O agresivnosti in vojni

Vojne pojasnjujemo z interesi držav, ne z agresivnostjo posameznikov

Te dni je nekaj vznemirjenja na fejsbuku povzročila kolumna Saše Dolenca, ki je v Delu predstavljen kot "dr. filozofije, fizik, publicist, urednik portala Kvarkadabra". To so oznake, ki po eni strani vzbujajo spoštljivo pričakovanje, po drugi pa izzivajo vseh vrst narcise k zavisti in omalovaževanju. Kajti ni slajšega, kot če lahko komu napišeš: "Le kje ste kupili svoj doktorat?". Sam vedno rad preberem njegovo pisanje, saj cenim prizadevanje pisca po popularizaciji znanstvenih spoznanj, pa tudi zaradi sloga, ki je, čeprav poljuden, vendarle v maniri stvarnega znanstvenega poročila in vzbuja zaupanje. Tudi tokrat v kolumni z naslovom "Udomačevanje človeštva". Pozorni moramo biti na časovni in prostorski kontekst: trenutno v naši bližini (da, bližini) divjata dve vojni z nepredstavljivim uničevanjem življenj. Vprašanji o človekovi agresivnosti in možnostih človekovega "udomačenja" ali "samoudomačenja" se ponujata sami od sebe. 

Članek izpostavlja kot paradoks dejstvo, da "smo ljudje hkrati agresivni in kooperativni", ki naj bi ga novejše raziskave (avtorji so navedeni) pojasnjevale "z dejstvom, da obstajata dve popolnoma različni vrsti agresivnosti", to sta reaktivna in proaktivna agresivnost. Reaktivna agresija (agresivnost je lastnost, agresija ravnanje) je odziv na dojeto ogroženost s strani drugega, proaktivna pa je namerno in celo premišljeno in načrtovano agresivno ravnanje. Ljudje naj bi bili v primerjavi s primati manj reaktivno agresivni, saj se znamo zadržati, pa bolj proaktivno, preračunljivo agresivni. To je zanimivo in morda plodno razlikovanje, ki pa ga pisec ne komentira. Ni namreč jasno, kako z razlikovanjem med dvema vrstama agresivnosti pojasnimo dejstvo, da smo hkrati tudi kooperativni. Poudarek na tem, da smo manj odzivno agresivni in bolj preračunljivo agresivni nas napelje na razlago. Možna predpostavka v ozadju razlikovanja dveh vrst agresivnosti je, da smo ljudje bolj racionalni. Znamo preračunati, kdaj se nam izplača napad, kdaj pa sodelovanje. S tem bi bil omenjeni paradoks pojasnjen: nasprotni ravnanji izvirata iz istega vira: iz preračunljivosti, ki upošteva interese in okoliščine. 

Je mogoče človeka "udomačiti", da ne bi bil agresiven? Očitno je, da je mogoče udomačiti divje živali. Članek na primeru lisic opisuje, kako poteka udomačevanje; kako se skozi več generacij spreminjata genska osnova, vedenje in videz živali. Človek naj bi se skozi tisočletja "samoudomačil", ker si je s tem olajšal preživetveno nujno sodelovanje. Žal velja to samo za reaktivno agresivnost, ne pa za proaktivno, preračunljivo agresivnost, ki mirno obstaja poleg kooperativnosti.

Tako nekako članek. Kulumna ni znanstveno poročilo, zato jo sprejemam kot informacijo, ki spodbuja razmišljanje, ne nujno kritike. Razmisliti pa je treba o marsičem. A naj se omejim na povezavo med agresivnostjo in vojno, saj se mi zdi, da pogosto skušamo vojno pojasniti s človeško agresivnostjo. Naj kar takoj opozorim, da v tem primeru uporabljamo pojem "agresivnost" na dveh različnih ravneh: individualno ali skupinsko psihološki in družbeni ali družbeno-politični, sociološki, ravni. Pretep med dvema posameznikoma ni isto kot vojna med dvema državama. To dvoje lahko enačimo samo abstraktno, saj v obeh primerih povzročimo drugi strani škodo. Pojasnjevanje vojne z individualno psihologijo je psihološki ali celo biološki redukcionizem, ki krši metodično načelo, da se pojave ene ravni pojasnjuje predvsem s pojavi iste ravni (sui generis): psihološke s psihološkimi in sociološke s sociološkimi. Je pa danes z razvojem genetike in nevroznanosti biološki redukcionizem razširjen način pojasnjevanja. Vse se pojasni z genetiko in amigdalo. Pojdimo po vrsti.

Kot mlad bigadir na "avtoputu bratstva-jedinstva" v neki vasi blizu Niša v Srbiji, sem v prostem času pohajal po okolici tabora in naletel na nekega "čića", ki je pri vhodu v vas sedel na skladovnici klad z dolgo mušketo v rokah. Kaj delaš, striček, sem ga vprašal, zakaj imaš puško. "Čuvam selo". In potem mi je razložil, kako se je začela prva svetovna vojna. Fant iz Mlade Bosne, Srb, je v Sarajevu ubil nadvojvodo Ferdinanda. "I naljuti se Franjo Josif i zakaže rat Srbiji." Tako, to je prva razlaga začetka neke vojne. Do nje je prišlo, ker se je cesar ujezil. Lahko bi rekli, da je prišlo do te vojne, ker je bil cesar reaktivno agresiven. To mnenje srbskega prostovoljca se ni čisto ujemalo s šolsko razlago, po kateri je do vojne prišlo zaradi gospodarskih in imperialnih interesov evropskih držav. Interesi? Kaj je to? Kje je tu agresivnost?

V primerjavi s stričkovo razlago začetka vojne je pojem proaktivne agresivnosti korak naprej k boljši razlagi. Ni treba da bi te kaj ujezilo; ni treba, da bi bil jezen, da napadeš drugega. Lahko si samo preračunljiv. Nobene emocije ni treba. Rabim denar; tale ga ima; ne poznam ga, nič nimam z njim; počakam ga in udarim po glavi... 

Tu se dogodi preskok s psihološke ravni na sociološko. Pojem proaktivne agresivnosti, preračunljivega napada, je nekakšen most med obema ravnema. V vojnah med državami imajo čustva svojo vlogo, ne smejo pa prevladati, če bi ogrozila izid vojne. Naj bo cesar še tako jezen, se ne sme spustiti v vojno, v kateri bo verjetno poražen. No, to se je zgodilo z Avstroogrsko v prvi svetovni vojni. A ne zato, ker je bi cesar nerazumno jezen; zato, ker so slabo preračunali možnosti zmage ali poraza. 

Zdi se mi, da sta pojma medosebne agresivnosti in meddržavne agresivnosti dva zelo različna pojma; morda je pri prvem delež reaktivne agresivnosti veliko večji kot pri drugem.

Samoudomačenje? Agresivnost je lastnost, nujna za preživetje. Pomeni tudi samouveljavljanje, prodornost, sposobnost navezovanja stikov. Beseda sama izvira iz lat. ag-gredior, ki pomeni "pridem, pristopim, približam se, skušam zase pridobiti"; šele v tretjem pomenu "napasti". Približati se, pristopiti, pokazati nekaj konstruktivne agresivnosti, uveljavljanja, asertivnosti, je torej nujno za kooperacijo! 

Na individualni ravni lahko kultiviramo obe vrsti agresivnosti z vzgojo, to je, z jasnimi pravili, omejitvami (zakoni) in nadzorom in načini (tehnikami) samoobvladovanja in samonadzorovanja z namenom, da ohranimo konstruktivno agresivnost in preprečimo destruktivno. Človeška narava pa se, kolikor se, spreminja v eonih, ne od danes na jutri. Poskusi, da bi jo spremenili, se končajo v utopističnih morijah, kakršno smo doživeli tudi mi ob spreminjanju človeka v socialističnega Človeka.

V odnosih med narodi in državami perspektiva ni "samoudomačenje" na individualni ravni kot pri udomačevanju živali, ampak kultiviranje obeh vrst agresije na meddržavni ravni, to je vzdržnosti od napada v primeru ogroženosti in nenasilnega uresničevanja nacionalnih interesov s pogajanji namesto z vojno in z mednarodno zakonodajo in organizacijami, ki skrbijo za mirno reševanje sporov. Nekaj časa je kazalo, da to uspeva, pa smo spet v recidivu...

Dodatek s FB: Previdni moramo biti pri preskoku z ravni medosebne ali medskupinske agresije na raven meddržavne "agresije". To sta dve zelo različni vrsti agresije, zato sem drugo dal v narekovaje. Težava je v tem, da se obe vrsti agresije v meddržavnih odnosih mešata. Hitler je začel vojno, da bi ustvaril tisočletni Reich miru pod nemško nadvlado. Sovraštvo do Judov (medskupinska agresija) je bilo sredstvo za pridobitev oblasti in mobilizacijo množic. Putin vodi vojno z idejo obnovitve ozemlja in nadvlade Sovjetske zveze, "ukrajinski fašisti" so mu priročen izgovor, ki mobilizira spomin na nacističnega agresorja. V obeh primerih vodi v vojno velika Ideja, ne jeza in agresivnost; ali pa povzročijo vojno ekonomski interesi, ki se racionalizirajo z ideologijo, ki vzbuja sovraštvo in psihološko agresivnost. Biologija in psihologija sežeta do določene ravni, naprej si je treba pomagati s sociologijo in politologijo.

Če še malo pomislim: Medosebna ali medskupinska agresija izvira iz jeze ali sovraštva in hoče drugega prizadeti ali uničiti. Meddržavna agresija (vojna) izvira iz težnje po nadoblasti, s katero naj bi si država zagotovila preživetje ali blagostanje ali pa iz zasledovanja neke ideje ali utopije (večni mir, pravična družba, prava ureditev ipd.). Izvor prve vrste je čustven, izvor druge je težnja po moči, oblasti (volja do moči). Rimske osvajalne vojne je motiviralo v prvi vrsti zgolj širjenje imperija. Če so se napadena ljudstva pokorila osvajalcem, ni bilo morij. Če so se postavila po robu in uprla, so jih neusmiljeno množično morili (Cezar Galce in Germane).

Opomba: Že v 50. letih so socialni psihologi pisali o dveh vrstah agresivnosti, o "sovražni agresiji" in o "instrumentalni agresiji", ki v bistvu ustrezata opredelitvi reaktivne in proaktivne agresivnosti (Sears, Maccoby, Lewin, 1957; Buss, 1961, 1971; Fessbach, 1970...; po Knight, Sutton, Social Psychology, Prentice Hall, NY, 1994).

Ne revolucija ampak spodbujanje razvojnih procesov

Decembrska predpraznična histerija je povzročila, da ta mesec nisem napisal še nobene begotnice. Zdaj je pa enih praznikov konec, drugi se pa še niso začeli, tako da bo ravno pravi čas, da vštulim en zamujen zapis, ki pa bo ravno pravšnji za novo leto, saj ponuja pogled v prihodnost.

Rad bi opozoril na članek Janeza Tomažiča, ki predstavlja poslovneža Gregorja Benčino in njegovo razmišljanje o trajnostnem razvoju Slovenije (Delo, 26. 11. 22). Članek je na gospodarski strani časnika in bojim se, da bi ga veliki kulturniški ideologi slovenske prihodnosti spregledali. Mislim, da je pristop g. Benčine paradigmatično nasprotje pri nas tako razširjenega manihejskega odnosa do prihodnosti. Za našo prihodnost naj bi bil po nazoru nekaterih vplivnežev odločilen izid spopada med zlom-kapitalizmom in dobrim-socializmom. Odločilna naj bi bila opustitev kapitalizma, ki da je vir vsega zla na Zemlji: podnebne krize, iztrebljanja vrst, revščine, migracij itd. Manihejskim ideologom je kapitalistično gospodarstvo nekakšno prehodno nujno zlo, investitorji so egoistični pohlepneži, ki jih pač moramo tolerirati do nastopa zlate dobe, ki bo sledila socialistični revoluciji.

Gospodarstvenik pa gleda oprijemljivi svet, vidi realne odnose, sklepa in računa. Medtem ko pomeni nekaterim trajnostna naravnanost predvsem državno zakonsko omejevanje onesnaževanja, ki ga povzročajo kapitalistična podjetja (so ga pa tudi socialistična), ali celo le izvoz odpadkov na drug konec sveta, vidi Benčina v trajnostni naravnanosti posel, ki bo cvetel tem bolj, čim bolj jo bomo uresničevali. K trajnostni naravnanosti, pravi, nas nagovarja gospodarska racionalnost: stroški, prihodki, dobički, izgube. Izhaja iz opažanja, da so ljudje sami, potrošniki, vse bolj trajnostno naravnani. Trajnostna naravnanost postaja pomembna družbena vrednota. Samooskrba, izbira naravnih materialov namesto plastike, izbira varčnejših načinov energetske oskrbe, okoljsko primernejša izbira prometnih sredstev, samoomejevanje nesmiselne potrošnje, ponovna uporaba itd. so znamenja trajnostne usmeritve potrošnikov. Če potrošnik raje izbere stekleno posodo namesto plastične, to pomeni, da se splača proizvajati stekleno posodo. Odpirajo se nove proizvodne niše. Morda najpomembnejši trend je upoštevanje trajnostne naravnanosti med podjetji samimi. Ta postaja pogoj za povezovanje v proizvodni verigi, za nastop na trgu in za tržno uspešnost. Energetsko samostojne tovarne, prve v Sloveniji, sedanja energetska kriza ne bo prizadela. Uvaja se merjenje trajnostne naravnanosti in bonitetni sistem za trajnostno naravnanost. Pred vrati je priznavanje nevtralizacije izpustov. Slovenski gozdovi po Benčinovi oceni nevtralizirajo polovico toplogrednih izpustov pri nas. Morda bomo to prednost lahko unovčili.

Mislim, da je tako spremljanje in spodbujanje razvojnih procesov plodnejše kot fantaziranje o radikalnih prevratih, ki povzročijo žrtve in veliko trpljenja, uresničene utopije pa neslavno preminejo.