"LJUDI SPOZNAŠ V NESREČI"?

Na fejsbuku se je pojavil zapis zgodbe, v kateri babica navidezno brez razloga vrže iz hiše vnuka. Vnuk išče pomoč pri nekdanjih kompanjonih, celo pri svojem dekletu, pa mu nihče ne ponudi strehe, ne kake druge pomoči. Nazadnje ga babica sprejme nazaj, da ga lahko pouči. Iz hiše ga je vrgla zato, da bi doživel "pomembno življenjsko lekcijo". Babica je videla, "kako daješ vse ljudem, ki si tega ne zaslužijo ..." In hotela ga je poučiti: "Dal si jim vse iz ljubezni, a ko ti ni ostalo nič ... so te zapustili."

Ob takih moralističnih zgodbicah "o resničnem življenju" zastrižem z ušesi. Nekaj ne štima.

Zgodba govori o človeku, ki je drugim "dal vse iz ljubezni", ti pa mu niso ničesar vrnili, nasprotno: ko se je "ves razdal", so ga zapustili. Iz tega naj bi sledil nauk, da je smiselno dajati samo tistim ljudem, ki si to zaslužijo, ne onim, ki si ne zaslužijo. To lahko pomeni, da si zaslužijo tisti, ki so res v stiski, v potrebi, drugi pa ne. V tem je zrno resnice: smiselno je dajati tistim, ki potrebujejo, ne tistim, ki ne; ne "ljubiti" kar vse vprek, ne se razdajati.

Lahko pa pomeni, da si tvoj dar zaslužijo tisti, ki so "dobri", ne pa tisti, ki so "slabi". Kajti: v nesreči jih spoznaš, spoznaš njihov značaj, njihovo človečnost: če ti vrnejo, so "dobri", sočutni, človečni, če ne, pa ne. S svojo dobrodelnostjo preskusiš njihov značaj.

Pomislim: sem te prosil za dar, za ljubezen, pomoč, ali si me obdaroval, mi pomagal kar tako, iz svojega nagnjenja, iz svoje potrebe? Mogoče, da bi me preskusil, ali ti bom vrnil? Mogoče mi ni bilo do tvojega daru, do tvoje ljubezni, do tvoje pomoči; še manj do tvojega testiranja mojega značaja.

Res je, človeku v stiski nekateri njegovi sorodniki, prijatelji, znanci pomagajo, drugi pa ne. Mogoče mu celo nihče ne. Mogoče mu ne pomagajo prav tisti, ki jim je sam pomagal ali sploh kaj dobrega storil, četudi ga niso prosili. Mogoče mu ne pomagajo prav tisti, od katerih je pričakoval pomoč. Razočaran je. Kaj je pričakoval?

V družbi obstaja norma recipročnosti, "daj-dam". Če komu kaj posodimo, pričakujemo, da nam bo vrnil. Če komu kaj damo, ali storimo uslugo, pa včasih pričakujemo povračilo, včasih pa ne. Beraču dam, ne da bi pričakoval, da mi bo vrnil. Če komu storimo uslugo, včasih pričakujemo, da nam bo vrnil, ko bomo mi potrebovali, včasih pa ne. 

Razlogi za to, da ljudje vrnejo pomoč ali pa ne, so različni. Pogoj, da se drugi odzovejo, je, da opazijo našo stisko in potrebo po pomoči. Nekateri nas bolje poznajo in spremljajo, in sami opazijo, da smo zašli v težave; drugim je treba povedati in jih prositi za pomoč. Prositi za pomoč ni lahko, saj nas to spravlja v položaj šibkejšega. Pričakovanje, da bojo drugi kar pritekli, ko smo v stiski, je otročje. Tudi če drugi opazijo, da smo v stiski, morda sami niso v stanju, da bi lahko pomagali: telesno, čustveno, časovno, gmotno, iz različnih praktičnih razlogov, četudi bi radi pomagali. Mogoče drugi ne vidijo odnosa enako kot prizadeti: kar je bilo človeku, ki je v stiski, videti kot prijateljstvo, je za drugega bolj neobvezujoča kolegialnost. Prejemnik pomoči se morda čuti v podrejenem položaju, ponižanega, in nam - poleg tega, da se zaveda, da smo mu pomagali - to nekako zameri, hoče pozabiti ponižanje in se čustveno oddalji od nas; ko bi mi potrebovali pomoč, nismo več v njegovem čustvenem dosegu.

Včasih pričakujemo preveč od drugih. Posebej, če smo sami zelo ustrežljivi, lahko zmotno predvidevamo, da bodo drugi ravnali enako, ko bomo mi v stiski. A ljudje imajo različne značaje, zmožnosti in življenjske okoliščine. Če damo drugim brezpogojno, ne smemo samoumevno pričakovati, da nam bodo z enako mero vračali, sicer bomo hitro razočarani. 

Pri tem se je dobro vprašati, od kod naša dobrotljivost, razdajanje in pripravljenost pomagati drugim. Poleg tega, da nam je verjetno res mar za druge, s svojo dobrotljivostjo (1) druge morda proti njihovi volji zadolžimo za vračilo ("Pomagal sem ti, pričakujem, da mi boš vrnil") (2) potrjujemo svojo samopodobo (»Dober sem, sočuten, potrebujejo me, upoštevajo me, ker pomagam« ipd.); (3) kupujemo odobravanje (»Če bom dober do drugih, me bodo imeli radi, me ne bodo zapustili ali kritizirali«); (4) Imamo potrebo po nadzoru ali superiornosti. Pomoč drugim lahko nezavedno postane način, kako biti v "močnejšem" položaju (»sem tisti, ki daje, ti si tisti, ki potrebuje«). Poleg tega včasih sploh ne preverimo, ali je naša pomoč zaželena. Vsiljujemo »dobrosrčnost«, ki je za prejemnika neprijetna, celo ponižujoča ali dušeča.

Razlikujemo pomoč, ki prejemniku pušča avtonomijo, in paternalistično pomoč, pri kateri dajalec pomoči »ve bolje« od prejemnika, kaj je dobro zanj, in mu s tem jemlje avtonomijo. Ko pomoč postane način za zadovoljevanje lastnih čustvenih potreb, in ne odziv na resnične potrebe drugega, odnosi postanejo neenakovredni in nezdravi. Dajalec se lahko hitro razočara ali užali, če pomoč ni sprejeta ali cenjena — kar vodi v očitke, manipulacijo ali umik. 

Zdrava pomoč pomeni dve stvari: (1) Najprej vprašamo drugega: Ali potrebuješ pomoč? Kako ti lahko pomagam? (2) Pomagamo, ne da bi pričakovali vračilo - in ne da bi s tem hranili našo samopodobo.

Reklo v naslovu "ljudi spoznaš v nesreči" izraža razočaranje nad ljudmi, za katere smo pričakovali, da nam bojo pomagali v stiski, pa nam niso. Vprašati se moramo, kako to, da smo to pričakovali. Smo jih s svojo dobroto in ljubeznijo hoteli zadolžiti?

*

Prosil sem še chat GPT za komentar in prejel naslednji odgovor:

Tukaj so najbolj značilni znaki nezdrave (pogojne ali sebične) pomoči:

1️⃣ Pomoč brez vprašanja ali soglasja
Dajalec pomaga brez da bi vprašal, ali pomoč sploh želiš ali potrebuješ. Primer: »Samo pridem in uredim stvari zate, ker jaz vem bolje, kako je prav.«
2️⃣ Pomoč s skritim pričakovanjem povračila
Dajalec ti sicer nekaj da ali naredi, a (neizrečeno) pričakuje, da boš ti "dolžan" — bodisi hvaležnost, uslugo, lojalnost. Primer: »Vse sem naredil zate, zdaj si ti na vrsti, da meni pomagaš (ali me poslušaš, ali narediš, kar jaz hočem).«
3️⃣ Očitki in prikrita zamera
Če ne sprejmeš pomoči ali je ne pohvališ dovolj, dajalec postane užaljen, oddaljen ali očitajoč. Primer: »Jaz sem se toliko trudil zate, ti pa niti zahvaliti se ne znaš.«
4️⃣ Pomoč, ki znižuje ali ponižuje prejemnika
Pomaga na način, ki nakazuje, da si šibek, nesposoben ali da brez njega ne zmoreš. Primer: »Pusti, pusti, ti tega ne znaš – jaz bom naredil zate.«
5️⃣ Nadziranje in vmešavanje
Pomoč postane izgovor za nadzor nad tvojimi odločitvami ali življenjem. Primer: »Ker sem ti pomagal (dal denar, uredil stvar), imam zdaj pravico odločati, kako boš to uporabljal.«
6️⃣ Pomoč za lastno potrjevanje
Dajalec pomaga zato, da bi se sam počutil vrednega, pomembnega ali posebnega — in ne zato, ker te res sliši ali razume. Primer: »Brez mene si izgubljen. Jaz sem tisti, ki vedno pomaga.« (povezano z vlogo »rešitelja«)
7️⃣ Nezmožnost sprejeti zavrnitev pomoči
Če rečeš »ne, hvala«, dajalec ne more to mirno sprejeti, ampak vztraja, sili ali se užali. Primer: »A res ne boš sprejel moje pomoči? Očitno ti ni mar zame.«
8️⃣ Pomoč, ki ustvarja odvisnost
Pomaga na način, da te naveže nase — da boš še naprej potreboval njegovo pomoč, ne da bi postal samostojen. Primer: »Brez mene tega ne boš zmogel — vedno me boš potreboval.«

Kako to prepoznati v sebi?
Zastavi si preprosta vprašanja:
Ali pomagam zato, ker res želim dobro drugemu?
Ali bom v redu, če pomoč zavrne?
Ali bom razočaran, če ne dobim hvaležnosti ali povračila?
Ali pomagam na način, ki spoštuje avtonomijo in dostojanstvo drugega?

VALETA

 Oni dan sva bila povabljena na slovesnost ob koncu osnovnega šolanja najine vnukinje - na valeto. To je zdaj gala-dogodek. Glamur. Tudi v naših časih je bil to slovesen dogodek, a zdi se mi, da precej skromnejši. Spomnim se, da so mi za malo maturo dali narediti novo obleko, temno modro s suknjičem s predolgimi rokavi, da bo še za nekaj časa. In spomnim se, da smo potem stopali v nekakšnem sprevodu v parih okrog šole. Govori in recitacije so se gotovo odvili v šolski dvorani v prvem nadstropju gimnazije. In zelo verjetno je na klavir igral Aci Bertoncelj iz višje gimnazije. S temi meglenimi spomini na svojo "malo valeto" sem se malo pred sedmo zvečer odpravil od doma, z občutkom, da imam nekakšen privilegij. V naših časih so bili starši lepo doma. Šolo so pustili pri miru. Otroke so dali v šolo, da bi jih v šoli zrihtali. Sem in tja je šel kdo na roditeljski sestanek ali na govorilne ure, da je potem še on doma napel mulcu, kar je treba. To je bilo pa tudi vse.

V preddverju sive, sodobno ceneno škatlasto grajene osnovne šole, ki pa ima pred vhodom vendarle nekakšen stebriščni hodnik, so se zbrali starši - generacijo mlajši od naju, sivčkov - opravljeni nekoliko bolj urejeno od vsakdanje razpuščene komodnosti. Tudi sam sem si, ob začudenih pogledih svoje boljše polovice, ki me je potem posnemala, nadel obleko za svečane prilike. Pred šolo čakajoče so nas gospe, ki so v šoli verjetno zadolžene za kuhinjo, postregle s koktajl-aperitivom dobrodošlice. Potem so se dokaj ozka vhodna vrata odprla in počasi smo se, pazljivo, da se ne bi nekulturno drenjali in stiskali, presukali skozi, v nič širši hodnik mimo odprtih vrat nekih prostorov, morda garderob ob telovadnici. V moje moško oko je za trenutek udarila slika klobčiča drenjajočih se golih ženskih ramen v večernih toaletah živih barv in hitro izginila, saj smo se pomaknili naprej v prostrano šolsko telovadnico. Vrste raznobarvnih plastičnih stolčkov pod zamreženimi velikanskimi okenskimi površinami; skozi okna navpične linije stolpnic, rebrasti "ripstoli" ob stenah, košarkaški koši na kovinskih konstrukcijah; spredaj, desno od odra z mikrofoni ogromen zaslon. Kako drugače od naše nekdanje nekoliko ponarejeno baročno opravljene gimnazijske dvorane! Posedemo se. Levo od odra zasedejo k nam obrnjene vrste belih plastičnih stolov slavljenci: dva zaključna razreda, 9. a in 9. b. Damice v rdečih, modrih, rumenih, belih toaletah, na petkah; fantje v belih srajcah in temnih hlačah. Bele superge. OK. Bolj v ozadju naša slavljenka. Če bi se takrat, petnajstleten, znašel v taki dvorani, bi mi bilo tesnobno.

Potem nov šok: nenaden megavatni udar iz zvočnikov. Tako sta svoje orodje dobila fant in punca na odru, voditelja proslave (voditelja se danes reče), dva od najboljših. A preden se začnejo govorance, plesni nastop vseh slavljencev. V parih razporejeni v krogu zaplešejo pred nami skoraj vse od angleškega valčka, dunajskega valčka, fokstrota do čačačaja in na koncu salse. Ob mega-zvočniški spremljavi. Ker sem malo gluh, mi to prav pride, a stanja mi ne bo izboljšalo.

Naša punca je prekrasna v novi dolgi rdeči obleki. V paru je z nekim okroglim, krepkim, na kratko ostriženim bumbarjem. Brez zatikanja ali napake izvede vse korake v ritmu. Prekaša deda. Ded občuduje njeno gracioznost. Ne vem, ali ona uživa. Ni videti. Drži se resno, brez najmanjšega nasmeha. Bleda, z očali. Šole ni imela rada. Blago sem se izrazil. Disleksija.  

Potem smo na velikem zaslonu, recimo 4x3, videli fotke in videe: pregled dogodkov vseh devetih let za vsak razred posebej; video o zaključnem izletu; avtorske super kratke videe iz šolskega življenja. Posnetek sošolke, ki je igrala na harfo. Mladina vse to obvlada: scenarij, režija, kamera.  

In potem govori. Voditelja napovesta razredničarko 9. a in razrednika 9. b, "našega" razreda. "Naš" razrednik se je govoru izognil. Razredničarka devetega a-razreda govori naravno, prijazno, toplo. Sicer so pa govori kot govori. Vse lepo, doživeto, ljubeče, malo pocukrano in v prihodnost usmerjeno. Potem nastopi ravnateljica z listinami in seznami. Kliče učence po imenih in za vsakega pove, kakšna priznanja je dobil. Nekdo ima več kot deset priznanj: za prvo ali drugo mesto na tekmovanju iz matematike ljubljanskih šol, za prvo mesto na regijskem tekmovanju, drugo na iks tekmovanju, na koncu pa še za opravljeno prvo pomoč. Ni jih malo z več priznanji. Skoraj vsak pa je dobil priznanje za solidarnost (ne vem, kaj to pomeni) in prvo pomoč. A-razred je boljši od "našega" b-razreda. Med učenci "našega" razreda ni toliko pohval in priznanj. Vsi pa so dobili priznanje za prvo pomoč. Tudi naša punca. Dvignila se je s sedeža, v rdeči toaleti, prišla na oder, prevzela listino in se rokovala s podeljevalci.

Nam po koncu nižje gimnazije niso delili nobenih priznanj. Tudi tekmovanj v znanju nismo imeli. Hvalabogu. Razdelili so nam spričevala z ocenami. Kljub temu smo vedeli, kdo je v razredu boljši in kdo slabši. Žeki je bil boljši, ker je edini v razredu vedel, kako se imenuje trivalentni kisik. In Jože je bil boljši, ker je matematično nalogo, za katero sem jaz porabil štiri strani A4 formata, rešil na četrt strani. On je že kar vedel rezultat, še preden je do konca prebral nalogo, in nihče, vključno s profesorjem, ni sumil, da bi bil tisto prepisal. Od koga le? Imel je pač drugačno glavo. Tisti, ki je sedel pred mano, je bil slabši. Samo z barvicami se je rad igral. Svoj delovni vek je odslužil kot arhitekt.

Tudi naša punca jo ima, drugačno glavo. Sošolci so - bolj sočutno kot pedagoginje - vsakega sošolca okronali s papirnato krono za tisto, v čemer je najboljši. Eden je najboljši v rolkanju, drugi v repanju. Naši punci so sošolci podelili krono za ustvarjalnost, ker rada in zanimivo riše. 

Poškilil sem na njen izid nacionalnega preverjanja znanja. Matematike je rešila nekaj malega. Druga dva predmeta okoli polovice možnih odstotkov. Spomnil sem se sošolca, ki je na veliki maturi ponavljal matematiko in potem postal inženir elektrotehnike in vodilni v računalniškem podjetju. Pa tudi ded - no, ja - o profesorju statistike vse dobro. 

Pri taborniški koči Breza na Jančah

 Pred časom sva s kolegom, tudi nekdanjim tabornikom, prejela vabilo nekdanjega taborniškega sodruga, naj si prideva ogledat prenovljeno kočo taborniškega rodu Črni mrav na Kosilni ravni na Jančah. (Ta rod ima ime po gozdovniku Miroslavu Zoru-Črnem mravu, ki je deloval pred 2. svet. vojno, ko je v slovenščino prodrla tudi kaka druga slovanska beseda - "mrav" namesto "mravlja"; slednja ima v slovenščini ustreznico za moški spol "mravljinec", ki bi bilo nekoliko nerodno ime.*) Pripravljen naju je bil, starca, sam peljati gor. Vabilu sva se rada odzvala, saj sva pričakovala lepo doživetje.

Poseči moram precej nazaj, da bi razumeli, kaj nama je ta izlet pomenil. V drugi polovici sedemdesetih let smo v sodelovanju nekdanjega Inštituta za sociologijo in filozofijo, Pedopsihiatričnega dispanzerja Pediatrične klinike in kasneje Svetovalnega centra in tedanje Višje šole za socialne delavce izvajali več projektov socialnoterapevtskega prostovoljnega dela z mladino. Projekte smo pojmovali kot akcijske raziskave, to je raziskave, v katerih se je praktično delo z mladimi prepletalo z raziskovanjem. Namen teh projektov je bil pomagati mladim z motnjami vedenja in osebnosti in socialno prikrajšanim pri vključevanju v družbo. Začelo se je s socialnoterapevsko kolonijo na Rakitni (1975), kjer so prostovoljni vzgojitelji, večinoma študentje družboslovnih in humanističnih fakultet ljubljanske Univerze, pod vodstvom strokovnjakov s pobudnico, pedopsihitrinjo dr. Anico Kos na čelu, ob sodelovanju psihologa dr. Bernarda Stritiha, vodili skupine otrok in mladostnikov, ki so bili na zdravljenju v zdravilišču na Rakitni. V naslednjih letih je bilo še več socialnoterapevtskih kolonij, ena na Rakitni, nekaj na Pohorju. 

Drugi projekt pa je bilo delo s taborniki v okviru raziskave o Štepanjskem naselju. V tem novem naselju na obrobju Ljubljane je bilo tedaj veliko priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik. Otroci teh družin so prihajali iz drugega kulturnega in tudi socialnega okolja, imeli so tudi jezikovne težave, zato je bila njihova integracija pomembna naloga. Delo osnovne šole v naselju naj bi dopolnili z vključevanjem teh in drugih otrok v taborniško organizacijo. Kakšne so težave integracije priseljencev in kam lahko skrenejo mladi, če so prepuščeni samim sebi, je lepo nakazal pisatelj Goran Vojnovič v svoji pripovedi o "čefurjih". Z namenom pritegniti to mladino in jo povezati z drugimi otroki, smo leta 1978 ustanovili taborniško enoto na OŠ Karla Destovnika Kajuha. Četa oz. družina Hudournikov je spadala pod okrilje odreda oz. rodu Črnega mrava. S taborniki so poleg dotedanjih vodnikov tega rodu delali tudi študentje, predvsem VŠSD, a tudi drugi, v okviru študijske prakse. Z njimi so delali med šolskim letom na rednih sestankih vodov in izletih, predvsem pa so bila pomembna taborjenja, ki smo jih v tem okviru priredili v letih 1979 in 1980 v Gozdu Martuljku in se jih je udeležilo tudi do 60 otrok.

Kolega Bernard Stritih in pisec tega bloga sva bila takrat izvoljena na vodilni funkciji v odredu; nisva bila samo mentorja-svetovalca ampak tudi operativni vodji. V obstoječi taborniški odred so tedaj prišli študentje, ki prej niso bili vključeni v Zvezo tabornikov Slovenije, in niso poznali taborniških načel, organizacije in programa. Vodili pa naj bi vode tabornikov. Razumljivo je bilo, da je pri "starih tabornikih" to vzbudilo odpor do "neukih novincev" in tudi do novoizvoljenih vodij, ki sta to zagovarjala in njunih sodelavcev. Ne le to; vodja in drugi strokovni sodelavci, psihologi, pedagogi, socialne delavke, smo zagovarjali slog dela in življenja, ki ni bil naklonjen bolj strogemu, skoraj "vojaškemu" slogu poveljevanja, kot je bil v veljavi pred tem. Prizadevali smo si uveljaviti slog, ki bi omogočal vključitev "neprilagojenih" in "težavnih" otrok, obstrancev, ki so jih druga okolja zavračala. Ta slog so nekateri dojemali kot bolj "mehkega", dopustljivega, z veliko pogovorov, prijetnih dejavnosti, iger, ustvarjalnih dejavnosti, z manj ubogljivega pokoravanja poveljem vodnikov in drugih starejših. (Podrobneje v pojasnjevanje tega drugačnega sloga tu ne moremo poseči.) Stari taborniki so se čutili zmanipulirane. Namesto, da bi se družbeno ugledna mentorja, profesorja, držala svoje vloge odraslih očetovskih figur, ki navznoter zagotavljata varnost mlajšim, navzven pa predstavljata organizacijo, sta začela voditi svojo "politiko" in uvajati neke nove navade. Razvila se je zelo živahna dinamika, pravzaprav kar resen spopad "starih" in "novih" tabornikov, "pravih tabornikov" in "socialcev", ki se je razrešil tako, da so v naslednjih letih taborniki organizirali svoj tabor po starih načelih organizacije, "socialci" pa socialnoterapevtski tabor, vsak na drugi lokaciji. Poskus, da bi "težavne" otroke vključili med druge, pravzaprav ni bil uspešen. Od vseh, ki bi radi vključili "težavne" otroke, bi to zahtevalo dodaten trud zaradi odpora bolje prilagojenih otrok samih in starejših vodij, napor, ki si ga nismo bili pripravljeni naložiti. Vse to je obširno opisano v raziskovalnih poročilih.

Najin prijazni taborniški sodrug je bil na teh taborih eden od mladih vodnikov, članov Črnega mrava, ki je prav tako kot mnogi obstranski otroci tudi sam izviral iz skromnih socialnih razmer, a je v taborništvu našel privlačnost, zanimanje, dejavnost, ki mu je ustrezala, in nazadnje "samega sebe". Razvil se je v odgovornega mladeniča, ki so mu v rodu zaupali različne funkcije in kasneje v moža, ki zdaj - poleg tega, da skrbi za družino - skrbi tudi za taborniško kočo Brezo.

Sedanjo kočo so pred desetimi leti postavili taborniki sami. Najprej so morali podreti staro, manjšo kočo in na istem mestu postaviti novo, nekoliko večjo. Leseno ogrodje so obdali z deskami vmes pa plast izolacije, to je, glino iz bližine, pomešano s slamo. Na strehi je vetrnica, ki proizvede nekaj malega elektrike za eno žarnico za prvo silo. Spodaj je en prostor, razdeljen na kuhinjo z ognjiščem na drva in dnevno sobo z dvema mizama, za okoli petnajst tabornikov. Zgoraj pod poševnino je prostor za spanje. Po tleh so v dveh vrstah položene blazine, nad njimi pa domiselne police, kamor lahko taborniki pred spanjem  odložijo uro, telefon in druge potrebščine iz žepov. Ko se v peči zakuri, je v koči vroče. Pod delom napušča zunaj je prostorček za majhno delavnico. Za nujne potrebe pa je latrina zunaj, kakih 20 m od koče. Po vodo hodijo k nekaj sto metrov oddaljenemu izviru.

Pred kočo je prostor za taborni ogenj, obdan s klopmi, kamor se ob večerih posedejo taborniki in zapojejo Ob ognju našem... Ob koči sta dve gredi, obmejeni z opekami in deskami. Na njih naj bi gojili začimbe in dišavnice. Naš oskrbnik sam goji in nabira rože za čudovito dišeč čaj, ki nama ga je podaril v lično izdelanih in opremljenih vrečkah.

V zahvalo za vabilo in vodenje in na skrbnikovo željo bosta v koči kmalu viseli dve sliki, več pa ne obljubim.

* Pred drugo svetovno vojno sta pri nas, kot tudi drugod po svetu, delovali dve taborniški organizaciji: gozdovniki s "praočetom", ameriškim pisateljem in slikarjem Ernestom Thompsonom Setonom, in skavti, ki jih je posredno po zgledu Thompson-Setona ustanovil angleški general Robert Baden Powel, uspešen poveljnik v burski vojni. Prvi so zagovarjali bolj sproščeno bivanje v naravi po vzoru Indijancev, pri drugih pa je bil večji poudarek na vojaških redu in disciplini. Po vojni so se pripadniki obeh nekdanjih organizacij združili v enotni Zvezi tabornikov Slovenije (ZTS), ki je prevzela nekaj gozdovniških in nekaj skavtskih vrednot, predvsem pa naj bi se člani zgledovali po partizanih, ki so nam priborili svobodo izpod okupatorjev. Po osamosvojitvi Slovenije delujeta spet dve organizaciji: sekularna Zveza tabornikov in krščanska Združenje slovenskih katoliških skavtov in skavtinj. 

Spet o permisivni vzgoji

Odzivam se na pogovor v zvezi z nedavnimi zločini v družinah (TVSLO1, Odmevi, 13. 1. 2023). Očitno je v družbi določen delež otrok, ki so vzgojno ne le zanemarjeni, da niti pozdravljati ne znajo, ampak zavoženi, da zaidejo v prestopništvo, in med njimi določen delež, ki so "terapevtsko neodzivni", brezčutni. Za to stanje kriviti "akademike, ideologe permisivne vzgoje", se mi zdi pretirano. Morda je pretirano tudi kriviti samo starše. V zvezi z zadnjimi primeri so tisti, ki so poznali družine, kjer so se zgodili zločini, opisali storilce kot nevpadljive. Mislim, da je ena od sogovornic celo rekla, da jo je fant, ki je storil zločin, vedno pozdravil in prijazno ogovoril. Je bil torej nevzgojen? Prav tako se mi zdi za lase privlečeno kriviti pisanje in poučevanje o »permisivni« vzgoji. Prav starši prestopnikov naj bi brali o vzgojnih teorijah? Najbrž je med nami preveč brezbrižnih ali prezaposlenih staršev, ki so se jim otroci zgodili; ki jih ne briga vzgoja, ne permisivna ne kaka druga, in prepuščajo otroke samim sebi, ali pa se nad njimi izživljajo. Najlažje ga je odgnati od sebe in mu pustiti, da počne, kar hoče. Vendar to - zgodovinsko gledano - ni "permisivna vzgoja". To je razpuščena, brezbrižna in samovoljna ne-vzgoja. To nima nič opraviti s tem, kar se poučuje na pedagoških šolah.

V pedagoški teoriji je že dolgo uveljavljeno razlikovanje med tremi vrstami vzgojnih pristopov: avtoritarno vzgojo, dopustljivo ali avtoritativno vzgojo (ki jo nekateri imenujejo "demokratična") in razpuščenostjo. 

Pri avtoritarni vzgoji mora otrok ubogati starše in druge odrasle (učitelje) na besedo, ne da bi lahko izrazil svoje počutje ali pomisleke, ne pred ukazom ne po ubogljivo izvršenem dejanju. Očeta/predstojnika je treba brezpogojno ubogati. Otrok "nima besede". ("Pri mizi se ne govori", "Ne ugovarjaj", "Molči" - so priljubljeni starševski ukazi). V nemščini pomeni mündig (iz die Mund - usta), polnoleten; to je tisti, ki ima besedo, ki lahko govori v družbi. Otrok je unmündig-brez besede, brez glasu. Tako vzgojo k brezpogojni pokorščini so krivili za to, da je večina Nemcev podpirala avtoritarni nacistični režim (»avtoritarna osebnost«, Adorno). "Seinen Vater zu ehren, weil er ein kluger Kopf ist, ist Impietaet." Spoštovati svojega očeta, ker je pametna glava, je nespoštljivo. Očeta moraš spoštovati, ker je oče, ne glede na to, kakšen je in kaj počne.

Kot odpor do te vrste vzgoje so se po 2. svetovni vojni pojavila prizadevanja za "demokratično " ali  "permisivno" vzgojo. Ta pa prvotno ne pomeni, da se otroku pusti, da "dela, karkoli si želi", ne da bi ga starši ustavili, mu preprečili nezaželena dejanja, mu postavili meje in ga vodili v spoštovanju etičnih norm. "Permittere", lat., namreč pomeni "dopustiti" ("popustiti, popuščati" pa latinsko pomeni "remittere"). Pri tem permisivnem vzgojnem slogu naj bi upoštevali otrokove potrebe; dopustili, da otrok izrazi svoja čustva in misli, naj bo, preden uboga ali potem. Gre torej za vzgojo, ki dopušča otroku, da ima svoj "glas", ne da počne, kar hoče. Ravno nasprotno: vzgojitelj ga vodi in mu postavlja meje, mu pa prisluhne in po presoji upošteva njegove zadržke in predloge.

Ker mnogi ne razlikujejo med dopustljivostjo in popustljivostjo - kaže, da tudi strokovnjaki ne - se je pri nas uveljavilo napačno poimenovanje razpuščene vzgoje kot "permisivne" vzgoje. Tisti, ki smo še razlikovali med dopustljivostjo in popustljivostjo očitno nismo bili dovolj glasni in medijsko izpostavljeni, da bi prodrli (poleg mene tudi prof. dr. Ana Kranjc, dr. Anica Mikuš Kos). Napačno pojmovanje se je uveljavilo. tako da danes pri nas velja (?), da "permisivno" pomeni razpuščeno. To ponavljajo na televiziji vsevdilj in proti temu ni ga leka (dr. Leonida Zalokar, dr. Sebastjan Kristović) .

Zato te vrste zaželeno, dopustljivo vzgojo raje imenujemo "avtoritativna vzgoja" (ne avtoritarna, ne avtokratska, ne starševsko samovoljna). "Avtoritativno" pride od lat. "auctoritas", ki pomeni zgled, starševski zgled. Pri tej vzgoji, ki jo, kolikor vem, zagovarjajo tudi "akademiki", imajo vodilno vlogo zavzeti in odgovorni starši, ki otroka usmerjajo, mu postavljajo meje in ga poučujejo o normah in vrednotah. Avtoritativno vzgojo lahko imenujemo tudi "demokratična" vzgoja; povsem pravilno pa bi bilo tudi "permisivna vzgoja" (v raziskavah vzgojnih vzorcev v Štepanjskem naselju v Ljubljani v 80-tih letih na VŠSD smo še uporabljali ta naziv v pomenu zaželene, demokratične ali avtoritativne vzgoje).

Tretji vzgojni slog je razpuščena (ne-)vzgoja, ali "laissez-faire" vzgoja, ki jo pri nas napačno imenujejo "permisivna", ko bi jo, če že, morali imenovati "remisivna" (tega izraza ni še nihče uporabil). Pri tem slogu se starši ne brigajo za otroka, mu ne postavljajo meja, ga ne vodijo, tako da počne, kar hoče. 

Starši so danes izpostavljeni številnim pritiskom in skušnjavam, ki izvirajo iz potrošniške, tekmovalne družbe in narcistične kulture. Znajti se v tem vzdušju, da ne bi škodili otrokom, je prava umetnost. Sošolci se norčujejo, učitelji se ne znajdejo in nimajo opore; advokati grozijo v imenu kaj vem kakšnih pravic; ravnatelji tožijo, da nič ne morejo. 

Pomislimo tudi na to, da imamo na drugi strani mlade populacije nagrajene mlade znanstvenike, športnike, kuharje in druge mlade, ki znajo najti ravnotežje med svobodo in disciplino. Mogoče so tudi tega »krivi« – akademiki s svojimi »ideologijami«.

VZGOJNI SLOGI

 

	AVTORITAREN (SAMOVOLJEN)	AVTORITATIVEN (DEMOKRATIČEN)	RAZPUŠČEN  (POPUSTLJIV,  "PERMISIVEN"?)
VZGOJITELJ	Togo vsiljuje pravila Kaznuje neustrezno vedenje  Izraža jezo, nezadovoljstvo  Ne pojasni pravil  Po njegovem je otrok asocialen  Ne upošteva otrokovih želja, mnenj; o njih se ne pogaja  Ne zanima ga, kaj otrok čuti, ni empatičen  Vztrajno vsiljuje pravila, tudi če naleti na odpor  Grob, kaznovalen  Ni topel, ne sodeluje, ni vključen  Ni skupnih dejavnosti Ne postavlja izobraževalnih zahtev (če nižji sloj)	Jasno sporoča pravila Odločno skrbi za spoštovanje pravil Reagira na neubogljivost Ne popušča otrokovemu pritisku Izrazi nezadovoljstvo, če se otrok neprimerno vede Izraža zadovoljstvo, če se otrok vede konstruktivno, ga podpira Upošteva otrokove želje in preudari otrokovo mnenje Ponudi alternative Topel, sodeluje, odziven Pričakuje zrelo, neodvisno vedenje, primerno starosti Skupne kulturne, športne dejavnosti Postavi izobrazbene cilje in skrbi za njihovo doseganje	Ne sporoča jasno pravil Ne poskrbi, da bi otrok spoštoval pravila Popušča otrokovemu pritisku, joku, sitnarjenju Nedosleden v zahtevah Premalo zahteven, premalo pričakovanj glede zrelega in neodvisnega vedenja Ignorira ali sprejme neustrezno vedenje Skriva nepotrpežljivost, jezo, nezadovoljstvo Ni zelo topel Poveličuje pomen svobodnega izražanja impulzov in želja
OTROK	Konflikten, vzburljiv, napet, tesnoben otrok Boječ Nerazpoložen, nesrečen Hitro postane slabe volje Pasivno sovražen, čuti se krivega Občutljiv na obremenitve Izmenjavata se agresivnost in umik Brez ciljev, ravnodušen	Energičen, prijazen Se zanese nase Se obvlada Poln energije Ljubek, prijazen Prijateljski odnosi z  vrstniki Dobro prenaša obremenitve Zanimanje in radovednost v novih situacijah Sodeluje z odraslimi Z njim se da pogoditi Smotrn, ciljno usmerjen Ambiciozen, storilnostno usmerjen	Impulziven in agresiven ali negotov Se upira, ne uboga Se ne zanese nase Ni storilnostno usmerjen Se ne obvlada Agresiven Se hitro ujezi, hitro potolaži Impulziven Nima ciljev, brezciljne dejavnosti Dominira, deluje razvajeno

 Dopolnjeno 17. 11. 2023

O VZGOJNIH NASVETIH

Neka mama in vzgojiteljica poroča o vzgojem predavanju, ki se ga je udeležila. Ni zadovoljna, ima pripombe. Predavatelj je navedel naslednji primer:

"Petletnik reče mamici: 'Nimam te rad.' Kako bi morala mama reagirati? Reči bi morala: "Poslušaj mali: da te nisem več slišala kaj takega reči!"

Tako predavatelj. Tak mamin odgovor bi bil zgrešen. Ta nasvet je vzgojno in mentalno higiensko škodljiv. Je tako rekoč osnovna vzgojna napaka. Zakaj? Zato, ker pomeni zatiranje izražanja otrokovih čustev, ki so nam neprijetna ali družbeno nezaželena. Zatiranje izražanja čustev (npr. jeze) vodi v izražanje čustev na drugem kraju, ob drugem času, proti drugim ljudem, ali pa do potlačevanja čustev. Otrok bo svojo jezo izrazil npr. do sorojenca, ki morda sploh ni udeležen v situaciji. Prepiri med sorojenci ali vrstniki so dostikrat posreden način izražanja jeze do staršev; so kazalec preusmerjene jeze, ne obvladane jeze.

Zatiranje izražanja čustev vodi lahko do potlačevanja čustev. Potlačena čustva se vseeno izrazijo, le da kot bolezenski simptomi - psihosomatski ali nevrotični. V tem primeru je otrok svoje čustvo izrazil dokaj zadržano. Rekel je "nimam te rad"; ni vrgel telefončka ali krožnika ob tla, ni brcnil v omaro, ni udaril mame. Mama ima zlatega sinka. Razlikujemo med besednim izražanjem čustev in vedenjskim čustvenim odreagiranjem. Otroka, ki čustveno odreagira, učimo besednega izražanja, kar je naprednejši način obvladovanja čustev. Če bi otrok vrgel telefonček po tleh, bi mu mama rekla: Kaj je zdaj to? A si jezen? Na koga si jezen? A name? Če si jezen name, reci: Mama, jezen sem nate. Ne meči reči po tleh.

Kako naj se torej mama odzove na njegovo nelaskavo izjavo v gornjem primeru?

"O, dragi moj, verjamem ti, da me zdajle ne maraš. Zdajle sem ti prepovedala gledati video in si jezen. Tudi jaz sem jezna, ker me ne ubogaš. Vseeno bom vztrajala, da zdajle ne smeš gledati videa, ker si ga danes že preveč. Ni dobro zate. To je meja, prek katere ne pustim. Lahko boš imel telefon spet jutri." Fant, ki je že sposoben besedno izraziti nejevoljo, bo začutil, da biti jezen ni nič slabega: mama vidi/sliši (sprejema) njegovo jezo in je tudi sama jezna. Mama ga zato, ker je rekel, da je ne mara, ne ošteva, ne kaznuje. Jezna je, ker hoče on gledati video. Je pač "smotana" in bo to treba upoštevati. Ampak je v redu, ker ve, kako mi je.

Nikakor ne recite: A me nimaš rad? A veš, kako sem žalostna? Ali pa, še huje: kako si grd, mamico moraš vendar imeti rad. In nadaljevanje: saj ste se pri verouku učili četrto božjo zapoved, spoštuj očeta in mater. Greh je, če mame nimaš rad.

Dovolim si navesti še en primer, ki kaže, kako težko je biti starš. Moja kolegica Tamara Rape Žiberna, piše na fejsbuku: "Že navsezgodaj težke jutranje teme... Hana: "Mami zakaj si včasih tako zlobna kot zlobna čarovnica, včasih pa tako prijazna kot žarek sonca? Da veste... Pa lep dan vsem!"

Vidite. Mama je grdi očitek s pesniškim dostavkom vzela s ščepcem humorja in - ponosa. Kajti to, da si punca upa sporočiti mami, kakšna je po njenem, je velik vzgojni dosežek, na katerega si upravičeno ponosen! Kaže, da je v družini odprto vzdušje; da v njej ljudje lahko izražajo svoja čustva in misli in da so lahko taki, kot so, pristni.

Povzemimo: 1. Zlato pravilo je, da je treba sprejeti, priznati otrokova čustva in jih poimenovati. Tako učimo otroka prepoznavati njegova lastna čustva. 2. Mama mora postaviti meje, ker je odgovorna za otroka in mora pri tem vztrajati in biti dosledna. Otrok, ki se bo čutil sprejetega, ker so njegova čustva sprejeta, se bo naučil sprejemati materina čustva in njene zahteve. Vedel bo, da niso "brezveze". Še nekaj: ni treba na dolgo in široko razlagati, zakaj je prepoved smiselna. Prvič, zveni kot opravičevanje; drugič, ni treba malenkostim dajati večji pomen, kot ga zaslužijo.

Naša mama, kritična do predavanja, navaja primer iz svoje izkušnje. Hčerka ji je očitala, da ni dobra mamica, da so vse druge boljše in da noče živeti v tej hiši ... "Rekla sem ji, da ve, kje so vrata in naj si poišče boljšo hišo." Ko je bila punčka čez čas spet slabe volje, je pobasala medvedka in šla. Mama ji je skrivaj sledila. Hčerka se je po kilometru ali dveh obrnila nazaj proti domu. Mama jo je prehitela in ko je punčka pozvonila pri domačih vratih, ji je odprla, rekla "a si se vrnila", nakar je mala odgovorila, da jo je lulat in da si je mislila, da bo to najlaže opravila doma (in pustila odprto svojo nadaljnjo pot!). Tako je sama prav ustrezno na najmanjšo možno mero zmanjšala usodnost svoje odločitve in ohranila obraz. Mama zadeve ni več omenjala (bravo, mama!), punca pa česa takega ni več ponovila. Kaj bi rekel? Malo tvegano je že bilo, a dovolj poučno - za vse večne čase!

Se je pa ob tem, ko otroke "sekiramo", treba potruditi tudi, da jim življenje olepšamo s prijetnimi družinskimi dejavnostmi, da začutijo svoj dom.

Naj omenim še drug primer, ki ga je, po pripovedi naše udeleženke spornega predavanja, navedel predavatelj. Štirinajstletno dekle ne mara zelenjavne juhe in je noče jesti. "... mladostnica deluje na čustveni ravni, je bolj čustveno kot razumsko bitje - čemu bi se z njo pogovarjal?" tako je menda govoril. To stališče je res z drugega sveta. Nisem si mislil, da bom pri nas po vseh generacijah unverzitetno izobraženih psihologov in pegadogov od človeka, ki je baje strokovnjak z akademskim nazivom na področju vzgoje, slišal kaj takega. Ne gre samo za zavračanje pogovora; ta včasih res ni potreben. Včasih preveč razlagamo in pojasnjujemo. A mož bi se lahko vprašal, kaj je alternativa v takem primeru, ko punca vztraja, da ne bo jedla juhe. Ji jo bo prisilno zlival v grlo? Se bo metal po tleh in grozil, da bo reva končno le popustila in morda zaužila nekaj žlic brozge, da bo vzgoji zadoščeno?

Pri takih zadevah sem osebno prizadet. Mene namreč ne boste pripravili, da bi jedel piščanca! Zavrniti jed je - če malo pretiram - človekova pravica! Res so včasih kake posebne značilnosti jedi, ki človeka motijo. Pesna juha je rdeča kot kri. V oni drugi je preveč čebule. Ne prenesem popra! Ohrovt smrdi. Itd. V takih primerih se kuharica lahko prilagodi okusom. Vsako jed (razen piščanca!) se da pripraviti tako, da ne vzbuja odpora pri nikomer. Kaj pa če je odpor nepreklicen? S takimi rečmi smo opravili na kratko: "To je danes za kosilo, drugega ni." Naslednji obrok je malica (kruh in jabolko?) in večerja (ostanek juhe, haha).

Psiholog pa ob takem uporu mladostnice pomisli še na nekaj drugega. Tisti, ki se ukvarjajo z anoreksijo, pravijo, da je zavračanje hrane včasih edini način, da lahko mladostnica uveljavi svojo voljo proti staršem, proti materi na primer. To pomeni, da je v družini pretirano zategnjeno vzdušje. Mladostnik pa potrebuje prostor, da se izrazi, prostor za samostojne odločitve.

Naj ob koncu komentiram še novodobno zagreto nasprotovanje "permisivni vzgoji" in propagiranje avtoritarne, trde roke. S tem v zvezi je veliko nepoznavanja, nerazumevanja in nesporazumov. Zelo na kratko. To, kar zdaj zavračajo kot "permisivno vzgojo", je v resnici popustljiva ali ravnodušna vzgoja (laissez faire), ki je resni ljudje niso propagirali. Permisivna vzgoja je dopustljiva vzgoja; vzgoja, ki dopušča besedo otroku, dopušča, da otrok lahko izrazi svoje počutje, čustvo, predlog, mu pa ne popušča in ne izpolnjuje želja. Njeno nasprotje je tradicionalna avtoritarna vzgoja, katere eno pravil je: Otroci so pri mizi tiho! Sicer pa velja razlikovati tri vzgojne sloge: avtoritarnega (tudi samovoljnega), avtoritativnega in popustljivega (laissez faire). Kar smo včasi imenovali "permisivna vzgoja", je pravzaprav po novejšem pojmovanju avtoritativna vzgoja. Vzgojitelj je auctoritas, zgled. Vodi, organizira, razume in sprejema otroka in postavlja pravila in meje, kolikor mogoče s svojim zgledom, z upoštevanjem otrokovih potreb (!) brez veliko pridiganja, lahko pa z dogovarjanjem v zadevah, kjer je to smotrno.

Lepa beseda lepo mesto najde

Kot vsako leto je tudi letos prišel dan, ko sem moral registrirati avto. Navadno opravim vse v enem kosu: servis, potem pa še, navadno v isti hiši, tehnični pregled, registracijo in zavarovanje. Avto je letos star 11 let; vse do zdaj je glede tega vse gladko teklo. Tudi tokrat sem zjutraj odpeljal avto na servis in potem doma čakal na klic, naj ga pridem iskat. Tokrat pa se je z druge strani zaslišalo drugačno besedilo kot običajno. Zadaj imate vlečno kljuko, ki ni vpisana v homologacijski karton. Potrdila o tehničnem pregledu ne morete dobiti. - Kako to?! Saj so mi jo montirali v vaši izpostavi takoj na nov avto in vse do zdaj ni bilo nobenih težav in nihče me ni opomnil, da je kaj narobe. - Ja, gospod, ne morem pomagat, zdaj so postali bolj natančni. Saj veste, so bile afere s tehničnimi pregledi. - Okej. Kaj naj zdaj? Tiste izpostave ni več, propadla! - Ja, pojdite k tistemu, ki montira kljuke. Če ima to kje zapisano, vam bo izdal potrdilo. Potem pojdite ... - Kje pa je to? O, Marija, kako naj zdaj vse to zrihtam. Kaj, če oni nima zapisano? Brez veze, saj so mi jo pri vas gor dali ... - Čakajte, gospod, bom jaz probal. Vas pokličem. - Ja, hvala. Prav. - Čez dobro uro me pokliče: Gospod, z avtom je vse v redu, malo smo porihtali. Od tistega, ki montira kljuke, sem dobil potrdilo; bova šla skupaj k onemu na tehničnih pregledih. -  Sine me zapelje do servisa. Plačam. Vesel, da se zadeva ureja, vprašam blagajničarko, če je zdrava. Presenečena potrdi. - Ves čas delate? - Ja, se posmeje. - No, smo jo do zdaj kar dobro odnesli, kajne? - Z mehanikom stopiva do šefa pri tehničnih pregledih, ki vpiše podatke za homologacijo. Mehanik je storil zame več, kot je bil dolžan. Ko sem bil čakal nanj, sem bil poškilil na kartonček z njegovim imenom. Nagovorim ga s priimkom in se mu res zelo prijazno zahvalim. Užalil bi ga, če bi mu ponudil kaj več od iskrene besede. To čutim. Mislim, da je vesel in da je dojel, da vem, kaj je storil.

Potem pomočnik zapelje avto čez kanal in mi ga prepusti. Samo še registrirat grem in plačat zavarovanje. Vrste ni, registracija je takoj opravljena, pri sosednjem okencu je zavarovanje. Žal vidim samo prijazne oči in  temne lase, gotovo prav privlačnega obraščka pa ne. Naredite tako kot lani. Nekaj vljudnih vsakdanjih, pogovornih besed. Gotovo. Če imaš denar, ni problema. Vesel sem, da se je vse tako lepo uredilo. V kotu ob okencu opazim Knjigo pohval in pritožb. Sežem po njej in vpišem: Prijazno in ekspeditivno. Gospa je presenečena in vesela. - Mogoče vam bo kaj koristilo, rečem kot v svoje opravičilo. - O, prav gotovo! - Tako sem, starec, trosil prijaznost, ker sem bil po pretresu vesel, da se je vse uredilo in da so bili ljudje dobri z mano. Starec? Ja, s starostjo odpadajo zavore: pohvalim in naderem (in raztrgam kakšno preveč enostransko novinarsko pisanje).

Danes preberem v Psychology Today sestavek o moči prijazne besede. Običajno oklevamo, da bi komu izrekli kompliment. Podcenjujemo moč prijazne besede, moč pohvale. Nerodno nam je, ker si mislimo, le kaj si bodo ljudje mislili. Naj si mislijo, kar si hočejo, meni je toplo pri srcu!

ALI NAŠA ŠOLA RES NE VZGAJA?

Kar naprej se pojavlja stereotipna trditev, da naša - ali sploh današnja - šola samo izobražuje in ne vzgaja. Nazadnje sem to trditev prebral danes v Sobotni prilogi Dela (z dne 6. 2. 21) v intervjuju z znanim italijanskim filozofom Umbertom Galimbertijem. Vprašanje, ki mu je bilo zastavljeno (Jernej Šček), se glasi: "Šola svoje vzgojno poslanstvo opušča na račun izobraževanja, kar je kratkovidna pedagoška in dadaktična, če že ne filozofska zmota. Platon je v simpoziju pojasnil, da je izobraževanje v smislu prenašanja vednosti nemogoče brez čustvene, erotične, torej vzgojne investicije. Edina možna šola življenja je filozofska šola, vrtec in igrišče radovednosti, ki hkrati izobražuje in vzgaja, z ljubeznijo do vedenja in obratno." Galimberti nasede sugestiji in odgovori: "... Italijanska šola ... v najboljšem primeru izobražuje in še to poredkoma, nikakor pa ne vzgaja. ... Vzgajati pomeni slediti odraščanju osebe z vidika čustvene rasti, čustvenih kompetenc." Itd. 

Spraševalec ni opazil, da je sam s seboj v protislovju. Platon ravno pravi, da je izobraževanje nemogoče brez vzgojne investicije. Ni izobraževanja brez vzgoje. Torej, če naša šola ne vzgaja, tudi izobražuje ne. Kaj torej počne? Ker naša šola vsekakor izobražuje, hkrati, če sledimo Platonu, tudi vzgaja. Vprašanje je le, kakšna je ta vzgoja, ali, če hočete, kolikšen je njen delež v odnosu do racionalnih izobraževalnih vsebin. 

Naj za zgled opišem ta odnos v šoli, ki sem jo doživel sam. Čeprav je bilo to pred davnim časom, je gimnazija v načelu danes prav taka kot nekoč; morda je kljub širjenju izobraževalnih vsebin in tlačenju nepotrebnih vsebin v učne načrte, danes v njej celo precej več prostora za vzgojo kot nekoč. Tudi pritoževanje nad tem, da ni prostora za vzgojo, ni nič novega. V drugem letniku osemletne gimnazije, to bi bil danes sedmi razred osnovne šole, so morali razredniki imeti vsak teden eno uro "moralne vzgoje". Kaj naj bi to bilo, mislim, da ni bilo jasno nikomur. Naš razrednik, strogi in asketski profesor nemščine, se je prve ure "moralne vzgoje" lotil takole: "Morala - to ni ženski spol preteklega deležnika glagola "morati", saj je ne naglašamo na prvem zlogu ampak na drugem. Vendar ta beseda kljub temu ni brez vsake zveze z glagolom "morati". Itd. Potem naj bi, tako si mislim danes, kajti, kaj je bilo res, sem pozabil, sledilo navajanje svetlih zgledov moralnega vedenja v zgodovini, predvsem v narodnoosvobodilnem boju. Lahko si mislim, da so se učitelji "moralne vzgoje" razlikovali med seboj predvsem po tem, ali so segli po primere bolj daleč v preteklost, recimo v antiko, kar bi pričakovali na klasični gimnaziji, ali pa bolj v še sveže spomine na NOB. V resnici se je pri nas ta ura s časom izrodila v "razrednikovo uro", tj. v obravnavanje disciplinskih prekrškov ali učnih težav. To se je zgodilo s poskusom vnesti vzgojo kot poseben predmet v predmetnik. V zaključnem letniku gimnazije smo se moralne vzgoje dotaknili pri filozofiji, ko smo govorili o etiki. To je bilo še najbližje razumnemu vnašanju vzgojne tematike v učni proces, na teoretični ravni.

Dejansko, v praksi, smo se vgajali ob zgledih in zahtevah profesorjev, če pustim ob strani vzgojo, ki se dogaja med vrstniki ves čas.

Pri profesorju latinščine je bilo od prvega dne jasno: če se ne boš naučil lekcije, novih besed, sklanjatve ali spregatve, boš dobil cvek. S trudom in dudlanjem si boš pridobil dobro oceno. To je bila vzgoja k delavnosti in odgovornosti. Ko je profesor spraševal in ocenjeval, smo ga tudi mi, sami pri sebi ocenjevali. Je ocena pravična ali ne? V splošnem bi rekel, da je ocenjeval pravično; do tega ali onega pa je bil preblag ali prestrog. To je vzgoja k pravičnosti in nepristranskosti.

Pri slovenščini se je ob branju in obravnavanju literarnih besedil dogajala "vzgoja srca". Ni mogoče, da se ob branju literature ne bi identificiral; ni mogoče, da se ne bi ob pogovoru o značajih literarnih junakov in njihovih usodah razvijala empatija in etično presojanje. Podobno velja za zgodovino. Profesor bi moral biti res zelo suhoparen pozitivist, da v razlaganje zgodovinskih dogodkov in osebnosti ne bi vnašal etičnih sodb in opredelitev. Res je bilo to v tistih časih za učitelje tvegano, saj bi se jim pri tem hitro zgodil kak lapsus, ki ne bi bil všeč oblastem. 

Že omenjeni profesor nemščine je bil v mladosti vojak v rajnkem avstro-ogrskem cesarstvu. Naučil nas je spoštovanja avtoritete, strumne discipline in samoobvladovanja: strumno vstati ob njegovem vstopu v razred; stati v ravnih vrstah s pogledom v tilnik predstoječega; molčati, če nisi vprašan; dvigniti roko, če hočeš besedo; vstati, če si vprašan; jasno odgovoriti na vprašanje ali izjaviti, da se nisi učil; na namig odpreti ali zapreti okno ipd. Smejete se, češ: to ni vzgoja. Kaj pa je? Ta trening mi je koristil, ko sem kot mlad psiholog izvajal skupinske ankete. Ponovil sem navodilo profesorja nemščine, enako jasno, brezprizivno in zahteval red. Nekaj obsesivne discipline mi je ves čas koristilo pri študiju in delu. 

Nekoč je med razlago ali spraševanjem fant v zadnji klopi na svoj način zabaval bližnje sošolce in se nekaj pačil, da so se režali. Profesor ga je poklical po imenu, se pravi priimku, ga pozval, naj vstane in mu rekel: Ponovi to, kar si predvajal nekaterim, da bodo videli vsi. Fant, bil je naravni vodja, je odločno odvrnil: Nisem cirkuški pajac, da bi to ponavljal. Strogi profesor je osupnil. Z njim mi vsi. To je bil upor proti avtoriteti. Po nekaj trenutkih mučnega molka, ko smo vsi z zadržanim dihom čakali, kaj bo, je profesor mirno in jasno dejal: No, pa mi je tvoj odgovor všeč. Sedi. - Do konca življenja si bom zapomnil, kaj je pravičnost, pedagoška zadržanost in zrelo ravnanje. Profesor se je zadržal v osebni izzvanosti in je nagradil vrlino pokončnosti, dostojanstva. Vzgoja? Kaj je vzgoja, če ne tako ravnanje dijaka in profesorja.

Še enkrat: ni izobraževanja brez vzgoje; tega dvojega ni mogoče ločiti. Vprašanje je le, kakšna je vzgoja, ki spremlja izobraževanje, in koliko je je. To kar omenja Galimberti, je ideal. On pravi, da bi pedagog moral spremljati odraščanje mladega človeka, ga čustveno vzgajati, mu pri tem stati ob strani in ga usmerjati. Tega je res premalo. Sam sem pogrešal bolj oseben odnos in bolj določno usmerjanje. A če prav pomislim, sem ga bil kar nekaj deležen, le da sem bil preveč svojeglav, da bi ga jemal resno.

Naj dodam še mnenje o današnji šoli, navsezadnje sem skozi vse stopnje spremljal svoja otroka in vnukinje. V šolah je danes mlajšim in malo starejšim na voljo toliko različnih "vzgoj", od likovne do prometne, različnih dejavnosti in mentorjev, da ni mogoče reči, da je vzgoja zanemarjena. Odnosi so mnogo bolj neposredni, sproščeni, odkriti, empatični in vzgojno učinkoviti, kot so bili včasih.

Kadar kdo zažene klic "vzgojo, ne le izobraževanja", ga sumim, da ima namen indoktrinirati s svojo ideologijo. Tudi te vzgoje sem bil deležen, zato te parole zavračam. 

K psihološki teoriji morale onkraj Ojdipovega kompleksa

To je pretenciozen naslov, ki je bolj program, kot opravljeno delo.

Včeraj sem namreč poslušal video predavanje Romana Vodeba o psihologiji morale. Vodeba poznam samo po tem, kar drugi govorijo o njem, in to ni prav prijazno. Njega samega nisem ne bral ne poslušal vse do nedavnega. Ujel sem nekaj odlomkov in nekaj čivkov na fejsbuku. Mislim, da mu ne manjka zdrave pameti, smisla za življenjske prioritete in človeške občutljivosti.  O njegovem obvladanju psihoanalitične teorije zaekrat ne morem soditi. Pošteno moram priznati, da se s psihoanalitično teorijo najbrž nisem pol toliko ukvarjal kot on. Kljub temu bom tvegal korak stran od te teorije. Tega koraka vstran ne morem (za sedaj) utemeljiti s kritiko te teorije; lahko pa nakažem njegovo smer z navajanjem indicev, ki vodijo v drugačno teorijo.

Vodeb  ponovi poenostavljeno psihoanalitično formulo o nastanku moralnega "čuta" pri otroku iz Ojdipovega kompleksa. Otrok-deček (pri deklicah je potek nekoliko drugačen) je sprva navezan na mater. Vanjo vlaga svoja ljubezenska čustva. Ona je njegova "ljubica". Oče mu je v odnosu do matere tekmec. Do njega ne goji prijaznih čustev; nasprotno, ne želi mu nič dobrega, jezen je nanj, posebno, kadar ga vidi, kako se ljubčka z mamico. Jezen je nanj, ker spi z mamico v njuni sobi. Ojdipov kompleks. Potem odkrije, da deklica nima lulčka. Začudi se in zgrozi. Tudi njemu bi se lahko zgodilo, da bi mu ga kdo "odvzel iz narave". Kdo? Očka vendar, za kazen, ker ima fantek o njem grde misli. Rodi se kastracijski kompleks. Deček uvidi, da je v primerjavi z očetom nebogljen in da ne more zmagati v boju za mamico. Bolje je, če posnema očeta in preko njega obožuje mamico. Pride do identifikacije dečka z očetom. Oče mu potem lahko  prenese moralni Zakon družbe. V dečku se usidra nezavedno občutje: če ne bom priden, bom kastriran. Moram reči, da mi ta teorija zveni zelo podobno oni, ki sem jo slišal v cerkvi: Če ne boš priden, boš prišel v pekel.

Ne nameravam kritizirati te teorije, ne v Freudovem originalnem zapisu ne v Vodebovi poljudni poenostavitvi. Nisem psihoanalitik, nimam za sabo učne analize svojega nezavednega, nisem nikogar psihoanaliziral; nimam empiričnega gradiva, da bi lahko preveril to teorijo. Lahko bi le primerjal Freudovo besedilo z Vodebovim, a nočem izgubljati časa. 

Hočem ponuditi alternativno razlago nastanka moralnega čuta ali moralne zavesti, razlago, ki temelji na mojih doživetjih v otroštvu, na sodobnih spoznanjih biologije (fiziologije možganov) in na opažanjih vedenja živali (in ljudi). 

Naj najprej na kratko in preprosto izrečem svojo teorijo. Moralna (etična) zavest in ravnanje izvirata iz sočutja,  pojmovanega kot spoznanje, da drugega prav tako boli kot mene. Sočutje se ontogenetsko razvije naravno kot rezultat filogenetske evolucije, saj pomaga preživeti vrsti. Poglejmo po vrsti znamenja, ki vodijo v to smer.

Moja doživetja v otroštvu. Mama mi je bila bližja kot ata. Ob nedeljah, ko smo vsi lahko malo poležali, sta mi dovolila, da sem vstal iz svoje postelje in legel mednju v njuno posteljo. Pri tem sem se držal mame. Mama je rekla: Pojdi še malo k atu. Odvrnil sem: Ne, ata smrdi. Res je meni neprijetno vonjal po moškem in po cigaretah, mama pa je lepo dišala. Ojdipov komleks? Najbrž. Kasneje sem imel ata rad. Bil je prijazen do mene, skupaj sva gradila zgradbe in naprave iz sestavin neke tehnične igrače. Kadar se je s kolesom pripeljal iz službe - zagledal sem ga, ko je v križišču zavil v našo ulico - in se ustavil pred našo hišo, kjer sem se igral s prijatelji, sem se ga razveselil. Sosedovega Jožeta je oče tepel, mene moj ni nikoli (samo enkrat). Identifikacija? Seveda. Očeta sem spoštoval. Ne spominjam se, da bi mi ata kdaj razlagal, kaj je prav in kaj (moralno) narobe. Neposredno mi ni prenašal Zakona. To je počela mama, s katero sem bil ves čas, medtem ko je bil ata v službi, ali pa je počival ali delal kaj za hišo. Mama me je tudi kaznovala. Za hud prestopek sem moral klečati v kotu (zelo redko).

Morala se ne začne "z očetovim prenašanjem Zakona", ampak z navajanjem na kahlico, učenjem držati žlico, navajanjem na vljudno pozdravljanje soseda, razlikovanjem med "izposoditi" in "ukrasti", ocenjevanjem "vedenja" v šolskih spričevalih. V naši soseski je malo starejši mulc rad mučil neko deklico in ji grozil: Kri ti bom spil. Mala je v grozi vreščala in ga s tem še bolj spodbujala. To se mi je zdelo zelo grdo od tega fanta, čeprav ne vem, kako naj bi bilo to videti in čeprav me ata ni nikoli učil, da se ženskam ne sme izpiti krvi; o tem ni govoril. Kako to, da sem čutil in vedel, da je tako početje nedopustno, če mi tega ni povedal oče?

V zvezi z našo temo je pomembno naslednje doživetje. Imeli smo kužka, mešančka, cucka. Takoj po vojni smo se otroci prosto potepali po okolici. Prometa ni bilo, živeli smo v predmestju, za zadnjimi hišami je bilo polje. S psičkom sva se vračala s polja, ko se je nenadoma od nekod vzel potepuški pes Tarzan, dolgodlaka, rdeča zverina, in se spravil nad Čujkota. Ugriznil ga je, tako da sta se malemu na vratu poznali dve rdeči ranici od Tarzanovih zob. Mali je cvilil in se doma zatekel v svojo uto. Imela je širok vhod, tako da sem se lahko zavlekel noter k njemu. Ležal sem ob njem ter ga tolažil, dokler me ni tako našla mama. Koliko sem bil star? Moralo je biti nekako takrat, ko sem začel hoditi v šolo. Vedel sem, da je kužka bolelo, tako kot bi bolelo mene, če bi me ugriznil pes. Kadar je sosed nažigal sošolca Jožeta, sem bil malo privoščljiv, čisto malo, v glavnem pa sem bil jezen na surovega soseda in žalosten zaradi Jožeta, ki ni storil nič takega, da bi moral biti tepen. Vesel sem bil, da me moj ata ne tepe.

Vedenje živali. Imeli smo mačka, mačkona, borca. Nekoč smo sedeli na dvorišču in maček ob nas. S sosedovega vrta je do vrtne ograje primijavkal majhen mucek in tam preplašen obstal. Naš maček ga je opazil, se sprehodil do svoje posode s hrano in sedel kak meter od nje, obrnjen k mladičku, s hrbtom proti nam in od časa do časa obrnil glavo in nas pogledoval. S svojim telesnim položajem (in najbrž še s kakimi drugimi znamenji mačjega jezika) je dal vedeti malemu, da lahko pride in da je pot zavarovana. Varujem te, nič ti ne bojo storile te velike živali, ki sedijo tam v senci. Mali je zares previdno prišel do posode s hrano. Naš muc je ves čas stražil, da se je mali lahko najedel. Ta opis zveni antropomorfno; mačku pripisujem človeške misli in nagnjenja. Morda. A ostane dejstvo, da je maček prepoznal malega, mu šel naproti in ga pustil, da je prišel do posode s hrano in jedel. Jedel je njegovo, mačkonovo, hrano. Ja, nekakšen instinkt, boste rekli. In kaj potem? Kakšno zvezo ima to z moralo? S svojim vedenjem je maček omogočil mladiču, da je prišel do hrane. Pomagal mu je preživeti. Je važen moj motiv, kadar dam beraču drobiž? Ali dejstvo, da je dobil za žemljico?

V zadnjem času se množijo filmi in videi, ki prikazujejo altruistično vedenje živali. Odrasli sloni pomagajo mlademu slončku, da spleza iz jarka. Gos hrani ribe. Raca-mati čaka, da se vsi člani jate povzpnejo čez oporni zid, čeprav se zadnjemu, najšibkejšemu, posreči šele, ko je čisto na koncu moči. Mačka pomaga drugi mački čez ograjo. Konj prinese drugemu konju šop sena. Pes z gobcem odriva vodo iz luže in zaliva naplavljeno ribo in jo ohranja živo. Medved potegne iz vode ptico, kokoško morda, ki je padla vanjo. Pes pomaga drugemu psu, da se povzpne iz bazena z vodo; potegne drugega psa v prtljažnik avtomobila. Želva preobrne drugo želvo, ki je nemočno obležala na hrbtu. Prav presenetljiv je primer mačka, ki potisne v bazen ribo, ki se je znašla na suhem. Mnogo je primerov, ko živali žalujejo za mrtvo živaljo, ali jo skušajo obuditi, da žalovanja za človekom-skrbnikom niti ne omenim. 

Daleč od tega, da bi živalim pripisovali človeške misli in občutja. Nič narobe pa ni, če domnevamo, da ima človek globoko v sebi podobna naravna nagnjenja. Prva moralna zapoved, ki sem jo spoznal, ni bila "Veruj v enega Boga" ampak "Ne stori drugemu hudega". In to je še zdaj osnovna zapoved, ki se je držim.

Zrcalni nevroni.  V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so nevrologi univerze v Padovi, Giacomo Rizzolatti in kolegi, opazovali delovanje možganov pri opicah makaki. Ko je opica segla po sadju, so se aktivirali določeni nevroni. Ti isti nevroni so se aktivirali, ko je opica samo videla drugo opico ali človeka, ki je segel po sadju. Podoben je bil izid poskusa na ljudeh. Te nevrone so imenovali "zrcalni nevroni", ker zrcalijo vedenje drugega v nas. To pomeni: ko vidim drugega nekaj početi, se v meni samem sprožijo isti nevroni, kot bi sam tisto počel. Sproži se zametek enakega ravnanja. To je osnova so-doživljanja, vživetja ali empatije, ki je tudi drug izraz za sočutje. Pojavili so se tudi različni dvomi v zvezi s temi raziskavami, ki se nadaljujejo. Empatija je - ne glede na to, kakšna je njena nevrološka osnova - psihološko dejstvo. Ljudje smo sposobni vživetja v drugega človeka. Sposobni smo sočutja. In sočutje, spoznanje, da drugega prav tako boli kot mene, je osnova zlatega moralnega načela "Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi". Kakšno zvezo ima to z Ojdipovim kompleksom, naj ugotovijo psihoanalitiki. Dotlej pa se vprašajte: vas je že kdaj stisnilo pri srcu (ali kjer koli drugje), ko ste videli koga pasti, se udariti, raniti. Vi se niste ranili, pa vas je zabolelo.

Potem si lahko Ojdipov kompleks zataknete za klobuk. 

Je ovaduštvo značajska lastnost?

Z zanimanjem sem prebral članek Janeza Kocijančiča Ovaduštvo - temačna, sporna, napačna značajska lastnost (Delo, SP, 9. maja 2020).  Pisca cenim kot umirjenega politika in menedžerja, ki je na več področjih prispeval k razvoju in uveljavitvi Slovenije kot verodostojne države. Zato se ne čudim, da ga je, tako kot mene, zmotilo poročilo vladnega Urada za komuniciranje Evropskemu svetu o stanju na področju medijev. To nesrečno potezo uradnika in stališča v poročilu je, kot piše Kocijančič, vlada "posvojila in ponovila". Da gre za izrazito pristransko in neobjektivno stališče, ki morda ustreza stanju takoj po osamosvojitvi, ne pa sedanjemu, mislim tudi sam. V nekaj drugih točkah pa se najina nazora razhajata.

Kocijančičevo prizadetost tudi zaradi osebne diskvalifikacije pred mednarodnim forumom razumem in mi je zanj osebno žal. Vendar si je križ politike naložil sam (sam nisem imel tega poguma) in s tem udeležbo v boju za oblast, za prevlado - pač z uporabo političnih sredstev, tehnik in taktik. Taki bojni sredstvi sta tudi laž in prikazovanje nasprotnika v grdi luči, "slikanje sovraga z rogovi", etiketiranje. Ti sredstvi uporabljajo vse stranke, povsod po svetu. Pri nas so eni »komunajzarji«, drugi »ovaduhi«. Na isti ravni, oboji prepričani o svojem prav.

Politiki bi morali ravnati etično. To bi pomenilo, da bi morali spoštovati načelo, da drugemu ne smem storiti tistega, kar ne želim, da bi drugi storil meni. Toda politika je boj, je boks; a tudi ta boks naj bi potekal po pravilih. Torej, ali je vlada s pošiljanjem omenjenega poročila kršila kakšno napisano ali nenapisano pravilo političnega ringa? Iz Kocijančičevega pisanja izhaja, da ga je. Prvo pravilo, univerzalno, naj bi bilo, da poročilo opisuje resnično stanje; da ni laž. Težava je v tem, ker nasprotni stranki drugače vidita, kaj je resnično. Prvi preskus konsenzualne resničnosti je uskladitev nazorov med strankami v koaliciji.  V danem primeru je strankarsko poročilo prestalo preskus vladne uskladitve. Toda marsikdo se s poročilom, ki se nanaša na državo kot celoto, ne strinja. Torej naj se resničnost poročila preizkusi v parlamentu.  In če gre  tudi tukaj »skozi«, čeprav ni širšega družbenega konsenza, so zadnji preskus verodostojnosti vlade in njenih dejanj (poleg mnenja US) parlamentarne volitve. Dejstvo je, da je v svet šlo tudi po mojem mnenju pristransko poročilo o stanju v državi. Je to ovajanje?

Ovajanje (ovaditi, SSKJ) ima dva zelo različna pomena: prvi pomen je "sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji"; drugi pa "sporočiti pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja". Po prvem pomenu vsebuje ovajanje namen škodovati, v drugem pa izpolniti državljansko dolžnost. Vladi ne morem očitati namena škodovati lastnemu narodu, ki mu vlada. To bi bilo protislovno z njeno vlogo, da deluje v dobro naroda (čeprav tako delovanje ni izključeno). Torej ostane drugi namen. Evropskemu svetu je prijavila neko stanje v državi z namenom, da bi ta svet zadevo preiskal in uredil ali sankcioniral. Učiteljica je zatožila razred ravnatelju. Njegovo pomoč potrebuje pri urejanju discipline v razredu. Torej je sporno dejanje vlade ovajanje v pomenu prijave neustreznega stanja v državi. Je klic na pomoč, priznanje nemoči. Dvomi vlada o podpori naroda pri urejanju zadev? Naj jo preizkusi doma! Tako poročanje zunanjim akterjem torej, po mojem, ni proti pravilom političnega ringa, je pa kalimerovski izraz nemoči vlade.

Zdi se mi, da Kocijančič pojmuje ovajanje širše, ne samo v pomenu (bolj ali manj upravičene) prijave, ampak kot obrekovanje, navajanje lažnih "dejstev" z namenom škodovati nasprotni stranki. Ovajanje naj bi izviralo iz "temačne, sporne in napačne značajske lastnosti", ki naj bi se izražala v kontinuiranem delovanju "določenega dela politične strukture naše države oziroma naroda«.  Smo pri psihološkem problemu.

Če prijavim soseda zaradi grobega kršenja epidemioloških navodil, bo rekel, da sem ga "zašpecal". Kaj sem - ovaduh ali zaveden državljan, ki hoče prispevati k zajezitvi epidemije? Izjava, da nekdo ovaja, da je ovaduh, ni dejstvena ampak relativna vrednotna in odnosna izjava. Zaradi te relativnosti, je psihologizacija "ovaduštva" neustrezna. Neprimerno je pojmovanje, da obstaja "ovaduški značaj", "ovaduška osebnost". Kot psiholog seveda lahko potrdim, da so nekateri ljudje po naravi bolj nagnjeni k "ovajanju", to je, k servilnosti, služenju oblasti, "višjim", s čimer si pridobijo nekaj priznanja, ugleda in moči nad drugimi ljudmi. Opozoril bi še na eno psihološko zakonitost, ki jo opazim v tem primeru. Ko ocenjujemo dejanja drugih, jih pripisujemo njihovemu značaju. Ko ocenjujemo svoja dejanja, jih pripisujemo situaciji. Mogoče torej desnica ravna tako, kot ravna, ker je (bila) v taki družbeno-politični situaciji in ne zato, ker so tam zbrani težki značaji.

Posebno problematično se mi zdi zavzemanje za spremembo narodnega značaja v zadnjem razdelku članka, da ne bi vseboval te odurne poteze »ovaduštva«. Gre za platonično metafizično idejo (tudi Kocbeka) predrugačenja človeka v Človeka, naroda v Narod. Če se ne motim, tudi desnica govori o spreminjanju narodnega značaja, seveda po njeni podobi. Račun brez krčmarja. Narod si piše sodbo sam, tudi mimo vlade. Potem ko so nekateri po 45 letih »predrugačevanja« že mislili, da se je Slovenec spremenil v solidarnostno-kolektivno-samoupravno bitje, ki si prepričano prizadeva za socializem, so ob prvi priliki izbruhnili - na srečo - individualna podjetnost, individualna ustvarjalnost, svobodno in samovoljno združevanje in verovanje, grabežljivost, pohlep, izkoriščanje drugih itd. Vse zatrto med vzgojo v socialističnega Človeka, je udarilo ven. Zadnje dogajanje kaže, da smo v genih ohranili nekaj socialistične kolektivistične discipline, ki pa ni vsem všeč, še najmanj - socialistom!

Lev in mravljice

Z odobravanjem sem prebral kolumno Urše Zabukovec v Delu (24.9.19) Si res želimo vzgajati v duhu ultraliberalnega družbenega konstruktivizma, kjer je edino, kar velja, samoidentifikacija. Njen naraščaj bere v šoli v Španiji basen o levu, ki se je počutil kot mravljica, pa mu tega druge živali niso hotele priznati, ker je bil pač videti kot lev, dokler jih ni modra kača prepričala, da ga je treba vzeti kot mravljico, če se on sam počuti kot mravljica. Zabukovec zaključi, da je tradicionalno kača lažniva, torej basen spodkoplje samo sebe. Mi je všeč, ker to konstruktivistično pretiravanje tudi meni ne gre v račun in ga doživljam kot nasilje. Taka samoidentifikacija je sicer možna, a naj bo izročena rahločutnosti intimnega kroga levovih najbližjih, ne pa poziv vesoljni družbi, naj temu prilagodi svoje institucije. Naj mravlje spustijo leva v mravljišče? Prilagodijo mravljišče levu? Vsak človek ima kakšno posebnost, nekateri tudi zelo posebne identifikacije, prepričanja o tem, kdo so in kaj so, ki jih lahko v osebnih stikih rahločutno upoštevamo, ne gre pa, da bi zaradi njih spreminjali navade in strukture celotne družbe. Vidim jasno vzporednico z zahtevami po spreminjanju jezika, uvajanju novoreka z novimi zaimki, ki bi ustrezali medspolnim in transspolnim, zahtevami, ki se jim je uprl kanadski profesor psihologije Jordan Peterson. Če mi poveš, da se imaš za eno od nebinarnih različic spolnega doživljanja, bom to upošteval pri najinem občevanju v zadevah spolnosti; upošteval, če mi poveš, kako naj te imenujem - "Metka, Metek", tudi "hej, zi" ali "hej, ši", čeprav se mi zdi, da se s tem ponižuješ na raven hišnega ljubljenčka. Tvoji težnji po spreminjanju slovenske slovnice, da ti bo bolj po duši, se pa ne bom pridružil. Bi se mi zdelo, da se imaš za preveč pomembnega, pravzaprav za prevelikega leva za eno mravljico. So meje prilagajanja posameznika navadam okolja, pa tudi meje spreminjanja okolja po željah posameznika ali skupine ljudi.

Žrtvujoča se mati

Marcel Štefančič je napisal debelo knjigo o svojem branju Ivana Cankarja. Ta knjiga me še čaka. Zadnjič sem malo pokukal vanjo in domnevam, da bo precej naporno branje. V prejšnji Oni (6. 11 18), prilogi Dela, je bil ob izidu te knjige objavljen intervju s Štefančičem z uredniškim naslovom "Cankarjeva mati je bila bolj kot ne pošast", kar je citat iz intervjuja, kjer avtor utemeljuje svoje stališče. Štefančič je tako na svoj način označil s - po mojem mnenju - pregrobo oznako tisto, kar so doslej označevali z besedami "cankarjanska mati". To naj bi bila samopomilujoča, žrtvujoča se mati, ki s svojo pojavo in vedenjem vzbuja v otrocih občutke sramu in krivde in jih tako veže nase.

Na ta intervju se je odzvala bralka (Ona, 13. 11. 18), ki piše, da je "razžaljena" zaradi te Štefančičeve izjave. "Oskrunil je pisatelja, njegovo mater in njegovo umetnost", piše bralka, samohranilka, ki "je morala poskrbeti za marsikaj". Opisuje, kako je skrbela, da bi prinesla k hiši "kak tolar za preživetje".

Cankarjeva mati se je borila z veliko revščino ob nesposobnem očetu in veliko otrocih v revni deželi. Ni pa rečeno, da ni mater, ki zlorabljajo svoje otroke telesno ali pa – kar je za njihovo dozorevanje enako škodljivo – čustveno. V kolikšni meri velja to za Cankarjevo mater, naj se pričkajo literarni zgodovinarji. Mene bolj zanimajo današnje matere, med katerimi pa bi za to ali ono lahko uporabili slabšalno oznako »cankarjanska mati«.

S temi mislimi v glavi sem danes naletel na fejsbuku na objavo, ki z laičnim pedagoškim namenom opisuje prepir med materjo in odraščajočim sinom. Sin je materi izročil račun za svoje storitve v gospodinjstvu, kot so košnja trate, pospravljanje sobe, varovanje mlajšega bratca, odnašanje smeti itd. v skupnem znesku 103 evre. Mati je na hrbtno stran tega »računa« napisala svoje storitve: nosečnost, prečute in prejokane noči, skrb ob boleznih, nakupe igrač, napore v službi za več denarja, vseh vrst bolečine, odpovedovanje svojim interesom itd. Taksativno je navedla 14 »storitev«. Ob vsaki je pripisala: nočem plačila. »Ko je fant to prebral«, piše v objavi, »je zajokal, pogledal svojo mamo in rekel: "Mama, rad te imam!" Vzel je svinčnik in na svoj »račun« napisal z veliki črkami PLAČANO, in mamo tesno objel."

Malo se mi je obračalo ob tej solzavi zgodbi, a pomislil sem, da lahko ob njej pojasnim, kaj je narobe s tako vzgojo.

Najprej o tem, kar je realnega na stvari. Res je, da je vloga mame v glavnem neprecenljiva. Res je, da je materam samohranilkam še posebej težko, saj se znajdejo v vlogi tistega, ki mora poskrbeti za preživetje cele družine; poleg tega pa še v zelo zahtevni in protislovni vlogi vzgojiteljice, ki ji manjka dopolnilo v očetovski vlogi. Zgoraj navedeni materinski napori so v glavnem resnični.

Nekaj povsem drugega pa je odnos med materjo in sinom, kakršen je prikazan zgoraj in je povsem verjeten. Kaj pomeni fantov "račun", ki ga je izdal materi? Prvič, fantov "račun" je klic po ljubezni, po sprejetosti kljub mladostniški težavnosti. Običajno tiči za otroškimi materialnimi zahtevami, kot tudi za prestopki, kakršni so kraja, goljufija in podobni, potreba po sprejetosti in ljubezni. Otrok se ne čuti sprejetega, upoštevanega, kaj šele uslišanega. Tako nesprejetega se lahko počuti kljub materinim dejanskim naporom, ki jih vlaga v preživetje družine in vzgojo otrok. Drugič, odraščajoči fant potrebuje denar, s katerim bi lahko samostojno razpolagal - žepnino, ne samo zaradi njegove menjalne vrednosti, ampak tudi kot simbol samostojnosti. Za nenavaden način "prodajanja" in "obračunavanja" svojih storitev za dom in družino se je odločil po prepiru z materjo; o čem in kako se je odvijal prepir, ne vemo, sklepamo pa lahko, da je ocenil, da bi mama tako neposredno prošnjo zavrnila, zato jo je sklenil podkrepiti z "obračunom storitev".

Če je mati taka, kot izhaja iz navedenega opisa, je tako fantovo doživljanje povsem verjetno. Ta mati je žrtvujoča se mati. Poleg tega je natančna samoljubna knjigovodkinja svojih materinskih storitev. Mati za vse svoje trpljenje noče plačila. Je velikodušna? Kje pa! Noče plačila v denarju, tako kot ga zase zahteva fant; zahteva plačilo druge vrste.

Razumni starši sploh ne govorijo z otrokom o svojih zaslugah za otrokovo bitje in žitje in mu svojih naporov ne očitajo! Te napore jemljejo kot nekaj, kar so si sami rade volje zadali, čeprav je včasih resnično težko zdržati. Omenjena mati vzbudi v fantu občutek krivde, otrok zajoka in se skesano odpove svoji zahtevi. Otrok spozna, da se ona žrtvuje zanj. On je vzrok njenega trpljenja. Lahko si mislimo, kako je človeku živeti z občutkom, da je onesrečil lastno mater. A to še ni vse. Končni smoter se izkaže potem, ko fant zajoka, objame mater in ji izpove svojo ljubezen. Odraščajoči fant se vrne v materino naročje, namesto da bi se osamosvojil od nje. To je pošastna sebičnost žrtvujoče se matere. Na to verjetno misli Štefančič.

Pa povejte še, slišim glas, kako naj ravna mama, ki ji pride fant s tako zahtevo? Razumna mama se sama pri sebi vpraša, kaj to pomeni. Prepozna otrokovo težnjo po samostojnosti in prošnjo za sprejetost in uslišanost. Reče mu: Res, za svoja leta veliko pomagaš in prispevaš za družino. S tem mi močno olajšaš moje delo. Tudi brez tega te imam rada, ampak tvojo pomoč cenim. (Objem.) Stvari, ki jih narediš ti, ali ki jih naredim jaz za družino, pri nas ne plačujemo z denarjem. Zdi se mi, da potrebuješ žepnino. Je tako? Če da: lahko ti dam toliko in toliko. To je tvoj denar, ki ga lahko porabiš, kakor hočeš. Ko boš to porabil, do naslednjega meseca ne dobiš nič več. Velja?