Nespodobni odvetnik

V zadnjem času je časopisje posvetilo precej pozornosti avtobiografiji dr. Petra Čeferina, napisani s sodelovanjem pisatelja Tadeja Goloba (del te biografije objavlja Delo kot podlistek), doktorju osebno v intervjuju in njegovi družini.

V vseh teh besedilih izstopa oznaka "nespodobni odvetnik". Tako so ga označili stanovski kolegi, ki se niso strinjali z njegovim načinom dela. To oznako pa je prevzel tudi sam v samovšečno-samoironični drži. Kaj pravzaprav pomeni? Kot nespodobno označimo dejanje ali vedenje, redkeje kar osebo v celoti, ki pomeni kršitev moralnih norm ali običajev in pričakovanj kake družbene skupine. Ker so te norme relativne, včasih zgolj nadaljevanje kake tradicije brez globlje utemeljitve, včasih zgolj pravila etikete ali bontona, očitek nespodobnosti ni posebno hud in si ga je mogoče pripeti tudi kot ironično pohvalno samooznako.
Doktorju Čeferinu pa so očitali tudi neetičnost. To je druga reč. Etika je resna zadeva, smrtno resna. Etično ravna človek, ki je pripravljen za svoj prav, za svojo vrednoto, zastaviti svoje življenje. Tako kot Antigona.
S čim si je odvetnik zaslužil ta hudi očitek? Pri obrambi klienta, obtoženega za zločin, za katerega bi mu bila dosojena tridesetletna zaporna kazen, je uporabil vsa zakonita pravna sredstva zavlačevanja in odlaganja, tako da je zadeva zastarala, preden bi prišlo do obsodilne sodbe. Hud zločinec, o katerega krivdi tudi odvetnik sam ni dvomil, je bil izpuščen na svobodo. Zdravi pameti se tako početje zdi sprevrženo. Pa je res?
Recimo, da bi odvetnik opustil dejanja zavlačevanja in dopustil, da bi bil obtoženi obsojen. Odvetnik sam ni dvomil, da je kriv, naj sodišče to potrdi. Če bi tako ravnal, bi to pomenilo, da je vzel pravico v svoje roke, ne neposredno pač pa posredno. Naloga odvetnika ni, da obsodi, ali da omogoči obsodbo, temveč da brani.
Odvetniški poklic je v tem podoben zdravniškemu. Recimo, da bi zdravnik dobil pod kirurški nož zločinca, za katerega je prepričan, da je kriv, morda že tudi obsojen; zavrženega človeka, ki si, kot se reče, ne zasluži živeti. Naj zdravnik opusti kako malenkost, pusti kakšno žilico odprto, malo zavleče postopek, tako da bo operacija uspela, pacient pa umrl? Nikakor! Zdravnik je po Hipokratovi prisegi dolžan uporabiti vsa dovoljena sredstva in vložiti ves napor, ki ga zmore, da človeka ohrani pri življenju; človeka, ne glede na to, kdo je in kakšen je.
Tako je tudi odvetnik dolžan klienta braniti po najboljših močeh in z vsemi zakonitimi sredstvi, ne glede na to, kdo je, kaj je zagrešil, in ne glede na svoje (ali kogar koli) prepričanje o njegovi krivdi.
Doktor Peter Čeferin je ravnal v skladu z osnovno etiko odvetniškega poklica. Ker je tako ravnal kljub nasprotovanju pomembnih predstavnikov stroke, zasluži vse spoštovanje kot dosleden in pokončen mož. Po tistem portoroškem kongresu pravnikov, na katerem so ga vsi kritizirali, mu je samo neki profesor dejal, da bi ga imel za svojega odvetnika. Naj se pridružim: takega odvetnika imel bi tudi jaz.

Časopisna drama

Tole bo morda zanimivo za tiste, ki še berete časopise tudi med počitnicami, drugi pa preskočite in se pojdite kopat.
Že vrsto let letujemo v istem kampu v bližini Poreča in vsakokrat prenaročim Delo na ta počitniški naslov. In vedno so bile težave: neredna dostava, majkajoče številke ipd. Kljub temu sem tudi letos ponovil prenaročilo.v upanju, da bo bolje.
In res. Prišli smo v nedeljo. V ponedeljek me je na recepciji že čakalo Delo. A že v torek ga ni bilo. Tudi v sredo ne in ne v četrtek in petek. V soboto napišem ogorčeno pismo Hrvatski pošti Poreč. V ponedeljek me pokliče gospa s pošte, z glasom na robu izgorelosti, se mi opravilči in vpraša, "da li stvarno ne znate, gde bi mogle biti te novine". Oj, bogpomagaj! Čez eno uro me spet pokliče: "Pronašli smo novine!" Bile so v predalu uprave kampov Valamar. "Niko ih nije digao." V torek dobim vse zaostale časopise, razen enega. Ne bom malenkosten. Samo, da se je uredilo!  Jok! Nisem siten, zato grem ponovno po časopis v četrtek. Morala bi biti dva časopisa, od torka in srede. Ni nobenega. Na recepciji je znanka, ki sprašuje receptorko, kje so časopisi. Tudi ona ga ima naročenega. Nihče ničesar ne ve. Drugi dan pride znanka, ki je bolj vztrajna in pronicljiva od mene, zadevi do dna.
Časopisno podjetje Delo je s Hrvatsko pošto sklenilo pogodbo, po kateri je pristalo na to, da ta pošta dostavlja časopis Delo ne vsak dan ampak vsak teden!! V Delovem oddelku naročnin svetujejo: "Pa odjavite časopis za čas dopusta!" Lepo pridobivanje naročnikov!
Hrvatska pošta je izsilila svoje. Kaže, da Hrvati dobro vedo, kako delujejo podalpski možgani.
Skratka, bratje in sestre v fejsbuku, tudi vi, ki še berete cajtenge, se pojdite raje kopat!

Red na vrhovnem sodišču

Filozof Rok Svetlič je lepo pojasnil smisel in pomen dejanja vrhovnega sodnika Jana Zobca. Odziv javnosti na sodnikovo dejanje je razkril prevladujočo mentaliteto uravnilovke, ki se skriva za kategorično zahtevo enakosti pred zakonom. Tudi sam menim, da ni nobene prave potrebe, da so vrhovni sodniki podvrženi enaki obravnavi kot ostalo sodno osebje, sodelujoči v procesih  in javnost.  Filozof bi znal to stališče globlje utemeljiti, sam ga lahko utemeljim le zdravorazumsko. Pri vrhovnih sodnikih je skrajno majhna verjetnost, da bi pri opravljanju svoje službe uporabili orožje. So osebe, katerih celotna karierna pot do funkcije vrhovnega sodnika predpostavlja poleg vrhunske strokovnosti celo vrsto pozitivnih osebnostnih lastnosti: bistrega duha, marljivost, osebnostno uravnovešenost itd.  Ker pa so tudi oni samo uboga človeška bitja, je teoretično možno,  da bi kak sodnik zašel v situacijo, ko  bi, recimo, pri kakem sporu s kolegi, ne videl druge možnosti, kot da nasilno odstrani nasprotnika. A to lahko stori tudi s kristalnim pepelnikom, če je še kje kakšen. Prav verjetno – podatkov nimam – so na svetu zelo redki primeri, ko bi kak vrhovni sodnik v službi uporabil orožje proti komer koli, razen morda proti sebi, razočaran nad svetom, v tišini svojega kabineta.

Pri vsej tej zadevi me skrbi nekaj drugega. Sodnikovo dejanje je razkrilo neko družbeno dejstvo, ki ga izpostavlja filozof.  Kot da bi bil vrhovni sodnik sociolog etnometodološke smeri, ki bi bil uporabil metodo »kršitvenega eksperimenta«, da bi prišel do ugotovitve, ki jo navaja filozof. Če bi bilo tako, bi bil moral že sodnik sam tako pojasniti svoje početje in bi bilo to pojasnilo morda bolje sprejeto v javnosti kot njegov siceršnji »zagovor«. Sociologi bi ga sprejeli v svoje vrste. Bližja resnici se mi zdi ugotovitev, da je sodnik ravnal kot politični aktivist, ki je za dosego svojih političnih ciljev uporabil metodo »neposredne akcije« - legitimna metoda političnih aktivistov. Ali tudi sodnikov?

Težnjo po uravnilovki , ki jo vsebuje hišni pravilnik o nadzoru pri vhodu na sodišče, je mogoče videti kot preostanek nelustriranega, »rdečega« »krivosodja«, kot ga imenujejo nekateri. Upor proti temu reliktu, za »normalno« pravosodje, je torej legitimen in nujen. Nekateri državljani so s shodi pred sodiščem protestirali proti »krivosodju«.

Kako pa lahko protestira sodnik? Trdno sem prepričan, da samo z doslednim uveljavljanjem zakonitosti s pravnimi sredstvi. Proti eni politizaciji sodstva se ne smemo boriti s politizacijo druge barve.  Sodnik Zobec ima na svojem položaju obilo možnosti, da se politizaciji sodstva upre s pravnimi sredstvi. Nočem politiziranega sodstva, partijskih sodnikov, ne rdečih ne modrih (črnih? belih?).

Njegovo dejanje političnega aktivizma je v ostrem protislovju z namenom, ki ga razglašajo on in njegovi somišljeniki.  Žal ga njegova aktivna političnost v sodni hiši, z namenom potrjevanja statusa in vloge vrhovnega sodnika, diskvalificira za to vlogo, kot jo pojmujem.