem se skuša čim bolj natančno ugotoviti značilnosti motnje in ki se konča z diagnozo, to je, uvrstitvijo motnje v določen predalček klasifikacije motenj in z njenim poimenovanjem. Zdravnik-psihiater potem predpiše ustrezno terapijo, ki je po pravilu medikamentozna in se po potrebi kombinira s hospitalizacijo, včasih pa tudi s psihoterapijo. To slednje je odvisno od narave motnje, psihiatrovega interesa, pa seveda od kritja stroškov. Klinični psiholog sodeluje predvsem v diagnostičnem postopku tako, da z uporabo psiholoških testov prispeva k ustrezni diagnozi, ki jo postavi psihiater. Tudi klinični psiholog, zaposlen na kliniki za duševne bolezni, lahko izvaja psihoterapijo, če ga zanima, če se je usposobil za to dejavnost in če to dopuščajo organizacijski pogoji.

Čému pravzaprav nasprotujejo psihiatri in klinični psihologi? Mar ni nerazumno nasprotovati uzakonitvi poklica psihoterapevta z jasnimi izobrazbenimi pogoji, načinom delovanja, strokovnim in etičnim nadzorom? Samo na ta način bi se znebili nestrokovnih kvazi-psihoterapevtov in dovolili samo delovanje psihoterapevtov, ki ustrezajo zakonsko določenim pogojem. 

Po zdravi pameti bi kot državljan z odprtimi rokami pozdravil pojav in razvoj psihoterapevtskega poklica, saj so potrebe po psihoterapevtskih storitvah velikanske. Psihiatri in klinični psihologi jih ne zmorejo obravnavati poleg svoje običajne dejavnosti. Na široko bi temu poklicu odprl vrata v javne zdravstvene ustanove, da ljudem ne bi bilo treba teh storitev še dodatno plačevati iz svojega žepa poleg prispevka za zdravstveno zavarovanje. Kako torej razumeti odpor do take ureditve? Gre res za bojazen pred tem, da bi psihiatri in klinični psihologi morali s psihoterapevti deliti omejena sredstva zdravstvenega zavarovanja? Saj bi lahko skupaj s psihoterapevti pritisnili na zavarovalnico, da odobri nove storitve! Če lahko odobri to ali ono najnovejše slikanje možganov, zakaj ne bi odobrila psihoterapevtskega pogovora kot zdravstvene storitve? 

S kakšnimi argumenti nasprotujejo uzakonitvi tega poklica? 

V resnici so argumenti psihiatrov in kliničnih psihologov protislovni. Po eni strani trdijo, da je psihoterapija terapija, torej zdravljenje, in sodi v zdravstvene ustanove; ni prav da se izvaja »divje« zunaj njih. Za psihoterapevte zahtevajo medicinsko izobrazbo, ko psihiatrična stroka sama uvideva, da to, kar zdravi, niso “bolezni” ampak “motnje”, jim torej priznava drugačen status kot boleznim, ki majo telesne vzroke. Po drugi strani pa trdijo, da psihoterapija ni poklic ampak zgolj dejavnost, s katero se tako ali tako ukvarjajo tudi psihiatri in klinični psihologi in torej ni potrebe ne le po sodelovanju psihoterapevtov ampak sploh ne potrebe po tem poklicu. Psiholog (neklinični) bi v tem zaznal težnjo po prisvajanju dejavnosti pomoči ljudem v duševni stiski, po nadzoru drugega, po izganjanju rivala, in/ali njegovem izničenju oziroma zanikanju njegovega obstoja. Psihoterapija je bojda zgolj dejavnost, ne poklic. To je hudo samozavestno oblastno naziranje in očitno zanikanje realnosti. Psihoterapevti obstajajo, sprejemajo kliente, jim pomagajo k boljšemu življenju; dopolnjujejo delo psihiatrov in kliničnih psihologov pri težavah, ki jih oni ne obravnavajo. 

Psihoterapija ni samo dejavnost, je poklic. Dejavnost je delo ali delovanje na določenem področju. Cepljenje je ena od zdravstvenih dejavnosti. Ne obstaja pa poklic »cepilec«. Poklic je dejavnost, za katere opravljanje je potrebno posebno, v našem primeru visokostrokovno znanje, pridobljeno s šolanjem, usposabljanjem; ki se izvaja redno in sistematično; ki se mora odvijati po določenih strokovnih in etičnih merilih; in je plačana. Pripadniki določenega poklica se običajno povezujejo v poklicna društva ali združenja, ki zagotavljajo strokovni in etični nadzor njihovega dela. Zavezani so k stalnemu poklicnemu izpopolnjevanju, osveževanju znanja. Vse to že danes obstaja na področju psihoterapije pri nas. Psihoterapevt je poklic povsod v razvitih deželah, le pri nas ni zakonsko priznan in reguliran, čeprav psihoterapevti dejansko opravljajo svoje delo tako kot tam, kjer je zakonsko priznan.

Psihoterapija ni samo poklicna dejavnost, je tudi veda o tej dejavnosti; je kritična raziskovalna samorefleksija praktične psihoterapije; veda, ki se raziskovalno razvija in poučuje na ravni visoke šole ali univerze (pri nas na Teološki fakulteti in izpostavi Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, ki izvaja 5-letni študij). Raziskovalci te vede, ki so hkrati psihoterapevti-praktiki, izmenjujejo izkušnje na strokovnih srečanjih in kongresih; izdajajo od leta 2007 znanstveno strokovno revijo Kairos. Slovenska psihoterapija ima torej vse potrebne sestavine posebne vede. 

Kako dolgo si bomo še zatiskali oči pred dejstvom, da pri nas obstaja poklicna psihoterapevtska dejavnost; da obstajajo strokovno ustrezno usposobljeni poklicni psihoterapevti in da se razvija psihoterapevtska veda? Čakamo, da država to uvidi in uzakoni.

 

PREVARE SPOMINA: IZGUBLJENA OČALA

Kako nezanesljiv je spomin pod vplivom čustev

Tole bo morda videti nepomembna zgodba iz vsakdanjega življenja. Najbrž tudi je nepomembna. Naj bo, za čas kislih kumaric. Mene pa je opozorila, kako neverjetna pota ubira spomin in kako nezanesljiv je ta pod vplivom čustev, najbrž ne samo pri starem človeku. Kako si mimogrede izmisliš zgodbo, ki nekaj utemeljuje in hkrati prikriva.

Pred meseci sem dobil nova očala. Stara očala za na daleč so mi po operaciji sive mrene zamenjali z novimi za na blizu, za branje. Oni dan sem se napotil v btc po ovitek za ženin telefon in se vrnil domov - brez očal za branje.

Kje so očala, kje sem jih pozabil ali izgubil? Najprej sem se ponovno oglasil pri prodajalni ovitkov za telefone in tablice. Sem pri vas pozabil očala? Ne, tu ni nobenih očal. Ampak tu sem si jih nadel, da sem videl razločiti tipke na telefonu in telefonirati ženi, da mi sporoči model telefona. Gospod, tu ni nobenih očal. Prav. Mogoče jih je kdo vzel s stranskega pulta. Čemu mu bojo? Pač, ljudje so vsakršne baže. Bila je vrsta, hotel sem čimprej ven in očala sem stisnil v zadnji žep kavbojk, da mi ni bilo treba odpirati nahrbtnika. Rekel sem si: jih kasneje predenem v žep nahrbtnika. V žepu so se zlahka izmuznila iz ohlapnega etuija. Najbrž v trenutku, ko sem sedal na kolo. Preiščem tla pri stojalih za kolesa. Takrat se je tam motovilil nekdo z nekakšnim ponijem in me oviral. Nekaj je zažvenketalo. Najbrž so mi takrat padla očala iz žepa. Morda so se razbila. Tudi če bi našel samo črepinje, bi bil zadovoljen, ker bi rešil uganko. A tudi tu jih nisem našel. 

Naslednja postaja. V knjigarni MK v cityju sem si nato ogledoval knjige. Pri novi knjigi patra Gržana sem se zadržal, jo vzel v roke, nekaj prebral. Brez očal tega ne bi bil mogel storiti ali pa s težavo. Ste mogoče našli kakšna očala, vprašam knjigarko. Ne, gospod. Pustite telefonsko številko, če kaj najdemo.  

Od cityja se peljem naravnost mimo Tommyja, hale A in po ravnem bulvarju mimo IKEE. S kolesa v počasni vožnji pozorno pregledujem vozno pot vse do doma. Nič. V btc sem se nato vrnil še enkrat, preiskal še druge poti, kajti tisti ovitek sem iskal tudi v Big Bangu in Mimovrste. Nič. Za mano se je po mojih poteh požrtvovalno napotila še žena. Temu se reče agape, ljubeča skrb v starosti. Potem je na srečo padla noč in iskanje sva morala prekiniti. 

Drugo jutro sem v bližnjem DM kupil očala za branje za 6 €, kajti brez branja ne morem. Pravzaprav kar ugodna rešitev, čeprav je dioptrija malo višja in so mi malo premajhna. Mogoče so ženska, mogoče sem kaj pomešal, ko sem jih izbiral na tistih predalnikih. Pa še tiste posebne prevleke nimajo, za katero mi je optik zagotavljal, da preprečuje ne vem kaj. Je le razlika med očali za 6 ali za 80 €, kolikor so stala izgubljena. Tako sem se sprijaznil z nadomestnimi očali in opustil misel na stara, boljša. Pravzaprav sem nameraval naslednje dni v optiko naročit nova po meri. Človek se mora pač sprijazniti z izgubami, po drugi strani pa grebeš in si prizadevaš za boljše.

Danes zvečer pa v mojo sobo veselo priskaklja ženička vsa žarečega obraza: našla sem očala! Saj so to tvoja očala? Pogledam, res, moja očala! Kje si jih našla? Na okenski polici letne kuhinje. 

Ne znam opisati svoje osuplosti. Na okenski polici? Doma? Ja. Nisem jih pustil v btc? Izgubil po poti? Niso mi padla iz žepa? Niso zdrsnila iz preohlapnega etuija? Niso se razbila? Niso mi jih ukradli? Jih sploh nisem vzel s seboj? Kaj se je zgodilo?

Tisto dopoldne, preden sem šel v btc, se mi je zdelo, da se trokrilna zasteklena vrata letne kuhinje ne zapirajo. Moram kar naravnost priznati: nisem jih mogel zapreti. Gotovo se je pokvarila ključavnica. Zaklep ni sedel v odprtino spodaj. Privlekel sem vrtalni stroj, svedre, se domislil posebnega načina, da sem označil, kje natančno moram povečati odprtino za zaklep. To je čisto spodaj, ne vidiš. Pri tem sem si seveda nataknil očala. Malo sem povrtal, a se vseeno ni dalo zapreti. Potem sem ugotovil, da nisem do konca pritisnil kljuke drugih dveh kril. Dokler ni vse poravnano, se seveda ne da zapreti. S ključavnico ni nič narobe. Popravim napako, vrata se zaprejo. Nobenega vrtanja ni bilo treba. To je res otročja površnost in nespametna prenagljenost. Se ti že malo feclja, stari? Tole orodje moram hitro pospraviti, da kdo drug ne vidi, kaj sem počel. Odložil sem očala in se hitro odstranil s kraja sramote. Noben ni vidu. Kot da ni bilo nič; kot da se ni nič zgodilo. Freud bi rekel: Aha, se že dogaja zanikanje in potlačevanje neprijetne izkušnje, ki ogroža Jaz. 

Potem sem sedel na kolo, da grem po ovitek za ženin telefon. Tisto vrtanje naj čimprej izgine iz zavesti. Z njim pa so izginila tudi očala, simbol nespametne, drobnjakarske prenagljenosti. QED.

DODO O PSIHOTERAPIJI

Tomaž Flajs in Miran Možina, Dodo se pogovarja: vodnik po psihoterapiji. SKZP in SFU, Ljubljana 2022.

Dodo (Raphus cucullatus, množ. dodi) je izumrli ptič-neletalec, ki je živel endemično na otoku Mauricius v Indijskem oceanu, vzhodno od Madagaskarja. Njegovi najbližji živeči sorodniki so golobi in grlice. Nazadnje so ga videli leta 1662. Risali so ga rjavkasto sivega, a tudi belega. Bil je visok približno meter in težak okoli 10-17 kg. Razumljivo je, da je bil rejen in mesnat izziv za nizozemske mornarje, ki so imeli verjetno precejšnje zasluge za njegovo iztrebljenje. V tej svoji dokončnosti je postal simbol zastarelosti, nečesa nedvomno mrtvega ("mrtev kot dodo"). V pritlehnem govoru je "dodo" sinonim za bedasto in neiznajdljivo bitje, ker so ga opisovali kot naiven in lahek plen. V naši zgodbi se je znašel po zaslugi Alice v čudežni deželi, zgodbi, v kateri je kot sodnik hitrostne tekme razsodil, da so zmagovalke vse živali, ki so se udeležile tekme. Tako je razsodil tudi v tekmovanju psihoterapevtskih smeri, kot lahko preberemo v uvodu: »Ptič Dodo je po eni strani posrednik o izsledkih številnih raziskav, ki opozarjajo na skupne značilnosti in podobno učinkovitost različnih psihoterapevtskih pristopov, kar je v strokovni literaturi že od leta 1936 poznano kot 'razsodba ptiča Doda'«. Zato se je torej pojavil v naslovu knjige o psihoterapiji. Spoštljiv hommage ubogemu, izumrlemu ptiču.

V stoletjih, odkar so ga zadnjič videli, se je dodo v višjih sferah izobrazil in v naši knjigi ne nastopa kot nekoliko naiven spraševalec, kar bi pričakovali glede na njegov renomé, ampak kot pameten in razgledan porte-parole psihoterapije, kot njen predstavnik. Pogovor se odvija med njim in Ano, ki bi ji bolj pristajal nadimek dododinje, naivne spraševalke. Če bi dodoju v skladu s pričakovanji pripadla vloga naivnega klienta*, bi se seveda zastavilo težko vprašanje, zakaj dodo potrebuje psihoterapijo in ali sploh obstajajo terapevtski postopki za debele, izumrle ptiče-neletalce. Z zamenjavo vlog pa se temu neprijetnemu vprašanju izognemo. Ana je namreč bodoča klientka. Po ločitvi od partnerja so se ji izmaknila tla pod nogami. Tako se je uvrstila med pametne, ki si ne zatiskajo oči pred svojimi težavami, in poiščejo pomoč. Rada pa bi, odgovorna do svojega življenja, o psihoterapiji zvedela več, da bi vedela, v kaj se podaja.

In tako se znajdemo v vlogi bralcev zapisa pogovora, ki nam odkriva osnovne značilnosti psihoterapije. »Namen tega priročnika je na poljuden in razumljiv način psihoterapijo predstaviti in približati širši javnosti, še posebej potencialnim uporabnikom in tudi klientom, ki so v psihoterapevtsko obravnavo že vključeni«, lahko preberemo na ovitku knjige. V 15 poglavjih knjige zvemo, kaj je psihoterapija in čemu služi; kakšna je razlika med psihoterapijo, psihiatrijo in klinično psihologijo; kakšne težave se lajšajo z zdravili in kakšne s pogovorom; kako se vzpostavi zaupljiv delovni odnos med terapevtom in klientom in začne edinstven projekt pomoči; kaj se pričakuje od klienta in kakšen naj bi bil terapevt; kakšna pravila veljajo v tem odnosu; kako pomembno je povratno sporočilo klienta terapevtu; kakšne tehnike se uporabljajo in kakšen je njihov pomen; kakšne so etične norme v psihoterapiji in kaj se skriva za učenim izrazom "kontekstualni model psihoterapije".

Zelo na kratko povzeto: psihoterapija naj bi ljudem, ki se v življenjskih stiskah zatečejo po pomoč psihoterapevta, s pogovori v zaupnem odnosu olajšala težave in izboljšala moteče vzorce mišljenja, čustvovanja, vedenja, medosebne odnose in spodbudila njihovo osebnostno rast v smeri zdravja in boljše kakovosti življenja. Ta svoj cilj doseže po zagotovilih dodoja pri 80 odstotkih ljudi, ki so se zatekli po pomoč. K taki uspešnosti pa ne prispevajo v prvi vrsti metode in tehnike različnih psihoterapevtskih pristopov (psihoanalitična, kognitivno vedenjska, eksistencialno humanistična, sistemska, integrativna, telesna terapija), ampak dejavniki, ki so skupni različnim pristopom. Pisca navajata, pogumno natančno, da je za 87 odstotkov ugodnih sprememb zaslužen klient in le za ostanek terapevtska obravnava, ki vključuje odnos med terapevtom in klientom. Terapevt naj bi prispeval le 6 odstotkov, tehnike pa manj kot en odstotek, ostalo odnos. To pomeni slovo od terapevta-čarodeja. Res? Še večji čarodej je, ker zna s kar najmanjšimi sredstvi, s svojo veščino in zanikanjem svoje veličine in vsemogočnosti izbezati iz klienta njegovo moč samozdravljenja in vitalnosti. Upravičeno se psihoterapevti zavzemajo za priznanje stroke in poklica in zakonsko ureditev področja psihoterapije. Prepričljivo je v knjigi prikazana tehtnica stroškov države in družbene dobiti od psihoterapije.

Pisca se ogibata dihotomnega razmišljanja »ali-ali« in se zavzemata za vključujoči »in-in«. Namesto boja smeri poudarjata skupne dejavnike in sodelovanje, čeprav je res, da se prava privlačnost psihoterapije pokaže pri opisovanju konkretnih postopkov v okviru posameznih smeri, ne toliko pri obravnavanju najbolj abstraktnih skupnih značilnosti vseh smeri. Tudi ljubitelji opisov posameznih primerov terapije bodo v knjigi prišli na svoj račun ob opisu Bernardinega dela s Katjo, v katerem so didaktično, grafično poudarjeni elementi celotnega procesa.

Kakšna je relevantnost tega priročnika za socialno delo? Sploh ne gre samo za informacijo o sosednjem strokovnem področju. Na trenutke imamo vtis, da beremo knjigo o načelih in metodiki socialnega dela. Knjiga ne obravnava odnosa med psihoterapijo in socialnim delom, to ni njen namen. O tem vprašanju tudi ni mogoče izčrpno razmisliti v pričujočem okviru, zato samo nekaj izhodiščnih misli.

Kako se razlikujeta psihoterapija in socialno delo in kaj jima je skupno? Obe stroki si predstavljamo v Vennovem diagramu kot dva kroga s skupnim presečiščem. Skupen jima je poudarek na samopomoči oziroma samozdravljenju (v socialnem delu »pomoč do samopomoči«) in pojmovanje o zaupnem odnosu med socialnim delavcem ali terapevtom in klientom kot osnovnem dejavniku pomoči oziroma zdravljenja. Skupno jima je tudi pojmovanje odnosa z vsakim klientom kot edinstvenega delovnega projekta pomoči, »ukrojenega« prav zanj, v sodelovanju klienta in socialnega delavca ali terapevta. Razlikujeta pa se obe stroki po naravi težav, ki jih obravnavata in po namenu obravnave. Socialno delo obravnava težave in stiske socialne narave, to je take, ki izvirajo iz disfunkcionalnih povezav človeka z viri, ki zagotavljajo zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb. Socialni delavec posreduje med posameznikom ali družino in družbenimi viri, da bi klientom zagotovil preživetje in zadovoljitev osnovnih potreb. Pri tem kot zagovornik posega tudi v klientovo okolje, da bi ga prilagodil klientovim potrebam. Psihoterapija pa obravnava težave, ki jih ima človek sam s sabo in s svojim neposrednim družbenim okoljem in mu jemljejo veselje do življenja, ovirajo njegov osebnostni razvoj in družbeno funkcioniranje. Delno se obe stroki razlikujeta tudi po družbenih (socioloških) značilnostih klientov, to je, po njihovi slojni in kulturni ali subkulturni pripadnosti. Po drugi strani pa se k njima lahko zatečejo isti klienti po pomoč, ki jo daje vsaka stroka s svojega vidika in na svoj način, tako da hkrati ali zaporedno urejajo svoje zadeve pri obeh.

Knjiga, h kateri je poleg obeh urednikov prispevalo še osem drugih strokovnjakov, na ramenih številnih drugih, je vsebinsko informativna, zanimiva in tehtna, slogovno posrečena, zelo lepo oblikovana in prav priročna. Pisca sta se odločila za obliko dialoga med bodočo klientko Ano in dodojem, poznavalcem psihoterapije. Pogovorni slog je za tak položaj prav primeren. Je zelo stara oblika raziskovanja in razlaganja, ki temelji na Sokratovih oziroma Platonovih dialogih, in je bila priljubljena skozi vso zgodovino, saj se na ta način najbolje predstavijo teze in antiteze, zagovori in ugovori, kot zavarovanje pred apodiktično dogmatiko. Nestrpnemu sodobnemu bralcu naj ta slog pravzaprav ne bi bil blizu. Spominjam se, da sem odložil izvrstne Pečjakove dialoge o Nastajanju psihologije (1983) prav zato, ker sem hotel hitro imeti kratke povzetke bistvenih značilnosti različnih smeri in ne, po mojem tedanjem občutju, dolgoveznih prepirov med fenomenologi in behavioristi. Knjiga naših "ornitologov" ponuja oboje: iskriv in tekoč dialog in kratke povzetke. In kar mi seže naravnost v dušo: diagrame, slike odnosov med ključnimi pojmi.

Poglavja so razločno razmejena z risbami dodoja v različnih položajih, vprašujočem, zadovoljnem, jeznem, vzvišenem itd. (ilustrirala Ejti Štih). Vsako poglavje se konča s povzetkom poglavitnih misli na obarvanih straneh. Tipografija je prav prijazna tudi do bralca z nekoliko slabšim vidom, vajenega povečanih črk na zaslonu (oblikovalec Kostja Bras). Opozorilo takoj za "kolofonom" in na zadnji strani nas napotuje na spletno stran dodosvetuje.si, kjer najdemo povzetke poglavij in koristne nasvete.

Skratka, knjižica o psihoterapiji za telebane je vsebinsko in oblikovno taka, da jo z užitkom vzameš v roke in s pridom predelaš. Sam pri sebi bi jo kar razglasil za najbolj privlačno in najbolj tehtno knjigo leta 2022/23 na našem strokovnem področju - dodo se mogoče ne bi strinjal s takim tekmovanjem; sploh pa bi tudi njega prevzela zelena zavist, če bi knjigi podelili ibisa (Threskiornis aethiopica), znamenje egipčanskega boga znanosti Tota. Toliko o ornitologiji.

Da ne pozabim: pridružujem se dodoju in tudi sam dvigam transparent z napisom: ZA PSIHOTERAPIJO KOT SAMOSTOJNI POKLIC.

----------------------

*Oseba je "uporabnik" storitev zdravstva ali socialnega varstva - administrativna kategorija; v odnosu z zdravnikom je "bolnik" ali "pacient", v odnosu s psihoterapevtom ali socialno delavko pa je "klient" - medosebna kategorija v formalnem odnosu. Zdravnika, psihoterapevta ali socialne delavke ne uporabljam; ne uporabljam njegovih ali njenih kodiranih in numeriranih storitev, ampak z njim/njo stopim v celovit odnos zdravljenja ali pomoči, v katerem enakopravno sodelujem in sprejemam tradicionalno oznako svoje vloge.

"OSEBNO JE POLITIČNO"

Ni vsaka osebna zadeva politična, niso politična agenda vedno tudi osebna; se pa osebne težave pogosto izvažajo v politiko, politika pa rada spreminja osebe po svoji podobi

 

Za dobro sveta bi bilo potrebno samo to, da bi ljudje bolje izkoristili svoboščine, ki jih imajo. - Henry James

Kako razumeti naslovno izjavo? Kdo je to izrekel, v kakšnem kontekstu? To je šolsko naučeno izrekla Janina Slovenka leta v kontekstu dejavnosti Inštituta 8. marec, nevladne organizacije, ki si prizadeva uresničevati različne družbene projekte in ki je zaslovela, osebno, kolektivno in institucionalno s tem, da je z nabirko podpisov pod geslom "Za čisto vodo" spodbudila referendum proti noveli k zakonu o vodah, noveli, ki jo je predlagala vlada. Ali je novela k zakonu res obetala onečiščenje čistih voda, katerih in koliko, ali pa je bila samo priložnost, da se glasuje proti vladi, pustimo ob strani. Mogoče je bil ta referendum samo politični "spin", posrečena ali morda genialna manipulacija. Dovolim si osebno dvomiti o njegovi upravičenosti (gl. zapis Referendumska spoved, 15 .7. 21 na tem blogu). Razumem pa logiko gornje izjave. Moja osebna zaskrbljenost za zdravje naj bi se izrazila kot prizadevanje za občo ureditev voda, da bi ostale čiste. Za svoje zdravje naj skrbim tako, da (če sem prave baže) podpiram politične projekte za občo ureditev zadev, ki vplivajo na zdravje - v skladu s Kantovo etično maksimo, naj ravnam tako, da bi bilo moje ravnanje lahko obči zakon. Dostavek v oklepaju v prejšnjem stavku nekako pogojuje na videz nepreklicno in brezpogojno trditev. Se pravi, da ne velja nujno dobesedno.

1. OSEBNO JE POLITIČNO

Zdi se, da je s kopulo "je" med obema pojmoma vzpostavljen enačaj; da je torej "osebno" isto kot "politično", identično, kot da bi napisali a = a ali x = a. To očitno ni res, sicer ne bi imeli dveh pojmov, ali pa bi ju lahko poljubno zamenjavali, npr.: moj osebni dvom, ali naj napišem ta članek, je hkrati tudi politični dvom, obči dvom, s katerim se ukvarja neka politična stranka. To ni res. To je smešno. Boleči zob je moj osebni problem ne družbeni. Dejstvo, da bi mi zobozdravnik v javnem zdravstvu predlagal ekstrakcijo namesto zdravljenja, zasebni zdravnik pa dolgotrajno zdravljenje z računom za vsak obisk in ne ekstrakcije, pa je družbeni problem, ki lahko postane politični problem.

Razlikujemo torej pojme "osebno", "družbeno" in "politično". Zelo provizorično jih definirajmo takole: zadeva je "osebna", če se tiče samo mene in ne drugih, tako kot boleči zob, dokler ne ohromi moje službene dejavnosti. "Družbena" težava postane boleči zob, če zaradi bolečin ne morem delati in ne opravim službene naloge in tako povzročim motnjo v delovni organizaciji; če torej drugi okrog mene (družba) čutijo posledice mojih osebnih težav. Družbena je taka zadeva tudi, če prizadeva več ljudi s to osebno težavo, ljudi, ki potem ne dobijo ustreznih zdravstvenih storitev. "Politična" pa postane zadeva, če sam ali s somišljeniki pokrenem akcijo, ki bo preko mehanizmov političnega odločanja (parlament) vodila do sprejema zakona ali spremembe zakona, ki bo vsem, ki jih boli zob, zagotovila ustrezno obravnavo. Od osebnega do političnega je torej nekaj korakov; ne prelivata se kar neposredno eno v drugo. Da mlad par nima stanovanja, je njun osebni problem, povzroča njuno slabo voljo; hkrati je družben, ker je več takih parov, kar povzroča motnje v družbi, in postane političen, kadar začnejo mladi pari pritiskati na oblast, naj kaj ukrene v zvezi s stanovanji za mlade družine. So torej tri različne ravni, ki so med seboj povezane, niso pa isto. Nekatere osebne težave so težave več ljudi, so družbene težave, ki se lahko rešujejo politično. V glavnem gre za dialektiko osebnega, družbenega in političnega: osebno je v družbenem in političnem in obratno.

2. POLITIČNO JE OSEBNO

Poglejmo še obratno pot: "politično" je "osebno". Če je med obema pojmoma enačaj, je ta obratna pot prav tako možna kot pot od osebnega do političnega. Če me aktivisti za čisto vodo uspejo prepričati, da bom pil umazano vodo, da se bom kopal v umazani vodi, če dopustim, da bo sprejeta sprememba zakona o vodah, začutim politično vprašanje o urejanju voda kot družbeni problem in nazadnje kot svojo osebno ogroženost v prihodnosti. Ta ogroženost je lahko resnična ali lažna, a če jo doživljam (če so me uspeli prepričati), je realna v tem smislu, da na referendumu glasujem proti takemu zakonu. Morda vse skupaj sploh ni imelo nobene zveze z vodo, ampak z vodjo, ki opoziciji "ni všeč".

Iz teh premislekov izhaja troje: 1. "Osebno" ni kar neposredno "politično". Mora se, če je taka potreba, najprej iz-raziti, vplivati na druge (družbo), ki se morajo zganiti, se organizirati in pritisniti na "politiko", pri čemer so lahko uspešni ali pa ne. Ne pride vsaka zadeva na dnevni red političnih gremijev, strank itd. Ne postane vsaka osebna težava tudi politična "agenda". So osebne reči, ki ostanejo samo osebne in se ne prelijejo ne v družbene ne v politične. To je pomemben sklep. Ni vsaka osebna zadeva tudi družbena in še manj hkrati tudi politična. Osebne zadeve se filtrirajo, da postanejo politične.

2. Pri "prevajanju" osebne težave, preko družbene zadeve v politično agendo pride lahko do zavajanja, do zmotnega proglašanja osebnih problemov za politične. "Zmotno" pomeni, da ni zavestno "lažno", ampak da gre za nezavedno dogajanje, nezaveden "prevod" osebnega v "družbeno" in "politično". Morda najbolj tipični predstavniki tega dogajanja so večni uporniki, ki upor proti staršem (očetu) nadaljujejo v šoli, ko se upirajo učiteljem; na cesti policistom; v službi se upirajo predstojnikom in nekateri zajadrajo v politiko najprej kot uporniki proti krivični oblasti, nato pa, če so uspešni - kot zatiralci drugih. So pa še druge osebne prikrajšanosti, ki jih prizadeti izvažajo v družbo in politiko. Urejajo življenje drugih, da bi, nevede, uredili svoje. Mogoče jim celo uspe urediti oboje ali pa nič od tega.

3. Tudi "politično" se lahko spremeni v "osebno". To se zgodi, če politično motivirana entiteta, organizacija ali skupina, to je entiteta, ki deluje s pozicij oblasti ali proti oblasti (deluje torej na politični ravni), uspe politično agendo prikazati kot družbeno zadevo in osebni problem ljudi. To se je zgodilo s "čisto vodo". Protivladno motivirana skupina oziroma organizacija je predlog novele zakona prikazala kot grožnjo osebnemu zdravju slehernika in z organiziranim zbiranjem podpisov od vrat do vrat, uspela zagotoviti referendum.

Da "osebno" ni kar neposredno tudi "politično", priča tudi delitev znanosti na zadeve, ki se ukvarjajo z "osebnim", in znanosti, ki se ukvarjajo z "družbenim" in "političnim". To so mogočna globalna znanstvena omrežja. Na eni strani je psihologija, ki se ukvarja z "osebnim", na drugi strani sociologija, ki se ukvarja z "družbenim" v širšem smislu in "političnim" v ožjem smislu kot politologija. Psihologija priznava, da je "družbeno" vtisnjeno v osebnost, kljub temu pa preučuje "osebnost" kot pojav sui generis. Prihologija je razvejana; razteza se od področij, ki se ukvarjajo bolj z notranjepsihičnim dogajanjem (psihoanaliza) do področij, ki preučujejo odnos med osebnostjo in družbo (socialna psihologija). Na drugi strani je sociologija, ki preučuje "družbo" (in kot posebno področje "politiko") kot pojav sui generis. Priznava pa - razen skrajnih deterministov - da imajo v družbi in politiki osebnosti pomembno vlogo. Obe ti vedi znata tudi pretiravati. Če pretiravajo s psihologijo, npr. tako da vojne in druge politične dogodke razlagajo s patologijo osebnosti in ne z družbeno-ekonomskimi dejavniki, imenujemo to psihologizem. V praksi skušajo zagovorniki tega nazora reševati družbene probleme, recimo nezaposlednost, tako, da terapirajo nezaposlene, jih učijo asertivnosti ipd. Če pretirava sociologija, na primer tako, da trdi, da je osebnost v celoti in brez ostanka družbeno determinirana, določena z družbeno strukturo in procesi in da ne obstaja nič takega kot "oseba", ampak le družbeni "agensi", je to sociologizem. V praksi ta rešuje nesoglasja med zakonci tako, da gradi stanovanja za mlade družine. To vsaj ne škodi; huje je, če socialne probleme rešujejo z revolucijo, po kateri razvijajo socialno delo za reševanje socialnih problemov, ki z revolucijo niso izginili.

Do zmot, do osebno, družbeno in politično nezaželenih pojavov prihaja, kadar osebne težave neupravičeno proglašamo za družbene ali politične, kot tudi, kadar skušamo politično vsaditi v osebno identiteto. Vsak človek ima notranjo psihično dinamiko, napetosti in boje; npr. boje med idealno predstavo o sebi in realno podobo in dosežki, med zahtevami narave (naravnimi impulzi) in zahtevami idealne predstave, narcisistične samopromocije ipd. Za urejanje teh napetosti in nezadovoljstev so pristojni vzgojitelji, svetovalci, psihoterapevti. Nekateri ljudje imajo to srečo, da lahko svoje težave uredijo z njihovo pomočjo, druge obrusi življenje, nekateri pa jih izvozijo - v politiko.

Starejši smo doživeli tudi obratni proces: vsajanje političnega v osebnost, to je, politično indoktrinacijo. Politične nazore so sistematično skozi izobraževalni proces, medije in kulturo vgrajevali v nas in si kar uspešno prizadevali iz nas narediti enoumnega "socialističnega človeka", zagretega za gradnjo socializma kot prve faze komunizma. Je s tem kaj narobe? Mogoče boste lažje odgovorili, če se vprašate, ali bi vam bilo ljubo, če bi uvedli katoliški verouk v vse šole (na Univerzi splošni obvezni predmet Temelji krščanstva) in bi vam od jutri dalje namesto Dnevnika ali Dela raznašalec dostavil samo Družino. Nekateri nas poučujejo, da smo blizu temu, in kot protiutež preko vseh svojih zvočnikov vsajajo v nas svoje politične nauke.

3. ZASEBNO IN JAVNO

Osebnega in političnega ne gre zamenjavati z zasebnim in javnim. Sta pa ta pojma povezana z onima in njuna pritegnitev v razmišljanje osvetli odnos med osebnim in političnim. O javnem ne bi zgubljal besed. To je prostor političnega. Če hočem, pri tem sodelujem, če nočem, pa ne. Nihče me nima pravice ne v javnem ne v zasebnem prostoru napadati ne fizično ne z agresivnim govorjenjem zaradi mojih političnih stališč ali dejavnosti, niti mi nima pravice vsiljevati svojih. Kajti tudi v javnem prostoru mi Ustava jamči osebno dostojanstvo in varnost, nedotakljivost moje telesne in duševne celovitosti. Ustava nam v več členih jamči zasebnost (zasebno lastnino, pravice zasebnosti, nedotakljivost stanovanja, tajnost pisem, varstvo osebnih podatkov). V členu o varstvu osebne integritete se ustavno določilo zasebnosti zelo približa pojmu "osebnega" v odnosu do političnega. Po mojem razumevanju ta določila posredno omejujejo politični aktivizem. Dejstvo, da je osebno do določene mere politično, ne upravičuje političnega poseganja v mojo zasebnost pod pretvezo, da s svojo politiko rešuje moje osebne težave. Njegova meja je moje stanovanje in so moje in kogar koli drugega popolnoma zasebne dejavnosti, tudi če se odvijajo v javnem prostoru. Sprehod po mestu kot javnem prostoru je moja zasebna dejavnost, ki jo izvajam z ozirom na druge v tem prostoru, obzirno. Tudi kolesarim po kolesarskih stezah in ne jemljem prostora drugim udeležencem v prometu. Ta spis bom bral pred parlamentom z dovoljenjem policije.

SKLEP

Osebnost ali oseba je privilegiran pojem. Človekove pravice so pravice osebe kot svojske celote. Moje osebno lahko postane politično in politično osebno, ni pa nujno. So težave, ki so v prvi vrsti osebne in agenda, ki so predvsem politična. Maskiranje osebnih težav s političnim angažmajem je prav tako neprimerno kot vsajanje političnih idej pod pretvezo skrbi za razvoj osebnosti ali obči blagor.

STAROST IN MODROST

Stari naj bi bili modri. Ali ta stereotip velja? Kaj kažejo raziskave in statistika, ne vem. Opisal bom, kako sam doživljam stanja in procese, ki imajo morda kaj opraviti z modrostjo. Kaj je pravzaprav modrost? Da ni isto kot inteligentnost, sem spoznal že zgodaj. Ni treba, da bi bil brihten, da bi bil moder. Seveda je dobro, če si oboje. Ker ne morem iz svoje kože raziskovalca-metodologa, naj ta odnos izrazim v spodnji preglednici.

==============================

                                                MODER                    INTELIGENTEN

 ---------------------------------------------------

                                                                                   DA                  NE                                               

                                                DA                                1                     2

                                                NE                                3                     4

==============================

1 - ljudje, ki so modri in inteligentni

2 - ljudje, ki so modri pa ne ravno inteligentni

3 - ljudje, ki niso modri, a so inteligentni

4 - ljudje, ki niso ne modri ne inteligentni.

Ta klasifikacija ali tipologija seveda zelo poenostavlja odnose, saj ne upošteva količinskih razlik. Človek je lahko bolj ali manj inteligenten, bolj ali manj moder, ne zgolj inteligenten ali neinteligenten. 

V čem je pravzaprav razlika med modrostjo in inteligentnostjo. Inteligentnost je brihtnost; sposobnost znajdenja v novi situaciji, nevajeni, nenaučeni. Je sposobnost reševati miselne probleme, ne samo šolske, matematične in druge, tudi iznajdljivost pri rokovanju z napravami, orodji sodi k inteligentnosti. Inteligenten človek se lahko uči, hitro dojema, je iznajdljiv. Je tudi preračunljiv. To je lahko dobra lastnost, strateško mišljenje; lahko pa je tudi značajska hiba kot pretirana sebična preračunljivost. Inteligentnost znajo psihologi danes že kar dobro "izmeriti" s svojimi testi.

Modrost pa... Kaj je to pravzaprav? Filozof (zgledujem se po Tinetu Hribarju) razlikuje tri ravni mišljenja ali miselne dejavnosti: duha, um in razum. Med njimi je hierarhija:

DUH (SPIRITUS, GEIST, SPIRIT, SPIRITO)

UM (MENS, VERNUNFT, MIND, MENTE)

RAZUM (RATIO, VERSTAND, REASON, RAGIONE) 

Človeški duh bi najlažje opredelili kot človekovo zavest o celoti njegovega položaja v prostoru in času; položaja v svetu, družbi in naravi, in položaja v času. Zavest o tem, da sem hkrati združen z drugimi ljudmi in ločen od njih kot posameznik; zavest o tem, da sem del narave in ločen od nje; zavest o tem, da sem se rodil in da bom umrl in da moram iz svojega življenja nekaj narediti. Kaj je to, odkrivam vse življenje. Druga beseda za duha bi bila eksistencialna zavest. Ta zavest se rodi v človeku samem in je njegova lastna, avtohtona, samolastna, enkratna. Lahko bi tudi rekli, da ne gre toliko za mišljenje kot za počutje, držo, zavedanje.

Um je tisti del nas, ki razmišlja. spekulativno razmišlja. Lahko bi mu rekli naš notranji filozof. Na to instanco je mislil Kant, ko je napisal Kritiko čistega uma, Kritiko praktičnega uma. Napisal je kritiko, razmišljanje o tem, kako razmišlja naš um, kakšna vprašanja si lahko zastavi in kakšnih ne in kje so njegove meje. Moj profesor filozofije je dejal: vsak človek si zastavlja filozofska vprašanja, a vsak ne odgovarja nanja filozofsko. To umovanje, predvsem če je filozofsko, je um.

Razum, ratio, je praktično preračunavanje o vsakdanjih človekovih potrebah. Kakšna je bolezen, ki nas je prizadela; kako jo obvladati; kaj pomaga in kaj ne. Razum je samopašen; vse ga zanima, poganja znanosti in tehniko. Loteva se vsega, čeprav bi se ne smel. Hladen razum je vodil zločinskega zdravnika, da je delal poskuse na živih taboriščnikih. Prav ta primer nas opozarja, da razumu ne smemo pustiti, da bi vodil igro. Podrejati se mora umu, etičnemu premisleku. ki ga samega vodi duh, to je zavest, da smo vsi umrljivi in da je življenje najvišja vrednota.

Moder je človek, ki združuje duha, um in razum.

Prav danes je moj kolega, psiholog Zoran Pavlović, na fejsbuku pripel naslednjo sliko, ki jo je pobral na spletu:

Slika se nanaša na aktualno situacijo pandemije. Tako kot pri nas so se ljudje tudi drugod po svetu razdelili na tri skupine: na tiste, ki jih skrbi okužba in si prizadevajo, da bi ostali zdravi (zgornji krog): na tiste, ki jih skrbi zastoj gospodarstva in bi radi pognali gospodastvo, da ne bi občutili poslabšanja standarda (levi krog); in na tiste, ki jih skrbi državljanska svoboda in se bojijo, da bi vlade izkoristile pandemijo, da bi si prigrabile več moči, kot jo dopušča demokratičen sistem (desni krog). Skrajneži teh treh skupin se spopadajo. Povsod po svetu se pojavljajo te skupine: pri nas se bojimo desne vlade, v Španiji leve. Oboji, desni in levi, so že kdaj kje zakuhali kakšno diktaturo.

Krogi se sekajo in ustvarjajo presečne množice: zaskrbljene za gospodastvo in politiko, zaskrbljene za politiko in zdravje in za gospodarstvo in zdravje. V središču je mala presečna množica (ME, JAZ) tistih, ki jih skrbi vse to in niso del ene same skrajne množice. Ti vidijo celoto, vidijo, da je vse pomembno in ne pretiravajo v nobeni smeri. Ti se držijo Aristotelove zlate sredine. Ti so modri.

Kako je torej z mano? Se počutim modrega? Sem moder?

V zadnjem času opažam, da sem neverjetno ustvarjalen. Korona mi je dala vedeti, da se čas izteka in da bi rad še vse mogoče postoril, preden se poslovim. Zaostrila je mojo eksistencialno zavedanje. To je gotovo dejavnik, ki mobilizira vse preostale energije. Sicer pa sem opazil nekaj sprememb v svojem doživljanju glede na obdobje pred upokojitvijo.

1. PRIORITETE. Jasnejše zavedanje prioritet; kaj je pomembno v življenju. Pomembno je, da si živ; da se počutiš živega, izpolnjenega in delovnega. Pomembno je, da skrbiš, da se ljudje okrog tebe dobro počutijo; da jih ne prizadeneš; da si z njimi, ko jim ne gre dobro. Imam vse, kar je potrebno za udobno in skromno življenje, zato se ne peham za materialnimi dobrinami in dragimi užitki. Lepo bi bilo imeti to in ono, poleteti tja in tja. A ni vredno škode, ki jo s tem nehote povzročiš. Uživam, ko berem, pišem, slikam. Vse, vse imamo, če nimamo prevelikih apetitov. V sedanji krizi so moje prioritete razvrščene takole: 1. zdravje, 2. gospodarstvo, 3. politika.

2. SEM, KI SEM. Postal sem pogumnejši. Ne bojim se več izpostaviti v javnosti, povedati svojega mnenja, se tudi ujeziti na kakšnega nepridiprava. Ta pogum izvira iz dejstva, da sem sprejel samega sebe: "sem, kar sem in kdor sem". To ne pomeni, da se ne poskušam še izboljšati v praktičnem in etičnem oziru. A v bistvu sem, kakršen sem. Bog se je oglasil iz gorečega grma: "Sem, ki sem". Nisem Bog, ampak ta prilika mi pove, da človek, ki pri sebi doživi, da lahko reče "Sem, ki sem", zadobi trdnost, ki je božanska, največ, kar lahko človek doseže.

3. ETIKA IN SAMODISCIPLINA, SAMOODPOVED. Vem, da se moram omejiti in disciplinirati. Življenje samo omejuje tvojo svobodo in občutek vsemogočnosti. Omeji te bolezen, izgube bližnjih, postopno usihanje moči. Spoznaš, da ne smeš in nočeš živeti tako, da bi prizadel druge, ki ti nekaj pomenijo. Mirna vest, mir v duši je pomembnejši od svobode. Če hočeš uresničiti, kar še misliš, da bi rad, ali da bi bilo treba postoriti, se moraš organizirati in disciplinirati. Skušam vstajati dovolj zgodaj (si privoščim tudi kdaj poležati), organizirati dan. Vidim, da me "kozarček ob kosilu" ravno dovolj omami, da nisem potem za nobeno rabo. Zato to samo včasih. Ne mislim časa, ki mi je odmerjen, preživeti omamljen.

4. UČIM SE, IZRAŽAM SE, DELUJEM. Berem - vse: informacije, stvarno literaturo in lepo književnost. Hočem vedeti, kaj se dogaja v svetu, hočem si ustvariti pregled nad rečmi, hočem vedeti, kako živijo in kaj doživljajo drugi ljudje. Da bi vedel, kaj vem in kaj mislim, pišem, se tudi pričkam in opredeljujem. Nisem pa zvest pristaš ali pripadnik nobene stranke ali gibanja. Amicus Plato, magis amica veritas. Platon mi je prijatelj, a večja prijateljica mi je resnica. Moja resnica. Nisem aktivist, za delovanje štejem to, da javno povem, kaj mislim in da podprem tistega, ki mu gre slabše od mene.

Še kaj bi se našlo, a mislim, da so to poglavitna zadržanja, ki napajajo modrost. Domišljam si, da se s tem, ko jim sledim, veča delež modrosti v meni. Modrost ni samo v glavi, modrost je v srcu, v celotnem tvojem odnosu do življenja. Modrost je sposobnost videti širšo in globljo sliko in njen pomen za življenje.

Pripis: Prav ima Freud, ki piše, da se ima človek v nezavednem za nesmrtnega. Tudi jaz. Večkrat pomislim: saj ni mogoče, da bi umrl. Toliko neprebranih knjig imam. Atena ne bo dopustila, da ostanejo neprebrane. A Morana kosi, kosi...

Sovražnik žensk na knjižnem sejmu

Rad berem kolumne gospodične Mojce Pišek, ker pogleduje na ta podalpski vrtec iz drugih, širših in pomembnejših svetov, čeprav ne vedno tudi bolj prosvetljenih. A v zadnji kolumni (Delo, 13. dec. 2019) me je zbodlo njeno mnenje o knjižnem sejmu. Očita, da je "napaberkovan iz vseh vetrov in nepregleden...". Zame je ta sejem, tak kot je, najljubša prireditev v vsem letu; vedno ga nestrpno pričakujem. Je tak, kot sejem mora biti. SSKJ definira sejem kot "prireditev, na kateri se prodaja in kupuje raznovrstno /dodajmo "knjižno"/ blago". Je tudi "živahen" in včasih kot pravi "babji sejem". Raznovrstnost knjižne ponudbe po vsebini in kakovosti je njegova odlika. Ni ga mogoče vsega pregledati, a je hkrati dovolj pregleden za tistega, ki približno pozna usmeritev posameznih založb. Knjige so razporejene v treh etažah po pomembnosti in/ali velikosti založb. Najmanj si želim, da bi kaka vsevedna komisija predhodno izbrala knjige po kriteriju "politične korektnosti" ali kriteriju kakšne druge pravovernosti. Kdo mi bo, zrelemu človeku, knjigo odsvetoval, jo dal na indeks? Kaj pomeni, če uprava odstrani iz razstavnih prostorov likovno provokacijo, opisuje druga kolumnistka, Ženja Leiler (Delo, 14. dec. 2019) ob primeru Duchampovega pisoarja v galeriji. Izid: avtor se je s to postavitvijo za vse čase vpisal v zgodovino umetnosti.

Bistvo kritike v kolumni je nastop "znanega slovenskega sovražnika žensk" (ki sicer menda v protislovju s svojo teorijo kot moški živi z žensko, a mogoče gre prav to danes v nos), kontroverznega psihoanalitika, ki mu kolumnistka očita sovražni govor proti ženskam, feministkam in LGBT. Tega človeka po njenem mnenju ne bi smeli spustiti na podij. To je prvi greh, greh vodstva sejma. Drugega greha smo, po njenem, krivi vsi, ki nismo protestirali, predvsem pa pisatelji, ki bi bili morali biti družbena vest, pa se v tej zadevi niso oglasili in so s svojo tiho podporo nastopu druge ubili (sic!). "Zakaj Slovenci v resnici ne marajo pisateljev", se sprašuje kolumnistka in - če povzamemo - odgovarja: Zato, ker se niso postavili v bran ženskam itd., ko jim je neki obskurni individuum odrekal njihove pravice. 

Prvič, pisatelji zame niso nikakršen enovit družbeni "objekt ali subjekt", ki bi ga imel ali ne imel rad; celo, če jih imam pred očmi kot družbeno "telo", kot člane Društva pisateljev. Drugič: rad imam ali pa nimam rad, kar kak pisatelj napiše. Bolj malo me zanima politično udejstvovanje Dostojevskega. Je kot pikica proti vesolju njegovega dela. Handkejevo politično stališče je madež na njegovi osebnosti, njegovo delo lahko kljub temu berem kot literaturo kogar koli drugega. Cankar je dejal, da kakovosti jajc ne gre soditi po moralnosti petelina. Torej zadržanje pisateljev ob morebitnih obrobnih provokacijah tega ali onega subjekta vsaj zame nikakor ni merilo, ki bi odločalo, ali bom bral in kupoval knjige, ali ne. 

Moža, o katerem je beseda, nisem poslušal, a če je res psoval in ščuval proti posameznikom, skupini ali kategoriji ljudi, nagovarjal k zlim dejanjem, ga je treba nemudoma vreči ven. Če je komu odrekal človekove pravice, pravico do samolastnega življenja v skladu z njegovim nagnjenjem in občutkom, če je pravice "teptal" (kako je to videti?), je bil njegov nastop neprimeren in je na taki prireditvi nezaželen.

Če pa je razvijal svojo teorijo ali "teorijo", magari teorijo o idealnotipskima moškem in ženski, o idealni družini, o ojdipskem kompleksu in motnjah spolnosti in kar je še tega – to so aktualna vprašanja duševnega zdravja - se je treba z njim spopasti na teoretski ravni in z empiričnimi raziskavami: v neposredni razpravi ali teoretičnem članku, ne pa mu prepovedati nastopa. Kategorija "sovražnega govora", na kateri temelji zahteva po prepovedi nastopa, je hudo zmuzljiva in napihljiva reč. Nedavno smo dokazovali, da je "fašist" faktografska oznaka in ne psovka; oznaka osebe, katere politično delovanje ima te in te konkretne značilnosti, opažene v politični zgodovini. Tako tudi izjave, da gre pri kom za "nerazrešen ojdipski kompleks" ne bi smeli vzeti za psovko, ampak za psihološko dejstvo (če je utemeljena). (Je imenovati nekoga proti njegovi volji "sovražnik žensk" sovražni govor?) Navsezadnje: kaj me briga, kaj si o meni ali o Ljubljančanih misli neki kvazi-psiholog. Ali pa me morda v živo prizadene? Če je mož različice doživljanja spola in spolnih opredelitev ocenjeval z vidika predpostavljene "normalnosti", mu je pač treba povedati, da je za časom; da je danes spoštovanje človekovega samodoživljanja in samoopredelitve na tem področju vrednejše od kakršne koli "objektivne" opredelitve in ocene njegove osebnosti. Vendar pa to ne pomeni, da je iskanje družbenih in osebnostnih pogojev ustvarjalnega in izpolnjenega življenja odveč in prepuščeno posameznikovi samooceni.  Psihiatrični bolnik ima drugačno menje o sebi kot psihiater o njem, a je zanj in za druge bolje, da se podvrže psihiatrovi obravnavi. Če je "normalnost" zastarel pojem, zdravje posameznika in družbe to ni in razprave o tem ne bi smeli imeti za končano in ovirati njeno nadaljevanje.

Lahko, da možak naklada; lahko da zagovarja zastarele nazore; tedaj teoretski obračun z njim ne bi smel biti težak. Lahko da so ga spustili na podij kljub temu, da so nasprotniki že obračunali z njegovimi nazori. Kaj pa zagovorniki? Tudi teh je kar nekaj. Se mora vodstvo sejma strankarsko opredeljevati? Audiatur et altera pars! Kot obiskovalec ne bi rad poslušal samo ene stranke, naj bo še tako napredna.

Saj so podobni demokratični sentimenti tudi na oni strani luže, ali pa so tam že vsi podlegli ene vrste ideologiji in "čistijo" predavalnice?

Freud: primer evtanazije

Ob aktualnih razpravah o evtanaziji se je morda dobro spomniti Freudovega trpljenja in smrti.

Max Schur je bil Freudov osebni zdravnik zadnjih deset let njegovega življenja. Jeseni 1915 je osemnajstleten začel študirati medicino. Sestrična, ki je študirala psihologijo pri Claparedu v Ženevi in je takrat bivala na Dunaju, ga je prepričala, da sta skupaj hodila poslušat Freudova predavanja, ki so bila kasneje objavljena pod naslovom Predavanja za uvod v psihoanalizo. Vsebina predavanj in Freud osebno, ki se je ob podpisovanju indeksov rokoval z vsakim študentom in spregovoril z njim nekaj besed, sta na mladega študenta naredila močan vtis. Kot mlad zdravnik je dvanajst let kasneje (1927) prišel v stik s Freudovo pacientko in učenko, kasneje psihoanalitičarko Marie Bonaparte in jo nekaj tednov zdravil. Ta ga je kot internista, ki se zanima za psihoanalizo, priporočila Freudu za osebnega zdravnika. To je ostal do Freudove smrti 1939. leta.

V tem času je dobro spoznal Freuda kot učitelja, raziskovalca in družinskega očeta. Zdravil je tudi člane njegove družine in mnoge njegove paciente ter se o tem pogovarjal s Freudom. "Videl sem, kako je trpel bolečine in žalost. Videl sem, kako je jezno in prezirljivo govoril o grobostih in neumnostih, ki jim je bil izpostavljen, pa tudi, kako je bil nežen in skrben do svojih najbližjih. Bil je globoko human in plemenit v polnem pomenu teh besed" (Schur, 1982, str. 10).

Februarja leta 1923 so 67-letnemu Freudu, strastnemu kadilcu cigar, diagnosticirali raka na desni strani neba v ustih in mu tudi takoj odstranili bolno tkivo povrhnice, ne pa tudi globlje v čeljusti. Poskusili so terapijo s kapsulami radija in rentgensko obsevanje, ki so ga spremljala vnetja in izsušitve sluznice. Vse to je povzročalo Freudu neprestane bolečine in težave pri jedi in govorjenju. Jeseni istega leta je predstojnik dunajske čeljustne kirurgije, Pichler, pri ponovni preiskavi odkril pri Freudu gnojno rakavo tkivo, ki se je širilo od prvotno odkritega mesta na nebu po vsej desni strani trdega in mehkega neba na sluznico lica, spodnjo čeljust in jezik. V začetku oktobra je isti kirurg v sedemurni operaciji izrezal Freudu del zgornje in del spodnje čeljusti. Sledila so ponovna obsevanja, ponovna manjša operacija, izdelava in prilagajanje ogromne proteze, ki jo je Freud imenoval "moja pošast". Biograf piše: "Z eno protezo Freud ni mogel jesti, z drugo ne govoriti, s tretjo ne kaditi. Če je hotel kaditi cigaro, si je moral včasih zobalo pritrditi s klinčkom za perilo. Ko je jedel, ga je bolelo, težko je govoril, nosljal..." (Kollbrunner, 2001, str. 24). Na desni strani je skoraj popolnoma oglušel, tako da so morali premestiti fotelj ob prislovičnem kavču. Napovedovali so mu še največ pet let življenja. V prvih petih letih po operaciji je 350-krat konzultiral kirurga (Kollbrunner, prav tam). 

Vse te storitve so ga seveda stale, ob tem je moral vzdrževati številno družino. Po operaciji je takoj po novem letu začel sprejemati paciente, po šest na dan. V naslednjih letih so si sledile manjše operacije, ekstrakcije zob, prilagajanje proteze, vstavitev šeste proteze pri drugem zdravniku v Berlinu, prilagajanja proteze. Temu so se pridružile druge bolezni: srčno-žilne težave, težave s prostato in z debelim črevesom (hospitalizacija!) itd. "Življenje mi ni v veselje - v marsikaterem oziru nisem nič drugega kot razvalina - a poglejmo hitro še drugo stran. Še vedno me niso zapustile duševne moči, nadaljujem delo in služim denar za naše ljudi." (Clark, 1981, 533) Ves ta čas je Freud tudi pisal (Mož Mojzes, Oris psihoanalize).

Po Hitlerjevi "priključitvi" Avstrije in Freudovem begu v London (4. 6. 1938), ga je tam obiskal kirurg Pichler in izvedel novo operacijo, "najtežjo po prvi", kot pravi biograf (Kollbrunner, str. 28). Kmalu po 80. rojstnem dnevu je Freud pisal Stefanu Zweigu: "Z vse manjšim obžalovanjem čakam, da za menoj pade zastor." Vendar se je vleklo še polna tri leta trpljenja in muk, a tudi upanja. Še v začetku leta 1939 je upal, da mu bo obsevanje z rentgenskimi žarki podaljšalo življenje "za več tednov" (Kollbrunner, str. 29). Po obsevanju je bolečina za nekaj časa popustila, a pojavili so se stranski učinki. Freudovo življenje je bilo "mali otok bolečine v oceanu ravnodušnosti", kot je pisal Marie Bonaparte. Vse do zadnjega pa ni pristal na to, da bi mu lajšali bolečine z močnejšimi blažilci kot z aspirinom. "Rajši mislim v mukah, kot da ne bi mogel jasno misliti" (Jones III, 289).

Tkivo v ustni votlini je naprej odmiralo, pojavila se je odprtina v licu, od moža se je širil neznosen vonj. Njegov ljubi kuža čov-čov se je stisnil v najbolj oddaljen kot sobe. Freud je shujšal in oslabel. Ni mogel več pisati.

Ko je 21. septembra 1939 Schur sedel ob Freudovi postelji, ga je ta prijel za roko in mu rekel: "Dragi Schur, upam, da se spomnite najinega prvega pogovora. Takrat ste mi obljubili, da se mi ne boste izneverili, ko bo prišlo tako daleč. To je zdaj le še mučenje in nima nobenega smisla več." Zdravnik mu je odvrnil, da ni pozabil obljube. Freud si je oddahnil in mu še enkrat čvrsto stisnil roko ter dejal: "Hvala vam." Po kratkem obotavljanju je pristavil: "Povejte Anni." Vse to je izrekel brez pretirane čustvenosti ali samopomilovanja in pri polni zavesti o resničnosti (Schur, str. 620).

Schur je o tem pogovoru poročal Anni. Ko so se spet pojavile strašne bolečine, je Schur vbrizgal Freudu dva centigrama morfija. Freud je takoj začutil olajšanje in utonil v miren spanec. Po približno dvanajstih urah je Schur ponovno vbrizgal enako dozo morfija. Freud je padel v komo in se ni več zbudil. Umrl je 23. septembra 1939 okrog tretje ure zjutraj po 16-letnem trpljenju (Schur, prav tam).

*

Nekaj je gotovo. Tudi pri najhujši terminalni bolezni, ki napreduje, ohrani človek kljub trpljenju upanje in se bori za podaljšanje življenja, pa četudi le za kratko obdobje. Vendar kljub temu pride trenutek, ko sklene, da vztrajanje v mukah nima nobenega smisla več in si želi umreti. In ko izrazi to željo, mu je človeško prisluhniti. 

Viri:

Max Schur, Sigmund Freud: Leben und Sterben, Suhrkamp, Frankfurt am Main, 1982

Juerg Kollbrunner, Der kranke Freud, Klett-Cotta, Stuttgart, 2001.

Ernest Jones, Das Leben und Werk von Sigmund Freud, I-III, dtv, Muenchen, 1984.

Ronald W. Clark, Sigmund Freud, S. Fischer, Frankfurt, 1981. 

Čemu hodimo na grobove?

V teh dneh, ko se približuje Dan mrtvih, povsod pišejo o tem, da je smrt postala tabu.  Umiranje in smrt odrivamo iz vsakdanjega življenja. S tem se ne želimo srečati, se soočati; to moti naše udobje in ugodje. O pokopavanju mrtvih iz pretekle svetovne in domače morije se je veliko govorilo in pisalo kot o politični temi, o vsakdanjem odnosu do mrtvih svojcev pa ne veliko. Tudi to je neke vrste tabu tema. A priori neberljivo.

Ne verujem v vstajenje mesa (četudi nisem vegetarijanec, mi je ta sintagma nekako poniževalna, če pomislim, da govori tudi o meni v smislu pars pro toto); ne verujem v večno življenje, naj bo to pojmovano tudi čisto stanjšano in eterično, pesniško, zgolj iz take snovi kot sanje. Ko bom mrtev in bel, me bo nepreklicno konec. Moje truplo bojo, ker bom tako želel, upepelili (to je lepa beseda) in pepel deli v žaro, žaro pa verjetno v naš družinski grob. (To moram še pripraviti.) Lahko bi jo dali, žaro, tudi v žarni grobek ali vitrino. In na nagrobnik bojo napisali moje ime.

To pričakujem. In potem bojo ob Dnevu mrtvih prišli h grobu, postavili gor rože, prižgali svečo in morda rekli, da je škoda, ker sem odšel. Niso sicer imeli kaj dosti od mene, a bil sem del njihovega sveta, njihovega vsakdanjega življenja. Bil sem tam v svoji kamri kar dolgo, pravzaprav zelo dolgo in jim bil nekakšno jamstvo, da življenje kar traja in da bo, njihovo, tudi še dolgo trajalo. Tako sem sam doživljal svojega sošolca Mirana, ki se je vsak teden pojavil na televiziji z rožo v gumbnici, in napovedal vreme, teden za tednom, leto za letom. Bil je jamstvo, da se življenje kar nadaljuje; potrjeval je moje tiho prepričanje, da sem kot on tudi jaz nesmrten, četudi se ne pojavljam na TV (napravi, ki te naredi nesmrtnega), in da bom nekoč prebral vse svoje knjige (o tem podrobneje v prejšnjem blogu). 

Kakšna je logika negovanja in obiskovanja grobov? Nekoč je neki cerkveni dostojanstvenik dokazoval, da je obiskovanje grobov z vsem, kar pri nas spada k temu, dokaz vere - če ne izrecne pa nezavedne - v posmrtno življenje. Tudi ateisti - to je bila njegova teza - hodijo na grobove zato, ker podzavestno verujejo v posmrtno življenje. Skratka: tudi mi smo udje njegove cerkve, ne da bi to vedeli. To tezo sicer zavračam, sem povedal že na začetku, vendar je nekaj na tem; ne glede življenja po smrti ampak glede nesmrtnosti. Freud je zapisal, da "naše nezavedno ne verjame v lastno smrt; obnaša se, kot da je neumrljivo" (Gesammelte Werke X, str. 350). Človek nezavedno živi, kot da bi bil nesmrten. To je res: naj sem zavestno še tako prepričan, da bo neizogibno prišla moja ura, delam vse tako, kot da se moje življenje ne bo nikoli končalo (glej tisto o knjigah!). No, čisto tako tudi ne, saj se - brez posebnega konkretnega razloga - pripravljam na svoj odhod. Pa pustimo to žalostno temo, tabu znotraj tabuja. 

Zakaj torej hodim na grob svojih pokojnih, če ne verjamem, da so nekje in gledajo dol, ali bom prišel ali ne? Takrat sem prečastitemu odgovoril, da hodim na grob zato, ker je v teh krajih taka navad. V Tibetu, tako sem bral, truplo izpostavijo (ali so vsaj tako nekoč počeli), da ga pospravijo ujede in se tako vrne Naravi in nadaljuje večno kroženje. To o navadi je del resnice, a ne bistven. Če že je tak naš običaj, mi prav pride, da se obredno spomnim na svoje pokojne. Saj so itak venomer prisotni v moji zavesti, a na ta dan še posebej počastim spomin nanje. Ja, v meni ste, rad sem vas imel, pogrešam vas. Lepo bi bilo, če bi bili tukaj in videli, kako so otroci zrasli. In imam potem dober občutek, ne le, da sem storil svojo dolžnost, ampak tudi, da je v meni ostala nekakšna navezanost; da v meni moji pokojni nadaljujejo svoje poslanstvo. Ne bi bilo lepo, če se sploh nikoli ne bi spomnil nanje; ne zaradi ljudi, zaradi mene samega, mojega občutka, da sem kljub vsemu človek. Pa daj, spomni se, no! Vsaj na Dan mrtvih. 

Maksime svetovnega etosa o posvečenosti mrtvih nisem nikoli dobro razumel. Preveč mi potegne na sveče in kadilo. Mislim si takole: človeško truplo je truplo človeka z dostojanstvom. To dostojanstvo živega se ohrani tudi pri mrtvem. Mrtvi je navsezadnje nekaj časa še videti, kot bi bil živ. Zato z njegovimi ostanki v kakršni koli obliki ravnamo spoštljivo. To je naravno nagnjenje. 

Grob je opomnik. Če se vprašam, ali sem bolj za grob oziroma žaro ali za raztros pepela, odgovorim: za grob oziroma nekaj temu podobnega. Zakaj ne raztros? Raztros pepela je popolnoma logičen zaključek življenjske komedije. Še celo kristjani ne bi smeli imeti nič proti temu: Prah si in pepel in v prah in pepel se povrneš! In nič se ne govori o tem, da bi moral pepel biti shranjen, zapečaten in opremljen z imenom. Moj edini zadržek je, da je za večino ljudi, tudi zame, to nekoliko preveč abstraktno. Za filozofe. Ljudje potrebujemo opomnik-spomenik pokojniku: grob, ob katerem lahko postojimo in - ja, si nekako megleno predstavljamo, da je oni tam notri in da mu ugaja, ker smo prišli. Taki smo ljudje. Radi imamo nadomestne predmete, če že ni pravega ljubezenskega objekta.  In v naših glavah so vse mogoče čudne predstave, ki pa jim ne gre vedno pripisovati prevelikega pomena. 

Je fašizem res na smetišču zgodovine?

Včerajšnje Delo (20.10.18) objavlja članek z naslovom Zmerljivka. Fašist!  Članek sem razumel predvsem kot upravičeno in potrebno kritiko etiketiranja s "fašistom" ali "fašizmom" vsega, kar ima to ali ono značilnost tega gibanja ali političnega režima (pa tudi, če je nima). Podpiram tudi prizadevanje, da bi raznorodnim pojavom, ki jih dojemamo kot podobne temu zgodovinskemu pojavu, poiskali skupne značilnosti, pojav primerno pojmovno opredelili in novemu konceptu poiskali tudi novo ime. A vsaka nova konceptualizacija naj bi upoštevala povezanost sedanjega s preteklim. Še vedno smiselno uporabljamo antične nazive, kot so: demokracija, tiranija, diktatura, avtokracija, imperij ipd. za označitev sodobnih pojavov. Tako poudarimo bistveno sorodnost med starim in novim. Ne vem, zakaj naj bi bilo to v primeru fašizma načelno neustrezno, preden tako neustreznost potrdi analiza, ki utemelji novo poimenovanje. Če ima pojav bistvene značilnosti fašizma, je fašizem, naj bo včeraj ali danes. Vsak zgodovinski pojav je sicer poseben, a pri vsakem lahko abstrahiramo bistvene značilnosti, skupne s primerljivimi pojavi. Ni razloga, da bi vse skupaj kar odvrgli na smetišče zgodovine in pozabili, čeprav bi to nekateri radi videli.

V članku je naveden argument za razlikovanje zgodovinskega fašizma in sedanjih gibanj "političnih insajderjev" (izvoljenih predstavnikov ljudstva?) v Evropi in po svetu, ki da daleč presegajo fašizem. Ti ("insajderji") si, tako članek, prizadevajo za uveljavitev suverenosti nacionalnih držav proti "neizvoljenim upravnikom" teles, kot so EU, OZN ipd. Mimogrede: ta njihov argument, da je kršena suverenost, ne drži. Nacionalne države so po svojih bolj ali manj demokratično izvoljenih predstavnikih podpisale mednarodne pogodbe (ustanovne listine teh organizacij) in so tako ravnale kot suvereni mednarodni subjekti. Če so posamezna določila teh listin (npr. o volitvah komisarjev ali drugih funkcionarjev, tj. "upravnikov"), neustrezna, jih lahko po ustaljenih postopkih spremenijo brez hrupa in mobilizacije množic. Tudi mednarodne nevladne organizacije, Rdeči križ, Karitas, pa tudi Soroseva "Odprta družba", niso nadrejene suverenim državam. Imajo sicer svoje mednarodne organe, vendar nobene ingerence nad zakonodajo držav, v katerih delujejo. Lahko pa da širijo oblastnikom nevšečno ideologijo, zaradi česar so jim ti pripravljeni omejiti svobodo delovanja, pristašem pa svobodo mišljenja in verovanja. Vse drugo je politična propaganda, tj. zavajanje ljudstva.

Bistveno je tole: ni tako pomembno, ali se protagonisti tega novega samodrštva borijo proti "neizvoljenim nadnacionalnim gremijem, ki nam jemljejo suverenost" ali – kot prosluli diktator - proti "mednarodnemu judovskemu kapitalu". Glavno je, da pridobivajo glasove in politično oblast. In seveda ne drži, da to nima nobenih posledic za notranje dogajanje v državah teh "suverenistov". Ko pridejo na oblast, tako ali drugače omejujejo politično svobodo, vključno z umori političnih nasprotnikov in celo novinarjev in drsijo v "glajhšaltung" s penetracijo strankarskih pristašev v vse pore družbe, s paradržavnimi institucijami in oboroženimi enotami; z manipulacijo državnih ustanov in soglasja ljudstva. Pojavne oblike so morda različne - čeprav je vedno potreben »kužni subjekt« in čeprav je umor umor, v starem Rimu ali sodobni Moskvi - a bistvo ostaja isto: tiranija, strahovlada, naj se imenuje fašizem ali kako drugače.

Zadeve morda niso tako zelo nove, kot se zdijo.

Skok z elastiko: preizkus svobodne volje

Berem o nevroznanstvenem poskusu, ki naj bi dokazoval, da se človek odloča s svobodno voljo in da ga ne vodi nezavedno. Gre za dilemo, ali se človek odloča na osnovi svobodne volje, ali pa so njegove odločitve determinirane z nezavednimi motivi. Osebam, ki so stopile na rob prepada, kamor naj bi se pognale, privezane na elastično vrv, so nadeli čelado z elektrodami in merili akcijske potenciale v njihovih možganih. Če se človek zavestno, to je, s svobodno voljo, odloči za skok, če ga torej predvideva in da povelje mišicam, se poveča električna napetost v možganih. Če pa dejanje sledi samodejno pod vplivom nezavednega dogajanja, se napetost ne poveča. Pri večjem številu skokov so dosledno ugotovili povečanje napetosti. Sklep bi torej bil: za tako pogumno dejanje, kot je skok v globino, sicer zavarovan a tudi tvegan, se človek odloči zavestno in ne pod vplivom nezavednih motivov. Ali res?

Zgodba se je začela prej. To je zgodba o "potencialu pripravljenosti". Zgodba ima dva dela, za katera ni jasno, ali pomenita isto, in sklep. Prvi del. Neki nevrolog je pri laboratorijskem poskusu ugotovil, "da se kakšno sekundo in pol pred hotenim gibom v možganih sproži električni potencial. Raziskovalci so... (opazujoč krivuljo potenciala na ekranu) ... z veliko verjetnostjo napovedali, da bo sodelujoči v raziskavi kmalu premaknil prst. To se je potem res zgodilo.¨ Drugi del. "Poznejše meritve so ... dokazale, da se šele približno sekundo po pojavitvi potenciala pripravljenosti testiranci zavejo, da bodo kmalu premaknili (ali hoteli premakniti) prst." Sklep. "To zakasnitev ... štejejo za dokaz, da je svobodna volja le pobožna želja in da nas v resnici vodijo nezavedni procesi." (Global 4, 18, 10-11; po Spieglu)

Prvi del zgodbe govori o nečem pričakovanem, normalnem. Če hočem pomigati s prstom, si moram dati zavestno povelje: "Premakni prst!" Ta misel se nevrologu pokaže kot povišana električna napetost v možganih. Drugi del zgodbe je presenetljiv. Povišani potencial se pojavi pred mislijo, preden si človek da povelje, naj premakne prst. Neko dogajanje v možganih, ki se kaže kot povišan potencial, je torej povzročilo misel oziroma povelje, ki mu je sledil premik prsta.

Sklep pravi, da je vzrok te zavestne misli nezavedno. Neki nezavedni impulz je povzročil gib, ki se ga človek šele kasneje zave.Človek torej nima svobodne volje, vodi ga nezavedno. Ali res?

Omenjeni nevrološki poskus, ki je odkril "potencial pripravljenosti", tega ne dokazuje. Prvič: gre za očitno protislovno sklepanje. Prva trditev: Pri hotenem gibu se električna napetost poveča. Če se gib pojavi, napetost pa se ne poveča, naj bi to dokazovalo, da je gib nehoten,  povzročila naj bi ga zunajzavestna  sila, nezavedno. Druga trditev: Človek se zave giba šele po povišanju napetosti, ki ji sledi gib. Torej: električna napetost se pojavi, če je gib zavesten in električna napetost se pojavi, preden je gib zavesten. To je protislovno.

Lahko razmišljamo tudi takole. Nimamo podrobnega opisa poteka poskusa, zato naj si pomagamo z domišljijo. Preiskovanec, ki bo pomigal s prstom, pride v laboratorij. Recimo, da je "naivni subjekt", študent, ki so ga potegnili noter in posedli na stol. Kaj se plete v njegovi glavi? Kaj so mu rekli? "Izvajamo nek nevrološki poskus. Na glavo vam bomo dali tole čelado z elektrodami, ki registrirajo možganske potenciale." Kako naprej? Kako človeka pripraviti do tega, da bo pomigal s prstom? On nič ne ve, sedi tam kot klada. En način je, da mu ukažemo: "Skrčite kazalec na desni roki!" Takoj se mu, domnevamo, vzbudi predstava o zaukazanem dejanju. Nevrolog registrira povišan potencial. Trenutek zatem preiskušanec "da povelje" kazalcu, naj se zgane. Tisto prvo povišanje potenciala je sledilo nevrologovemu ukazu, ki mu je sledila preiskovančeva misel ali ukaz samemu sebi in temu gib prsta. Kje je tu nezavedno? Drugi način, manj direktiven, je, da nevrolog reče: "Merili bomo potencial, ki bo nastal, ko boste premaknili kazalec na desni roki. Ko boste pri volji, skrčite kazalec na desni roki!" Preiskovanec si misli "ok", malo počaka, v glavi se mu vzbudi predstava giba, ki ga namerava izvesti - potencial se poviša - da si povelje in izvede gib. Sklep je enak kot prej. 

Preiskovancu se prst ne more skrčiti samodejno, preden bi si preiskovanec zavestno ukazal, naj se skrči. Mišice, ki skrčijo prst, so del voljnega mišičja, ki se krči pod vplivom zavestnih, hotenih ukazov subjekta. Nehoten gib kazalca, bi se zgodil v primeru živčne ali psihične bolezni (epilepsija, tiki ipd.), sicer pa samo v primeru, če bi nevrolog direktno stimuliral možganski center za gib kazalca oziroma ta gib povzročil s kakim drugim dražljajem brez vednosti preizkušanca. Misel na gib prsta, zavest o tem, da hočem skrčiti prst, ali da ga bom skrčil, ne more priti potem, ko sem prst s svojo voljo skrčil. To je protislovno. "Potencial pripravljenosti" je to, kar pomeni ta beseda: je registracija potenciala, ki se poviša ob misli na gib. Tej misli pa sledi gib. "Potenciala pripravljenosti" ne povzroči neznana sila nezavednega ampak zavestna misel-predvidevanje giba. 

Miganje mojega kazalca ne kaže na nezavedno.

Ali zvišanje možganskega potenciala pred skokom v globino, ki se pojavi ob enakem predvidevanju in zavestnem ukazu samemu sebi, naj skočim, pomeni, da to dejanje ni nezavedno motivirano? Ko človek stoji na robu in se odloči, da bo skočil, je to nedvomno res zavestna odločitev na osnovi svobodne volje. Torej z nezavednim ni nič? Ga ni?

Kako pa, da se je odločil priti sem na ta rob prepada? Zakaj nekatere ljudi ta avantura privlači, drugih pa ne. Zakaj raje sedim doma za računalnikom, kot da bi šel na bungie-jumping? Zakaj nekateri fantazirajo in sanjajo o skokih v globino, drugi pa o čem čisto drugem? Zakaj hoče fant s skokom dokazati, da je pogumen? Komu hoče to dokazati? Mogoče ga nekje v nezavednem žene spomin na to, kako je mamica zažarela, ko je storil kaj pogumnega. Zakaj bi dekle rada doživela telesne občutke ob prostem padu? Ji mogoče kje v nezavednem utripa spomin na to, kako jo je ljubljeni očka metal v zrak in nato, ko je padala dol, ulovil in stisil v varen objem?  Nevrološki poskus ne eliminira možnosti, da je skok z elastiko nezavedno motivirano dejanje; ne hotena mobilizacija telesnih mišic za sam skok, ampak vse dogajanje, ki človeka pripelje na rob globine, v katero bo skočil. 

Za eliminiranje nezavednega in ustoličenje absolutne vladavine svobodne volje bi si morali nevrologi izmisliti bolj inventivne poskuse. V resnici pa to sploh ni nevrološki problem. Naj se držijo tkiva; naj se ne spuščajo v snovi, iz katerih so sanje. 

"Že dan naslednji prazničnih počitnic"

Zadnji dan novoletnih praznikov, 2. januarja, sva se pridružila skupini Alenke Veber, ki nas je vodila v Divačo, da bi si ob učni poti ogledali kraške pojave, nato pa zavili še v muzej naše prve filmske igralke Ite Rine - Ide Kravanja - in v muzej slovenskega filma. Najprej pa smo si ogledali Plečnikovo mojstrovino, barjansko cerkvico sv. Mihaela v Črni vasi. Ko smo na stopnišču, ki vodi do vhoda v cerkev, čakali župnika, da nam odpre, mi je iz rok padel fotoaparat, mali Nikon Coolpix, in trdo udaril ob kamnito stopnico. Potem ga nisem mogel več odpreti. Tako sem domov prinesel le fotografijo jaslic, ki sem jo posnel, preden smo zavili na stopnice. Na srečo sem kasneje doma aparat "razšraufal in spet zašraufal" in kot po čudežu je potem deloval. A fotk seveda ni bilo. Toda fotografske umetnine sem nadomestil s pesniško umetnino, ki jo tule objavljam.

Že dan naslednji prazničnih počitnic

odpraviva z Alenkino skupino

se ven, v Divačo, jame gledat kraške.

Se s poznavalci ikonografije

ustavimo najprej v barjanski cerkvi,

prekrasni mojstrovini Plečnikovi.

V Divači sprejme nas mladenka Daša,

po poti učni kraških teh pojavov

popelje nas, nam z znanjem srca vname.

Dolino vdorno nam pokaže strmo,

spodmol globoki, kjer pogani davni

za plodnost rodno so boga prosili.

Globoko brezno vrta vse do Reke,

ki s snežne gore pod površjem teče

s Škocjanskih jam v Timavi se izliva.

S površja smo v globino se spustili

Divaške jame; slična je Škocjanskim.

Smo dobro uro v njej se zadržali.

Junak njen Gregor Žiberna, odkritelj,

vodnik, krajevni burkež znameniti,

pršuta mojster, konča vdan pijači.

Med slavnimi obiskovalci nekdaj

bila sta tudi Rudolf, princ naslednik,

in Sigmund Freud, duševni analitik.

Je slednji Žiberni se dal voditi.

Ga mož pripiti, bistri, je očaral.

"Nesojen genij!" doktor je presodil.

Navdušen sem nad to deželo našo,

čudes obilno. Mladi rod mi upe,

ponos, občudovanje vzbuja srčno.

Dekle pošteno, umno, prizadevno,

še dolgo napolnjuje misel, čustvo

in hrani up, da ni edina taka.

Je Škrateljnova hiša zdaj muzej nov

igralke prve naše filmske dive,

Kravanja Ide, Ite Rine slavne.

Jo Hollywood je vabil v svoje hrame;

a ona, žena zvesta, mati mila,

je možu svojmu, Srbu, popustila.

V nekdanjem hlevu dediščina filmska

slovenska vzbuja radovednost pristno;

domiselno je urejena cela.

Lep dan smo ves v Divači preživeli,

ki smo do zdaj jo za puščavo 'meli.

Večerjo slastno v Lokvi smo zaužili.

Prosto po Danteju in Borisu A. Novaku