"LJUDI SPOZNAŠ V NESREČI"?

Na fejsbuku se je pojavil zapis zgodbe, v kateri babica navidezno brez razloga vrže iz hiše vnuka. Vnuk išče pomoč pri nekdanjih kompanjonih, celo pri svojem dekletu, pa mu nihče ne ponudi strehe, ne kake druge pomoči. Nazadnje ga babica sprejme nazaj, da ga lahko pouči. Iz hiše ga je vrgla zato, da bi doživel "pomembno življenjsko lekcijo". Babica je videla, "kako daješ vse ljudem, ki si tega ne zaslužijo ..." In hotela ga je poučiti: "Dal si jim vse iz ljubezni, a ko ti ni ostalo nič ... so te zapustili."

Ob takih moralističnih zgodbicah "o resničnem življenju" zastrižem z ušesi. Nekaj ne štima.

Zgodba govori o človeku, ki je drugim "dal vse iz ljubezni", ti pa mu niso ničesar vrnili, nasprotno: ko se je "ves razdal", so ga zapustili. Iz tega naj bi sledil nauk, da je smiselno dajati samo tistim ljudem, ki si to zaslužijo, ne onim, ki si ne zaslužijo. To lahko pomeni, da si zaslužijo tisti, ki so res v stiski, v potrebi, drugi pa ne. V tem je zrno resnice: smiselno je dajati tistim, ki potrebujejo, ne tistim, ki ne; ne "ljubiti" kar vse vprek, ne se razdajati.

Lahko pa pomeni, da si tvoj dar zaslužijo tisti, ki so "dobri", ne pa tisti, ki so "slabi". Kajti: v nesreči jih spoznaš, spoznaš njihov značaj, njihovo človečnost: če ti vrnejo, so "dobri", sočutni, človečni, če ne, pa ne. S svojo dobrodelnostjo preskusiš njihov značaj.

Pomislim: sem te prosil za dar, za ljubezen, pomoč, ali si me obdaroval, mi pomagal kar tako, iz svojega nagnjenja, iz svoje potrebe? Mogoče, da bi me preskusil, ali ti bom vrnil? Mogoče mi ni bilo do tvojega daru, do tvoje ljubezni, do tvoje pomoči; še manj do tvojega testiranja mojega značaja.

Res je, človeku v stiski nekateri njegovi sorodniki, prijatelji, znanci pomagajo, drugi pa ne. Mogoče mu celo nihče ne. Mogoče mu ne pomagajo prav tisti, ki jim je sam pomagal ali sploh kaj dobrega storil, četudi ga niso prosili. Mogoče mu ne pomagajo prav tisti, od katerih je pričakoval pomoč. Razočaran je. Kaj je pričakoval?

V družbi obstaja norma recipročnosti, "daj-dam". Če komu kaj posodimo, pričakujemo, da nam bo vrnil. Če komu kaj damo, ali storimo uslugo, pa včasih pričakujemo povračilo, včasih pa ne. Beraču dam, ne da bi pričakoval, da mi bo vrnil. Če komu storimo uslugo, včasih pričakujemo, da nam bo vrnil, ko bomo mi potrebovali, včasih pa ne. 

Razlogi za to, da ljudje vrnejo pomoč ali pa ne, so različni. Pogoj, da se drugi odzovejo, je, da opazijo našo stisko in potrebo po pomoči. Nekateri nas bolje poznajo in spremljajo, in sami opazijo, da smo zašli v težave; drugim je treba povedati in jih prositi za pomoč. Prositi za pomoč ni lahko, saj nas to spravlja v položaj šibkejšega. Pričakovanje, da bojo drugi kar pritekli, ko smo v stiski, je otročje. Tudi če drugi opazijo, da smo v stiski, morda sami niso v stanju, da bi lahko pomagali: telesno, čustveno, časovno, gmotno, iz različnih praktičnih razlogov, četudi bi radi pomagali. Mogoče drugi ne vidijo odnosa enako kot prizadeti: kar je bilo človeku, ki je v stiski, videti kot prijateljstvo, je za drugega bolj neobvezujoča kolegialnost. Prejemnik pomoči se morda čuti v podrejenem položaju, ponižanega, in nam - poleg tega, da se zaveda, da smo mu pomagali - to nekako zameri, hoče pozabiti ponižanje in se čustveno oddalji od nas; ko bi mi potrebovali pomoč, nismo več v njegovem čustvenem dosegu.

Včasih pričakujemo preveč od drugih. Posebej, če smo sami zelo ustrežljivi, lahko zmotno predvidevamo, da bodo drugi ravnali enako, ko bomo mi v stiski. A ljudje imajo različne značaje, zmožnosti in življenjske okoliščine. Če damo drugim brezpogojno, ne smemo samoumevno pričakovati, da nam bodo z enako mero vračali, sicer bomo hitro razočarani. 

Pri tem se je dobro vprašati, od kod naša dobrotljivost, razdajanje in pripravljenost pomagati drugim. Poleg tega, da nam je verjetno res mar za druge, s svojo dobrotljivostjo (1) druge morda proti njihovi volji zadolžimo za vračilo ("Pomagal sem ti, pričakujem, da mi boš vrnil") (2) potrjujemo svojo samopodobo (»Dober sem, sočuten, potrebujejo me, upoštevajo me, ker pomagam« ipd.); (3) kupujemo odobravanje (»Če bom dober do drugih, me bodo imeli radi, me ne bodo zapustili ali kritizirali«); (4) Imamo potrebo po nadzoru ali superiornosti. Pomoč drugim lahko nezavedno postane način, kako biti v "močnejšem" položaju (»sem tisti, ki daje, ti si tisti, ki potrebuje«). Poleg tega včasih sploh ne preverimo, ali je naša pomoč zaželena. Vsiljujemo »dobrosrčnost«, ki je za prejemnika neprijetna, celo ponižujoča ali dušeča.

Razlikujemo pomoč, ki prejemniku pušča avtonomijo, in paternalistično pomoč, pri kateri dajalec pomoči »ve bolje« od prejemnika, kaj je dobro zanj, in mu s tem jemlje avtonomijo. Ko pomoč postane način za zadovoljevanje lastnih čustvenih potreb, in ne odziv na resnične potrebe drugega, odnosi postanejo neenakovredni in nezdravi. Dajalec se lahko hitro razočara ali užali, če pomoč ni sprejeta ali cenjena — kar vodi v očitke, manipulacijo ali umik. 

Zdrava pomoč pomeni dve stvari: (1) Najprej vprašamo drugega: Ali potrebuješ pomoč? Kako ti lahko pomagam? (2) Pomagamo, ne da bi pričakovali vračilo - in ne da bi s tem hranili našo samopodobo.

Reklo v naslovu "ljudi spoznaš v nesreči" izraža razočaranje nad ljudmi, za katere smo pričakovali, da nam bojo pomagali v stiski, pa nam niso. Vprašati se moramo, kako to, da smo to pričakovali. Smo jih s svojo dobroto in ljubeznijo hoteli zadolžiti?

*

Prosil sem še chat GPT za komentar in prejel naslednji odgovor:

Tukaj so najbolj značilni znaki nezdrave (pogojne ali sebične) pomoči:

1️⃣ Pomoč brez vprašanja ali soglasja
Dajalec pomaga brez da bi vprašal, ali pomoč sploh želiš ali potrebuješ. Primer: »Samo pridem in uredim stvari zate, ker jaz vem bolje, kako je prav.«
2️⃣ Pomoč s skritim pričakovanjem povračila
Dajalec ti sicer nekaj da ali naredi, a (neizrečeno) pričakuje, da boš ti "dolžan" — bodisi hvaležnost, uslugo, lojalnost. Primer: »Vse sem naredil zate, zdaj si ti na vrsti, da meni pomagaš (ali me poslušaš, ali narediš, kar jaz hočem).«
3️⃣ Očitki in prikrita zamera
Če ne sprejmeš pomoči ali je ne pohvališ dovolj, dajalec postane užaljen, oddaljen ali očitajoč. Primer: »Jaz sem se toliko trudil zate, ti pa niti zahvaliti se ne znaš.«
4️⃣ Pomoč, ki znižuje ali ponižuje prejemnika
Pomaga na način, ki nakazuje, da si šibek, nesposoben ali da brez njega ne zmoreš. Primer: »Pusti, pusti, ti tega ne znaš – jaz bom naredil zate.«
5️⃣ Nadziranje in vmešavanje
Pomoč postane izgovor za nadzor nad tvojimi odločitvami ali življenjem. Primer: »Ker sem ti pomagal (dal denar, uredil stvar), imam zdaj pravico odločati, kako boš to uporabljal.«
6️⃣ Pomoč za lastno potrjevanje
Dajalec pomaga zato, da bi se sam počutil vrednega, pomembnega ali posebnega — in ne zato, ker te res sliši ali razume. Primer: »Brez mene si izgubljen. Jaz sem tisti, ki vedno pomaga.« (povezano z vlogo »rešitelja«)
7️⃣ Nezmožnost sprejeti zavrnitev pomoči
Če rečeš »ne, hvala«, dajalec ne more to mirno sprejeti, ampak vztraja, sili ali se užali. Primer: »A res ne boš sprejel moje pomoči? Očitno ti ni mar zame.«
8️⃣ Pomoč, ki ustvarja odvisnost
Pomaga na način, da te naveže nase — da boš še naprej potreboval njegovo pomoč, ne da bi postal samostojen. Primer: »Brez mene tega ne boš zmogel — vedno me boš potreboval.«

Kako to prepoznati v sebi?
Zastavi si preprosta vprašanja:
Ali pomagam zato, ker res želim dobro drugemu?
Ali bom v redu, če pomoč zavrne?
Ali bom razočaran, če ne dobim hvaležnosti ali povračila?
Ali pomagam na način, ki spoštuje avtonomijo in dostojanstvo drugega?

Kaj je modrost

O tej temi sem že pisal na osnovi izkušenj in samorefleksije (gl. post Starost in modrost). Zdaj sem pa ugotovil, da je zanimanje za to vprašanje v psihologiji v zadnjih desetih letih močno naraslo; nedvomno zaradi vse več starih in dolgoživih ljudi povsod po svetu. (Ali velja to tudi za filozofijo in teologijo, ki prav tako definirata modrost, ne vem.)

Psihologi se seveda lotevajo tega vprašanja tako, da pojem "modrosti" razčlenijo na njegove komponente ali dimenzije, nato pa izdelajo merske lestvice. Z njimi je potem mogoče ugotovili, kako "moder" je posameznik. Ker so ti merski instrumenti primerni tudi za samoocenjevanje, lahko vsakdo sam pri sebi ugotovi, kako moder je. Znana je raziskava avtorjev Bangen, Meeks, Jeste, objavljena v ameriški reviji za geriatrično medicino (gl. vir) iz leta 2013.

Avtorji so v spletni bazi psychINFO (po stanju maja 2012) pregledali članke v angleščini, ki so v naslovu vsebovali besedo "modrost" (wisdom) in bili objavljeni v reviji s kolegialno recenzijo (peer review). Tako so dobili v prvi fazi 571 člankov, med njimi 105 relevantnih, to je takih, ki so raziskovali konstrukt "modrost". V izbranih člankih so se nekatere značilnosti, s katerimi so opisovali modrost, ponavljale pogosteje in se prekrivale, druge redkeje. Iz njih so na koncu izluščili devet dimenzij, ki naj bi jih vseboval pojem modrosti. To so (moji prevodi so improvizirani):

1. Pragmatično poznavanje življenja, kot se kaže v ustreznem praktičnem odločanju v vsakdanjih življenjskih zadevah (23 definicij)
2. Prosocialna stališča in ravnanja, kot so pomoč drugim ljudem in sodelovanje z njimi pri zasledovanju njihovih ciljev (21 definicij)
3. Samorefleksija ali razumevanje in sprejemanje samega sebe (19 definicij)
4. Sprejemanje življenjske negotovosti in dvoumnosti: ne nagnjenost k naglemu črno-belemu presojanju (16 definicij)
5. Čustvena ustaljenost (stabilnost, homeostaza) (13 definicij)
6. Sprejemanje relativizma vrednot in strpnost (toleranca) (7 definicij)
7. Odprtost za nova doživetja (5 definicij)
8. Duhovnost: verska in religiozna pojmovanja in prepričanja (5 definicij)
9. Smisel za humor (3 definicije)

Zadnji dve dimenziji, posebno zadnja, smisel za humor, se manj omenjata in tudi nista dosledno upoštevani pri merjenju tega konstrukta. 

Obstaja namreč več poskusov sestaviti lestvice za merjenje "modrosti". Obstaja več takih lestvic, med njimi precej navajana San Diego lestvica modrosti (SDWS-San Diego Wisdom Scale, Jeste in Thomas 2017, 2020). Lestvica je vsebovala prvih sedem zgoraj navedenih lastnosti. Vsaka je bila izražena s štirimi vprašanji oziroma postavkami, skupaj torej 28 postavk. (Spodaj je navedena povezava do lestvice s 24 postavkami.) Kasneje so poleg originalnega testa izdelali še skrajšano različico s sedmimi vprašanji oziroma postavkami. Pri vsaki postavki obkrožiš stopnjo strinjanja: "sploh se ne strinjam (0), ne strinjam se (1), nevtralen (2), strinjam se (3), zelo se strinjam (4)" (indeks 0--28).

Na primer: dimenzijo "sprejemanje nasprotnih nazorov" (preimenovana dimenzija "sprejemanje relativizma vrednot in strpnost") merijo naslednje štiri postavke:

1) Rad se seznanjam z drugimi kulturami

2) V redu se počutim z drugimi ljudmi, ki imajo druge vrednote in moralo, kot je moja

3) Od vsakega človeka, ki ga srečam, se kaj naučim

4) Rad imam, da mi o kaki temi predstavijo nasprotna stališča.

Na osnovi originalnega testa so sestavili skrajšan test s sedmimi postavkami (SDWS-7)

1. Pomembne odločitve skušam odložiti, kolikor se da. (Odločnost)
2. Izogibam se razmišljanju o samem sebi. (Samorefleksija)
3. Izogibam se situacij, ko bi moral komu pomagati. (Prosocialno ravnanje)
4. Navadno ne vem, kaj naj rečem človeku, ki me prosi za nasvet. (Nasvetovanje drugim)
5. Pod pritiskom ostanem miren. (Obvladanje čustev)
6. Rad vidim, da mi o kakem vprašanju predstavijo nasprotujoča si stališča. (Sprejemanje nasprotij)
7. Moje duhovno prepričanje mi daje notranjo moč. (Duhovnost)

Vidimo, da so prve štiri postavke formulirane negativno, naslednje tri pa pozitivno, da ne pride do avtomatičnega obkroževanja. Številčne ocene so seveda v obrnjenem vrstnem redu.

Naj se testiram! Pomembne odločitve skušam sprejeti ob pravem času, ne prehitro ne prepozno (recimo 2 točki). Ne izogibam se razmišljanju o samem sebi (4 točke). Ne izogibam se situaciji, ko bi moral komu pomagati, a kadar je takih pričakovanj več, ne pomagam vsem = ne nakažem vseh položnic (3). Včasih vem, kaj svetovati, včasih pa ne. Počakam, da človek sam najde pravšnji nasvet (2). Sem bolj mirne narave, zato tudi pod pritiskom nisem pretirano živčen; se vdam v usodo. V glavnem pa obvladujem čustva. Navadil sem se molčati, če ni nujno govoriti (3). Rad vidim, da mi predstavijo nasprotujoča stališča. Absolutno. Zato toleriram kakšnega tipa na FB, dokler gre (4). Ja, mislim, da sem pocukal Boga za brado (4). Vsota (indeks): 22/28.

Ja, bravo!

Vir: K. J. Bangen, Th. W. Meeks, D. V. Jeste. Defining and Assessing Wisdom: A Review of the Literature. The American Journal of Geriatric Psychiatry, Volume 21, Issue 12, December 2013, Pages 1254-1266.

M. L. Thomas, B. W. Palmer, E. E. Lee, J. Liu, R. Daly, X. M. Tu, D. V. Jeste. "Abbreviated San Diego Wisdom Scale (SD-WISE-7) and Jeste-Thomas Wisdom Index (JTWI)." International Psychogeriatrics (First published: December 03, 2021) 

https://medschool.ucsd.edu/research/aging/Documents/The%20San%20Diego%20Wisdom%20Scale%C2%A9%20(SD-WISE).pdf

https://begotnice-blazx.blogspot.com/2020/05/starost-in-modrost.html

NEDELJSKA PRIDIGA

Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. To pomeni, da ne verujem v Boga, Stvarnika in Osebo, ki je nekje, neodvisno od mene. Pa tudi sam ga po svoji potrebi in želji ne ustvarjam imaginarnega, da bi si lajšal svoje bivanje in pogled v prihodnost. Vsega tega ne potrebujem. Sem v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno vesoljnega nesmisla.

Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati njihova brezčasna sporočila.

Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,20 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Lk 17,21

Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so med nami, naši znanci in prijatelji.

V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogla biti računica "temnih sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo in krizo pokojninskih skladov. Torej?

In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus. Nesebično, brez računice.

Kar se računice tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh, pa pravi evangelij: Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Lk 9,62

Altruizem in egoizem: tipologija

Nedavno me je neka srednješolka prosila, naj bi ji pomagal pri njeni nalogi o egoizmu. Pregledal sem nekaj besedil, dostopnih na spletu, in uvidel, da egoizma ni mogoče obravnavati brez upoštevanja altruizma. Literature o tej temi je veliko in gotovo bo še čas, da si jo kdaj podrobneje ogledam in o njej poročam. Za prvo silo pa sem si o zadevi ustvaril naslednjo sodbo.

Vse obširne obravnave se skrčijo na vozel protislovij. Egoizem je v bistvu altruizem. Altruizem pa je v bistvu egoizem. Poglejmo nekoliko podrobneje. Najprej egoizem. Če si sebično prizadevam, da bi postal boljši človek, s tem koristim vsem okrog sebe. Če si sebično prizadevam, da bi povečal svoje premoženje, s tem bogatim celotno skupnost. Vsak uspešen podjetnik v skrbi za svoj profit zadovoljuje potrebe drugih in prispeva k rasti družbenega produkta in razvoju družbe. In sedaj altruizem. Če nesebično pomagam drugemu, sem zadovoljen, izboljšujem svojo samopodobo, kar prispeva k mojemu sebičnemu občutku, da živim dobro in prav. Tudi če moje altruistično ravnanje ne vpliva na moje doživljanje samega sebe, samo dejstvo, da se zaradi njega drugi počuti bolje, ali živi bolje, ustvarja ugodnejše družbeno okolje zame: namesto zagrenjenih revnih ljudi, ki so morda lahko celo nevarni, so okrog mene zadovoljni in prijazni ljudje.

Seveda je o vsaki od teh trditev možno neskončno razpravljati. Temu se bom zaenkrat izognil.

Brez posebnega utemeljevanja predlagam naslednjo teorijo oziroma tipologijo egoizma-altruizma, ki jo je mogoče tudi empirično preveriti.

Izhajam iz eksistencialistične psihologije, v okviru katere sem, opirajoč se na Tineta Hribarja interpretacijo Heideggra (Hribar, Fenomenologija I, SM, Ljubljana 1993) identificiral dve za odnos egoizem-altruizem relevantni dimenziji, ki izhajata iz dveh eksistencialov: prvi je eksistencial življenjske skrbi oziroma zaskrbljenosti (skrb zase in skrb za druge); drugi je eksistencial avtentičnosti ali pristnosti (avtentično in neavtentično življenje). Eksistenciali so temeljna določila človeka kot bitja, ki se zaveda svoje smrtne izpostavljenosti in mu ni vseeno, kako bo preživel svoje življenje. Ve, ali vsaj nejasno čuti, da življenje lahko zapravi. Razlikuje med življenjem in životarjenjem, oziroma med polnim življenjem in praznim, neizpolnjenim, neuresničenim življenjem.

Prva dimenzija: skrb zase - skrb za druge.
Človek je v odnosu do samega sebe in v odnosu do drugih ljudi. Skrbi ga zase (skrbi zase) in skrbi ga za druge (skrbi za druge). Skrb zase vključuje oskrbovanje, to je, skrb za eksistenčne pogoje, hrano, obleko, streho nad glavo in telesno in duševno blagostanje. Vključuje pa tudi skrb za kulturo in duhovnost, za "dušo", v tem smislu, da bi človek imel občutek, da je vredno živeti; da je njegovo življenje izpolnjeno; in da živi svoje življenje na način, ki je lasten samo njemu, samolastno. Z drugimi besedami: da bi se v življenju uresničeval. Prav isto vključuje tudi skrb za druge: za njihovo telesno in duševno dobrobit in za njihovo samolastnost in uresničevanje.

Druga dimenzija: avtentičnost - neavtentičnost
Človek se ob rojstvu znajde v svetu, ki ni narejen po njegovi meri, v katerem je tujec. Hkrati pa pride na svet s svojo posebno naravo, posebnimi dispozicijami. Svet je, kakršen je, vendar ni nespremenljiv. Tudi človek ima naravo, biološko in psihološko, ki se v življenju razvija.

V nadaljnjem življenju je človek ves čas razpet med dvema možnima potema: ali se povsem priliči svetu, svojemu družbenemu okolju in živi nesamolastno, "zapadlo" življenje, ali pa razvije svojo posebno osebnost in značaj, svojo samolastnost, se samouresniči, kolikor mu pač razmere in njegov vek dopuščajo. Človek se lahko vtopi v povprečju, ali podleže pričakovanjem drugih, lahko pa zaživi svojsko in polno življenje v skladu s svojo naravo. 

Križanje teh dveh dimenzij, skrbi zase in za druge in samolastnosti življenja nam da štiri možne tipe na razponu med egoizmom in altruizmom.

Tip A: AVTENTIČNA SKRB ZASE - SAMOURESNIČEVANJE. - Pri tem načinu bi človekov odnos do sebe najbolj ustrezno poimenovali, če bi rekli, da je človek "pastir svoje biti". Tak človek v vsakem trenutku svojega življenja, še posebej pa ob različnih prelomnicah, skrbno prisluhne sebi, svojim čustvom in mislim, počutju, skratka svoji naravi. Odloči se za pot, ki mu je bolj "po duši", ki je bližja njegovi naravi - ne glede na pričakovanja drugih ali svoje lastne idealne predstave, ki jih je povzel iz sveta. Človek ni načrtovalec, inženir samega sebe, ampak varuh svoje biti, svoj "angel varuh".  

Tip B: AVTENTIČNA SKRB ZA DRUGE - PRISTNI ALTRUIZEM, SKRB ZA SAMOURESNIČEVANJE DRUGEGA. - Pri drugema načinu poskrbim za to, da bi drugi uresničil svoje možnosti; da bi postal on sam, samosvoj, samolasten. Pri tem drugem načinu pustimo drugemu biti, kar je; ga ne podrejamo, ne spreminjamo, ne skušamo popraviti. Odprto ga sprejmemo in pozorno spremljamo v njegovi biti. Pri tem načinu smo - po analogiji s skrbjo zase - varuhi njegove biti, njegova opora, mentorji, vzgojitelji, njegovi "angeli varuhi". 

Tip C: NEAVTENTIČNA SKRB ZASE - SAMONAČRTOVANJE (SAMODIZAJNIRANJE). - Človek je v odnosu do sebe lahko na dva načina: prvega, da je "varuh svoje biti", smo že omenili. Pri drugem pa ima samega sebe za predmet (objekt), ki ga hoče tako ali tako oblikovati po nekih vnaprej zamišljenih idealnih podobah in načrtih. Kot bi bil sam svoj 3D tiskalnik. Dostikrat so ti vnaprejšnji načrti izdelani po idejah ali pričakovanjih staršev in drugih pomembnih oseb, ali pa po mediijskih podobah idealne figure in idealnega življenja. 

Tip D: NEAVTENTIČNA SKRB ZA DRUGE - NEPRAVI ALTRUIZEM ALI SEBIČNO "SKRBNIŠTVO". - Podobno je človek v odnosu do drugih tudi lahko na dva različna načina. Prvega, pristno skrb, dopuščanje biti drugega, smo opisali zgoraj. Pri drugem pa ima človek drugega za predmet (objekt), za katerega mora poskrbeti, tako kot on kot skrbnik misli, da je prav. Skrbnik prevzame vso skrb, pogosto tako, da povzdigne samega sebe, kako je dober in nesebičen; ali pa tako, da bi ob tem, ko skrbi za drugega, tega popravil, izboljšal, ga pripeljal v svojo čredo, ga naredil odvisnega od skrbi. To je sprevržena, pretirana skrb, ki drugega podreja in omejuje.

  

Ravnanje po tipih A in B vodi v idealnem primeru do uspešnega, živega, izpolnjenega življenja v družbi enako izpolnjenih drugih kot svojskih osebnosti. Ravnanje po tipih C in D vodi do zapadlega, neuresničenega življenja v družbi enako zavoženih.

Naj poudarim, da je to idealnotipska konstrukcija. Služi nam za orientacijo. V realnem življenju ne moremo vedno živeti skladu z željami, prisiljeni smo v kompromise. Vendar je velika razlika, če vemo, kaj bi bilo prav, tudi če tega ne moremo vedno uresničiti, kot če živimo brez orientacije.

Iz gornje tipologije je mogoče izpeljati empirične mere položaja osebe  na tem življenjskem križpotju. 

O Petersonu, veri in vesti

Petersonovo knjigo 12 pravil za življenje še berem s svinčnikom v roki. A že včeraj sem naletel na odstavke, ki se mi zdijo ključni za razumevanje njegove religioznosti in celotnega njegovega poslanstva (str. 103 in nasl.).

Ko zapiše, da je od naših religioznih prepričanj odvisno, kaj vidimo oziroma ali sploh vidimo nebeško kraljestvo, ki je - po Kristusovih besedah - razprostrto po svetu, a ga ljudje ne vidijo, so me šokirale naslednje besede: "Morda boste oporekali: 'Ampak jaz sem ateist' Ne, niste (in če želite to razumeti, preberite delo Dostojevskega Zločin in kazen ... v katerem glavni lik Razkolnikov sklene, da bo vzel svoj ateizem z vso resnostjo, naredi ... umor iz dobrote in plača ceno). V svojih dejanjih preprosto niste ateist in vaša dejanja so tista, ki najtočneje odsevajo vaša najgloblja prepričanja - tista, ki so implicitna, vtisnjena v vašo bit, pod vašim zavestnim dojemanjem, izraženimi odnosi in samospoznanjem na površinski ravni. Kaj dejansko verjamete (namesto, kaj mislite, da verjamete), lahko odkrijete samo, če se opazujete, kako ravnate. Pred tem preprosto ne veste, kaj verjamete. Preveč zapleteni ste, da bi razumeli." (str. 103-104)

Najprej kolegu Petersonu hvala za tolažbo. V naših krajih sem bil bolj vajen očitka, da kot ateist, kar sem, ponavljam, ne morem biti moralen. Kajti moralni so samo tisti, ki verujejo v Boga in se držijo božjih zapovedi v strahu pred poslednjo sodbo in peklom. Ateist pa - mogoče se zaradi vzgoje, iz navade in v strahu pred posvetno oblastjo in drugimi ljudmi drži nekih zapovedi - a v svojem srcu jih v resnici ne spoštuje. Morala in etika sta rezervirani za religiozno verujoče, za božje podanike. In pouk o morali pritiče le predstavnikom cerkve. Morala je božja, beri cerkvena, zadeva. Cerkev je edina moralna instanca.

Peterson zelo velikodušno in človekoljubno ne dela te razlike med teisti in ateisti, ne skuša nas razklati. skuša nas poenotiti, a to po njegovem pomeni podrediti eni in edini Resnici. On misli: če se obnašaš človečno, če si prizadevaš za dobro, če celo veruješ v dobroto, v dobro v ljudeh, potem nisi ateist. Mogoče misliš, da si, ker si pač podlegel nekim površnim opredelitvam; ker si žrtev površne materialistične indoktrinacije; ker samega sebe ne razumeš dobro; ampak v resnici nisi ateist: veruješ v Boga. Resnici na ljubo sem tudi v domačih logih slišal tolažilno besedo: Ah, če hodite na grob svojih sorodnikov, že niste ateist. Nezavedno verujete, da so vaši pokojni svojci nekje živi, verujete v posmrtno življenje. Kaj o tem mislim, sem napisal v enem prejšnjih blogov: https://begotnice-blazx.blogspot.com/2018/10/cemu-hodimo-na-grob.html

Peterson torej ne samo, da sam veruje v obstoj Boga, ampak zanika, da so tisti, ki se izjavljajo za ateiste, v resnici ateisti. Lahko da ste prepričani, da ste ateist, ampak v resnici niste. V sebi imate Boga.

Zdaj moramo biti natančni - biti ateist pomeni, da ne veruješ v neko posebno, odlikovano bitje, ki je nad vsem bivajočim pa vendar del bivajočega, oboje hkrati, torej znotraj in zunaj (zunaj oče, znotraj sin); da ne veruješ v Stvarnika; da ne veruješ v "osebnega Boga", to je, v Boga kot osebo. Oseba je bitje, se pravi nekaj živega (človeku podobnega, kajti po svoji podobi nas je ustvaril), ki se zaveda samega sebe in svoje celovitosti v času in prostoru, ne glede na to, kakšna je njena podoba (moški, ženska, trans-?, cel, hendikepiran - a to mogoče ne, ker je popoln?) in kje biva; ki se ti, recimo, z gromkim glasom oglasi iz gorečega grma ali pa z oblaka. V to prikazen ne verujem. To pa ne pomeni, da kot ateist ne verujem v nič; da nimam vere. Da skrajšam, bom kar prišel z besedo na dan, nekoliko poenostavljeno, a vendar resnično: verujem v dobro v človeku, v sebi in drugih, čeprav se zavedam, da se to ne izide vedno in da je spričo grozovitosti, ki jih počne človek, to dokaj nespametno. Prav zato je to vera in ne trdno spoznanje. Mnogi ljudje ne razlikujejo med religijo, to je, konfesijo ali veroizpovedjo, in naravno vero. Verovati v dobro pomeni, da vidiš dobro v ljudeh in sebi in si prizadevaš to dobro razvijati in množiti. Jaz za to delo ne potrebujem Boga.

Trdim torej, kolega Peterson, da sem ateist, kljub temu, da vi zatrjujete, da nisem, da ne morem biti. Seveda pa me zanima, od kod vam to vaše trdno prepričanje o meni. Sami pravite, da iz Dostojevskega, iz romana Zločin in kazen. Tam je Razkolnikov hotel biti dosleden ateist in ker po ateistovem prepričanju ni Boga, je ubil starko. Vest pa mu ni dala miru, dokler ni priznal zločina in prestal kazni. Spoznal je, da ne moreš kar tako nekoga ubiti in prekršiti božjo zapoved. V tebi je Bog.

Argument za obstoj Boga je torej obstoj vesti tudi v človeku, ki se ima za ateista. Tu sta dve možnosti: da Peterson enači vest in Boga (Bog = Vest), in torej meni - kar je pogosto mnenje - da "ima vsak človek Boga v svojem srcu". Če je tako, kaj je z Bogom kot osebo. Seveda to vprašanje predpostavlja, da si predstavljam Boga kot materialno telo in da po fizikalnih zakonih pač ne more biti v srcu slehernika. Boga si pravzaprav ne le ne moremo, ampak tudi ne smemo predstavljati, čeprav je oseba, podobna nam. Težka naloga. Recimo takole: Bog je pač nekaj in Nekaj je pač lahko v srcu slehernika. Bog = Nekaj = Vest. x = y = a. V tej enačbi je vest znano doživljanje, drugo dvoje sta pa neznanki, s katerima pojasnjujemo to znano. Vest pojasnjujemo z nečim, o čemer ne le, da nimamo pojma, ampak ga tudi ne smemo imeti. Poimenovanje. Flatus vocis.

Druga možnost, če vest ni isto kot Bog, je, da je Bog dal človeku vest. To bi bilo v skladu z zgodbo iz Geneze, ki jo navaja tudi Peterson, in ki govori o tem, kako sta prva človeka v raju prekršila božjo prepoved, da bi jedla z drevesa spoznanja, kako sta se potem zavedela sama sebe (da sta naga) itd. Takrat se je v njiju vzbudila vest, občutek krivde pred Bogom in sram pred samim seboj. In Bog ju je kaznoval z izgonom iz raja in vstopom v zgodovino. Pravzaprav ni čisto jasno in razločno razvidno, da bi jima Bog dal vest. Vest se jima je vzbudila. To pomeni, da je že bila v njiju, preden sta storila greh. (Seveda ju je bil Bog takšna ustvaril.)

Dostojevski je priljubljen za utemljevanje Boga. V njegovem romanu Bratje Karamazovi eden od bratov, Ivan, pravi. "Če ni Boga, je vse dovoljeno." To izjavo običajno navajajo v zagovor religiozne vere in morale. Britanski filozof J. Baggini jo je pokomentiral takole: "Ja, vse, razen parkiranja v londonskem cityju ob sobotah dopoldne." Hoče reči, da si zapovedi in prepovedi, kaj je dovoljeno in kaj ni dovoljeno, postavljamo ljudje sami. Prepoved parkiranja pa tudi prepoved ubijanja, kraje, prešuštvovanja itd. Za te prepovedi so dobri razlogi na osnovi večtisočletnih izkušenj s človeško naravo.

V obeh primerih, da je Bog vest in da je Bog vsadil vest, je Bog čisto odveč. Vest pač je. Odkod, zakaj? Nekako je vendarle prišla v človeka. Če je ni vsadil Bog, kako je prišla vanj? Vest je naravna sestavina duševnosti, tako kot jeza ali strah. Izvira iz odnosa med otrokom in materjo (ali drugo osebo) v zgodnjem otroštvu, ko otrok doživlja sprejetost in se varno naveže. Takrat se v otroku oblikuje temeljno zaupanje v ljudi in svet. Zaupanje je vera. Nato otrok spozna, da drugi čuti isto kot on, da ga prav tako boli. In ko rani drugega, se počuti krivega. Tu je izvir vesti in zlatega pravila: ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. To so korenine kasnejše vere ali zaupanja v dobro v ljudeh. Vere, ki je včasih tudi izneverjena, zato je zgolj vera. So ljudje, ki imajo vest razvito bolj (so bolj etično občutljivi) in drugi, ki jo imajo razvito manj in tretji, ki je nimajo (psihopati ali po starem "moralni idioti"). Pri slednjih se sprašujemo, kako to, da jim je Bog ni dal, oz. kako to, da v sebi nimajo Boga, čeprav so bili morda krščeni. Ali ga pač imajo in so potrebni napori zdravstvenih, vzgojnih in penoloških ustanov in dušnega pastirstva, da izbezajo njihovo vest in vero. Včasih se jim ti napori posrečijo, v glavnem se pa vsi zadovoljimo s tem, da nam ti brezvestneži dajo mir, bojo že z Bogom poračunali.

Skratka, z mojo vestjo Bog nima nič opraviti. In moja vest ni Bog - mogoče je zato malo majava, ko bi morala biti božje trdna in odzivna. In še enkrat si upam zatrditi: moja vest je prav tako občutljiva kot vest mojih sosedov, ki hodijo v cerkev, in s katerimi se dobro razumem. Lahko pa bi bila bolj občutljiva. Prizadevam si, da bi bil boljši človek in da bi bila družba bolj pravična.

Sem brezbožnik, nisem pa brezverec. Zato mi je Petersonovo zavzemanje za dobro in še boljše popolnoma razumljivo in blizu. Tudi njegove interpretacije Svetega pisma obeh zavez so zanimive in pomembne. Sebi in vsem drugim tudi svetujem, naj beremo Sveto pismo, saj je zakladnica življenjskih modrosti (zahteva pa nekaj distance in ni vsega jemati dobesedno). Blizu mi je Kristusov nauk. Zadnjič je Žižek izjavil, da se ima za ateističnega kristjana. Kot bi mi z jezika vzel. Včasih rečem, da ne verjamem v Boga, Stvarnika in Sodnika, da pa verujem v "božje", to je v sočutje in vest, ki sta naravna. Seveda, če veruješ v Stvarnika, potem je pač vse od Stvarnika. Vendar ni dvoma: nebeško kraljestvo je razprostrto po svetu in to me navdaja z zaupanjem, upanjem in vedrino v kaotičnem svetu.

Nikakor ne gre spregledati, da se dogaja nekaj pomembnega. Misleči konfesionalni verniki in naravni verniki (naj jih tako imenujem) ugotavljamo, da med nami ni velikih razlik in da za razkolnike ni mesta v sodobnem času. Peterson pravi, da imam tudi jaz vest in da pravzaprav nisem brezčuten in hudoben ateist; jaz pa pravim, da ima on, seveda, tudi vest, le da ne ve odkod, in si nekaj izmišljuje.

O drugih vidikih Petersonovih Pravil za življenje pa drugič.

"Meni pa nihče ne pomaga"

Kaže, da svojega potopisa po Bavarski ne bom nikoli dokončal, saj me je prejšnje dni posrkalo prerekanje o beguncih. Obe ti temi nista nepovezani, saj tudi begunci hočejo v "Džermani", zato je dobro vsaj malo poznati to obljubljeno deželo. Takole "od oka" bi rekel, da je v njej še dosti prostora, ni ga pa neskončno veliko.

Zdrsnil sem torej v prerekanje o beguncih na Facebooku. Začelo se je s stavkom "če bi begunci bežali pred vojno, bi bila že Turčija in Grčija dovolj" in nadaljevalo ob Jelinčičevem videu, ki da je "čista resnica" in da je izrekel "nekaj, kar si mi ne upamo" (verjetno iz strahu pred udbomafijo). Potem ko smo izpraznili vsak svoj "šaržer" "argumentov" za in proti sprejemanju beguncev, sem uvidel brezupnost teh prepirov. Argumenti mojih nasprotnikov so racionalizacije, polne stereotipov, torej nekaj, kar je v vzročno-posledični verigi oblikovanja stališč na koncu. Vprašal sem se, odkod izvira ta histerična nestrpnost, kakšna čustva jo poganjajo.

Shematično je ta veriga takale:

EMOCIJE > ZAVRAČANJE > RACIONALIZACIJA

Iz kakšnih čustev torej izvira zavračanje beguncev? Običajna razlaga pravi, da njihovo zadržanje izvira iz strahu. To velja, a strah ni edina emocija, ki je v temelju zavračanja beguncev. Žal si nisem sproti zapisoval pogovorov in ko sem kasneje pregledoval te razprave, sem ugotovil, da so nekateri deli izginili - morda je kaka udeleženka samokritično iz sramu ali iz strahu zbrisala svoje "prispevke". Je pa ta empirija še živa v mojem spominu. Soočimo se torej s trpljenjem naših sodržavljanov ob prihajajoči begunski grožnji.

Trpeči so več vrst. Za prvo silo naj si pomagam z dobrim, starim Freudom in pogledam prizadetosti na treh ravneh: oralni, analni in falični.

1. "Meni (nam) pa nihče ne pomaga." - Te vrste izjava odkriva prizadetost na oralni ravni. V najpreprostejši različici je egocentrično omejena. Tisti, ki to izreka, vidi samo sebe v primerjavi z nekom drugim. Njemu dajejo, meni, ubogemu, pa ne. Pred našimi očmi je podoba otroka (pa tudi živali), ki je frustriran, ker smo pozornost za trenutek namenili drugemu otroku in ne njemu.  V drugi različici se ta elementarna rivaliteta maskira s skupinsko (nacionalno) identifikacijo: njim, tujim, dajejo, nam ali našim pa ne.

2. "A vohate, kako smrdijo?" - So ljudje, in ni jih malo, ki čutijo "organski odpor" do vsega, kar ni snežno belo, čisto in higienično. Med ljudmi imajo najraje visokorasle, arijske blondince/ke z modrimi očmi v belih teniških opravah. Vse kar je temnejše polti (če ni jasno, da je le začasna zagorelost od sončenja), neobrito, bradato ali kako drugače nesnažno (vseeno zakaj) povzroča pri teh ljudeh odpor. To čistunstvo se s higienske ravni prenese na druge ravni. Moti nas guturalni jezik, nenavadna pisava, skratka "drugačnost", ki je drugo ime za "nesnažnost", "neurejenost".

3. "Niso hvaležni." - Med mojimi razpravljalci so bili celo ljudje, ki so prišli v stik z begunci, pa so bili pri tem razočarani. Begunci so pomoč vzeli kot nekaj samoumevnega in se niso posebej zahvaljevali. Morda so celo kaj ponesnažili in niso pospravili za sabo (gl. tč. 2). Darovalcu niso izkazali spoštovanja, niso ga "gor vzeli". Prizadeli so njegovo dostojanstvo, ali malo bolj prozaično povedano, niso zadovoljili njegove potrebe, da bi se počutil vzvišenega nad "reveži".

4. "Kaj pa mislite, da ste, ko se silite s to pomočjo?" - Ta izjava izkazuje posebno vrsto narcistične prizadetosti. Ta zameri prostovoljki, ker je ona organizirala pomoč, namesto da bi počakala nanj, ki je edini upravičen do prvenstva, vodilnega položaja in javne pozornosti.
Zabeležil sem tudi lep primer toliko oporekane "penisne zavisti", obrnjene v privoščljiv posmeh. Neka dama je zapisala: "Zakaj se ne grejo borit za svojo domovino, pičke moške?" Hoče reči: "Nimaš ga, tako kot jaz ne."

Takole, na kratko; bi se dalo še razpredati.

"Dobrodelnost ponižuje"?

"Absolutno pa ne želim živeti v državi, kjer je dobrodelnost nacionalni šport, saj ta legitimizira nesposobnost in pokvarjenost oblasti, ki spravi toliko ljudi na kolena. Dobrodelnost tudi nečloveško ponižuje." 

Matevž Lenarčič

Težko bi našli ostrejšo, bolj "absolutno" obsodbo dobrodelnosti in stanja, zaradi katerega je postala - ne le "pop art" - ampak "nacionalni šport", kot je ta iz ust moža, ki je sam z ultralahkim letalom z raziskovalnim in marketinškim namenom obletel svet in pri tem tvegal, da strmoglavi in da ga pridejo reševat. Ne vem, kaj bi bilo zanj hujše ponižanje, da bi padel, ali da bi ga reševali. Kajti pozorni moramo biti ne le na to, da mož obsoja "nesposobnost in pokvarjenost oblasti", ampak da obsoja neposredno tudi dobrodelnost kar iz dveh razlogov: ker ta legitimizira tako oblast in ker sama "nečloveško ponižuje". To, da so ljudje "na kolenih", da so prisiljeni prosjačiti, bi človek še prenesel; to, da jim drugi dajejo miloščino, to je pa neznosno.

Ali dobrodelnost res ponižuje? Kaj pomeni "poniževati"? Poglejmo najprej prejemnikovo stran. Objektivno gledano dobrodelnost izboljša prejemnikov položaj, torej ga poviša ne poniža. Toda prejemnik subjektivno doživlja to kot ponižanje. Zakaj tako doživlja? 1. Ker človek dojema položaj, v katerem se je znašel, npr. revščino, kot ponižujoč; nižji od drugih, najnižji na družbeni lestvici. 2. Pogosto neupravičeno pripisuje svoj družbeni zdrs svoji nesposobnosti, kar še oslabi njegovo samopodobo in samozavest. Zato svojo revščino skriva. 3. Pomoč drugih razkrije njegov položaj, ga javno izpostavi in ga s tem še bolj prizadene. 4. Ker je pomoč dojeta kot miloščina, to je dar, odvisen od dobre ali slabe volje darujočega in ne kot pravica, ki je ob določenih pogojih samodejno zagotovljena z zakonom. Tako javno izpostavljeno znižanje družbenega statusa, ki mu sledi odvisnost od darov drugih, prizadene človekovo dostojanstvo (etična kategorija), psihološko rečeno prizadene človekovo samozavest, samopodobo in samostojnost (avtonomijo). 

Dobrodelnost ponižuje tudi dajalca, ker s svojo dobrodelnostjo objektivno sicer pomaga sočloveku, po drugi strani pa mu povzroča slabe občutke; s tem krši zlato pravilo, naj človek ne bi Drugemu storil, kar ne želi, da bi Drugi storil njemu. Dobrodelnik  doživlja svoje dejanje kot nekaj dobrega, subjektivno, v svojih očeh je torej povišan, objektivno pa po eni strani pomaga Drugemu, po drugi pa ga prizadene. Etično gledano se hkrati poviša z dobrim delom in poniža, ker je s tem prizadel Drugega. Morda ob tem ni neumestna analogija z zdravnikom, ki rani, da bi ozdravil.

Za trenutek odmislimo občutke ponižanosti in se vprašajmo: ali je torej dobrodelnost objektivno nekaj dobrega? Če pomislimo na to, da izboljša posameznikov položaj, olajša stisko, bi rekli, da je. Kakšni pa so njeni siceršnji družbeni učinki? Ti so dobri in slabi. Prepreči poslabševanje življenjskih pogojev večjega števila ljudi in jim pomaga prebroditi stiske, ter jim s tem omogoči dvig nad eksistenčno ogroženost. Prepreči negativno spiralo večanja revščine in zmanjševanja družbene produktivnosti. Poveča občutek povezanosti v družbi, družbeno kohezijo. Poveča občutek varnosti ljudi, saj začutijo, da jim bodo drugi pomagali, če bodo zašli v stisko. Nekoliko omili razredne razlike in prerazdeli bogastvo. Vendar je možno, da dobrodelnost tudi slabo vpliva na širšo družbo. Zgoraj je omenjeno, da legitimizira nesposobno in pokvarjeno oblast. Dodamo lahko, da legitimizira ne le trenutno oblast ampak obstoječi družbeni sistem. Zagovorniki spremembe družbenega sistema pravijo, da je dobrodelnost ne le hipokrizija kapitalistov, ki z eno roko kot izkoriščevalci jemljejo, z drugo pa nekaj malega dajejo nazaj; je "pesek v oči", ker otopi razredno zavest in pripravljenost za revolucijo. 

Lahko se strinjam, da dobrodelnost ohranja ljudi v znosnih življenjskih pogojih in ohranja družbeni mir. Zaradi tega pa še vedno lahko na volitvah izrazijo nezaupnico do nesposobne in pokvarjene oblasti; zaradi tega si še vedno lahko prizadevajo za boljši družbeni sistem ali celo za njegovo radikalno nadomestitev s temeljno drugačnim sistemom. Ne pristajam pa na leninistično logiko "čim slabše tem boljše", čim slabše za ljudi, tem boljše za revolucijo. Nič ni tako svetega, da ga ne bi mogli spremeniti ali zamenjati, človeško življenje pa je nenadomestljivo.

Vrnimo se k občutku ponižanosti. Ga je mogoče ublažiti? Mislim, da je to mogoče z razvojem nove kulture družbene skrbi za ljudi, ki zaidejo v socialno stisko. 1. Revščina je družbena sramota, ni pa sramota za posameznika. Je mogoče nizek družbeni status doživljati drugače kot ponižanje? Je mogoče revščino doživljati drugače kot ponižanje? Je mogoče v revščini ohraniti človeško dostojanstvo? Vsekakor. Pravimo, da je vsak poklic časten; predsednik republike je to demonstriral, ko se je za en dan prelevil v smetarja. Prostitutke se odkrito in dostojanstveno zavzemajo za svoje pravice iz dela. Torej ni poniževalnih poklicev. Čemu bi bila revščina zaradi nizke plače, zaradi brezposelnosti, bolezni, prizadetosti in podobnih vzrokov nedostojna? Čemu bi bilo poniževalno sprejeti dar za šolanje svojega otroka? Mnogi znani in slavni ljudje, vzori človeškega dostojanstva, so se rodili v revščini, živeli v revščini ali vsaj skromno in mnogi v njej umrli. 2. Revščina je akcidenca, nekaj kar te doleti, česar nisi zakrivil sam s svojo lenobo, nespametnostjo, ob čemer zato lahko ohraniš svoje človeško dostojanstvo. Če pa si jo sam zakrivil, si to priznaj in se skušaj izkopati iz nje. Poniževalno je, če si ne prizadevaš in se ne trudiš osmisliti življenja. 3. Naravno je, da skuša človek skriti svojo revščino. Vendar revščina prizadene mnoge; v njej ni nihče osamljen. Ni sramota opozoriti na svojo stisko, se obrniti na druge po pomoč. 4. Države, ki se definirajo kot socialne države, imajo socialno zakonodajo, ki določa pravice ljudi, ki zaidejo v stanje socialne potrebe. Te pravice so lahko bolj ali manj širokogrudno definirane. Države so lahko tudi bolj ali manj gospodarsko uspešne in sposobne financirati socialne transferje. Nobena država (tudi najbolj socialna, socialistična) pa ni (in ni bila) sposobna pokriti vseh "socialnih" potreb in to v "normalnih" časih ali celo v letih debelih krav, kaj šele, ko pride do gospodarske krize.

Za pokrivanje potreb, ki jih ne pokriva država, poskrbijo ljudje neposredno, civilna družba. To je normalno stanje stvari. V socializmu je tiste potrebe, ki jih ni pokrivala "sociala", pokrivala država z zagotavljanje polne zaposlenosti, ki je botrovala nekonkurenčnosti podjetij takoj, ko se je sprostil trg, le preostanek je pokrila civilna družba. Čim bolj bo civilno družbena dobrodelnost razvita kot nujni in normalni sestavni del celovite družbene "sociale", tem manj jo bodo ljudje doživljali kot miloščino. Nekoč smo kot silno napredno propagirali in razvijali sosedsko pomoč, npr. starim, danes proglašajo nekateri razvijanje neposredne pomoči med ljudmi za ultra konzervativnost, za v nebo vpijoč napad na človekovo dostojanstvo, za nečloveško poniževanje.

Slišim pripombo: pišeš, kot da je revščina stalnica našega družbenega življenja, kot da ni nekaj nezaželenega in začasnega. Saj je stalnica. Relativna revščina se določa na osnovi srednjega (medianskega) dohodka. Tisti, ki ima dohodek, manjši od določenega odstotka srednjega dohodka, je reven po definiciji. Torej je v vsaki državi reven določen odstotek populacije, ne glede na to, kako visoki so povprečni dohodki in standard te države. Revni so na Tajskem in na Švedskem, v Kongu in pri nas. Torej je relativna revščina stalnica. Absolutno revni so na dnu te kategorije. Ali preživijo lažje ali težje, ali sploh ne, pa je odvisno od tega, kako visok je povprečni standard v državi. V Kongu ne preživijo.

Dobrodelnost ponižuje tem bolj, čim bolj trobimo, da ponižuje; čim bolj imamo tako stanje za izjemno in za nedopustno kršitev nekih norm, ne pa za nekaj, s čimer je treba računati in vzpostaviti kot normalen družbeni odziv. Kot pri vsaki stvari je torej občutek ponižanja odvisen od konteksta: v enih pogojih je močnejši, v drugih šibkejši, morda kdaj tudi izgine.

Od kod izvira dobrodelnost? Izvira iz sočutja, empatije, vživetja v Drugega. Je torej naravni vzgib, nekakšen instintkt, ki je vtkan v človeški organizem. Univerzalen. Nevroznanstvenik bi dejal, da izvira iz zrcalnih nevronov, nevronov, ki "se prižgejo" v meni, ko opazujem Drugega in "simulirajo" njegovo ravnanje. Drugi pride vame, postane del mene. Ko njega boli, čutim ublaženo bolečino - ublažene enake fiziološke reakcije. Ko on trpi, trpim na ublažen način jaz; ko njemu pomagam, pomagam sebi, kot da bi bil na njegovem mestu. Dobrodelnosti kot primarnega impulza torej ni mogoče zatreti, lahko pa ta impulz potlačimo. Posledica te potlačitve je, da otopi sočutje v nas. Postanemo ravnodušni, neobčutljivi, cinični; tudi napadalni do ljudi, ob katerih bi morali naravno začutiti sočutje, pa ga ne. Kot bi se čutili krive in jezo stresemo nanje ne na sebe. Sočutje je univerzalen človeški občutek, ki ni pridržan samo za religiozno verne, čeprav je res, da ga vse velike religije še posebej poudarjajo kot osnovno vrednoto; vse tudi spodbujajo dobrodelnost ali samaritanstvo. V večini velikih verstev je pomoč drugemu ena osnovnih vernikovih dolžnosti. 

Dopolnjevanje ali izboljševanje naravne dobrodelnosti se je začelo z uvajanjem socialne zakonodaje, ki je uvedla presojo o dodelitvi denarne pomoči po enotnih, zakonsko določenih kriterijih upravičenosti in omejila element arbitrarnosti dobrodelnosti, njene odvisnosti od muhavosti posameznikov. Socialna zakonodaja je zagotovila relativno pravičnost, trajnost in neprekinjenost minimalnih prejemkov tistim ljudem, ki so bili nezmožni pridobitnega dela. 

Izrinjanje naravne dobrodelnosti pa se je začelo s širjenjem socialistične ideologije.
Za to ideologijo je dobrodelnost hinavščina ali pa idejno neosveščena preproščina. Hinavščina je, ker po tej ideologiji kapitalist izkorišča delavce, z dobrodelnostjo pa, če hoče, vrne majhen del tega, kar si je neupravičeno prilastil, si s tem "reši dušo" in to prikazuje kot družbeno pravičnost. Hkrati je dobrodelnost pesek v oči proletariatu, ker z blaženjem revščine slabi njegovo pripravljenost za revolucijo. Revolucija bo, tako so verovali, odstranila izkoriščanje in s tem samo po sebi revščino in vse druge nadloge, ki iz nje izvirajo. Po uspešno izvedeni socialistični revoluciji, v kateri so bili kapitalisti razlaščeni (če so ostali živi), je skrb za državljane prevzela država oziroma komunistična partija kot vodilna politična sila. Poskrbela je za polno zaposlenost in za minimalno oskrbljenost nezmožnih za delo. Kljub temu niso izginili ne revščina (se je pa enakomerneje porazdelila!) ne socialni problemi, ker država preprosto ni mogla poskrbeti za vse. To so komunisti v Jugoslaviji spoznali prej kot v drugih socialističnih deželah. (To je bil med drugim razlog za ustanovitev šol za socialno delo in uvedbo poklicnega socialnega dela pri nas.)

Tisti, ki smo zrasli v socializmu, smo tako rekoč z materinim mlekom vsrkali zavračanje dobrodelnosti, ki so nam jo slikali kot hinavsko solzavost premožnih gospa in gospodičen, ki so v lazaret prišle tolažit vojake v Haškovi satiri Dobri vojak Švejk. Po eni strani so dobrodelnost zavračali, češ da država za vse dovolj dobro poskrbi, po drugi strani so pa s samoprispevki občanov nadomeščali nezmožnost države, da bi investirala v javne službe, in še vedno dopuščali dobrodelnost v okviru cerkva in družbenih organizacij (Rdeči križ, Društva upokojencev idr.). V imenu iste ideologije in nostalgije po socializmu danes očitajo sedanji državi, da ne pokriva potreb ljudi, ki so se znašli na robu preživetja in da slabo skrbi za javne službe. Stari odpor do dobrodelnosti vztraja in se napaja z novodobnimi fantazmami o radikalni spremembi družbenega sistema, v katerem ne bo ne razslojenosti ne revščine in s fantazmo o državi kot materi hraniteljici.

Dokler se ne uresniči nova utopija, smo tu, kjer smo. Revščino lahko zmanjšamo in zagotovimo ljudem preživetje samo s skupnimi napori države in civilno družbene dobrodelnosti, ob tem ko se ni nadejati, da bi država lahko dajala vedno več. Kaj in koliko naj pokriva država, naj se določi s pogajanji med državo in akterji civilne družbe in sprejme v parlamentu. Jasno pa je, da bo vse več bremena morala prevzeti civilna družba. Glede na to, da je bila v prejšnjem režimu dobrodelnost pol stoletja nedobrodošla in nadomeščena z dirigirano "solidarnostjo", je presenetljivo, kako hitro in kako množično so se ljudje odzvali na nove izzive. In to naj bi bila sramota, vredna posmeha in prezira - vzrok, da bi se človek kar izselil iz države?

Dobrodelnost: nadomestek ali dopolnilo države

Ne morem nehat o dobrodelnosti. Mogoče zato, ker imam občutek, da se o tem pri nas premalo razmišlja, kot bi se hoteli te teme, če se nam že vsili, npr. z glasovanjem bralcev časopisa, čimprej znebiti z nekaj priložnostnimi članki in dolžnostnimi intervjuji. Zakaj je tako, bom razpredal drugič (še enkrat, potem pa konec!), danes bi rad pogledal, kako se razlikujeta pristopa dveh dobrodelnih projektov, ki ju vodita osebnosti leta 2012 in 2013 časopisa Delo, Ana Lukner in Anita Ogulin. Zanimata me njuna pristopa, ne njuni osebnosti. Zanimata me predvsem zato, ker se mi zdi, da odkrivata dva različna koncepta, dva različna pomena dobrodelnosti. Zanimata me sicer tudi "tehnično", organizacijsko, a za to "raziskavo" je v objavljenih intervjujih premalo podatkov. Vsako podrobnejše brskanje po teh dobrodelnih dejavnostih, predvsem pa primerjanje različnih dobrodelnih projektov meji na nespoštljivost, tega se zavedam. Zato naj poudarim: dejavnost obeh pobudnic in organizatoric je neprecenljiva in zasluži vse priznanje in občudovanje.

Fundacija Anina zvezdica (Ana Lukner, osebnost leta 2012) je samostojna ustanova (fundacija), ki jo je prav za dobrodelno dejavnost ustanovila njena pobudnica in jo tudi vodi. Do sedaj se je omejevala na zbiranje in razdeljevanje hrane. Voditeljica poudarja, da ne zbirajo in ne razdeljujejo denarja. Vsi sodelujoči vključno z voditeljico so prostovoljci, ki delajo za fundacijo v svojem prostem času. Od ustanovitve fundacije dalje je ustvarila mrežo posameznikov, skupin in organizacij, ki jo podpirajo. Njihova dejavnost je uspešna: hrano so razdelili več kot 2000 družinam. Voditeljica je kritična do države v širšem pomenu, ker z birokracijo zavira razvoj podjetništva in poslovanja sploh; kritična pa je tudi do državne "sociale", češ da je nepravična in da je "socialna pomoč nepošteno razdeljena". Po njenem bi bilo treba "prečesati bazo socialne pomoči", kar pomeni preveriti upravičenost posameznih prejemnikov do te pomoči.

Dobrodelno dejavnost fundacije usmerja vizija voditeljice, njeno poslanstvo spreminjanja družbenih vrednot in ustvarjanja trdnih temeljev družbe, ki po njenem zdaj niso solidni. To pomeni, da pojmuje dobrodelno dejavnost kot nekaj dolgoročnega, trajnega ("trajnostna dobrodelnost") in ne začasnega; začasno je morda zgolj razdeljevanje hrane. Razvija nove modele dobrodelnosti; vodi jo predstava o "Truhoma" (True and Honest Mankind), iskrenega in pristnega človeka, ki ga želi prebuditi tudi v Slovencih, "da si, kdor si, pristen". Trenutno vzdušje med ljudmi je po eni strani po sodbi ameriških gostov "zamorjeno", po drugi strani pa meni, da "zdaj očitno zmagujejo človeškost, sočutje, notranja toplina, nekaj iskrenega". Voditeljica se pritožuje, da je postala za nekatere "moteči faktor" v družbi.

Zveza prijateljev mladine Moste-Polje (Anita Ogulin, osebnost leta 2013) je nevladna organizacija, ki ima svoje korenine v prejšnji državi in nadaljuje svoje preoblikovano poslanstvo skrbi za otroke in mladino. "Že prej smo s podporo donatorjev in medijev ogroženim družinam, otrokom in mladim kar se da celostno pomagali. Dali smo jim materialno in brezplačno psihosocialno pomoč, skrbniško in učno podporo. Socialno šibkim otrokom smo omogočali strokovne ekskurzije, tabore, izlete, letovanja." V skladu s sedanjimi potrebami razvija vrsto dejavnosti, med drugim materialno pomoč otrokom in družinam v stiski. Najbolj znano je botrstvo. Začeli so tudi projekt brezplačne pravne pomoči. V to dejavnost so vključeni zaposleni in prostovoljci. Razvili so široko podporno mrežo posameznikov in organizacij. Pri svoji dejavnosti so uspešni. Pomagali so več tisoč družinam (13.000). Vendar je tudi njihov doseg omejen: "ne zmoremo rešiti vseh in vsakogar. In če so pričakovanja prevelika, so velika tudi razočaranja." Voditeljica je kritična do države, ker po njenem "civilno-družbene organizacije uresničujemo deklarirano socialno državo", ker "so porušeni temelji socialne države. Država ne zmore več poskrbeti za osnovno preživetje svojih državljanov". Tudi ona poudarja: "Če ne bo gospodarskega razvoja, če ne bo delovala pravna država, če ne bo pravičnosti, poštenosti, spoštovanja, povezovanja, odgovornosti posameznika in skupnosti, ne bo novih delovnih mest, ne bo možnosti preživetja že skoraj za polovico prebivalcev Slovenije." Voditeljica ugotavlja, da "se tu in tam spopadamo z nezaupanjem; v delo, v ljudi, v dejavnosti" in se pritožuje, da "so postale predmet zavisti tako družine in posamezniki kot tudi mi kot humanitarna oziroma civilnodružbena organizacija."

Med obema filantropskima prizadevanjima vidim več podobnosti kot razlik: podobno ocenjujeta položaj, ki ga skušata s svojo dejavnostjo izboljšati. V državi narašča revščina, vse več je ljudi, ki nimajo osnovnih sredstev za preživetje. Do tega je prišlo zaradi slabo delujočega gospodarstva in države. Obe sta prepoznali to potrebo in si prizadevata ublažiti stisko ljudi. Ob svoji dejavnosti sta ustvarili široko podporno mrežo posameznikov in organizacij. Obe sta pri svojih prizadevanjih uspešni. Obe voditeljici tudi računata na trajen obstoj svojih organizacij, upata pa, da so sedanji projekti materialne pomoči (denarne ali s hrano) začasni do izboljšanja splošnega položaja v državi. Obe sta kritični do države, le da ZPM pogreša boljše sodelovanje z javnimi službami, AZ (Anina zvezdica) pa sodi, da je sistem dodeljevanja državne socialne pomoči nepravičen (kar bo nekatere gotovo zmotilo, češ da se pravičniško vtika v dohodke revnih ne bogatih). Obe tudi usmerjajo podobne vrednote: pravičnost, poštenost, pristnost (AZ), sočutje (AZ). Pri obeh opazimo nekaj razočaranja nad odzivom okolja, ki ju doživlja kot motnjo ("moteči faktor"): nezaupanje, zavist. Ko (če) se bodo materialne razmere uredile, se bo, tako si mislimo, ZPM vrnila k svojim prvotnim dejavnostim, zagotavljanju ne zgolj preživetja ampak nekoliko višjega standarda revnejšim (prostočasne dejavnosti, letovanja), AZ pa, domnevam, bo iskala nove priložnosti za dejavno uveljavljanje svojih vrednot pristnosti in poštenosti.

Pravzaprav sem sam presenečen nad podobnostjo obeh prizadevanj. Če bi že po vsej sili hotel videti razliko, bi jo iskal predvsem v predzgodovini obeh voditeljic in v njunem odnosu do vloge države. Pri AZ imam vtis, da se ta fundacija postavlja bolj po zgledu ameriške filantropije, to je, kot samostojen organizem, ki ima državo za enega od soigralcev in od nje ne pričakuje kaj dosti, kvečjemu, da je ne bo ovirala. ZPM pa se razume kot trenutni nadomestek za izpad funkcij države. Tako jo je opredelil predsednik Kučan: »Ona nadomešča državo tam, kjer ne bi smela imeti nadomestkov,« Ali drugače: Če bi država delovala, bi bila filantropija odveč ali zgolj "nadstandard". To je, po mojem, pretirano pričakovanje do države, najsi si je v ustavo zapisala, da je "socialna". 

Filantropija ima globoke korenine v sočutju in neposredni "naravni" solidarnosti, iz katerih je zrasla tudi "socialna država". Socialna država in filantropija imata isti temelj in smoter, le da ga uresničujeta ena neposredno, druga posredno in se pri tem dopolnjujeta.

Botrstvo kot pop art: o socialni državi

Nadaljujem razmislek začet v prejšnjem postu. Zadnjič sem prišel do sklepa, da je predstavljanje zgodb revnih družin in otrok na radiu ob izvajanju projekta Botrstvo res mogoče primerjati s pop artom. Ob tem sem se vprašal, kateri postopki pop arta so bili uporabljeni in s kakšnim učinkom. Ugotovil sem, da je učinek uporabljenih postopkov poudarjanja in redukcije dvojen a protisloven: po eni strani je z zgodbami, iztrganimi iz (zgodovinskega in družbenega) konteksta, revščina povzdignjena na piedestal (okrog katerega se odvijajo politični boji), po drugi strani pa se s ponavljanjem podobnih zgodb zmanjšuje njihov pomen, postanejo samo še en predmet potrošniške vseenosti.

Nedelujoča socialna država. Avtorica članka tako kot mnogi drugi pripisuje krivdo za revščino državi, ki ne deluje kot "socialna država". Res je, otroci ne bi smeli trpeti pomanjkanja osnovnih življenjskih dobrin in za to bi morala poskrbeti država. Vendar država - ne v ožjem smislu "sociale" ne v širšem smislu celotnega državnega aparata - v sedanjih pogojih ne more preprečiti vseh stisk in vsem zagotoviti zaposlitve in zadostnih dohodkov, ne da bi še bolj obremenila že itak pešajoče in v svetovnem merilu nekonkurenčno gospodarstvo in se zapletla v začarano spiralo drsenja navzdol.
Mnogim se danes toži po socialistični socialni državi. Vsaj za zadnje desetletje, za osemdeseta leta lahko rečem, da smo imeli dobro socialno državo - v obeh pomenih: dovolj dobro urejene socialne transferje za tiste, ki so se znašli v stiski, in socialen režim s skoraj polno zaposlenostjo.

Polna zaposlenost - formalna zaposlenost ne ekonomsko upravičena polna delovna aktivnost - je pokrivala tisti del "sociale", ki se je nato, po spremembi režima, pojavil v obliki brezposelnosti (in iz nje izhajajočih izgub prebivalstva), ki je bila v socializmu skrita za premajhno produktivnostjo in nekonkurenčnostjo gospodarstva. Temu so se pridružili propadi podjetij, za katere so vsaj delno krivi propad politike izsesavanja socialistične in postsocialistične države (npr. velegradbeništvo z avtocestami) ter fiasko iz socializma podedovane lagodnosti in neinventivnosti menedžmenta (v "tovarišijskem kapitalizmu"). Socialna država v ožjem pomenu se je v tranziciji v glavnem ohranila, socialistične skrbniške države, ki bi z nadzorom gospodarstva pokrivala vse ostalo, pa ni več, ker je prav zaradi tega svojega skrbništva (med drugim) propadla. Današnja socialna država v ožjem smislu ne more prevzeti bremena "nepreskrbljenosti", ki je nastala po propadu socialističnega paternalizma. Na kratko: socialna država v ožjem pomenu deluje, ne moremo pa pričakovati, da bo ustvarjala nova delovna mesta in s tem pokrila povečane potrebe po pomoči. Tudi državni aparat v celoti deluje, o tem, kako dobro, ne bom sodil, ne more pa ustvarjati novih delovnih mest v gospodarstvu (le sam pri sebi, kar nam pa ni všeč in ni dobro). Posledica slabo delujočega gospodarstva je revščina.

Mnogi kljub temu, da to nekako vedo, kar naprej ponavljajo mantro "več socialne države". Celo socialni delavci, kar me po svoje čudi, saj pomeni, da ne vejo, kaj je socialno delo. Kaj torej? Nastala je kriza, prepad med potrebami in možnostmi, nastal je položaj, ko jadikovanje in vpitje ne pomaga, ko "nedelujočo socialno državo" lahko jezni razstrelimo, kot da bi šlo za ognjevarno blagajno, pa iz nje ne bo denarcev. Lahko naredimo revolucijo in ponovimo krog. A kaj bo do novega socializma (s polno zaposlenostjo ali vsaj z UTD) s temi otroki, ki so danes lačni?

Če je prišlo do tega, da so otroci lačni, jim je treba dati jesti. Če imam kos kruha odveč, ga dam. Če lahko nekaj dam, bom dal za otroke. Če sem lahko boter, bom boter. Če lahko tečem, bom tekel za dober namen. Tudi sam delim občutke nelagodja ob tem, kar se nam dogaja, a zaletavanje v državo in siljenje pod njeno materinsko krilo se mi zdi otročje in neplodno.

Botrstvo je znamenje prebujene neposredne solidarnosti. Po drugi strani pa sem vesel, ko vidim, kako ljudje pomagajo, koliko novih, iznajdljivih načinov za zbiranje denarja se je rodilo; kako so vzniknile nove akcije in novi organizatorji dobrodelništva, Ana Lukner, Anita Ogulin, Jan Golja in številni drugi. Vesel sem, ko vidim, kako močan je v tem majhnem narodu "socialni imunski odziv", neposredni, osebni, solidarnostni odgovor na nesrečo sodržavljanov. Socialni delavci bi se morali tem pobudam pridružiti, sami sprožiti svoje pobude, prevzeti koordinacijo. To je naloga socialnega dela: pomoč v stiski. A tega ne vidim. Slišim staro afežejevsko mantro "dobrodelnost ponižuje", "za reveže mora poskrbeti država". In sodobni dodatek: "dostojno življenje je pravica". Zagotovite nam jo! Dajte nam! Osebna pobuda, iznajdljivost, delavnost se umaknejo jeznim zahtevam! Rodili ste me, hranite me!

"Socialna država" stane. Poleg neposrednih stroškov za transferje ima prikrite stroške, če zagotavlja večjo zaposlenost, kot je ekonomsko upravičena, in posredne družbene "stroške" ali disfunkcije, med katerimi je poglavitna ta, da otopi neposredni solidarnostni čut in preprečuje samoorganizacijo prav s sklicevanjem na "pravice" ljudi in njene dolžnosti do njih. "Ne dam, naj da država." Ustvari pri večinskem prebivalstvu iluzijo, da je življenje praznik, ne delovni dan. Spodbudi izločevanje in segregacijo: "Spravite mi to nesnago spred oči." Odpor meščanov do ljudske kuhinje v njihovem bloku in do ciganske restavracije v njihovem okolju je morda psihološko "naraven", vsekakor pa ga spodbuja in utrjuje prepričanje, da niso oni dolžni skrbeti in trpeti za obstrance, ampak da mora to narediti država, tam in tako, "da bodo reveži in čudaki izginili izpred naših oči" in nam pustili, da živimo v fantazmi idile.

V tistih časih, ko je za reveže poskrbela država, sem šel mimo berača, vzorno socialistično zgrajen, pogledal stran in si mislil: za tega bo tako ali tako poskrbela država. Poskrbela je tako, da ga je miličnik pregnal s Tromostovja. Zamislil sem se šele, ko mi je kolega dejal: "Jaz pa dam. Če ne bi rabil, ne bi prosjačil. Tudi sam sem bil nekoč na cesti."

Nočem, da bi se vrnili tisti časi, ko nam je ideologija državnega paternalizma zameglila sočutje in preprečevala neposreden, oseben odziv. Naučil sem se lekcije in ponavljam: Dam - ker ni lepšega, kot če lahko daš in če imaš občutek, da ti bojo dali, če boš potreboval. Ne država, ljudje.

So akterji dobrodelnih projektov pop artisti? Je moje sodelovanje pop art? Nič ne predstavljam, pač dam, kolikor se mi zdi, da lahko.

Iz muhe slon ali medvedja usluga: o predstavljanju revščine in botrstva

V zadnji številki Socialnega dela (let. 52, dec. 2013, št. 6) je objavljen zanimiv prispevek Vesne Lujinović z naslovom Stiska kot pop art: reprezentacija stisk otrok in njihovih družin v projektu Botrstvo v Sloveniji. V članku razmišlja o pomenu predstavitev stisk otrok in njihovih družin na valu 202, ki spremlja projekt Botrstvo. Pravi, da "stiska postane z reprezentacijo medijev umetnost, pop art"; da "projekti pomoči postajajo popularna umetnost" in se pri tem sklicuje na Andyja Warhola, znanega pop art-umetnika. Te predstavitve sprožajo pri poslušalcih čustvene odzive: "čustveni in psihološki vpliv na poslušalca je velik in če zgodbe ne bi bile resnične, bi bila vse skupaj le psihološka manipulacija in igra s čustvi." Sprožajo pa tudi številna vprašanja od etičnih do družbenokritičnih. Poleg tega, da opiše, kaj pomeni, da je stiska postala pop art, posveti velik del članka kritiki socialne države, ki ne poskrbi, da otroci ne bi bili lačni, in imenuje projekt Botrstvo "blagovno znamko nedelujoče socialne države."

Svojo nekdanjo študentko Vesno Lujinović cenim kot nadarjeno in ustvarjalno osebo; tak nenavaden in ustvarjalen je tudi njen preblisk, da gre pri predstavljanju stisk družin na radiu pravzaprav za nekaj, kar asociira na pop art. Vendar pa nisem povsem razumel, kaj je poanta njenega razmišljanja; zbodlo me je tudi, da sodelujem v projektu, ki je "blagovna znamka nedelujoče socialne države". O tem razmišljam drugače.

Stiska kot pop art. Da se razumemo: pop art je umetniško predstavljanje resničnosti. Stiska je resničnost in ne predstavitev resničnosti. Ni pop art, lahko pa je predstavljena pop artistično. Kaj bi to pomenilo? Andy Warhol je vzel podobo Marilyn Monroe, podobo, za katero pravijo, da je sama po sebi dramatična, jo predrugačil v grobo plakatno podobo in jo razmnožil v velikem številu izvodov. S tem postopkom je reduciral dramatičnost prvotne podobe in jo naredil za običajen letak, ki ga zmečkanega odvržemo.

V pop artu srečujemo v grobem dva načina predstavljanja stvarnosti oziroma izražanja odnosa umetnika do stvarnosti. Prva načina sta "sploščenje", plakativnost in ponavljanje, tehnično razmnoževanje. S tema postopkoma se dramatično spremeni v banalno, izjemno v vsakdanje, trdo v mehko, trajno v minljivo, pomembno v nepomembno, obstojno v neobstojno, vsebinska podoba v dekoracijo. Prvotni pomen se spremeni v brezpomenskost in nepomembnost. Drugi postopek je vzeti iz konteksta in povečati. Izseček iz stripa kot cenene literature se poveča v umetniško sliko. Claes Oldenburg je banalne predmete, kot so zidarske žlice in tube zobne paste predstavil kot gigantske skulpture. S tem je poudaril banalno vsakdanjost in pokazal, kako v potrošniški družbi častimo, postavljamo na piedestal, predmete vsakdanje rabe. Spet nekdo drug je naslikal ogromne ženske akte s poudarjenimi spolnimi znaki in opozoril na popredmeten odnos do ženske.
Vse te predstavitve opozarjajo na popredmetenost in odsotnost smisla v množični potrošniški družbi. Vidimo, da uporabljajo pop artisti dva nasprotna postopka: "sploščanje" ali reduciranje in povečevanje. Nasprotji, ki lahko postaneta protislovje.

Kaj je pop artističnega v medijskih predstavitvah stiske? Po radiu torej vsak teden enkrat ob določeni uri predvajajo zgodbe o družinah v stiski. Namen organizatorjev je bil seveda vzbuditi pozornost, poudariti, da so med nami revni ljudje, revni otroci, ljudje v stiski. Revščine ne gre skrivati, kar je naravni refleks revnih; opozoriti moramo nanjo in mobilizirati pomoč. Iz nečesa, kar se skriva na družbenem robu narediti veliko sliko; dati revščino v izložbo. To pa v radijskem mediju pomeni veliko zgodb, podobnih, ki se ponavljajo. To enakomerno ponavljanje istega ustreza Warholovemu postopku razmnoževanja slike, neskončno ponavljanje istega, torej "sploščenje", odvzemanje dramatičnosti, povsakdanjenje.

Kaj je torej revščina, dramatična stiska, ki se jo z reprezentacijo reducira, pokaže na njeno vsakdanjost, običajnost; ali nekaj običajnega, vsakdanjega in banalnega, kar se z reprezentacijo poudari do dramatičnih dimenzij? Če velja prva interpretacija, tedaj medijsko predstavljanje stisk družin tem dela medvedjo uslugo; kaže, da je treba na revščino računati, ker je vsakdanji pojav. Če velja druga interpretacija, tedaj organizatorji delajo iz muhe slona. Jemljejo iz zgodovinsko-družbenega konteksta osamljene primere in jih posplošujejo.

Težava je v tem, da čutimo, da sta obe interpretaciji upravičeni. Medijska reprezentacija revščine in stiske je oboje hkrati: pretiravanje in omalovaževanje. Dober namen poudariti, kar ljudje skrivajo, se z objavo in ponavljanjem zgodb po zakonitosti pop arta sprevrže v svoje nasprotje - "sploščenje", banaliziranje, omalovaževanje.

O botrstvu kot zaščitnem znaku nedelujoče socialne države prihodnjič.

Vir:
Vesna Lujinović, Stiska kot pop art. Soc. del. let. 52, dec. 2013, št. 6: 399-402.
Art, a world history. Dorling Kindersley, London 1997.

Bogati dajejo manj kot drugi

Ameriška revija The Atlantic (Ken Stern) objavlja članek, v katerem je navedeno, po podatkih za leto 2011, da so najbogatejši Američani, to je gornjih 20 odstotkov po dohodkih, prispevali v povprečju 1,3 odstotke od svojih dohodkov v obliki dobrodelnih darov, spodnjih 20 odstotkov pa je od svojih dohodkov prispevalo v povprečju 3,2 odstotka.

Tudi druge v članku omenjene raziskave kažejo, da so ljudje z nižjimi dohodki, ki sami nimajo veliko, bolj darežljivi od bogatih. V neki raziskavi so primerjali relativno višino dobrodelnih prispevkov med kraji z nizkimi in kraji z visokimi povprečnimi dohodki prebivalcev. Pokazala se je ista zakonitost. Okoliši bogatih so prispevali manjši delež kot okoliši revnejših. Neka psihološka raziskava je pokazala, da bogastvo korelira z neetičnim ravnanjem. Ko pa so v nekem poskusu obema skupinama, bogatim in revnejšim, predvajali film o revnih otrocih, so se razlike v darežljivosti in pripravljenosti pomagati med skupinama zmanjšale.

Zakaj je tako? Raziskovalci pojasnjujejo ta odnos z dejstvom, da so bogati izolirani od revnih. Bogati so sorazmerno (v absolutnih zneskih so njihove donacije milijonske) manj darežljivi zato, ker niso v stiku z revnimi; ker pravzaprav ne vejo, kaj pravzaprav pomeni biti reven. Ali po domače: Siti lačnemu ne verjame.

Bogati in revni pa se ne razlikujejo samo po višini donacij ampak tudi po tem, komu in v kakšen namen dajejo. Bogati darujejo kolidžem in univerzam, raziskovalnim organizacijam in organizacijam na področju kulture. Revnejši pa darujejo cerkvam in socialnim dobrodelnim organizacijam. To pomeni, da bogati podpirajo institucije bogatih, revni pa revnih, ali drugače: da ameriška dobrodelnost deluje v prid elit.

Ameriški sistem dobrodelnosti temelji na nezaupljivosti do federalne vlade, temelji na predpostavki, da se posamezniki bolje odločajo glede naložb, kot bi se vlada. V drugih razvitih državah, npr. v Evropi, ima država večjo vlogo; davki so višji in socialna zakonodaja boljša. Dobrodelnost zunaj državnih okvirov pa je manj razvita.

Mislim, da bi morali pri nas vzpostaviti primerno ravnotežje med socialno državo in civilno dobrodelnostjo, med davki in prostovoljnimi dobrodelnimi prispevki. Pri vzpostavljanju takega sistema pa je dobrodošlo opozorilo, da siti res ne verjame lačnemu in da ga je treba bodisi spodbuditi k večji darežljivosti, ali pa ga k tej v obliki davkov prisiliti.

Vir: 

http://www.theatlantic.com/magazine/archive/2013/04/why-the-rich-dont-give/309254/

Je dobrodelnost hinavščina?

Pred več kot letom dni sem se v pismih bralcev v Delovem PP 29 uprl Žižkovemu nazoru, da je dobrodelnost kapitalistov navadna hipokrizija, prikrivanje notoričnega dejstva, da kapitalist izkorišča delavce. Z dobrodelnimi donacijami si potem kapitalist, po Žižku, lajša vest in preprečuje, da bi ljudje jasno uvideli, da je treba radikalno spremeniti družbeni sistem. Ker mislim, da ni tako, sem tedaj protestiral. Spodaj navajam del tistega pisma, zato ker nameravam v naslednjem postu dodati nova spoznanja o dejanskih razmerjih med dobrodelnimi prispevki v ZDA.

"Pripisovanje vzrokov krize individualnemu pohlepu je (po Žižku) označeno kot ideologija, ki skuša zamegliti resnični vzrok bogatenja, ki je v naravi sistema, temelječega na zasebni lastnini. Če pa kapitalist del v tem »slepem« sistemskem procesu pridobljenega denarja vrne skupnosti v obliki »dobrodelnosti«, je to znamenje kapitalistove moralne pokvarjenosti, njegove vnebovpijoče in škodljive hipokrizije, kajti brez te bi se ljudem odprle oči. Odprte oči pa so nujen pogoj spremembe sistema, ki temelji na zasebni lastnini in izkoriščanju. V katerem stoletju smo? V Wildovem?

Bi bilo bolj pošteno, če bi denar, kolikor ga ne reinvestira, kapitalist ... pognal za osebno razkošje? Vsekakor, saj tako ne bi prikrival prave narave sistema in ustvarjal nove revščine.  Mar kritični misleci ne vidijo, da so v tem izkoriščevalskem sistemu nastala delovna mesta; da so se milijoni Kitajcev znebili lakote; da gre po tej poti Indija; da bo sledila Afrika? «Prava narava« kapitalističnega sistema ni samo izkoriščanje. Je tudi omogočanje ustvarjalnega dela, ustvarjanje blaginje in vračanje skupnosti v obliki davkov in dobrodelnosti. Največ revščine odpravi uspešen kapitalist, ki omogoči nova delovna mesta in razvoj področja.

Tudi pri nas se je razširila »posplošena humanitarna dobrodelnost« (izraz po Žižku); podjetniki in drugi bolj ali manj premožni ljudje so združeni v filantropskih klubih, kot so klubi Rotary in Lions, na primer, in sodelujejo v različnih dobrodelnih dejavnostih. Hipokrizija? Počnejo to res le zaradi svojega dobrega počutja? Naj v imenu zavezanosti radikalni družbeni spremembi prenehajo s tem »metanjem peska v oči«? Gre res za goljufivo pretkanost, če bogat človek ustanovi fundacijo za podpiranje medicinskih raziskav? Je vendarle mogoče za vsemi temi abstrakcijami videti ljudi in tudi kapitalistu priznati človeškost, skrb za drugega, vzgib solidarnosti, jasno zavest o realnih družbenih razmerjih?

Ekscesne razlike v dohodkih gotovo niso zaželen pojav, saj izpodkopavajo temelje družbene kohezije. Ali bo posledica te krize nova regulacija v okviru kapitalizma ali prehod v kak drugačen sistem, ne vem.  Smiselno je iskati druge, izvirne načine družbene organizacije. Tudi razmišljanje o utopijah, predvsem pa ovrednotenje že nekoč uresničenih utopij lahko pripelje do uporabnih rešitev. Do tedaj pa se mi zdi moraliziranje okrog izkoriščanja in hipokritske dobrodelnosti krivično, prežvečeno in povsem odveč."

Križarjenje 2013 (1): Genova - Civitavecchia

Zima nas je letos dolgo, predolgo nadlegovala. Ni se, nadležna obiskovalka, poslovila ne po prislovičnih treh dneh, ko je vsakega gosta dosta, ne po treh mesecih, ko jo je že preganjala koledarska pomlad. Ona pa nič. Tako smo si želeli malo sonca, malo toplote, da ni čudno, da sem se brez posebnega razmišljanja odzval na akcijsko nekoliko znižane cene in se z boljšo polovico povabil na križarjenje po Zahodnem Sredozemlju - 'zahodnem' pomeni zahodno od italijanskega škornja.
Malo sitno se je deževnega marčevskega dne ob štirih zjutraj spraviti v taksi in nato v kombi in nato osem ur cijaziti do Genove. Ampak ko se navadiš, gre. Pač del pustolovščine.

V Genovi smo malo pred poldnem; vkrcanje se po napovedi v sporedu začne šele ob 14h. Sopotniki s kombija pravijo, da gredo za ta vmesni čas v mesto, midva pa nisva navdušena nad tem, da bi z dežniki hodila po vetrovnem pristaniškem mestu, naj skriva še taka čudesa. Praviva, da greva kar v čakalnico; tam se dobi kaj za pod zob, v bližini so naprave za dovajanje in odvajanje tekočin v telo in iz njega, potem se je itak treba postaviti v vrsto, čim prej si tam, tem bolje. In tako se napotiva kar v terminal. Tam so prijazne stevardese, ta ti pregleda potne listine, ta odvzame kovček in ga da na tekoči trak, tam ti nekdo ponuja cenejše pijače, pomikaš se od mize do mize in - nenadoma sva na ladji, v svoji kabini na 11. palubi.

Poldne je preč in midva sva že na ladji. Kako to? Mar niso rekli, da bo vkrcanje šele ob 14h? Ja, ampak so se premislili - v dobro potnikov. Super. Fino, da nisva šla v mesto, v dež in veter. Kabina je krasna, pompejansko rdeče stene, lepe slike, krasno temno rdeče-črno posteljno pregrinjalo.
Pred kabino naju je že čakal eden od dveh kovčkov, moj, drugi bo prišel kmalu. Nekdo potrka, odpreva, pred vrati je majhen koščen možic s poševnimi očmi. 'Jaz sem vaš stjuart, Ta-Pa-Ta, vam želi prijetno potovanje in vse jaz poskrbi, če vi kakšna potreba, poklicati mene.' Od kod pa je gospod? Iz Indonesia.
Aja, lepo, hvala.
Malo se razgledava, malo zlekneva, potem greva pogledat, kaj je na višjih palubah, to pomeni, kje so jasli za to tisočglavo živino. Medtem bojo prinesli ženin kovček. Ko prideva nazaj, kovčka še ni. Vraga, kaj mečkajo. Pokličeva sobarja. Jes, sir, ja, nerodno, vem, veste, veliko kovček, se trudimo. Dobro, bova še malo počakala. Potem nenaden preblisk: Ti, a nista tista dva, ki smo se skupaj pripeljali sem, šla na neko drugo ladjo; ki izpluje ob petih? Kmalu bo pet. Kaj pa če so kovčke zamešali in je šel na ono drugo ladjo?
Panika. Pokličem recepcijo. Ja, gospod, hm, mogoče je problem varnosti, security problem, pridite dol. Od recepcije naju prijazen mladenič pelje še nižje, na 4. palubo, povsod je belo oblečeno osebje, kuharji. Zavijemo v neko halo. Tole je zelo 'restricted area', zelo zavarovano območje, važno pravi mladenič. Opaziva vrsto kovčkov. Lej, moj kovček, se razveseli žena. Gospa, je v kovčku morda kakšna naprava? Naprava? Neee. Joj, čaki, čaki, mogoče, a veš... Nič ne vem. Odprite. Žena odklene kovček, potegne zadrgo, seže z roko v kovček, na srečo je zadeva takoj pri vrhu. Siv etui. Varnostnik odpre. Taborniški zložljivi jedilni pribor, žlica, vilice. Jasno, saj gremo v Afriko, v puščavo, kaj veš, kaj te tam čaka, vsaj žlico je treba vedno imeti s sabo. Varnostnika naju nekam čudno pogledata, ko nama vrneta pribor. Odpeljeva kovček. Oddahneva se.

Prvo nočno plovbo sladko prespiva. Krasna postelja, ravno prav trda. Okrog osmih zjutraj pristanemo v Civitavecchii. Sobotno dopoldne. Iz pristanišča ne moremo drugače kot z avtobusom, ki nas odloži takoj pri izhodu iz pristanišča in vhodu v mesto.

Čez cesto in že sva v področju za pešce. Trgovine. Zavije v prvo. Tole bo treba dokumentirati. Vstop in izstop iz vsake trgovine. To bo dokazno gradivo v primeru žgočega zakonskega disputa o tem, koliko smo zapravili in koliko nesmiselno zabili časa in kdo si je kaj privoščil in kdo ne itd.

Toda gospa preseneti. Samo v dve trgovinici je zavila. Razočaran sem. Mojega dokaznega procesa ne bo.
Nasprotno, gospa pokaže svojo empatično in dobrodelno plat. Muzikanta sta vesela.

Oba zanima zelenjavni trg. Področje trga. Na obeh straneh temnorjave lesene barake. Zgodovinsko Trajanovo mesto Centumcellae, ustanovljeno AD 106, sosed Rima, pa lesene barake iz grobih desk. Pri nas pa se krešejo kopja arhitektov in mestnih upravljavcev o tem, kakšne naj bojo stojnice na trgu in na novoletnem sejmu. Ampak Krajnci se počutimo domačno, kot bi bili na Gorenjskem.

Če bi dodal še vse druge fotke različne zelenjave in drugih artiklov, bi zgubili voljo do pregledovanja tegale prispevka. Nekaj sem jih posnel zato, ker se učim italijansko; rad bi si doma ponovno ogledal, kako se reče kakšni reči. Koliko vrst pašte! Recimo tale gromozanski regrat, 'puntarella'. Come si prepara? poskušam s svojo italianščino. Ma, se tuole šavje vse vrže pruoč inu se vzame samo srček, tisto najbolj nežno. In se skuha? Kako se reče kuha po italijansko? Mejdun, ne vem. Cuoco? Come? Ma, a se skuha? Cucinare? No, no, se da aglio, česen, na oljček, pa se metne gor. Come spinaccio. Ma ti pa tvoja italijanščina!
Začelo je deževati. Počakava avtobus, ki naju zapelje mimo pristaniških stolpov do ladje.

Še zanimivost o Civitavecchii. Pred leti je neki zasebnik prinesel iz Medjugorja nekaj manj kot pol metra visok kipec Matere Božje in ga postavil v svojem vrtu. Čez nekaj časa je kipec začel točiti krvave solze. Vest o tem je prišla na naslovnice časopisov. Izkazalo se je, da je bila kri res človeška (kar je čudno glede na to, da je bil kipec iz mavca ali nečesa podobnega in da se, kot pravi naša ljudska pesem, ni od skuze rasklo). Da se mavčna Marija ne bi čez zimo prehladila, so jo potem premestili v krajevno cerkev svetega Avguština. Ne vem, če se še joka - zdaj bi se že morala, ko je tudi v Italiji taka kriza. Mogoče je pa vesela novega papeža Frančiška. Ah, o Mariji nič ne vem.