Pred časom sva s kolegom, tudi nekdanjim tabornikom, prejela vabilo nekdanjega taborniškega sodruga, naj si prideva ogledat prenovljeno kočo taborniškega rodu Črni mrav na Kosilni ravni na Jančah. (Ta rod ima ime po gozdovniku Miroslavu Zoru-Črnem mravu, ki je deloval pred 2. svet. vojno, ko je v slovenščino prodrla tudi kaka druga slovanska beseda - "mrav" namesto "mravlja"; slednja ima v slovenščini ustreznico za moški spol "mravljinec", ki bi bilo nekoliko nerodno ime.*) Pripravljen naju je bil, starca, sam peljati gor. Vabilu sva se rada odzvala, saj sva pričakovala lepo doživetje.
Poseči moram precej nazaj, da bi razumeli, kaj nama je ta izlet pomenil. V drugi polovici sedemdesetih let smo v sodelovanju nekdanjega Inštituta za sociologijo in filozofijo, Pedopsihiatričnega dispanzerja Pediatrične klinike in kasneje Svetovalnega centra in tedanje Višje šole za socialne delavce izvajali več projektov socialnoterapevtskega prostovoljnega dela z mladino. Projekte smo pojmovali kot akcijske raziskave, to je raziskave, v katerih se je praktično delo z mladimi prepletalo z raziskovanjem. Namen teh projektov je bil pomagati mladim z motnjami vedenja in osebnosti in socialno prikrajšanim pri vključevanju v družbo. Začelo se je s socialnoterapevsko kolonijo na Rakitni (1975), kjer so prostovoljni vzgojitelji, večinoma študentje družboslovnih in humanističnih fakultet ljubljanske Univerze, pod vodstvom strokovnjakov s pobudnico, pedopsihitrinjo dr. Anico Kos na čelu, ob sodelovanju psihologa dr. Bernarda Stritiha, vodili skupine otrok in mladostnikov, ki so bili na zdravljenju v zdravilišču na Rakitni. V naslednjih letih je bilo še več socialnoterapevtskih kolonij, ena na Rakitni, nekaj na Pohorju.
Drugi projekt pa je bilo delo s taborniki v okviru raziskave o Štepanjskem naselju. V tem novem naselju na obrobju Ljubljane je bilo tedaj veliko priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik. Otroci teh družin so prihajali iz drugega kulturnega in tudi socialnega okolja, imeli so tudi jezikovne težave, zato je bila njihova integracija pomembna naloga. Delo osnovne šole v naselju naj bi dopolnili z vključevanjem teh in drugih otrok v taborniško organizacijo. Kakšne so težave integracije priseljencev in kam lahko skrenejo mladi, če so prepuščeni samim sebi, je lepo nakazal pisatelj Goran Vojnovič v svoji pripovedi o "čefurjih". Z namenom pritegniti to mladino in jo povezati z drugimi otroki, smo leta 1978 ustanovili taborniško enoto na OŠ Karla Destovnika Kajuha. Četa oz. družina Hudournikov je spadala pod okrilje odreda oz. rodu Črnega mrava. S taborniki so poleg dotedanjih vodnikov tega rodu delali tudi študentje, predvsem VŠSD, a tudi drugi, v okviru študijske prakse. Z njimi so delali med šolskim letom na rednih sestankih vodov in izletih, predvsem pa so bila pomembna taborjenja, ki smo jih v tem okviru priredili v letih 1979 in 1980 v Gozdu Martuljku in se jih je udeležilo tudi do 60 otrok.
Kolega Bernard Stritih in pisec tega bloga sva bila takrat izvoljena na vodilni funkciji v odredu; nisva bila samo mentorja-svetovalca ampak tudi operativni vodji. V obstoječi taborniški odred so tedaj prišli študentje, ki prej niso bili vključeni v Zvezo tabornikov Slovenije, in niso poznali taborniških načel, organizacije in programa. Vodili pa naj bi vode tabornikov. Razumljivo je bilo, da je pri "starih tabornikih" to vzbudilo odpor do "neukih novincev" in tudi do novoizvoljenih vodij, ki sta to zagovarjala in njunih sodelavcev. Ne le to; vodja in drugi strokovni sodelavci, psihologi, pedagogi, socialne delavke, smo zagovarjali slog dela in življenja, ki ni bil naklonjen bolj strogemu, skoraj "vojaškemu" slogu poveljevanja, kot je bil v veljavi pred tem. Prizadevali smo si uveljaviti slog, ki bi omogočal vključitev "neprilagojenih" in "težavnih" otrok, obstrancev, ki so jih druga okolja zavračala. Ta slog so nekateri dojemali kot bolj "mehkega", dopustljivega, z veliko pogovorov, prijetnih dejavnosti, iger, ustvarjalnih dejavnosti, z manj ubogljivega pokoravanja poveljem vodnikov in drugih starejših. (Podrobneje v pojasnjevanje tega drugačnega sloga tu ne moremo poseči.) Stari taborniki so se čutili zmanipulirane. Namesto, da bi se družbeno ugledna mentorja, profesorja, držala svoje vloge odraslih očetovskih figur, ki navznoter zagotavljata varnost mlajšim, navzven pa predstavljata organizacijo, sta začela voditi svojo "politiko" in uvajati neke nove navade. Razvila se je zelo živahna dinamika, pravzaprav kar resen spopad "starih" in "novih" tabornikov, "pravih tabornikov" in "socialcev", ki se je razrešil tako, da so v naslednjih letih taborniki organizirali svoj tabor po starih načelih organizacije, "socialci" pa socialnoterapevtski tabor, vsak na drugi lokaciji. Poskus, da bi "težavne" otroke vključili med druge, pravzaprav ni bil uspešen. Od vseh, ki bi radi vključili "težavne" otroke, bi to zahtevalo dodaten trud zaradi odpora bolje prilagojenih otrok samih in starejših vodij, napor, ki si ga nismo bili pripravljeni naložiti. Vse to je obširno opisano v raziskovalnih poročilih.
Najin prijazni taborniški sodrug je bil na teh taborih eden od mladih vodnikov, članov Črnega mrava, ki je prav tako kot mnogi obstranski otroci tudi sam izviral iz skromnih socialnih razmer, a je v taborništvu našel privlačnost, zanimanje, dejavnost, ki mu je ustrezala, in nazadnje "samega sebe". Razvil se je v odgovornega mladeniča, ki so mu v rodu zaupali različne funkcije in kasneje v moža, ki zdaj - poleg tega, da skrbi za družino - skrbi tudi za taborniško kočo Brezo.
Sedanjo kočo so pred desetimi leti postavili taborniki sami. Najprej so morali podreti staro, manjšo kočo in na istem mestu postaviti novo, nekoliko večjo. Leseno ogrodje so obdali z deskami vmes pa plast izolacije, to je, glino iz bližine, pomešano s slamo. Na strehi je vetrnica, ki proizvede nekaj malega elektrike za eno žarnico za prvo silo. Spodaj je en prostor, razdeljen na kuhinjo z ognjiščem na drva in dnevno sobo z dvema mizama, za okoli petnajst tabornikov. Zgoraj pod poševnino je prostor za spanje. Po tleh so v dveh vrstah položene blazine, nad njimi pa domiselne police, kamor lahko taborniki pred spanjem odložijo uro, telefon in druge potrebščine iz žepov. Ko se v peči zakuri, je v koči vroče. Pod delom napušča zunaj je prostorček za majhno delavnico. Za nujne potrebe pa je latrina zunaj, kakih 20 m od koče. Po vodo hodijo k nekaj sto metrov oddaljenemu izviru.
Pred kočo je prostor za taborni ogenj, obdan s klopmi, kamor se ob večerih posedejo taborniki in zapojejo Ob ognju našem... Ob koči sta dve gredi, obmejeni z opekami in deskami. Na njih naj bi gojili začimbe in dišavnice. Naš oskrbnik sam goji in nabira rože za čudovito dišeč čaj, ki nama ga je podaril v lično izdelanih in opremljenih vrečkah.
V zahvalo za vabilo in vodenje in na skrbnikovo željo bosta v koči kmalu viseli dve sliki, več pa ne obljubim.
* Pred drugo svetovno vojno sta pri nas, kot tudi drugod po svetu, delovali dve taborniški organizaciji: gozdovniki s "praočetom", ameriškim pisateljem in slikarjem Ernestom Thompsonom Setonom, in skavti, ki jih je posredno po zgledu Thompson-Setona ustanovil angleški general Robert Baden Powel, uspešen poveljnik v burski vojni. Prvi so zagovarjali bolj sproščeno bivanje v naravi po vzoru Indijancev, pri drugih pa je bil večji poudarek na vojaških redu in disciplini. Po vojni so se pripadniki obeh nekdanjih organizacij združili v enotni Zvezi tabornikov Slovenije (ZTS), ki je prevzela nekaj gozdovniških in nekaj skavtskih vrednot, predvsem pa naj bi se člani zgledovali po partizanih, ki so nam priborili svobodo izpod okupatorjev. Po osamosvojitvi Slovenije delujeta spet dve organizaciji: sekularna Zveza tabornikov in krščanska Združenje slovenskih katoliških skavtov in skavtinj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar